POMLADANSKO CVETJE.
ZALOŽIL IN NA SVITLO DAL
VEKOSLAV E A I 0
VREDNIR ..PRIMORCI"
V TESTU
J^ATISNIL ^UPNIK IN pR.
1871.
PROLOG.
Stopi „cvetje med svet, ki mila „pomlad" te rodila;
V	šopek sem ga nabral, vam ga, Slovenke, podam. Cvetje, prelepa beseda osebi prirodo ljubeči!
Nisi brez vrednosti dar, ako zaslužiš ime: Ne poletje, jesen ne veneča, ne zima ledena, Letni čas le en sam, sama pomlad te rodi; Vsaka prst ti ni mati in tudi ne vsaka rastlina, Treba tud' solnea ti je, da se razviješ lepo; Mraz in žarki pekoči protijo ti v nježni mladosti, Srečno šteti se smeš, ako obema zbežiš. Tedne raste cvetica in mesece pije življenje Materi zemlji iz prs, preden ko cvet obrodi. Glej in pride roka nemila, potrga cvetice,
V	kratko veselje ljudem reve prezgodaj umr6. Toda človek gospod narave je njemu služeče, Kar je postreglo ljudem, to je doseglo svoj cilj; Ako bi rože natrgal in zmetal jih v brezno ostudno
V	grd, brezčasten pogin, rekel bi skoraj je greh; Ako pa cvetje natrgano eno le deklico zalo Razveselilo je, tak' ni se razvilo zastonj
In če potrgam vse cvetke in jih razsujem po ceiti, Deklici eni na pot, dosti so vžile časti'. Taka je z našim Bcvetjem": ni brez težave rojeno, Kar sem s trudom nabral, kratkim le uram je y slast. Ako pa s „cvetjem" razveselim le eno Slovenko, Ni se razcvelo zastonj, plačan je dosti moj trud. Pojdi med ljud slovenski mi knjiga in krati mu ure, Bral te bo kmet in gospod, pisana si za ob&. Kamor prideš, za reč domačo izbudi ljubezen, Za slovenstvo srca vnernaj, za slovstva pokrok. Blaži narodu čute in misli p o maj mu razvijat'; Bodi v spodbudo močtai, ki še brez dela stojč. To je želja moja, in, bratje, nikar je prezreti! Dajmo si k delu rokč, lepše prihodnjosti vir. Malo premore en sam, pa vsi že premoremo nekaj, Lastna nas reši roka, drugim zaupati nič! Tako postavimo dom si svoj na stebre mogočne, Nam na slavo in čast, poznim unukom v korist.
Izdajatelj«
SOLNCE IN SENCA.
(Izvirna novela, spisal J. Ogrinec). I.
Kar more biti človek, ki si je že nekaj let v šolskih klopeh v glavo vbijal modrost starih grških, latinskih in modernih modrijanov in učenjakov, to sem bil jaz že postal, namreč graščak z zlatimi gradovi v oblačili, polni jasnega upanja za prihodnost. Brez pravih še skušenj, jemal sem ljudi, kakor se kažejo; za dobre in poštene. Kdor se mi je bližal prijazno, temu sem odkritosrčno zaupaval; bil sem mu raven prijatelj. Svet se mi je zdel lep, popoln in po srci, da bi ga bil le objel, najraje z obema! O slehernem, mladem in brhkem dekletu pa k sem čislal višjo stvar božjo brez navadnih človeških napak in strasti, kako ljubeznjivo Vilo pač, ali angeljca, ki bi bil z nebes prikriljal na zemljo, rožice posipat, posebno mladeniču na pota.
Sabota popoldan. V K*, prav prijaznem mesteci na Kranjskem, udarilo je uro, tri. Zvonovi, lepo vstreženi, zadone zapored pošiljaje svoje praznične glasove tudi venkaj na deželo, oznanovat trudnemu kmetu, da jutri pa si tudi on oddahne in počije. Tam se danes tudi pomenljiv ni kij vzdi-
1
guje med hišami, da mu z zalo okinčanega vrha kmalu zatrepetljajo živobojni trakovi po zraku in lepa, slovenska zastava. Ves čas vmes gromeva mogočen pok iz možnarjev, da krepek majnik odletuje od hriba in gore, da potresa ozračje, potresa zeml jo
—	in ginjeno srce slovenski materi, katera je ta^o željno, željno vendar dočakala tistega presrečnega dne, ko bode njen sin stal pred oltarjem in pel novo mašo; pa srce morda tudi nekateremuvdekletu, ki skrivaj milovaje ga sočutno vzdihne: «Škoda za njega!«
Drugi dan zjutraj že deveta ura iz nova zvone in grome naznanuje, da se pričenja imenitna slovenost. Velika množica pobožnih in radovednih ljudi z bližnih in daljnih krajev je skupaj privrela:
—	molit Boga in prodajat zijala!
Kmalu se prikaže dolga vrsta povabljenih svatov spremaje novomašnika v cerkev. Zale družice z venci na glavi, z rožicami na lici, možki in ženske z mičnimi šopiči v rokah ali pripetimi na obleko: vsi pak z jasno radostjo na obrazi, oče in mati celo sb svitlo solzo v očesi, očitna priča, kako neizrekljivo se vesele svoje tihe notranje sreče. Na zadnje novomašnik, z velikim, krasnim šopom v roei. Ali on stopa mrklo, toliko da se ne opoteka. Obraz mu je bled in prepaden, oči, katere so časi tako vedro in voljno gledale v mični, mladi svet — ima jih sramežljivo povešene proti tlom. In kako pač mu je pri srci? Na to ni mislil menda nobeden ne, razun mene, ki sem tačas v njem komaj še spoznaval prijatelja svojega, in v tistem trenutji pač le sam videl mu v srce.
Ne dolgo potem in novoposvečenec stoji pred pltarjem. Bukve so mu odpro. Zapoje s tresočim
glasom: Veni creator!!... in mladenič — izpolnil je prevroče želje vsaj starišem; pa odpovedal se je svetu za vselej! Bog, pa to je veliko! Le ti sam za moreš in smeš toliko daritev zahtevati od človeka, in zgolj le zavoljo tebe se mladenič tako daruje!
Ali pa razun mene še kdo razumeva mojega prijatelja v mašnem plašči? Ozrevši se na stran vidim mlado dekle v svatovski obleki, kak6 jej svitla rosa drsi po prebledelih licih, kako se skoraj omedlela naslanja svoji sestri na ramo! Pač bridke solze brezupne ljubezni — sodil bfbil takrat lehko kdo. Pozneje sem se prepričal, da edino le moji enaka čut genila je rahlosrčno dekle tako globoko!
V dveh urah je slovesnost končana. Novomašnik zapusti oltar in grede po sredi cerkve deli blagoslov, katerega množica sprejema kleče in trkaje si na prsi. Potlej se gnjetoč vspe za njim. «Kriščev namestnik: oznanoval bo božjo besedo, grešne duše bo pasel, blagor mu!» šepeta stara ženica moleč velo roko iz gnječe, da se v svetem strahu dotakne njegovega robu ter pobožno prekriža. «To mu bo dobro! Kar le hotel, jedel bo in pa pil», meni mož sivih las. «Pa res, že danes ta dan mu bode več padlo zastonj, kakor sem jaz vse svoje žive dni privarčeval z žuljavimi rokami! Toliko, da si grunt lehko kupi!« pristavi še drug, — in razido se vsak po svoji poti.
II.
Stara in čestita je navada, da se imenitne in resne dogodbe v človeškem življenji slovesno obhajajo, to je, da takrat se zlasti zavživa nekaj čez vsak-
danjo mero. Okusen grižljaj in kupica dobrodčjnega vinca še nekako najbolj povzdigujeta dušo nad po-zemske križe in težave, katere jo tako pogostoma ali že tarejo ali še le pričakujejo. Človek tako vsaj za tisti trenutek pozabi, da je v dolini solza! — O godovih se vezujejo, o krstili in birmah imevajo svoje botrine, o porokah ženitovanja, in po pogrebih so bile do novejili časov sedmine v navadi. Kdo bi tedaj rado veselemu Slovencu jemal za zlo, vče tudi o novih mašah vabi v svate in napravlja gosti?
Štel sem si v dolžnost, da z druzimi povabljenci vred tudi sam obhajam nove maše dan svojega posvečenega prijatelja. In dobra mali, ki so mi vsegdar le iz najboljših namenov branili vdružtva, ta blaženi dan' dovolijo mi radi, naj le grem! Sladka nada v srci jim je pač obetala, da le—ta po njih mnenji najlepša veselica na zemlji utegne tudi v meni vzbuditi hrepen po duhovskem stanu. Sel sem, pa — morebiti bi bilo bolje za me in še za katerega druzega, da nikoli nisem bil lam!
Večer je spet združil goste, ki so se bili med dnevom poraztresli. Družina, kateri je bila tolika sreča došla, bila ni bogve kako premožna; vendar ta dan je vsega dovolj in pa Vsem!
V prostornem hramu je po podolgastih, poleg sten raztegnenih mizah jedil in pijače, kar more na nje. Gostjo in svalje okoli njih si privoščujejo, kar komu naj bolje po godu, napijaje si med seboj, razgovarjaje se, veseli in radostni : da imajo vsega dobrega dosti za želodec! Vsak ima že koga za svoj kratek čas: mož ženo, svojo, »li pa katero drugo, tovariš druga, znanec prijatelja, fant svojo izvoljeno, Jcakor bi bili vsi le sebi na ljubo napovedali si
tukaj-sem shod za zabavo. Na njega, ne vem če se je kdo spomnil le enkrat!
Kako bi si bil, mogel loraj jaz, mlad mu z in sin, lepo priložnost kalili z bridkim premišljevanjem, da laki so ljudje!
Okoli mize poleg konca so sedele samo mlade zale deklela, večidel družice — vse lako samotno zapuščene! Tjekaj me je mikalo že koj iz početka in zdaj, ko vstopim k »jim, obtiče mi hipoma oči le na eni, tam v-sred i med njimi! Kakšna je bila ? Mlada je bila, lase rumene, mično z?rudela v bela lica, na kalerih jej je sladko počival krotak mir, očiten dokaz, da njeno srce ni še nikoli upalo iti so balo. Kakor luna temni zvezde, temnila je ona vse svoje tovarišice okrog in okrog sebe, tako je bila lepa! Čedno mično in prijazno je bilo gledali to ravno razcvitajočo se devico, ki meni pred očmi v svoji ljubeznjivi zadregi kar vedela ni, kako in kaj bi z belimi ročicami.
Jaz sam sem bil v precejšni zadregi, kako naj bi začel priličen pogovor ž njo; čeravno mi je njej nasproti že koj v prvem trenutji nekaj dejalo, da tej deklici imam toliko povedati ter toliko jo prašati! Kakor nalašč se spomnim tiste njene omahljivosti v cerkvi.
«Veste gospodična Regina — (to ime, slovenski kraljica, podtaknem ji za zdaj nalašč, da njeno pravo prezgodaj ne pride čez katera, lopa, posvečena usta!) — «verjamele» pravim jej, «da zjutraj sem srčno milo miloval vas?»
«Oj tista slabost pač pri maši! Hvala vam! Pa hudega ravno ničesar ni bilo. Genilo me je bilo tako, ko sem videla ga, kako je bil bled!« odgo-
vori ljubo, povešaje oči sramežljivo pred se in stikaj e drobne prstike.
«Ali kaj vendar, katera misel je mogla tolikanj geniti vas?
«Kar tako nekako tesno mi je bilo pri srci. Saj menda še prav ni, pa — drugač nisem mogla, da sem pomilovala ga; prav za prav še sama ne vem, zakaj?»
»Gospodična, zavidam ga za vaše pomilovanje. Skor, da bi bil rad, kakor on».
«0 zakaj, potlej to vem, da bi pomilovala tudi vas!»
«Ravno zato. Jaz pomilovan od vas štel bi se srečnega«
«Vi za duhovna? Ne, potlej bi mi žal bilo!»
«Kaj res? Vam žal za me?»
«Res, za vas!»
«0 potem se ne bojte, ljuba gospodična; pa že ne bodem duhoven! — Vendar, vi zala Regina, ali se pa niste zavoljo mene prenaglili? Saj me še ne poznate! Še pogledali me niste, nikoli!»
«Kaj pak? Kedaj že, kolikrat!« rekoč za trenutek povzdigne oči, pa jih hitroma spet povesi, in mična rudečica jej pozori ljubeznjiva lica.
Te mile, te modre oči! Ta krotki, tako nedolžen pogled, — segel mi je v dno srca, ginel me globoko in čudno prijetno.
«Glejte», pravim jej, «da še zdaj si ne upate pogledati va-me!»
«0 pač, pa — pa —»
«Le recite, brez skrbi! Radoveden sem, kake premisleke morete neki imeti?«
»Sestra tii-le — pokaže na zraven sedečo — mi je pravila, da —» deklica se preljubo nasmeblja.
«Kaj vam je pravila sestra?« silim jo.
«Da je nevarno gledati—gledati mlade gospode!«
Govoreč te besede tako ljubo in priprosto, da se ji je že iz toga na tanko posnemalo, da vso to tako modrost si je bila pridobila zares samo še le od svoje sestre, srečajo pač le slučajno nje oči moje. Ona jih nemudoma obrne do svoje sestre na desni, spominjajoč jo:
«Jeli, da si mi res tako dejala, in svetovala mi?»
«Res sem jej», potrdi sestra meni, in čez nekaj časa pristavi: «Regina še nikoli ni nobenega poznala!«
«Ali ljuba gospodična, vi ne smete svoji dobri sestri verjeti vsega, dokler sami niste prepričani! Poskusite! Pogledati mene, to vam vendar ne more čisto nič nevarnega biti!» velim jej jaz.
«Bog ve?», meni ona, in se prvikrat se svojim ljubo-jasnim pogledom nekoliko srčneje pomudi meni na obrazi.
Mene prešine rajska radost. Stal sem, kakor očaran. Bilo mi je taki nepopisljivo pri srci, menda, kakor sv. Pavlu, ko je videl nebesa odprta: da brž sam nisem vedel, kako bi in kaj bi ? Kar mogel sem proč, le sam sanjat o njenih modrih očeh in vsi svetniki v pratiki ne vedo, o čem še?
Odhajaje se ozrem med vratmi. Zdelo se mi je, da ona pogleduje za mano. To me stori srečnega, zelo srečnega!
Hladeč si vročo glavo ven zunaj v večernem mraku mi tiste zanimive in pomenjljive sestrine besede kakor pomladna škrjančeva pesem z jutro-zornih višav tako dobrodejno blažeče še vedno, vedno done na ušesa.
«Ona še nikoli ni nobenega poznala!» izgovarjam le in le sam pri sebi.
In v tem, ko tako globoko vtopljen v vse to pohajam gori in doli vštric vršečega gostovanskega hrama, obesi se mi s težko roko na ramo dober znanec, naj rečem prijatelj sploh «Srakoper» imenovan. Mimo grede naj omenim, da ta priimek se ga ni bil prijel, češ, ker bi po vnanjem, kakor srakoper sraki po perji, podoben bil temu tiču, ampak le, ker je imel njegove lastnosti; vse liste, katere znači njegovo nemško ime: ,wurger'-goltač.
Sopihaje mi vinski duh v lica pravi: «No Ognin, — tako je on imenovaval mene —v kakor se mi dozdeva, ti nocoj vrlo napreduješ! Če sem prav slišal, bila sla že pri očeh. Le lako ročno naprej! Se eno ped niže, pa sta pri srci».
Ta človek, dasiravno časi ne brez nekaterih rogovifjaštih napak, bil je vendar, kakor rekamo, dobra duša; in v pravem časi še celo tudi bistroumen, menda, ker je imel precej skušenj za seboj. Zategadelj mi navadno ni bil ravno nadležen; ali v tem posvečenem trenutji bi se ga bil raje znebil, ko ne vem česa. Toda on, kakor nalašč nagajaje mi drdra zraven mene:
«Nič, ljubi moj Ognin, le tako smelo ped za pedjo naprej! Mora biti! Dekle je, mlada je, brhka je: — vredna je! Kaj pa še češ? Ko bi tebi na prvo sapo tudi na tem kaj bilo, — ludi bogata, bogata bo! Njen stari ima pol drugo kopo hiš tule v mesti. Pa, saj to sam veš. Tudi bi jaz verjel, da nima še nobenega. Če pa že ima ga, — pa se izpodrine! Ti, tak zanimivi človek, filozof z viših šol v rezidenciji, — da ne bi zmogel toliko mo-
droslovske zvijače, pa temu malomestnemu, tako priprostemu dekletcu ne zrel v tisti srček mehak. Nikakoršen vseučeliščnik — človek nisi, če ti le še en trenutek kljubuje! Mene bi bilo sram! Sicer pa, če le popred-ie nisem imel kurje slepote, liste hude: že leze, že lczo!»
Jaz ga hočem ppdržati, naj mi bolje pojasni le svoje zadne besede, ki se mi je bil zlasti ž njimi brž tolikanj prikupil, ali že se je bil zgubil izpred mene. Meni samemu pa njegov govor šo vedno po, ušesih prijetno doni, kakor le zgodno ličje žgolenje tam pod jasnim nebesom naznanujoc, da zori lepo jutro pomladno. Precej verujoč, daje, in še bolj želeč, naj bi se res izpolnilo, kakor je škilil Srakoper, vrnem se nemudoma nazaj, kamor me jo srce po sili vleklo.
Kmalu so je spel vnel med nami razgovor, legak in naravnost od srca, kakor sploh med mladimi ljudmi, ki so že eden druzega veseli in. na lihoma srečni med seboj. Zdelo se mi je vendar,' da jaz zbiraje svojemu govorjenju predmete nisem nič več tako po polnem lehkoročen, in da tudi njej lak proprešnji dobrovljen smehljaj nič več lako ne-presledno ne vdira tistih ljubeznjivih jamic v lica, pač pak, da me posluša toliko verneje in morebiti tudi sama od sebe nekaj večkrat sreča z očmi. Razgovarjaje se tako že precej časa o marsikaterih bolj ali menj zanimivih rečeh pridemo na vse zadnje po daljšib ovinkih in klancih hote ali nehote vendar pa le res do človeškega srca pa njegovih priteženj, in jaz posebej — do Regininega, prav, kakor mi je oni poprej napovedoval. Ravno sem jej že hotel razlagati, kolik blagor za človeka jo to: dve duši pa eno srce, — ko se Srakoper žarko tlečega obraza
prignete do našega omizja in sladko-ironično režeč se na moje poslušalke hripavo kroži :
«Dekličice, noričice, Ko fantom vse verjamete! Vam zlate grade obetajo Pa še ene bajte nemajo!»
Sam zlodej ga je prinesel tudi, in naroka mu ravno zdaj-le to preklicano pesem, mislil sem si in želel si ga k vragu. Vendar sem silil se, da sem se smejal, kakor vsaka dekle okrog mene.
«Tako pa le pesem o fantih, ki obetajo grade; če obetajo pa srca — o potlej pak je konec ves drug!»
Tako, hvala Bogu, propravi ta nepovabljeni nepridiprav, kar je bil skazil. Jaz si globoko oddahnem. In on, kakor da mi je videl v stiskano srce, nadaljuje :
«Katera namreč bi bila tako prijazna, da bi temu-le — pokaže na-me — hotela blagovoljno oti-šati vem da že štirdeset dni bridko poščeno srce: tista bi mu ondi notri na rožicah ležala, slakdo se zibala in prijetno senjala, da bi,se smejala še tri dobre predpuste po smrti!«
Splošen, dobrovoljen smeh okrog in okrog.
«Da, da, zala Regina« potrjuje njej, «taka je, taka! Katera pa tega meni ne verjame, jej pa ne vem boljega sveta, da poskusi., On, stavim, da se branil ne bo! No, katera če? Čakite, žrebamo! Katero pokaže ta nož, tista !»
Rekši ga zasuče na mizi, pa zvrti se mu na tla. Pognan v drugo pokaže — polovica jih trdi, da na Regino polovica, da na nje sestro.
«Da se skaže pravica: v tretje velja!« rekoč zavrti, in nož pokaže na ravnost v Regino, to vikoma in ploskoma pripoznavajo okrog in okrog mize vse, rade in vesele — vsaj na videz. Tudi Regina sama se povšečno zasmeje, pa češ, da kar nategoma še vendar ni volje zapustititi to kratkočasno družbo pa na ravnost napotiti se meni v srčno zakotje, nasloni se kakor boječ sestri na ramo, skrivaje obrazec na nje, nedrih.
«Že vidim«, šali se moj zgovorni tekmec, «da ste tudi vi, kakor vse zale dekleta. Dokler še tako-le mlade se le branijo in pa branijo še tako prisrčnih ponudeb; — potlej se pa kesajo!«
«Tako je. Bog živi Srakoperja!« viknem jaz s povzdigneno kupico, ves zadovoljen, da mi je tako po polnem po srci sukal besedo.
((Gospodičnam na zdravje okoli in okoli!« kriči on potegnivši meni kupico iz rok in prazneč jo na dušek.
Povšečna in vesela zadovoljnost se je vsaki brala na obrazi.
«Pa vendar, moja prisrčna«, jezika neutrujeni Srakoper «kaj mi pa daste, da vam privoščam tako prijetno posteljico? Vsaj kitico rožic mi spletite za prijazen spominček; darujte pa temu-le srček!«
Med temi besedami je bil pograbil velikanski cvetlični šop in potisnivši ga Regini v roke hitel je k svojim s kupicami trkaj oči m tovarišem; ker tako žvenčanje mikalo je njega neprimerno bolj, kakor še tako ljubezniv glasek dekliški.
Odkritosrčno moram priznati, da sem si ga že precej zelo želel stran, ker se mi je kar dozdevalo, da me ta se svojo zares ročno jezičnostjo tako nekako koti. Nasproti pak sem tudi spoznaval, da je
bil vendarle dobro došel. Ravno popred namreč je govor že itaKo;sentimentalno pojemal! On je spet vzbudil pravo življenje med dekleti in kako zdrava pa zanimiva (a misel: izprosili si šopek!
Mično je bilo gledali in poslušali, kako je Regina ročno zbiraje rožice za nežno delce pripovedo-vavala o vsaki cvetlici posebej, kje se tej, kje pa tej prostorček najbolje prilega v povitku; kaj la žnamenjuje kaj ona pomenja itd. Le hudo mi je bilo, da ta šopek, katerega iako zale ročice zlagajo s toliko marljivostjo in pozornostjo, bil bi pa njega (istega Srakopcrja! Kar jezilo me je, zakaj se sam in poprej nisem bil spomnil te lepe misli.: da je mogel on prekosili me v tem! Premišljeval sem, kako pač naj bi izrazil svojo tudi nekako tako željo, pa tako, da bi se vsaj nekoliko izvirno glasilo: da bi se vendar ne zdel tako revnega duha ! Pa godila se mi je, kakor tolikim mladikovcem, ki imevajo zraven deklet najživcjo domišljijo in polno priročnih, ra-bljivih besedi: — le jezik preokoren, da jim ne' morejo podajati pravega, tečnega izraza.
Šopek je bil zbran, ko sem jaz le še oprezeval. Regina potegne iz svojega svilnatega traka okoli gLave rudečo nitko, povezal ga: Prilezaje tenko vežico pa k jej šopek zdrsne jzpod.jJrpbtiih prstikov in pade na tla. Jaz po-nj. Pobiraje se moja roka pritakne robu njenega krila: — tako sladko me prešine noter do srca!
Zdaj je bilo nežno delce zgotovljeno. Njegova ljubezniva stvariteljica pritakne ga k ustim, odgriznit svilnate končke, in pri ti priči se ji dve beli vrstici drobnih zobcev pokažeta izza ustnic rudečili, kakor razprezajo':a se vrtnica, tako zalo!
Na ta lako micen in kralkočasen pogled meni kar strpeti ni bilo nič več! Pa res, ta šopek nav-
dilinen se sapo te mlade device in na njenih nedolžnih ustih tako rekoč posvečen, pa ---. O,
kar vrelo je po meni ! Najraje bi se bil skregal se Srakoperjem. Pobral naj bi ga skobec!
In večni Bog ti ga vedi, kako neumnost bi bil res storil v ti naglici, da me ona sama ni rešila se svojo preljubeznivo darežijivostjo. Povzdignivši namreč tisli šopek proti meni, ponudi ga meni, rekoč:
«Pa naj ta prvi vaš bode!»
Kdo bi popisal mojo srečo tačas? Pa še, kako ljubo, in $ koliko prijaznim zaupanjem je tedaj prvikrat pogledala me! Kakor bi bila že davno znana in prijatla! Najraje bi jo bil z obema objel in hvalo ji pel, pa dejal sem ji nekaj sam ne vem kaj. Dobro le lo veni, da tisti šopek je bil že davno v moji roci, ko sem pa njo držal še zmerom za prsti ko.
Potem je veseli večer hitro in voljno potekal. Okoli nas se je vse živahno gibalo in zabavljalo: govorilo, pelo, vpilo in pilo sebi in drugim vse križem na zdravje, pa tudi želodcu »a kVar «n>ghivi na preteženj. Deklola okoli mene so, vsaka tudi menda svojemu, spletale šopke; jaz pak se šopkom na prsih, pravil sem zlasti llogini, kako se po ve-1 tel h mestih godi, živi in študija. Poslušala me je zvesto, z vedno va-me oprtimi očmi; vendar se mi je prav zdelo na veliko veselje, • da nje misli pa tudi veliko dalje ne sezajo kakor moje — do nje!	. ; 1
Srakoper postavši $e- po konci na stol in vi-koma povzdigovajc zvrhano kupo bliščečega vina visoko navkviško, izbudi čez delj h nova splošno pozornost.	s
«Bog poživi našega novomašnika« kriči, «ki nam je napravil ta srečni, veseli dan, da se ga ra-dujemo stari in mladi in se še po noči dobro imamo, kakor sicer še pri belem solnci ne rado!»
«Bog živi!» grme od vseh strani. Srakoper pa rine na tla ter spodobno pribiti potrčevat najpoprej z družicami, katere mu vesele pritrkujejo. Pri ti priliki mu Regina pokloni poprej naročeni šopek, izposodivši si ga hitro skrivaj in v precejšni zadregi od svojo sestre. Da je bila pozabila na njega, to je moji priprosti sebičnosti delalo veliko veselje, ker, kolika prednost to za-me! Toda brž sem moral videti na svojo veliko bridkost in osramočenje, da nimam, da bi se bogve kako prevzimal. Za poklon-jeni dar jej namreč on na pol šaljivo, vendar pri-kupljivo, pa s tako gibčnostjo in ličnostjo pritisne široko našobana usta na konec prstov, da bi bil jaz le vesel, da sem poprej če tudi desetkrat slabše storil kaj tacega!
Dokaj še bolj poparila me je sila, s katero je brž potem brat moje izvoljenke domu veleval svojima sestrama. Ne moje gorko prigovarjanje, naj bi vendar še nekoliko potrpeli, ne njuna prošnja: vse ni nič moglo temu trdosrčnežu. Morali sta iti!
Nisem si mogel kaj, da nebi bil nekoliko stopil ž njima. Na moje povpraševanje, kako sta se kaj imeli ta dan,pritrjujeta mi obe, kako dobro! Zagotavljata mi celo, da zlasti jaz sem bil njima, kakor vsem družicam, na najvedrejo zabavo; da zaslužim zato pravo pohvalno svetinjo; da naj si pa v svesti bodem njunega popolnega priznavanja!
Kako dobro je meni delo tako zagotavljanje od te strani, to si marsikdo sam lehko misli, ce hoče.

«SrČno me veseli«, pravim jima «Če sem se svojo dobro voljo res mogel vama pokratkočasiti nekoliko trenutkov. V vaši lepi druščini bila je pač meni samemu najugodneja zabava, pa» — pristavim z nekaj živejim naglasom in prijemši Regino za ročico — «če sem le res tudi vam kaj vstregel?«.
«Verjemite, gotovo!« potrdi hitro ona.
»Potlej se srečnega štejem«.
Regina se ljubo zasmehlja, kakor bi se jej to prepriprosto zdelo kali.
«Če le že jutri ne pozabite nocojšnega večera?« omenim še jaz.
«Tega pa že vem, da ne!» odgovori Regina naglo in določno, da se ji je iz tega moralo spoznati, da je res prepričana svojih besedi.
«Bomo le videli!« dostavim jaz in voščim lehko noč.	»
Zdelo se mi je, da u poslovi mi je bila Regina majhno čutljivo stisnila roko.
III.
Saj vem, kaj si more kdo misliti po tem odstavku: da mu le iz domišlije natvezujem vse lo pripovedovanje, ali, če narobe, da sem jaz o pogledu sleherne, mlade, zale deklice pa koj ves vrtoglav! Koliko je, ali ni resnice na obojem, o tem se nočem pričkati. Bralčeva sodba utegne se sama najbolje uravnati, če mu povem, katere misli so zlasti mene vkvarjale že proti jutru samotno gredočega z nove maše.
Mislil sem le na Regino: kako je bila ona v lanskih velicih šolskih počitnicah čisto še otročaj,
kako se je pa ,do letos mično razvila in lepo raz-cvela v preljubeznivo devico; mislil sem, kako nedolžno in priprosto mora to nepopačeno dekletce bili; koliko jih zatoraj očitno pogleduje za njo, in ker je hči obče spoštovanega in čislanega pa tudi prav premožnega meščana: koliko jih skrivaj vzdihuje zavoljo nje; mislil sem — naj na ravnost povem! kako sladko le bi bilo ljubiti tako dekle, in, če je pač le še res, kar mi je bila nje sestra popred dejala, da ona še ni nikoli nobenega poznala: koliko slajše še, biti ljubljen od nje!
Te in take od obeh koncev večkrat premišljene misli jemal sem z resnične podlage; potlej pa prašam česlitega bralca na vsa usta: če je po tem takem res treba, prodajati domišljijo ljudem za resnico, če nisem Smel bili nekoliko vrtoglav ?
Ne bom se prepiral, ne!
Raje se spominjam, kako sladko meje tislikrat potoma blažilo v srce. Regina, to vem, bila je takrat že izvoljena kraljica mojega srca. Ko bi bil le še to vedel, da tudi ona količkaj misli na me, ko bi mi bila poprej dejala, ljubim to! — bil bi že naj-srečneji človek pod — mesecem, (bila je mesečna noč!) Vendar, toliko sem bil popred pri nji čul, videl in čutil, da hotel sem vsaj upali. Kako neki bi bil mogel drugač? Da, upati, mogel sem upali, da me bode ljubila!
In sladko sem upal in obetal si, da mi je v mladostnem srci vriskalo od veselja!
Pri cerkvah je zvonilo «dani». Rumena jutranja zarja izza izhoda je hitela preko obzorja gasit nebeške zvezde, pa vžigat jih po zemlji. Kako žarko •je-tlela čisla rosa v kapljah na tleli po rasllinji.
Kako dobrcdejno je pojila vsem cvetlicam veselo kvišku hrepeneče vršičje! Meni samemu je bilo, kakor da mi hladna, blažeča rosa pada na srce. V njem se mi je vnemal ogenj prve ljubezni do dekleta.
Teden dolgih dni je minilo, da Regine nisem nič videl, nikar, da bi bil govoril ž njo, kakor koli sem tudi prizadeval si. To se ve, doma so skrbno pazili, da ji kak zapeljivi sladkač ne pride pred oči. Sama se je morala kolikor mogoče varovati občevanja z mladeniči, da si ohrani dobro ime. In jaz — kdo sem bil, kaj imel, da bi bil smel v pričo katerega domačega govoriti jej na serce, z dobro vestjo, da ne njej, niti sebi ne nakopljem neprijetnosti na vrat? Ponosen muzin sin, slušatelj modro-slovja na viših šolah, z nekaj klasične in moderne filosofije v glavi, in zlasti s precej platonizmom v srci: to so se meni že še dosti lepe pridobitve in čednosti zdele za mojo starost. Ali ravno tako dobro sem vedel, da Reginin oče pak ima ves drug okus in po vsem drugačne nazore o človeški veljavi. Naj bi bil le s takimi pridelki, pa z roko na srci stopil pred njega: — strašno bi se mu bil slabo priporočil! Oh, mladi ljudje tam v malih mestih, — to imajo res križe in težave se svojimi srci! Vice!
To je še dobro, da je vsaki teden nedelja! Ta blaženi dan združeva v božjem hramu vse ljudi, naj se ljubijo, naj se sovražijo. Marsikak mladenič dobiva sladko priložnost po celo uro stati in moliti blizo zraven svoje izvoljene: da mu tudi naj krmež-Ijaveja in najjezičneja čeljustalka ne more v okom.
Tako sena tudi jaz tikoma ljube Regine, da je njena sapa božala mene po sencih, hvalil celo mašo Boga, da je dal grešnim ljudem na zemlji to pametno misel, da ga skupoma časte po cerkvah. Kar
čutil sem, kak<5 bitro pač mi utriplje radostno srce tako blizo zraven nje in zdelo se mi je, da ljubi Bog mi nič ne zameri zavoljo tega. Saj je vedel, da nimam ničesar hudega na mislih! Še pogledati je se nisem nikoli upal; vendar se mi je nekoliko dozdevalo, da nje pobožno oko se časi pa časi malo spotakne nad mano.
Konec opravila sem zvesto pazil, kako da jej vsaj eno, kakoršno že koli besedico prišepnem skrivaj na uho. Priložnost temu se mi brž postrežljivo ponudi. Gnječa gredočih iz cerkve je velika. Prizadevam si toraj na vso moč, kako bi drugim bolje zaslanjal jo; sam o sebi pa nisem ravno tolikanj maral, naj se ji v imenu božjem tudi malo popri-tisnem tje na mehko stran. Saj je bilo le z lehka, da niti njej niti meni ni škodilo ne na duši, ne na telesi! Srečevaje kropilnik, pomočim prste in ž njimi porosivši jih tudi njej pravim potihoma:
«Blagoslov božji je prvi moj dar vam: veste, kako vas imam visoko v čislihU
Ona hvaležno nakima za postrežbo, prekriža se in čudno sladak smehljaj se ji poziblje po kotih rožnih ustnic.
Jaz, to se ve, hitel sem v pričo tacih ugodnih znamenj delat si najslajše obete: le, kar sem želil si najbolj po srci! O, ko bi me le ne bil trpinčil bridki dvom, da ravno tako lehko pa se motim! Privabiti pa ji takrat najmanjšo besedico iz ust, — ni bilo mogoče! Okrog in okrog so prežale brezzobe čeljusti!
Ni bilo drugač: čakali sem moral prihodne nedelje. In ta je bila nekoliko srečneje za-me. Bil je namreč ravno shod pri cerkvi na prijaznem holmci nekoliko venkaj iz mesta, kamor je bil menda sam Bog privabil tudi Regino s sestro.
Pridigovaje so gospod kaplan posebno trdo povdarjali kakč pregrešne so tiste zaveze, katere na-tihoma pleto mladi ljudje! Stavili so sramujoči se mnoziči pred povešene oči, kako tisti nečisti duh potlej dobi take prešeštnike in take prešeštnice tako po polnem v svojo moč: da vsaki čas in koderkod le njemu služijo; da takim celo cerkev, ta veža božja, ni dosti sveta, da tudi v nji po drugem spolu pasejo svoje mesene oči!
Na to ostro očitovanje se fantje in dekleta tam za durmi drugi drugim pomuzijo in med seboj spogledujejo, kakor vprašujoč se, če je res taka? In pri tisti priliki tudi Reginine oči srečajo moje trikrat zapored pa tako, da tisti pogledi meni sežejo v dno srca ter me skoraj do dobrega preverijo prvikrat neke tihe, sladke zaveze med obema najinima srcema, — kar bi bil sicer tudi po tistem pridigarjevem uku mogel soditi in sklepati.
Kakor sem bil toraj hveležen duhovnemu pastirju, da mi je, če prav nehote, naklonil priložnost poizvedeti najdražjo mi skrivnost; tako, pa še bolj sem po drugi strani bal se, da bi utegnila njegova, s peklensko žrjavico nekaj podkurjena beseda zadušiti tisto nežno, ravnokar njej v plašljivem, deviškem srci oživelo se nežno cvetličico.
Odvrnit tako žugajočo nesrečo, hitim po končani slovesnosti za sestrama. Doidem ji ravno na razpotji, od koder je po eni, krajši stezi vrel glavni curek ljudi, po eni pak le bolj opotekajoče se, stareje osebe. Tudi jaz sem brez premisleka za to drugo pot, češ, kdo bi se pehal po oni, ki po nji še dva človeka ne moreta vštric! In ni mi treba opomenje-vati nekaterih še drugih spotikljajev za nji in za
me, ako bi skup drede družili se glavnemu toku
*
(na kar sem jaz ravno najbolj težil) ko že dekleti sami, kakor ugenivši moje skrivne težnje in zlagaje se ž njimi, potegneta z mano, radi in meni na preveliko veselje.
Denašnja pridiga se kar sama ob sebi podtakne našemu razgovarjanji za priličen predmet, meni po volji, kakor nalašč. Jaz nasproti dekletoma preteh-. tovaje mašnikove besede, pritezam mu po polnem v tem, da človeška ljubezen res rodeva (udi spriden sad, kakor zlati pšeničin klas časi tudi sentje; da zavoljo tega da vendar ne gre, kar na ravnost ometat in pogubeljevat vsako ljubezen! Sleherna še tako cenjena stvar ima dve strani, solnčnato in senčnato, dobro in slabo. Kdor pozna samo goršo, tisti daje sam sebi in drugim žalostno spričevalo, da le z boljšo ni bil še nikedar v dotiki; kakor n. p. tisti možki, kateri dolže vse ženske nezanesljive in nezveste: — da so občevali les takimi! Človeška izvira iz neizmernega morja božje ljubezni, in v tem je ravno najbolj podoben človek Bogu, da more ljubiti, ljubiti svojega biižnega in samega sebe. Bog, ki je iz gole ljubezni postavil človeka in vse stvari na zemljo, hoče tudi, da le po ljubezni se človeški rod in vse, kar živi, zdržuje, dokler bo svet stal. Kdor tedaj brez pametnega razločka preganja tako s človeškim rodom nerazločljivo sklenjeno ljubezen, tisti veliko več škoduje svoji dobro namenjeni stvari, kakor pak ji koristi: ker moti ljudi, ki vendar hočejo in morajo ljubiti, da ne vedo, kako naj bi prav ljubili! Da, pa še več! Tak celo hudo greši, ker s svojo slepo nestrpljivostjo skuša najblazji in najsvetej čut človeškega srca — zamorili!
Po tem premišljevanji naveden svojima ljubeznivima poslušateljicama še celo kopo spomina
vrednih, zlatih izrekov, v katerih sveto pismo, sv. Pavelj, ss. cerkveni očaki in drugi slavni svetnjaki slove, povišujejo in priporočajo to lepo in sveto čednost — ljubezen!
In mladima deklicama se zde moje, s lako veljavnimi izreki podprto mnenje in razlaganje o ljubezni tako prepričevalno in tako po polnem po resnici, da tudi njiju še nedolžno in nepopačeno nežnočulje ne zaloti čisto nič krivičnega na njem, ter da se le čudila, kako pač je vendar to, da morem jaz v tako imenitni reči biti pa z duhovnim gospodom v nekakem navskrižji, kali?
Na to jima pojasnim, kako da je lo tako pro-tuslovje samo le dozdevno: da je duhoven pač enačili misli z menoj, da pa v svoji dušljivi gorečnosti le premalo loči dobro od slabega: da veje pljeve in pšenico, vse v en kot.
Po teh besedah umolknem, radoveden, kaj po-rečeta dekleti, ki sta bili ves čas pozorno pazili na moje modrovanje. In pri tisti priči vidim, kako si Regina globoko, globoko oddahne, kakor bi se ji bil precejšen kamen odvalil od srca. Brž na to sama de:
«Ne vem zakaj, pa — kakor bi mi zdaj bilo dokaj lože pri srci, kar sem vas poslušala. Pa res, menda še nikoli nisem bila zavoljo nobene pridige v tacih hudih skrbeh, kakor ravno zavoljo le-te denašnje! Bog ve, zakaj?«
Jaz bi jej bil gotovo rad pomagal vgibati to vganjko, katera se mi je zdela vendar precej že lako neizrečeno zanimiva za-me, kakor hitro je bila njej prišla iz mladostnih ust, in ne mara bi bila oba tudi ugenila jo, pa kazalo mi je ločiti se od njiju. Da bi vendar še kaj bolje vmiril jo, pristavim na razpotij, kakor za odgovor na njeno zadnje vprašanje:
»Zato, ljuba Regina, ker ste bili napek razumeli gospoda pridigarja. Le poskusite malo ljubiti, prepričali se bodete, da je to prijetna, lepa, blažena in vzvišena čut, katera najmenj ne teži človeku vesti! *
Deklica se kar naj ljubezni veje nasmehlja, pa tako, da jej iz tistega smehljaja ni bilo pretežko posneti, da ona bi se ne hotela ravno na vso moč vpirati mojemu prijaznemu nasvetu.
Pred razidom Regini še zagotovim, kako srčno pač sem že želel govoriti ž njo, kako sem zdaj po-tolažen in srečen in pa kako verno bom po sen mal hrepenel kaj skoraj spet sniti se ž njo! In zdela se je srčno vesela teb mojih besedi; jaz pak, tudi zelo, vesel tacih znamenj, priporočim se njima, posebno Regini, ter poslovivši se hitim proč, natanko in celo pot premišljevaje denašnjo pridigo, ki je žugala Regini delati nemirne skrbi, kakor je sama dejala.
Kakor sem si tudi prizadeval, ni mi bilo po-pred mogoče videti Regine, kakor res še le prihodno nedeljo. Prva moja beseda je bila, prašati jo, če je že kaj skušala po mojem naročilu prepričati se o resnici tistih besedi, katere sem ji danes teden tako živo polagal na srce. Ona se hoče po tisti svoji mični navadi ljubo nasmehljati; pa, prvikrat je to pot, da se ji ne da. Tudi odgovora ne more nobe-' nega dobiti na moje vprašanje; pač pak me pogleda, tako milo, tako proseče in hrepeneče, da tudi meni hipoma zgine veselje, da bi se šalil. Koj na to sam postanem nekako ves mišljav, da morem le malo govoriti ž njo. In kar sem govoril, bilo je vse le bolj iskano in resno. Enako je tudi ona le tiho pritrjevala vsako mojih mnenj in časi pa časi kakor skrivaj zvedavo pogledovala me od strani.
Jelo se mi je čutiti, da se nekaj tresam; njej tudi. Predno grem od nje, pravim jej:
«Verjamete, ljuba Regina, da se mi nekako milo dela pri srci, kedarkoli vas vidim in gledam?«
«0 zakaj?» praša bojazljivo.
«Ker se mi vsegdar zdi, da, ko čez let' in dan spet pridem z vseučelišča, našel vas nič več ne bom take!«
«Kakšne, — kakšne mislite li!» povprašuje živo, kakor bi ne vedela kaj menim, in bi jej bilo veliko na tem, da izve.
«Take — tako po polnom proste, da brez bo-ječnosti, da kateremu mladeniču bddem v oči, morem hoditi in govoriti z vami.»
«0, kako morete misliti kaj tacega?» zavrne me ona živo in hakor nekoliko očitajoč mi tako mojo misel o nji; potlej pa še hitro pristavi:
«Saj bom še le šestnajst let stara!«
Ne vem, kaj sva potem še govorila; pa izvedel sem bil dovolj: da Regina me ljubi, ljubi že prav gorko, čeravno mi ni v besedah izročila te sladke skrivnosti. O, ali jaz bi bil tolikanj, tolikanj rad čul ravno to, čul prav v živih besedah iz njenih lepih, iz njenih sladkih ust!
Kedaj jo bodem po sedaj spet videl, kedaj govoril ž njo? Kakor rad, pa mogel nisem za gotovo vedeti tega. Vendar, sklenil sem koj da pri prvem shodu jej razkrijem svoje srce, razodenem ljubezen. Saj, kako bi mogel po seh mal drugač! Ljubeče srce mi je od neizmerne sreče kipelo, kipelo!
Pretekli so štiri dnovi, da je neprenehoma dež lil, kakor bi se bile vse nebeške zatvornice odprle. Imel bi bil samo dobro četrt ure do njenega domovanja, pa globi ti čež take potne mlakuže, da jih
tudi moje še tako vroče srce ne bi bilo sproti sušilo! In poleg te vremenske nadloge pak si tudi nisem mogel biti gotov, da se tudi res snidem ž njo, ali vsaj vidim jo? Kje? Res, da bi bil smel k njej v hišo, v javno gostilno; pa zdelo se mi je, da vsaki mi bode z obraza bral, da nisem prišel pit, ampak le k Regini v vas.
V petek popoldan se pretrgajo oblacje, da se jame počasi vedriti. Vsaka mala linica višnjevega nebesa nareja mi polno veselja, kakor bi mi poro-čevala, da skoraj pak bom gledal v nje jasno obličje. Na vse to se spomnim, da Regina pojde tudi danes v cerkev: križev pot molit, ob šestih zvečer. Hitim, napravit se: tudi križev pot molit! Ali bi mi kodo braniti smel, kali?
Ravno sem pripravljen za odhod, ko se nakrat proti meni priveži — Srakoper. Neka čudna skoraj huda slutnja me spreleti o pogledu njega. Kakor sva si bila že dalječasa privajena, takrat, v tistem trenutji, zazdi se mi nenadoma, da ta človek mi pomenja kaj nenavadnega! Predno še morem premišljevati kaj, pobije mi on misel z glasnim klikom :
« Veseli se, Ognin!»
«Zakaj?» prašam brž, bolj osupnen, kakor vesel.
«'Veselo novico, — zlato zdravico !» povdarja on šegavo se smejaje.
Kakor žarkom z nebes razsvetli se mi um, da hipoma menim že naprej vedeti vse, kaj mi hoče sporočati.
«Te vesel — le, če jo prinašaš od Regine,» kličem jaz.
«Saj, ravno od nje od Regine! Nh pragu je stala, ko sem prišel mimo. Ko jej pravim, da grem tebe obiskat, prosi, naj sem tako dober, da Tebi
sporočim nje pozdrav, pa — zakaj da nič gori v K* ne prideš?«
Srce mi je hotelo utoniti v rajski radosti. Ona toraj tako hrepeni po meni, kakor pa jaz po nji! Sicer bi se bil mogel tega sam nekoliko nadejati po tem, kar sem bil zadni čas slišal od nje; ali kako neki bi si bil le upal misliti, da mi res dohaja tolika, tolika sreča! Saj še zdaj — kar ne morem verjeti! Prašam Srakoperja:
«Ali je pa le res?»
In tisti Srakoper resno nabere obraz pa mi z mirno besedo dokazuje, da to je gola resnica. Zraven podkrepuje svoje dokazovanje z živimi hipami, katere so bile meni še bolje poznane, kakor njemu. To se ve, da potlej mu je pač lehko bilo prepričali me. Saj sem mu rad verjel, moral sem verjeti!
Rosa mi je zabliščela v očeh — od samega veselja, od neskončne sreče! Svet se je kar zibal pred manoj; objeti sem ga hotel; pa prijel sem le Srakoperja za roko, vlekoč ga, naj gre z manoj — k nji, nemudoma k Regini!
Oj, kako srečen sem bil v tistem trenutji!
«Da ljubi moj Ognin, — ljubi te Regina; saj jo ljubiš tudi ti», pristavi na to Srakoper nekaj ironično, in me gleda.
«Čemu praviš to! Saj veš, in zakaj bi jaz tajil, — da jo ljubim?« pravim mu.
Ti Tedaj ljubiš njo, ona ljubi tebe, — jeli?
«Da!» odgovorim jaz čude se njegovemu ta-cemu povpraševanju.
Tačas Srakoper sklene roke nad glavo ter se mi na vso moč zasmeje v obraz. Jaz gledam začuden; on pak se le reži, zmerom bolj, zmerom širje. Kima in otresa z glavo, grabi se za trebuh, ki mu
hoče že skoraj iz hlač, pa krohota se tako na vso moč: da zarudi v zabuhnjeni obraz, kakor kuhan rak; da se mu solze v debelih kapljah, kakor jagode, tekljajo po licih; da nazadnje se od samega f smeha zgrudi na tla, valja po zemlji in poprijemlje za šope trave, da bi se ne skalikal navzdol, kroho-taje se neprenehoma — kakor obnorel!
Jaz sem ves čas strahoma strmel; skoraj groza ga me je bilo. Menil nisem že nič drugač, da je res ob um.
«Za božjo voljo! povej vendar, če imaš pamet še pravo, — kaj ti je? Zakaj, čemu se tako smeješ?» povprašujem ga že v tretje, ves malosrčen. Mislil sem zdaj za gotovo, da je res, ali kar tako natego-ma znorel, ali — o gorje! — da je popred imel mene — za norca!
Srakoper toliko vstanovi smeh, da more spregovoriti. Oteraje si solze iz oči, pravi:
«Tebi se smejam in pa njej, vama!«
«Pa zakaj?« prašam jaz zelo zbegan.
«Zakaj? Vajini zaljubljenosti!«
Jaz si nekoliko odahnem, ovidaje, da temu čudnemu človeku se kakor dandenašnji toliko drugim ne mara res le to, ljubiti, zdi tako smešno! Pogledam ga skoraj nevoljno.
«Ne zameri mi, ljubi Ognin!« pravi on koj na to, «pa jaz sem tega mnenja, da, kedar se dva ta-ko-le mlada človeka, drug v druzega zaljubita, — moral bi se celi svet tako smejati! Tako smejati, da bi se hribje prekucali v doline, da bi —».
«Veš kaj, ti Srakoper,« spodbijem mu besedo «če je ros ves listi tvoj poprešnji smeh edino le temu veljal, prašal bi te jaz: kako in s čim ti opra-
vičuješ tak svoj zasmeh, če moreš? Govori! drugač ti porečem.--»
«Le mirno, počasi, ljubi moj! Smejal sem se res zgolj le zaljubljenosti, in opravičim se ti, kakor želiš; pa potoma; pojdi! Regina, vem, da te že komaj pričakuje« rekoč, prijateljski položi roko meni okoli krbta sileč me naprej.
Kedaj bi bil jaz že hitel, da me ta ni motil in zadrževal!
Greva.
«Vidiš, ljubi moj Ognin!« začne Srakoper držaje me prijazno za roko, «jaz pravim: reva je možki, kateri ni nikoli poznaval zveličavnih blagost in sladkost najvišje, najčistejše ljubezni, — reva! Srce bije še, in fantazija se pijana spominja na one dneve, ko se je še zdelo, da en ženski pogled reša vse vganjke tega in unega sveta. Pa čez nekaj let, ko se spet vidimo, ne zasledimo nič več tistega čara, niti na sebi, niti ne na ljubi. Postarali smo se; ljuba, ki nam je bila svet in nebesa ob enem, postala je človek, kakor mi. Potem pak nam je jasno, da nikedar nismo ljubili osebe, ampak le pojem, le nebeške, rajske ideje, katere nam je ono bitje le trenutkoma znamenjevalo, nikakor pa jih ne v resnici tudi nadomestovalo! Glej to je tragedija tega človeškega življenja — in to naše prekletstvo, da nikedar stanovitno ne prekorakamo mej individuelnosti, ampak, da se le in le spet nazaj pogrezamo va-njo.»
Jaz sem strmel: od kol ta človek tako govori?
«Ce je res taka«, ugovorim mu »potlej pak se ravno kar najmenj prisuje, smejati se ljubezni!«
«Vrag se ne smej!« zavrne me Srakoper, s(če pa vidim človeka, ki hoče za tak žalostni poklon.od
same radosti kar zleteli v nebesa! Le logičen, ljubi Ognin! — Potlej pa še to: vsi zaljubljeni, posebno mladeniči, so slepi, malo priprosti, in — ne vem, kako bi se bolje izrazil, precej prismojeni: ki si zlasti ob svojem gorečem in tlečem srci prismode pamet, in ljubici na bliščavem lici oslepe la oči.»
uPojdi, ti jemlješ vse se svojege stališča!« očitam mu.
«Da, s svojega, kateremu pa je podlaga živa resnica. Kaj ni? Mladenič s svojim zaljubljenim očesom gleda v svoji izvoljeni le višje, nadzemsko bitje, brez navadnih človeških slabost. Gre natiho-ma posvetit taki mladi, priprosti devici sebe samega, vsega po polnem, in srečo svojo za vse žive dni: ker misli, ker sodi o nji le s srcem, ne z umom! In človek, ki pozna ta vrtež: — ali se ne sme smejati takemu mladeniču?«
«Jaz tega ne razvidim. Zakaj ne bi človek sebe po polnem posvetil onemu bitju, katero ljubi nad vse drugo na zemlji, in ki mu samo povrača ravno toliko ljubezen?« ,
«A tako? — Časi sem tudi jaz enako menil, ha, ha! Ljubi Ognin, zdaj vidim, da sva oba enih in tistih misli, samo —» nasledne besede naglasi posebno čvrsto — «samo, da sčasoma utegneš tudi ti podpirati svoje ljubezensko stališče le z enim, tistim prvim ukrepljajem, ko ga do zdaj zaslanjaš pa še z dvema.«
«Srakoper, jaz te ne razumim prav do dobrega.«. «Verjamem; tudi bi ti vse moje razlaganje v ti stvari dosti ne spešilo. Prepričati se moraš sam, in — kakor se mi zdi, si ravno zdaj na najboljši poti do tega. Vendar, da boš bolje pomnil mojih deoalnjih besedi, v&li: da ti žensk še ne poznaš!
Večina deklet meni, da že za svoje podarjeno srca velja jim od moža zahtevati kar najviše češčenje, najblažjo in najslajšo pot skozi življenje; same pa k, - da za vse to ne prevzimajo nobenih dolžnost! Te stvari božje le čisto prezirajo to, da mož, voleč si dekle, žrtvuje veliko več njej, kakor ona njemu. On svojo neomejeno svobodo, katero zadobi žena ravno še le omožena!«
«No, pa kaj ima (o zoper tisti moj drugi ukrep-]jaj?» prašam.
«Kaj? Spodbija, ometa ga po polnem! Ženske so v svoji ljubezni nestanovitne — nezveste! Dekleta so se svojim srcem vse bolj ročne, od mežkih. Rade imajo ljubitelja le toliko časa, dokler ženina ni 1»
Te Srakoperjeve besede me zbodo globoko v srce. Spomnim se na Regino; če se ima vse to tako njegovo dosledovanje res vresničiti, — kaj bo? Zmi-sliti si nisem smel! Nekaj časa trpim in molčim. Druga misel me osrči.
«E, pa to vse imaš ti le iz kacih bukev! Siva teorija!« velim mu, tolažeč sebe.
«Teorija pač, in — iz knijge najmodrejše, knjige življenja!»
«Kaj, — ti si tudi tako ljubil?« «Pa še kako; menim da! Le poslušaj:
Veš, kaj te prosim,	Raje pripeljem,
Preljubi moj Bog?—	Ko pridem v nebo,
Ne, da me rešiš	Svojo preljubo,
Posvetnih nadlog!	Naj tudi sabo!
Verjem, kak6 se Nebesa svite,
Vendar pa mislim,
Da dolg čas brez nje!
«Ždaj pa sodi, če ne poreče vsaki drugi, ki bere to pesem, da skladaje jo, bil sem nekoliko ob pamet. Lebko — ljubil sem ljubico!»
«Glej, pa mi še nikoli nisi pripovedoval: kak& si se bil zaljubil, kako se ti je izšlo s tvojo ljubeznijo?«
«Ta glorija je kratka, taka-le:
Bukova veja	Češnja na groblji
Je zelenela,	Bdeče zorila,
Ko sva z očmi	se Ko mi zvestobo
Prvikrat vjela.	Zagotovila.
Lipa kosata	Bukova veja
V	cvetji dišala,	Orumenela, Nama ljubezen Lipa košata
V	srcih se vžgala	Se obletela.
Češnje rudeče Ljuba zobala — Žen'nu se v rokali Sladko smijala!
Srakoper umolkne. Tudi meni je tako čudno tesno pri srci, da na nagloma si ne upam na nobeno plat nič prašati ga; ko se malo ozrem na njega, zdi se mi celo, da se mu v očesnem kotičku skrivna solza blisketa. Nisem si še mogel misliti, kolike so bolečine ljubljenega potlej pa prevarjenega srca; pa po tem, da brez dvoma le tiste v tem trenutji pritiskajo takemu človeku solzo v oko, sodil sem, da morajo biti hude! Bil sem globoko ganen. Da molče ne bi še huje trpela, pregovorim jaz čez nekoliko:
«Pa zavoljo ene take —»
«Zavolje ene?» — pretopi me brž on, in nekaj srpo pogleda; potlej pa nadaljuje spet z mir-nejim glasom:
«Da, nad vse na tem svetu želil bi si zvestega srca, katero ne bi bilo navezano na posvetno neči-murnost, katero ne bi pretirana čutljivost vnemala, ti ne bi dopadoželjnih isker zarilo na vse strani ter svoje goljufljive topline ne lilo zdaj tje, zdaj tje. Tacega plemenitega, zvestega srca ne otrudijo lastna čutila, tako se ne upepeli v svojem žarečem plamenu, niti ne omrzne tekoma let. S takim bi tudi jaz še sklepal svoje srce, ogrevajoč in posvečujoč si ga v taki družbi: prepričan, da z njim bi me osrečevala ljubezen, ker bi izvirala iz pameti, bila bi modra, pa —»
Srakoper divje pogleda pred se in vikne: «Ker nič več ne verjamem, da na celem sveti kje bi bila katera taka dekle, ki bi imela tako srce:
—	mi je pri vsakem dekletu, pa naj bo še taka, ali taka, načelo: ali--ali pa ne.--»
In oči so se mu svetile, da ga je bilo neznano pogledali.
Vedel nisem, pa slutil sem na tanko njegovo nekedanjo nesrečo. Poznal sem ga zdaj po polnem po duhu: da, kakor plemeniti čutje njemu še pre-šinjajo dušo, je pa po seh mal vendar zoper vsako višo ljubezen. Meni iz srca je pač klical ravno nasproten glas; ali zdel sem se pr«več še novinca o ljubeznih zadevah, da bi se bil drznil njemu dajati svete o tem. Narobe, prašam ga le bolj nalašč, kakor da bi v resnici pri njem iskal si ravnala za svojo ljubezen, prašam:
«Srakoper! kaj bi loraj storil ti, da si zdaj-le na mojem mesti?«
«Jaz — držal bi se svoje devize: aut Caesar,
—	aut nihilh
Jaz molčim. Prvikrat mi je, da bi moral sovražiti tega človeka: tako mi je srce vstajalo zoper njega!
«0, zato pa nikar ne misli,» poprime za besedo «da tudi tebi dajem tak svet. Najmenj! Ti pojdi, pa — ljubi, pa ljubi, da-boš pijan! Ljubezen — to ti je najviša modroslovna šola za življenje, v kateri se utegneš veliko več naučiti, kakor vsa leta na vseučelišči na Dunaji. Po mojem: kdor nikedar ni ljubil, skusil je le polovico sveta! Saj sem ti bil že iz početka dejal, reva mož —-»
To me je nagibalo spet spraviti se ž njim. Pri-mem ga za roko.
«Pa še nekaj posebnega je», nadaljuje Srakoper prijazno upiraje oči v me, «da ti kar najbolj pod-kuriš srce za Regino. Kakor namreč sprevidim jaz, obeta vse, da ta ljubezen bode zelo zanimiva, taka, da bo vredna popisa. In glej, ti, ki se nekoliko prištevaš slovenskim pisateljem, imel boš naravno snoA za novelo, v tem, ko se jih žalibog tako malo nahaja, ki hočejo željnim slovenskim bralkam svoj.o zmišljijo podajati za dušopašno resnico.
Na to radostnega srca prisežen Srakoperju, da hočem ljubiti! Da bi bil tudi brez tega njegovega opomina ravno tako storil to, tega pač ne trebam posebe zatrjevati.
Med tem govorom sva bila prišla do njenega domovanja. Vštric veže je meni srce skor glasno utripalo. Hotel sem se vsaj še nekoliko pomuditi, da bi pomislil, kako naj se bom včdel v pričo nje, kaj jej porečemi. t. d.; pa ročni Srakoper me hitro potegne za seboj v hišo.
Zdaj sem jo videl: tam na klopi je udela, mirno in krotko, nekaj malega obledela v lica od zad-
nega krata. Le oči so se ji nekoliko živeje žarile, ko jih je bila povzdignila proti meni, prašaje me, s čira naj mi postreže.
Vrnivši se s postrežbo prisede blizo mene. Govorimo o tem in o tem, posebno o tisti novi maši, dokler so se tudi mati in drugi domači pritikali najinemu razgovarjanju. Jaz skušam kolikor mogoče hraniti si ravnodušnost, da-si mi je bilo to jako težko, zlasti, kedarkoli sem skrivaj pogledal na njo in videl, kako jej srce privzdiga mlade ne-dri in drobni prstiki trepetajo ob nogovici, katero je pletla.
Ko oni odido, primaknem se jaz nekoliko bliže k njej, pa prašam jo na tihoma, samo:
»Regina, ali je res ?»
»Res», odgovori ona čedno, komaj vidno pov-zdign6č modre oči.
Jaz je nisem prašal nič druzega, ona mi ni odgovarjala nič druzega ; — pa razumevala sva se po polnem! Najine oči so dovolj jasno pripovedovale o tihi, sladki skrivnosti, ki je obema tlela v srci. Oj kako srečno sva sedela drug zraven druzega!
Le sem ter tje, kedar mi je nategoma padlo na misel tisto poprešnje Srakoperjevo modrovanje, zabolelo me je vselej globoko v srce. Ali, ko sem se spet ozrl njej v milo obličje, bil sem iz nova hitro potolažen. Ona, ta nedolžna, ta angeljska deklica, mogla bi me kedaj žaliti, mogla bi — ? Ne, vest mi ni pripuščala, da bi bil le mislil, da ona je v stanu prizadeti mi najmenj hudega kdaj!
Ves čas med tem se je Srakoper potuhneno od strani pomuzeval zdaj meni, zdaj nji. Skrivej jej je bil izza hrbta zmuznil drugo nogovico^ igral se ž njo pa primerjal jo sebi na roko, kako je široka.
s
To gledati, bilo je meni strašno odurno; sprelelala pak me je mrzla groza po vseh kosteh, ko je hlastno povzdignil je k ustim in kakor poljubovaje je pritiskal svojo šobo na njo.
Regina je videla to in žarko zapekla v lica. Jaz mu jo iztrgam in dam nazaj njej.
Ostal sem s Srakoperjem še dolgo v družbi pri nji in njeni sestri; pa govorili smo vsega skupaj le malo. Pozno na večer se še le napraviva za odhod.
Voščeč vsem lehko noč stisnem mimo grede Regini belo ročico in urno pošepelam skrivaj na uho:
»Draga Regina, vi ne veste, kako vas jaz ljubim 1»
Ona mi ne reče ničesar ; pa z obraza, z oči sem jej bral, kako vesela je teh mojih besedi, kako srečna je, ter, da sama bi mi rada zagotovila ravno to.
IV.
Po tem sladkem sporazumljenji z Regino sem tri dni in tri noči zapored kar medlel, kakor v sanjah.
Po dnevi sem sanjal, Po noči sem čul: Brez misli na njo ni Trenutek minul!
Ona mi je bila najviši, najpopolniši vzor vseh pozemskih stvari, bila je moja svetnica res, kraljica mojega srca! Vse, vse1, kar sem si ugodnega le misliti mogel, nahajal sem v preobilni meri pri njej, samo — da me je ljubila ! Kedarkoli in kjerkoli, sem sam sabo govoril o nji, molil k nji — vsa-
kovrstno neumnost, kakor priprost ali obnorel! Le srce sem slišal in čutil si ga povsod; poraslo mi je bilo čez glavo, kakor mesec čez solnce, kedar mrkne po polnem ! Zaljubljen sem bil, kar sem mogel trpeti t—noter za nohte!
Še le četrti dan potem si domislim, da do zdaj sem edino le ljubil, mislil pa še čisto nič ! In vendar, koliko mi je treba po seli mal premišljevati! Kaj bo iz te najine ljubezni ? —
In prvikrat v svojem življenji začnem upati in se bati! Ali bode moje zdanje sreče obzorpač zmerom tako veder in jasen ? Ali me bo vedno ljubila, bo zvesta ? — In njeni stariši ? Kaj poreko izvedši najino ljubezno razmerje? Kako bodo naprem meni, na prem nji ?
Po tem malem, kolikor sem jih poznal, mogel si nisem nič kaj dobrega obetati ne za se, glede svojega lačasnega značaja in stanja, in toraj tudi ne za njo: narobe! moral sem si skor v svesti biti njih raznega nasprotja. In to je bila prva oblačica na tistem jasnem obzorji.
To in tako pretehtajočemu mi dnovi teko, kakor po vetru. Le redkokrat jnorem ž njo skupaj, in šetačas le za malo trenutkov : da jej z očmi pričujem, kako srečen sem zraven nje! Saj z ljubečim srcem se ne da veliko gevoriti ! Regina sama le nakimuje na vse moje besede in sem ter tje tiho pošepelava: «da, da».
Pač bi bil časi tudi že rad zinil besedico o zvestobi; pa kar dozdevalo se mi je, da to bi bila pregrešna predrznost, s katero bi krivično in bridko žalil nje čisto in nežnočutno srce.
Med tem časom se enekrati tudi snideva s Sra-
koperjem; pa ta, kakor živo mu tudi popisujem in
*
slikam svojo spreveliko srečo, — reži se mi le in pa smeje, malo kaj druzega.
Tako je skoraj nenadoma prišel čas, da se je bilo treba ločiti: moral sem spet iz prijaznega kranjskega mestica na vseučelišče, na Dunaj. Če sem že druga leta vselej s precej težkim srcem zapuščal svojo drago domovino slovensko; koliko brid-keje mi je to bilo letos ! Potoževal sem to proti zad-nemu večkrat tudi njej. In spoznaval sem, da seji je milo delalo, kedar je mislila na ločitev ; vendar je skušala tolažiti me češ, da zato pa bode ona še verneje mislila na-me, ravno tako ljubila me, sploh, da oddaljenost od nje naj mi le kar najmanjih skrbi zavoljo nje ne prizadeva. Da, ko jo žadnikrat spremljam iz cerkve, pravi mi celo:
«Ker že ni drugač, da moraš iti, je prav za prav še bolje, da, prej ko je, greš. Silnice ze dalje časa pogledavajo za nama, in bojim se že, da skoraj pridejo k nam delal zdražbo in pohujšanje.»
Priznavati sem moral, da je tako, kakor pravi Regina. Saj sem bil že sam poprej slišal, da ter-cijalke že dalje časa sem ob meni brusijo svoje jezike. Bil sem jej toraj gorko hvaležen za njeno ljubo oserčevanje poplačevaje ji ga z najdražjo stvarjo — s sercem! In verhi tega dobro spoznavaje, da edino sama ljubezen mi vendar nikedar ne pripomore do zadnega cilja, do stanovitne sreče ž njo, — pričakoval sem pogumno in precej potolažen ločnega dne.
Prišel je. Lep, prijazen jesensk popoldan je bil. Na domačem vertu sem sedel. Orumenelo in velo perje seje z drevja okoli mene obletavalo na tla ; tam daleč, daleč na zapadu je bledo solnce v zaviš-neli meglini hitro tonilo za gore; ah, jaz pak sem
mislil le na svojo drago, na svojo ljubljeno Regino — da se bom moral ločiti !
Tako globoko vtopljen va-se nisem bil opazil Srakoperja, kise mi je bil skrivaj prikradel za herbet.
«Pa tudi ti enmalo potočil solzice, solzice ? » ponorčuje se položivši mi od zadej roke na rame; potlej pa berž pristavi: «Saj Rcginica, ta reva, preliva jih tudi ! Zdaj-le mimogrede sem videl jo: vso objokano, vso solzno, res, da se mi je smilila v serce! Vidiš, tako je ljubili: dokler se nima ljubezni, zdihuje se in zdihuje po nji; ko se pa pridobi, potlej se prav toži še le in srce namaka v sragah ! In — kaj se ima od tega?«
Jaz sem tiho molčal: saj mu nisem ničesar mogel ugovarjati na to!
«No, zdaj le hitro po konci!« sili on. « Ljudi sem ti pripravil, da drevi zapojemo za odhodnico, kakor si bil naročil. Poprej pak si vendar še moramo zlikati gerla pri bokalu. Saj slišiš, kako mi moje herščeva!«
«Da, ljubi Ognin,« začne on potoma, «lehko, se ponašaš, da imaš tako dekle ! Kar jih v našem mesticu le hlače nosi, če prav zdaj grajajo kako malenkost na nji, kakor iz basni lesica na tistem grozdji nezrelost, vsak, od pervega do zadnega, bil bi je vesel, lo pravim! Da-si po osobi ni ravno bogve kakšen vzor ženstva, vendar je čednosti vsa polna, in kar najbolj potehta — dobro podkovana! Pa ti, kar prišel od daleč, pa si prislrcgel jo vsem izpred nosa, kakor sokol, ko pobere golobico na sredi dvora. In kako kar na lihoma gori za te, kako z vsim mladostnim ognjem te ljubi! — to le jaz dobrom vem, ki sem velikral pri njej in ženske na tanko poznam. Da, lehko si ponosen !»
Te, moje ljubezni se tičeče besede, so tolikanj dobrodejneje blažile me v srce, ker jih je — vedi ga zakaj ? — Srakoper govoril pervikral resno, da se ni posmeh a val.
»Da, » pravim mu, « res neizrečeno srečnega me dela ta dekle s svojo ljubeznijo; toda najmenj, češ, ker si mislim, kako bo bogata ; ampak, da li prav po pravici povem : ker je še nedolžna in ne-popačena, in tako nevino-krotkega pa priprostega duha ; ker, kakor mi je bila nje sestra že na novi maši rekla, ona še nikoli ni nobenega poznala pred menoj; in veliko res tudi, ker je preziraje toliko druzih izvolila bila le mene, da mi zdaj posvečuje svoje serce.
«Zavoljo tega ljubim jo tudi jaz na vso moč, bolj, kakor vsako drugo stvar na zemlji; in tako iz celega serca hočem jo ljubili — »
Do smerti, — do merzlega groba, — na vse večne čase, ali kaj enacega, bilo mi je na jezici, da bi bil rekel; pa bal sem se, da se mi Srakoper utegne smijati: zato sem raje molčal.
«No, dokle?« sili neslani pretežnik.
Ker sem že moral, odgovorim mu:
«DotIe, da zveršim više šole in nastopim službo: tri leta še. Potlej mi jo slariši, temu mi je porok moj častni, prihodni značaj, — dado brez ugovora v zakon. In potlej,« pristavimInalašč, kakor za šalo, «potlej mi ne bode treba ljubiti je lako naskrivaj!«
«Glej, kako imaš to vse lepo že zračunano! » pravi čez nekaj trenutkov Srakoper, in ironičen smehljaj mu spet nekoliko nagerbi obraz.
«Zakaj pa ne ?» zavernem ga živo. « Ce sem zdrav, in imam zraven svoje terdne volje le količkaj sreče še: — čisto lehko je vse tako ! »
«Če ne bo kako drugač!» pristavi oni nasmi-jaje se malo bolj.
In zdaj bi se bila nemara jela prepirati, da nista osta'a dva pevska druga ravno proti prišla .ter pridružila se nama.
Tudi ta dva dobro seznanjena z mojim nežnim razmenjem, sta zalo, da zadni večer mojega tukaj-šnega bivanja spodobno preživimo moji ljubljeni Regini v pričo : da nam ona natoči bokal vina, da bodemo veseli in židane volje! To se razumi, da temu nasvetu sem najmenj vstavljal se jaz.
In tako smo dobre četert ure pozneje štirje mladi in veseli študentje polni radostnega življenja sedeli okrog mize, s katere se nam je bliščala zlata vinska kapljica, ki jo je bila Regina postavila pred nas.
Moji trije drugovi so jeli zmerom glasneje in glasneje se zabavljati; le jaz sem bolj tiho sedaval, in blizo zraven mene Regina, tudi tako tiha in otožna.
Razun o študentovskih zadevah, o katerih so se tudi njena mati prijazno pogovarjali z menoj, mogla sva se z Regino le kaj malega pomeniti o najinih osebnih rečeh : da nihče ni videl ali slišal naju. Vendar, saj najini serci sta se tudi skrivaj po polnem razumeli!
Enkrat, ko se ravno ni bilo bali, da kdo opazi, nagnem se jaz k Regini pa jej pošepetam:
«Da, jutri pojdem daleč od tod; pa zato, draga Regina, nikar ne misli, da duša moja ne bo neprenehoma, čez hribe in doline, dosezala tebe! Verjemi mi, da nikoli nikoli te ne pozabim, — tako le ljubim!«
«0, saj tudi jaz tebe nikoli — nikoli! Kako bi le mogla!» vzdihne ona, in rad sem jej moral verjeti.
Čez nekaj časa se Srakoper spravi po konci in začne na ves glas udrihati in šibati: kako po-hujšano je človeštvo, kako pokvarjena človeška družabnost ? Kako drug druzega zavida, preganja in sovraži: — vse le za svoj posvetni dobiček ! Kako da nikjer na svetu ni pravega prijateljstva in resnične bratovske ljubezni: — da, če se sem ter tje tudi res nahajata dva, ki gojita najblažje in naj-svetje prijateljstvo med seboj, pa tega očitno in dejansko pokazati ne smeta, ker bi bilo bližnim za spotiko mesti za posnemanje !» — Pri teh zadnih besedah se namuzi meni in moji dragi, potem pa hitro pristavi:
« Zato, pravim in terdim jaz: popred ne bo lepo živeti na sveti, dokler ne bo na vesolni zemlji tako vse občne sprave, da, kjerkoli se bodeta srečala dva človeka čuteča prijateljsko nagnenje med seboj, padla si bosta na serci, in očitno pred vsem objela se in poljubila, — da bo vsem prav!» — rekoč, prime zverhano nalito kupico in povzdignivši jo kvišku pravi slovesno :
»Dotle pa še lehko izpraznim to čašo tistim presrečnim, bodočim časom na zdravje!«
«Na zdravje tistim časom!« pri ter kujemo vsi zapored, tudi mati in Regina, — zlagaje se popolnoma s prelepimi in plemenitimi Srakoperjevimi mislimi! Zlasti mati se čudom čudijo, kako mora človek, ki ni duhoven, imeti takokerščanske misli; jaz pak sem si želil, ko bi le pač oni sami pervi začeli s tistim Srakoperjevim »vsem prav«; jaz bi jim iz serca rad hotel podati priložnost za to.
Ura seje jela pomikati na ednajsto. Kakor srčno rad bi bil jaz še ostajal za vinsko mizo, — tako blizo zraven svoje ljubljene Regine, opominjal sem
vendar svoje tovariše, naj gledajo, da kmalu vstanemo. Bal sem se namreč, da kdo utegne preveč navleči se ga ter tako potlej kaziti petje. Ali Sra-koper me hudo zaverne na tihoma, češ, kako malo žive ljubezni bi kazal do nje, ako bi ta zadni večer 'popred iz sobe šel, kakor ona. Jaz se čutim prizadetega ; tedaj po ter pi m.
Ne dolgo potem začno mati siliti Regino in nje sestro, naj gresta spat. Srakoper, kateremu ni nobena skri.vnost zavirala ravne besede, kakor meni, postavi se jim nemudoma v bran, češ, naj ji vsaj še nekoliko puste nocoj, da bomo skupaj veseli i. t. d.: saj vendar nič hudega ni! Pomudeč se potlej nekoliko pri Regini, pokramlja nekaj na tihoma ž njo, in prisedši spet na svoj prostor nazaj, pravi meni :
« Regina serčno želi, da ti še enmalo poosta-
neš! «
Ura je bila enajst. Jaz Srakoperju v drugič opomnim, da že odriniti bi bilo shodno tudi zalo, da bodo domači popred pri pokoj i in mi pevajoč koliko menj moteni po komu.
Srakoper hiti poiskat si smodke iz predalca zraven Regine. Izbiraje se čedno pogovarja ž njo in povernivši se spet nazaj k meni de:
«Regina te prosi, da še enmalo počakaš."
Mene so neizrečeno osrečevali ti ljubo-prijazni opomini od njene strani. Povračeval sem jih njej s sočutnimi zaljubljenimi pogledi, kar najrajše vstre-zajeji po želji.
Še enkrat so morali mati priti silil, da h pokoju! In zdaj, ko se je Regina pripravljala za odhod, bil bi pa jaz rad prosil njo s^povzdignenimi rokami, naj predraga vendar vsaj še enmalQ, ne-
koliko trenutkov počaka ! Ali, bilo ni drugač! Ura je kazala na polnoči. Morali smo narazen!
Odhajaje le mimogrede še vlovim njeno ročico, da jo prav gorko stisnem.
« Regina — » rečem jej samo še globokolopeč svoje v njene oči.
Tudi ona more me samo po imenu ginjena imenovati, in potlej — kraljica mojega serca mi odide.
Kake dobre pol ure poznejo je bilo že vse tiho in mirno preko mestica. Mi štirje pritihotapimo pod nje okno. Rebrače so bile terdo priperte, pa skozi slike se je le videlo, da lučica še berli v nje spavnici. Vstopimo se u kolo in začnemo :
'Tam za goro zvezda sveti —„
Bila je končana. Na oknu se še nič ne premakne. Zdaj zapojemo njeno, katero je najraje poslušala:
'Tebe kličejo solzice i. t. d.
Najpopred začujemo mehak, mehak, milo-lju-beznjiv smehljaj, potem se malioma rebrače razger-nejo in izza cvetočih in dišečih rož se Regina prikaže v snežno-belem odelu. Res, mično lepa je bila! Polumesec ravno tačas izza oblačice, osveti jej hrepeneči obrazec, da se je lehko razločilo, kako jej drobne solze lesketajo v lepih modrih očeh.
To je šlo vsem globoko do srca, posebno meni se je čudno mila storilo. Komaj jo morem prašati:
»Regina, ti jočeš — saj je vendar le samo pesem ?»
Odgovori krotko šepetajo:
«Tako me je genilo ; hvala li J...»
Neka nevidna moč me je šiloma privzdigovala k njej. Pristopim za korak bliže pod okno in —
kakor zgovorjeno — zadene me Srakoper sebi na ramo, ona dva mu pomagala z menoj kviškut in — jaz seji z obema rokama oklenem okoli golega vratu, moje ustne se v pervem poljubu staknejo ž njenimi sladkimi, tako gorko, tako zveličavno! —
Večerna sapa v bližni lipi dihoma zgane košate verhove, da gosto perje šepetaje pozašumi proti tlom. Pa to šumenje je bilo — kakor bi pokalo popje, kakor bi cvetlice prežale svoje glavice, kakor bi kerdelo tic žgolelo svoje sladke pomladanske, kakor bi šepetali potoki in angeljski kori prepevali svoje nebeške: — kakor le rajske sanje!
Najlepši trenutek mojega življenja!
V.
Ljubi bralec! ali si že kedsj odhajal iz svojega malega rojstnega kraja zapustivši v njem tebi najdražje bitje na zemlji ? O, potlej brez dvoma pojmiš, kako je bilo meni pri serci, kaka čutila so obhajala me, ko je druzega, v sivi jesenski megli še dremajočega jutra, voz derdral z mano naprej, dalje in dalje !
Oči so še neprenehoma počivale le nad prijaznim mesticem, duša pa plavala nad hišo, ki ona prebiva, morda še sladko spava v nji. Se zmerom sem videl tisto okno, s katerega je nje ljubeznjiva glavica prijazno objeta z rumenimi lasci, tolikrat gledala doli, pa meni minogredočemu ljubo nasmeh-ljavala se, in na katerem sem bil ravnokar z nje deviških, rožnatih ustnic prejel sladki poljub, ki mi še tako gorko tli na ustih!
Bolj in bolj je mestica belo zidovje^ tonilo v gosti megli; le visoki zvonik je še mogočno molil navkviško, tam pri cerkvi, v kateri sva marsikrat
oba tako blizo skupaj molila in častila Boga, iz katere sem večkrat tako srečen hodeval na njeni strani, spremljevaje jo domu. Ali kmalu je tudi ta iz-ginel izpred oči; in le sinje goličave velikanskega, v nebo kipečega Grintovca so kazale še, da ondi doli pod njim nekje diše ljubljena dekle, ki sladek spomin na nje zato podobo v svojem serci neseni bogve kam Ije na tuje! Na zadnje pa mi tudi tega zagernejo hribje in gore.
«Z bogom, z bogom, dragi, domači kraj; zdrava, ljubljena Regina! — da se kmalu srečno spel vidimo!» šepetam na skrivoma še ter zatisnem oči. In v poluspanji se mi vsi tisti premili prizori, katere sem bil v tem hitro prelečenem časi šolskih počitnic tamkej doživel ž njo, sličejo in medo križem v duhu, kakor ljube, prijazne sanje.
Blizo že na meji slovenske domovine olarem si oči, napojene z gorcimi solzami. Pa serčno vesel sem le-teh solza, ker so mi tekle zavoljo Begine, tiho spominjajočemu se na bridko ločitev od nje.
Na postaji, ko se ozrem iz kupeja, vidim, da solnce že visoko stoji. Njegovi žarki so proderli meglo in prijazno božali dve rumenolasi dekliški glavici, ki sta dotični hišici skupej iz enega okna radovedno gledali na popotne, kakor dva angeljca. Kako milo me je ginel ta prizor! Nehote jima moja glava nakima na ,dobro jutro', kakor bi bila ena izmed njiju moja Regina, ki bi se bila po perotih tu-sjem preselila za mano. Ali vlak se pretegne in hitroma je sladka zmotnjava izpred oči!
In naprej je šlo skozi zelene doline in mimo hriba dalje in dalje do Dunaja.
Kako tu po ulicah velikanskega mesta vse živahno biti, vse teka in vre: voz za vozom, človek
za človekom, valovi ljudi! Stari in mladi, možki in ženske, bogatinci in berači, gizdavi in razcepani, poštenjaki in rokonjači: eni gori, eni doli, eni sem, eni tje. Vse rije in se gnjete, peha in sili dalje, hitro dalje vsak svojo sebično pot ; — vsak sebi za želodec!
In ko sem bil zašel med le-to nemirno valovje, — zdel sem se vendar sredi njega tako sam! Nisem nič videl, nič slišal, pač čul — le svoj notranji glas, ki mi je neprenehoma prijazno šepetal milo ime: Regina, Regina!
O, odsevala je od vseh strani bliščeča sijajnost, zarile se krasne dragocenosti, vabili nakopičeni zakladi: pa videlo jih je oko, ne poželelo pa serce! O, srečevale so pač lišpave, zapeljive, in mično zale Dunajčanke: pa le pogled se je molil ob lepoti obraza, serce ni nič občutilo! Kakor mil angelj vareh, vodil je sladki, vedni spomin na ljubljeno Regino mene srečno in nespotekljivo skozi vse tisto vabljivo pa zapeljivo in kužljivo posvetno nečimur-nost, da nisem zgrešil steze poštenja.
Da, še le tam v daljni tujini sem skušal, kako prava, čista ljubezen, katero mladenič goji za devico, blaži serce in plemeni sleherno dejanje in nehanje! Večkrat je mikalo v veselo tovaršijokam, kjer bi se kratkočasno zabavljalo; pa opominjeval je notranji glas, kakor svarilen klic od zgoraj: varuj se !v Priložnost dela tatu, čas je zlat, zvestoba sveta! Žaliti bi utegnilo njo, če ravno ne bi videla in vedela! Saj za najvedrejo in najlepšo zabavo ležala so v predalcu shranjena, nežna pisemca od nje, živo pričevaje, da ona me ljubi!
In v svesti si njenega pogostnega pismenega zagotovljanja, kako gorko me ljubi, bil sem dovolj
srečen, da-si tako daleč oddaljen od nje! Se svojim starim drugem, Srakoperjem, ki je hodeval tam v rezidenciji vsa druga križempota mimo mene, shajal sem se le redkokrat. Pri tacili priložnostih me je slehernikrat praševal:
«Ali ti še dopisuje, ali le še ljubi, ali se niše skujala?» kakor bi lo moglo biti kako drugač? In posmehoval pa poreževal se mi je lako zaničljivo, da se mi je naravnost merzilo na-nj, ker je s tem meni v očeh rezno žalil čistost in poštenje moje izvoljene llegine. Imenoval in grajal sem ga gerdega pesemista, ki celemu svetu nič dobrega, nič svetega ne verjame! On pak me je naravnost zavračal:
«Kaj si res tako priprost, da misliš, da ti res izvesta oslane ? — Ženska mora zmerom katerega imeti pred očmi, da se ji srce obrača za njim, kakor solnčnici verh za solnčnimi žarki. Tako tudi tvoji preljubeznivi Reginici : — ko tebe ni lam, pa je kateri drug!» pribija poliujševalec.
Nisem se hotel jezili in prepirati, češ, skazalo se bo že v dejanji, kdo ima pravo!
Tako se je šolsko leto jelo spet nagibati proti koncu. Serce mi je igralo od radosti v mislih, da kmalu kmalu pa spet vidim, pritisnem na serce svojo ljubljeno llegino.
Tedaj me hipoma zadene nepričakovano gorje. Huda, nevarna bolezen me zviškoma verže na postelj. Celih sedem bridkih tednov mi je bilo, da skoraj me pogreznejo v zgodni grob. Skoraj že po polnem omedlel, oslabel in dozoril za smrt, upal že nisem nič več, da se še kedaj ozdravim; čisto nemoč, kakoršen sem bil postal, bil sem že tudi udan, da umerjem, — če je božja volja tako! Ah, le ena misel, sladka misel na njo, ki jo tolikanj ljubim, in
ona tolikanj mene, — tista mi kar in kar ni pustila, da bi že sklenil z življenjem, da bi se ločil od sveta ! In ko sem tako na telesi že ves onemogel, na duši pa še veder, ležal hrepeneč tam na bridki postelji in gledal venkaj proti nebesom, kako so nevarni oblaki počasi plazili po modrem obzorji dalje in dalje : — zdelo se mi je, da izza njih doli mi migla pa mila zvezdica tolažbe, ki mi prijazno veleva : da upaj, le upaj!
In hotel, in moral sem upali! Saj ta mila, uponosna zvezdica, ki mi je v tistem osodepolnem časi tako žalostno zapuščenemu od svojih, od prijat-Ijev in vseh ljudi, tako samemu tam v daljnem tujem kraji, edina še lila nadino uteho v serce, — bila je Regina s svoje ljubeznije! Tam zraven mene so ležala nje pogostna pisma : kako me priporoča milosti Najvišega, kako iskreno ga noč in dan prosi in moli za moje ozdravljenje! Kako dobrodejno so ta blažeča sporočevanja lečila moje ozdravljenje! Kako dobronejno so ta blažeča sporočevanja lečila moje bolno telo, kako željno je duša zajemala iz njih novih kreposti! Kako neizrekljivo hvaležen sem jej bil! — Da, na vzglavji mi je ležal list, ki ga je trepetajoč pisala nje roka: da moram živeti, da ne smem še umreti — zavoljo nje! In ginjen sem polagal roko na levo stran čutil, ali mi še bije to revno serce, ki tolikanj ljubi?!
In prebotel sem: — tako je bilo v božji previdnosti! Ni bil še izpraznen kozarec! —
Tako sem necega julra pač še zelo slab in omahljiv napotil so nazaj ven iz nemilega mi mesta, rad zapuščajo v njem polno bridkih spominov; saj mi je tudi ona tako prijazno priporočevala in gorko prosila me, naj se le hitro, hitro spet vernem v
svoj zdravi, domači kraj, da se blizo zraven nje toliko poprej okrepčam in ozdravim.
Da, da mi bo ona s svojo drago pričujočnostjo in živim sočutjem nemudoma oblažila, zlajšala in patolažila vse bolečine, to sem zaterdno tudi sam mislil; in hrepeneča duša je že na potu za milje in milje hitela pred telesom, željna, le berž objet in poljubit predrago Regino.
VI.
Eno solnceje dovolj, da razsvitljuje in razgreva zemljo, in eno upanje dosti, da povzdiguje in vedri dušo!
Pa jaz prisedši v svoj rojstni kraj, nisem več našel tega upanja. Moje Regine ni bilo več tam! Morala je stran iz očetove hiše k svoji sestri v Lj*.; kakor sem bil hiiroma izvedel po prijateljih: zavoljo mene, da jej jaz ne bi bil za spotiko. Tako so velili nje mati, izvedši da prihajam jaz, in — tako se je zgodilo!
Vsakdo si lehko misli mojo neznano žalost in bridko prevaro po tolikem upanji! To je bil pervi udarec mojemu ljubečemu sercu.
Kaj sem reva hotel zdaj — tako sam? Obiskat jo nategoma nisem mogel: bil sem po hudi sbolezni še preomahljiv. In kdo ve, če mi po seli mal ne bode pot po polnem zaprečen do nje? Kdo, če se ne kuje huda zakletev zoper me? če morda to silno nasprotje že ni udušilo ali vsaj pozmanjšalo plamena v nje serci ?
Da si tega nikakor nisem mogel verjeti, in da-si mi je bilo serce dosle mirno zavoljo nje, jelo me je zdaj hipoma skerbeti: bodi-si, ker bolehen bil sem še bolj občutljiv, bodi-si, da se me prešinjale nemile slutnje.
V teh vznemirjajočih skerbeh mi pride nje pismo:
«LjubIjeni! — Ne morem Ti popisati, kako mi od samo žalosti tone serce, da sem ravno zdaj morala iz doma, ko si prišel Ti, ko sem tako hrepenela po Tebi! Najraje bi poletela Tebi v naročje ... O dragi! pa zato, da ne morem, da ne smem Tebi gledati v obličje, mislim toliko verneje na- Te, ljubim Te tolikanj živeje, tolikanj zvesteje! Bodi toraj brez vsake skerbi: ni ga razun Tebe človeka na svetu, katerega bi jaz tako ljubiti zamogla! Skušala bora, da mi dovolijo, da v kratkem vsaj za en ali dva dni pridem domu na obiskanje: da se vidiva tudi mi dva! — Sicer pa Ti moram povedati, da menim, da to bridko razdruženje pa ima tudi svojo dobro stran. Ko bi jaz tudi bila tam, mogla bi — zavoljo nevoščljivosti drugih, žalibog! —Ie malo-malokedaj govoriti in srečna biti s Teboj; tabo pak najina ljubezen ostaja tolikanj skrivneja in menj vzne-mivovana!
«Da, res nemila nama je osoda zdaj, pa terdno upanje imam, da zaloraj bodeva pa kmalu, kmalu za vselej zedinjena toliko srečneja v ljubezni!
«Bog daj, da le skoraj po polnem okrevaš,. . . poljubujem Te ...	Regina
Tvoja na veke!«
Kako me je potolažilo to pismo! Moral sem ji priznavati v vsem, verjeti ji vse: saj sem bil prepričan, da me res tako ljubi! Udal sem se toraj neprijazni osodi, ker ni bilo drugač.
Le ena reč me je jela glede njenega premen-jenega bivanja vznemirjati, zmerom huje in huje, kolikor bolj sem si prizadeval izbiti si jo iz glave. Regina namreč, kakor sem poznal jo, bila je sicer za svojo nežno mladost že zelo prevdarljiva in
previdna o slehernem svojem dejanji in nehanji; čutila je globoko, ljubila je goreče in vendar ne sanjarski ali prestrastno. Te njene dobre lastnosti so mi bile toraj dosti zanesljivo poroštvo za nje stanovitnost, zlasti, dokler je bila še doma, in so jej le bolj navadni in vsakdanji možki prihajali pred oči ter starišem v pričo le malo mogli se ji prilizevati. Ali po seh mal tam v večem mestu, tako nevarno izpostavljena: — kaj ne bo celi verlež raznoverstne baže dobrikalcev obsipal nje, mlade, do lelesi mi-kalno razvite, hvaljene in zraven tega še bogate deklice iz hiše dobro poznanega imena: vsi zapored želeč pridobili si njenega serca iz najboljših noter do najslabših namenov? Kaj bi bilo čudo, da taki se svojo lično vnanjestjo, se svojo natečno nadlež-nostjo, z medenimi besedami in zlatimi obeti zbegajo in premotijo to naravno, to priprosto in še neizkušeno dekletce, ki še nič ne ve, kako pelja in goljufa ta zvijačni in popačeni svet? Da, pa ko bi bila Regina tudi še lako opazna nasproti možkim, — bal sem se, bal; drugač nisem mogel!
Tretjo saboto po tem mi njo sestra nenadoma naznani preveselo novico, da jutri v nedeljo pride Regina domu: češ, da jej kar sterpeti ni več, da mora mene videti in govorili z menoj!
Meni je od veselja igralo serce. Vsaki, najmenj ležeči dvom mi je moral hipoma izginiti na take besede.
Kljubu mnogo oviram mi druzega dne Regina se sestro res naproti pribiti na naznačenem kraji. Zo samo po tem sem v pervem trenulji spoznal, da to je res moja, vedno še tista, nepremenjcna Regina, ki mene tolikanj ljubi; kako pa še le, ko je oklenjeni z mano nje serce tako močno utripalo meni na persih, ko so se ji oči lako jasno zarile od sreče!
Iz nje daljnega, nekaj maloserčnega govorjenja vendar posnamem, da nekaj, nekaj pak ji le že teži mladostno serce. Na moje povpraševanje, kaj pač? pravi z očitnim še zaupanjem va-me:
«Kar bojim se, da zdaj, ko se bodem kuhati in šivati naučila, utegnejo pa me morebiti siliti, da bi se m ožila«.
Te besede so bile perve iz njenih ust, ki so me osupnile. Kako je prišla do tega premisleka?
«Ali kedo morda že povprašuje po tebi?« prašam skerbno.«
«0 to ravno ne; pa, ko bi utegnil priti kateri tak, mislim«, pravi ona precej opotekaje se z glasom, da se je zdelo, da to vendar ni čisto po polnem tako, kakor pravi.
Zdaj bi bil jaz morda silil v njeno skrivnost in ne mara izvabil jej jo; pa kaj, ko si m a gluh, slep in omoten od ljubezni le misliti nisem mogel, da njej, njej v serce moglo bi kaj, kar bi le neljubo bilo meni, nikar, kar bi poderalo srečo mojo?! Ne, prisvojevali Regini, tej izvoljeni kraljici mojega serca, kaj tacega, bilo mi je po polnem nemogoče! Sodil sem toraj da marveč le to teži njo, ker mi noče tožiti svojih starišev, katerim ni bilo ljubo, da jaz, dokler še brez službe, hodim za njih hčerjo. Tako, vse hvale vredno skerb za srečo in blagor svojega otroka nahajal sem tudi jaz opravičeno nasproti sebi, ker žalibog res še nisem bil v stanu stopiti pred očeta ter jim zagotoviti, kako da le iz najčistejih namenov čislam in ljubim Regino. In le v mislih na to pravim jej tedaj tudi precej maloserčen:
«Stariše poslušati in vbogati jih, to je pač res sveta dolžnost otrok. Vendar, če imajo stariši svojemu
otroku le kedaj puščati nekaj samovolje, treba je,
*
da mu jo takrat, kedar si voli druga za življenje. Srečo človeku odloči namreč le tiha zadovoljnost serca; in to more, pa le vsaki sam sebi utešiti, ne drugi! Zato«, povdarim nekoliko živeje «jaz ne verjamem, da bi tvoji dobri, pametni stariši tega ne vedeli in ne prevdarili, ter, da bi bili tako svoje-glavni, brezserčni in grozoviti, da bi ti silili človeka, katerega bi ti sama ne mogla! In — kar varuj Bog! — ko bi se to tudi zgodilo: — kaj ti morejo, če pa ti sama nočeš — iz ljubezni do mene?« rekoč jej stisnem roko.
«0 to je res, da nič», odgovori čez nekaj časa na pol izdihovaje.
Prevdarjal sem potlej še marsikaj ravno o tem ž njo, in ona mi je pritezala na vse. Na zadnje sem dejal:
«Da, veš ljuba Regina, tako rad le imam, tako močno te ljubim, da mislim: svet bi se moral preoberniti narobe, ko bi kaka sila odvernila mi tvoje serce, — ko bi najna ljubezen prenehala«.
«Da, pa saj tudi bi se preobernil«, pristavi ona določno, in vse, tudi lo sem ji moral verjeti, — poljubil jo na čelo ter poslovil se od nje, ker se ji je mudilo.
Komaj je drugi dan Regina imela svojo domačo hišo za herblom. šlo je naenkrat iz ust do ust, da Regina ima snubca. Jaz sem prestrašen stermel. Stal sem en čas, kakor bi bil obliščal me blisek in zaglušil me grom. Ali ravno tako berž me liste medlevce tudi minejo. Kakor predramljenemu iz dolgih sanj začne sc mi daniti. Menim kar, da že imam, kaj je bilo krivo tisti opotekljivosli njenega včerašnjega govorjenja, namreč, da me izdaja, da i»i kerha zvestobo, da —. Grozilo se mi je, da bi
se bil le. derznil dalje le misliti, da ona pa bi v stanu bila — grešiti! Ne, ne! opira se berz ljubeče serce strašnemu krivičenju, ne, to je njej nemogoče! Če se ji res ponuja snubec, pa ona ga noče, ne ljubi ga — zavoljo mene! Ali, kakor se za nastajajoče hude ure, ko nevaren vihar dervi čeme oblake preko nebesa, zdaj posvetlika, zdaj postemni; tako tudi meni zapored mile in nemile misli le prihajajo. Zakaj mi je prikrivala to, zakaj molčala o njem, zakaj? — če ima po polnem lehko vest?
In brez pokoja sem begal naprej, kakor Kajn, ko je bil umoril svojega brata. Tako naletim na prijatelja, kateremu je bil ta moj zaplet po vsem dobro znan.
«Lepega tekmeca imaš, kakor se sliši«, nagovori me ironično.
Rakovega tekmeca?* poprašam, kakor bi ne bil razumel.
«1 no, če ti je jasneje, — pa rivala, ki te izpodriva.« ,
Kako dobro se je meni zdelo! Hotel in hrepenel sem ravno poizvedeti to, kedo in kaj je vendar tisti moj navratnik: da bi sodil po tem, koliko se ga imam ali nimam bati?
«Ti,» prosim prijazno svojega prijatelja, «če res kaj več veš o tistem njenem snubači, o bodi tako dober, pa popiši ga mi po resnici pa na tanko; saj sprevidiš, kako zanimivo in važno je to za mč!»
«To ti jaz rad in lehko storim. Dalje, kakor skozi celih šest let imel sem priložnost dan na dan videti in spoznavati ga na tanko, kakor je. Cuj tedaj, sodii boic čisto nepristrano o njem. Ta človek, Krehelj po imenu, star je nekaj čez trideset, je velik, debel, černolas, černobradat in sploh tako ostro
obrisanega obraza, da na pervi pogled pada v oči, zlasti, ker prav visoko po konci nosi glavo. V obče, bolj mož, kakor fant.
«Ali je sploh čeden?« prašam.
«Čeden — hočeš pač reči, če je prikupljiv, če bi se Regini dopadal ? I no, ko bi se estetično merilo polagalo na-nj,— gerd ni! Vendar, res nekaj samo-vlastnega je na njem, da se utegne nekaterim prav oduren zdeti, in nekaterim pa tudi narobe. Tu velja pač tisto staro: de gustibus non disputandum!
«Kak pa značaj, in v kakšnem imenu pri ljudeh?« prašam sila radoveden.
»Značaj, v strogem pomenu te besede — nika-koršen! Dobro napasti se, najesti se in napiti in potlej po modernem kroji živeti z babami od dne do dne, iz noči v noč: to je njemu izključljivi nagon tega človečenja po zemlji, kakor sploh vsem takim, katerim tudi ni bilo treba druzega truda do posvetnega blagostanja, kakor bogatim starišem priti na svet. Čisto po lem je tudi njegovo ime. Vsaki, komur je mari, pozna ga, kakšen nezmernež je in babjek; ker taki ljudje po navadi še zakrivati ne morajo svoje nesramne zaverženosti, kakor bi jim bogastvo dajalo večo prostost ali kako pooblaščenje za njih pohujšljivo, umazano življenje«.
Na tako prijateljevo obsojenje mojega tekmeca si jaz kaj dobrodejno oddahnem. Saj, mislim si, če že ni drugač, da moram imeti spodrivalca, imam že vendar najraji tacega. Ko bi bil kak mladenič lepega, spoštljivega vedenja in čednostnega obnašanja, trepetal bi bil pač in bal se; ali tak? Zdelo se mi je, da Regini, tej nedolžni deklici, mora že inerzla groza šumeti po kosteh, ko šliši le njegovo ime. Le ena reč me je vendar koj poskerbela:
«Kaj ima res toliko premoženja?« prašam.
«Da, bogat pak je tisti Krehelj, zelo bogat! Vse imetje ima po materi; sam le mazinca ni premeknil zavoljo njega« odgovori moj sporočevalec.
«Kaj meniš toraj ti po svoji pameti: kaj bo začela Regina, kako bo?«
«Jč,» pravi prijatelj dvomljivo kimaje z glavo, «ko bi se pri tacih rečeh dandenašni še ozir jemal na poštenost in pravo, značajno možtvo: taka, kakor je ona do zdaj, bi ne smela še za senco njegovo pogledati, brez skerbi, da si ne oskrani časti. Ali kaj, ko toliko slučajev žalostno priča, da mamon preslepi in premaga vse, da se mu vklanja in brez prevdarka žertvuje sveta nedolžnost in človeška sreča, posvetna in večna! Zato, menim jaz, utegneš le necega dne tudi še ti doživeli, da ti ta težak, Krehelj, pokreba tvojo ljubezen.«
Po tem razgovoru nahajal nisem nič več in nikjer ne miru ne pokoja. Skušal sem pač tolažiti se, češ, da njena ljubezen bode premagala vse vabljive skušnjave; vendar, Kreheljnovo bogastvo je po dnevi kakor huda pošast preganjala me in po noči kakor m6ra vlegala se na-me. Ta dvom poln muke se mi neznano pohujša, ko potem teden preteče, da mi Regina ne pošlje nikakoršnega sporočila, kar mi je bila zadnikrat doma vendar tako za gotovo obetala. Zdaj mi že kar kar nič več ni bilo sterpeti. Le bolelinost me je še klenila doma, da nisem kar nategoma hitel k nji v Lj*; sklenil pa sem, da če le v treh dneh še ne dobim pismenega sporočila od nje, grem pa, kar grem, vsakako!
Proteče obrok, da ni pisma. Sedem, pa trepetajoč napišem več pol dolgi list, očitaje ji v njem s hudo reznimi besedami nezvestobo, izdajstvo i, t. d.; ali,
ko preberem, kar sem bil napisal, zdi se mi, kako krivično in neopravičeno pač dolžim svojo drago Reginico! In skesan spet slergam list na drobne kosce. Pišem druzega napovedovaje jej v malo besedah čas in kraj, kedaj in kje jo obiščoni—,če ji je to še ljubo?' — Nikoli še nisem bil na papirji zapisanih besedi bral, ki bi mi bile tako tergale srce, kakor te svoje na konci prislavljene!
Druzega dne po tem mi pride nje odgovor, katerega se skoraj že nisem nadejal. Trepetajo na vseh udih odprem pismo, kratko, pa, kakor sem se trenutkoma prepričal, goreče. Glasilo seje proti konci:
«Da, moj, dragi, ljubljeni J*, hudi časi dero na naju, in bridko skuševanje nama žuga! Lej, moja tukajšna sestra, ki je šla do seh mal najini ljubezni z največim veseljem in toliko postrežljivostjo na roko, poslala je naenkrat vsa družili misli! O Tebi noče nič več slišati; prigovarja in priporoča pa mi le nekega bogataša, Kreheljna, češ, kako bogata gospa bom žena njegova, kako se bom vozila v kočijah i. t. d.
«0 dragi, pa nikar se ne boj! Ni je časti, ni ga bogastva, pa ni ga moža z največimi sijajnostmi, ki bi meni v serci zamogel nepopisljivo ljubezen do Tebe le količkaj pomanjšati, nikar pa vničiti! Zategadelj zdaj, ko mi branijo Te, in ko tu nimam človeka, s katerim bi delila srečo, ki jo v Iako nepopisljivi meri nahajam edino le še v Tvoji ljubezni, - ljubim Te še toliko zvesteje, toliko gorečaje, toliko neizrekljiveje!	J
«In zato, dragi! o, le pridi, pridi, Ti moj edini, ki po Tebi hrepenim, ki po Tebi zdihujem, brez katerega bi mi bilo vse nasledno življenje le strašna, temna noč! Pridi, da me revo utolažiš . . . željno pričakovaje Te, Tvoja ...»
Kako dobrodejno so me pomirile te verstice! Poljabivši njeno ime zganem listek in skerbno shranim. Bil je ta posledni sijaj izza gromonosnih oblakov, ki so se dervili že od vseh strani na ravnokar še tako ljubo jasni obzor moje ljubezenske sreče.
VII.
Zalo je druzega dne jutranja zarja rudila vshodno obzorje. Lepa danica je še prijazno miglala na jasnih nebesih, in zelenje obakraj ceste, napojeno z obilno roso, dvigalo je veselo veršičje kvišku. Le meni potujočemu h kraljici svojega serca, pak se je persih hud strah boril z upom in nisem imel, s čimer bi se bil tolažil.
Trudno oko po prečiti noči mi je zamižalo na vozi, ali terpeča duša ni mogla zadremati. Vse tiste lepe ure, katere sem bil blizo let'in dan tako sladko priživel pri nji ali v mislih na njo, prihajale so mi še enkrat milo in živo na spomin, kakor zlate, kriljate sanje. Ali va-nje se mi je tudi že vpletal tisti Srakoperjev obraz hudobno režeč se, kakor preteča prikazen.
In v tem osodepolnem trenutji sem vendar zelo želel imeti na svoji strani ravno njega, češ, on bi mi v ti hudi zadregi morda najbolje utegnil svetovati in pomagati.
Precej pred napovedanim časom sem že stal na naznačenem kraji silno težko pričakovaje, kedaj že pride Regina! Zdaj — zagledam jo od daleč, kako počasi in globoko zamišljena prihaja proti meni. Kako je kri vrela v meni, kako glasno mi utripalo serce! Ni mi bilo sterpeti na mesti. Skoraj a razširjenimi rokami hitim jej naproti šepataje že od daleč: Regina!
Začuvši moj glas in spoznavši me, se zgane, kakor vstrašena. Komaj mi poproži desnico, katera jej vidno trepeta; ziniti pa ne more besedice!
«Regina, kako si? Kaj se me bojiš?« prašam z očmi loveč njenih stanovitno povešenih v tla.
«0, čemu bala? pa bilo je lako na nagloma, tako« — jeclja tresoč se na glasu in na vsem životu, in lice jej obledi, kakor zid.
Stopiva nekaj korakov molče, kakor boječ se drug druzega. Meni vsemu vničenemu se zaverti v glavi, pred očmi kar miglja vse in pleše; ali duša je že v tistem pervem trenutji ž njo na tanko razvidela prepad, ki je zeval pred mano. Kako bi ljubeče serce tudi moglo motiti se! Ne, to ni več tista Regina, ki mi je še prevčeranjim pisala: «0 pridi, pridi Ti moj edini!« Le misel na druzega zamogla jo je tako hitroma in po polnem premeniti!
V persih se mi vzdigne buren vihar, vihar strašne ljubosumnosti. Ves trepetaje jo vprašam:
«Kako je s tistim človekom?«
«0 nič, — jaz ga ne maram,« jeclja počasi, ne vedoč prav, kako bi rekla.
«Pa vendar: kaj ti pravi, kako se Tebi zdi; saj je bilo vendar za kaj besedi med vama?« silim va-njo.
«Res, da nič še od vsega lega! Poznam ga pač po osebi, spregovorila pa še besedice nikoli nisem ž njim. Vse, kar vem od njega, prinaša mi le po sili naš poročnik.«
«In to je?«
«D;ye me pozdravljali in sporočali mi, — da da sem mu všeč.»
Kakor sem slišal jaz, bogatinec je velik.»
»Menda. Lepo hišo ima tu v mestu; vozi se v svoji ekvipaži.B
«In — in pa veš tudi, kako sluje po imenu?» poprašam še radovedno.
«Ne, kaj več res ne vem o njem; ono pak mi pripoveduje naš poročnik in pa sestra; drugač sama nikedar še ne mislim na njega!«
«Regina, jaz ti nočem govoriti proti njemu in obrekovati ga, ker bi se leliko zdelo, da delam to le iz sebičnosti. Vendar, slišal sem iz najzanesljivejih ust take reči o njem, da me je merzla groza pretresala, ko sem zadne dni sem tolikrat čul le imenovati njegovo ime zraven tvojega. Le iz resničnega spoštovanja in neskončne ljubezni do Tebe, zdi se mi, da me veže in sili dolžnost, da te prav gorko in resno opominjam: da bodi pazljiva in na vso moč previdna naprem temu človeku, Krehelj, kali, po imenu. Daj si povedati, poslušaj saj zvesto, kako drugi sodijo o njem!«
«0, saj mi ni mari za njega!«
«Mogoče, da zdaj imaš res še v oblasti svoje serce; ali veliko nevarnost, ki ti preti, sprevidim jaz bolje, kakor ti sama. Pisala si mi že, da sestra naklanja te njemu; in jaz, ki tudi vseh tvojih domačih mišljenje in značaj dobro poznam, preverjen sem, da ti bodo na vse moči prigovorjali Krehelj na — če morebiti že ne delajo tega? In potlej — slikaje ti tvojo, bogve kakšno prihodno srečo in sijajnost na njegovi strani ter sklicevaje se na svojo materinsko in očetovsko skerb za blagor svojega otroka: — kako lehko, lehko te omamijo, premotijo in prenagnejo, da še sama ne boš vedela, kako in kedaj! Jaz sprevidim, kako vabljive in silne bodo skušnjave! Treba ti je tedaj res kar najterdneje volje in pogumne
stanovitnosti: če ne, zmota bo strašna, kesanje neomejeno, Regina! in verjemi, da vse to govore le sveti čuti iz mene, moja neskončna ljubezen do lebe!» «Hvala ti J. . . .; pa saj tega ni treba! Jaz—» Meni se zazdi, kakor da mi vendar še pobliščeva zvezdica upanja. Da bi toraj 'še bolj in izdatneje njej potežil na serce, pravim živo:
«0, draga Regina! ali meni pak se zdi, da ti že vse bolj misliš na njega, kakor na mene. Ne zameri, pa zdi se mi kar, da tvoje serce že-mene nič več ne pozna, da bije le že za tistega Kreheljna !»
«J . . . ! kako moreš ti tako slabo in nevredno soditi o meni?» praša, kakor grozeč se.
In že mi je bilo, da zviškoma razspem vse liste hude dvome, ki so mi divje razsajali v serci, hoteč pričati zoper njo. Edino le misel, da ona, če zbegana res že omahuje, ni sama tolikanj kriva, kakor marveč le nje silni posredniki, nagne me, da se za takrat še premagam.
Vide, da se ji že mudi, prašam : «Kedaj se spet vidiva in kje? Premisli — prišel sem tako daleč le zavoljo tebe!«
Ona mi naznači kraj, kam da mi pošlje poročnika napovedat mi shod: «če le bo mogoče;« pristavi, «ker tudi od doma so sestri naročili, naj pazi, da se midva nikjer ne snideva. Sama pak je najbolj neješča.«
Jaz grem zamišljen svojo pot. Vse, kar sem bil ravnokar videl, slišal in govoril ž njo, vertiloseje kakor v mračni megli v kolobaru pred menoj. Iz vsega tega posnemal sem le to dovolj jasno, da njena gorečnost v ljubezni do mene, je čutljivo ohlajena, njena stanovitnost omajena. Kaj bo? tega si nisem še mogel niti hotel misliti.
Kar zagledam pismo ležeče na tleh pred menoj, Pobravši ga vidim, da je pač že lepo zloženo pa še brez naslova. Ravno ga hočem razgeniti, ko pride proti meni dobro mi znani poročnik, o katerem mi je popred Regina omenjala. Hitro toraj skrijem najdeni list, češ, da je morda bolje, da pogledam sam va-nj.
«Kam pa?» prašam ga, ko me je bil prijazno pozdravil.
«E, tlako delam, tlako,« odgovori šegavo na-tezaje obraz.
«Pa ne tako interesantno? Loj res, fotografije imaš v roci! Pokaži, pokaži, če je morda kaka lepa dekle?« silim ga.
Poročnik, vidno v zadregi, mi jih umakne. To podkuri mene toliko bolj. Kar zdi se mi, da res utegne kaj prav zanimivega za-me imeti, in ne odjenjam mu popred, dokler mi na mojo mož besedo, (katero sem mu moral zasloniti tudi še se svojo častjo), da proti vsakemu molčim, pokaže zaprošene slike.
Kako sem stermcl jaz! Bili sta prav moja Regina in nje sestra vpodobljeni, namenjeni —
«Komu, komu?« tiščim va-nj. Ko mu še enkrat zastavim svojo čast, pošepeta mi:
«Krehelj, gospod krehelj dobi obe!«
Zdaj poslanem jaz ves divej na ta za me prezanimivi slučaj. Ne dam mu miru, dokler ga pripravim porazložit mi vse na drobno, kako se veže vse to? Potegnivši me seboj žačne:
«Vidiš, ta reč je lako-le. Neki tukajšnji bogati meščan, Krehelj po imenu, kateri je berž ko ne tudi tebi že prislul do ušes, ki ima toliko premoženja, da mu ni druzega treba, kakor dan na dan tlačili
tlak, in ki mu menda ravno zatoraj mlade, mično zrasene dekleta posebno bodo v oči: tisti je pri priložnostih videl tudi našo Regino, to ljubo tvojo — kar sam bolje veš, kakor jaz. Tedaj lako-le bolj od strani — že veš — enkrat povpraša mene, kdo in kako je s lem dekletom, ter, ako bi se dalo kako tako oneganje navozlati ž njo? Jaz mu povdarim na tisto: kako bi tak gospod, kakor on, mogel le za trenutek dvomiti o tem; ob enem pa tudi Regini in nje sestri na dolgo in široko po svoje porazvijem, češ, kako ta gospod Krehelj že dolgo časa kar vzdisa, pojema in od ljubezni medli in gine za Regino. In od tistega časa jo Yse kakor na žerjavici. Ena je bolj kot druga zasedena na-nj. Iz vseh kotov, od vseh krajev in strani obe prežita vse verneje na njega, kakor on sam na njih katero. Tudi doma sta spravili že celo hišo po konci in vse bližne in daljne sosede, češ, da skoraj bo ta bogati zakon seslavljen- Jaz pa prodajaje jima svoje pustne zmi-šljije za lastne Krebeljnove poklono, šemarim ji še in še pa smodim, in zraven tega prav izverstno izhajam, ker vživam od tega gotove odstotke — take in take.»
Pri teh zadnih besedah naredi tako izviren zgibljaj z roko, da bi si bil jaz lehko mislil, kar hotel, — ko bi bil čas in voljo imel za to. Ali meni so se le lasje ježili na glavi, v svesti si, da pred sabo imam človeka, ki sebi za nekoliko dobička gre, pa si kakor za svojo osebno šalo lehkokervno igra se srečo nedolžnega, priprostega dekleta — s častjo cele pošlene družine!
«Ali prijatelj!« zagermim va-nj «kako opravičuješ li to svoje tako lehkomišljeno ravnanje, če je res vse, kakor mi tu pripoveduješ?«
je res», odgovori mi ž nekim samovlastnim ponosom, «temu imam pričo lii-le!» rekoč mi poderži slike pred oči.
«Kako naj mi to priča resnico tvojih besedi?« naganjam ga.
«Sodi! — Sami, da jih Krehelj še zaprosil ni za-nje, niti ponudil jima svojih, pošiljata in vrivata mu jih posili; in ravno sem v precejšnji zadregi, s kakimi besedami mu jih čem izročiti, ker sami mi nista znali pripravnega nauka dali za ta posel.«
Jaz sem strahom slermel. Tako njijno početje zdelo se mi je res neslišano, po polnem slepo, skoraj nesramno! Le bogastvo Kreheljnovo moglo ji je tako zvertoglaviti, da sla v strastnem zaletu kar verno zanašajo se na njega lako čisto pozabili na sebe!
«Ali», nadaljujem jaz, «če oni dve ravnata tako — zakaj, če si prilastuješ le količkaj še poštenja, obračaš pa ti tako brez premisleka to njijno slabost sebi na korist, njima morda na nepopisno gorje in osramočenje, in meni — veš kaj mi je Regina?« povdarim jezno opiraje oči va-nj.
«Le stoj, tudi tu se li izgovorim. Jaz terdim: kakor danes ta Krehelj, tako utegne jutri tudi kak drug malo pogledati za Regino; kakor ji zdaj jaz spravljam na led, tako ji drugikrat utegne tudi kakov drug; in kakor sta se koj obe kar zviškoma obesili na vrat na nos Kreheljnu, temu tako umazanemu človeku, prav lako in toliko še poprej bi se brez dvoma ludi slehernemu drugemu poštenejemu, naj bi le blišcav in se sladkimi uslmi prišel, kedar hotel in od katere strani! Tebi toraj jaz naklanjam prav lep primerljaj, iz katerega sprevidiš, kake značajnosti in kolike zanesljivosti pač so ti le-ti ljudje, ki imas ž njimi opravili, katerim zastavljaš
svoje serce in zaupanje! Bodi brez skerbi: druge škode pri tem ne bodeš terpe)! Tu Krehelj namreč se v sanjali nikoli ni mislil, da bi to naše dekletce jemal za svojo ženo, ko bi ga že — to jaz vem — kar v lase sram bilo pri belem božjem dnevi zraven nje le iti po ulici; drugač pak jej tudi ne pride do života! In pomni me, kar ti zdaj le porečem: necega lepega jutra, ko solnce prav rumeno gor pojde, ko bode na vseh voglih ravno že najbolj vriščalo, bo se na enkrat skrehnila ta Kreheljnova ženitev! Ti priprosti ljudje bodo obsedeli in zijali, sosedje se krohotali v perišča, kakor kaki burki v gledišči, ti boš ploskal v pesti, če boš hotel, in Regina bo imela to za zdraveč izgled, kako dandenašnji svet vodi za" nos, kedor se pusti: — da se bo potem vedla previdneje ter toliko stanovitneje deržala se tebe! Vidiš, takim ljudem —mora se jim časi tako le poklicati v spomin, da učena in premetena glava (pokaže svojo) jih vendar lehko porabi za pustne šeme! —
«No, zdaj pa reci, če ti res vodo kalim, kali? če ti marveč le kakor dober prijatelj še prav dobro ne postrezam?D
Res, moral sem se po tem, kako je ta človek razvijal svoje sleparije, čuditi, kako znajo samopridni ljudje lepoličili in sebi še na nekakšno zaslugo obračati svoje hudobno ravnanje. V marsičem sem mu vendar tudi moral priznavati, da prav' meni, sodi in sklepa; to se ve, da ta človek pak je po polnem prezerl najpoglavitnejo stvar.
Kje namreč bode po seli mal Regini še tisti mili sijaj, ki tako prijazno obdaje vso njeno podobo, ter meni tako ljubo in dobrodejno preseva vso dušo: — dokler ona razun mene ni ljubila še
nobenega druzega? kako bi še ogrevalo mene pogorišče njenega serca, katero bi še stelelo za druzega?
Vendar, saj, da Regina res že takd ljubi tistega Kreheljna in hlepi po njem, — kako bi bil mogel verjeti to ravno takim zaničevanja vrednim ustim!
«Ali to mi povej še», pravim poročniku «če je gotovo res, da Krehelj se tako malo zmeni za Regino, da ona pa je le resno zaljubljena va-nj?»
«Prav, kakor sem bil rekel: on le ene besedice ni še spregovoril ž njo; ona pak je vsa mertva na-nj. Morebiti se skoraj sam tega prepričaš.«
Radoveden sem res na vso moč, kakšen more biti ta človek?«
Komaj zgovorim te besede, pomigne in namuzne se mi poročnik na človeka, od daleč prihajočega proti nama. Ni mi bilo treba popraševati po njegovem imenu; kar po nagonu že v pervem trenulji uganem, da prav to je tisti Krehelj! S kako napuhneno samosvestjo je korakal in meril vse druge božje stvari okrog sebe! Na pervi pogled spoznam, da tak preširen gizdalin utegnil bi za ženo jemati le kakšno dekle po svojem kopiti, s katero bi se ponašal in mogočno šopiril po lišpavih in razvajenih krogih, nikoli in nikedar pa ne take, kakoršna je pohlevna Regina! Oduren pa mi je bil in merzilo se mi je do njega, kakor še nikoli do nobene druge duše na svetu ne, in koj sem čutil, da, ko bi Regina res mogla ljubiti tega človeka, moral bi jo potlej jaz pa sovražiti, sovražiti v dno serca! In v tistem hipu sklenem, da če jele mogoče še, rešim jo tegarazuzdanca.
Hitroma napišem listek, kam in obklej naj vsakako pride Regina se sestro, da se zgovorimo. Poročnik mi zagotovi, da ga izroči, in tako se ločiva.
Buren nemir in nepopisljivi čuti se me polaste
$
spet samega Pred oči se mi vlega, kakor gost mrak, pred nogami mi je, kakor bi se mi umikal svet. Begam naprej, naprej — sam ne vem, kam? Kako bi sodil, kaj počel na tako poročnikovo izpoved, ki je vendar vsaj v poglavitnem resnična? Sto misel zapored mi pride in preide, da nič ne sklenem, kakd bi in kaj bi? Vse kar ima še biti in priti, zdi se mi, kakor v černi megli pred seboj. Le ene reči sem si do dobrega v svesti, kakor doslej pač še nikoli: plamteče ljubezni do Regine! Zdaj, ko se mi šiloma terga, ljubil sem jo še le prav z vso močjo, z vso strastjo, iz celega serca in vse duše! Zdaj sem pripravljen vse storiti, vse preterpeti, vse žertvovati zavoljo nje, le, da si še ohranim njeno ljubezen! Toda — kaj ni že za vselej zgubljena za me? Ne, še si ne morem misliti tega, še je ne morem obsojevati in pogubljevati, še skušam opravičevati in pomilovati jo, češ, da le njeno, tukajšno, tako popačeno obližje je zbegalo jo, da že kar sama več ne vč, kako ji je; da vendar pa mene še ljubi! Ali tudi hudi dvomi so že razsajali v meni, strašna ljubosumnost mi je divjala v serci. In kakor obnorel blodil sem brez miru, brez pokoja in brez kacega cilja; ker cilj vsega mojega mišljenja, dejanja in nebanja — njena ljubezen, ta jo omahovala, bila je premaknena!
Davno pred naročenim časom sem že ves ne-sterpljiv pričakoval sestra na napovedanem mestu. Že sem menil, da tudi shoda mi v svoji prevzetni napuhnenosti več ne privoščita, ko naenkrat zagledam prihajoči. Hitim jima proti.
Regina je vidno bleda in va-se sklonjena pa vtopljena nekaj maloserčno pohajala zraven sestre; zdela se je, kakor da se bori sama seboj, da se boji tega trenutka.
«Kako je toraj, kaj jezRegino in kaj s tistim njenim snubačem? Povedita na ravnost in resnico, da vendar vera, pri čem sem. Tako, v li mučni negotovosti pa mi dalje ni prebiti, terpeti ni živeti!»
Tako, s precej osornim in tresočim glasom nagovorim sestri, zlasti obernen proti stareji, kakor bi ona imela vso mojo osodo v rokah.
In koj mi je pripravljena z ravnim odgovorom. Pravi:
«Obžaljujem, res, da je tako prišlo: ker, kakor te poznam, čislam te po vsem in spoštujem! Pa kaj se če? Sam veš, da pri tvoji tudi najboljši volji je vse še negotovo s teboj! Če se ti vse najbolj po godu in sreči izhaja, sam praviš — dve leti še! Med tem časom pa tudi — kar Bog ne daj! — lehko zboliš, ali kaj druzega. Tii pa se ji ponuja zdaj res ugodna priložnost, da z lepa ne take! In gotovo tudi ti sam dobro sprevidiš, da dandenašni vendar ne gre, da bi dekle kar zavoljo ljube ljubezni zastavljala in kako lehko zaigrala srečo za vse svoje življenje, kakor tolikrat katera!«
To je bila odkritoserčna beseda. Jasno mi je pokazala svoje namere. Serce mi je kervavilo, pa tega mnenja jej res nisem mogel ometati. S toliko večo hlastjo se toraj poprimem stvari, kateri je ravno v tem slučaji veljal resen premislek in kije meni, kakor tonečemu priplavljena deska, dajal še nekaj upanja.
Začnem jima kar najživeje jemati v misel, kako slabo povsod sluje tisti Krehelj, da vse to, kar jaz, sliši ta brez dvoma tudi že sami, ter, če je mogoče, da bi Regina, lacega človeka žena, nahajala srečo?
Regina molči, nje sestra pa priznava, češ, da Krehelj, dokler še mlad, živel je res morebiti semtertje
nekoliko lehkomišljeno, da se pa že spreoberne na dobro, kedar si vzame ženo, za katero ima pravo serce in resnično spoštovanje. In pa, «pristavi na zadne« ko bi gospod Krehelj morda utegnil sčasoma res ravnodušen in hladen postati proti Regini, imela bo vendar, da čisto in po vsem ne bo pogrešala sreče — imela bode vsega dosti, veliko premoženja! Jaz sama zdaj spoznam to: nisem srečna, pa venil ko bi imela petdeset tisoč, ne marala bi nič, zadovoljna bi bila!»
Na take njene besede sprevidim, daje Kreheljnov blišč res tako po polnem že oslopil jo, da bi jej brez vspeha stavil kakoršen koli prevdarek zoper to.
Imel sem le eno reč še pri rokah. Obernivši se proti Regini omenim, zakaj jaz še čisto nič ne morem verjeti, da tak, kakor Krehelj, volil bi si resno, in jemal Regino za ženo. Potem pristavim: «Regina bi zamogla srečnega delati le mene in po vsem mi zadovoljiti, ali le tudi kateremu drugemu meni enacemu.«
Lehko pač bi bil to svojo sodbo podpiral tudi še s tistim poročnikovem sporočilom, pa kaj? Saj sem videl, da vse moje gorko prigovarjanje nobeni nič več ne more, da se jima zdi le prazno marnanje, da je zastonj!
Obupan in z neznano bolečino v serci primem Regino za roko in vskliknem:
«0, pa se ve da, da vse le-le moje še tako prepričevalne besede, da vse nič ne pomagajo, če me Regina, ti več nočeš ljubiti! Glej, ali jaz pa sladko se zanašaje, da sta si sorodni najni serci, upal sem, da s tabo dosežem svoj cilj, da s tabo izpolnim življenja namen, da duša mi le s tabo prispe že na tem svetu v raj; in posvetil sem za vselej le tebi
sami, edino izvoljeni kraljici svojega serca, vse svoje moči, vse svoje upanje in srečo vsega svojega zdanjega in prihodnega življenja! Pa ti, Regina, odlezas mi svoje serce, zapuščaš me se svojo ljubeznijo, ti, ki si mi draga nad vse na tem svetu, ki razun tebe po seb mal ne nahajam na zemlji nobene reči ljubezni vredne! O, kako strašno, kako neznano me delaš nesrečnega!«
In padem na kolena pred njo, poljubim rob njenega krila, položim jej bridko sklonjene roke v naročje in s kipečimi solzami v očeh zdihujem k njej in jo prosim, da bi se kamenu usmilil: «Regina, draga Regina, o ljubi me, ljubi!» Ali Regina več ne čaje bridkih izdihov iz smerlno ranjenega serca. Nje ušesa slišijo le še šumenje sviljnatih kril, v katerih če skoraj šumeti, in derdranje kočije v kateri se v duhu vsa zveličana že prepeljava, da izpod njenih koles blato pluska na nje dozdajne srečujoče, plebejske verstnice in morda tudi na mimo gredočega — mene; za-me pak je slepa in gluha, za-me nima več ne serca, ne nobenega usmiljenja! Se roke mi ne proži, vzdignit me po konci! Molči!
Tedaj me nje sestra posili na noge, skušaje tolažiti me se besedami:
«Nikar tako! Ni še izgubljena za te! Ne ve se
še za gotovo, če Krehelj--»
Meni se je serce vzdigalo! «Tako — če on ne — potlej pa jaz!» kričim in z razburjeno serdjo pa razsajajočim obupom v serci hitim od njiju proč, proč! Pred očmi mi je, kakor da vidim peklenske pošasti plesati v divjem rajanji, in za seboj, kakor da se razlega neznano vpitje in bolesten jok in pa stok.
VIII.
Dobro uro po tem shodu se je že mračilo. Hodil sem po drevoredu, ljudje hodili mimo mene, pa jaz nisem videl nikogar. Čutil sem le divjo bolečino v serci, ki mi je pretopila vse druge počulke.
Zdaj mi ni bilo nič več dvomiti: Regina ljubi druzega, meni je nezvesta! Ali, kaj da je moglo' njo tako zviškoma premeniti — tega ne morem in ne morem umeti. Da bi edino le Krehelj nov blesk imel toliko moč, tega ne morem verjeti!
Premišljevaje to, začujem nakrat poznane glasove za seboj. Predno se ozrem, stoji pred menoj — Srakoper s tremi svojimi tovariši, s kateremi ravno prihaja z vseučelišča.
Kako je bilo meni pri serci, vide v tem trenutji nakrat drugove pred seboj, kateri so tistega, naj-srečnejega večera pod njenim oknom z mano peli njej za odhodnico!
In Srakoper, kakor da mi vidi v serce, praša me najpervo:
«No, kako pa z Reginico že kaj ?»
Kako bridko me je v serce vrezalo to vprašanje! Molčim.
In on, kakor da sluti mojo nesrečo, pravi mi kar sam izza sebe: c «Je pa malo sence, že sence, ko je lani toliko solnca bilo! Jeli, Ognin?«
Zdaj odkrijem svoje serce do dna, razgernem jim vse svoje gorje: kako je to prišlo in na kateri poti me ravno danes nahajajo.
Noben, tudi Srakoper se ni več smejal; pač pak mi reče: I) «Jaz sem ti pravil, da pride tako! Ti si bil
prevroč proti njej; tvoj ogenj je prepalil nje serce, da je ovenelo, kakor zelenje podvpekočimi, solnčnimi žarki. Zdaj pak je vse zastonj! Ženska ljubi le boj, s plenom pak si igra! Da si ti sekal njej rane' poljubovala bi ti bila za-nje roke; za vse bolečine pak, katere je ona tebi prizadela, nima ženska nobenega usmiljenja! Da, ko bi pač to vedeli mladeniči, da bi nasproti dekletom malo teščili udarce svojega serca, potlej bi bi jih božale ženske, tako pak nas mesarijo!
«Vendar, če je to tako prišlo, kakor praviš, če tvoj spodrivalec je tak — čaka Regine še bridko kesanje! Meni verjemi!« &	d
To, da njeno ravnanje utegne kedaj boleti tudi še njo, je meni kakor hladilna rosa na pekoče rane. Utolažim se nekoliko.
Na željo vseh treh, da bi pri ti lepi priliki radi še nocoj videli Regino, kako se je kaj spremenila kar ima druzega ljubljenca, grem tudi jaz, da-si strašno nerad, ž njimi. Hiša namreč, v kateri je stanovala, bila je občinstvu pristopna.
Prišedši tjekaj je ne najdemo v javnem prostoru. Moji tovariši začno burke vganjati z mano in mojo propadlo ljubeznijo, da bi me razvedrili; pa jaz nisem mogel biti vesel! Eden izmed njih mi nagivo zakroži na uho:
sJaz sem eno ljuVco imel — pa sem jo zgubil —"
«Saj res, zapojimo, take zapojimo, da jo podražimo!« prigovarja Srokoper, naenkrat ves po konci. Vsem je po volji. In vstopivši se pred vhod v nje sobo, začnemo poluglasno, počasi in s čutom:
„Ljub'ca moja, kaj si st'rila —"
Koj po ti vberemo njeno najljubšo:
»Tebe kličejo —"
In res, tako milo in lepoglasno je donelo po vsem prostorji, da teh pesmi še nikoli nisem slišal tako lepo petih, da mi je kar serce kopnelo in se tajalo.
Ko nehamo, pribiti tisti poznani že poročnik' k nam, pa pošepeta:
«Takd joka, da se pri oknu tisto zagrinjalo, ki si ga z obema rokama pritiska na obraz, poceja že kar od njenih solza.»
«Kaj pak,» pravi Srakoper «boli jo pač, da si Ognin — le njeni nezvestobi na ljubo, vseh las menda ne populi iz glai e in s čelom ne trenka v zid, pa še mi trije zraven njega! Tako, vem, vem, da si dekleta žele. Vendar, čestitat jej grem na zdanjega, tacega ljubitelja in snubača: morebiti, da me potlej povabi v svate!»
In lehkoročen, kakor je bil vsemu in povsod, prodere res brez kacih ovinkov na ravnost k njej.— Polnoči je ura bila, ko sem se jaz potem vlegal k počitku. In zdaj, ko je vse mirno in tiko okrog mene, ko mi nič ne moti počutkov, edinemu v samotni spavnici, zdaj mi še zadnikrat živo in z vso silo stopijo pred oči vse tiste lepe, zveličalne ure, katere sem bil med tem tako hitro minulim časom tako srečno preživel ter tako sladko presanjal v čisti ljubezni do dekleta; katere pak mi je zdaj nemila osoda na en kip zagernila v černo, večno temo — brez nade, brez upa! In vroče solze mi curkoma privre v oči, in jokam se, jokam na glas, na vso moč, toliko da se ne vtopim v potocih kipečih solza.
Solze mi nekoliko vblaže vihar in skeleče rane v serci. Da, pridohrika se mi skrivoma celo tešilna misel, češ, da "Regina se je ne mara res le svojim,
vsem v bogastvo kar slepo zaverovanim ljudem morala — morda z bridkostjo? — udati: da toraj sama izza svoje lastne in dobre volje vendar-le morebiti ni kriva nezvestobe naprem meni?
In, da bi videl jo, kako nedolžno-ljuba je bila še tačas, ko so se bile najine oči pervikrat hrepeneč vjele, sežem suknji v žep, kjer sem neprenehoma hranil nje sliko.
Zraven slike izvlečem — glej, tisto pismo, katero sem bil davi našel na ulici, pa med burnim dnevom tako čisto pozabil na-nj.
Radoveden ga zganem. Kako os termina! To je pisava Reginina. Piše svoji sestri. Berem hlastno:
»Predraga F. . . ! — Ne morem Ti popisali, kako čudno lesno mi je pri serci pisaje Ti te verstice. Glej, njemu, ki sem ga čez vse častila in ljubila na svetu, ki ga še ljubim, in ki mislim, da nehati ljubiti ga nikoli ne bodem mogla, temu moram pak se izneveriti, moram ga zavreči! Zdaj vidim, da vse tiste moje lepe sanje in-upanje — da vse je zastonj! Mati so se mi zakleli, da, če zavoljo njega preziram Kreheljna, pa tudi njegova nikedar ne bom; brat P. . . je rekel, da dokler on živi, mi J. ne bo mož! Kaj pa drugi reko, tega Ti še omenjati nečem.
«Tedaj premisli sama — kaj hočem res čakati, da se postaram tako? Res, da mi Krekelj ni po vsem všeč; tolažim se pa, da celo nesrečna vendar ne bom! On namreč, kakor se mi dan na dan zagotavlja od zanesljive strani, ljubi me neizrečeno, jaz sama čutim več in več nagnenja do njega, in — ko bi o njem le kaj pogrešala, imela pak bom na njegovi strani vsega druzega [dovolj ter poleg tega tudi lehko, pomirjevajočo vest, da sem vbogala stariše!
«Zato — jaz sem premislila, udala se, in izvolila
si Kreheljna: ta je moj ženin, jaz njegova nevesta--
Kakor oster nož me te zadne besede zbodo v scrce. Pred očmi se mi stori tema.. Zganem se in zviškoma omahnivši na postlej, obležim z obrazem v rjuhi v med levicah-----------
Pred mano zazeva čern prepad. Meni pred očmi se pogreza Regina va-nj in steza roke proti meni. Jaz jej hočem pomagati, hočem jo rešiti, pa ne morem, ne morem! Roke so mi kakor zvezane in mertvoudne, kakor da mi tlačeča m6ra leži na njih. V hudih stiskah in kakor v sanjah zamorem le terpko jekniti ime: «Rezika, Rezika--!»
Nekaj zderdra zraven mene ter meizdrami. Rinem po konci. Luč zraven postelje je zvernena. Nje pismo in podoba že v velicem plamenu — dim in pepel! —
Bile so res le sanje!
&
& &
Srakoper je bil dober prorok: kar in kakor je modroval, vse se je na tanko izpolnilo do zadne besedice! —
Na svetu se plačuje vse: veliko z novci, marsikaj z vero, in kar nam najdražje — se sercem!
Poletni dan.
Nebo je jasno, solnce po planjavi, Po gričih in zelenem dolu greje, Nobena sap'ca ne omaje veje, Nebeški mir razlit je "po naravi.
Oj čutim tebe, harmonija čudna, Serce se moje ziblje v tihej sreči; Zapisal bi, kar čutim, teda vslreči Mi noče lena roka, glava trudna.
Objeti persa ljube majke zemlje, Se vležem v senco, tje v zeleno travo; V naravi gledam, diham Božjo slavo, In lahno, mirno mi oko zadremlje.
Mornarjev prihod.
3 C fl J^Tt"1*" £ rf I V Pihaj pihajte vetrovi, Pozi bajte se valovi, Tiho zašumite v beg, Poljubite dragi breg.
Sladka ljuba, bodi zdrava! Moja ladja k tebi plava, Skočil bom na breg vesel, Danes te bom še objel.
Pa mornarja serce zvesto Našlo ljub'co je nevesto, Prišel je jemat' slovo, Dala druz'mu je roko.
Zdravo bodi mi obrežje! Nate me nič več ne veže; Ljuba, tebi tisuč sreč! Nikdar me ne vidiš več.
Pihaj pihajte vetrovi, Pozibajte se valovi, Nesite me v sred morja, Kjer ni žensk in ni solza.
Smreke.
Stoje, stoje mi verb gore Tri smreke temnozelene, Po daljnem svetu gledajo, Z glavami žalno majejo.
Zakaj tako, čemu tako? Al' solnčicc pozdravljajo? Al' zemlji se priklanjajo? Al' sapico poljubljajo?
Nit' solnčica pozdravljajo, Nit' zemlji se priklanjajo. Nit' sapice poljubljajo, Ampak ljudem se čudijo:
Da moč jim srečno ni živet', Ko vendar tako lep je svet, Da eden druz'mu je na pot', Ko tol'ko je prostora tod'.
Na gori,
Na sredi širne zemlje, Stojim na verh gore, Po daljnem svetu gledam Čez hribe in polje.
Pred sabo razodeto Imam lepoto vse*' Nad mano pa razpeto Prejasno je neb<5.
Presilna to širina Za dvoje je očes, Neskončna je višina Od zemlje do nebes.
Neskončni vi prostori, Ti veličastni kras, Kak' veličastna mora Živeti duša v vas!
L. Haderlap.
Fa Vasi.
(Večeren obraz na kmetih; spisal J. Ogrinec.)
Ti si kriva, ljubeznjiva. . • Da ne morem spat' doma!
Prtfiren.
Vroč, trudapoln poletni dan — končan je v ,potu obraza'.
Tam na daljnem, nebesnem porobji še rudeče ognji, lehko-krile megline rumene in raz sinjih vrhov iskravo odseva o bliščeči večerni zarji za solncem. kakor sladko-otožni pozneji spomini na jasne, ogre-vajoče sanje nekedanje; preko prostranega obzorja pak že bledi zala rudečica, in rahel mrak se počasi vlega na zemljo.
V zvoniku pri beli cerkvici zapoje večerni zvon, sipaje svoj blagoslov po prijazni vasi poleg zelenega hribca.
Trudni ratar vračaje se s polja domu pobožno sname pokrivalo s potnega čela, z žuljavo roko naredi križ in — moli! Kmalu za njim ženjice živahno kramljaje, vse zadovoljne, da je minul dan, ko je tako pripekalo solnce, tako bolel hrbet! ne zmene se, kaj bode pa jutri? Pastir kričaje šiba mukajočo čedo v hlev; berač sprosivši prenočišča pokašljuje na svisljih; pes porenčava na hišinem voglu; petelin popeva na gredih — večer je združil vse pod varno, domače ostrešje.
- M -
Vtrujena družina zložno razvrslivši se okoli omizja željno pozajame večerjo, priporoči se Bogu, in dobrodejni spanec po natezivnem delu jim kmalu objame vpehane ude, omami sto hudih skrbi in bridkih težav, zaziba v prijetne sanje.
Človeški hrup vtihne; mir preko cele vasi.
Alj večerni hlad pa krepčevalna rosa sla izbudila drugo življenje. Hlastavi natopir, kakor nočni duh nemo šviga in smuče okoli mračnih poslopij. Povodne in polesne žabe ženo rezen reget in krohot, da je selo vse polno lega krika. Prek po duhleči ledini murnici škripljajo, kobilice cvrktajo in krči mramor rij<Sč po vlažni prsti. Prepelica, prava kmetica, prijazno ,pet-pediči' iz zoreče strni v vas; kosec v detelji brusi koso ,resk, resk,' in kosi: ,ne hodite bosi!' V dobravi uhljasta sova neznano skovika .skovik'; v zvoniku mrtvaški tič, čuk, grozno iče: kakor da kepe bobne na Irugo v jami, in — kdo bi se nadejal? — zdaj pa zdaj čuje se tudi kak čvrsti vrisk alj ukaj iz mladeniškega grla.
To so fantje, ki vasujejo!
Nategnena žila pač še poboleva od težkega dela po dnevi, pregnani udje šiloma lezejo k tlom, in nadležni spanec se vsaja v oči; ali ljubezen, ki stavi brvi čoz neprestopne prepade, la tudi kmečkemu fantu daje moči, da še tako zdelan ne omaga, predno svoji Ijufci ne vošči ,lehko noč!'
Polagoma stopajo dalje za mirno vasjo, oziraje se na prijazne domove v mračni senci med sadnimi vrtovi, vseskozi stražeč, če morda kak .nenaš' tihotapec voha in stikuje za kacim oglajenim voglom ter sproti jemaje v misel priljubljene hrame, kamor tako. tako mika in vabi srce k zamreženemu okencu do pohlevnega svetišča tolikanj čislanega devištva!
Janez, Premožnikov hlapec, vsega vasovanja duša že nekoliko let, meni: «Ne dragocenih, zalih oblek, ne dobrih jedi in pijač, ne kratkočasljivih dobrovoljk in kar ti je še najboljšega na svetu — vsega tega nimaš na kmetih, da bi si lajšal in slajšal življenje, kakor gospoda po mestih; čemu toraj tolikanj truditi, pehali in biti se s puslo grudo na zemlji, čemu toliko moliti, postili se, pa vrhi tega imeti toliko greha in (kakor gospod pravijo na pri-žnici) iti še v peklo na vse zadnje: če ni da bi vbogi človek ne smel imeti tega edinega veselja na zemlji, da ima katero rad — ljubico, in — Bog človeku ,grehe odpusti! — da časi malo povasuje ž njo? Čemu? — juhe!«
«Ju-ju-juhe!» pozaukavajo pritrjevaje in zapored spuščajese natratino pod košato lipo na sredi vasi.
Tu, na tem priljubljenem počivališči najraje poteka stari in vedno ponavljani, izvoljeni pomenek o vseh poznanih bližniii in daljnih dekletih: katera je gorša, čegava bogateja? katera je modra, katera priljudna, zgovorna in pripravneja? Katera se kateremu raje oglaša? Kaj je kdo vasovaje že doživel kedaj? Čegava ima katerega najraje? katerega bode ongava vzela, kedaj pa ongava ongavega? itd. itd. — polno še sladko - skrivnostnih zastavic, katere ne -skušena mladost zmeraj in povsod tako radovedno vgiba, katere se od nekedaj po čisto naravni poti rešavajo po celem svetu, katere pa vendar niso, da bi zapisane prenašala vboga, tepežkana listina slovenska !
Konci tacega in enacega, nedoženljivega pre-t reso vanj a pak se zložna beseda zliva v ,katero domačo'. In med tem, ko že bledi polumesec jadrajo mimo dremotnih meglin rahlo obseva fantiško družbo
pod lipo, razlega se počasna, sladko-otožna pesem za pesmijo tako hrepeneče v vas:
Oj dekle preljuba,	Brez grunta, brez bajte,
Nikar ne toguj!	Domu ne vem kam?
Samica ne ostaneš	Pa ročno rad delam,
Le-t6 mi veruj!	Me žuljev ni sram!
Pri nas ni zakona Na prazne roke:
Pred Bogom porota Ljubeče srce !
In hrepeneči glasovi tako sladko tešeč prodirajo v tiho spalnico marsikatere ljube, dobrodejno bozaje jej radovedno nastavljano uho, če je med njimi tudi ,on'? snovaje jej mile sanje, preljubo blažeč jej željno srce, ter vrivaje jej na misel staro, pregrešno pesem:
Korajžno zaukaj: poznala te bom!
Potrkaj na okno: odprla ti bom!
Kaj je to skrivnostno gomazenje pri Dobrači pod steno? Oh, dekla Mieika pač dobro ve, kaj!? — Pevanje pod lipo je počasi umedlelo, tovariši so se razkapali, eni domu spat, eni poprej še malo pova-sovat. Tudi Janez se je bil nocoj namenil domu; pa kar slepo, po nevedoma kali, zašel je pod Dobra-cevo steno. Zdaj pa vse nič ne pomaga! Iz poznanega skrivališča potegne ljubo rogoviljo, ki ga je že tolikrat držala komolec više do ljubljene .nje', prisloni k steni, pa po stari navadi zleze na njo.
»Mieika!»
"Mieika! alj slišiš?«
«Micika! alj spiš, alj kar tako ležiš?«
O, Micika pač dobro čuje in pozna dragi Janezev glas. Kolikrat že je tako klical! kolikrat se mu je
že oglasila! kolikrat se je že tako nerada spovedo-vala in kesala tega naglavnega greha! In vendar še zdaj prfcv ne ve, kaj bi? Tako težko ji je pri srci! Rada, o rada bi govorila, pa se boji — greha, spo-vedovanja in vroče, peklenske žrjavice! O, ko bi ta ljubi Bog le ne imel tega pekla! Pa, saj Micika vendar ne misli ničesar hudega! Ne more drugač: uide jej bojazljiv, hrepeneč, se srčnim plamenom gorko navdihneni šepetaj: «Kaj?»
«0, Micika, ti me nimaš več tako rada, ti se mi že ne oglasiš ne, ti —! Glej, jaz pa že sedem, sedem let hodim le za teboj: druge še nikoli ne pogledam nobene! In kako te imam rad! Sama veš: če si o somenjih, o viših godovih, al j časi tudi katero nedeljo privoščim ga polič, vselej si tudi ti z mano: saj brez tebe ni mi veselja do nobene reči! Delam in delam in varčujem, pa le, da bi nama treba ne bilo tako skrivaj imeti se rado; da bi ti enkrat bila že moja tudi po cerkovnih postavah! Viš no — ti si pa taka, da še rada me nimaš nič več, Micika!«
«Janez, o ti! Kako moreš to reči! Saj veš, kako te imam!«
«No, pa se mi še kar ne oglasiš ne!»
«1 saj se ti — vsa krat!«
«No, pa mi odprla še nisi nikoli! pa sem toli-krat že prosil! — Da, da: rada me nimaš!«
«0j Janez, verjemi! kakor zmeraj — še raje!«
«No, če res, pa mi vsaj danes odkleni!«
«0h, saj veš — tega nikar ne —!«
«1, kaj misliš, da hočem kaj hudega? Kaj moreš reči, da kar se poznava, doteknil sem se te že katerikrat tako, da bi se bila morala spovedovati! Zato, če imaš res še kaj rada me — no nocoj! Veš,
enkrat bi vendar že rad položi! glavo na zglavje malo k tebi, Micika!«
«Ne! tudi tega nik;ir — veš zakaj1 — Ko bi I i gotovo vzel me?»
«Saj pravim, da si moja, da za vselej moraš hiti le moja! — če prav se morebiti ne bova mogla nikoli vzeti tako — po zakonu!«
«Viš Janez! to je hudo!«
»Kdo pak jo kriv? Kaj ne delava in ne trpiva na vso moč oba? Kaj pa moreva zato, da si ves čas ne prisluživa, kolikor je treba pri nas, da kateremu deželska gosposka dovoli in duhovska pa sklene zakon? Ce čakava tistega, bova ostarela, pa še se ne vzela! Toda jaz mislim: Bog, ki gleda le na srce, ne na premoženje — če daje svoj blagoslov tistemu tri in sedemdeset let staremu Vrednjaku, ki so ga oni dan poročili se sedemnajstletno Zivjakovo. kratil ga ne bo tudi ne nama, ki se gotovo po bolje prirojeni in boljši krščanski pravici rada imava! Toraj, Micika, verjemi mi: če prav pogrešava take zveze po tistih navadnih, svetskih postavah — naju zakon pak je gotovo že sklenen pred Bogom! Zato, kar imejva se tako, kakor zakonski!«
«Oh, da si upaš! Kaj ne veš? — ljudje bi s prstom kazali za nama, da pregrešno prešeštovava; in ko bi nama morebiti tudi dal Bog kaj otrok —»
«N4, če bi to bila presveta volja njegova da bi nama dajal ta blagoslov, dal bi nama potlej že tudi, da bi jih izrejala pošteno in spodobno. Saj, kaj Bog le bogatincem daje tisti blagoslov in pravico, da imajo olroke.' Kaj siromašni starši navadno ne izrejajo boljše, pa bolj v strahu božjem?«
«0 to ti je pač res! in vendar, kaj ne veš — ljudje bi pehali jih izmed sebe, zaničevali in z
grdimi pa zalimi priimki psovali — uboščeke! In lo bi meni utrgalo srce!«
«Pa naj zlodej vzame celi svet, če sem tolikanj delal, tolikanj trpel, toliko noči prečil zavoljo tebe če nama pa še zdaj nikakor in nikamor ne kaže, ko se že starava!«
«Stara!! Oh, ljubi Janez, saj je tudi meni hudo! — Druzega nočem nikoli! Če ti ne vzameš me, ostanem —«
«Glcj, pa ti Mieika. ti me niti rada nimaš nič več!»
«Janez, o Janez!«
«Jaz grem!«
«0 počaki no še malo!«
In Janez počaka, in čaka tiho sloneč tam ob
priljubljenem okenci, dokler--bledi, polume-
sečni krajec počasi mrkne za temno oblacico in mračne sence pobite odevat pregrešno zemljo. —
In tam na zapadnem nebesi se mična zvezda utrne in švigoma trene in zgine navzdol — sladke, mladostne sanje!
Žalostne in vesele.
i.
Po ver tu sem se sprehajal, Kjer rožice so nasajene, Pa vtergal nisem nobene.
Pa če se nad ktere lepoto Je moje oko zavzelo, Zapel sem pesem veselo;
In če je ktere milota Mi moje serce ganila, Otožno je pesem rodila.
Tako so te pesmi nastale, Iz verta v serce presajene, Iz serca na novo rojene.
Sprejmite Slovenke jih zale, Na vaših obrazih so klile, Pri meni so nov cvet razvile.
II.
> i ■■
Tiha noč se je prikradla Noter v mojo sobico, Se mi je na serce vlegla, Da je silno žalostno.
Mislim, mislim tužne misli, Sanjam sanje prebridke Od moje ljubezni perve In od perve ljubice.
Česar sva se nadejala, Sprala nama je voda. Kar sva si obljubovala. Pozabila sva oba.
Tako čas, življenje resno Derzne upe zaduši, Kar pa ni kos zadušiti, Je spomin nekdajnih dni.
Le spomin mi še ostaja Na življenja srečni mlaj, Pa me z žalostjo navdaja, Ker ne bo ga več nazaj.
III.
Od nekod so strune zapele Tak milo, otožno, sladko, Jz sanj so mene zbudile, Zazibale v sun me v novo.
Predragi glasovi molčite! Sem slišal vas že, se mi zdi; In če na uho mi donite, Ne vem, kaj serce me boli?
Ne vem, — oj kaj bi ne vedel! Nekje in nekdaj je bilo, Pri ljub'ei na postlji sem sedel, Od ljub'ce jemal sem slovo.
Od ljub'ee, od ličic cvetečib, Od divnih, čarobnih oči, S poljubi od ustnic rudečib, Z objemi od rahlih persi.
Od nekod so strune zapele, Prav take, ko zdaj mi done. S slovesom so v sereu ostale, Slovesa zdaj spomnijo me.
Predragi glasovi molčite! Saj moja ljubezen je preč; — V spominu mi dni ne budite, Ki nikdar ne pridejo več!
- M -
IV.
Od moje ljub'ce se govori, Da le nobenemu zvesta ni;
Pa jaz se nič ne zmenim za to, Se čisto nič ne bojim za njo,
Ker bukvice čudotvorne imam, In z njimi jej narediti znam,
Da zbijem misel jej iz glave, Ka bi kedaj zapustila me.
Te bukve imajo tri strani, Oj tri strani, tri lepe plati.
Zelena je prva stranica, In z rožami je popisana;
Rudeča je druga stranica, S poljubi je vsa oslajena;
In tretja stran vsa črna je. S solzami vsa ob I i ta je.
Na prvi strani popisane So najne sladke nade vse;
Na drugi strani popisani So naj ni srečni trenotki vsi;
— n -
Na tretji strani popisane So najine bridke ure vse.
Če perva stran prečitana je, Preljubo ljuba nasmeje se;
Če druga stran prečitana je, Tesno se mi stisne na serce;
Če tretjo stran prebral sem ' Se mi razjoče prebridko,
Oklene se mi okolj vratu. In me poljubuje brez miru-
- 93 — V.
Jaz pa za lepo gospico vem, Kdar se mi ljubi, gledat jo grem: Kje in kako, Vem jaz samo;
Kaj bi vse pravil vam mladim ljudem.
Kaj bi vam pravil o njenih očeh, Ali o lasih, o ustnih, zobeh? Vse je tako, Da bi ne b'lo
Angelju v raji primerjat' je greh.
Kaj bom naredil; oblekel bom frak, Bel brezrokavnik in čevlji«1 na lak; — »Deklica ti, Kaj se ti zdi,
Al' bi po volji bil ljubček ti tak?»
Pa se je bpuntal moj ljubi krojač, Noče mi delat' ne fraka ne hlač; Možic je zvit, Plačan če bit';
Zdaj pa pomaj si slovenski berač!
Zdravo mi bodi gosposko dekle! Lepa si res, toda nisi za me; Ljubim samo Minko svojo,
K njej se brez fraka in laka lud'sme.
VI.
Oj kje si dobila Te čudne oči? Če vanje pogledam, Me serce boli.
To lice, ta usta, Te roke, noge, — Ob srečo in pamet Me spravijo še!
Pa če se ne motim, Se bati ni več, Saj sreča in pamet Ste davno že preč.
Oj davno, oj davno, Saj dolgo že vem, Da Tvoje ljubezni Nadj^t' se ne smem.

Molče pozdravljam, če se snidera Z očetom, materjo in njo, Molče odzdravljati jih vidim, Molče se spet razidemo.
Pa kdor iz duš in sere zna branje, Poterdil mi resnico bo, Da to nobeno ni molčanje, Da to kričanje je glasno.
Molče ona in jaz kričiva, Kako ljubiva serčno se. In da se nikdar ne pustiva, Naj pride že, kar koli 'če.
Očeta, matere molčanje Je toliko, ko krik glasan, Da najinega ženi Iva nj a Nikdar napočil ne bo dan.
Ker misli te nasprotne, vemo, V soglasje zbrat' se ne dado, Za to jih raje zamolčimo, In v persih za se skrivamo.
VIK.
Celo leto tiee pele, Rože so precvitale, Pa tega pred nisem vedel, Kakor zdaj, ko so odšle.
Pa saj meni ni za tiče, Meni tud za rože ni, Meni je za tebe, Milka, Ki si všla mi spred oči.
Nisem vedel, da te ljubim. Ko sem gledal te vsak dan, Zdaj ko te nikolj ne vidim, Sem ljubezni ves bolan.
IX.
Na pol gorjan'c, na pol meščan, Pa cel sem in vesel Slovan.
Kjer sladko vince pijejo, Ga meni tud nalijejo;
Kjer naša pesem se glasi, Tje klicat' mene treba ni;
Kjer lepe Micke se smeje. Tam mene lahko najdete.
Gosposko suknjo slekel bom, Odrezal dolge škrice bom;
Bom culico na rame del, Od mesta pa slovo bom vzel.
Se graške frajle jočejo, Se meni nič ne smilijo.
Nazaj, nazaj v slovenski kraj! Prav lahke noge Bog mi daj.
> '• .-'I >•(>..; ■!>•!■' >;m ij>
X.
Na sredi polja kranjskega, Na sredi polja sorškega Stoji mi mala hišica, Tam not je moja ljubica.
Berhko se suče in smeji Od bei'ga jutra do noči, Po noči sladko v kamri spi, Noben'mu se ne oglasi.
Na Kranjsko spet podal se bom, Pri ljub'ci se oglasil bom; Odpirat' mi hitela bo, Prisčrčno me objela bo.
Sem terkal, terkal ure tri. Pa nihče se ne oglasi; Al' ljubica doma te ni, Al' pa celo nezvesta si?
Nezvesta ona ni bila, Pač ni doma, pač ni doma, Je v druge kraje popofvala, — Tje v hladno zemljo zagrebena.
XI.
Kamor pridem, kamor zajdem, Povsod drugo ljub'co najdem. Vse preljube, vse lepe Se prepirajo za me.
Včeraj vaša, danes naša, Kako dolgo, se ne praša; Nič na svetu večno ni, Tud' ljubezen odcveti.
Samo eno v sercu branim, Ki nezvest jej ne postanem: Domovina to moja Je nesrečna, žalostna.
XII
Ljubo se mi posmehuješ. Pa mi ne poveš, zakaj? V serce mislim, si mi zlezla, Da zapazil nisem, kdaj.
Temu se ni nič za čudit', Saj si gibčna in lahka. Tako majhna in okrogla. Kakor vinska jagoda.
Saj te nisem nič nevoljen, Saj si mi iz sčrca všeč, Vanj tako te bom zaklenil, Da mi ne uideš več.
XIII.
Ena misel zakopana
V	sercu mojem mi leži, Da nikomur še ni znana, Izrečena nikdar ni.
Saj izreči je ni treba, Saj uganeš jo lahko Dekle drago, ak' pogledaš Iz očesa mi v oko.
Menda jo je že vganila, Če pogledam jej v oci, Jih pobesi sramožljivo,
V	belo lice zarudi.
XV.
Petelinček me je zbudil, Pa še svitle zarje ni, Vse je temno, vse je tiho, Vse še sladko spanje spi.
Al' bi spet oči zatisnil, Al' bi budel, sam ne vem Srečno je oko budeče, Mil je Morfeja objem.
Pa saj skoraj ni razločka Medju dnevom in nočjo: Ako spim, o ljubi sanjam, Ak' budim, pa spet tako.
XVI.
Mars'ktera rožica cveti, Ki videl je še nihče ni;
Studenček pod goro šumlja, Da nihče za njega ne zna;
Pojo po logih tičice, Poslušat nihče jih ne gre.
Tako tud ti cvetiš skrive, Da nihče za tvoj kras ne ve,
Pa enkrat roža odcveti, Studenček pa se posuši,
Pobesi tica glavico; Oj dekle, kaj' če hit' s tebo?
Zvenela bodeš tudi ti Brez slave ino brez časti,
Nemilo ves tvoj rajski kras Bo zbrisal iz spomina čas,
In te le pesmi na tebe, Kdo ve, če naji prežive?
XVII.
Stoji, stoji široko morje, Po širnem morji dežek gre. Oj dežek gre in lije vodo Le doli na temno, neskončno vodo
Oj dežek svitli, oj dežek droban, Zakaj ne razliješ se čez ravanj ? Čemi je morji treba vode, Ki vode tako že polno je?
Ti dekle lepo, ti dekle ljubo, Cemu poljubuješ me tako, In liješ s poljubi ljubav mi v serce? Ljubavi tako že polno je.
Al' serce in morje je polno al' ne, To dekle in dežek ne praša, ne ve; V ljubezni priroda mere ne zna, Na to ne gleda, komu je poda.
.^doi ufl imas-j v v •
XVIII.
Z ljubo sem se pogovarjal, Dolgo, dolgo, celo noč, Beli dan me je zasačil. Pa sem moral bežat' proč.
Saj ti nisem nič naredil, Berič hudi, beli dan, Kaj me zalezuješ vedno, Kadar sem pri ljubi sam!
Černo meglo bom naprosil, Da zakrije solnce ti, Mrak večerni bom naprosil, Da te zgodaj umori.
XIX.
Ljubče, prekosiš v lepoti Mojo pervo ljubico, Kaj da ljubit' te ne morem Kakor njo, tako gorko?
Niso manj ti nježne roke, Kakor njene so bile, Pa če na me jih položiš, Se mi skoraj težke zde;
Ni ti manj cveteče uslno, Kakor njeno je bilo, Vendar kadar me poljubiš, Skoraj se mi zdi grenko.
Ni	veselega plamena,
Ni	uzvišen'ga duha,
Je	le lučica meglena,
Ki	pod križem tam miglja.
Nisi ti mi tega kriva. Nisem kriv ti tega jaz, To nadloga je storila, To je storil bridki čas.
V persi moje se zagrizel Tužne žalosti je strup. Dosti tvoja ni ljubezen, Da bi dala nov mi up.
Ti se meni le dozdevaš, Ko mornarju zvezdica, Ki na njega milo gleda, Kadar vmira sred morja
XX.
Al' te ljubim, al' ne ljubim,
Saj tega ti ne izveš, A ko me za roko primOš, A k' se mi v oči ozreš.
Hladne mrzle so mi roke. Brez življenja, brez moči, Brez svitu in brez plamena Moje trudne so oči.
Da izveš ljubezen mojo, • Stisni k sercu se tesno, Ki mi še pomalo bije, Pa tud' dolgo več ne bo.
XXI.
Zlato solnce posvetilo Na zeleno je goro, Tiee je razveselilo. Da prelepo mi pojo.
Meni bolj, ko solnce svitlo, Dekle drago, ti bliščiš, Vendar, kadar me obsiješ, Z žalostjo me napolniš.
Moja gora ni zelena. Upanja na njej več ni, Moja vera je zgubljena
Na vesele, srečne dni.
XXII.
Pogodila sva se z ljubo, In sklenila za terdno: Kol' korkrat jo jaz poljubim, ToVkokrat me ona bo.
Jaz sem hitel poljub'vati Lice, usta jej sladka. Da na dolgu mi vse krati Ona je ostajala.
Dosti tavžentov poljubov Dolžna mi tako je že, Ker vernit' si jih ne upa, Je pa zapustila me.
XXIII.
Kam bi položil svojo roko? Kam bi naslonil svojo glavo? Komu potožil svojo gorje? Nimam prijatla, ne ljubice.
Ptiček, ki se nad menoj verti, Valček, ki se pod menoj peni. On za nobeno bridkost ne ve, On mojih zdihljejev ne ume
Pojdem pa gori na verh gore, Kjer rojenice gorske žive, Tam pa razjokal se bom glasno. Da me zaslišala Vila bo.
Ona prebele roke ima, Z njimi bo mene objemala; Ustnice njene so presladke, Z njimi bo poljubovala me.
UIXX XXIY.
Svitli dižek rož'ce spiral, Celo noč jih vmival je, Beli dan jih gledat' pride, Najde vse pomlajene.
Tudi mene je namakal Noč vso dolgo dež solza, Belo jutro me je našlo Se le bolj nesrečnega.
Ena roža je cvetela V sredi mojega sžrca, Lepa rožica vesela, Samo za te vajena.
V^TIV* • • , Ji ^to ho/^^'
t
XXV.
Eno pismo bom pisal, Eno pesem bom pel, Eno solzo bom jokal. Da bom v pismo jo del.
tn v ti pesmi prepeval Bom ljubezni sladkost, In vso njeno lepoto In vso mojo bridkost.
Če to pesem prebere, Jej bo serce mehko, Da če solzo zagleda, Se me vsmilila bo.
XXVI.
Pravijo, da v terdi kamen Naredi se jamica, Ako nanjga vedno kapa Lahka, drobna kapljica.
Jaz pa tega ne verjamem. Kar nevedni svet terdi, In da res to bit' ne more, Lastna skušnja me uči.
Njeno serce ni bolj terdo, Kakor terda skala je, Vendar ga ne omečijo Grenke moje solze vse.
XXVII.
Kaj mi praviš: dobro jutro! Kaj mi praviš: dober dan! Ako srečam te na ul'ci Ves po ter t in ves bolan?
Da jaz dobrih juter nimam, Sama to predobro veš, In da tega ti si kriva, Mi tajiti tud ne smeš.
Si v naročje se mi vsela Ko metulj, tako lahko, Ko metulj si odletela Zopet z lahko proč vestjo.
Meni pa skelečo rano V sercu zapustila si, Da ni leka, ne lekarja, Ki bi jo zacelil mi.
Rana ta me skleti jame, Cvet če vidim tvoj krasan, Če pozdravljaš z milim glasom Dobro jutro, dober dan!
Reci raje: sladko spanje! ^ci raje: lahko noč! Rr nar raje bi se vlegel, In zadremal vmirajoČ
.!! V X X XXVIII.
■ tiob . •• ■ i i((! Deklic cvet, ti serček krasan, Kaj se skrivaš za pajčolan?
Al' lepoto svojo tajiš? Al' se mojih pogledov bojiš?
Solnce, ki ve, da še mu poda, Svetlo se vozi sred neba;
Roža, ki krasno v vertu cveti, Komur se ljubi, gledat' jo sme.
Kaj loraj lice skrivala boš? Meni ga skrila tako ne boš;
Ker mi narisano je v serce, Da ga ne zbrišejo leta vse.
Da si ga skrila prejšne dni, Vžival bi-zdaj še sladke noči,
Srečne, prijetne dni bi imel, Hodil okrog bi zdrav in vesel.
Serca si pokoj že vzela mi, Zdaj se ti skrivat' več treba ni
XXIX.
Vlegla se je megla siva Čez doline in gore, V gosti mrak je vse zavila, Kamor se ok<5 ozre.
Pa saj ni nobena megla. Je le žalost klaverna, Ki mi dušo je oblegla In prostore vse serca.
Vse se zdi mi mračno, pusto Pa zakaj, to sam ne vem; Prašal bi nezvesto ljubo, Pa pred njo več prit' ne smem,
S- :l[l	II	•
a,. •-. ar - spi?-"**"'3
XXX.
Od sela do sela veselje doni, U mojem sercu ga pa ni;
Ga ni bilo in ga ne bo, Dokler mi solnce sijalo bo
Dokler me spremljal bo spomin In kes njegov odljudni sin.
Življenja cvet sem zaigral, In zlato uro sem prespal.
. Od drznih želja in upov vsili Ostal mi le spomin je tih,
Ostalo je spoznanje to, Da se doseči ne dado,
In da so moje ure vse Brezsadne, suhe vejice.
XXXI.
Vse, vse, vse Je razderto, je razdjano; Pohojeno, poteptano Moje sreče je polje. Pa zdih'vanja mi nj mari; Pod osode bridke vdari Oterpnelo je serce, Usahnile so solze. Glupo gleda mi oko Na pretekle dni nevgodne, Glupo gleda na prihodne; Nad nesrečo svojo vso Nemo čudim se nad njo.
XXXII
V sredi morja brez kermarja Ladja tava sem ter tje, Kam ga žene val in sapa, Sam mornar tega ne ve,
Tako moje je življenje: Brez kermila se verti, Kakor vkažejo mu želje, Kamor ga pode strasti.
Ladjo zgrabi silna burja Trešči jo ob skale zid, Prišla bo tud moja ura Vse nadloge me rešit'.
ViXXX XXXIII.
Noči razide polovica druga; Z vostoka mlado jutro mi prisije, Milobo svojo čez obok razlije, Kar zora, solnca ga ima sopruga.
Pa privali oblak se černi z juga, Nebo in solnce v temo se zavije, In grom buči in strela v zemljo bije, Da silni tresk razrušiti jo žuga.
Otroških let nedolžna versta mine, Z roko obojo po veselji grabil Sem, kar ga revni svet zamore dati;
Pa malo let me čas naprej porine, V viharni boj življenja me pognati Sovrag moj stari, trebuh, ni pozabil.
ffifiviiae sn oifl .miioi :r ®iV 6[on «< s: sv si on	i'"
XXXIV.
Oj li mehka postelj'ca Ti si moja ljubica! Če se vltfžem te objamem, In poljubim te, če vstanem; Celo noč lepo deržiš Me v naročji in molčiš.
Oj ti mehka postelj'ca, Ti si moja ljubica! Kar po dnevi kolj prebijem, Saj na tebi si spočijem. Le pri teb', drugje nikjer Najdem pokoj, sladki mir.
Oj ti mehka postelj'ca, Ti si moja ljubica! Tebe s solzami oblivam, Vse ti tožim, nič ne skrivam ; Za vse reve moje veš, Pa nikomur no poveš.
XXXV-
Cvetico sem videl na sredi polja, Na sredi podjunske doline, Namakala jo je deroča Drava, Hladile visoke planine.
Že dolgo je, kar sem zapustil ta kraj, Prelepo koroško deželo, Na rožico svojo še mislim nazaj, Kdo ve, kaj je tebe zadelo?
Nemara popalil te solnca je žar, Da glavico si pobesila, Znabit' te polomil je silni vihar. Znabit' te je slan'ca vmorila?
Nemara za mano pretakaš solze, Nemara si me pozabila, Nemara že ziblješ jokaje dete, Nemara te krije gomila?
XXXVI.
Ze dolgo nisem nič zapel, Nobene pesmice rodil; Ze dolgo nisem bil vesel, Ze dolgo ne otožen bil.
Tako naprej mi teče čas Megleno, ko jesenski dan, Ki znan mu ni pomladi kras, Vihar poletni mu ni znan.
Znabit' ie drugim prav tako, Pa veste kaj, za mene ni Življenje mirno in pusto, Brez radosti, brez žalosti.
Za to serce je, da terpi, Da burno teče, kri za to, Noga za to, da v svet hiti, Da gleda ga, za to oko.
Sežgal bom svojo hišico, Slovesa ne dolgo jemal, Podal čez širno se zemljo, Veselja iskat in težav!
XXXVII.
V	eno deklico bi se zaljubil, Pa v katero, le skoraj ne vem, Ker so vse tako ljube in lepe, Da nobene prezreti ne smem.
V	eno deklico bi se zaljubil, Pa le skoraj nič časa ne imam, In pozabil sem pismica pisat',
In ne vem, če poljubljat' še znam,
V	eno deklico bi se zaljubil, Pa serce se le skoraj boji,
Ker ljubezen od pred mu je znana, Da je kača pod rožicami.
XXXVIII.
Oj kdaj se bom vendar naljubil, Oj kdaj se bom vendar napel. Kdaj sanje mladostne bom zgubil, Jn resno živeli začel?
Že bližajo inožke se leta Na vrata terkaje močno, Od vsega, kar nič ne obeta. Bo treba jemati slovo.
Pa jaz le sanjam, in čujem Le rahlo svariti njih glas, In deklice poljubujem, In s pesmami kratim si čas.
Saj moje bogastvo so sanje,-In domišljija zaklad; Kaj dati mi mislite zanje, Zastonj bi ne pustil jih rad.
Nadlogo mi mislite dati, In dolg čas in černe skerbf; Pustite me raje sanjati, In ljub'ce opevati.
L>. Haderlap.
Greh je!
iHumoristiona noveleta, spisal J. Ogrineo;.
I.
Srobretovemu Janezu se godi, kakor drugim njegovim vrstnikom tolike starosti, da začno malo gledati okoli sebe. Celi božji teden dela in komari, kakor črna živina, toliko, da ne oprede, pa — prav za prav še sam dobro ne ve, za koga? In v nedeljo, katere se že celi teden toljkanj in edino še veseli, češ, da vendar v kaki kratkočasni druščini poreče katero okroglo, ter se tako vsaj nekoliko okoristi za svoj tedendanšnji pa prazni trud: — ko pride v cerkev, grme pa gospod s prižnice: greh je! Greh je hoditi po tovarišijah in radovati se, greh je šepetati z mladimi dekleti, greli je pogledovati za njimi, greh — misliti na-nje! Na, — potlej naj si pa pomaga ta bore človek na tem grešnem svetu, ko je vse tako prekleto greh!
Kaj pa da? ,greh gre v meh, meh poči, pa greh ven skoči', tolažijo pač drugi fantje sebe in svoje izvoljene, peljaje jih iz cerkve in sladko kram-ljaje ž njimi, da se smejajo. O, saj Janez bi tudi že lehko tako-le vodil katero, pa pravil jej kaj tacega, da bi se ji dobro zdelo, — da, primaruš! še prav rad, ko bi greh res šel v meh, kakor oves, ki se potlej konjem vspe na zobanje, da ga pozobljejo. Da, kedaj bi bi! tudi že on kaj poongavil s katero,
ko bi le mogel z dobro vestjo: ko bi imel, na priliko, kakov grunt, ali vsaj kako bajto podprto, da bi se ženil na njo, kakor ta Krpuznikov Matevž, ki so ga danes z Dobravčevo Mano oklicali že v tretje in je že uni dan povabil ludi njega v svate.
V svate pojde, da bo vendar enkrat pošteno vesel in židane volje, saj tudi brez greha lehko! To se ve, marsikaj mu bo malo sitno in okorno, ker dosihmal še ni bil nikoli na nobenem ženito-vanji. Ne ve še na lanko, kako naj se bo obnašal in kaj govoril, zlasti z družicami: da jim ne bo dolgočasen in se mu zraven tega ludi ne bo moglo očitati, da zapeljuje katero, kali. Da, pogovora z dekleti in ženskami sjjoh tako slabo vajen, bo res precej v kleščah, to je. Vendar, opravil in zdrgnil se bo, kar se najbolje da. Obleko in kar pokriva pa obuva ima ravnokar vse novo po najnovejem kroji, županov oče mu posodijo le še tisti viševnjati, svatovski plašč, da ga ogrne. Pipo si je danes kupil s pokfanastim krovom, beli mehur na zadrguljo ima z rdečim trakom obrobljen, in gledal bo, da si vrhi tega preskrbi tudi še kacili druzih pozravnih drob-njav, ki so le kar tako-le za bolje. Mati mu dade nekaj tistih starih plesnjevih šmarnih petič in en ploščat križavec, da bo tudi kaj cvenka, kamor tleskne kateri srebrnik. Sam ima že tudi onih deset bankovcev, kalere je bil zadne kvatre sem pritla-čanil, zamenjenih v desetak, da bo bolje vidno, ko bo ž njim plačeval račun. Nič, velja naj, kar hoče, — pojde pa, bo že kako!
Tako je prevdarjal in sklepal Srobrelov Janez grede v nedeljo iz cerkve. Na noč, ko se vleže spat, loti se ga še ena, najnagajiveja misel, ki mu kakor petelinov krempelj brska po glavi, misel namreč,
kako bo plesal? Šment, to bo zlomek, še največi. Brez plesa ni ženitovanja! Ali on — razun kolikor
se je bil zadne dni z metlo pozasukal za vrazečimi vratmi na skednji, plesal še ni nikedar. Trda bo, trda! Ali, da bi že vsaj vedel, katera družica pač bo njemu za par? Katera, kakšnja, in — ? Ko bi bil človek, da bi mu povedal to! Tako pa, četudi se mu zdi, kako vesel in dobrovoljen dan da ga čaka, ga vendar tudi nekaj skrbi, da se skoraj kar boji nečesa. In menda ravno zato pa hitroma napoči že poroke dan, ko se Janezu še sto in sto misel nerešenih in neporavnanih vse križem vije in motovili po možganih, kakor srobotova trta tam po robidovem grmu.
II.
Ko pri fari zazvoni dan, zašumi Srobretov Janez v svojem ležišči, v mrvi na odru, naredi božji križ čez zijavi obraz, potlej pa nemudoma pozdrci po kupu do line in od tod po lestvi doli pred hleva Tu široko postoje se opre z nogami v zemljo, poseže z rokami navkviško, in hlastaje s pestmi po zraku, kakor bi se hotel poprijeti za zvezde, poraztegne svoje zaspane ude prav s pridom na vse štiri strani sveta, da mu dobrodejno pozašumi po lenih žilah in popoka po krepkih členih in pustih kosteh. Ob enem pogleda v nebo, kakšno kaj bo vreme in v tem hipu se mu še enkrat prav široko po strani zazija, da se mu stiskana misel nekako zvečena in z belo sapo počasi prihomata skozi zahripana usta: «Le-le-po — bo, — če — de-ež — ne — poj-de-e-e--»
Tam v gnojnici se vidi, kako je nekaj ležišča sabo prinesel v laseh in pozataknenega povsod gori,
po sebi. Tedaj poizkrampa s prsti tisto ščetevje z glave, populi šopovje izza hlačnega roba, pozdrgajsa bilje dol se stegen ter z besedami: «Ali sempriprost: — saj danes so bo tako treba počesati z glavnikom in po vsem preobleči!» rine v hlev.
Th vidi muho, kako brenčaje pleše v pajčevnji. To ga brž spomni na godce in ples. Za zadno vajo pograbi še enkrat metlo, vtakne med zobe grošove orgeljce, ki nvu jih je bil sv. Miklavž prinesel pred dvanajstimi leti, in napihnivši se na vso moč va-nje, da zapojo na poltreljcm očesi, podrsne enekrati po tleh, kakor se mu zdi, da bo najbolje veljalo na plesišči. Pete ima še zmerom nekaj težke, to čuti; no pa, ko bo godec, tisti Cehtan .gonil svoj tnal' (kakor pravijo njegovim harmonikam), jih bo menda že tudi njemu kaj lajše privzdigniti. «A! za veliko silo že pojde, že,» de osrčevaje sam sebe, kloputne po stari šegi veljavnejih plesačev s podplati ob tla ter radosten in vesel prihodnih reči trene z metlo po zraku okoli sebe, da vboga kobila plahoma privzdigne zadni konec na odmek, in Janezu brecto zbije na glavo.
Dobro uro pozneje je Srobretov Janez po s vato vs k i zlikan in zvihan na poli na ravnost proti ženitovanski hiši. Kak dober streljaj še od nje po-stoji za mejo pa skrivaj pazi izza češminjevega grma, kako se vedo prihajajoči svatje: da se bo potem tudi on tako. Sproti natlači še pipo in nažge, da se bo pri priložnosti pomudil ž njo, kakor je časi, kedar komu brž vedel ni kaj. Na to popravi klobuk še malo bolj po strani in laseglajc preko čela, potegne belim, omreženim robcem vogle nekoliko dalje, iz žepov, plune levici v dlan, pozmenca z desno in — hajdi! mahnejo korajžno naprej, naj pride, kar hoče!
Svatje so sc ravno spravljali par za parom na
vozove, ko Srobretov stopi med nje.
»Ravno prav, Janez! Nežika, nesi no!« nagovori ga dober znanec, ki je bil za druga, in ob enem pokliče iz veže družico, njemu za par.
Nežika, kacih šestnajst let stara dekle in zala, kakor jablanov cvet, priliili venkaj pa Janezu na prsi urno pripne bliščav šop.
«Kaj se mu ne podaja, da je kaj?« praša vesela.
«Da-te menim, kako! Tak Janez, reci jej no —» hvali drilg, prigovarja in kima z glavo.
Janezu je, kakor bi mu bil blisek vzel oči, grom ušesa in strah oklenil pa jezik. Nič. nemdre, kar nič! Nakloni glavo, gleda šop ter tlaččč s palcem tobak pa prav hitro puhaje pravi: «In pa res, kako je ongav e-e —»
«Lep in pa veljaven, veljaven: od tacega dekleta, od Nežike Sladkanovet Kaj pa da, menim da! Izmed vseh najgorja družica! Le, kar gori na voz! Janez, pa meni se zuhvali tudi, da imaš tako druščino!« Tako govoreč pomaga drug na sedež dekletu, ki ga nekaj kregati skuša za lepe besede. Srobretov Janez potegne klobuk malo niže dol na oči in pravi : «1 no, ti si še človek, ko časi tako le pomisliš tudi na druge.« Gre enekrali okoli koleseljna, potem se počasi tudi skobalji na nj pa posadi kolikor najdalje od Nežike.»
«No, pa midva skup, Nežika !» nagovori brodeč spet s prstom po pipi.
«Kaj bi ti morda raji s katero drugo?« poprime živo dekle,
«0, kaj še? Jaz menim, da midva dobro greva skup.»
«Pa se je tako bojiš, kali? Vendar se malo bolje k nji popristisni, lej-ga? Saj ni bodeča! iz-podhuja ga drftg
Nežika se povšečno nasmeje, Janez pa nekaj poprerine po sedeži sem ter tje, dokler voznik požene.
Potoma že večkrat popravi v pipi jn delj časa molče premišljuje, kako bi hitro začel pripravšen pogovor; pa kjubu, da je imel to reč doma že čisto pozglajeno, kakor očenaš, noče mu zdaj kar za vraga ne raz jezika. Na zadne se vendar spomni ene. Pogleda po strani v nebo pa pravi: »No, vreme lepo kaže, bo že!»
Na to Nežika: «Jaz pak, — če prav dež gre— sem vesela! Ze kar se zavedam, želim, da enkrat grem na ženitovanje. Danes — oh, to sem, kako bo vse kratkočasno pa zidane volje! In meni —že zdaj se mi kar srce smeje. Take sem volje, tako bom plesala, tako bom: — kar bodo mogle noge. — Janez, kaj ne Janez! ti me popelješ na pod? Time prvi zJsučeš? Boš?«
Janez porine pipo v žep. Tacih besedi, da bi mu bile dele tako dobro pri srci, kakor Nežikine zdaj-Ie, — tacih še ni slišal, kar je nasvetu! Najraje pač bi bil deklico koj kar z obema k sebi po-pritegnil in malo popritisnil na se, ali vsaj njeno roko nekoliko popestoval; toda kaj tacega se mu zdi zlasti tu nespodobno, pa ko bi zraven tega ne bilo tudi še greh. Tega pak se vendar ni mogel premagati, da je ne bi bil med tem živim in tako prijaznim govorjenjem nekoliko natančneje ogledal od spredaj: — pa naj se pes obesi za tisti greh! In videl je, kako-le čeden in kralkoličen je ta obrazec, kako pripraven ta ljubi životek, kako okrogli in potoi ti udci, kako... Janezu stopi v oči neka ne-
navadna mokrota, usta mu zaliva plaha slin, da komaj sproti požira, v glavi se mu nekako vrti in trese beseda, ko ves ognjen pravi «Nežika, če res hočeš z menoj, — jaz najraje s teboj! To rečem, najraje, — če se mi le ne bo preveč vrtilo v glavi.»
Skratka, Srobrelov Janez na vozi zraven mlade' brhke Sladkanove Nežike zadobi naenkrat neko posebno ročnost v vsem svojem dejanji in nehanji, in zlasti toliko lehko zgovornost, da mu gre jezik sladko, kakor-le z medom namazan. Več in kralkočasnejib reči zna pripovedovati pa veliko bolje sukati besedo, kakor si je bil to popred sam doma mogel le misliti . Če Nežika potoma hvali žito, kako lepo stoji, mčni Janez, da njej peča tista bela do rdečih lic, pa ži-dana ruta do belega vratu trikrat še lepše; če ona pravi, kako lepi zor ima letos peŠenica, trdi on, da nje zalo lico devetkrat še lepšega, i. t. d. z eno besedo: vsaka mu velja, vsaka prav pride: Sam ne bi bil za celi svet nikedar verjel, da res more tudi on tako dober biti dekletom za druščino; sam ne ve, od kod vendar ima ta srečni dar — hvala bogu! — tako na nagloma! Ali je ne mara tudi kakov tak duh prišel čez njega pa obsenčil ga, kali čuda?
Ko tistikrat tudi voz po eni, globlje udrti ko-lesnici nekaj povisi na Janezovo stran, in se pri ti priliki Nežika se svojo mehko stranjo malo pona-sloni njemu na ramo, prigovarja jej konoplja, ta Srobretov Janez, naj se le brez vse skrbi dobro poopre na-nj: da že on oba varuje prekuca. In otoraj jej tudi nekaj pobrodi z roko tam za hrbtom, čes, da viseči voz malo potišča na njeno plat, prav za prav pa le, da se po ti poti kakor nehote poplazi njej okoli zapeljivega pasu. Pozabil je čisto, da je greh!
«Janez, ti me že težko držiš, to vem?» opro-ščuje se dekle.
«Kaj meniš-le, Nežika? Lehko prav lehko, lej! Nežika, če mi rada verjameš: takole s teboj, pa če voz še dvakrat bolj visi po strani vozil bi se jaz rad, zmerom rad — noter do konca sveta!«
Nežika se srčno nasmehne. Njegove prilizljive besede jej vendar dobro dejo. «Čeres,» pravi »moral bi me imeti že prav rad, pa —»
«Prav rad,prav prav rad. Nežika! Kaj meniš, da te nemam prav rad?«
Morebiti — enmalo, no! pa — pred koncem sveta, vem da bi se me že naveličal!«
Srobretov Janez bi se jej bil priveril na svojo krščeno dušo, da ona se strašno moti, pa — vozovi so ostali. Mora hitro na tla, da, kakor vidi druge, tudi on pomaga svoji doli, kar tudi stori prisrčno rad in vesel, še hvali, da ima tako lepo priložnost!
Kakor Adam v raji, brž ko je pokusil jabel-kov krhelj, zagleda, da je nag, tako tudi Srobretov Janez, kakor hitro pride v cerkev, že čuti hude nasledke le svoje nevarne vožnje. Kakor si tudi prizadeva, da bi pomolil nekaj očenašev za srečo novega zakona pred oltarjem in za svojo pregrešno dušo,— ne more! Naj obrača oči kakor hoče tje po svetnikih in svetnicah božjih, oblice mu zmerom le na Sladkanovi Nežiki; naj povzdiguje dušo še tako visoko v nebo, ta Nežika mu jo brž potegne spet nazaj doli. Da bi si stresi 1 to hudo misel na dekle, trene večkrat kakor melljava ovca z glavo Ije na stran, pa — zastonj! Bolj namreč ko misli, kako da bi menj mislil na Sladkanovo Nežiko, bolj misli na Ne-žiko, to Sladkanovo! In v teh tako posladkanih mislih na Nežiko mu mine vsa poročina slovesnost: da Janez
konci opravila s prevelikim strahom opazi, da na pre-moljenem kraji rožentranea ima samo pet češenomari-jskihjagod.paše tistih je bil cele tri lev grešnizamišlje-nosti kar nevedoma pozmencal tjedoli na spodnji kraj.
Eno samo' pomoč ve Janez, s katero meni vsaj nekoliko potreti ostre zobe vestnemu črvu,, ki ga je zdaj tako neusmiljeno ščipal v srci. Gredč namreč okoli oltarja položi v dar poleg enega križavca za duhovna tudi še eno šmarno petico, misle si natihoma: ,to pa za en dober namen, in pa, bog nas varuj hudega!'
Pa, dasiravno je bil Janez podprl svoj gotovo dober namen s čistim, bliščečim srebrnikom, omahnil mu je koj, kakor hitroma je bil spet z Nežiko na vozu. Skušnjavec ga je imel enkrat v kleščah, in ta se ni dal pregnati, tudi ne s tistim velikim križem, katerega je bil Janez iz blagoslovnega kropilnikaza cerkvenimi vratmi sebi primočil na obraz. Nazaj se namreč peljaje visi voz pa na Nežikino stran. Ko bi joraj Janez zdaj nalegal na njo, kakor poprej Nežika na njega, trdi on, da se gotovo preobrneta. Zato, meni, da najgotoveja je, da oba težila na zgornjo, njegovo plat. In da je to Nežiki toliko laglje, položi jej desno okoli hrbta tje do pod-pazube pa držeč jo tako dobro in z velikim pridom na se, razklada jej na dolgo in široko, kolika nesreča pač bi bila za njo in za njega, ko bi se ravno pri ti priložnosti prekucnil voz in bi si ona ravno pred ženitovanjein lebko umeknila kak sklep, ali otisnila kak ud, i. t. d. Nežika sama mu mora verjeti, s tacim živim prepričevanjem jej pripoveduje to nagibaje jo k sebi še dolgo potem, ko je voz že davno spet tekel po ravni poti. Sicer jej zdaj vgane še marsikatero drugo; kar pa, da se morda kdo ne pohujša in Srobretov Janez ne bo zato vreden mlinskega kamena na vrat — raji zamolčimo!
Drug neprijeten nasledek tiste krive vožnje h poroki čuti Srobretov Janez, kakor hitro sede za mizo ženitovansko. Kdo bi verjel? — zraven dobre vesti, pokvaril si je revež tudi dober želodec! Saj mu nobena jed nič prav ne diši! Pečene teletnine, krače svinjske, še piske ocvrte — toliko se mu je ljubi, kakor pesu borove smole. V oblicah krompir ali postni ričet šel mu je deset-slokrat bolj v slast, dokler še z Nežiko ni bil govoril to Sladkanovo! Kjer je ta, le tam so njegove oči, tam njegova ušesa. Kakor čebele matico iz srede roja, tako on razločuje, neprenehoma Nežiko iz vsega tolicega šuma in drdra-nja. Janezu bi bilo pač desetkrat ljubše, da bi bil raje tam kje na samem samo on in pa Sladkanova Nežika. Tam bi jej čedno in mirno lakc-le kaj pravil in ongavil se ž njo, ko bi je ne motili tisti drugi sladkači prerivači, ki se jih tu toliko siti in liže okoli nje; — vse naj pasja psica povoha in pa slana vzame! Toda Nežika — kakor bi bila misli vseh druzih. Da bi ne bila njemu vse skozi prijazna, tega jej sicer ne more očitati; veniar bi on precej raje, da ne bi tako begala sem ter tje, ne govorila toliko se, slehernim, ne smejala se vsakemu tako sladko tje pod nos! To se mu zdi tako sitno! Bog ve le res, ali ga ima kaj rada, ta Nežika?
Iz tega nadležnega duhtanja, ki postara Sro-bretovega Janeza, soditi po njegovi pobešeni glavi, najmenj za devet dobrih predpustov, predrami ga Cehtan, ki otoraj v hišo prigoni svoj ,tnal' in pripoje:
Cehtan, to je godec: jih dela na tnal, Da mlade in stare privzdiga od tal. Če fant ima ljubico gode kaplan, K« vzame jo v zakon pa gode Cehtan.
Kakor bi trenil so zlasti vsi mladi gostje izza mize po konci. Vsak seza po svoji, vsaka ima svojega: vse dero ven, plcsat na pod! Predno še Janez, nekako prestrašen, dobro vskloni glavo privije .°e že Sladkanova Nežika ven iz gnječe do njega radostno klicaje: «Janez, Janez!--»
Prečudno gane Janeza ta kratkočasni pogled. Tisti njegov dvom zaradi Nežike — preč je! Rada ga ima! Od neznanega veselja se mu kar srce zasmeje v prsih, mu kar priskakuje, ^u pleše, mu — sam ne ve, kaj še. Ali noge, ie noge, te se mu zde tako strašno težke! Misel, da plesat on, — ta mu težko visi na njih, kakor svinčoni podplalje Vendar, kaj če? kaj sme tukaj čepeti? Ne! raje vendar vse ne vem kaj! Janez zleze po konci. «No pa pojdimo no, pojdimo en malo,« pravi ter prime Nežiko za roko.
Prišedši gori na pod stisne čeljusti trdo skup, pa jo kar z največim pridom vbere okoli pasu. In držaje jo tako prav od daleč pa moleč od nje na-krivljeni život in spodnesene noge, da bi jej plesoma ne štrbavsal po nogah, povlači jo na vse križane pretege za seboj, obutaje potoma vsako steno, vsaki par, in pritegovaje s čevlji ob tla, da požvižgavajo risane podence, da se mu žrebice krušijo iz podplatov in brenčaje beže tje po vseh kotih.
Lasje so mu bili že davno splazili s čela na oči, pot se mu že višnjev izpod klobuka vderal na lice, hropel je, ka so pojemali duški in huje je že spehan in pregnan, kakor bi bil od da vej do drevej mlatil pšenico, pa — zdi se mu, da še ni. da bi se oddehnilo. Kdo ve, če njej še bolje ne de tako blizo zraven njega, kakor njemu zraven nje? Potlej pa — zdaj-le mu velja; saj, kedaj spel jo bo imel tako, tisto ve pa sam Bog!
Zdaj — privzdigne nogo, pa predno še veljavno trešči ob tla, odbije ga šiloma privrteč se par, da kakor snop odleli tje za steno. Ali Janez, ne bodi len! je ravno tako naglo spet na nogah in pobite za Nežiko odhajočo venkaj si oddehovat, pravi:
«Preveč, malo praveč nas je. Smo eden drugemu na poti. Pa vendar, kaj ne Nežika, dobro sva jo pometala, dobro?«
«Sva, sva! Pa res, Kje si še Janez ti tako dobro naučil plesati, in pa kedaj?«
«0 Nežika, jaz — če je godec za to in pa meni dekle všeč: ne vstrašim se za kar bodi vsa-cega za ples!«
« Pojdi Janez, ti —»
«Nje Nežika, vorjemi mi: tebe imam pri moj i-slokrat. —»
Predno izgovori poglavitno besedico rad, je Nežika že izpred njega. Na, zdaj pa ima! Sam na se je jezen da ima to zlomkovo navado, da le opre-zova in pojecljava, kjer gre, da bi jo rekel brž in pritegnil na vsa usta. Kaj če zdaj tukaj brez nje? Mari so mu druge plesalke!
Počasi odide za njo, češ, da jo doli spet vidi ter si s požirljajem dobre kapljice spel nekoliko poživi in pobisln opeliane noge.
Tu, mu dober znancc prihiti na proti: «Janez, dobra je tvoja! Danes li pa velja! Nežika — kako rada pleše s teboj, pa zmerom le s teboj!« Nato-čivši kozarca ponudi enega Janezu: «Na, le daj ga, le dobro ga popricukni, da jo še in pa še pa z lajša zasučeš! Lej jo, ravno pride; pij jej na zdravje! Zvrhanega zvrni!«
Srobretov Janez pograbi čašo in na besede: «2drava Nežika! dolgo življenje, — sto let še po
- iti -
smrti 1» zalije, da se mu na obeh plateh pocedi iz ust in pocurlja doli po prsih.
«Nič ne velja, niči Trčiti mora, trčiti' kaj ne Nežika?« sili znanec.
«Mora! kaj pak?» pritrjuje dekle.
«0, Nežika s teboj, — kako rad, kolikorkrat češ!« Nalije njej in sebi, ponudi kozarec, popri-Irkava ž njo, da plivka na vse plali in sproti za-gotovlja, da, kar je na svetu, ni bil še tako zidane volje, tako veselega srca; da nikedar mu še nobeno vino ni šlo tako v slast, nikedar še z nobeno ni toliko pa tako lehko plesal, pa tati nikedar še ni nob;-ne imel tako rad, kakor Nežiko.
Nežika od svoje strani trdi, njej je vse kar najbolje po volji pa po srci, ter da vsega tega veselja, ne ve, če bi ga bila kaj vžila, da ni Janeza tukaj.
Vrh tega pa tacega priznanja ni nič več, kar bi srečno Janezovo srce moglo še poželeli. Od neizrekljivega veselja toraj, da se mu obrača vse tolikanj po godu, privošči si ga še en zvrhan kozarec, še dva, — naj bo tri! In na živ opomin svojega prijatelja: naj vendar gleda, da si tudi noge ohrani lehke in pete gladke; naj toraj nekoliko pri moči tudi tem svojim spodnjim delom, da bo tudi še po-sihmal mogei tako dobro vstrezati Sladkanovi: — v ta povoljni namen izprazni navdušeni Janez iz srca rad še tri prav zvrhane.
To početje se mu zares obnese po polnem po misli. Prišed namreč na plesišče je sam sebi in svoji izvoljeni krepak in lehak, kakor veter; katera vetrovna lastnost se mu razodeva tudi po tem, da kakor pred vetrom, mora se zdaj tudi pred njim vse ali vpogniti ali pa skrehniti tje za steno. In
bog Ve kak6 dolgo bi bili vsi plesajoči skušali to njegovo burjavo lastnost, ko bi se mu ne bila tista teža kali, katero je sicer čuteval doli v nogah, povlekla počasi v glavo, tako, da mu ne kaže drugač, da mora odjenjati.
Tako najdemo tudi Srobretovega Janeza že pozno v noč sedečega pri druzih gostovih za ženi-lovansko mizo. Zdaj so mu poleg težke glave težke tudi noge, težke roke, težak ves život. Celo zgornje obrvi privzdiga še komaj navkviško, — le Nežika, tista Sladkanova, ta mu še z lehka, kakor veša, pleše po glavi.
Vse misli se mu vrte o njej. Dosti srečen je, Veliko, rada in najbolj je plasala le ž njim. Mnogo jej je pravil; odgovarjala mu je na vse kar najbolj povšečno. Kaj, — ali hoče še več? Nežika je storila vse; on, on sam ni še govoril prav prave besede. Vendar, tudi to, moral — Kako bi drugač mogel od tod?
Iz lega premišljevanja in sklepanja predrami ga Nežika, ki otoraj, vedno še vsa vesela in vedra, pribiti proti njemu.
«No Janez«, praša ga «kaj si na enkrat tako tih in zamišljen?«
Janez vskloni glavo. Kakor bi trenil, potegne se mu dolgočasni oblak s čela obraz se mu prijazno razvedri. Rad bi jej brž povedal tako-le kaj prav pripravnega; toda vse, kar izza svoje najbolje volje le more, je to, da jo s počasno roko poprime okolo pasu, malo k sebi podrži in pa s prijaznim obrazem, kolikor mogoče dobrovoljno vbranim na smeh, jecljaje pravi z zaletavim jezikom: «Ne-Nežika!«
«Lej, kaj še nisi pozabil mojega imena?« praša nagajivo mlada zbodljivka.
«0h Ivojega, Nežika Sladkanova, tvojega? — Nežika, sedi no malo k meni, pa se vendar tako-le kaj pogovoriva!«
«No kaj mi pa poveš?« rekši sede zraven njega.»
«Nekaj prav kratkočasnega, Nežika!»
«Res? no dej!«
«Pa malo bliže se mi primekni. Tako, ne tako!»
«No zdaj, — zdaj le povej!«
»Malo piti moraš še popred. Na, tu-le iz mojega glaža!« rekoč cinca s polno kupico nekoliko braneči se deklici tje pod nos, ratlivaje jej vino po nedriji in naročji toliko časa, da mu ona rada ali nerada izpolni prijateljsko željo. Postavši kupo spet na mizo pravi:
«Janez, no kaj!«
«Nežika — jaz imam tebe rad.»
«Nič druzega! — To vem, da me imaš, ko mi piti daješ.« '
«0 še nekaj, še! Nežika — če ne boš huda —»
«Ne bom, če ne boš govoril grdo.«
Naslonivši so do nje pošepeta jej skrivaj na uho: «Jaz bi časi kakšen večer rad tako-le k tebi malo v vas prišel, pod okno.«
«Zakaj?« praša priprosta dekle.
«0h, lej-jo, zakaj! — Zato-)e!» rekoč jo krep-keje pritisne na se.
«Ne, Janez; čemu boš hodil le? Nikar ne hodi! To vem, da bi bili naša mati hudi in pa oče.»
«Nič se ne boj! Nobeden niti vedel ne bo!«
«Jaz sem še premlada!«
«Kaj pak? Le glej, kako lepo si žezrastena! Možiš se lehko, že predpustom.»
«Pa — utegnil bi ti kateri drug kaj narediti, po noči.»
«Kaj le? Ko bi šlo, Nežika, za te, deset jih u lepem, primaruš, deset!«
»Pa je greh, pravijo na prižnici, ponoče-vati in —»
«Ali Nežika, saj meni ni, da bi greh dopri-našal. Kar tako pa vendar ne more greh biti. Kako bi pa potlej kak zakon bil, ko bi se ljudje tako-le časi ne smeli malo radi poimeti. Bodi, bodi! Nežika, saj si moja; ne veš, kako te štimam! Jaz pridem — če me imaš kaj rada?«
«Oh, jaz — jaz bi le najraje, da ne hodiš. Hojim se —»
»Nežika, ti me nimaš nič rada!«
»Zato se bojim za te, ko le imam rada. Res Janez, prav rada te imam: da nobenega ne tako!»
Janez bi jo bil za te tako povšečne besede morebiti vpričo vseh stisnil na srce, ko bi ne bila Nežika takrat že zbežala izpred njega, pač, da bi je tako tam pri Janezu ne videl in svojih burk ne vganjal ž njo tisti Gehtan, ki je otoraj se svojim ,tnalom' prigodil v hišo.
Srobretov Janez skrivaj v svesti si tolike sreče z Nežiko, slisne pest in dobre pa židane volje trešči ob mizo, da vse posode priskakovaje pošklepe-tavajo.
«Duša, pojdi no tii-lc in pa pij, pa pij, da boš pijana!« vpije na Cehtana in slehernega, kdor mu prihaja pred oči.
Tako vesel ostane Janez notri do konca ženi-tovanja, katerega si on zlasti Sladkanovi Nežiki na ljubo iz celega srca rad podaljša do jutranjega svita, ko petelini zapojo. Plačevaje račun zmenja tisti de-
setak; potlej pa polovico tega, kar mu še ostane, porine Cehtanu, kateremu, ker se nekaj brani toli-cega daru ravno od njega, pošepeta skrivno na uho: «Le spravi, le; saj nič ne mara, da tje na predpust pa le potrebujem tudi jaz!»
Kaj in kako se je potem še menil in Zmenil z Nežiko tam za skladnieo, do kamor je spremila odhajajočega in kjer se je ločil od nje, prav s težkim srcem, — to si radovedni bralec, ki posihma! dobro pozna Srobretovega Janeza, misli lehko sam.
Ifl.
Domu grede, ko Srobretovemu Janezu dobro-dejna jutranja sapa nekoliko ohladi vročo glavo in vroče srce, začne še le s pravim umom in z zdravo pametjo misliti: kaj vse je doživel na tem ženito-vanji, kaj doprinašal, — na kakšno pot je zašel! Da, zdaj, ko ženitovanski šunder več ne moti premišljeno prevdarjajočega, ko mu tisli Cehtanov ,tnall ne gluši vpijočega vestnega glasil, in Sladkanove Nežike pogled ne slepi pa ne mami njegovih po-čutkov: — zdaj še le spet dobro spozna in najde samega sebe.v
Sveti Šentjanž, ki imaš križ in pa rožo na pratki f» vzdihne Janez in se skesan kleplje po prsih. «To sem res počel in šaril okoli sebe, kakor bi ne bilo Boga ne hudiča, ne pekla ne nebes!»
Kaj bo? Poznal je do včeraj Sladkanovo, to mlado in zalo, to tako priprosto pa še nevedno dekle, le po imenu. A zdaj — na en pot je premotil vso in zmešal se svojim nepremišljenim in grešnim pri-lizevanjem: da ga res rada ima, da reva, kakor se je tudi branila, imela vendar ni tistega srca, pre;
10
povedati mu s trdo besedo, naj ne hodi k njej v vas po noči! Ali to — kratkočasno bi bilo pač, in Usti mali grehek tam pod oknom bi se že tako ali tak6 potepel do poroke, ko bi njemu le res kaj kazalo ž njo? Petnajst slo, to pravijo povsod, imela bo dote, — petnajst sto!
Kaj pa on sam? No oče mu imajo res dosti dober gruntec, nič zadolžen, na katerega bi se se silo dalo toliko tudi že priženiti. Ali je pa to: on ima brala še dva, ki je vsak bolj, kakor on, na misli očetu, kedar se menijo, komu bi zapustili. Njemu očitajo, da je nekaj vtragljiv in pust, pada nima prave glave, da bi umel dobro gospodariti. 1 no, morda ga niso sodili po polnem po krivem; pa do sedaj, dokler še ni nobenega znanja imel z nobenim dekletom, bilo mu res tudi ni toliko do grunta. In pr&v zattf se tudi ni hotel tako na take moči gnati pa delati na vse pretege, ko še dobro mislil nI za koga?
Kaj pa, ali ne more k Sladkanu priti za zela? — Ne more! Imajo svojega, ki se bo ženil na dom,
Zdaj vidi vse na tanko. Pota sta samo dva: ali posihmal dela tako s pridom, da pride v dobro ime pri očetu ter si pridobi upanja na grunt; ali pa mu je vse tisto oneganje se Sladkanovo Nežiko prazno in zaslonj ter zraven vsaka stopinja zavoljo nje — greh, da še smrten!
Caki! — Kaj res, ko bi ne bilo to še najbolje? To bi bilo vsemu temu duhtanji konec ter križ čez vse te sitnosti in pa amen!
Prevdarjaje tako pride domu. Najpopred pogleda, kako kaj v hlevi. Kobila, vesela pač, da toliko časa pogrešanega spet vidi, prijazno zarezgeta. Janez tudi vesel, obesi se ji z obema rokama okoli vratii,
ler po domaČe pa prav prijateljsko poprašuje pri-vajano: «0 li moja, — k?ko si ti moja!« Ponudi jej pit, da zobat. Potlej pogleda po vremeni. Ravno jame dež kapati. Zategadetj, in ker še domačih nikogar ni po konci ter je tudi sam nekako ves še dremoten pa metuljav, zleze po lestvici gori na svislji malo postegnit se po mrvi. Skozi pretrgano streho mu nekoliko rosi ravno na staro, priljubljeno ležišče. Vendar se mu ne ljubi, da bi za ta kratki položaj postiljal si kje drugej; za toraj potegne pa čez-se kar štorjo, ležečo ravno poleg sebe, in potem — sam ne ve, kedaj zasmrči.
Prebudi se še le, ko mu že rumeno solnce skozi strešno lino posveti pod nos. Nikoli menda ni še spal teko nepokojno ter imel tacih nemirnih sanj Najprvo, to ve, tlačila ga je mora in pa sesala. Potlej se mu je senjalo, kakor bi bilo res, senjalo, — da je svinjska rebra pa je — ti krača pek-vata! — žvečil prav tisto štorjo na sebi! Od česa pa bi brla tu pri kraji tako premljela in oslinjena?—Ali kako, da se je zvalil na-nj tudi ta škupnik, ki je že dalje časa za dober posešaj od njega tako trdo tičal tam za strešnjo? Kako-le res? ali ga je morda kdo nalašč zvalil doli na-nj, kali-le? — O zgaga ti spakoval Zdaj se spomni, kako to? Da, senjalo se mu tudi, tako živo senjalo, da je iz nova na Krpuznikovega ženitovanji, da spet tako rad po-priteguje in stiska k sebi Sladkanovo Nežiko, pa je bil le — ta suhi škupnik ržen!
Jane* strahom rine po konci. Precej v hudi stiski mu je očitajoča vest. Kam res je zabredel? Ali nima hudoba kar živega že v parkljih, ko ga še spečega po noči, ko on še za to ne ve, nadleguje s tako pregrešnimi skušnjavami, da Bog nas varuj!
«Nič, to mora bili kako drugač!» zavpije, popade listi škupnik in oplete ž njim tje obstrešnjo, da vsi povesli popokajo in se križem razspe. Potlej si ga pozgrabi v naročje in nese posliljat pod kobile, češ, da ga skoraj nobena slamnata bil ne bo opo-minjevala na Sladkanovo Nežiko in budila mu misel prešeštnih.
Da bi bolje poprevdaril, kako bi najgotoveje dognal ta svoj najnoveji pa trdni sklep, sede tam voziču na svoro, sklene roke pred seboj in zreč pred se tje premišljuje vse križem.
Ali hudič, ko se enkrat zagrize na vbozega človeka, nastavlja mu poleni zmerom in povsod zanjke, da ga vabi in lovi v nje. V tem namreč, ko Šro-bretov Janez tako rekoč z eno nogo že stopa na zgrešeno pa spet srečno najdeno pravo pot, obtiče njegove oči na celi skladnici samih rženih škup-nikov, katerih ga vsak, kolikor jih ob nasprotni steni od tal do vrha tako zmotljivo strmi proti njemu, spominja na Nežiko. Za IJoga! kaj hoče, kaj sme. da bi ustiljal tudi še te vse? Pa, kaj bi s tem res pregnal Nežiko iz glave? Pod sosedovim kozolcem stoji tudi visok sklad škupnikov. —
V te reči več časa utopljen najde eno samo rešno misel, katera se mu, kakor tonečemu, privije globoko iz prsi, da vzdihne: «0 ko bi imel jaz le grunt!«
»Puščoba, ti grunt!? — Da bi cele dni in.noči rajal po ženitovanjih in trosil denar; da bi lepe škupnike nastiljal živini pod noge; da bi obdelaval ga tako-le doma sede pa križem roke! No, saj dolgo bi le ne trpel; kmalu bi le zbobnali doli ž njega!))
Strela z jasnega bi ne bila tako poti la Janeza, kakor le-te besede očetove. Dobro jih pozna kar
reko mora veljati, kakor bi pribil z žebljem. Sicer je bilo samemu ravno na misli, da že koj jutri gre pa Nežiki da odpoved: naj se ne zanaša na njega; ali tisto majčkino upanje, da znabiti pa vendar gospodarstvo prevzame za očetom, utegnilo bi ga bilo nagniti, da bi se bil še skesal za ta pot, ter kar tako na vrat na nos ne pehal od sebe tacega dekleta, tako brhkega pa tako bogatega, — še hvalo, da mara za-nj, da ga ima tako rada. kakor rad ima on njo! Toda zdaj — grunta ne, Nežike ne, nikol ne! Vse je preč!
Cela dva dni še potem mu te očetove besede grme, po težki glavi, da kar ne sliši notranjega glasu velevajočega mu, naj brž ko brž hiti, pa naredi konec tej pregrešni zavezi se Sladkanovo Neziko. Se le tretji večer, v saboto, se spet po polnem zave. Ko so pri Srobretu vsi že pri pokoj i, prileze Janez bos, s čevlji v roci, sicer pa od glave do tal skrbno zavit v rujavo suknjačo, tiho nazaj doli se sviselj, kamor je nekaj poprej ril z nenavadno velikim šumom, češ, da bi oče menili, kako pošteno Janez doma spi. Prepričavši se, da nihče ne preži na-nj drkne z lehka po prstih mimo hiše tje do sosedovega prelaza, kjer se obuje v čevlje.
Kar je na sveti, ni še bil na taki poti. Nocoj gre prvikrat v vas h dekletu, — ponočuje! Vse tisto gorje, katero kaplan in in fajmošter prerokujeta, da bo zadelo ponočnjake, stopa mu v živih podobah • pred oči. Kjer in kedar zašumi kaka stvarvkacem grmovji, porasto mu lasje, prešine ga groza in oblije ga mrzel pot. Kar zdi se mu, da zdaj pa zdaj utegnila bi se zemlja odpreti pred njim pa požreti ga kar živega. To ve, da v tem trenutji, kakor je dolg in širok in kolikor ga je, šel bi kar gorak naravnost doli — v pekel!
Zdaj skuša tudi saui, na kaka huda pota zaide res človek, ki se ne varuje bab. Večkrat malo postoji, premišljevaje, ali je vendar ženska le vredna tega greha; ali bi ne bilo bolje za marsikaj, da se raje spet vrne, — pa naj ga piše v uh' baba! Na zadnjo se vendar odloči do dobrega, da naglo porine naprej. Saj ne gre, da bi delal greh ž njo; on gre le, da popravi, kar je bil dosihmal tako lehkomišljeno zagrešil! Gre, da jej da slovo z eno besedo in za vselej!
Bliže ko je Sladkanove hiše, leže mu je pri srci, katero mu treplje, kakor olrobnjek v malnu. Zdaj še le čuti prav, kako rad jo ima, kako grenko se mu bo ločiti za vse večne čase od ljubega dekleta, še, ko si pač mora misliti, kako hudo bode tudi njej revi po njem.
Naenkrat ves zmešan obstoji. Sprehaja ga slo in sto misel: ko bi to — pa to — pa tako--
«Ne!» zmaje z glavo in tiho zašepeta: «Toso skušnjave hudičeve! Odločno poširi korake. Dober lučaj ima še do njenega okna,
Zdaj si še le spomni: — kako se bo izgovoril? kaj jej poreče prav za prav? — Lej, pa ta najpo-glavitneja reč, pa mu še na misli ni bila!
Čez delj časa spozna, da je neumno to vgi-banje. Naj prvo velja, da jo pokliče, potlej jej že hitro reče kako.
Noč je precej temna; vendar Janez le otipa klepalni stol lam za steno, kjer ga je bil že uni dan videl. Nese ga sabo pa tiho pristavi h hramu pod okno, nekaj odročno visoko napravljeno: da se bode laglje odkriža! svojih srčnih priteženj.
Počasi in trepetaje na celem životu spravi se od tal. Gori na stolu že precej časa skuša tako,
zdaj tako, pa kar ne da se mu prav dobro vtrditi na njem. Na zadnje, ko se vendar zdi po volji podprtega, nasloni se še s komoleema na okno in odpre usta. Pa komaj privzdigne pol Než'-ke—z jezikom, odmekne se skrehneni stol pod njim; in — Sro-bretov Janez se na en ravs z brado in nosom ob steno zvali z velikim vrišem in polomom na božja tla.
Pobrati se in upeljali svoje potolčene ude, to je storil Janez brez kacega sveta popred, kakor je mislil na to. Kakor bi trenil ima dober streljaj hoiM za urnimi petami, ki ga komaj dohajajo. Tii se toliko oddahne, da sliši, kaj se godi za njim. Vse je tiho; pač pa se mu zdi, da se na konci Sladkanove hiše premice nekaj črnega: ali skujeni oče, ali peklenska pošast, ali pa kaj druzega. Naj bo, kar če! Janez ni tako priprost, da bi zdaj hodil pozvedat nazaj. Vpleve jo hitro naprej in še le na svisliih doma zve, da je gologlav. To je dobro, da je bil delav-niški klobuk!
Da je vsa ta njegova nocojšnja neprelika le božja volja tako in naredba njemu v svar: na to bi bil Srobretov Janez prisegel. Drugo, kar mu zdaj v varnem zavetji dela preglavico, pa je vprašanje: kaj zdaj? S tem si beli glavo, da zazvoni dani po cerkvah. In ti praznični glasovi ga tudi opomnijo, kaj naj v ti zadregi začne, da bo najbolje shajal pred Nežiko. Denes namreč, ko jo sreča pri cerkvi kje, pove jej, kar jej gre, pa bo mir besedi.
Vidi jo res pri jutranji in popoldanšnji službi božji. Toda zjutraj se ji ne more tako skrivaj približati in naglo izpovedati so, da bi tiste sitne babe njega in nje ne vlekle čez brezzobe čeljusti; in po poldne, ko je že ravno na tem, da bi jej na ravnost
povedal svojo že toliko časa pripravljeno, nasroehlja se pa zala Nežika tako sladko, da se Janezu kar beseda tisti mah raztopi na jeziku.
Tako spet pride večer, da si Janez ne samo nič ni olajšal srca, marveč le še stežil si ga. Naj se preobrača, kakor če v svojem starem ležišči, zaspati ne more. Tisti njen smehljaj mu preseda, da mu je nestrpneje, kakor uni dan, ko je trebuh bolil ga in pa mora tlačila. Zakaj se mu je tako prijazno nasmejala? Zato, ker se zdaj zavoljo tistih njegovih prilizljivih besedi zanaša na njega, zato! Ali on pa tacih njenih nesrečnih misli ne sme le uro ne več imeti na svoji duši, to mu veleva notranji, dobri glas.
Janez rine po konci in kakor včeraj je hilroma spet na poti proti Sladkanu. Da bi se pa še nocoj samo zavoljo svoje nerodnosti ne vračal zastonj, izdere iz plota rogoviljast kol, o katerem sodi, da se bo pa dobro in trdno prilegal od tal pa tje do stene pod Nežikinim oknom. Tako preskrbljen počasi vbira vpot, kamor mu jo kaže huda vest.
Še nekaj malo korakov do cilja, mu neznan človek, kakor izrastel iz tal, zastopi pot.
«Kam!» zagrmi va-nj.
Janez prestrašen obstoji. Kol mu omahne z ram.
«Kdo si pa! He, greš na boj? Čaj, saj ti jaz malo prerahljam kosti!«
Janez skor omedli. Ko se spet dobro zave, je že blizo doma. Srečo je še vendar imel. Tako nenadoma pred razbojnim človekom kali, še misliti ni mogel kaj bi; da njegov dober nos mu je sam ob sebi pokazal pravo pot iz zadrege in vajene pete njegove najkrajšo do domačih sviselj. Tu gori mu zdaj tudi zdrava in zbrana pamet pravi, da še naj-
bolja, ki jo je mogel pogoditi v taki stiski, bila je ta. Bal bi se ga ne bil; saj je imel tisti rogoviljasti kol v pesteh. Ali kar meni nič, tebi nič pretepati se za samo korajžo, — kaj pa ima človek zato? Največkrat pleča črna, in zraven tega ga še jezični ljudje nosijo po čeljustih pa pripravljajo ob dobro ime!
Tisti stari pregovor, ki veli, da vse dobre reči, so tri, in katerega je Srobretov Janez vsegdar visoko čislal, nagne ga še da po tacih neprijaznih skušnjah ne pusti z mirom vsega, kakor je. Zavoljo tega pak in posebno še tudi zavoljo vestnega črva, ki ga grize noč in dan neprenehoma, napoti so v ponedeljek večer v tretje k Sladkanovi Nežiki v vas — pa brez vseh tistih okolišev in ceremonij. In glej, celo pot ga nobena stvar ne ovira; temuč mu enkrat, ko ravno moli očenaš za dober namen in srečen vspeh, zmanjka še sveta pod nogami, da se na glavo prekucne v graben, ki pa ravno tako ročno izleze na drugi strani iž njega. Tik Sladkanove hiše vendar nekoliko na tančneje nategne oči in ušesa, ko bi kaj bilo, — pa ni nič! Tedaj krene proti oknu in tisto klado, ki se gredoč ravno spotakne ob njo, pobere pa nese sabo za pripraven podložek, kakor nalašč.
Precej časa jo že šepetaje kliče po imenu, pa ga ne sliši, ali se mu noče oglasiti.
«Nežika, slišiš Nežika?« ponavlja po kratkem predsledku spet, na lehko trkljaje s prsti ob mrežo.
Vse tiho šfe zmerom.
«Oglasi se no, Nežika, če si kaj moja!« poprosi nekoliko glasneje.
«Kaj?» čuje se naenkrat mehek, žonski glas.
Janez skoprni po celem životu- Kar nič več
se ne spominja, kaj si je bil potoma namislil, pa jej poroče. Kar ne vč, kaj bi jej dejal, ne ve celo, čemu je prišel prav za prav. Ker vendar zdaj molčati ne more, govori pa, kar se mu sproti in raje obesi na jezik.
«E Nežika,« začne« saj ti me nimaš nič rada! Ko bi me ti kaj rada imela malo raje, — bi se mi pa kaj prej oglasila, bi se ti pa vendar kaj dobro zdelo, da le imam jaz tako rad, da bi rad imel, da bi me še ti imela kaj raje, ko me nimaš nič rada!
Ali ga dekle ni razumela, kaj ji je pravil, ali kali, — ne zine nobene besedice.
Da mu molči na to, to Janeza huje reže v srce, kakor bi ga z ostro besedo podila stran.
«Nežika, kaj me nič več ne poznaš — Sro-bretovega Janeza?« jame tožiti. «Lej tako daleč sem prišel po noči, tako te štimam, tako te imam rad, tako... ti mi pa še ene besede ne privoščiš, nič ne maraš za me, me nimaš kar čisto nič rada!«
Take besede so morale geni ti mehkočutno dekliško srce. Nežika se rahlo zgane v postelji in precej razločno de, bolj se srcem, kakor z ustini:
«Janez, nikar mi ne delaj hudo! Veš, saj te imam rada; morebiti, to vem, da še raje, kakor ti mene, res! Pa —»
Janez ne strpi, da bi povedala vse, kar ima še na srci. Dobro je razumel, kaj je dejala. Naenkrat je ves potolažen. Tako dobrodejno mu je pri srci, tako rad jo zdaj ima, to ljubo Nežiko, da bi jo Jcar — sam ne ve, kaj. Ali, ker pač ne more nič druzega, pa jej, kakor bolje ve in zna, pripoveduje na dolgo in široko, kako kratkočasno bi bilo za oba, ko bi se res malo raje imela, da bi se tako-le časi vendar kaj potožila; kak<5 bi jo on rad popeljal
kak praznik kam v oštarijo in jej povedal kaj, ko bi ona hotela ž njim; kako bi potlej on vso lože in z večim veseljem delal čez teden, ko bi mislil na-njo, kje je, kaj dela, kako se kaj ongavi itd.
Na vse te in še toliko pa še veliko več dobrotnih besedi, nima Nežika ravno nobenega določnega ugovora; pač pak ima drug svoj premislek, ki jo skrbi in katerega mu je že popred hotela razodeli.
«Veš, Janez,« pravi «pa jaz bi za marsikaj veliko raje, da bi ti ne hodil po noči k meni va-sovat. Saj veš, kakšni so gospodje na to 1 In utegne ti kdo kaj hudega narediti. Raje, ko bi ti tako-le kakšno nedeljo po poldne malo prišel k nam. Naši bi nič ne rekli, ko bi hodil, ti, Janez!«
Tudi Janezu se ta ponudba ne zdi prenapačna; da, še prav po godu mu je.
«Nežika, no pa tako; jaz, kakor imaš si le najraje. Pa pridem tako-le katerikrat, da se kaj pomenimo,« meni Janez ves srečen in zadovoljen.
Kakor se srobotovo trto z vozlom privezan tje k oknu, ne more Janez še dolgo, dolgo ne od njega. Na gredih že zapoje petelin.
«Slišiš Janez? ali ne gre že na jutro? opominja ga skrbna dekle.
«0, menda saj še ne! Vreme se bo spremenilo,« zdi se Janezu, kali.
Ko bi ne bil tačas obroč počil v veži načebri, in Janez ne sumil, da ne mara že oče po konci vleko kak capinov ročnik izmed orodja, da bi ga—: Bog ve, doklej bi bil še tako gladil in visil ondi. Ravno otoraj mu namreč pade na misel, da to še in pa to še in koliko še druzega moral bi se še porazumeti ž njo in pozmeniti. Ali na tisti ropot se
z eno besedo poslovi od Nežike, potlej jo pa brez daljših ovinkov odlegne od okna v tek proti svisljim.
IV.
Srobretov Janez toliko od Sladkanovega pohištva, da se^inu ni treba vež bati, da bi ga tudi najdaljša prekla dosegla, obstoji na levi nogi, privzdigne desno od tal, ter moleč po strani popeha je ne-kolikrat od sebe, da si otrese tiste mrgoleče mravlje, ki so mu bile sloneč v eno mer in nepremakljivo zašle v njo. Ravno v tisti namen potreplje navkviško z rokami, ki so mu bilo tako leno zaspale, počoha kožo na desnem ledji, kjer si jo je bil nekaj boleče nategnil ter naravna sploh in poživi vse oglušene ude.
Z životom tako spet v pravem repu, poravnajo se mu tudi možgani, ki so se mu bili pod oknom zmedli, kali? Sam zlomek res! Zdaj se spomni: pozabil je Nežiki povedali najpoglavilnejo reč, ^avoljo katere je nocoj že v tretje romal tu-sem. Da, ko začne natančneje premišljevati, kaj vse je nocoj govoril ž njo, prihaja mu nekako čudno tesno pri srci. Za božjo voljo res, kaj je mislil, kaj je počel spet?! Ne samo, da najmanje besedice ni črhnil od-povedalne, vabil jo je le še toliko zapeljiveje na-se, iz vseh moči govoreč jej na dušo in srce, kakor bi mu bilo šlo za vse žive in mrtve.
Ali je res peklenski hudobi tako že v oblasti, da dela, kar hoče, ž njim; ali je morda le sam kriv vsega tega, ker se premaguje premalo in moli?
Beleč si o tem težko glavo, zagleda naenkrat, kako se goreča svetinja po zraku pripelje mimo njega. Ta čudni prizor povzdigne njegovo dušo nekoliko od pekla in pregrešne zemlje proti nebesom.
Kakor bi mu bil blišč od zgoraj hipoma razsvetil temni ura, prešine ga misel: kaj pa, ko bi vse to le božja volja bila? Saj mu vendar najmenj ni bilo na mari, da bi kakšen prešeštni greh delal ž njo; pač pa je le vse najbolje hotel!
Začne presojevati, če je verjetno, da ima Bog res kake posebne misli zavoljo njega in Sladkanove Nežike; na primer, da bi on bil še enkrat nje mož in ona žena njegova. Bog je vsemogoč, to uči že četrta ali katera božja lastnost. Njemu je toraj, ko bi se prav nalegel na to, spraviti skup dva človeka, zlasti, ko že sama ob sebi precej vlečeta eden do druzega lože, kakor Janezu povezati dva škupnika pod en povezel. Da pa on res nekaj cika na to, da bi iz Janeza in Nežike naredil tak par, da bi veljal pred njim in ljudem, to je razvidno dovolj. Janez si je namreč s kar najboljo voljo in vestjo prizadeval, da bi razpletel ta vozel, ki se je nehotč tako na nagloma zetegnfl čez oba, da bolj ko je narazen vlekel, trje se mu je zadrgnilo. Kaj bi se tedaj on bore človek zoperstavljal božjim naklepom? Kakor Rog hoče, pa naj bo!
Ali kako neki se bo res naredil ta zakon s pomočjo božjo? Janez si se zdi, da je on vse pregrešen človek, da bi Bog dopiinašal kake posebne čudeže nad njim; čeravno tudi meni, da zavoljo Nežike bi pa tako-le kakšen bolj majhen ne bil že bogove kaj. Ko bi bil on za Id mesti Boga, koj ga naredi! Ker vendar nc more verjeti, da bi Bog bil enačili misli ž njim, sodi pa, da On mu hoče po najnaravneji poti naklonili prihodno srečo: namenil mu je grunt! Saj, če ima tega, potlej že tudi koj lehko poseka smereko za zakonsko postelj in pa zibel — Bog človeku grehe odpusti! Pa, taka bo pač!
Z vsega tega Janez posname, da do zdaj je po vsem vse napek ravnal in narobe počel; da je Bogu tako rekoč metal okleške na pot in pa kamenje valil. Ali po seh mal, ko ga je toliko razsvetil, da je srečno spoznal njega mile namene, hodil bo toraj tem zvestje in verneje pravo, tako dobrotno poka-zano pot.
Kaj mu je zdaj pred vsem začeli, da bo Bog imel kar najmenj težave zavoljo njega in on sam pa kar najprej svoj zaželjeni delež od tega, to mu je jasno. l)elal bo, delal, kar bo roka dajala in noga: delal na vse pretege, na vse križe in kriplje od davej do drevej. Delal, da se bodo oče prepričali, da je vendar tudi on, če hoče, prida človek; da je dober za delo, dober za gospodarstvo, kakor brata njegova. Potlej bo že tudi še ljubi Bog storil pa svoje: — prepisali mu bodo grunt, in necega lepega jutra bo Sladkanova Nežika — mlada Srobreška, pa bo!
Da to hoče in — ali še kaj ? To se Nežike pozabili in zanemarjali ludi ne bo smel! Tako-le vsaj vsako saboto večer pojde k nji malo povasovat in kaj poongavit se ž njo. Saj po seh mal mu to ne bo nič napečnega. Šema! še greh bi bil, ko bi po sedaj puščal jo kar tje v dan. Še hvale, da mu treba ni!
Koj drugi dan se Janez loti dela tako nale-zivno, kakor je bil sklenil. Dela že kar za dva, za-se in za Nežiko. In la sladka zaved mu lajša in blaži sleherno počelje, da mu vse posebno hitro in dobro gre od rok ter da vseskozi lagljerine, kakor popred, ko je storil — oče so trdili, da še za vžitek ne svoj! Tako moč ima ženska do možkega.
Srobretov oče niso imeli za svoje gospodarstvo tako kratkovidnih oči, da bi bili prezirali kaj tacega.
Čudno se jim je vendar zdelo, kako, da se je Janez tako na nagloma spremenil na dobro. Pripisovali bi bili to poprej vsem nebeškim močem, kakor tisti Sladkanovi Nežiki tam. Vendar oče niso tolikanj popraševali, od kod to in zakaj to, ampak jemali so stvar kakor je bila, veseli, da jim je tako po godu.
Janez, necega dne spel tako na vse zgodaj po konci, čuje celo očeta materi reči:
«Veš Marijana, zdaj en čas sem, kar ne vem, kako bi najbolje storil —»
«Katero reč?«
«Kateremu bi grunt dal?
«Kako to?»
I no, do kratkih časov sem imel sem na mislih le Mrtina in pa Ožbeta. Zdaj kar na enkrat pa je tudi Janez tak ročen delalec, da ona dva čisto nič bolji, da, če hočem po pravici govorili, temu še nobeden kos ni.
«Pa res, de; tudi meni se zadni čas tak6 vidi. — I no, jaz do našega Janeza čisto nič nimam. Saj, je že človek!»
«Je, je! In pa še to le: jaz menim, pa človek, ki se tako-le že bolj na leta k dobrim nagne, da lak je potem še bolj stanoviten in pa zanesljiv.«
«Bolj, bolj, to je!» priteguje mati.
«1, bomo videli, no. Jaz sem že star. Imam težavo z gruntom. Dolgo več se ne bom vbijal. Če ne bo, pa je Janez za mladega. Srce ima dobro!«
Janez bi bil poskočil od zemlje do nebes, tako so ga v zakotje privzdigovale te besede očetove. Vsako je bil potegnil na napeta ušesa, da mu zdaj šume v glavi, kakor Cehtanov ,tnal'. Od samega veselja ne ve, kaj bi naredil. Naj raje bi celi svet
prestavil kako drugač, na primer tako, da bi bilo od Sladkana pa do Srobrela lako navzdol, da bi Nežika tisti mah pridrsala njemu v naročje. Vendar, ker tega tudi izza svoje najbolje volje ne more, pograbi pa koso, poklepat jo: da bodo oče spet koj slišali, da on že pridno komari, ko si drugi Sro-bretovi še le oči manejo.
Klepaje mu še ena pade na misel, pa laka, da je kar prepričan: kedar jo srečno spravi na dan. poleti grunt sam ob sebi na njega. Ko je namreč časi hodeval v tlako, slišal je, kako tu pa tam sodijo o Srobretovem očetu in njih gruntu Vsak pravi: da rede živine premalo, da zaloraj nemajo dostojno za-gnjojenega polja; da pšenici orjo preplitvo, krompir sade prezgodaj, slrnenoinrepo sejejo prepozno; da semenja premalokrat menjavajo, ter da le premalo marajo za nove, dobro potrjene skušnje, — s kratka, da bi Srobretov grunt lehko še veliko bolj i bil, ko bi oče le nekatere reči drugač in nekatere pa v bolj pravem časi opravljali. To tedaj jim bo on pri priložnih prilikah počasi jemal v misel, da jih v svojem mnenji res precej trmoglavih ne razdraži, pa da se jim tako pokaže, kako dober kmetovalec in umen gospodar bi bil on, kedar bi enkrat začel sam na svoje roke.
Postavljajo stol spel kraj stene de sam pri sebi: «Kako le res na sedem let vsaka reč prav pride človeku!« Premišljuje namreč na tihoma: kako bi ga bil uno večer skoraj tisti klepalni stol tam pod Nežikinim oknom kmalu pripravil za vse življenje ob najlepše upanje: kako si je pa danes priklepal najbolje in najsrečneje misli ravno tudi na stolu klepalnem!
Dobri dve uri že potem ponudi se Janezu lepa priložnost se skazati se svojimi mislimi. Koseč namreč
deteijo tožijo oče svojim trem sinovom, kako da so današnji časi slabi! Kako se vsega malo, malo prideluje! Koliko več so je une leta nakošalo na se-nožetih, koliko debeleje je padalo redovje po detelj-ščih. Koliko gošji so rastla žita, koliko večin tečneje krme so je pridobivalo. Kako se je potlej lehko imelo več živine, pri kateri se je prvič toliko in toliko prirejalo, in so se drugič njive vse bolje gnjo-jile, da so bile vse bolj rodovitne in vsa žita bolj dajevita.
Stareja, Martin in Ožbe, kimata očetu po mislih. Le Janez postavi po konci koso in ročno bruseč jo, ,(igelj-fagelj — ligelj-fagelj' pravi: Ko bi bil jaz, kakor vi, da bi tako-le imel grunt, po skusil bi pa drugo! Živine bi več redil, da bi imel več gnjoja, da bi polju bolje gnjojil in travnikom. Potlej bi vse bolje dajalo, kakor lam pri sosedovi h-le!
«Rcdil? Redi no! S čim boš pa kladil?« spotika se oče.
«Saj ravno pravim: ko bi počasi gledali, da vsako lelo vsaj en rep več pridržite v hlevi, potlej bo gnjoja več, na bolje zagnjojenih tleh klaje več, lehko živine več in pa vsega, vsega več». meni Janez.
Oče nekaj mrmraje trdijo, da so že skušali tako in tako, da jim pa kljubu temu vse gre zmerom na menj. Janez nasproti le tišči, kako dober je gnjoj; da, ko bi bilo tega več, bilo bi vsega več. In ker tudi oče ne morejo ovreči tega mnenja, je nazadnje konec tega pričkanja ta, da mesarju, ki ravna po bližnih vozarah mimo grede povprašuje: «Oče, imate katero tele?« odgovore: «Imam, pač; pa menda bom le redil ga, redil!«
Janez zastavi koso in pobera in reže za dva na široko. Od samega veselja bi najraje zavriskal na vso moč, da bi se slišalo tje do Sladkana Dobro namreč ve, da oče so do danes namerjali prodati tele že koj izpod sesca. Zdaj pa — redili ga bodo! V tistem trenutji sklene, da koj drevej pojde svoji ljubi naznanit, kako je on lako rekoč že na pol gospodar pri Srobrelu.
Brž, ko odmolijo roženkranec, poda se na pot. Celi čas premišljuje, kako bi bolje zavil besedo, da bi Nežika bolj ostrmela nad srečo njegovo; pa še le pod oknom jo ima.
«Nežika !» pravi jej, ko so mu je bila oglasila, «Nežika, veš kaj li povem? Zato, ko si ti tako moja, je ena telica več na svetu 1»
Ker dekle ria prvi mali ne razumi, kako to, razloži jej Janez iz srca rad, kako je ta reč.
Teliček, kakor da bi vedel, zakaj zdaj stoji v hlevi pri jaslih, začne že prvi leden po tistem razgovoru z mesarjem delali gnjoj tako na vso moč, da je ven in ven okoli in okoli njega vse blatno, ter da kar nikoli dosti ni nastila pod njim. Griža ga namreč toliko časa, da se necega jutra sam za zmerom sčene v gnjoj in ga mora bore Janez pokopati k tistemu kreheljnu lik svinjskega dvorišča, naj njemu gnjoji! Ondi bi ga bil on po sedaj najraje pustil v miru; ali oče ga kar naprej in naprej v vsacem pogovoru, pri vsaeem delu, pri kosilu, pri obedu in pozni večerji vleko venkaj na dan in čez zobe. Ko bi bilo tele živo, bi še bilo; ali le ta crkne-na mrha! Janezu že strašno preseda, zlasti tudi zato, ker se mu jo bilo uno noč senjalo, da se je peljal že z Nežiko k poroki, pa je bilo samih crkne-jrih telet toliko na poti, da ni mogel do cerkve.
V tem je prišel sv. Jakob. Ljudje so jeli že vse križem sejati ajdo, le Srobretov oče so še opre-zevali doma prenašaje tisto smrdljivo tele v čeljustih okoli hiše. Janez, obečaje si, da natezivna ajdova setev utegne jim najpopred izbiti preklicano mrlio iz glave, začne neprenehoma z Neziko v srci tako bolj od strani jemali v misel: kakd je že več let semkaj zgodna ajda najraje polna, najbolj črnega in najbolj napetega zrna; kako je pa vsa pozna po-muznena rada, kako obrodeva navadno le suh,rujav prenek, če je nemara še bele poprej slana ne vzame, i. t, d.
Kaj morejo oče Janezu? Sami so le prevečkrat skušali, da je res taka! Zato je bilo samih že volja, da enkrat poskusijo pa z zgodnejo setvijo. Da bi se vendar ne zdelo, da se zavoljo Janezovih opominov kali izneverjajo svoji stari navadi, pravijo pa vlekoč plug in pa brane izpod stene:
«I'a sejal pojdimo, sejal, — ko dela ni dru-zega!»
In Srobretova ajda je celi teden popred do-sejana, kakor poprešnja leta.
Janezu spet nekoliko poraste klaverna duša, katero mu je bila zadnji dni sem tista telečja griža in smrt tako žalostno potila. Koj v saboto potem roma tudi spet k Nežiki v vas, malo okoristit se še pri njej, kar je bil pretekli teden že opustil, nekaj ker se mu je revežu zdelo, da mu grunt nekako spodlelava, nekaj pa tudi zavoljo porcijunkule na pratiki.
Pel dni pozneje se ajda že z dvema perescema iz tal prijazno blišči vseskozi po Srobrelovib njivah. Popoludan je soparen. Izza juga se pripode črni
oblaki. Ne dolgo potem — strela razkole nebo, grom
potrese zemljo. Najpopred debele kaplje deževne, potlej pak toča. Janez vzdiga roke, moli in prosi Boga hiti gori na grede, pricefra in zlomi na žerjavico pol tiste butare, ki jo je bil na cvetno nedeljo nesel v blagoslov v cerkev; pa, ali se njegove blagoslov ni bil prijel, češ, ker je on duša pregrešna, ali kali: vse nič ne pomaga, vse je zastonj! V dobro četrt uri so vse njive spet tako žalostno rujave in posvaljkane, da se Bogu usmili!
Ko bi bili počakali se setvijo vsaj še dobre tri dni, ne bi bila ajda še izkalila, in nesreča bi bila odvrnena! Tako pak je vsega tega le on, Janez, kriv, ker je tolikanj .sili 1 in tiščal, da si tudi iz najboljšega namena. Čudno, čudno lesno in bridko mu je pri srci. Nobenega si ne drzne nagovoriti, nobenega skor srečali z očmi. Posebno ogiblje se očeta, ki zdaj kupivši ajdovo seme drugokrat pripravljajo za setev, — če hočejo, da bo na jesen kaj žetve, — kar z mračnim, v tla povoženim obrazom vseskozi pogodrnjavajo, nevoljno premljevaje po vseh potih setev, tisto zgodnjo, in zraven te iz nova tudi je spet tele, .tisto crkneno!'
Vpričo vsega toga prihaja Janez nepopisljivo skesan, hujša in stara se vidno, kakor deževna goba na gnjoji. Vse tisto najlepše upanje mu kopni, kakor pomladanski sneg. Saj se mu zdi, da razun po vseh teh nesrečah, ki kakor zaklete tako zapored dero od vseli strani na-nj, opominja ga Bog še drugač, naj popusti tisto prešeštno brblanje na potih po-nočnili. Že predzadnjikrat na vasi je slišal namreč, kak6 je nekaj tako čudno in grozno šumelo po jelšji, da nikoli tega; zadni pot pak je grede k njej videl, kako se je ravno pred njim nekaj črnega podol-gastega potegnilo čez križempot, da je bilo videti,
kakor kak pes. Toda pes že ni bilo, ker je kar tiho molčalo in se zdelo kakor brez nog. Ako sama pošast ni bila, bilo je pa nekaj druzega, če je bilo kaj: tega je Srobretov Jaaoz po polnem prepričan. In potoma nazaj so se zvezde tako kar ena za drugo utrinjale, pa tako neumiljeno je bliskalo se kar i jasnega, da bi nobeden pameten ne mogel misliti, da vse to je kar samo ob sebi.
Naravno je, da Janez na tako resna opominje-vanja nima vec pravega srca, iti s tacim veseljem vasovat, kakor pretekle kvatre, ko je še solnce njegove sreče visoko stalo in rumeno sijalo, kakor o pasjih dneh. Ker vendar ne more kar nategoma izdreti svoje drage Nežike iz srca, kakor kacega od-gnjitega kola iz meje, premišljuje že več dni, s čim pač bi najlaže udušil vse tisto brezvspešno duhtanje o nji. Na zadnje jo vendar ima: kupil si bo čebele za v ajdo. Doma imajo celi uljnak prazen!
Čebele, te ljube živalice so vendar tako krat-kočasljive, zlasti zdaj-le za belega in medenega ajdo vega cvetja. Kako marljivo se obnašajo vedno, kako ročno lete in neutrujeno bero! Kako okoli uljnaka vse Veselo šumi in sladko diši! Človek vpričo vsega tega mora pozabiti kaj druzega!
To misel, kupiti si čebele, razodene tudi svojima bratoma. Ker pa posebno Ožbe nekaj dvomljivo maje z glavo, meni Janez, da letos vse tako kaže, da utegnejo prav težke biti. Prvič je ajde nekaj tako zgodaj, nekaj tako kasno sejane, da bode blizo 1 i dni dalje cvetela, kakor druga leta; drugič so zaden čas sem zmerom le južni vetrovi vene, ki najbolj medene roso; in tretjič so čebele dozdaj slabo, pa bodo zato ob ajdovem toliko bolje, kakor je to že od nekedaj rado.
Med tem pogovorom vidi Janez, kako nekedo tam izza vogla hiše skrivaj posluša in z vso hlastjo vleče na ušesa njegove besede. Nagnivši se malo naprej spozna, da so — oče! In ne dolgo potem pribiti se sekirco ter delaje se, kakor bi jim bila neka dobra misel kar z viškoma padla v glavo, popravljajo in pripravljajo po uljnaci, kakor bi na-merjali kupiti polnega čebel.
«Janez,« zakličejo ga in spet prijazno pogledajo prvikrat, kar je bilo grižavo tele poginilo, «Janez, pojdi, tu-Ie, da malo pomagaš! Potrebiva uljnak. Jaz mislim nekaj čebel kupiti zdaj-le za v ajdo.»
Lehko si je mislili Janezovo veselje, Čebele, med, grunt in Sladkanova Nežika; vse to mu mahoma zapleše pred očmi, da komaj vidi kaj druzega. Vse je še lehko, misli si in hiti prigovarjat pa po-strezat očetu, kar beseda daje in roka.
Dva dni potem je že v Srobretovem uljnaci dvajset panjev: šest Janezovih, drugi pa očetovi.
Prvi teden je kar najugodneje za nje. Brž potem pak se vreme spreobrne: le je vetrovno, le je prehladno: da čebele nobeni den ne morajo veselo zleteti in prave paše imeti. Tako ves čas do zadnega tedna med Šmarnim, ko bi vsi panji lehko že polni bili, pa vsakemu se je od enega konca videlo do druzega — vse prazno!
Zdaj je očevidno: ko bi čebele te kratke dni še nosile tudi v peharih, ne dalo bi se več prihiteli zamujeno. Srobretov oče se do dobrega prepričani, da čebele so letos po polnem unesle. Že kar so jele obečati na slabo, posebno pa zadni teden sem, po-tikujejo se kar zamolklo in s temnim obrazem okoli doma kakor hudouren oblak, s katerega ima vsaki čas treščiti. Gorje, ko bi jih kdo prašal: kako kaj čebele?
Tudi Janezu se je še enkrat kvišku vskipelo upanje še nagleje usedlo. Ves poparjen in potrt pohaja zdaj z neznano težko vestjo, kolikor najdalje ogibajo se očeta. Le po redko keclaj še pohiti k Nežiki v vas in vsakikrat le s trdnim namenom, da zdaj pa zdaj se jej odpove; kar pa vendar do seh mal še kar mogel in mogel ni v pravem časi pognati čez jezik: tako mu je ta Nezika še zmerom prirasla k srcu.
Ali, ko se enkrat prava nesreča resno loti človeka, potlej vse nič ne pomaga, potlej v sto podobah in po vseh potih dere nad-nj, da je groza!
Kar so bile namreč Srobretove čebele kakor po sili vendar-le nanesle med Šmarnim, tistega pa jih zadni teden močneje navratnice iz sosednih uij-nakov obero tako do čistega, da so vsi panjevi suhi in lehki, kakor pletena lesa v sušilnici. Vendar naj bi že obesil se pes za te čebele, na katere nihče pameten ne zida bogve kaj! Na polji žuga dokaj veča nesreča. Črne, gosence žro repo, vsako toliko bolj, kolikor pezneje je bila sejana, in ima perje še mlaje. Tudi Srobretovi so morali sosebno zavoljo druge ajdove setve odlašati z repo do sv. Ožbolta; zato jim zdaj, oglodana že globoko v osrčje do korena, kaže le še ogaljena rebra.
Janez vide vse to in v bridki svesti si, da prav za .prav je le on kriv pozne ajdove in zakas-njene repine setve, ter potem vvseh teh nesreč, no ve že nič več, kako mu je. Časi bi kar najraje umrl. naj bi potlej konec bilo vsemu, in naj bi tisto Sladkanovo imel, kdor hotel!
Na vse te križe, težave in nadloge pritegne pa še en in najhuji udarec. Na malega Šmarna dan pade velika slana. Srobretova ajda, po vseh njivah
skoraj še vsa bela, je o poldne pri parečem, solnčnem pripeku naenkrat vsa rjava — in zrela. Vevnice zrna ne bo, žganjcev le ene ne žlice:
Vsaki izmed družine bridko toži, le oče pri nebeni jedi ne črhnejo Žale besedice. To je Janezu toliko nestrpneje. Zdaj že res kar nič več ne ve, kam bi se dejal, kaj bi počel? Še umreti se boji s lako oteženo vestjo!
Drugi dan, ko seje ravno pripravljalo k dežju, vzame rovnico, graben vodi nakopat, da poplaknivši pota in sleze poteče na travnik ter ga pognjoji. Se-goma i>o prvem, krepkem pritegljaji splaši pa koj zraven iz hleva gledečo belko. Krava namreč, meneč da tudi ta bridki udarec, kakor toliko tacih na paši, polclel bo njej r.a hrbet, trene že po nagonu z nogo in zbije dekle, ki je ravno molzla jo, in ž njo tisto golido z mlekom tje v gnjoj,
Oče v lislem hipu ravno mimo priti, videti in zrohneli nad dekletom, to jim je eno, kakor bi se zabliskalo in zagrmelo.
«Kaj sem jaz kriva ?» oproščuje se dekle. «Zakaj pa oni Janezasli ravno tii-le in zdaj-le maha in prokopava, da se ga potlej živina straši?!«
Zdaj je ogenj v strehi. Oče nad ubozega Janeza.
«Pa res, kaj se pa siliš, kaj pa riješ neki ti svet ondi-le, lej-ga!» zagrme nad njim.
Janez povesi rovnico. »Vodi bi naongavil — naredil žleb, da bi —»
«Ovbe, ovbe, boš šenta narejal ti! Kaj vidiš, da česar se lotiš ti, da je bolje, da bi ne bilo, da je vse nič: da pod milim Bogom nisi za nič druzega, kakor za jed in le za ljubo škodo pri hiši. Dasetkrat, stokrat bi bilo bolje, da bi bil zmerom vse in vsa-
cega pustil pri miru in raje roke držal navskriž, da bi že vsaj tolike škode ne trpel po tebi, ki je trpim, trpim!«
In zdaj dere Janezu na pomahano glavo vsa tista glorija od crknenega teleta pa noter do golide zvrnene v gnoj in spet od golide nazaj do teleta, dokler se revež nekako ves medlevčast, kakor bi ga bil le strele puh omrtvoudil, potepe razjarjenemu očetu izpred oči, opotekaje se ves in vlekoč počasi rovnico za seboj. Potoma mu še zadne očetove besede treščijo v hrbet:
«Toliko rečem in vem: ko bi ti imel grunt, zapraviš ga v enem letu devet brazd na globoko v tla, devet!«
Zdaj ima Janez dovolj in — po pravici! Saj je bil res le on sam zadolžil vse to po tistih svojih krivih svetih očetu, in vse vse to — le zavoljo ene babe! Zato se še odgovarjali neče, da ne prizadene še večega kregu in pa kletve. Že zdaj je tega obojega kriv le on in to je — greh!
Njegov trdni sklep je storjen. Še tisti večer se že zgodaj napoti k Sladkanu odpovedati se Nežiki določno in možato — za A'se večne čase, na vekomaj! Pa še le na pol potu skesa se že tudi tega, češ, pa po seh mal, ko mu z gruntom tako nikakor in nikamor čisto nič več ne kaže na nobeno plat, bile bi še te zadne stopinje zavoljo nje — greh; zlasti, ker bi se tako podajal v nevarnost, da ga tisti peklenski skušnjavec spet trje dobi v svoje zakrivljene kremlje ter iz nova kako premoti, kakor že tolikrat. Zavoljo lega se na mestu tam obrne in vrne pa gre na ravnost k spovedi k tistemu slepemu frančiškanskemu patru, premišljevaje, kako je cele dve božji kvatri prestajal toliko, fciliko duhtanja, toliko prite-
žen j, trpljenja in hudega gorja ter poleg vsega tega ludi še celi hiši prizadel toliko škoke: — vse zavoljo ene babe, tiste Sladkanove, katere na vse zadne še nima ne, pa je tudi imel ne bo, nikoli!
Edina tolažba, katero nahaja še. jo to, da se spominja, kako je tudi Krišteš; naš odrešenik, prebil toliko, toliko, bridkih, krvavih ran, vse le zavoljo grešnih, človeških duš, katerih pa zdaj tudi večine te nima, ker gredo vse izza svoje proste volje raje le doli v pekel, kakor gori v nebesa.
Srobretov Janez zadobi' odvezo, zato, ker se je bil po polnem skesano izpovedal, spoznavši, da hoditi po tacih potih zavoljo ženske, — pa brez grunta je greh!
Za pokoro rad moli vsaki večer pet očenašev, v ta namen, da bi nikoli več ne mislil na Nežiko, tisto Sladkanovo.
Nevošljivi jeziki so Nežiki kmalu nateknili na nos, da Srobretov Janez ne bo imel grunta. Ko bi bil on pri vsem tem le z vso silo še in še pritiskal in pribijal za njo, bogve, kako bi bilo potlej še z Nežiko. Ker pa on storil ni lega in tudi ona vendar ni tako trmoglavo imela ga rada, kakor nekatera gosposka dekleta, ki se časi zagrizejo ravno le v enega, kakor klop v kožo, bilo jej je lehko pomagati, celo, ker je bila precej bogata. Zmedežev Šimen, ki je imel dober grunt, snubil jo je; in ona, ki je tudi vendar-Ie raje imela moža kakor fanta — kdo bi jej zameril to! — vzela ga je.
Po sv. Matevži, listo sredo so se ravno doli pod Srobretovo hišo po cesti peljali v cerkev k poroki.
Janez je ravno tam prsi iilevom sedel vozu na sori, držal z obema rokaraa TSiiko malco in jedel
jo. Videl j '.li je, ko so so peljali, slišal jili, kako je tisti Celitan gonil svoj ,tnal', kako so drugi vriskali vmes in ukali, pa je tiho dejal:
«Moja je bila! Bog jo je da!, Bog jo je vzel: češčeno naj ljo njegovo p res ve to ime!» In čez en čas:'
»Se, še bi jo bil lehko imel, pa nisem hotel; ker vem, da brez grunta — greh je!
Izteklo jezero.*)
Zakaj li v Nevljah vsaki popoldan tri zvoni? Zakaj pač tako žalo takrat se zvon glasi? Pravljica starodavna pripoveduje kaj Da tod reči se čudnih godilo jc nekdaj.
Nevljanska vsa ravnina, pa velik del Mekin, Jn kar je tam nižave ter bližnih še dolin: To vse je nekdaj bilo globoko, temno dno. Nad kterim pak je stalo široko jezero.
Bergantove od gore do malega gradu **) Ni Bistrica imela današnega žlebu; Alj stal mogočno skalnat je med obema jez, Le penast slap poganjal iz jezera je čez.
Na malem gradu bival pa bogat je graščak, Na starem njemu sosed, bil pak je siromak, Ta gori imel je sina, on doli hčer mlado, Kot krotko golobico, nedolžno in ljubo.
*) Pričujoča balada se oslarija na narodno pravljico, po kateri bi bilo na selisči današnega mesta Kamnika in nje-gore bližne okolice nekedaj stalo jezero.
**) Bergantova gora tik Kamnika. Njej na površji nckedajni grad ,Karnek' dandanes razvalina, ,stari grad.'
,Mali grad' holmček v sredi mest«. Na njem tudi sledi oakedajnega giada.
in zgodilo se je, da — Bog ve, kako in kje? —■ Ta mlada sta človeka ljubiti jela se. In pač gotovo bil bi iz nju prav srečen par, Da ni že tudi takrat zakonov sklepal dnar!
Ker glej, graščak bogati, ko to je izvedel bil, Majal je čudno z glavo, ter hčeri se grozil: Kaj misliš dete moje, da tega ljubit greš? Kdor mernik zlatov nima, ne bo moj zet, da veš!
Mladeniču pa z gore to ne podre serca: Ljubezen prava okovov nobenih ne pozna! Po noči toraj hodi zdaj v vas na mali grad, Predragi zagotovljat kako ima jo rad!
In priča tihe sreče ljubečih se ljudi, Nju nežnega šepeta pa sladkih besedi; Le valjčiki v jezeru šumljajo med sabo In mečejo se ribe vesele nad vodo.
Tako tam doživila že blizo let' in dan, Kot da je jima ta čas le kak prijeten san, Ljubečima se iskreno pa čisto in zvesto: Čez konca njune sreče — da nikdar gane bo!
Alj glej, enkrat je pozno, ko hči grašČakova Tik jezera po bregu samo pohajkova, Pa proti njej po vodi doprivesla junak, Zapelje čolnič h kraji, ter skoči k njej na tlak,
«0 gospodična mila!« jo koj nagovori> «Alj hoteli nevesta bi moja biti vi? Na izbiranje imam jih devetdeset devet, Ne maram pa nobene, le vas prihajam vjeJJ
Pomislite — brez mere bogastva jaz imam: Gradov mi ostane sedem, če prav jih pet prodam; Krvi sem plemenite, moj viteški je rod, Da ime je moje slavno, to pravijo povsod!»
In grajska hči zavzeta strmi pred tujca tje, Pa misel na ljubimca jo pač pretresa še; Alj tud pohlep po slavi že njeno vest duši: Nezvesta mu postaja, izdajaje o njem molči!
Brž mladi vitez rahlo jo prime za roke; In — ona se ne brani voljno ž njim v čoln grede. Sam urno proč odrine, pa ročno ga kermi, Kot da ga sam peklenšček po jezeru podi.
Otoraj pa se Vile kopajo sred vode: Nad grešno izneverko se Ijuto razsrde: Prec splavajo poklical povodnega moža, Tam zapovedovalca prek vsega jezera.
Kar mož povodni izraste ven iz voda na mah, Grdo tuleč krog sebe, da groza ino strah! Koj strela švigne z neba, zdrdra zamolkel grom, Od daleč prirazsaja viharjev ljut polom.
Nad jezerom utrga se hudo urni oblak; Od vseh strani potoci, in piš prihruje tak, Da zburjeni valovi divjajo sem ter tja, Da jezera oklep se kar maja notri v tla.
In tisti mah razpoči se kameni ti jez, Jz jezera vsa voda srdito plane vmes: Pa trga pred seboj vse, pa vre naprej lijak. Dotle, da čoln z nezvesto se va-nj prekucne znak!
Tako je sreča sladka po vodi splavala, In jezero zatoraj izteklo se do dna. Pri narodu na nju le spomin se je otel, Dokler le ob treh popoldan bo v Novljah zvonec pel
J. Ogrinec.
1. V gozdu.
Na nebu zvezda ne miglja, Ne sije luna mila, Pogozdu steza me pelja, Ki noč ga je zakrila. —
Mrtvo, zaspano "vse okrog V naravi je tihotni, Stopinjo, šum čez temni log Doneva v dol samotni —
Le oster veter nad meno Po drevji gostem brije, Da votel jek z bregu v goro Se v zraku mračnem vije —
Mecesni hrasti čuj, ljubo Z viharji šepetajo, Z orjaško žugajo roko, S strmenjem me navdajo —
Urneje noga mi hiti, Strah, groza me spreleta, Naprej, oh kam? — domovje mi Nicoj narava sveta. —
2. Cigari;
Mogočno plapolje ogenj žareč 01) nebu gozdne tišine; Mladeneč sloni poleg njega cveteč
V	meglene gleda daljine —
V	piščalko ubira mili glas, Vmes pesem glasna odmeva; Zori v večerni mu zori obraz, Cefir ga lahni hladeva —
A zdajci ga misli grenke obspo, Brez doma, stanu se spominja; Car6bni glasovi piščalko vtihno,
V	očesih solzica mu vtrinja. —
— Ze davno sije mesec bled, In ogenj plameči umira, — Cigan še vtopljen sloni ko pred, Po domu zaztonj se ozira —
3. Nočni pozdrav.
Kdo jaše v nočni temini čez vas, Da glasno od podkve doneva, Da votlo odmeva v goro glas In mene iz spanja budeva ?
Čuj, zdajci na sredi vasi obstoji, Ozira se plašno v temino, Na vrancu iskrenem tiho sloni Jn rojstno pozdravlja dolino —
Glej ž&ri mu solza mrklo oko, Zastonj tu išče domovja, Prijatli tovariši spijo mebk<5 Med križi sredi grobovja —
Zdaj vranec spenja se, bije tla In penast divje razgeče; Iz grobov se vije bela vrsta, Ki k tujcu se tiho vleče —
—	Gorje, gorje prijatli zvesti! Glas strašni se votlo čuje, —
In vranca iskrenega, mrtvecev ni
—	V daljavi tla podkev kuje —
4, Ila samini.
Luna plava za gore Zvezde miljeno blišče Srce moje čut neznan Vabi radostno na plan —
Krog i krog je sveti mir
V	doli hrib odprt ozir Z dalje šum valov bobni Nočno petje se glasi.
Na samini tu slonim Ginjen radosti strmim
V	prsih upi in želje
So nebrojne mi budč —
Bratje, vmes pa tisti glas Daleč plava tje do vas Pozdrav nočni vam želi Pozdrav znanca prejšnih dni! —
5. Siovo,
Lahno nosiš po jezeru Čolnič mene od bregft, Sladko šepetaš z valovi, Zvesto spremljaš me z domti —
Tod sva nekdaj krog veslala, Tod vživala mili raj; V tuji svet z domovja zadnjič Morda jadrava sedaj —
A nazaj v premile kraje Se ozira mi oko, Ker z daljave pozdravljuje Ljuba z belo me roko.
— Le veslajva, le jadrajva Urni čolnič iz oči; Ves je nama svet domovje, In povsod sva brez skrbi. —
A. Koder.
Jek iz goric.
i
Tu je vse veselo, Tu se vse raduje, Samo mene žalost Grozno priliskuje
V	zlati si svobodi Ptica prosto poje, In narava kaže Vse lepote svoje,
V	zlati si svobodi Ptica gnjezdo spleta, Lepo se in prosto Rožica razcveta.
V	krasni res spomladi Vse svobodo vživa, Meni v tožnem srci Gorka tuga biva,
Vse svobodo vživa, Vse se je raduje, Samo reva človek Tu brez nje zdi huje,
II.
Celi svet je globok požirak. A ljudje,
Ki bivajo na njem brez dela, Ki so velika jih krdela, Ostri so zobje. Kaj pa je njihova hrana? Težki trud,
Ki ga človek sirdmak Ima od rana Do večera brez zamud
lil..
Nedavno sem zvestemu drugu povedal: «Od zdaj pač ne bodem več ženske pogledal, Toliko še manje se v ktero zaljubil, Ker časa veliko sem ž njimi izgubil:« Al čudo! spet prišla je ena tak mila, Da hitro se mi je nad vse prikupila, Nad vse, ki do zdaj so prijetne mi bile, Nad vse, ki do zdaj so me srčno ljubile, Nad vse, ki sem hotel jih verno ljubiti. Pa nisem jih mogel za se pridobiti, In krive so nejnc oči ljubeznjive, Da moje besede so bile lažljive.
IV.
Kaj je tebi, suha breza! Ki samotno tu stojiš, In kot zapuščena ljuba, Žalostno se mi držiš?
Čakaj, samo malo čakaj,
V	zimi prišel bo drvar, Tebe breza bo posekal In te djal v ognjeni žar.
V	ognji b6deš ti zgorela, Spremenila se v pepel, Ljubo pa ljubezni ogenj Skoro bo pod zemljo vzel.
V.
Slepota! strahovita reč, Slepote jako se bojim; Ker slepec nebi videl več, Kar vedno videti želim: Do vrha polne kupice, Domače krasne deklice.
Gluhota! strahovita reč, Gluhote jako se bojim, Ker glušec.nebi slišal več, Kar vedno slišati želim: Množine topov strašni grom, Ko bodo pokali za dom.
VI.
Zvonovi, oj zvonovi; Le glasno mi zvonite, Vi z milimi glasovi Srce razveselite.
Ne bole se glasili Na moji zadnji poti, Ko hladni bom gomili Počasno šel nasproti.
Ne bode mi mogoče * Pokopa s čim platiti — A brez plačila noče Nikomu se zvoniti.
VII.
Predragi, ljubi oče moj! Kolikokrat si ti želel, Da brano bi jaz v roke vzel, Da šel na polje bi s teboj.
Oj! ko bi le to storil bil, Kak bi veselo živel zdaj, Domači, krasni gledal kraj, Na tujem nebi se solzil.
VIII.
«Prekrasno mlado dekle, Pa kaj se tak žalostiš, In lepo belo lice Nespametno si grdiš ?»
««Kak nebi se solzila! Začenja se ljuti boj, In včeraj jutro zgodaj Odšel je že ljubi moj.»»
«Po ljubem se ti toži ? Jaz zvesto te ljubil bom, Le hitro k meni hodi, Da prideva na moj dom.«
Solze obriše dekle. Pokaže pogled vesel; Jaz mislim: mlade ženske, Kdo neki bi vam verjel!
IX.
Moj Bog, moj Bog! kaj si s Ko si modro pregovoril V vsemogočnosti, svobodi : Nebo, morje zemlja bodi! Kaj si storil, ko si deli! Stanja ljudstvom ter jih selil Nam podal si zemljo krasno Krasno zemljo brez svobode, Kjer trpimo mnogo škode, Kjer more nas hudobije, Raznovrstne razprtije. Moj Bog! Ko bi vse dežele Zdaj na enkrat biti htele Lepe pisane cvetlice, Svete tvoje moč desnice Našo bi v nebesa vzela, Ondi jo imeli htela, Tak je krasna čudolepa. Pa — oj! tujslvo jo oklepa. Tujstvo jo neumno kvari, Ž njo nesramno gospodari. Smili se nas večni oče!
Ter »as reši zle težkoče, OsvoboJi nas težave, Nas naredi krepke zdrave. Ako pa več ni vsmiljenja, Večni Bog! — tvoj stvor te prosi — Daj z mogočnim prstom strosi, Vniči zemljo, morje vsuši, Celi zlobni svet razruši!
X,
«Mladenič! kaj plačeš, kaj jočeš Res težko se mi zdi, Da grozno solziš se in stočes V globoki žalosti.»
«« Jaz nosim dve rani krvavi Na srci žalostnem; Nihče niju ne ozdravi, To jako dobro vem.»»
Globoki, krvavi dve rani, Mladenič dragi moj! I meni ste davno že znani, Gorje ste mi in joj.
Ti rani, ste rani — ljubezni Do doma deklice, Ki v hudi nesreči in jezni Razjedati srce.
XI.
V	gozdu po samoti Na sprehod sem šel;
V	grmu blizu poti Kos je sladko pel,
Kos je prepevaje Gnjezdece si vil, Jaz pa po to vaje Žalosten sem bil.
Slišal ptičje glase Mislil sem na dom, Če prihodnje čase
V	njem še srečen bom.
XII.
Kaj je pesnikova žalost Ko nesrečo roda peva? Blaga tiha je molitev, Ki ljubezen razodeva.
Kaj je pesnikova jeza, Ki jo spušča v zatiralce? Strahovita grozna kletev, Ki pretresa poslušalce.
XIII.
Čujte, čujte mi Slovenci Kak še dolgo spali, Kot lenjaki v hladni senci?
Kak Še dolgo bole dali Vedno krivo se vodili, Grdo, mrzko se nori ti? Čas je že, da bi se vstali L. Kak še dolgo bodo v zmoti Vas držali tuji vraži? Niste kakor črep na poti, Kterega vsak lahko ga^i. Nisfe kakor štori v hosti, V kterih droben črv prebiva, Stvar nezmožna, zaničljiva. Niste kot v goščavi gosti Stari, skrhani porobi, Ki gnojijo drevje mlado, Kmetovalcem lepo nado, • Ki bodo v pozneji dobi Morda srečni tu živeli, Ko nas krili bodo grobi, Ki nesrečni, neveseli Tuge polni tu živimo, Le živimo, da trpimo. Vi ste kakor trsjc zdravo. Ki prinaša saldko vino, Ki nam hrani očetnjavo, Ki proslavlja domovino. Vi ste kakor čvrsti jezi, Ki nikdar jih ne pregloda Burno se peneča voda, Če je ravno z vetrom v zvezi. Vi ste kakor prah ognjeni, Ki raznaša in požira, Kar je živo v nič razdira In zato m bote leni, Urno, urno le na n<5ge
V	družnem venci čvrste sloge
V	lepem redu, lepi spravi Kakor na jesen žrjavi, Ptice složne, ptice družne, Ko letijo v kraje južne. Le na noge! vsak pokaži Kako kdo ima desnico, Naj nas sosed ne sovraži, . Naj i on časti pravico
In naj soseda spoštuje Naj mu več verig ne kuje Le na noge! verni zvesti Milodragi domovini.
V	njej naj ljubav nas edini, Tujcem se ne dajte gnjesti!
XIV
Oj tema je nocoj! Grmi in bliska se, Težaven pot je moj Do drage deklice.
Kak če, le naj grmi, Jaz vendar k njej bom šel, In z mokrimi očmi Slovo od ljube vzel.
Na vojsko jutri grem, Za slavo, mili dom, Gotovo pa ne vem, Če vrnol spet se bom.
Pred moram iti k njej, Ko v tuje odbežim. In prek sovražnih mej Na vraga poletim.
In strastno jo nocoj Bom stisnol na srce Ker jutri grem na boj, Kder ne bo ljubice.
Na tujem morda kril Grob moje bo kosti, In drugi veselil Bo se pri deklici.
XV,
Trčimo nocoj drugo vi ! Jutri vaš prijatelj gre; Šel bode po dalji poti Prek planjave, prek gore.
Da nocoj se mora piti, Vsak iztrosi ga do dna! Denes tukaj smo veseli, Kaj bo jutri — kdo to zna?
Hodil bom po tuji zemlji, Molil jokal se in klel, In pa tudi morebiti Močno bom kde kde vesel.
Kder bom našel trag slovenstva Vničenega za na vek, Tam bo smoja duša dala Žalosten od sebe jok.
Tam bom klel sovražno tujstvo Zlobnih del nesrečni plod, K Bogu klical po osveto, Naj pokonča mrzki rod.
Tam bom molil po grobovih Noč in dan — ne bo me strah, Ko bom iskal v nočni tmini Starih dedov sveti prah.
Če pa najdem kde stvorove, Dobre vsmiljene ljudi, Ki poštujejo Slovence, Tam bo konec žalosti.
Tam si bom razvedril dušo, Polno kupico nalil, Ravno kakor tu pošteno Vsem na zdravje bodem pil.
XVI.
Predragi moj domači kraj! Kako je v tebi neprijazno. Popotniku povej, zakaj Tak v tebi vse je pusto, prazno.
Da res, jesenski že je čas, In pličice so odletele, Al inda v tebi so na glas Slovenke zale sladko pele.
«Popotnik, moj domači sin! Daj gledaj, gledaj na vrhove, Tam biva mnogo bolečin, Tam k sebi žalost tugo zove,»
Da res je, glasne strelbe hrup, Ki dobro bratev oznanuje, Človeku tukaj sreče up, Po naših vrhih se ne čuje,
V goricah grozdja, bratve ni, Zalo je v njih vse pusto, prazno. Glej! to je krivo ložnih dni, Zato je vse tak neprijazno,
XVII.
»Srce, srce postojl Zakaj, zakaj tako hitiš? Ne lolci ne tak jako živo! Glej, da se vpokojiš!« ««Oj dragi noseč moj! Da skoro dušo ljubeznjivo Za obadva dobim.»»
XVIII.
Na polji sem škrjanca čul Kako je sladko žvrgolel, Po zraku sem ter tje letal, Sam lastne pesmi bil vesel.
«Kak tebi bog je dobro dal, Predragi ti škrjanec moj! Ki pod oblakom prosto poješ. Kak rad bi jaz tam bil s teboj!
Prežalostno je za me tu Vrh revne spačene zemlje, Kjer zaželene ni svobode, Kjer zlobni bivajo ljudjč.
Tu prosto peti se ne sme, Množina raznih je ovir, Ki grdo, mrzko preprečuje Svobodnim pesmam gladko tir.
Če o svobodi mili glas Iz srca prosto izpustim, Nesramni, drzni zatiralci Na glas kričijo, naj molčim,
Če o ljubezni se zglasim, Zapojem mladih deklic čast, Srdite stare so samice, Povsod nastavljajo mi past.
In če resnico govorim, Odkrito komu kaj povem, Drhal me grozno zalezuje In kam bi se jej skril, nevem.
Zato, zato škrjanec moj! Zato bi rad pri tebi bil, Na krilih vzdignol se visoko, V oblakih prost se veselil.«
XIX.
V lepem kraji lepša še devica! Kdaj enkrat boš vendar mirovala. Kdaj si razvedrila temna lica, Kdaj ne boš več tožno zdihovala?
Vem, jaz vem za tvoje gorke jade, Tebe svet nesramno zaničuje, In temni ti luč vesele nade, Na te zlobno ljudstvo se huduje.
Kaj si kriva, da te svet prezira, In da mučenica si njegova, Da na zemlji reva nemaš mira? Ti si, dekle! ljuba pesnikova.
Pesnik! svitla luč svobode mile, Z ognjem svojih pesmi ljudstva sveti, Njemu posvečuje svoje sile Duha, srca, uma in pameti.
Kakošno ima za to plačilo? Za življenja bič zavidne sreče, Jala, bridke žalosti obilo, Po življenji pa ime sloveče.
Dekle! torej trpi vse bridkosti, Naj hudobni svet, kar hoče, dela, Ko znebiš življenja se kralkosti, S pevčevim imenom boš slovela.
XX.
Oj ljuba! nisva videla se Množino dolgotrajnih, tožnih dni Pošiljal sem ti večkrat glase, Odgovora pa bilo nikdar ni.
Sem mislil da si pozabila Na najine ljubezni srečni čas, Ker mi na moja poročila Nikdar ni prišel zaželeni glas.
Ne davno sem po skrivni poti Zamišljen se sprehajal čisto sam, V premili, blaženi samoti, Ki od otročjih let jo rad imam.
Na boli mislil sem preslane, Ki sem pretrpel jih v preteklosti, Sem mislil na skeleče rane, Ki morda pridejo v prihodnosti.
Nenadoma si prišla k meni, Jaz gledal sem te čuda ves zavzet, Občutki skoro pozabljeni, Koj so se izbudili vprsih spet.
In ti si bila še podoba Prekrasna ravno kakor v prejšnjih dneh Ko čvrsla zveza in zvestoba Družili močne srci ste obeh.
Ko pred, si bila lehka, zala, Le malo temne bilo so oči, In mene misel je navdala, Da kaka žalost ti srce tišči.
Ni draga 1 tebe nič bolelo, Ni žakslilo nič, že dobro vem, Zakaj ti je oko temnelo, Izvedel kmalu pično sem potem.
Pred celo noč si prebedela, Ko sešla se nenadoma z menoj, Pod oknom drugega imela, Ki o ljubezni je kramljal s teboj.
Zakaj se nisi oglasila, Odgovorila hitro ko nekdaj, Ko sem posilal poročila, Prepričan reva sem gotovo zdaj.
Skrbne bučcliee, Koder so rožice, Iščete med,
Spravljate si ga v hram,
Da bo za zimo vam, Pitje in jed.
Dragi slovenski rod! Išči i ti povsod Koder je kaj, Kar ti koristilo,
Kar te razblslrilo Bode nekdaj.
XXII
Po strmih višinah, Vseli pustili na vek, Po lihih dolinah Razlega se jek.
Kdo kliče? kdo zove, Da silno doni Čez hribe, bregove, Vse sveta strani?
Ta jek je svoboda. Ki pride med nas. Slovenskega roda« To Čuje se glas.
XXIII.
Davno me srce vodi Vedno po isti stezi K mileni mi svobodi, K zveste ljubezni zvezi. Bode se izpolnila Želja prehrepeneča, Predno se smrtna sila Z mojim življenjem sreča?
XXIV.
Prelepo prosim te, Predraga žnjica ti! Zaljubljenih oči Ne v me obračali!
Jaz lovec iz planin Sem mehkega sred Ne šali ti se žnjim Prelepa deklica !
XXV.
Draga prelja tenko predi, Lepo belo prejo mi naredi! Da ne bo le tkalec klel, Ko bode tkal, In ne jaz, ko bič bom plel, Ki bom seboj ga vzel, Ko bom na senjem konja gnal. Če dobro bom prodal, Ti plačilo boš dobila Lepše kakor si ga zaslužila.
*
XXVI.
Meni vseli besed najslajša li beseda — domovina, Sladka radost mojega si ti pogleda — domovina; To me bridko žalosti in grozno hude rane seka, Da te strup, ki si gojiš ga, sam razjeda — domovina. Strahovito strašna jeza v prsih mi bobni neznano, Ko premišljam kak te tuja moč obseda — domovina. Pa mi vendar v srci klije korenika sladke nade, Kajti vidim, da tvoj narod se zaveda —• domovina!
Sladka nada, nada zapeljiva! Ti budnica mojih žalili strun, Čakaj! da se malo pomeniva, Jaz bi s teboj rad imel račun.
Ti edina mi prijateljica,
Kar obetaš, prosim, skoro daj 1
Čemu meni tvoji so obeti, Kteri me zastonj tolažijo, Brez koristi, ko nič vredni cveti, Kteri sada ne prinašajo.
Nada! ti si ženska — vetrnjača, Ki zvijač škodljivih mnogo ve. Ki namene vedno preobrača, Moškim mami srca in glavč.
XXVII.
dolžnica,
Gledaj, da se skoro pomeniva, Zapeljiva nada! čas je zdaj, Skrbi da se skoro pogodiva, Kar obetaš, prosim, skoro daj.
XXIII.
Pozdravljena bodi dolina, Kjer biva preljuba prostost, Kjer ženske lepote milina Premile ljubezni sladkost Meni obeta.
Veselje me v tebi obdaja, Oblačne mi misli vedri, Za čudno slast tvojega raja Srce mi preživo gori, Duša je vneta.
Božidar Flegerlč.
Vrnitev v domovino.
Sprejmi mene domovina! Ljubi moj slovenski kraj! Kjer je zibel moja tekla, Hod gomila moja zdaj!
Daleč iz dežele tuje, Ti v naročje pribitim: Srce v meni se raduje Tebe videli želim 1
Kje so znanci in tovarši ? Ki ne vidi jih oko; Kje prijatli so in starši? Oh, brez vspeha prašam to!
To tuj moja domovina, Saj me nihče ne pozna! Čuden govor, čudna noša, Vsa si mi spremenjena.
Vendar tukaj čem ostati, Tukaj vmreti bo sladki; Kjer počiva oča mali, Naj počiva to teld.
Fr. Bezeljak
Narodne pravljice,
(Zapisal L. Haderlap.)
Županova volitev.
Kmelje neke občine so imeli voliti župana.
Trije kandidati se oglasijo za županstvo. Klerega zdaj voliti? — Menijo se, ogibajo in jo vganejo:
Stala je na sredi vasi mlaka: Vsacega teli treh radižupanov spremljajo skozi vas memo tiste luže. Prvi se je mlaki daleč izognil; in kmetje so rekli: »tale ne bo za župana, preveč je bojazljiv, vsake-naj manjše težave se bo vstrašil.» Ko pripeljejo druzega do mlake, se je zaletel in jo preskočil; in kmetje so rekli: «ludi ta ni za župana, preveč je predrzen, on bi vtegnil nas vse v nesrečo in zadrege spraviti.« Tretji pa je prišel in lužo mirno pregazil; kmetje pa so djali: «ta je pravi mož; on se nobene sitnosti ne bo vstrašil, ter vse težave z nami vred voljno pretrpel; on naj bo naš župan!
Pravi mož se težav ne boji in jih voljno prenaša, pa brez potrebe se ne poda v nevarnost.
0 Vilah
Vile se pri nas domi imenujejo «žalek žene«; ne vem zakaj, morda «zale žene«; in so ljudem še v živem spominu. Necega dne rečem svojej materi: «Povejte mi vendar, mamica, ali je pa le kaj res.
kar ljudje pravijo o tistih «žalek ženah?« «Kaj bi bi ne bilo res, — pravijo mati — saj še ni tako dolgo, kar so se skrile pred ljudmi; prav stari ljudje jih morajo še pomljati. Le prašaj starega Lipša, Ženi njegov oče govoril z njimi, prav kakor midva zdaj. O tačas je bilo še fletno na svetu!
Poglej tukaj gori na Olšovo! za tiste jame ne veš, kakošne so, jaz pa vera, ker sem včasih tam koze pasla; to je zdaj kakih štirdeset let od tega. Vidiš, v tistih jamah so prebivale «žalek žene.» In kako so bile kmetom prijazne! Vselej so jim povedale, kakošno žito morajo vigredi sejati in ravno kteri dan, in zmirom se je dobro obneslo. Če so pa videle, da kmetje z delom niso vedeli kam, prišle sd jim na pomoč. Bil je kmet, ki je imel polne njive žetve, delavcev pa nič; vse mu je že začelo prezoreti in v kraj hoditi. Pa je žel in spravljal in delal kar je mogel, ves božji dan. Zvečer pa pogleda, koliko je storil, in vidi, da je le malo; toraj se vsede na snop in se razjoče tako glasno, da so ga žalek žene v gori slišale. Nafihoma se mu prikrade ena za hrbet, ter ga prime za rame in praša: «Zakaj se tako jočeš?» — «Kaj bi se ne jokal«, pravi on. — «kedar mi vse žilo hoče konec vzeti ker ga sam ne morem požeti, ljudi pa nimam.« Ona pa mu reče: «Le pojdi domu in spočij si, bo že vse Bog dal.«
On jo je tudi vbogal, in sladko zaspal po dolgem dnevu. Tam na njivi pa, ko je luna posvetila, je bilo vse živo. Srpi, kose so zapele, klepanje, govorica, smeh se je začul, prav kakor po dnevi na kaki njivi, kjer je prav dosti žnjic. Kmetič pa se zjutraj zbudi in skobaca iz mrve, ter gre žalosten na polje: saj ve, koliko dela ga čaka. Pa glej! ali
sanja ali je resnica? — vse je poželo, ka r pogleda, vse; — pa nikjer živega človeka, d bi ga prašal za plačo. Vse so žalek žene požele. - Da, žalek žene so bile še kaj dobre ljudem, dokler še niso bili Iako hudobni, kakor zdaj! Glej, tem le kmetom na solnčni so vigredi zmirom doli z gore zavpile, kakošno žito morajo sejati.-Neko leto, ko je sneg še na debelo ležal, so zavpile: «Lipš,< sej grah v rebri doli, sej grah!» On pa je djal: «Kakobom zdaj grah sejal, ko še sneg tri čevlje debelo leži!« One pa so le vpile. «Lipš, sej grah!«
In on jih je vbogal, ter zasejal grah doli v rebri na sneg; kdo bi tudi žalek žen ne vbogal!« In glej, tisto leto so pridelali pri Lipšu toliko graha, da niso vedeliv kam z njim.«
So več enacega so pripovedovali mati tako pre-pričalno, da sem jim skoraj verjel.
«Kakošne so pa bile tiste žalek žene, mamica, kakošne?« prašam jaz. «Lej ga«, — rečejo — «da ničesar ne veš! Lepe so bile, lepe, da kar za dopovedati ni, kako; nikdar niso vmrle/ pa tudi nikdar ostarale, in vse so vedele.
Ljudem so se včasih prikazale v umazanej kmečki obleki, doma pa so bile vse v svilu in zlatu in vse je blisketalo v njihovih kamrah od samih demanlov in drugih žlahtnih kamnov.«
«Kdo jih je pa videl,s ugovarjam jaz «kakošue so bile doma?«
«So že bili nekteri ljudje tako srečni« — rečejo — «da so prišli k njim na dom. Glej, tu je bil pastir, na vso moč lep in zal fantiček. Tistega so «žalek žene« tako rade imele, da so prišle k njemu, ko Je v planini koze pasel, in so ga peljale tudi seboj domu ter so mu"postregle z vsem najbolj.
šim, kar je jedi in pijače na svetu. On je tam videl vso krasoto, da je ni pri nobenem kralju takd v palači. Samo to so mu ostro prepovedale, da ne sme nobenej živi duši nič praviti o tem. Njemu pa se je se ve da dopadalo pri žalek ženah, da se je včasih malo predolgo zamudil. Zato so ga doma spraševali in spraševali, kje da zmirom tiči, tako dolgo, dokler se ni enkrat spozabil in povedal.
Za tem pa nikoli ni več videl nobene žalek žene in tudi njihovega prebivališča ni mogel najti, kolikor ga je tudi iskal.
«Pa», rečem jaz, «prej ste rekli, da so v tistih grdih jamah prebivale, zdaj pa pravite, da so imele tako lepo palačo.«
«Ne, ne, tistega nisem rekla, da so v jamah, kolikor jih človeško oko vidi, da so prav v teh luknjah prebivale. Kaj ti pride na misel! Pri listih jamah je bil vhod, kakor lopa, pa vrat noter v pravo stanovanje noben človek ni v stanu najti.« Kam pa so zdaj šle «žalek žene«, da jih nikjer več ni? prašam jaz.
«Bog ve,8 — pravijo — «notre so najbrž v gori, pa se ljudem nikoli več ne prikažejo, ker so tako hudobni in goljfivi postali.«
«Ali zato?« prašam kakor dvome, — »enkrat sle pa drugače povedali, o nekem mladem kmetu —»
«E tisto —» mi presekajo naglo besedo — »tisto pa menda nič ni res, so si le ljudje izmislili.«
«Kak<5 je pa bilo?« silim vanje.
«No, tako le: Bil je« — jamejo pripovedovati «mlad kmet in zelo lep človek, da ga ni bilo lepšega blizo. «Zalek žen« ena se je v njega zaljubila: obiskala ga je skrive. Nekaj časa sta se takd imela, da nihče za to ni vedel. Pa pri sosedu so imeli
hčerko, tako krasno, da so se jej vsi čudili, in ko je vrhi dorasla, ni bila nič manj lepa od žalek žene, In glej, tisti kmet jo je žačel ogledovali in ljubiti, bolj ko svojo žalek ženo. Naposled jo vzame za ženo. Ko pa žbleic žena to zve, pride s svojimi sestrami, mlado ženo opraskajo po licu, in jej izrujejo las6, da nikoli več ni bila lepa. Otroci pa, ki jih je rodila, so jej vsi pomrli.
In kmet m imel nikjer več sreče: živina mu je šla v kraj, žito je pa toča pobila. Od tistega časa, pravijo, se žalek žene niso več prikazale ljudem.«
Divja jaga.
To je velika tropa psov, ki v enomor tek6. Za njimi pa teče šepast mož s sekiro v roki.
On pse vlada in jim zaukaže, kam morajo teči, ali koga raztrgati. Kdor se psom ubrani, tistega mož s sekiro poseka. Kdor «divjo jngo« sreča, se mora prekrižati in na stran stopiti, ter se ne geni ti, dokler ne odhrumijo memo, pa se mu nič ne zgodi.
Pa joj njemu, ki bi začel kričati, ali celo pot zabraniti psom! Raztrgali bi ga na drobne kose.
Jezero na planini in zmaj.
Pri nas pravijo vsakej mlaki «jezero,» Tako jezero je na vrhu med Kapelsko in Solčavsko stranjo. O lem jezeru se čuje marsikaj čudnega pripovedovali: — Če ni široko, je pa toliko globokeje: vedno bolj se vdira v goro in zmirom več zemlje se va-njga pogreza. Drevesa, ki stoje kraj njega, lezejo počasi v zemljo, in od marsikaterega se vidi še samo vrh moleti iz vode. To jezero bo enkrat predrlo
goro — in taČas joj ljudem v dolini, vse bo splavila voda seboj. Na klero stran se bo pa jezero razbilo, ali na Solčavsko ali na Kapelsko, lose ne ve; pravijo, da na tisto, kjer bodo ljudje bolj pregrešno in brezbožno živeli. Zdaj se pa Solčavci tolažijo s tem, da so Kaplanci bolj hudobni, Kaplanci pa mislijo, da so Solčavci. Vsako teto pa se bere v obeh farah ena sveta maša za to, da bi jih Bog to grozne nesreče obvaroval. Kajti kamor se bo voda vdrla, nesla bo celo vas seboj, da od nje ne bo nikjer več sledu. — Goro pa bo prekljuval zmaj ali »lin-dvrm». Ta se pa rodi takole: Vsak petelin, kedar je sedem let star, zleze jajce, in ako to jajce v vodo, ali lužo, ali kakoršno koli mokroto pade, naredi se iz njega — zmaj. Zato nobena gospodinja ne sme pustiti, da bi petelin sedmo leto doživel, ter zvalil tisto nesrečno jajce, iz kterega bi se mogel zarediti zmaj, ki bi goro prekljuval, jezero spustil in tako vse prebivalce v dolini pokončal,
Škopnik, svetinja, odprto nebo, Kajn in Abelj, Pehterna.
Moja mamica so mi še več takih stvari pripovedovali, le škoda, da sem skoraj že vse pozabil. Vse so ali sami že videli, ali pa tako trdno zagotovili, da kar dvombe ne sme biti, da bi ne bilo res. Z nobeno rečjo jih nisem mogel bolj razdražiti, ko s tem, da sem začel dvome z glavo majati, kedar so kaj tacega pravili. «Se ve da vi študenti« — so rekli — «mislite, da vse veste; pa vsega se tudi v šolah ne učile! Saj sem ga sama videla, škop-nika«, ko je letel po zraku v temni noči.«
«K.akošen pa je« vprašam. — »Tak je, kakor veliko kladivo in ves goreč. Ktera mati zvečer svoje dete spat položi, pa ne naredi križa čezenj, tislej škopnik otroka odnese.« — «Presneto mnogo bi imel opraviti!« si mislim jaz, pa ne rečem nič. — Tudi »svetinjo« so videli moja mati enkrat leteti. To je svitla krogla, ki ima neznansk in prekrasen blesk; pa jo le malo ljudi tako srečnih, da bi jo videli.
«Svetinja» leti le od crkve do cerkve, in v erkvi, v ktero prileti, ostane in blišči nekoliko časa. Posebno sveta mora biti cerkev, da «svelinja» vanjo prileti. — Če že «svctinjo» malokdo vidi, »odprto nebč« pa še bolj redko kteri. Moj brat ga je videl, Če se nebo odpre, zaškripne, kakor bi vrata odprl, in vidi se, nepopisljiva bliščoba, pa trpi le nekoliko trenutkov. Noben človek no vidi dvakrat v svojem življenji neba odprtega. — »Kajna i Abeljna« sem pa še jaz videl. To ste dve zvezdi, ki ena rv drugo skačele, kakor bi se tepli. S krvavim bleskom se prikažete na zapadnem nebu.
Tako si skuša kmet vse prirodne prikazni tolmačiti, in kjer mu primanjka vede, si pomaga z domišljijo. Praktični svet zaničljivo gleda na take pravljice, mene pa zanimajo, ker je v njih poezija. In kako pusto bi bilo človeško življenje brez poezije? Mnogim takim pravljicam pa je iskati vir v staroslovanski mitologiji, tak mitologičen vir mora imeti «Pebterna», ženski hudi duh s klerini otroke strašijo.
t
Različne pesmi.
Iz poezij Henrika Heine-ta
I.
Bil krojač sem, pomagač S škarjami, šivanko; Urno sem se sukal' znal S škarjami, šivanko ; Pa je prišla mojstra hčerka S škarjami, šivanko, In je mene v srce vbodla S škarjami, šivanko.
il.
Položi mi draga roko na srce, Kak nolri mi nekaj razgraja, bije I Oj silen, nevsmiljen tesar je to, Mrtvaško mi rakev izlesal, bo; Razbija po dnevi in cele noči, Da moč mi očesa zalisnit ni. Le teši tesar in izleši kmal', Da pred se bom vlegel in zaspal!
III.
Iz velike luge svoje Sem delal pesmice male, Da naj bi poje letale Do srca ljubice moje.
Veselo so tje plapolale, Nazaj priletele so ravno kar, Le jočejo, pa jim pravil' ni mar, Kaj v srcu so njenem gled&le.
IV.
Na licu tvojem vroče Poletje zdaj žari, Pa srce tvoje zima Šo mrzla ti hladi.
Verjemi meni dekle, Sprevrglo se bo to, Da zima bo na licu, Polelje v srcu bo.
V.
Zakaj so pač rože tako bledč, Zakaj moja draga, povej ? Zakaj vijol'ce tako molče Tam v travici zelenej?
Zakaj pa pesem tak' žalostno Škerjanec žvrgoli ? Zakaj mrtvaška vonjava tako Iz balzama duhti?
Zakaj tak čmerno in hladno Mi sije solnce na gaj ? Zakaj je zemlja siva tako, In pusta, ko grob, zakaj?
Zakaj pa sem jaz tako bolim? Povej mi drago dekle! Povej muči te I j ti moj srčctn, Zakaj zapustila si me?
»
VI.
te dva slovo jemljeta, Podasta si roke, Zdiliujeta, in grenke Prelivata solzč.
Ko z njo sva se ločila, Ni sloka, solze ni, Pa zdihljeji, solze so se le poznej prišli.
VII.
^Poljubov me tvojih ustna bole, S poljubi spet celi jih mi, In če do zvečer še ne 'ozdrave, Saj se takč no mudi, —
Saj najina je še cela noč, Oj ljubica presladka, In koliko se vso dolgo noč Prisrčno ljubiti da!
VIII.
Eno rožico ljubim, pa ktero ne vem, In to me žali; Med rožice tje iskati grem Po moji zali.
Cvetice duhte in slavček poje Otožno, sladko;
Srca si iščem, ki je, ko moje, Tak' žalostno.
Toži slavček in jaz, razumeva Se med sebo:
Pri srcu je tak' težko obema, Tako hudd!
IX.
^Pomladno solnce je gork6 Spet rožice zbudilo, Zdaj, srce, pazit' treba bo, Da spet se ne boš zaljubilo!
Očarala ktera me bo, ne vem, Ko vse tak' krasno cvetijo, Pa slavci pojd, če prav jih umčm P-red belo me II1 j o svarijo.
X
Pritiska sila in zvon doni, O moje zavesti zgubljene! Pomlad in dvoje lepih oči Zakleli so se zoper mene.
Pomlad in dvoje lepih oči So v novo zapletli me zmoto; Tud' slavci in rožice, se mi zdi, S v to zamotani zaroto.
poslovenil L. Haderlap.
Pred slovesom.
Na vasi tiho je nocoj, In tema krog in krog: Ne čuje ljubi angelj moj, Megla pokriva log.
Za selom pa se čvrsti glas
Razlega fantovski,
Ki ljubav gorka v tujo vas
Jih vabi k ljubici.	u
Naj le gredo, naj le poj6, In piskajo v perd, Saj kmalo radostno ok6 Solzi se jim v slov6.
Pod oknom ondi tudi stal Takrat bom zadnjo noč, Slov<5 od ljubo bom jemal, Odšel na tuje proč. —
0 polnoči.
Čez grobe nem korakam
V	temini polnočni, Zavit, molče oziram
Se v križ, ki tam stoji.
In strah neznan po sili Napolni mi srce, In v prsih misli temne Se strastno obudč.
Duhovi, glej! iz grobov Tam v vrstah se vij<5,
V	procesijah okoli Se pačijo strašni.
Gorje, glej ondi blodi Steguje roki v me, OČi strašno plameče, Poznati me ho 16 —
In s prstom me koščenim Vabujo za seboj, Ko plesal rad mrtvaški Bi ples enkrat z menoj.
Kar veter, čuj, zatuli, 'Duhovi zaječe, V grobove zopet urno, Ko senca, se zgube.
In jaz ko prej v obupu Čez grobe tiho grem, Na ljube križ leseni Ozrem se, v solzah, nem —
A. Koder.
Srce in poka.
Dekle ljubo, črnooko, Daj mi svojo lepo roko! Če' ne moreš me ljubit' To mi moreš vsaj storit'.
«Kaj ti bode pomagalo? Saj ti roka je premalo; Ti od mene 'češ srce, Pa oddano druzimu je.»
Prav imaš, ti dekle zalo, Da za roko mi je malo; Nečem roke, ne srca, Kjer je srce, bod' rokd!
Slovenskim dekletam. "
Vi hčere slovenske, Slovenskih gora, Vam pesem zapeti Me silno želja.
Saj vaša lepota Po svetu slovi, Zakaj bi je v pesmih Ne slavili mi.
Pa tujci le znajo Za lic vaših kras, O usten sladkosti Naj prašajo — nas!
Dokler še Slovenec Junaški živi, Slovenkam približat' Se, varno nič ni.
In če nam je tujec Vse drugo odvzel, Pa naših preljubih Ne bode imel.
Saj v prsih vam bije Slovensko sreč; Rodite nam zarod, Ki tujca zatre!
Na očetovem grobu.
Kleče na grobu plakam in zdihujem — Na grobu mi predragega očeta, Ki zemlja krije ga, obrašča trava; Trepeče mi srce, in v prsih žalost Me stiska, solza bridka se za solzo Tokoča iz očij po licu vdira. Preblagi oče! v miru ti počivaj —
Počitek vživaj v večnem sladkem miru; Žemljica hladna, bodi tebi lahka. Vihar potihnoi tebi je življenja, Posvetno si dokončal bojevanje, Izpraznil čašo grenkega trpljenja. Življenje tebi ni cvetic trosilo Rodilo zmir ti grenko je trpljenje, Po gostem trnji si koračil dalje V viharnem hrupu svetnega življenja, Tam, kjer rodil v domači se deželi Tam konec našel vsega si trpljenja; In lam počivaj, mir in pokoj živaj. Dok trombe glas iz spanja le ne zdrami 1
Vinko Gregoric.
Pomladne fantazije.
Pustila nas je zima huda
Pomlad vesela spet je tu,
V zidovji mestnem njmam več miru,
Na proslo si želim od truda.
Kako veselo solnce sije!
In iz narave vkusne harmonije,
Ki vstvaril jih je Vesne dihljaj nem
Se kažejo začudenim očem.
Kako spet radostno peni
Veltava rešene valove!
Odvrgla je raz sebe zmrznjene okove,
Ki so tiščali jo pozimske dni. —
Tako raz sebe narod njeni
Oklep odvrgel je jekleni,
In novo oživljen si pot odpira
Do zmagonosne slave vira,
Ki kinčala je prednikov rod.
I vesele pomladi Se stari kakor mladi. Bogat gospod In delavci žuljavih rok
L
Zapuščajo zidovja stok. Edino tam, kjer svoboda cvetč Olajšati mogoče je sreč.
Odprite se mi gradeb vrata, Zaprite zopet za menoj, Cvetč pred Vami sreča zlata Za Vami vre življenja boj. Pozdravljam vas vesele ptice, Ki se ste k nam vrnile spet; Pozdravljam krasne vas cvetlice. Ve vredne hčerke Flore zale Sladile nam bremena težkih let. — O! vzdignite so skale Ki tlačite obupnega duha, Visoko nad oblake Letite zdihljaji srca In mislim dajte prosti vznos, Tam nij duševne tlake In kar sveta neskušeni ponos Nevredno zasmehuje in odriva — Tam nij skušnjava zapeljiva.
Ko me po zemlji noga vodi Moj duh v eteričnih višinah hodi. Na daljni svet Mu je pogled odvzet. Nesrečo, bridki jok, Trpečih prsij stok In nade zapeljive Zakrivajo mu megle sive. Ostali večno v tacem raji Bi želel si človeški duh; Pa nevoščljivosli sopuh
Vanj dišejo peklenski zmaji, Nazaj se mora duh vrniti, S telesom grešnim v zvezi biti, Dokler se večni bog Ne vsmili teh nadlog. Kako si krasna, pomlad mila! Kedar razpenjaš svoja krila Cez loge in dobrave Od Tater do Šumave. Kako na novo oživljene So zemlje davno proslavljene, Kjer Zižkin in Prokopov roj Je vedel za svobodo boj. Edini mnogobarven prt Je čez krajine te prostrt. — Vendar leži polje široko Od Šarke k Vel lavi globoko, Rujavo, neozelenelo. Zakaj na njem krasote nij Ko v tvojem licu vse blešči? Njegovo cvetje je li ovenelo? —
Nikdar! V njegovo prst rujavo , So tujci pogazili sinov slavo, Napila se slovanske je krvi Zato pomladi cvetov ne rodi. — Al nij pogazeno še pleme, Ki dolgo časa težko breme Prenašalo na vlastnih je ramenih. Iz prs jeklenih Zginila nij poslednja sila, Temveč mogočneje od dne do dne Po žilah njenih širi se. Kedar se z vragov bo krvjo napila
Stotere« spet donese Bela Gora plod, Ker maščevanje tirja hrabri rod, Prelita kri po njem k nebesora vpije.
Ko s tem nesrečnim krajem se moj duh mudi Nič me v naravi več ne veseli; Srce poprej nečutena bolest zakrije. Kako moj ljubi rojstni kraj
V	Slovenije naročji mile Praznuje novovrnjene pomladi raj ? Al so se njemu zvezde razjasnile ? Al še krvave rane
Zadevajo nesrečne brate ? Al narod moj odev nesreče Kedaj z bolehnega telesa sleče? Al mu nesreča nikdar ne prestane ? Al nikdar ne prisijejo mu dobe zlate?
Izruj se srce iz telesa! Nesreče naroda čutiti noče sin. Izpad i ta oba očesa ! Da bi ne videl njega bolečin. Cuj narod! zvesti sin te zove
V	deželi daljnej bivajoč, Raztrgaj svojih rok okove, Preženi svoje ječe temno noč.
. Moje dekle.
Ima devica moja krasen vrt Pa vhod do njega vedno je zaprt Vnjem mnogo raste i cvete cvetic Najlepše pa so one njenih lic In vsako iutro kedar solnce vshaja
Po vrtu ona se sprehaja Prestilja rožam poslljice Med tem si poje pesmice. — Ko je končano delo to Roko opere si z roso, Iz žepa knjižico potegne, V zeleno Jopico odbegne In čita pesmice na glas, Ki sem od nje jih zložil jaz. Razgali belo nedrije Na njih ogreje pesmice I njene radosti iztok Postane tihi jok. Da pri tem mislila na me * Se že samo ob sebi ve. — Kje sem vse to izvedel jaz? — Saj sem za plotom vsaki čas.
Čas.
Reži nam čas, vali se v urnem toku,
Imamo ga in spet ga ni j,
V bolestnem nas zapušča stoku
Veselja z nami ne deli.
Naprej, naprej brez konca in brez kraja
Se zdi perut njegovih let,
Ki lam še le mu je odv;:et
Kjer iz nezmerjene globine večnost vstaja.
Ne mesecev, ne dnov in let
Na svojem potu on pozna mejnike
Ne siva zima, letni cvet
Mu v gospodarstvu .delata razlike.
Ne strižejo v njem Parce niti
Morena
Ne mori in nij rojena, Ki stvar bi prenehala biti, Mladosti ne pozna In leta starosti temna So mu igrača ; Bojazni ost
In nado zapeljiva kača Rodč se mu v posmeh i veselost. Najlepša upanja, ki človek si je stavi V globino potopi morja, Mogoče je, da nas večerna že tema Ne najde to, kar bili smo še davi. Pregledati naravo zakone nam dano nij Ker večni genius nad njimi bdi.
Duša.
V telesu našem vlada sila Ki je nobeden ne pozna A vendar vsaki ve, da jo ima, Svetove
Je stvarila nove
In obstoječe v prah zdrobila.
Ta sila vse storeča
Nikdar gineča
Je žarek solnčenega svita
Ukradeno blago.
Zato
Človeškemu očesu skrita In večno pogubljiva, Ki vendo stvari, vedno zida, A konec njenega izida Ostane vendar megla siva, Navadnemu cčesu nepregledna, —
Ki tam še le se v nič razgre Kjer naše vtrujeno srce Nevednosti pokriva tema vedna.
Strašni nasledki--apostrofa!
Prijatelju sem pisal list
Ko mi na roko prileti
Komar brenčeči kožo grizt.
Začnem takoj z njo otresati,
In tam, kjer bi imeta črka stati,
Se mala črta naredi.
Ker pisma nijsem še enkrat prebral
Sem s to napako ga na pošto dal.
Tri dni potem — doma sem sam sedel —
Ko me od tuje je osebe list došel:
»KumpanoviČ življenje je končal,
Ko Vaše pismo je, gospod ! prebral.
Trpel je grozne muke i zakaj?
Ker v Vašem pismu bil je--izpuščaj.«
Naše določilo.
Kam vznaša se moje srce
Ne vem in nobeden ne ve.
Pa to mi je znano,
Da nikdo za mano
Posmjslil ne bode na me.
Čemu tudi to?
Denimo na srce roko. —
Mogočni nam dal je življenje
Da skusimo brilko trpljenje	*
Sveti A zakaj? ne vprašajmo!
Z veseljem, bolestjo igrajmo,
Puščajmo potomcem jo spet In v kratkem prepričan bo svet Da moramo so radovati, Trpeti, jokati, Roditi mišlenke nove Da se v neizmernej celoti, Enako grejočej toploti, Za kratki čas spet izgube.
Upanje.
Različna so življenja pota Neznane sreče so stezč, Britko zdihuje tu sirota Prevzetno tam bogateč gre; Tu vlada strasti zapeljiva In večno pogubljiva moč Zavisti tam potok deroč Val v morje večnosti izliva.
Kar je očetom slavno bilo, Kar je častil nekdanji rod , Brezbožno se je pozabilo In izkorenilo od tod; Za kar so prejšnji bojevali. Za vero in rešilni križ, Sedaj o tem če govoriš Posmeh ti bodo v plačo dali.
Edino vsako srco vneto Je le za puhlo učenost, Nikdo se za ljuhezen sveto, Nikdo ne zmeni za krepost.
S čemur so svel blažili stari In plemenili si srce — Ni kdo že več zato ne ve — Umetnost kriva gospodari.
Vendar nam nekaj je ostalo Kar veke vekov je bilo, Kar vedno se je ponovljalo, Pa vendar nikdar nij novo. Ostala nam je blaga nada, Ki vsak trenutek se rodi, Ki vsak trenutek izbeži In v starosti ostane mlada.
Vsakdo v največib se težavah Tolaži z blago nadejo, V življenja težkih izkušnjavah Opira svoje v njo oko. In nježna ona je devica, Vabljivo je obličje nje, Lepo se usta v smeh drže In rajsko sijejo nje lica.
In vedno kliče, vedno vabi, Objeti vedno te želi, Gorjč če te Sirena zvabi, Pak pogubljenje ti proti. Obraza krasnega sijanje In nježnih prsij beli sneg Naenkrat zgine ti v očeh Ko magično osvetljevanje.
Kjer seje rajsko bitje, zdelo Ostane gosta le megla, Zija nasproti temno žrelo Peklenskega obupanja.
Zopet življenja divje Scile, Haribde vode zašume, V širokih svedrih se vrte Čakaje, kaj bi pogoltnile.
Več nij prijatelja, nij brata, Več prejšnjih strastij nij sadii, Ne pride skoz nobena vrata Se v mesto prejšnega mirti. — Tu ena nam pomoč ostane Edino dobro naših let — Zapre se nam telesa svet, Svobodno duh iz ječe plane.
Pismo mlademu prijatelju.
Tedaj spisovatelj hočeš postati I nam kaj jedrnega napisati, Pa sam ne veš česa se imaš lotiti, Kar bi nam zamoglo koristno biti Iz skušenosli moj ljubi brat Ti to neodločnost verjamem rad In če moj sovet Ti še kaj velja, Vsaj te vrstice do konca preberi Potem pak sam si cesto izberi Katera k pisateljskej slavi pelja. Prijatelj! pesnik nikari ne bodi Ker ne zapoješ nikdar vsem po godi, Ce temu vstrežeš, razžališ soseda, In vstrežeš sosedu, Te ta grdo gteda. Prešerna posneli no smeš zarad teh Koseski je drugim trn v očeh, In ako Uobro premisliš, prevdariš, S pesništvom si celo življenje pokvariš,
Ker nosil boš v srcu pekld in nebesa Ter se za polrebe ne zmenil telesa; To veš, da brez pijače in brane Človeku vse pusto na svetu postane.
Ne piši romane in ne novele Povesti ne žalostne in ne vesele, Ker kdor se tega hoče lotiti Slovanski filolog mora bili In vse drugo mora klobuštrati Samo ne slovensko pravilno pisati, Denes si v pisavi popolnoma Čeh Brž jutri na primer Slovenec in Leh ; Naenkrat najbliži smo Rusom bratje, A zopet postanemo Hrvatje. V tem obziru bi bilo še mnogo bolje, Da si izvoliš poetično polje Ker tam je ostala čista Slovenščina Vsaj še poetična licencija, I dalje tudi nobeden roman Pri nas Slovencih nij spoštovan, Ker skusil si sam, da desetega brata Najraje postavljajo za vrata. Zalo ker jim Andrejčekov Jože Bolj živo vselej seže do kože.
Če hočeš pisati dramatične spise Ozir na čitalnične jemlji kulise. Rimljanski junak in domač bogalir Na vratu nositi ima škapulir Zalo se dramat pisati ne loti In tudi tragedija naj te ne zmoti.
Prijatelj! ne piši nam tudi idile Ker nijso med nami še v navadi bile;
- m
»
Slovenci bi čitati jili ne hoteli, Ker mnogo so jih sami doživeli, Ne piši nikakoršnih melodram S pomočjo Muze in tudi ne sam.
Iz teli rečij se nobene ne loti, Če vendar Te pa zapeljivost zmoli, Da Tvoje ime bi se pisalo Po knjigah in v narodu imenovalo, Najboljše je, kar za moreš storiti, Da se zapredeš v slovenščine niti, Da Tvoj razum nov jezik nam vstari Ki bi ga pisali mladi in stari.
Izdajalec.
Ha ! znano mi je tvoje lice, tvoj pogled
Čeravno nijsem nikdar te poznal.
Od tisučev, od milijonov je proklet
Življenja tvojega nesrečonosni kal.
Al morejo te pač ljubiti
Ko si iztrgal se iz njenih rok,
Enak hijeni ježovili
Se radoval krvi otrok,
Ki jim jo s tabo ena zemlja mati?
Kako nesreča jih leži
Sovražnik žuga jim od vseh stranij
Življenja kal na veke izruvati? —
Rakovo pak plačilo se je tebi dalo
Za takovi ostudni čin? —
Brilkosti in obupanja ne malo
V srce vgnjezdenih bolečin
Oblačno čelo.
Nejasni vid,
Kesanja žrelo,
Krohot, život gnjusečih tic Harpid — To izd ijalslva je obraz, Ki večno ga ne zbriše čas.
Na Hipu.
Po vsem stvarjenji vlada lihi mir
Le rahlo šepelaje,
S peresi lip igraje
Čutiti je hladeči še zefir.
Zastonj ozira moje se oko
Kje pač k nebesom glava
Kipi ponosnega Triglava,
Končavši Grintovec vrslo.
Na njem bi želel slali
In gledali v doline,
Prekrasnega neha krajine,
Ki jim Slovenija je mati.
Očem te radosti nij dano,
Pa duh živi v njih nesprelano.
Vsa luja slava, blagostanje
Pozabiti ne da domačega rodu,
Tem huje pak budi spoznanje
Brez zaželjenega miru
Kje pač je mojega naroda slava
In davnih časov zgodovinski čin?
Nad grobom Samota prerašča trava,
Neznan jo Črtomir, dežele sin.
In stari vojevodi
S kamnenega prestola
Ostali so povsodi
Le pripovedka gola
Čedalje huje
Ošabni tujec gospoduje, I naroda britko trpljenje Spodjeda drago mu življenje. Nesrečna! o nesrečna domovina! Predrami se. začni živeti! Omike solnce naj ti sveti! Ker večno piše zgodovina. V Č3mur Te ne podpira tuja rama Si moraš hrabro priboriti sama. 0
Husitska pridiga.
Ne sklepajte roke, otroci moji! Res v miru s tem se bog časti; Zdaj pak nastali so nam hudi boji, Sovražnik z vseh stranij na nas preži. Za božjo službo nij prostora In za molitev časa nij, Kedar sicer leskeča zora Na ranem nebu krvavi, Povzdignite k nebesom meče, Kedar sovražna kri poteče — Vam grehe bo odpustil bog.
Po potovanji.
Jaz nijsem lačen, dekle zalo! Ne bodem tudi piva pil, Čeravno na potovanji ne malo Sem se v vročini izpotil
Edino s čemur mi postrežeš In vrneš sile mi nove, Bi bilo, ako mi od vezeš — Od Tebe ranjeno srce.
*
Jutranja.
Tam v kuhinji je vzela Golido dogasto, Skočila pak vesela K vodnjaku po vodo.
Uže so nalivale Tovarišice nje, Veselo se smejale, Raztresale srce.
«Poglej kako molčeča Je denes Minica, Vendar velika sreča Se z lica jej smehlja
«In nedrijš si belo Denes zakrila nij, Kako pač šviga strelo Jej ogenj iz oči.»
Golido si natoči I tiho govori: »Kaj delela sem v noči Nobeno ne skrbi.«
»Kaj so vam razgaljene Pač moje prsi mar ? Naj do skrbi nobene In za očij požar.«
I. Hribar.

Epigramata.
Duh časa.
Spoznati duha naših dnij Jo res težko, Pač pa lehko
Spoznati to, kjer duha nij.
Mili — po sili.
Da si devica
Rotiš se vedno pred menoj. — Se ve, devištva znoj Obledil Ti je lica.
Vtip — izpod pazduhe.
»Kdor malo je, poslane lep,» Tako si večkrat govorila. Iz tega pak sledi naravni sklep Da si preveč jedi zavžila, Čeravno Tvoje suho lice Ne priča prevelike žlice.
Slovencu — protiultrovcu.
Kdor nemško govori in po kazinah hodi Po Tvojih mislih je še vedno domoljub. — Hudobni duh jo tudi ostal zlodi Vsem satanom in vsem hudičem vkljub.
Najnovejša pisava.
Nekdaj smo vsi Slovan pisali Sedaj se piše le Slaven, Razločki so se ve da mali, Pa v bistvu je veliko zmen. — Nekdanji ker Slovan Je dober bil SI a ven ; Sedanji pak Slaven Navadno slab Slovan.
Politični argumentafor o zedinjenji Jugoslovanov.
Hrvatom bo Ribničan prodajal rešeta, Slovencem Graničar buše i #leta, V Dalmacijo bo vozil Tržičan tule Od tod domu priganjal kraške mule.
Nekemu pesniku, čštajočemu Germonikovo prestavo Prešerna.
Prešerna posnemali hočeš, Grmonika bereš, Bi jajca rad jedel — pa mačka odereš.
Najnovejšemu Slovencu.
«Hrvaščino Ti vendar govoriš, Ker za vpeljavo njeno lak kričiš.« ««Divanim»». — «A divaniš. Prijatelj! s tem si zdravo pamet raniš.«
Zatajevalec verskih dogmat.
«Da vstvarjeni smo iz zemlje Verjame naj, kedor verjame« — ««Mi smo iz ilovice, pa se ve Da Vi, prijatelj! ste iz slame.««
I. Hribar.
Golobicja pošta.
Zložil Ivan Mohorčič.
Grmič rož in slavcev petje Rdeče ustne in olijelje Relih rok na nježnem njedru — Voščim prijatelju Pedru.
Camoens Pedru.
Toči, zlivaj sville sjine Med nožice svoje Nine, Gazi blato, baši culo. Andalužko jaši mulo. —
Pcdro Kamoensu.
Pedro i Kamoens.
Oj kozarci, oj bokali, Da bi jasni zmir ostali! Oj gitara, mandolina, Tebe ljubi moja Nina.
Nina.
Na baretu dolgo pero Nosi Pedro caballero, Camoens pod kmečko kapo Oponaša Pedra šlapo.
#
Lepa Jnlika,
Ne vem, k.ij to pomeni, Da sem tak6 pobit, Dogodbe nekedajne Ne morem pozabit*.
Ileine
Bival sem ono leto v nekem večem mestu Avstrije. Bilo je po zimi; .sneg je odeval vso ljubo zemljo čez in čez, kamor si pogledal; lipa je molela gole veje v zrak in smreka je zdihovala pod težo snežnega bremena; tičic ni bilo nikjer, da bi prepevale, ne metuljev, da bi plapolali po solnčnih tratah; in solnce samo je gledalo tako žalostno in hladno doli na zemljo; vse je bilo mrtvo v pri rod i
Drugače v mestu. Človek se zna kratkočasiti o vsakem letnem času, po zimi pa še naj bolje. Saj je res prijeten čas, predpust, posebno za mlade ljudi. Burke se vganjajo, dobro se je, dobro se pije, in Kar je še naj bolj prijetno, ples, ples!
Sukali se okoli s tako lepo stvarjo, kakor je mlada deklica, to se reče, je sreča; in če je ia deklica še izvoljena srca, molovani angelj, edini predmet vseh misli in čutov, — ali ni potem na plesu, kakor v malih nebesih?
V našem mestu je mnogo mladih ljudi, toraj je tudi mnogo plesov. Jaz sam, ne rečem, da nisem šel rad na ples.
Izvoljene sicer nisem imel nobene, pa plesal sem vendar rad, in srečen sem bil, videti toliko lepih deklet!
Glejte jih vendar, kako so ljube, kako prisrčne! Z ljubimi
„Gori in doli hodijo.
Za bele roke se .vodijo.
Ta rumenolasa, cvetečih lič, jasnega Čela in modrih oči, kakor vedro nebd; ona bledega lica, in temnih oči, ki vanje gledati varno ni; ta visoka in ponosna, ona drobna in ljuba, kakor igračica; vse, vse prenježne, preljube.
Pa kakor solnce vse zvezde otčmni, če se v jutro prikaže izza rožnatega vzhoda, talui so vse krasote obledelo pred tabo, Julika mila i krasna!
Sedel sem konec dvorane, v kotu, na stolu, mirno sem sedel, ker sem bil vtrujen po hitrej polki; drugi so se sprehajkali, jaz pa sem jo ogledoval, ni še bilo čez deseto uro v noči, — kar stopi Julika v dvorano. Tačas je še ni nihče poznal, prišla je prvič na ples. —
Vso je strmelo — ta krasota, ta lepota!
Vse je obstalo, jaz sem obsedel, kakor iz kamna. —
Glej jo, kako stopa lahko čez dvorano, ta rajska prikazen!
Čudovit ogenj razsipa iz temnih oči okrog sebe; veličast in dobrota jej je narisana v obraz; okoli nje, očarovanjo, plemenit vozduli voni od nje, kakor od cvetja pomladanskega. In kako jo vse občuduje ! Nihče ne misli iz začelka na to, ogovorili jo, ali prosili jo za kolo, vsak je srečen in zadovoljen, da jo sme gledati, ali dotakniti se, kakor slučajno, njene haljine.
S časom pa smo se vendar ohrabrili, in eden za drugim se je zasukal z njo. In kakd je Ijubez-njiva! Vsakamu se nasmehne, nobenemu ne odreče, "dostojno namigne in se pokloni, pa mu poda bele roke, pa ne reče nič. In tudi jaz sem čutil njeno srce na mojih prsih bili, bilo pa je hitro in močno, ker je bila zelo vpehana zatoraj sem se vrtil prav počasi in zdelo se mi je, da se zibljem v čolniču na jezeru. Ni ga bilo plesalca, ki bi z njo no bil plesal, ker popred ni nihče hotel zapustiti plesišča.
Drugi dan nismo imeli druzega pogovora kakor o njej. «Ali si bil tam, ali si jo videl?« jo bilo prvo vprašanje.
«Da, in še plesal sem z njo,« je odgovoril oni, in tako naprej.
Ne vem kdo je zvedel njeno ime, dosli da si slišal kmalo po celem meslu o «lepej Juliki« govorili, o njeni krasoti in priljudnosti. Čigava je in od kod, pa nihče ni znal povedati, le toliko se je videlo, da je prihajala v druživa z nekim precej priletnim možem, ki ga je pred ljudmi imenovala svojega strica. Pa kakor človeška domišljivja rada obdaja nenavadne ljudi z nenavadnimi pravljicami, tako so se tudi o njej in njenem spremljevalcu pripovedovale mnogovrstne, čudne verjetne in ne-' verjetne stvari.
*
» *
Kaj je neki našemu Francetu, da je nekaj časa sem ves zgubljen?
S povešeno glavo pohaja okoli, kakor senca, obledelih lic in zbeganega pogleda. V kolegije ga ni njkoli več, k večem če pride včasih gledat po
pismu. Nikogar ne pozna več,y nikogar ne ogovori in ogovorjen ne da odgovora. Čudno se nam jo pri tem le zdelo, da je na plese tako vestno prihajal, prav kakor bi bil plačan za to; ne enkrat ga ni manjkalo, včasih pa je prišel, pa se naglo spel pobral, — kedar ni bilo Julike.
Necega dne ga naletim v drevoredu.
V misli vlopljen je korakal mimo mene. Jaz ga pa ustavim, in nagovorim; «no France, — mu rečem — kam pa ti ?» c '
«Ali si ti, Tone, — odgovori počasi — skoraj bi te bil prezrl.«
Jaz na to: «Saj ti zdaj rad preziraš svoje stare znance, povedi mi vendar, kaj li je, da si se tako čuden naredil? «Ali si kako veliko hudobijo doprinesel, ali pa si zaljubljen. Če imaš kaj na srci, povej meni, znabili li morem jaz pomoči, ali vsaj potolažiti le in Irpeti s tabo, saj veš, da sva si 6ila zmirom dobra.«
Te moje poslednje besede so ga omečile, ker meni je zmirom še precej zaupal, zdaj pa me prime za roko — toliko, da me ni objel — in razsul je vse svoje polno srce pred mene, polno ljubezni, neskončne, strastne ljubezni do nje, do — Julike. Se svoj živ dan nisem videl pametnega človeka tako zaljubljenega. Govoril je dolgo, dolgo in navdušeno, zdaj tiho in otožno, zdaj kakor glasno jokaje zdaj kakor veselja vriskaje, tako da so ljudje obstajali, ki so nas srečali na sprehodu v drevoredu, in mene je bilo skoraj sram. Ne vem se več spomniti vseh njegovih besedi, pa saj so se sukale vse le okoli enega predmeta — Julike.
«Bodi pameten, —• mu jaz prigovarjam — bodi realen, saj si že dosti slar, in ne poželi si tega, kar
nimaš upanja doseči! Saj vidiš, kakd vse nori za njo, kako jo misliš vsem pred nosom prestriči ? Veš, da jo bo pograbil kak grof 'ali kak bankir, ko je tako lepa. Zbij si jo iz glave, saj je tudi na Kranjskem dosti lepih deklet, tje pojdeva snubit, kedar nama bo potreba.«
Tako sem mu pravil naprej še nekoliko časa; en pa le, da ne odjenja, in da ne, in da brez nje živeti ne more itd. kakor se že ve.
Na konec mi reče: V tako krasnem telesu mora prebivati tudi lepa, blaga duša. Pojdern k njej, spustim se pred njo na kolena in povem jej vse.
Kamnito srce bi morala imeli, ako se me ne 1 usmili.«
«Omilovanje se že da prisiliti — rečem jaz — jubezin pa no. Smilil se jej boš znabiti, ali te bo pa tudi ljubiti začela, je vprašanje?«
«0 tudi ljubila me bo, če vidi, kako jo jaz prisrčno ljubim.«
»Vederemo! rečem še jaz in se hitro poslovim od njega, krenivši jo na stransko stezo nekaj nevo-ljen, da nisem nič opravil s svojim svetom pri njem; on pa je pod drevjem tam obstal in gledal za mano, kakor bi hotel reči: «Ta pa nima srca, ta!«
Jaz pa sem po poti premišljava!, kako bi se revežu dalo pomagali, pa bolj ko sem mislil, bolj se mi je zdelo, da lo ni mogoče, da toliko občudovana Julika nima toliko src, kakor pogledov, in da ne more vsakemu z enim postreči, ki bi jo prosil zanj na cesti.
*
* *
« Julika s svojim starim spremljevalcem je j-edno prihajala na veselice.
Število njenih: občudovalcev se je množilo od dne do dne, privabila jih je za seboj, kamor je šla, in kjer je ona svoj prihod napovedala, je bilo gotovo vse polno ljudi. Glave so .stikali skup če seje prikazala, in ne eden se ni mogel zdržali, da bi se ne bil glasno čudil njenej lepoti; in niso se je naveličali in nagledali, vedno so našli še kako novo krasno lastnost na njej. Mladenči pa so bili vsi zmedeni in ginjeni, vsi so jo le občudovali — morda tudi ljubili, pa še najpogumnejši med njimi so si to sami sebi tajili, boje se muk brezupne ljubezni.
Le eicn si tega ni prikrival, — moj France.
In on ni samo ljubil, on je tudi upal ?
Pogumu pa je pridana od osode sreča in vspeh, in pri njem se je to na novo dokazalo.
Ne bom dolgih ovinkov delal: necega lepega večera jo je vodil in vodil, neprenehoma plesal z njo in kar iz rok je ne spustil.
Govoril jo z njo tako skrivno in sladko in ona ravno lako z njim, in pogledovalasla se tako milo,—da in bilo več dvorobe, ka sta si ta dva v neki oži dušni zvezi, kakor drugi ljudje med sabo. Mladenči, vidši to, so vsi, kakor bi jih bil z mrzlo vodo oblil —jaz pa sem se čudil, kakor bi videl petelina tram vlačiti, in vesel sem bil nad našim Francetom in njegovo srečo. Da bi se pa popolnoma prepričal, se jima kakor slučajno približam in njemu zašepetam v slovenskem jeziku, da bi me ona ne razumela, na uho: »Kako se imaš?« — »Izvrstno, dragi moj, — reče on še bolj tiho — najsrečnejši človek sem na svetu; moja je!» — Vedel sem zadosti.
Toraj se umaknem v kot ter ju opazujem. Nista bila nevkreten parček ne. O njej ne govoriti; tudi on je bil zal mladeneč. Če ravno ne Adonis,
pa lepe postave je bil, čedno opravljen, in na licu se mu je brala tista plemenitost, ki jo daje prava omika, in ki dobro nadomesti minljivo lepoto.
Tak je bil on in gotovo vreden prav lepega dekleta. Pa jo tudi ima, in pa še kakošno!
Čudno je pa vendar čudno, kaj da ravrro on in tako hitro, — si mislim — ko ima toliko še lepših in bogatejših občudovalcev na izbiranje. Sram me je skoraj bilo, da sem so tako motil, ko sem mu prerokoval, da ne bo nič iz njegove ljubezni, ter sem bil še precej ponosen na svojo modrost in izkušenost, pa me je vendar osramotil. In on, kako je bil blag; lahko bi se bil ponorčeval iz mene, pa še z eno besedico ni merilna to, pač pa mi je prijateljsko povedal, da je dosegel svoj cilj in da je srečen,
Ko sem bil tako dvojno ponižan, nisem hotel v njega silili, naj mi razkrije vse na tanko, kako je to tako prišlo z njo in z njim; zadovoljiti sem se morai s tem, kar sem tako po strani videl in slišal.
Po mestu pa, posebno med mladimi ljudmi, je šla kakor ogenj, novica, da si je lepa Julika že enega
zbrala in sicer — revnega slovenskega študenta.
*
» *
Nekaj časa sem se je France ves paedrugaČil da se vsem čudno zdi. \csel je in marljiv; kogar sreča od znancev, vsacega prijazno pozdravi, hitro teka po ulicah, in zmirom mu je videti, da je v skrbeh in da nekaj doganja.
Kar je še posebno pozornost obračalo na se, bito je to, da je denar tako skupaj grabil, kakor
nikoli poprej, in vse tako delal, kakor bi se pripravljal na dolgo pot.
Knjige in vso nepotrebno ropotijo je prodajal; nikoli ga ni bilo v kavarno ali krčmo več med nas, sploh nikamor, kjer se denar trosi. Nazadnje nam je še naš znanec, ki je prav iz ene vasi z Francetom doma, prav za gotovo pripovedoval, da iztirjava France svojo dedšino (bil je že polnoleten) ; in res jo je neki dobil, kakor nam je ravno tisti znanec pravil.
Mi pa smo vgibali, kaj v so to pomeni, pa nobeden ni mogel prave zadeli.
*
» *
Minul je predpust, in prišla je mila pomlad. Travniki so ozeleneli in drevje je poganjalo brst. Tu pa lam je pokukala knka vijolica iz prsti in dvomljivo pogledala o oli sebe, če je pa tudi res že vigred tukaj ; in ko se prepriča, da je, pomoli zadovoljno svojo drobno glavico iz trave, in jo zibaje maje v pomladni sapici, kakor bi ne vedela prav, kako in kaj? In ko je priletel prvi metulj do nje in jo s adko poljubil, pač ni bilo več dvombe, da je lukaj z vso svojo miloto in krasoto ljuba draga pomlad. Ljudje pa so bežali v celih tropah ven iz mesta v mlado prirodo. Nobeden ni mislil več na ples in pustne burke. Tako ima vsak čas svoje veselje, in vsako veselje svoj čas.
Jaz pa nisem šel na sprehod. Prišel sem ravnokar od doma iz velikonočnih počitnic. Sedel sem v kavarni, ter vbijal dolgočasni popoldan s še bolj dolgočasnimi časniki.
Ko tako tam sedim, in dolgi čas prodajani,
zaslišim na krat godbo, otožno in žalostno. Stopim pred prag in vidim, da je pogreb.
Velika množica ljudi je spremljevala mrliča na zadnji poli.
Mislil sem že nazaj stopiti v kavarno, kar za-čujem v množici nek krik. iNisem mogel prav videli, kako in kaj je bilo, pa toliko sem videl, da sla dva moža peljala mladenča vsak za eno roko, on pa se je jima branil, močno zvijal se, zdaj zakričal z nekim strašnim glasom, zdaj spet tiho zdi-hoval in s težko sapo sopihal, kakor bi mu kdo klečal na prsih. Oči je imel solzene in krvave.
Prerijem se čisto blizo njega in spoznam ga za — Franceta. Ne vem, kako mi je bilo tačas pri srcu, dobro gotovo no — stal sem pred grozno uganj-ko, kakor bi bil lesen. Med tem je padel France v omedlevico; položili so ga na voz in odpeljali; jaz pa ne vem, kako sem seumeknil množici; sionel sem ob zidu pri kavarni, ko je bil sprevod že me-mo — mirno sem tam slonel in ničesar nisem mislil.
Tacega me najde neki študent K., stari moj znanec, ki je bil znan kot pesimist in nihilist do škandala. Ko me tam vidi, me vdari precej trdo na ramo, da sem se zbudil iz svoje nezavednosti. «No kaj premišljuješ?« me praša.
«Nič» odgovorim, «Ti, ali kaj veš, koga so zdaj pokopali?«
«Ali si tri dni vkup spal, da nič ne veš?« reče on mirno.
»Prišel sem ravnokar od doma. No, kaj je?»
«Nič posebnega Tisto lepo Juliko so odnesli v krtovo deželo. Včeraj po noči jo je njen stric vslrelil.»
«Ka-aj pra-aviš ?» prašam, in ga potegnem za seboj v kavarno.
Tam se vsedeva k mizi in jaz mu glupo in začudeno gledam v obraz, kakor pričakovaje, kaj mi bo povedal.
«Kaj me gledaš ?» reče on — «kaj se ti to tako čudno zdi, če en človek druzega vmori, saj to se zgodi vsak dan.»
«Za Božjo voljo te prosim, povej mi vse, kar veš, jaz ničesar ne vem!»
«Kaj bi ti na dolgo in široko pravil; saj sem ti že povedal.
Tisti France, saj veš, da je hodil za njo. On je mislil zbežati z njo včerajšno noč: našli so voz pred hišo stati, ki je bil namenjen oba odpeljali; tudi ona je bila že pripravljena. Pa ima že človek včasih smolo, in tako sta k nesreči starca zbudila. Njemu pa menda ni bilo prav to, pa je pljunil po njej iz samokresa, da je bila pri lej priči mriva. Ljudje so na strel vkup prigrmeli in so našli nju v krvi na tleli, Franceta pa pri njej klečečega brez samosvesti. Starec pa se je skril, da ga živa duša ni več videla. Beriči so prileteli, ter so zvedeli iz Franceta, kočijaža in okoliščin toliko, kar jaz vem, in ti zdaj povem; morilca pa še danes nimajo, in ga tudi ne. bodo imeli; saj veš, da za denar se vse dobi, in tako se bo tudi to s plaščem pozabljivosti pogrnilo, starca bodo pustili zmuzali se tje v London ali kam drugam, ljudem pa porečejo, da ga na vsem svetu ni moč najti.«
Tako je dokončal moj znanec svoje pripovedovanje, si prižgal smodko in vzel časopis v roke.
Meni je bila zdaj pa vsa strašna dogodba nekoliko jasnejša in verjetnejša. Zato je tedaj France iztirjaval svojo dedšino, da bi mogel zbežati z njo l to se že vjema. Pa zakaj bežati? in zakaj bi bi!
stric dekle umoril? Morda je pa na njega meri!, in njo zedel? Kdo nam to razjasni?
O li grda, brezbožna duša!
In ti, Julika krasna, vmorjena!
Ali je mogoče? Tako m!ada in ,lepa, pa si morala vmreti!
Joj, joj, Bog se usmili čez ta revni svet! *
» *
Preteklo je nekaj časa, Francetovo srce se je pomirilo, vsaj nam njegovim znancem, med ktere je pa redko zahajal, zdelo se je tako.
Enkrat se snideva v Prateru, kamor je rad zahajal. Videti ga tako resnega in žalostnega, zasmili se mi ubogi prijatelj v srce. «Ubogi France, grozne muke trpiš, odkrij mi svoje rane, glej nevredno je za moža ako ne prebije junaško udarcev zle osode!» Tako sem mu prigovarjal, da se mu naposled ne staja led, ki je obdajal njegovo srce.
V prvič po onem groznem dogodljaji se zablisne solza v Francetovem očesu, ko mi jame pripovedovati o smrti svoje Julike.
Mnogokrat sta imela na ravno tem mestu sestanek, tu je tudi zvedel na tančneje razmere Julikine.
Bila je otrok komedijantov, kteri so jo bili slučajno v gozdu spečo, pozabili. Starec, njen sedanji spremljevalec, jo je k sebi vzel, ter izredil kakor lastno dete — pa iz zgolj sebičnih namenov.
Dal jo je podučevati v vseh rečeh, kterih treba dami odličnega stanu, je videl da je dele izvenredne lepole, sklenil je — da mu bode ta kapital pozneje debele obresti dajal.
Pa veša, ki se preveč luči bliža, se opali ravno tako je bilo se starcem. Prej je btel njeno lepoto prodajati, zdaj se pa zbudi v lastnem srci nečista ljubezen do rejenke, holljiv starec poželi čisto devico — skopuh postane radodaren, si pije denar kakor peške okoli sebe, kopuje jej dragocenosti, se prilizuje, preti, prosi, skuša zvijačo, pa vse zostonj — Julika ostane trdna, nič jo ne omeči, kajti trdno podporo je našla v svojej ljubezni do Franceta. V Franceti je našla svoj ideal, ki si ga je v svojej samoti vstvarila o možu. Starec, zapazivši to, skuša jej Franceta očrniti, slednjič po žnjo iz Dunaja odpotovali.
Zdaj se zbudi v Jufiki junaški pogum, Francetu naznani, da pojde za njim kakor pes za gospodarjem, da jej je on vse, njen bog — njeno nebo. France pripravi, kar treba.
Polnoči je. Voz stoji pred hotelom, kjer pričakuje Julika ljubljenca. Zdaj vstopi, objem in poljub, Julica vrže plešč okoli sebe, kar se odpro vrata starec si začudeno oči mane, strašna mu misel šine v glavo, v hipu vse umeje, strga puško se stene, vražje vsklikne: Ako te nimam jaz, naj te ima hudič!
Strel, dim — Julika vzdihne dušo, kajti krogla jej je obtičala v srci.
«Kaj se je potem zgodilo, ne vem. Bolan sem ležal 6 tednov, iz prva nijsem se mogel spomniti, kaj se je zgodilo — počasi sem hvedel resnico — zdaj tavam po Beču brez cilja in meri, magnet, ki me je vezal na življenje, Julika trohni v grobu«.
Tako je govoril France, nijsva se videla več, ker sem moral Dunaj zapustiti.
A. Županec.

KAZALO,
		1
		75
		76
		77
		78
		79
		80
		81
		88
(ji (Greh. je!......' . . ,		129 172
		175
Cigan............		176
		176
		177
		178
		179
Vrnitev v domovino ...,...,	• • JI	197
Narodne pravljice........		199
Eazličnc pesmi. Iz poezij H. Heine-ta	• * * n	•206
		209
		210
		211
		211
		212
		214
Duša .........
Strašni nasledki--apostrofa!
Naše določilo ......
Upanje.........
Pismo mlademu prijatelju . .
Izdajalec...... •
Na Ripu........
Husitska pridiga.....
Po potovanji.......
Jutranja .........
Epigramata......
Golobičja posta......
Lepa Julika .......
Opomba. Kerje bila korektura v različnih rokah, vrinila se nam je neljuba napaka, da pravopis gledč poluglasnika „r" ni povsod enak, in prosimo č. občinstvo, naj nam tega ne šteje v prevelik greh.
Popravek. "Na strahi 114 je izpuščena cela zadnja
kitica:
Ko si ti me zapustila, Je pa posušila se, Da solzd vsili mojih sila Ni več kos oživit' je.