LETO XIX. ST. 10 (877) / TRST, GORICA ČETRTEK, 20. MARCA 2014 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Jurij Paljk Najbrž je že prepozno! Priznam, da je pričujoče pisanje utrujajoče. In žalostno. Dolgočasno, tudi. Ker se bom pri pisanju spet ponavljal, ker bo marsikateri bralec rekel: "Pa saj je o tem že pisal"! Ker bodo drugi rekli: "Glej ga, ne neha! Pa saj zgodbo poznamo, ne"? Uvodnik je namreč namenjen šoli s slovenskim učnim jezikom, kot se uradno imenuje slovenska šola v Italiji. Pred dnevi smo prebrali nekaj podatkov o vpisih na Goriškem in o tem, koliko se jih bo z nižje srednje šole vpisalo v višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici in seveda v Trstu, kamor tudi odhajajo naši dijaki, ki končujejo nižjo srednjo šolo v Gorici in Trstu. Prebrali smo tudi zapis, v katerem sindikalni predstavnik slovenskih šolnikov umirjeno pove, da "sedaj ne bi smeli iskati grešnega kozla", a smo tudi mnenja, da je za iskanje odgovorov, zakaj se polovica otrok, ki končajo slovensko nižjo srednjo šolo v Gorici, vpiše v italijanske višje srednje šole, najbrž že prepozno. Sam sem že večkrat napisal, da je z leti postalo opazno, kako šibka je postala raven znanja slovenskega jezika naših otrok, kot sem tudi jezno prav pred nekaj meseci na tem mestu napisal, da je velika zmota določenih krogov, ki so se načrtno oddaljili od binoma jezik-narodna pripadnost, o katerem vse življenje piše naš pisatelj Boris Pahor. Sam jezik ni dovolj. Na tem mestu sem tudi zahteval in to zahtevo ponovim, izrekel sem jo že velikokrat tudi učiteljem in profesorjem svojih otrok, ki jih v Gorico vozim v šolo s slovenskim učnim jezikom izključno, le, zgolj ter samo zaradi slovenskega jezika, naj učni kader spoštuje tudi nas, ki nam slovenščina pomeni vrednoto in ne samo jezika sporazumevanja, tudi nas, ki nam ni vseeno, kako se slovenščina uči, in niti ne, kdo jo uči, vse nas, ki nam ni vseeno, kakšno identiteto pri učenju v šoli s slovenskim učnim jezikom naši otroci dobivajo. In to govorim kot človek in oče, ki se mu ne more očitati, da je nacionalist, in niti ne, da je nazadnjak, četudi se to z lahkoto pri nas počenja. Tudi všeč mi ni, da moram ta uvodnik o šoli pisati v prvi osebi, a doslej nisem zasledil nobene poglobljene razprave o tem grozljivem podatku, saj ta strašni osip otrok, ki bodo šli na italijansko šolo, zgovorno kriči o tem, da je nekaj hudo narobe z nami in z našo šolo! Ta strašni molk, v katerega se zavijajo tako šolniki kot starši, se vanj zavijamo vsi, ko gre za to vprašanje, je grozljiv še toliko bolj, če vemo, da nas je ostalo v tem prostoru za prste ene roke, tistih namreč, ki si še upamo zapisati, da bi morala naša šola, šola s slovenskim učnim jezikom, vzgajati otroke tudi v občutku pripadnosti slovenskemu narodu. Da, tudi v primeru, da gre za otroke iz narodnostno mešanih zakonov, kot so moji, da, tudi v primeru, ko gre za otroke italijanskih staršev. Sem zapisal kaj pregrešnega, ko sem kot eden od dveh, ki sva zadnje mesece pisala o narodni identiteti, zapisal besedo narodna identiteta? Ne, nisem, ker se prekleto dobro zavedam, da je današnja narodna identiteta drugačna od tiste izpred veliko let, a tudi ta bi morala sloneti na občutku pripadnosti narodni manjšini, na ponosu, da je slovenski jezik lep, na ve' denju, da so za slovenski jezik trpeli, celo umirali naši predniki, predvsem pa na spoznanju, da nas kot narodno skupnost najbolj razjeda predvsem to, da nas je sram svoje istovetnosti, da nas je sram biti Slovenci, da nas je sram govoriti slovensko. /sir. 2 Pred sestankom srečanje s predsednikoma krovnih organizacij Minister Žmavc je napovedal spremembo finandranja slovenske manjšine v FJK Na ponedeljkovi tiskovni konferenci je vlada Republike Slovenije podala obračun enoletnega delovanja v hudih finančnih in gospodarskih pogojih. Ob poročilu predsednice vlade mag. Alenke Bratušek so obračun enoletnega delovanja podali vsi ministri, med temi tudi nov minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc. Minister Žmavc je obnovil delovanje in dosežke Urada za Slovence v prejšnjem letu ter se nato usmeril v predstavitev glavnih izhodišč za prihodnje leto. Poseben poudarek je dal večji pozornosti do mladih in gospodarskih dejavnosti. Pri tem je bila najbolj zanimiva napoved, da bo prišlo do spremembe sistema financiranja, ki poteka na Uradu za Slovence, in do bistvenih novosti glede na preteklo prakso. Minister Žmavc je poudaril, da bo sofinanciranje "selektivnejše in bo usmerjeno na rezultate" projektov in programov. Spremembe v načinu sofinanciranja naj bi se tikale še posebno slovenske manjšine v Italiji. Kaj to konkretno pomeni, pa ni bilo pojasnjeno in bo znano v prihodnjih mesecih, ko bo objavljen seznam sofinanciranja za leto 2014 in nov razpis za leto 2015, predvidoma oktobra. Druga tema, ki ji je dal minister Žmavc poseben pomen in se tiče Slovencev v FJK in na avstrijskem Koroškem, je oblikovanje skupnih predstavniških teles. Tudi o tem ni bilo več informacij, razen te, da želi Urad povezovati in usklajevati interese zamejcev in možnosti ter odgovornosti Urada v Sloveniji. Za Slovence v zamejstvu, pol ega ministra, ki vodi Urad, že sedaj obstaja Svet vlade RS, ki se sestaja dvakrat letno, v Državnem zboru je posebna komisija, izven institucionalnih okvirov pa je delovanje obnovila tudi Slovenska manjšinska koordinacija. Po tiskovni konferenci se je minister Gorazd Žmavc srečal s predsednikoma SSO in SKGZ, Dragom Štoko in Rudijem Pavšičem. Ker je bilo srečanje namenjeno prihodnosti Tržaške knjigarne, je ločeno potekal tudi sestanek z upraviteljico TK llde Košuta. Iz pogovora je bilo razvidno, da si vlada RS želi prisotnosti slovenske knjigarne v središču Trsta. V prihodnjih tednih pa naj bi se nadaljevalo koordinirano iskanje najboljše rešitve, kako na novo obuditi knjigarno, saj bo do njenega zaprtja prišlo konec marca. Predsednik SSO Drago Štoka je bil s pogovorom in sklepi zadovoljen predvsem zaradi tega, ker je vlada RS odločno za ohranitev TK. Med pogovorom je tudi izkoristil priložnost, da je opozoril na slično vprašanje Katoliške knjigarne v Gorici. Tudi ta ima prav tako pomembno vlogo kot knjigarna v Trstu, v njej se dogaja veliko kulturnih dogodkov in je v tesni povezavi s slovenskimi šolami za nabavo knjig. Pri Katoliški knjigarni se že nekaj let ukvarjajo z rdečimi številkami, a s smotrnim upravljanjem je bila pasiva kolikor toliko omejena. Vsemu temu pa upravitelji goriške Katoliške knjigarne ne bodo mogli več kljubovati, če ne bo prišo do pomoči. Ne pozabimo namreč, da je Katoliška knjigarna naj starejša trgovina v Gorici in ena pomembnejših točk na goriškem Travniku, ki izpričujejo slovensko prisotnost. Julijan Čavdek ^^Clovekf V tokratni številki priloge je mnogo zanimivih zapisov in razmišljanj o temah, s katerimi se človek spopada tudi v postnem času Direktor CTV msgr. Dario Vigano’ jev Kulturnem centru Bratuž govoril o zadnjih treh pontifikatih Nova knjigo Tržaški pesnik Marko Kravos prihaja med bralce z novo knjigo Sedem mičnih, jezičnih, junaških 20. marca 2014 Svet okrog nas NOVI GLAS Ob odobritvi volilnega zakona: nič novega za slovensko manjšino Nobenega olajšanega zastopstva! Slovenska skupnost obžaluje, da je poslanska zbornica, ob odobritvi sprememb volilnega zakona, v celoti prezrla pravico slovenske narodne skupnosti do olajšanega zastopstva v parlamentu, kot je določeno v zaščitnem zakonu. Odobren je bil namreč le podpo-pravek poslanke Blažinove, na podlagi katerega bo vlada, ko bo na novo zarisala volilna okrožja, morala upoštevati obstoj slovenske narodne skupnosti v FJK. Praktično pa takšna določba slovenski manjšini ne prinese absolutno ničesar! Takšen rezultat pomeni, da Slovenci nismo naredili nobenega koraka naprej, saj obvelja za liste, ki so izraz narodnih manjšin, že prej veljavni 20% vstopni prag na deželni ravni, ki pa ga Slovenci v Italiji zagotovo ne moremo doseči, saj ne dosegamo niti 10% volilnega telesa FJK. Ostajamo torej še naprej talci v rokah vsedržavnih strank, ki bodo, tako kot doslej, same določale, ali bodo ali ne bodo na svoje liste postavile slovenskih kandidatov, prav tako pa bodo tudi same izbirale, katerega slovenskega kandidata bi postavile na listo. Odobritev podamandmaja poslanke Blažinove torej predstavlja neki formalen obliž na hudo rano, s katero je bila ponovno pri- 0 tržaškem sedežu NLB Odgovor kabineta predsednice vlade RS Alenke Bratušek deželnemu poslancu SSk Igorju Gabrovcu Kabinet predsednice vlade Republike Slovenije Alenke Bratušek je v odgovoru deželnemu svetniku Slovenske skupnosti in podpredsedniku deželnega sveta FJK Igorju Gabrovcu dejansko zaprl vrata možnosti ohranitve tržaškega sedeža NLB. “Predsedstvo vlade sicer v pismu pojasnjuje, da je za tovrstno odločitev edini pristojen management banke oz. upravni svet, vendar sodba je očitno že zapisana”, je dejal deželni poslanec Gabrovec, ki pri tem ne skriva razočaranja. “Zaprtje pomembnega gospodarskega mostu med obema državama je znak nezanimanja za velik potencial, ki ga tudi in morda predvsem v kriznem času še vedno predstavlja to območje. Upam, da bo še mogoče kakorkoli nadoknaditi ta nesrečni korak, predvsem pa, da bo mogoče izkoristiti dragocene izkušnje, znanje in stike, kijih predstavljajo uslužbenci tržaške filialke NLB. Njim gre moja človeška in politična bližina, saj na lastni koži prvi plačujejo posledice neverjetne odločitve”, je povedal deželni svetnik Gabrovec. S 1. strani Najbrž je ••• C e odgovorni, to smo seveda tudi starši, ne vidijo in ne vidimo, da je to široka avtocesta, ki vodi najprej v pogubno dvojezičnost in nenehno nižanje znanja slovenskega jezika, če vsi skupaj ne vidimo, da so postale celo naše Prešernove proslave neke dvojezične manifestacije, pri katerih občutka za narodno pripadnost skorajda ni več, je res, kar sem napisal zgoraj, da je namreč že prepozno! Lahko se zdi puhla fraza, a to ni, kar bom sedaj napisal: Prepustiti šolo s slovenskim učnim jezikom učnemu osebju in ravnateljem je prav tako neodgovorno, kot je prepustiti odločitev za vstop v vojno generalom! zadeta naša narodna skupnost. Na tak način je italijanski parlament tudi dobil alibi, na podlagi katerega lahko italijanska država zatrjuje, da je tako ali drugače izpolnila določbo iz zaščitnega zakona. Vrh tega pa je slovenski narodni skupnosti po vsej verjetnosti bila tudi odvzeta možnost, da uporabi pravne poti, po katerih bi lahko uveljavljala svojo pravico do zastopanosti v parlamentu. To je torej pičli rezultat dela slovenskega zastopstva v rimskem parlamentu, ki se je ponovno izkazalo kot povsem nemočno, še zlasti takrat, ko se levica in desnica znata dogovoriti, predvsem na naši koži. Velik del odgovornosti za nastalo situacijo nosi torej tudi Demokratska stranka, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah prejela na j večje število slovenskih glasov, Slovencem v Italiji pa ni bila pripravljena priznati niti o-membe v sicer nekoristnem poda-mandmju slovenske poslanke, saj se v njem na splošno omenjajo manjšine v naši deželi, ne pa izrecno slovenska. Prav tako se je izkazala kot v celoti neučinkovita slovenska vlada, ki ni bila deležna nikakršnega posluha, kar najbrž postavlja tudi pod vprašaj sam mednarodni ugled in verodostojnost sedanje slovenske oblasti. Slovenska skupnost se vsekakor zahvaljuje poslancem Južnotirol-ske ljudske stranke (SVP), zlasti članu ustavne komisije poslancu Albrechtu Planggerju, da so v postopek vložili amandmaje, ki jih je predlagala Slovenska skupnost. Prav tako SSk obžaluje dejstvo, da v manjšini ni bilo minimalnega konsenza glede oblike olajšanega zastopstva, kar je zagotovo tudi botrovalo končnemu neuspehu. Slovenska skupnost si bo prizadevala, da se bo to zakonsko besedilo po možnosti spremenilo v obravnavi v senatu, za kar pa je potreben očitno čisto drugačen pristop bodisi s strani celotne manjšine bodisi s strani Republike Slovenije. Damijan Terpin Deželni tajnik SSk Pismo SSO in SKGZ ministru Žmavcu Predlog za rešitev Tržaške knjigarne Predsednika krovnih organizacij Slovencev v Italiji Drago Štoka (SSO) in Rudi Pavšič (SKGZ) sta pisala novemu ministru za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazdu Žmavcu, da bi ga seznanila s položajem Tržaške knjigarne ter izrekla predlog, ki bi rešil knjigarno iz kriznega položaja. "Splošna gospodarska kriza", sta napisala Pavšič in Štoka, "je zajela tudi druge knjigarne v naši deželi. Nekatere so prenehale z dejavnostjo, druge so v stečajnem postopku. Tržaški knjigarni se piše ista usoda, saj je v zadnjih letih beležila vidno zmanjšanje prodaje in visoke letne poslovne izgube. To je razlog, zaradi katerega se je dosedanji lastnik odločil, da bo dal knjigarno v likvidacijo. Lastnik je o svoji nameri obvestil predsednika obeh krovnih organizacij, ki sva začela takoj s pobudami, da bi našla primerno rešitev in preprečila zaprtje knjigarne". V svojem dopisu sta Pavšič in Štoka poudarila, da Tržaška knjigarna ni izključno trgovsko podjetje, ampak gre za pomembno kulturno ustanovo v središču Trsta, v kateri potekajo številni kulturni, umetniški in literarni dogodki. Zaradi njene posebne vloge sta krovni organizaciji mnenja, da si tudi TK zasluži podporo iz javnih sredstev, tako kot druge kulturne ustanove in organizacije Slovencev v Italiji. V tem smislu sta si krovni organizaciji prizadevali v dve smeri. Iskali sta novega lastnika, ki bi nadaljeval dejavnost v knjigarni, ter javno finančno pomoč, ki bi knjigarni zagotovila nemoteno delovanje- Ministra Žmavca sta predsednika Evropske in upravne volitve 25. maja letos Predvolilna vročica se že dviga Občinske volitve, ki bodo 25. maja, so že sprožile živahno politično dejavnost. Največ truda je v teh dneh namenjenega izbiri županskih in svetniških kandidatov ter pisanju programov. Do 14. oziroma 15. aprila je treba predložiti kandidatne liste s potrebnimi podpisi. Dela je torej kar nekaj, da se bodo v mesecu dni trajajoči volilni kampanji volivci lahko odločili, komu naj zaupajo svoj glas. Dve sta glavni novosti, ki zadevajo letošnje občinske volitve, in sicer to, da bodo volitve samo v nedeljo, 25. maja, in da bo vsak volivec lahko izbral le dve preferenci, in to pod pogojem, da bosta to kandidata dveh različnih spolov. Pa tudi na vsaki kandidatni listi ne sme biti več kot 3/4 kandidatov enega spola. Na Goriškem in Tržaškem bodo volitve v šestih slovenskih občinah: Doberdobu, Sovodnjah ob Soči in Števerjanu ter Dolini, na Repentaboru in v Zgoniku. Na Repentaboru, v Sovodnjah in Števerjanu bodo med županskimi kandidati dosedanji župan in županji. V ostalih treh pa bo prišlo do zamenjave. V občini Dolina se po dveh mandatih poslavlja Fulvia Premolin, predstavnica in deželna predsednica SSk, ki jo je podpirala levosredinska koalicija. Ta se za sedaj še ni zedinila o imenu skupnega kandidata. Veliko vprašanje pa seveda predstavlja možnost alternativnih list, ki bi lahko prinesle marsikatero presenečenje. Podobna situacija je v občini Doberdob, v kateri se napoveduje tradicionalna volilna tekma med Občinsko enotnostjo in Slovensko skupnostjo, ni pa izključena možnost občanske liste. Tudi v občini Zgonik bo prišlo do spremembe in v predvolilnih pogajanjih se še pozna spor, ki je na- stal pred enim letom, ko je bil zgoniški župan Mirko Sardoč izločen s kandidatne liste Demokratske stranke za deželni svet. V občinah Repentabor, Sovodnje in Števerjan so bile že potrjene kandidature Marka Pisanija (občanska lista Skupaj), Alenke Florenin (Občinska enotnost) in Franke Padovan (SSk). Čakajo pa na njihove protikandidate. Vse do danes je bilo vesti bolj malo in prve informacije šele začenjajo prihajati na dan. Zbirna stranka Slovencev v Italiji, Slovenska skupnost, je tudi tokrat ponudila - v prvi vrsti slovenski komponenti Demokratske stranke - model skupnega upravljanja slovenskih občin. Model ohranja avtonomijo občine v slovenskih rokah in presega ideološke delitve, ki toliko desetletij pogojujejo politično ozračje med Slovenci v Povejmo na glas FJK. Prvi, žal odklonilen, odgovor je SSk prejela iz Doberdoba, kjer so kar po medijih sporočili, da možnosti za dogovor ni. V naslednjih dneh pa bo verjetno jasno še za druge občine. Pri stranki SSk so seveda mnenja, da glede na sodelovanje, ki je prisotno na deželni in pokrajinski ravni ter v nekaterih večjih občinah, je zastarela ideološka konfrontacija popolnoma nerazumljiva. Sicer pa je SSk odprta tudi za druge variante in seveda za samostojen nastop, kot je to dosledno izvajala v svoji skoraj štiridesetletni zgodovini (maja 2015 bo namreč SSk praznovala 40-letnico ustanovitve). Volitve bodo tudi v številnih občinah videmske pokrajine, med katerimi so za Slovence posebno pomembne Špeter, Nabor-jet-Ovčja vas, Rezija, Sv. Lenart, Podutana, Srednje. Za Podutano je župansko kandidaturo že najavil Stefano Predan, medtem ko se za Špeter govori o možni kandidaturi Fabrizia Dorboloja. Stranka Slovenska skupnost je v teh dneh tudi v tesni navezi z Južnotirolsko ljudsko stranko (SVP), saj bodo 25. maja tudi volitve za Evropski parlament. Kot se že nekaj mandatov dogaja, bo Slovenska skupnost sodelovala z južnotirolsko zbirno stranko, ki je že potrdila za glavnega kandidata dosedanjega evropskega poslanca Herberta Dorfmanna. JuČ SSO in SKGZ seznanila, da sta glede morebitnega novega lastništva evidentirala slovenski založbi, ki delujeta v Trstu, in sicer založbo Mladika in Založništvo tržaškega tiska. Obe sta načelno sprejeli predlog. "Finančno rešitev sva našla v predlogu o prerazporeditvi finančne pomoči, ki jo RS letno namenja naši narodni skupnosti. V razpredelnici, ki sva jo naslovila na vaš Urad januarja letos, sva predlagala redni letni prispevek za Tržaško knjigarno. Predlagala sva nekakšno vsemanjšinsko solidarnostno pomoč v korist Tržaške knjigarne. Skratka, nobenih dodatnih sredstev, le drugačno prerazporeditev finančne pomoči, ki jo Urad letno namenja naši narodni skupnosti". Predsednika krovnih organizacij sta v pismu dodala, da prehod lastništva (in morebitna sprememba lokacije) bi zahteval enkratna zagonska sredstva, za katera računata tudi na pomoč iz Slovenije in krajevnih javnih uprav. Obenem sta ministra Žmavca zaprosila za čimprejšnje srečanje, da bi se našla uspešna rešitev za Tržaško knjigarno. Renzi in strupene sence dvoma Več kot pomenljivi so komentarji o predsedniku vlade Renziju, ki je pričel svoje predsedovanje z odločnimi in prelomnimi ukrepi. Po eni strani je mogoče v časopisju zaslediti izraze velikega priznanja, ki si ga zasluži ta mladi politik nove generacije. Da je izjemno pogumen in da ima jasne zamisli, da njegove energije niso usmerjene v obračunavanje s političnimi nasprotniki, ampak v nujno spremembo in prenovo države. Da svoje zamisli udejanja izredno hitro in da se je z vnaprej določenimi datumi zavezal, kdaj bodo izvedene prepotrebne reforme. Da je z eno besedo osupljiv, ker nastopa povsem drugače, kot politiki sicer nastopajo, in da je nemara prav v tem ključ njegovega uspeha. Vsi ostali, da so kot uročeni obstali ob tako nenavadni učinkovitosti, kar je dalo sedanjemu vladnemu predsedniku priložnost, da je skoraj neovirano izpeljal vse, kar je do sedaj izpeljal. Toda vse to je le prvi del komentarjev, dosledno in zagotovo mu sledi drugi del, ki pa je čisto nasprotje prvemu in se mu pravi močan in gotovo uničevalen dvom. In čutiti je, da je prav dvom osrednje sporočilo vseh osvetljevanj dejanj in namer mladega Renzija. Od kod ta dvom? Še do včeraj sta isto časopisje in ista televizija ugotavljala, kako država že leta in leta stoji na mestu in se zaradi tega vse bolj pogreza v gospodarski in vsakršni zastoj, da ne govorimo o padanju življenjske ravni večine prebivalstva. Na lestvici najrazličnejših kazateljev Italija že dolgo tone navzdol, da bi od nekoč močne indu- strijske države postajala vse šibkejša država nove dobe. Če bo to še trajalo, bo vse slabše in slabše. Ko pa se ti pojavi nekdo in reče, da je treba državo spremeniti, ji omogočiti razvoj, in to nemudoma, ne jutri, ampak že danes, se zgodi kaj? Od neznano kje se zlovešče izvije dvom in kot strupena senca ali strupen oblak leže vzdolž in počez celotnega polotoka. Dvom, da je sploh mogoče kaj narediti ali celo spremeniti, dvom, da more sploh kakšen poskus ali kakšno močno, v tem primeru mladostno prepričanje preusmeriti tok dogodkov in dati državi dinamiko, na katero je že pozabila. Enkraten in silovit je ta dvom, nastopa kot najmočnejši dejavnik v tem že tako nelahkem trenutku. Rušilen je ta dvom, ker se zdi vsajen v celotno družbo, ki ne verjame več v dober iztek in se je vdala v mirujočo usodo. Rušilen je ta dvom, ker je bolj uničujoč od gospodarskega zastoja in izgube delovnih mest in je najslabša možna posledica neplodnega prejšnjega obdobja. Rušilen je ta dvom, ker komaj čaka, da zagon Renzijeve vlade uplahne in se vse skupaj konča s porazom, v katerega je menda edino smotrno verjeti, pa čeprav bi ta poraz državo in predvsem državljane stal mnogo večkotves dosedanji zastoj. Upati je, da bo javno mnenje prepoznalo nevarnost te lastne nevere in njeno kruto razdiralnost Razdiralnost, ki v družbi in posamezniku vselej uničuje in je uničevala tisto, kar je v družbi in posamezniku najboljše in najbolj smiselno. Janez Povše iftJflMii Msgr. Dario Vigano' gost ob praznovanju mestnih zavetnikov Cerkev je svetloba in gib... G. Sinuhe Marotta in g. Dario Vigano' (foto dpd) Osrednji dogodek ob praznovanju goriških zavetnikov, svetih Hila-rija in Tacijana, je bil slovesna jutranja maša v soboto, 15. marca, v stolnici. V nedeljo, 16. marca, pa je bilo popoldne v Kulturnem centru Lojze Bratuž na sporedu predavanje uglednega gosta. Letos je to bil msgr. Dario Edoardo Vigano', leta 1962 rojen duhovnik, ki se je po študiju lilozolije in teologije specializiral v komunikacijskih vedah, od lani pa je direktor Vatikanskega televizijskega središča (Centro Televisivo Vaticano - CTV). "On torej skrbi za 'podobo' Svetega sedeža in papeža, kar ni od muh", je dejal stolni župnik Sinuhe Marotta, ki je srečanje vodil in povezoval. Msgr. Vigano' je postavil pod drobnogled zadnje tri pontifikate na poseben način, in sicer z osebnim razmišljanjem na temo "Ko bi Cerkev bila film". Najprej je zelo prisrčno pozdravil v dvorani navzočega nadškofa Carla Redaellija, "ki je kot pravnik veliko naredil ne le za milansko Cerkev, ampak sploh za italijansko". Zaupane mu teme se je lotil s krajšim razmislekom o sedanjem trenutku v Cerkvi: označuje ga veliko navdušenje nad pred letom dni izvoljenim svetim očetom, ki pa vernike dosledno prikli-cuje k jasnim odgovornostim, k temu, da bi se vrnili v Božji objem. Frančišek vselej nagovarja duhovnike glede karierizma ali uboštva, in vendar nikakor ne obsoja, temveč spodbuja, "da bi se vrnili v izredni in prečiščujoči odnos z Bogom". S pomočjo misli Janeza Pavla II. iz njegovega apostolskega pisma Novo Millennio Ineunte je kot iztočnico postavil trditev, da Cerkev stoji na križpotju: ali ostanemo religija, ki bo še naprej iskala vpliv v družbi in politiki ("V imenu naših prepričanj bomo skušali poboljšati svet"...), ali pa si bomo prizadevali, da pride na dan človeškost, ki razodeva Kristusa in v zgodovini nadaljuje svoje delo, da bi spremenila človeka. To je bila že Wojtylova pot, ki pa jo je Bergo-glio s svojo neposredno komunikativnostjo še okrepil. Večkrat ponavlja, da moramo "biti drzni", da ne smemo trepetati. "Lahko smo drzni, ker smo kot Cerkev na sebi izkusili zaljubljeni pogled Boga". Druga močna beseda je "prenoviti se", "posebno lep izraz za tiste, ki doživljajo dinamiko Svetega Duha". Ni dovolj delati nekaj "samo zato, ker smo vedno delali tako". Pomembno je prepoznati poti, ki jih nakazuje Duh, in kreniti nanje. Tretji ključen glagol argentinskega papeža je "razlikovati", kaj je in kaj ni v tem trenutku najbolje za Cerkev. Cerkev je klicana, da se odpre; ko se zapre v svoje navade, zboli; Frančišek je večkrat dejal, da ima raje "poškodovano" Cerkev kot pa tisto, ki je "bolna, ker je bila preveč zaprta". S temi ključnimi postavkami - ki jih je Vigano' povzel iz apostolske spodbude Evangelii Gau-dium - Frančišek "tke stavke scenarija za svoj film", saj se zaveda, da Cerkev ni ne politična stranka ne dobro organizirana struktura, da delovanje Cerkve ni odvisno zgolj od naših načrtov. Na platnu je nato predavatelj pokazal nekajminutni napovednik svežega dokumentarca z najlepšimi - in nekaterimi doslej še neobjavljenimi - podobami iz preteklega leta, ki ga je CTV posvetil svetemu očetu ob prvi obletnici njegove izvo- litve. Komaj se je pojavil, oblečen v belo in s svojim jeklenim križem na prsih, "je bilo takoj razumeti, da se je nekaj le spremenilo". To je čas za bistvene stvari... Vigano' je navedel nekaj anekdot, s pomočjo katerih je obrazložil, da je sveti oče zelo pozoren do ljudi, tudi do teh, ki delajo okrog njega; pa tudi to, da kot papež "ne pripada več sam sebi", zato je svoboden in spontan, nikdar zaskrbljen za svojo varnost. Veliko pozornost do vsake osebe je kot ključen pojem krščanske misli utrdil že Janez Pavel II. Spominjamo se ga kot mladega in fizično krepkega papeža, "Božjega atleta", ki je s škofovsko palico v roki spodbujal množice, naj na stežaj odprejo srce Kristusu. V rojstni Poljski, sredi močnih nasprotij, se je prekalil; tudi po izvolitvi se je moral še veliko boriti, saj je sprejel tudi odločitve v nasprotju s prevladujočim mnenjem državnega tajništva. Ker se je Wojtyla "bo- jeval, da bi človek lahko bil svoboden pri polnem uresničevanju lastne človeškosti, ki se izpolni v odnosu z Bogom", je msgr. Vigano' pokazal pomenljiv posnetek iz filma Popieluszko (2009). "Štafetno palico" je nato prevzel Benedikt XVI.; pustil je globoko sled kljub številnim težavam, ki so zaznamovale njegov pontifikat: od odmevov na njegove besede v Regensburgu prek afere Vatileaks, ko so prišli v javnost njegovi zaupni dokumenti, pa vse do vprašanja pedofilskih du- hovnikov. "Znal je biti zelo pogumen in odločen", pa čeprav so mediji to včasih prikrivali. Lik papeža Ratzingerja je Vigano' v filmski govorici prikazal z nekajminutnim posnetkom iz Bresso-novega Dnevnika podeželskega župnika (1951). Nemški papež je bil namreč prepričan, da je duhovništvo ogromen dar ne le za Cerkev, temveč za vse človeštvo. Frančišek - po Benediktu - konec koncev ne predstavlja posebne novosti, seveda če izvzamemo njegov slog, ki je že zaradi izvornega okolja zelo različen; glede vsebin pa povsem nadaljuje njegovo delo, je zatrdil Vigano'. V svojem zadnjem javnem govoru, dva dni po napovedi o svojem odstopu, na pepelnično sredo lani, je Rat-zinger poudaril, da so mnogi pripravljeni si pretrgati oblačila - seveda za grehe drugih (!) -, le maloštevilni pa so dovzetni za to, da se jim spreobrne srce. In Frančišek je kaj kmalu posegel prav na tem področju, ko je zahteval, naj si Cerkev sname posvetna oblačila, ko je z jasnimi besedami nastopil ne proti grešnikom, ampak proti pokvarjencem, ki vidijo samo grehe drugih, proti pridigarjem, ki vedno delijo nasvete. Bergoglio je večkrat spregovoril tudi o karierizmu in notranji svobodi, o tem, naj bodo duhovniki osvobojeni osebnih ambicij in ciljev, ki lahko povzročijo veliko škodo Cerkvi. "Karierizem je gobavost". Puhlost in pohujšljivost cerkvenih karieristov je Vigano' prikazal z nekajminutnim posnetkom Sorrentinovega filma La grande bellezza, ki je nedavno zmagal oskarja. Tudi na Lampedusi je Frančišek izrekel posebno močne besede, ko je dejal, da smo izgubili občutek za bratsko odgovornost. Postali smo hinavci kot duhovnik in levit, o katerih Jezus govori v priliki o usmiljenem Samarijanu: gledamo napol mrtvega brata ob cesti in mirno gremo svojo pot. Kultura blagostanja, ki nas sili, da razmišljamo samo o sebi, nas dela neobčutljive za potrebe in klice drugih. Živimo v milnih mehurčkih, ki so tudi lepi, a so le utvara nepomembnega in začasnega, ki vodi v ravnodušnost do drugih, v "globalizacijo ravnodušnosti". Navadili smo se na trpljenje drugih, na to, da se nas ne dotakne in nas ne zanima, saj ni naš problem... Ta vidik papeževe misli je Vigano' podkrepil z odlomkom iz filma Ermanna Olmija II villaggio di cartone (2011); ta pripoveduje o starem župniku, ki je v izpraznjeni in neuporabljeni stari cerkvi sprejel nezakonite pribežnike in tako v bratskem duhu konkretno zaživel svojo vero. Mnogi filmi lahko pomagajo razmišljati o tem, kaj pomeni biti Cerkev v različnih obdobjih, je povzel srečanje rimski gost. Sicer pa "ne obstaja Wojtylova, Ratzingerjeva ali Bergogliova Cerkev. Obstaja le ena velika Cerkev, Jezusova Cerkev". To je "Božji načrt, ki mu služijo možje, različni po formaciji, kulturi, izkušnji, moči". Vsak prinese svoj mozaični kamenček, kajti Cerkev ni nikakršen upravni odbor, v njej ne obstaja kliente-lizem. Papež ni imenovan, ampak izvoljen; gre za duhovno razlikovanje o tem, koga je Bog že izbral za pastirja svoje Cerkve. Najboljši film, ki torej lahko pripoveduje o smislu Cerkve ne glede na konkretne načine in različne čase, v katerih živi, je po Viganojevem mnenju film Wi-ma VVendersa Nebo nad Berlinom (1987). "Kino je namreč svetloba in gib, Wendersovi angeli so svetloba in gib, Cerkev -prav tako kot kino in angeli - je svetloba in gib". Svetloba sveti in prižge srce; ko je luč, se bolje vidijo tudi zlo in sence. Samo v izkušnji trpljenja v Jezusovi Cerkvi lahko odkrijemo svoje krhkosti, grehe, rane in poraze. Cerkev pa je tudi gib, saj "se giblje med vprašanji, tesnobami, željami, načrti človekovega srca in pa Božjim ušesom". Na tej poti vodi človekovo srce do Božjega ušesa in sprejme to, kar Bog šepeta, da bi postalo to, kar Cerkev pravi, pričuje in razglaša kot pot za človeka, kjer bo lahko našel usmiljenje, resnico, mir in tolažbo. O Vatikanskem televizijskem središču (CTV) je Vigano' na koncu povedal, da je produkcijsko središče suverene države in je zato lastnik vseh podob. Njegova ekipa ima več stikov s papežem kot državni tajnik, saj ga spremlja od jutranje maše ob 7. uri v kapeli Doma sv. Marte dalje ter nato med vsemi formalnimi in neformalnimi srečanji. Na vprašanje nadškofa msgr. Reda-ellija o tem, ali je Frančišek res tako spontan, kot se zdi, je direktor CTV dejal, da je prav tak. "Spremljati papeža Benedikta je bilo lahko: točno smo vedeli, kaj se bo zgodilo minuto kasneje. S papežem Frančiškom ni prav tako"... Po svoje je "razorožujoče preprost", saj "ni izreden človek, ampak normalen. In prav zaradi te normalnosti se nam zdi izreden". / DD foto dpd Prva izmed letošnjih postnih katehez goriškega nadškofa msgr. Carla Redaellija, ki je v petek, 14. marca, privabila v stolno cerkev res veliko ljudi iz vse Goriške, je bila posvečena nedeljskim GORICA Prva postna kateheza nadškofa Carla Redaellija Kdo je kristjan bogoslužnim berilom, še zlasti evangeliju o spremenjenju na gori. Nadškof je v svojem razmišljanju z naslovom Kdo je kristjan poudaril, da obstaja stvarnost, ki je naše oči morda niso sposobne dojeti, "in vendar še kako obstaja- je odločil- na". Na gori Tabor so imeli učenci milost videti Jezusa onkraj človeških potez, dojeli so njegovo globoko naravo Božjega Sina. Prav tako lahko mi v cerkvi vidimo Gospoda prisotnega v evharistiji, Marijo, ki moli z nami, svetnike in svetnice, naša zavetnika in vse, ki so bili pred nami in so sedaj živi v občestvu svetih. Lahko vidimo angele, ki varujejo nas, Božje otroke. To smo postali s krstom, z birmo pa smo to vez samo še utrdili. "Kljub vsem šibkostim, krhkostim in grehom smo prejeli - seveda po milosti in ne zaradi zaslug -dostojanstvo biti Božji otroci". Ustvarjeni smo bili po Božji podobi, toda z grehom smo to podobnost izgubili. S krstom smo potopljeni v Kristusovo smrt in deležni njegovega vsta- jenja, tako lahko z darom Duha spet dobimo Božjo podobnost in "oblečemo Kristusa". Tako postanemo "sveti”, kot so se med sabo imenovali člani prvih krščanskih skupnosti. Nadškof je sklenil svojo ho-milijo z molitvijo, da bi se zavedali Božjega sinovstva, da bi Jezus ozdravil naše rane in grehe, ki brišejo našo podobnost z njim, da bi prisluhnil hrepenenju vsega stvarstva, ki pričakuje razodetje slave Božjih otrok. V stolnici so bili na sporedu tudi pričevanja in petje, čas za skupno in osebno molitev; kot že lani, lahko udeleženci tudi foto dpd spremenjenj a na gori, prav vsem prisotnim pa lesen križek, ki naj bi ga nosili vsaj za postni čas. Poleg tega je navzočim izročil - kot pred časom že papež Frančišek - še eno "nalogo": izvedeti za datum in kraj lastnega krsta. To je namreč dan, ko smo postali Božji otroci. tokrat napišejo na listek svojo molitev, željo ali vprašanje za škofa. Letošnji niz postnih katehez je na poseben način povezan s potjo uvajanja v vero: posebne pozornosti so zato deležni odrasli, ki bodo kmalu prejeli zakrament sv. birme. Prav njim je prejšnji petek nadškof podaril podobo ikone 20. marca 2014 Kristjani in družba Prejeli smo Ali bodo mnogi prvi zadnji in mnogi zadnji prvi? Popivanje in spolno občevanje Moralni problemi med hrvaško mladino Prejšnji teden sem v Primorskem prebral članek "Sporočilo o spravi s skupne maše na Sveti Gori še vedno odmeva", ki se mi zdi vreden širše pozornosti. Da bo bolj jasno, za kaj gre, bom kar prepisal nekaj vrstic iz članka... "Pred dvema letoma ob dnevu spomina na mrtve smo imeli tradicionalno slovesnost v spominskem parku na Trnovem. Tedaj je zbrane nagovoril in izrekel blagoslov pater Knavs", se poti do skupne pobude spominja Krpan (predsednik območne Zveze borcev za vrednote NOB Nova Gorica). Nagovor patra je mnogim segel v srce, saj je omenjal tudi partizane in žrtve... "Takrat je padla beseda, da bi nekaj podobnih potez kazalo še narediti. Tako je raslo iz enega v drugo, ljudje so se oglašali, izražali mnenja. Ne da bi si mislili, da smo ne vem kaj premaknili. A če smo v srcih ljudi premaknili kaj malega, je bilo že veliko narejenega", je prepričan Krpan, ki pove tudi, da so o pobudi o maši seznanili vse člane 49 krajevnih borčevskih organizacij od Ročinja do Lipe na Krasu. "Vsi so izrazili soglasje. Samo eden je rekel, da se nam malo meša v glavi, no, sedaj pa mi je ta isti čestital", pristavlja Krpan. Na vpašanje, ali sta pričakovala tak odziv: "Vsak, ki kaj dela, upa, da bo to obrodilo uspeh. Največje priznanje je bilo, da naju je podprl tako širok krog ljudi. Potem stvari kar sledijo. To je za naju največje priznanje, da se ljudje v teh najinih vrednotah povezovanja, pomiritve, sprave prepoznajo"... Preprostost, krotkost in srčna dobrota v odgovorih, poleg vsebine odgovorov so mi segle v srce; ugotovitve in razmišljanja patra Knavsa in gospoda Krpana glede odziva članov krajevnih borčevskih organizacij na povabilo k skupni maši lahko rečemo, da so prelomnica pri iskanju sprave med Slovenci. To je preroški načrt, ki hoče, da se vsi srečajo z božjim Usmiljenjem. To moje prepričanje izhaja tudi iz branja dnevnika poljske preroške svetnice Favstine Kowalske. Naj omenim samo dve od toliko Jezusovih sporočil, ki jih je Favstina zapisala v dnevnik. "S svojim Usmiljenjem sledim grešnikom na vseh njihovih poteh in moje srce se raduje, kadar se vrnejo k Meni. Pozabim na vso grenkobo, ki sem je bil deležen, in sem vesel njih vrnitve". In “Hči moja, napiši, da čim večja je grešnot, tem večja je pravica do mojega Usmiljenja, in spodbujaj vse duše, naj zaupajo v neizmerno globočino mojega Usmiljenja, ker želim rešiti vse. Izvir mojega Usmiljenja je odprla sulica na križu za vse duše; ni izvzeta nobena". Če je milost svete maše nekaj premaknila v srcih udeležencev, pa tudi tistih, ki se svete maše niso udeležili, vendar niso bili proti, je to velik dar Svetega Duha, ki bi se ga morala Cerkev močno veseliti, ker prvi in glavni namen obstoja Cerkve je večno zveličanje duš, kajti večna smrt je nekaj strašnega. Vse drugo pride potem. Žal, pa tega veselja ni bilo, kot sta ugotovila tudi župnik Kodelja "... Nekateri ne morejo pozabiti strahot, ki so se dogajale v polpreteklem času... " ter urednik Novega glasa "... pogrešali pa smo predstavnike verskih občil, kar samo priča o stanju duha na Slovenskem... ", ko sta komentirala odzive na skupno sveto mašo na Sveti Gori. Zgodilo se je kot v priliki o usmiljenem očetu. Oče objame mlajšega sina, ki se je vrnil, starejši brat pa protestira, vendar oče cbjame samo mlajšega. Kdaj se bo slovenska verska skupnost zavedala, da ni žalostno samo, da Cerkvi ni uspelo ohraniti moralnega kapitala, pridobljenega v hudih povojnih letih, ampak, da je tudi žalostno, da toliko desetletij, in še danes, ni odkritega, zastonjskega odpuščanja za storjene krivice. Zato vidimo v cerkvah, tudi v romarskih cerkvah, trudne kristjane, ki v glavnem med sveto mašo sedijo. Seveda temu niso vzrok samo velike vojne in povojne krivice, ampak tudi tiste male, vsakdanje, družinske ali delovne, ki ostanejo neodpuščene. Resen opomin, glede sovraštva in neod-puščanja, je izrekel sveti Gregorij Niški: "Če moliš Oče naš, da bi Bog nekoga kaznoval, ali pa če imaš v srcu sovraštvo, ne-odpuščanje do nekoga, moliš hudiča, ker je on tvoj oče". ER Na Hrvaškem šolani (2013) imeli zelo odziven referendum o spolni vzgoji v šolah. Program, s katerim je bila seznanjena javnost, ni bil primeren za tiste šolarje, katerim je bil namenjen, zato sta hrvaško cerkveno vodstvo kot tudi velika večina staršev, ki imajo šoloobvezne otroke, temu nasprotovala in referendum se je iztekel v korist le-teh. Zadnje čase pa so se pojavili katastrofalni podatki o mladinskih stranpoteh na Hrvaškem. Začnimo z alkoholom. Anketa, ki je bila opravljena med več kot 100.000 mladimi v evropskih državah, je pokazala, da hrvaški učenci zelo veliko kadijo in tudi uživajo alkohol. Po anketi iz leta 2005, ki je bila izvedena med 15-in 24-letniki na Hrvaškem, je bilo uživanje alkohola deset odstotkov manjše kot pri evropskih vrstnikih. Letošnja (2014) anketa pa je pokazala, da se je pitje alkohola dvignilo kar za 5 % nad evropsko povprečje. Alkohol je na Hrvaškem vsaj enkrat pokusilo že 96 % mladih med 15. in 24. letom. Večina jih začne piti med 14. in 16. letom. Najnižja ugotovljena starost je bila pri 11 letih. Skrb vzbujajoč je tudi podatek, da 43 % mladih pije alkohol od enkra t do trikrat tedensko. Kar 33 % od 600 vprašanih pa je izjavilo, da enkrat ali večkratna teden pije v dveh urah več različnih alkoholnih pijač. To že spada v pretirano opijan- je! Pri tem popivanju ne prednjači vino, ampak žgane pijače. Pa še to: šolsko ministrstvo je ugotovilo, da vsakega šestega dijaka dan po popivanju ni k pouku. Ob tej raziskavi je bila tudi raziskava o spolnem vedenju med mladimi. Na 155 deklicah je ginekološka raziskava pokazala, da jena Hrvaškem povprečna starost deklic pri vstopanju v spolne odnose 17 let. Največ tistih, ki zbolijo za katero od spolnih bolezni, pa se suče od 15. do 17. leta. Raziskava je tudi pokazala, da so za spolno prenosljive bolezni najbolj dovzetne deklice s slabim učnim uspehom kot tudi tiste, ki izhajajo iz problematičnih družin. Med njimi je zelo veliko takih, ki imajo redne spolne odnose z različnimi partnerji. Pa še dve ugotovitvi: veroučitelj na eni od srednjih šol v Zagrebu je ob tej anketi povedal: “Glede pijače bi se strinjal, se pa ne glede spolnosti. Tu se pretirava "! Veroučitelj iz Splita pa poudarja: “Z anketo se popolnoma strinjam in si upam trditi, da je glede spolnosti odstotek višji"! Vse te ugotovitve nekaterim ponovno odpirajo vprašanja spolne vzgoje po hrvaških šolah. Po drugi strani pa ima Hrvaška redni verski pouk v vseh šolah, kjer se lahko šolarji neobremenjujoče srečujejo tudi z vsemi temi problemi. Vsekakor tema, ki je ne smemo zanemariti tudi pri naši mladini. Ambrož Kodelja Posvet v organizaciji tednika Voce Isontina V Gorico bo prišlo več kot 180 urednikov katoliških tednikov udeležence maša, ki jo bo na Travniku daroval nadškof Reda-elli, v Kinemaxu bo nato delovno jutro o aktualnih evropskih vprašanjih. Popoldne bo okrogla miza z uglednimi - tudi tujimi -gosti. V soboto zjutraj bo mašo na Kostanjevici daroval murskosoboški škof Peter Štumpf, nato bodo člani posveta obiskali Oglej. Vmes bodo imeli priložnost bolje spoznati tudi druge zgodovinske, kulturne in enogastronomske značilnosti naših krajev. foto dpd V dneh od 3. do 5. aprila se bo več kot 180 urednikov italijanskih škofijskih tednikov v Gorici udeležilo posveta s trojezičnim naslovom Europa e con fini - Evropa in meje - Europe e cunfins ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne in 50-letnici škofijskega tednika Voce Isontina. Dogodek je v t. i. dvorani škofov goriškega ordinariata - v prisotnosti predsednika Italijanske zveze katoliških tednikov FISC Francesca Zanottija - prejšnji petek predstavil urednik goriškega tednika Mauro Ungaro. Navzoči so bili tudi generalni vikar msgr. Cabass, podpredsednica pokrajinske uprave Černič, župan Ro-moli, odgovoren za kulturno ko- misijo FISC Cammoranesi, podpredsednik Fundacije Goriške hranilnice Collini, zastopniki deželne zveze BCC, agencije Tu-rismo FVG, Neposrednih obdelovalcev Coldiretti in ISIG-a. Posvet se bo začel v četrtek, 3.4. popoldne, v KC Lojze Bratuž z "lectio magistralis" sarajevskega pomožnega škofa Pera Sudarja in zgodovinskim predavanjem Ivana Portellija. V petek zjutraj bo za Simpozij o Filipu Terčelju Vabljeni na Simpozij o Filipu Terčelju, ki bo potekal v soboto, 22.3.2014, v Domu krajanov v Ajdovščini s pričetkom ob 15. uri. Ob 18.30 bo sv.mašavšturskižupnijski cerkvi. Sodelujoči: - dr. Primož Krečič, postulator: Biografija Filipa Terčelja in razlogi za začetek postopka za beatifikacijo -Tino Mamič: Terčeljev rodovnik - mag. Renato Podbersič: Filip Terčelj in njegov čas v luči vatikanskih arhivov - dr. France Dolinar, Delovanje Filipa Terčel- ] ja v Ljubljani 1934-1946 - dr. Janez Juhant, Terčelj in razmere v krščanskem taboru v Ljubljani - mag. Bogdan Vidmar: Pričevanja o okoliščinah smrti Filipa Terčelja in Franca Krašne na območju Davče in Sorice - Marija Gasser: Vasi pod Ratitovcem pred letom 1945 in po njem. Sprehod po cerkveni stavbi (7) Cerkvena stavba kot vedno stara in vedno nova Liturgija, torej sveta maša in ostali zakramenti, je sredstvo, po katerem se človek rešuje in odrešuje, saj po svetih obredih deluje Kristus sam. Cerkvena stavba je prostor, v katerem se to dogaja, obenem pa je tudi prostor nenehne Kristusove navzočnosti v Najsvetejšem zakramentu, torej pod podobo kruha, kakor je Gospod sam obljubil: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta" (Mt 28,20). Gre torej za resnično Kristusovo navzočnost, ne le duhovno. Da bi katoliške cerkvene stavbe lahko to resnično navzočnost vsebovale in nanjo kazale, so vselej imele jasno strukturo in identiteto. Če se tej strukturi, obliki in identiteti odpovemo, je to jasen znak, da ne verjamemo več v ti- sto in tistemu, v kar se je 19. stoletij verjelo. To je znak, da se mora vse prilagoditi, da je treba vse preurediti tako strukturno kot tudi v smislu identitete. Toda, če bi to res veljalo, potem ne moremo govoriti o reformi, temveč o revoluciji. Je cerkvena stavba nekaj posebnega, ali je le ena izmed mnogih podobnih zgradb laične urbanistike? Nekdaj seveda ni bilo tako, saj je cerkvena stavba bila središče celotne urbanistične zasnove kakor tudi civilizacije. Da se o tem prepričamo, lahko vzamemo v roke, denimo, karto središča Milana, pa nam bo to jasno. Že res, da bodo danes naredili vse mogoče, da bi cerkvene stavbe pahnili čim bolj na rob mestne zasnove, vendar pa je prav zaradi tega pomem- bna cerkvena oblika, da je jasno, da gre za katoliško cerkev in ne kaj drugega. Če so sedaj cerkvene stavbe pahnjene na rob, kjer je praviloma mesto za garažne hiše, nakupovalna središča, industrijske in obrtne objekte, to še ne pomeni, da morajo od omenjenih objektov prevzeti tudi obliko in strukturo. Cerkvene stavbe tudi ne potrebujejo "demokratizacije", ker je to človeški poskus re-definiranja in preoblikovanja odnosa med verniki, duhovnikom in Bogom. Ta odnos je takšen, kakršen je. Od nekdaj je takšen in človek tega ne more spremeniti, pa naj obrača, kot hoče. Zato se je treba vsem tem spodletelim poskusom odreči, tako glede zunanje strukture cerkvenih stavb kakor tudi glede notranjosti le-teh, ki ji pravimo tudi "sakralni prostor". Zato Schloeder takole končuje svoje razmišljanje: "Izguba arhitektonskega smisla je bila v prejšnjem stoletju prav uničujoča. Šli smo skozi radikalne spremembe v filozofskem, liturgičnem in arhitekturnem modernizmu. Če se sedaj nahajamo ali ne v postmoderni, to sploh ni bistveno vprašanje za nas. Tisto, kar je za katoličana središčnega pomena, je to, da se sooči z globoko za-kramentalnostjo cerkvene stavbe. Po Božji previdnosti se lahko ponovno poslužimo tradicionalnih in tudi razodetih ključnih besed, ki so: telo, svetišče in mesto (ci-vitas). Danes se moramo spet poslužiti teh ključnih besed, kakor moramo tudi najti nove poti, da bi te resničnosti uspešno izrazili v Cerkvi, glede na sedanje okoliščine, v katerih se nahajamo. Na ta način lahko pridemo do takšne arhitekture, ki bo, kakor pravi sv. Avguštin, vselej stara, a hkrati ved- nikdar ne vidimo v kaki sodobni "sakralni zgradbi" (danes besede "cerkev" ni več "korektno" uporabljati), ampak vselej v baročnih, romanskih ali gotskih cerkvah. Vatikanski "kulturni minister" se namreč zaveda, da kulisa za navadnega človeka "s ceste" ni nepomembna. Navadni človek je vajen pač klasične cerkve, pa če bi ga še tako radi prepričali v nasprotno. Če naj bo torej res "Cerkev za ljudi" in "Cerkev za uboge", naj se ti ljudje in ubogi glede tega tudi upoštevajo pri gradnji cerkvenih stavb. Če že toliko za zgled kličemo naše vzhodne krščanske brate bizantinskega obreda, potem se po njih zgledujmo tudi glede tega. Andrej Vončina no nova". Ko spremljamo kardinala Ravasija (tudi še kot duhov- nika in nadškofa) v njegovih nedeljskih televizijskih mislih, ga NATEČAJA ZA ŽUPNIJE “ifeelCUD” ^ Bi I Urad Italijanske škofovske konference C.E.I. za promocijo ekonomske podpore katoliški Cerkvi je razpisal zanimiv natečaj, namenjen župnikom in mladim. Za župnije je to posebno dragocena priložnost. Vse informacije najdete na portalu www.ifeelcud.it. KAJ JE Je natečaj, namenjen mladim med 18. in 35. letom in župnikom vseh župnij v Italiji. KAJ SE ZMAGA Denarni znesek od najmanj 1.000 € do največ 29.500 € za uresničitev projekta družbene koristi, ki bi izboljšal življenje lastne skupnosti. CILJI • sensibilizirati mlade na temo gospodarske podpore Cerkvi • vplesti jih na aktiven način v nabirko • olajšati spoznanje sveta dela s praktično izkušnjo načrtovanja • omogočiti v zmagovitih župnijah specifične družbene cilje, ki so prišli na dan med predstavljenimi načrti. KAKO DELUJE Mladi si zamislijo načrt s specifičnimi značilnostmi družbene koristi in gospodarskega razvoja ter tekmujejo, da bi osvojili znesek za njegovo uresničitev. Mladi, ki želijo sodelovati, morajo: • organizirati nabirko obrazcev “osem tisočink” (8xmille), priloženih obrazcu CUD, v lastni župniji in jih v zaprti ovojnici oddati na CAF (center za davčno pomoč) • podrobno predstaviti načrt, ki ga nameravajo uresničiti • izdelati video posnetek, ki prikazuje ideje, predlagane v projektu. Video ni obvezen, vendar lahko poveča zmagani znesek za 10% in hkrati omogoča udeležbo na tekmovanju za nagrado občinstva: 1.000 € za video, ki na spletu prejme največ glasov. Višje je število nabranih obrazcev CUD, višja je vsota, ki jo je možno zmagati. Možno je se potegovati za zmago v 5 kategorijah: v vsaki kategoriji zmaga projekt, ki ga bo imela žirija za najbolj zaslužnega, pač v skladu z ocenjevalnimi kriteriji, ki so navedeni na portalu. KDAJ • Natečaj traja: od 1. marca 2014 do 30. maja 2014. • Zmagovalci bodo razglašeni na portalu: 26. junija 2014. • Projekt je treba uresničiti do 31. januarja 2015. Urad C.E.I. za promocijo ekonomske podpore katoliški Cerkvi *—^ • V"| NOVI 6 20. marca 2014 vjOriSJkxl GLAS OPZ Emil Komel v Ljubljani Uspešen nastop v ljubljanskih Križankah V mesecu marcu in aprilu je veliko srečanj med pevskimi zbori; če se srečajo otroški zbori, je to še dodatna vrednost, saj je mladina v svoji sproščenosti veliko bolj pristna in prepričljiva. Ko so taka srečanja združena s kakovostnim pevskim nastopom, je to pravi kulturni užitek, ki zelo obogati nastopajoče in poslušalce. Foto DP Do take prireditve in nastopa je prišlo v soboto, 15. marca, v Viteški dvorani v Križankah v Ljubljani. Večer sta sooblikovala Otroški pevski zbor Glasbene matice iz Ljubljane in Otroški pevski zbor Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice. Prvega je vodila Irma Močnik, drugega pa Damijana Čevdek Jug. Nastopa otroških zborov je povezal Mali godalni orkester Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, ki je nastopil pod taktirko Noemi Cristiani. Na klavirje ljubljanski zbor spremljala Sara Bunič, goriškega pa David Bandelj. Zelo posrečeno je bilo povezovanje koncerta, ki ga je mojstrsko opravil Aleš Ugovšek. Na oder je povabil priznanega skladatelja Damijana Močnika, kije posredoval otrokom nekaj vzpodbudnih besed in jih navduševal za zborovsko petje. Damijan Močnik je uglasbil osem pesmi, ki so jih zapeli ljubljanski otroci. Aleš Ugovšek se je pogovarjal tudi z mladimi pevci in v šali povedal marsikatero resnico o vlogi petja. Pred mikrofon je povabil dve deklici goriškega zbora, ki sta mu zaupali, da ko bosta odrasli, ena bo pevka, druga pa igralka. Otroški zbor Emil Komel seje lepo predstavil s posrečeno izbranim programom in z vrhunsko izvedbo. Zborovodkinji Damijani Čevdek Jug gre vse priznanje, da je tako lepo pripravila otroke, ki so s petjem in z gibi navdušili številno publiko, ki je napolnila lepo Viteško dvorano v Križankah. Za konec bogatega večera sta zbora skupno zapela dve skladbi. Otroci in spremljevalci so izkoristili lep sončen dan in si ogledali tudi nekatere zanimivosti Ljubljane. Obiskali so tudi Mestni muzej Ljubljana, v katerem je razstavljeno najstarejše leseno kolo z osjo na svetu in ima 5200 let. DP ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA ZVEZA PEVSKIH ZBOROV PRIMORSKE ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV V ITALIJI ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI PRIMORSKA POJE 2014 petek, 21. marca, ob 20.30 Standrež, cerkev Sv. Andreja ap. nastopajo: Duhovni MePZ A.M. Slomšek, Slovenski dom - Zagreb MePZ Brnistra - Sv. Anton MePZ Mačkolje CeMePZ Zvon - Ilirska Bistrica ZeVS Vinika - Medana CeMePZ Sv. Jernej - Opčine ŽeVS MPZ Barkovlje Komorni zbor Ipavska - Vipava Soprireditelj Prosvetno društvo Standrež nedelja, 23. marca, ob 17. uri Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž nastopajo: MoVS Kantadore - Brezovica MePZ Rečan - Grmek MePZ Senožeče ZePZ Ivan Rijavec - Črni Vrh nad Idrijo MePZ Haliaetum - Izola MoPZ Vasilij Mirk - Prosek Kontovel MePZ Frančišek Borgija Sedej - Steverjan Soprireditelj Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice KCLB, Krožek Anton Gregorčič / Srečanje pod lipami Valdostancem grozi jezikovni zaton V Dolini Aosta, najmanjši italijanski deželi, ki uživa polno statutarno avtonomijo tako kot Furlanija Julijska krajina, Tridentinska - Južna Tirolska, Sicilija in Sardinija, sta narodna zavest in frankoprovansal-ski j ezik v veliki nevarnosti, da bosta izginila. Če ne bo prišlo do pomembnega preobrata, in to predvsem na šolskem področju, bo težko zaustaviti jezikovni zaton Valdostancev. Tako, skoraj obupno sliko, ki je slonela na konkretnih in aktualnih dejstvih, sta v pogovoru s prof. Tomažem Simčičem prikazala gosta iz Doline Aoste na petkovem srečanju pod lipami v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in Krožka Anton Gregorčič. Gostje iz Doline Aoste, med katerimi sta bila Jeanette Bondaz, podjetnica in predstavnica kulturnega društva Esprit Valdotaine, in Etienne Andrione, tajnik Fundacije "Emile Chanoux", sta zaradi prijateljskega in strokovnega odnosa s prof. Simčičem prišla na obisk, da pobliže spoznata slovenske šole na Goriškem in Tržaškem. V petek, 14. marca, dopoldne sta v spremstvu ravnateljice večstopenjske šole Gorica Elisabette Kovic obiskala nekatere vrtce, osnovne šole ter nižjo srednjo šolo Ivan Trinko; med obiskom šole v Šte-verjanu jih je na občini sprejela tudi županja Franka Padovan. Popoldne sta si ogledala čezmejno goriško okolico in nekatere zanimivosti, med katerimi grobnico Burbonov na Kostanjevici. Sobotni del je bil namenjen obisku liceja France Prešeren v Trstu. Odv. Peter Močnik jim je v četrtek popoldne dal nekaj pravnih nasvetov za pripravo zahteve za pouk v francoskem jeziku, na isti dan v večernih urah pa je bilo na vrsti prijateljsko srečanje z nekaterimi predstavniki Slovenske prosvete in Društva slovenskih izobražen- cev v Trstu. Na petkovem srečanju pod lipami je Andrione govoril o sintetičnem zgodovinskem poteku stanja fran-koprovansalščine. Navedel je, da se je leta 1858, na zadnjem popisu Sardinskega kraljestva, 95% Valdostancev izjavilo za francosko govoreče. Kraljevina Italija je leta 1884 dala enake pravice obema jezikoma, čeprav so se že kazali znaki raznarodovanja. Po 1. svetovni vojni se je pritisk začel večati z gradnjo industrijskih objektov in s prihodom delovne sile iz drugih italijanskih dežel. Pod fašističnim režimom (1922 -1945) je bila uporaba francoščine prepovedana, imena, priimki in krajevni nazivi pa poitalijančeni. Leta 1948 je stopil v veljavo statut, ki je v deželi Doline Aosta uvajal avtonomijo. Italijanski in francoski jezik imata v statutu iste pravice. Uveden je dvojezični šolski sistem, a zaradi pomanjkanja učnega osebja, ki bi obvladovalo materin jezik, in vse večjega nezanimanja se raba francoščine ne izvaja, razen v redkih primerih, ki so sad prizadevanj posameznih učiteljev oziroma profesorjev. Nekaj upanja je prinesla ustanovitev univerze v Aosti leta 1997, a žal se je tudi ta poizkus izjalovil, saj je bila francoščina spet potisnjena v ozadje. Kakšne negativne posledice je to prineslo, kaže ljudski popis iz leta 2001, v katerem se je za francosko govoreče izjavilo le 2% Valdostancev; od teh jih je velika večina rojenih izven dežele. Še najbolj zgovoren je primer občine Cogne, kjer je bila predvojna generacija 100% francoska, generacije, rojene v sedemdesetih in osemdesetih letih, pa se vse izjavljajo za Italijane. Nič boljše ni niti na politični ravni. Kljub temu da je v Dolini Aosta od nekdaj najmočnejša avtonomistična stranka Union Valdotai- ne, se politika bolj ukvarja z upravljanjem ozemlja in njihovim razvojem, malo ali nič pa z jezikovno in šolsko politiko. Pri tem se pozna močan vpliv priseljencev iz italijanskega juga. Jeanette Bondaz se je predstavila kot nekdanja učiteljica in mati ter občinstvu povedala o obeh izkušnjah. Največji problem šolskega sistema v Dolini Aosta je dejstvo, da učno osebje ne pozna francoskega jezika. Kljub temu da imajo vsi plačan dodatek, ker poučujejo na dvojezičnih šolah, se le redki trudijo, da razlagajo snov v materinem jeziku. Velik problem je univerza, ki je bila ustanovljena z namenom, da to vrzel zapolni. Po 12 letih pa ne beležijo nobenega uspeha, saj vzgojitelji, ki se za poklic pripravljajo tam, ne poznajo francoskega jezika. Kot mama je doživela pravi pretres, ko je vpisala otroke v šolo in ob vrnitvi domov so jo otroci vprašali, zakaj z njimi govori jezik, ki ga nobeden ne pozna. Nad tem se je močno zamislila, kam vse to vodi, in se odločila, da je treba nekaj narediti. V drugem delu srečanja so po- Slovensko planinsko društvo v Gorici vabi na večdnevni izlet v Pireneje, predvidoma od 18. do 25. junija, v sodelovanju in organizaciji tur. agencije Alpetour. Program obsega planinski in turistični del. Rok za prijave: 31. marec. Informacije: Vlado tel. 0481/882079 v opoldanskem ali večernem času; e-posta vlado. klemse@virgilio. it. PD Štandrež vabi na društveni izlet v Barcelono od 22. do 27. aprila. Na programu so: Aix En Provence, Carcassone, Perpignan, Llore de Mer, Barcelona, Montserrat, Figueres, Beziers, Marseille. Informacije na tel. 0481 20678 (Božo) ali 347 9748704 (Vanja). Romanje v Medjugoije od 2. do 5. maja letos. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Dolines postankom na Kozini za tržaške romarje. Vpis pri g. Darku za Gorico (tel. št. 3703201305), za tržaško pri g. Jožetu Markuži (tel. št. 040 229166), za Novo Gorico 00386 5 3022503. Potovanje z udobnim avtobusom. Slovenski in italijanski državljani potujejo z veljavno osebno izkaznico. Potovanje z Novim glasom v Maroko bo od 21. do 28. maja 2014; odhod z letališča v Ronkah. Za vpisovanje in informacije: uprava Novega glasa v Gorici, tel. 0481 533177, uredništvo v Trstu, tel. 040 365473, g. Jože Markuža tel. 040 229166. Kdor želi prejeti program po elektronski pošti, naj sporoči na naslov: mohorjeva@gmail. com ali uprava@noviglas. eu PD Rupa-Peč vabi na tradicionalni letni izlet, tokrat v Jordanijo, ki bo potekal od 19. do 26. avgusta 2014. Informacije na tel. 0481 882285 (Ivo Kovic). Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. štev. 00386 30 325 558. Zanesljiva in diskretna gospa pomaga pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. št. 00386 41529652. Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. štev. 00386 31449311. Kadarpotrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na tel. štev. 00386 41256240. 32-letnaprofesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. štev. 0038641256240. slušalci postavili vrsto vprašanj. Med temi sta dve zadevali odnos Francije in Cerkve. Andrione je povedal, da se Francija ni nikoli zanimala za frankofonsko manjšino v Dolini Aoste, izjema je bil le gen. Charles de Gaulle. Katoliška Cerkev pa je bila pravi steber ohranjanja francoskega jezika in kulture, žal se je to končalo v obdobju fašizma. K temu je Jeanette Bondaz dodala svojo izkušnjo ob prejetju sv. birme. Zakrament je namreč prejela od domačega župnika, ker škof ni hotel uporabljati francoščine. Danes je Cerkev v Dolini Aoste v resnih težavah, saj se močno poznajo vplivi sekularizacije, ki so za manjšino toliko bolj hudi. V glavnem mestu Aosta imajo namreč le eno mašo v francoskem jeziku, ki jo obiskuje malo vernikov. Na koncu sta oba gosta zagotovila, da jima je tridnevni obisk ponudil veliko izzivov, ki jih bosta ponesla domov z željo in voljo, da bi se negativno jezikovno stanje izboljšalo. Za prisotno občinstvo in tudi našo skupnost je to pričevanje lahko opomin, da je slovenska šola dragocen in nenadomestljiv dejavnik pri ohranjanju naše identitete, jezika in kulture ter ji moramo namenjati kar največjo pozornost. Kvalitetno opravljam gospodinjska dela: likanje, čiščenje... Pokličite na tel. štev. 0038641885539. Darovi Za Novi glas: N. N. K. 500 evrov. V spomin na strica Ivota Tomšiča darujeta nečakinji Andreina in Lučka 100 evrov za Društvo slovenskih upokojencev za Goriško. Vspomin na dr. Draga Legišo daruje za Novi glas Daniel Kranjc 50 dolarjev. Sožalje V spomin na Iva Tomšiča, dolgoletnega društvenega člana in odbornika, izreka iskreno in globoko sožalje prizadetim svojcem Društvo slovenskih upokojencev za Goriško. RADIO SPAZIO Vrata prali vzhodu (od 213.2014 do 27.3.2014) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.00 do 22.00. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 21. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2. Sobota, 22. marca (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju. Nedelja, 23. marca (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 24. marca (vstudiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zanimivosti iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Naši zbori pojo - Obvestila. Torek, 25. marca (v studiu Matjaž Pintar); Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 26. marca (v studiu Danilo Čotar); Pogled v dušo in svet: Skrivnosti ptičjega petja - Izbor melodij. Četrtek, 27. marai (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti iz sveta - Obvestila. KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZORUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV « (Eb CISL PENSIONATI KAMPANJA ZA VČLANJEVANJE 2014 www.pensionati.cisl.it n glas Aktualno m.™*.™ 15 V spomin Bogdanu Žoržu Veselite se življenja Ob novici, da je Bogdanov 'kamino' končan, smo ostali brez besed. Pojavilo se je tisoč vprašanj: "Le kako se je to lahko zgodilo njemu, ko pa je na naša številna vprašanja vedno imel razumen odgovor"? Verjamem, da je imel tudi za svojo bolezen odgovor, saj je pred ciljem hitel pisati in sporočati, kar je v srcu čutil. Kolikokrat smo v času bolezni in slovesa ponovili njegove besede, ki jih je zapisal v času poslavljanja: "Veselite se življenja, v vsakem njegovem trenutku. Veselite se, ko vam gre dobro, a tega mi ni potrebno posebej poudarjati, saj je to vendar zelo naravno, mar ne? Veselite se takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da vi česa takega ne bi prenesli! Veselite se, ko vam gre narobe, saj so to za vas morda čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj zares pomembnega in koristnega naučite, se obogatite za veliko izkušnjo življenjske modrosti. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutki dani trenutkih posebne milosti, da niste sami in zapuščeni, le odprti morate biti za to milost". Slovo od Bogdana je bilo v dor-nberški cerkvi milost za nepregledno množico vseh, ki smo prišli. Po obrazih sodeč, se mi je porajal občutek, da ne kropimo njega, temveč je posodica z blagoslovljeno vodo namenjena nam, da se veselimo vsakega dne, ki nam je podarjen, da se veselimo talentov, ki nam jih je Bog dal, predvsem pa da ljubimo božje stvarstvo in svoje bližnje. Veliko besed je bilo izrečenih in iz vseh je bilo čutiti bolj kot žalost ob izgubi dragega prijatelja upanje in pričakovanje, da imamo priprošnjika v nebesih. Gasilci, planinci, pevci, domačini, domači župnik in so-maševalci so povedali na glas, v srcih nepregledne množice pa je ostalo na tisoče neizgovorjenih besed in zahval. Sama sem z njim sodelovala pri Karitas in za Bogdana lahko trdim, da je naša Karitas rasla skupaj z njim. Od konkretnega zbiranja pomoči za begunce do strokovnega spremljanja različnih programov. Na papirju je bil voditelj odbora za svetovanje in član Tajništva Škofijske karitas Koper; v praktičnem pomenu pa je bila njegova beseda kompas za življenje po veri. V vsakem vprašanju, v vsaki stiski je znal poiskati odgovor v Božji besedi. Bili smo skupaj, ko sta z ženo Zdenko ustanavljala mladinski dom v Čepovanu. Na svoje oči sem videla, da sta obenem popravljala hišo in pripravljala dom. Druga kolonija Umetniki za karitas je bila namenjena 'njegovim otrokom'. Veliko otrok in mladih je z njegovo pomočjo začelo novo pot. Seminar za neprofesionalno svetovanje je bil ena od najdragocenejših investicij pri Karitas. Septembra 1997 sta z ravnateljem začela prvi seminar, nato pa vsako ■fc X m i drugo leto novega. Več kot 150 sodelavcev Karitas je pridobilo znanje, ki nam še danes koristi pri pomoči ljudem v stiski. Ostalo mi je v spominu vikend srečanje, ko je bila taka megla, da se ni videlo niti korak pred sabo. Ko smo se končno zbrali, je Bogdan poskrbel, da je bila megla prispodoba za spoznavanje in reševanje ovir. Še vedno se ob različnih problemih spogledamo in rečemo. "Bogdan nas je tako učil". Prišle so posebne težave in stiske in Bogdan je bil vedno zraven. Potres v Posočju ni povzročil le gmotne škode in tega se je Bogdan še kako zavedal, saj je bil z ga- Ob koncu smučarske sezone Uspešni organizatorji, prepoznavni tekmovalci Konec tedna, ko bomo stopili tudi v koledarsko pomlad, se bo na vseh ravneh končala zimska športna sezona, o kateri smo že pisali v zadnjem srečanju. Pri kraju pa je tudi tekmovalno leto 2014 za smučarje amaterje in mlade, ki se navdušujejo nad belimi strminami in ravnicami. Ker je bilo vreme zdaj najugodnejše in snega v zimsko-športnih središčih v naši deželi in na Primorskem ne manjka, se je sezona v bistvu zgostila v februarju in marcu. Ago-nisti, ki tekmujejo na federacijski ravni, pa so nastopali že prej. V nedeljo je veliko italijanskih deželnih odborov smučarske zveze organiziralo pokrajinska prvenstva. Postojanka Tržačanov je bil letos Trbiž, goriškega čezmejnega prvenstva pa Kranjska Gora. Začnimo v dolini pod Pon-cami, kjer je v nedeljo tekmovalo 100 alpskih smučark in smučarjev. Bila je to deseta izvedba brezmejnega tekmovanja, ki ga Združenje slovenskih športnih društev v Italiji podpira že od vsega začetka. Organizatorje prvenstva sta v Kranjski Gori poleg prvega moža ZSŠDI Ivana Peterlina počastila tudi predsednik deželnega odbora olimpijskega komiteja CONI Giorgio Brando-lin in odbornica za šport Pokrajine Gorica Vesna Tomšič, ki se je prva pognala po progi. Udeležba je bila letos malce skromnejša, ker so istega dne v Kranjski Gori boljši slovenski tekmovalci nastopali na državnem prvenstvu. Mladinka Slovenskega planinskega društva Gorica Alessia Fantini je postala čezmejna go- riška prvakinja, med moškimi je bil najboljši komaj 14-letni dijak trbiškega športnega liceja Ba-chmann, Bezjak Lorenzo Nicoli, več smučark in smučarjev s slovenske strani pa je prevladalo v posameznih mladinskih kategorijah. Na Trbižu je bilo živo dva dni, saj je bilo v soboto tržaško prvenstvo v teku na smučeh, v nedeljo pa še v alpskem. Dogodka je letos uspešno priredil Smučarski klub Devin, svojo krono pa je ponudilo tudi ZSŠDI. V smučarskem teku v klasični tehniki je moči merilo kakih 60 atletov, Devin in Mladina sta odnesla kar nekaj prvih mest na mladinski ravni (članska prvaka sta Aliče Ve-gliach in Nicola Iona). Pokrajinska prvaka za Trst v alpskem smučanju pa sta po zmagi po dveh spustih veleslaloma Silvia silci med prvimi na terenu. Hitro smo zbrali ekipo udeležencev seminarjev in šli v Bovec. Hodili smo teden za tednom in se pogovarjali s starši in otroki, ki zaradi strahu zvečer niso mogli zaspati. Najtežje probleme je prevzel sam, ostalo je prepustil nam. Pobratenje s Škofijsko karitas Banja Luka je bilo spet širše zastavljeno. Njihovi sodelavci so se zaradi problemov, ki jih je pustila vojna, srečevali z izgorelostjo in skupaj z ravnateljem sta večkrat šla v Bosno in pomagala. Pojavljale so se nove stiske, zato smo se večkrat srečevali in predebatirali problematiko, vedno več je bilo elektronskih sporočil in telefonov, kjer nam je povedal svoje mnenje. Neštetokrat je rekel: "Jaz bi naredil tako, kako boste naredili vi, pa premislite in prevzemite odgovornost". V stečajih, odpuščanjih in brezposelnosti je kmalu zaznal, da ti ljudje ne rabijo le materialno pomoč, temveč sočloveka. Ob stečaju podjetij je vodil delavnice za vse, ki nimajo družine in so v tej stiski ostali sami. JURIJ PALJK Pri načrtovanju Materinskega doma je bila njegova beseda nepogrešljiva. Posebna skrb so vedno bili za Bogdana otroci in še danes, ko pišemo o programu Popoldan na Cesti, ki se je razvil in deluje kar na več lokacijah, zapišemo, da je Bogdan Žorž idejni oče projekta. Zase lahko rečem, da bom njegovo kleno besedo najbolj pogrešala na Tajništvu Škofijske karitas. Vse stiske in težave j e videl širše, v vsaki stiski je videl izziv; kolikokrat nam je ponovil: "Služb sicer ni, je pa delo, zato je potrebno ljudi vzpodbujati, da poprimejo za vsako delo". Tudi sam se je tega še kako držal, nekaj dni, preden je prvič šel v bolnišnico, sem ga klicala, pa je žena rekla, da obira oljke. Nikoli nismo sešteli, verjetno tudi Bogdan ne, koliko predavanj, delavnic, srečanj je bilo, da ne govorim o tisočih mladih in starejših, ki so ga prišli poslušat. Ob tem se je potrebno zahvaliti Bogdanovi ženi Zdenki, tudi sodelavki Karitas, tudi zaradi nje in njune ljubezni je zmogel zasejati to, kar bomo še dolgo želi. Ne bi omenjala številnih knjig, ki so dragocen pripomoček učiteljem, vzgojiteljem, staršem, starim staršem ... Hvala, Bogdan! Še bi lahko pisala, imel je številne talente, ki jih je v polnosti delil z nami vsemi. V zadnjem letu sem, ko sem ga poslušala, večkrat pomislila, da je v sorodu s papežem Frančiškom, ker tako iskrivo zago-varja ljudi na robu. Pri njem sem občudovala, da ni ločil med pomembnimi in navadnimi ljudmi. Zanj so bili vsi pomembni, ker so že v izviru Božji otroci. Ne bom pozabila dogodka, ko je umrl revež, ki mu je pomagal v številnih stiskah in težavah. Na njegov pogreb je prišel v obleki in kravati, kar pri njem ni bilo pogosto, ter pripravil nagovor, v katerem ni manjkalo spoštovanja in ljubezni. Ko sem v času slovesa poslušala in razmišljala, kje vse je Bogdan pustil svoj pečat, sem si rekla: "Človek bi moral živeti 300 let in še ne vem, če bi zmogel to, kar je Bogdan zmogel v šestinšestdesetih letih". Njegov zemeljski 'kamino' je končan, z njegovimi mislimi, ki jih je veliko v knjigah in srcu, bomo šli naprej, dokler nam bo dano. Za Bogdana pa še kako drži: "Moder in pravičen mož, resničen v besedi, pravičen v sodbi, preudaren v nasvetu in prizadeven v dejavnosti". Bogu hvala zanj. Jožica Ličen KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 181 Faiman in Michele Messidoro. Član Mladine Ivan Kerpan je bil četrti. Skupno je nastopilo več kot 250 smučark in smučarjev, tudi tu pa so se naši klubi uvrstili visoko na društveni lestvici in posegli po nekaterih naslovih v mladinskih in veteranskih starostnih skupinah. Ta konec tedna se bo končal tudi Primorski smučarski pokal, prejšnji vikend pa je bilo živo v kraju Forni di Sopra, kjer je bil v soboto v organizaciji Devina, Snežnika in Šentjanža 25. Pokal prijateljstva treh dežel - 10. Memorial Lucijan Sosič, v nedeljo pa še 32. zamejsko smučarsko prvenstvo. Pokal prijateljstva (225 udeležencev) skupaj krojijo slovenska društva (letos kar 18) iz Italije, Slovenije in Avstrije in je bil tudi tokrat veljaven za Primorski smučarski pokal. Zamejsko prvenstvo pa je zgodovinsko velik praznik našega smučanja, nastopilo je okoli 180 privržencev. Članska prvaka sta bila Alessia Fantini (SPDG) in Ivan Kerpan (Mladina), mladinska pa Katrin Don (Brdina) in Jan Ostolidi (Mladina). Vse zapisano zadeva v glavnem promocijska, torej bolj rekreativna srečanja, ki niso pod okriljem smučarske zveze, so pa za gibanje naših petih društev, za družine in za našo skupnost izjemno pomemben družabni in povezovalni element. Druga stvar je tekmovalno smučanje, v katerem pa so nekateri slovenski klubi vendarle prepoznavni. V najmlajših kategorijah je bilo v tej zimi več deželnih naslovov, po Italiji pa je največ poti prehodila 16-letnica openske Brdine Katrin Don, ki je pred nedavnim na primer tekmovala na vsedržavni fazi ugledne trofeje Topolino. HC Priznam, da me je že naslov knjige, ki jo je napovedala Mladinska knjiga in se je glasil Divja, pritegnil in ima torej, kot je imel velikokrat že doslej, prav Umberto Eco, ki je tudi sam nekje bežno omenil, da je njegov roman Ime rože imel uspeh tudi zaradi posrečenega naslova. Pobrskal sem po spletu in izvedel nekaj več, prvič tudi to, da obstaja v Združenih državah Pacifiška gorska pešpot, ki se razteza od Mehike do Kanade in meri dobrih 1800 kilometrov. Žal mi je tudi bilo, da se nisem mogel udeležiti predstavitve knjige Divja, ki jo je napisala Cheryl Strayed in z njo dosegla neverjeten prodajni uspeh, konec letošnjega leta naj bi prišel tudi istoimenski film na velika platna, a tako pač je, vsega se enostavno ne da. Najbolj žal mi je bilo zato, ker se je predstavitve knjige v Ljubljani udeležil edini Slovenec, ki je Pacifiško gorsko pešpot že prehodil in bi ga bilo zanimivo poslušati, a to vem šele sedaj, ko sem knjigo prebral. Mogočna Pacifiška gorska pešpot vodi namreč od mehiške meje skozi puščave Kalifornije, ledene višave Sierre Nevade, oregonske gozdove preko Mosta bogov do kanadske meje. Ko človek prebere številko 1800 kilometrov in ve, da je 26-letno dekle to v samoti prehodilo, mora spoštljivo umolkniti in tako spoštljivo sem se tudi sam lotil prebiranja lično opremljene knjige s fotografijo zdelanih gojzarjev na naslovnici, in to na dan, ko sem se po prejeti anonimki, v kateri mi je bilo že navsezgodaj v uredništvu spet povedano, kako grdo pišem, in sem se zato ponovno iskreno vprašal: "Kaj sploh počnem tukaj"? Iskreno priznam, da sem sam dodal zraven še tisti italijanski: "Ma chi me lo fa fare! - Le kdo me sili, da to počnem"!, ki mi velikokrat pomaga, da se dobesedno otresem slabega, ki ga vsako anonimno pismo prinese s seboj. Ko sem knjigo nekaj dni kasneje odložil, vmes me je hčerka Tina, ki konec tedna prihaja iz Ljubljane domov, v soboto zvečer med gledanjem nekega filma, presenetila z opazko: "To pa že mora biti knjiga, če tako bereš"! Sedel sem namreč zraven nje, v kotu na divanu, pod svetilko in prebiral zadnje poglavje. Odgovoril sem suho: "Ni ena tistih mojih knjig, a vem, da bo tebi všeč"! Prijatelj Aleš Berger mi je pred časom pripovedoval, kako je na gradu v Kromberku prisostvoval predstavitvi knjige Borisa Pahorja, ki jo je z avtorjem pripravila prijateljica Tatjana Rojc ob pisateljevi častitljivi stoletnici. Rekel mi je, da mu je bilo všeč, kako je starosta slovenskih književnikov, ki ga odlikuje mladostni žar, odgovoril na neko vprašanje, ki se je glasilo približno takole: "Pa kaj vas žene, da pri sto in več letih toliko nastopate"? Boris Pahor, da je preprosto odgovoril: "Jaz kar grem"! Z Alešem sva se veselo smejala, bila družno iskreno vesela odgovora, ki je čista zaveza življenju. In prav tega Pahorjevega odgovora sem se spomnil, ko sem na spletu po prebrani knjigi iskal vse, kar se je dalo izvedeti o ameriški pisateljici Cheryl Strayed. Ko je knjigo izdala, je imela Cheryl prvo javno branje in tam je v prvi vrsti sedel par, o tem pa sama takole poroča: "Na prvem branju te knjige je v prvi vrsti sedel starejši par, ki se mi je zdel nekam znan. Toda v malem kraju, kjer živim, se mi zdijo vsi nekam znani. Potem mi je gospod pokazal fotografijo, na kateri smo mi trije. Takoj sem vedela, kdo sta. Srečala sem ju v Oregonu v kampu, kjer sta imela piknik, in prijazno sta me povabila za mizo. 17 let kasneje sta mojo fotografijo videla v časopisu. Gospa je povedala, da je večkrat pomislila name. Ko me je vprašala, kako sploh lahko hodim, ko imam tako ranjene noge, sem ji odvrnila: 'Kar grem, korak za korakom'. Gospa je rekla, da se je na te besede spomnila vsakič, ko ji je bilo težko". Mimogrede: zasluge za planetarni uspeh knjige Divja ima sicer res prehojena pešpot in iskrivo avtoričino pisanje, da ne govorim niti o njeni težki življenjski zgodbi, a najbolj pa gotovo slovita temnopolta televizijska dama Oprah Winfrey, v ZDA in v svetu gotovo najbolj vplivna ženska na medijskem področju, ki je bila navdušena nad knjigo in življenjsko zgodbo Cheryl Strayed in je dala knjigi takoj po izidu tisto reklamo, ki je potrebna, da neka knjiga postane "superuspešnica". "Če sem dvomila skoraj o vsem, o tem nisem: divjina je čista in jaz sem delček nje", je nekje v svoji knjigi, ki ni samo potopis, kot jo zmotno predstavljajo, saj gre za življenjsko zgodbo iskanja same sebe in smisla v življenju, zapisala Cheryl Strayed in prav ta citat je bil najbolj ljub Oprah Winfrey, ki se je, podobno kot Cheryl, tudi sama izvila iz revščine in postala slavna, bogata, uspešna, kot se sedaj dogaja ameriški pisateljici. Zakaj pravzaprav pišem o tej knjigi? Iskreno in pošteno ter jasno in glasno povem, da sem knjigo prebral na dušek, in to zato, ker se tudi sam počutim tako, kot se je počutilo dekle pri 26 letih, ko je bilo prenasičeno vsega, ko ni našlo smisla več v svojem vsakdanjiku in je čisto slučajno v neki prodajalni naletelo na vodnik po sloviti in zastrašujoči ter 1800 kilometrov dolgi Pacifiški gorski pešpoti. In se je Cheryl nekega dne leta 1995 odločila, da gre, tako kot pravi naš Boris Pahor: "Jaz kar grem"! Sam sem prepričan, da knjiga Divja tudi na Slovenskem žanje neverjeten uspeh predvsem zato, ker nas je dosti takih, ki bi "kar šli", pustili za nekaj časa vse in šli, čeprav vemo, da bi se na novi poti nenehno spraševali: "Kaj sploh počnem tukaj"?, a bi istočasno vsak dan morali naprej. Ker nočem morebitni bralki ali bralcu pokvariti užitka ob prebiranju debele knjige Divja: izgubljena in najdena na pešpoti življenja, poslovenila jo je Danica Križman, bom samo zapisal, da je ganljivo v knjigi predvsem prebirati, kako Cheryl skuša preboleti smrt svoje mame in druge brodolome, ki jih s seboj prinese življenje predvsem tistim, ki jim je že v zibelko položena revščina. Ko sem v nedeljo pozno popoldne odpeljal hčerki Ivano in Tino v Novo Gorico na avtobus za Ljubljano, sem videl, da ima Tina v roki knjigo Divja, počasi je ob odhodu na avtobus vlekla za seboj veliko potovalno torbo in istočasno zvedavo gledala naslovnico knjige. Obrnil sem in se po nekaj dneh druženja z Divjo vrnil v stvarnost svojega vsakdanjika. Ea Premiera: Striček Vanja v v Cehov brez Čehova V letošnjo sezono, naslovljeno Sledi srca je Slovensko stalno gledališče uvrstilo tudi delo ruskega pisatelja in dramatika Antona Pavloviča Čehova (1860-1904), enega najpomembnejših predstavnikov ruske književnosti ob koncu 19. stoletja. Kot pravijo literarni zgodovinarji, je Čehov močno vplival na razvoj svetovne dramatike, saj je ustvaril "izviren tip drame, se odrekel tradicionalnim dramskim postopkom in zapletom ter trdni kompoziciji realistične drame in dramo spremenil v niz rahlo povezanih liričnih pripovednih in razpoloženjskih prizorov". Njegova najljubša tema je brezizhodno življenje ruskih podeželskih izobražencev, ki sanjajo o lepši prihodnosti in hrepenijo se izseliti iz zakotnih krajev v sijajno Moskvo. Take želje z mislijo na večdesetletno garaško delo na posestvu, predvsem v prid egoističnega svaka profesorja, moža umrle sestre, ki se je znova poročil z zelo mlado žensko, se pletejo tudi v srcu strička Vanje, Vojnickega, in njegove nečakinje, profesorjeve hčere Sonje, ki neznasko in nesrečno hrepeni po ljubezni in usiha na podeželju sredi ruskih gozdov. Tisti gledalec, ki je ob programski napovedi SSG pričakoval, da se bo spet lahko zatopil v ta nekdanji ruski svet in močno občutil silo hrepe- nenja in razbolelost ranjene duše, zazrte v neuresničljive sanje, kar je tako mojstrsko znal ubesediti Čehov, se je bridko motil. Sporočila svetovnih klasikov od antike naprej so tako globoka in pronicljiva, da so enostavno veljavna zmeraj, v vsakem času in družbenopolitični danosti, zato jih ni treba za vsako ceno "posodabljati", čeprav si režiserji skupaj z dramaturgi pač vselej privoščijo kak poseg v tekst. Spremljevalci umetniškega dela naše gledališke hiše smo radovedno čakali na to postavitev Strička Vanje. Uprizoritve Čehova pač vselej prikličejo pozornost. Že pred premiero je bilo sicer napovedano, da to ne bo "klasični" Čehov, ampak avtorski projekt mladega, 28-letnega pisatelja in režiserja Nejca Gazvode iz Novega mesta, ki je prejel že kar nekaj nagrad za svoje literarno delo. Njegov filmski prvenec Izlet je osvojil pet nagrad Vesne na Festivalu slovenskega filma in veliko nagrado žirije na filmskem festivalu Nashiville, pa še druga priznanja. Njegov gle- dališki avtorski projekt Divjad v produkciji Mini teatra je bil uvrščen v tekmovalni spored Tedna slovenske drame. Nedvomno je Gazvoda talentiran ustvarjalec, a to mu še ne daje pravice tako drastično posegati v tekst velikega klasika Čehova. Zakaj ne bi raje napisal nekaj čisto svojega, ne da bi se naslanjal na motive tako častitljivega dramskega peresa? Morda se bodo o njegovi "predelavi" Strička Vanje zelo pozitivno in pohvalno izrazili poznani in cenjeni gledališki kritiki, ki jim je dano videti na ljubljanskih odrih marsikaj. A, sodeč po "hladnem", "vljudnostnem" ploskanju premierske publike v petek, 14. marca, v tržaškem Kulturnem domu, predstava ni bila ravno najbolje sprejeta, čeprav se je pod režijo podpisal sam Ivica Buljan, "eden izmed najprodornejših režiserjev slovenskega in hrvaškega gledališkega prostora", ob dramaturški pomoči Diane Koloini, umetniške vodje SSG. V zavesti tukajšnjih gledalcev odmeva še zmeraj njegova zelo posrečena in učinkovito izpeljana režijska postavitev Handkejeve drame Se vedno vihar v koprodukciji SNG Drama Ljubljana in SSG Trst. Kot pri tej predstavi je Buljan gledalce postavil na oder, na tribune, na štiri strani prizorišča, da so spremljali dogajanje kot pri boksarskem ringu. Dogajanje je postavil v kuhinjo (scenograf Aleksandar Denič, njegova asistentka Ajda Primožič), kjer naj bi bili ljudje najbolj "razoroženi" in ranljivi, pa tudi zato, ker se kuhinja in kuhanje zadnje čase pojavljata vsepovsod na televizijskih zaslonih. V tem prostoru se krešejo napeti odnosi protagonistov iz znane drame Čehova, katerim je Gazvoda pridal še kuharja, ki naj bi bil "alter ego" Vojnickega, opustil pa lik stare pestunje. Predstava je predvsem v začetnih prizorih zelo "fragmentarna”. Bliskoviti igrani trenutki, podčrtani z zatemnitvijo prizorišča, so kot filmske "sekvence". To "razcefra-nost" je kar težko spremljati in si iz njenih fragmentov ustvariti nekakšno "celotno" podobo. Ta se izrisuje šele proti koncu, ko na prizorišče stopi Serebrja-kov v suvereni upodobitvi Vladimirja Jurca, ki s svojo celostno igralsko prisotnostjo, prezenco - kot pravijo sedaj - napolni prostor in "požene dejanje", pri tem se odnosi med protagonisti še bolj zaostrijo. Zgoščeno dogajanje na odru, tekanje, "ravsanje", kavsanje, strastni "telesni stiki" vseh vrst..., so sicer pravo nasprotje vzdušja klasičnih postavitev Čehova, ki pač "zahteva" neko vsaj na videz umirjeno, neskončno dolgo pretakanje časa, v katerem se utapljajo želje, upi ... in izgorevajo strasti. Pri tem se kar samo poraja vprašanje, zakaj novodobni pisci, režiserji itd. lahko svobodno posegajo v dramska besedila in jih po svoje krojijo? Kako bi bilo, če bi kak dirigent npr. slavno Beethovnovo simfonijo samovoljno izvedel čisto po svoje, morda v rockerskem ali jazzovskem slogu? Kako bi to sprejeli poslušalci in glasbeni kritiki? Morda bodo znana kritična peresa to "predelavo" Strička Vanje Nejca Gazvode v režiji Ivice Buljana, za katero je glasbeno spremljavo, usklajeno z ostrimi napetostmi med nastopajočimi liki, zložil Mitja Vrhovnik Smrekar (nekam zvodenelo je sicer izzvenela intimno lirična popevka II cielo in una stanza znanega italijanskega kantavtorja Gina Paolija, ki naj bi dogajanje uokvirila v naš čas) in v kateri nastopajo poleg že imenovanega Jurca, Robert Waltl (Vojnic-ki) kot gost - bolje ga poznamo kot režiserja privlačnih igranih in lutkovnih predstav za otroke v produkciji Mini teatra -, Luka Cimprič (Kuhar), Nikla Petruška Panizon (Sonja), Lara Komar (Jelena Andrejevna), Primož Forte (Astrov), Maja Blago-vič (Marija Vasiljevna) Romeo Grebenšek (Teljegin), oblečeni v eklektične kostume Ane Savič Gecan (asistentka kostumografinje Sara Smrajc Žnidarčič), skovala v zvezde, morda bo na kakem festivalu prejela priznanje, nagrado, morda bo pritegnila mlajše občinstvo, a tistih zvestih abonentov, na katere bi moralo SSG ciljati in katerim je pravzaprav namenjena abonmajska gledališka sezona, pa gotovo ne bo prepričala. Iva Koršič "V**; ' V ■ /s. - - /‘H"* - - -V*v 7# . i..... j. Mm® p:;. CARNICA ARTE TESSILE I M B E L L I N U M za ljubitelje lepih stvari 33029 villa santina / ud / ul. nazionale 14 tel. št. +39 (0)433 74129 faks +39 (0)433 747529 www. carnica. it PROIZVODNJA IN PRODAJA KROVSKO KLEPARSKIH IZDELKOV ŽLEBOVI GRIC d.o.o. ŽniDaRČiceva Ul. 25 - 5290 ŠempeTeR pri Gorici - SLOvenua TeL. 00386.53311740 - Fax: 00386.53311741 eman: zi.eBovi@sioL.neT - www.GRic-z.com