Verska samostojnost.
Na zahvalno nedeljo, ko smo se Bogu zahvalili za lepo in dobro letino, je povečini konec večjega dela na polju. Vsa družina se zdaj bolj redno zbira v hiši. Marsikje se že pripravljajo za branje in poslušanje. Poleg Mohorjevih knjig bi tudi »Domoljub« rad pripomogel h koristnemu čtivu. K^r bomo zdaj tudi lažje s pridom brali, bi bilo kaj primerno, da se zdaj v zimskem času zanimamo za vsa tista vprašanja, od katerih nas je v poletnem času delo odvračalo. Prav v tem pogledu bo »Domoljub« skrbel za primerno pobudo.
Misli si, mati - gospodinja, da bi n.urala ti in vsa tvoja družina zapustiti dom in se naseliti v tujem kraju in sicer daleč, daleč odtod, kjer niti pravega Boga no poznajo, kjer ni duhovnika, ki bi daroval sv. mašo in oznanjal besedo božjo, kjer ni cerkve, kamor bi zahajala k službi, kjer bi ne bilo dobrih sosedov, ki bi ti dajali dober zgled lepega krščanskega življenja. V tvoji okolici bi bili sami hudobneži, preklinjevalci; ne mogla bi svobodno moliti, niti križa bi si ae upala narediti pred jedjo in po jedi, ker sicer bi te zasmehovali in se norčevali iz tebe. Ne mogla bi si poiskati tolažbe v sv. zakramentih, ne dobrega sveta pri dobrih ljudeh. — Kašo bi se ti v takem kraju godilo? Kako bi bilo s teboj in tvojimi otroki? Ali bi si obvarovali sv. vero? Ali bi bila tvoja in tvojih zadnja ura srečna brez verske tolažbe?
Ne smeš misliti, da je to nepotrebno vprašanje. Če se tudi tebi ne bo
kaj takega primerilo, ne veš pa nev če se moi'ebiti ne bo tvojim otrokom, ki se zdaj brezskrbno igrajo okoli tebe. Morebiti tvojemu najstarejšemu, ki pojde k vojakom čez toliko in toliko let; morebiti bo tudi on moral mesece in mesece biti brez sv. maše in sv. zakramentov. Morebiti se do morala tvoja hči, ki bo šla v daljnje tuje mesto služit. In če bo tam tudi prilika za izpolnjevanje verskih dolžnosti, ali je ne bodo zagrabili valovi mestnega življenja s tako močjo, da se jim ne bo mogla ustavljati. Polagoma ji bo vera njene mladosti obledela, postala bo ravnodušna za razne veroizpovedi, mlačna in mrzla za ka-toličanstvo.
Tedaj se bo šele pokazalo, da ji je manjkalo osebne posesti vere; saj ni vedela, kakšna dobrota ji je vera za življenje in smrt in zato jo je popustila in slekla kakor staro obleko, ki io zamenja z novo.
Marsikomu je vera samo nekaj zunanjega, samo neka navada. Hodijo pač po tej poti, ker so tako vajeni že od mladosti in bi se jim čudno zdelo, če bi bilo drugače. Kakor star konj, ki hodi svojo pot in se ustavlja pri vseh gostilnah, kakor je navajen od svoje mladosti. To je velika napaka in za marsikoga bridka usoda. Taka samovnanja religioznost že sama po sebi ni nič vredna; kar je pa še več: v nevarnosti se ne obnese.
Nekoč je rekel Jezus: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.« Duh in življenje mora torej biti vera. Le komur je vera resnična, notranja življenjska stvar, temu daje tudi resnično moč, ta ima tudi veselje


nad njo. Vsi brezverci današnjih časov, niso vere nikoli v resnici imeli v svoji notranjosti, zato je tudi ne znajo ceniti, zato so jo vrgli stran.
Pa morebiti vprašaš: »Kako pa naj mi vera postane notranje življenje?« To ni tako težko; treba je le, da smo s srcem zraven. Prav iz srca moliti vsako jutro; pa ni treba kar pol ure skupaj, niti ne četrt ure, ampak prav kratko. Tvoja jutranja molitev naj obstoji v tem, da misliš na Boga in se mu vsa izročiš. Ni ti treba Boga šele iskati, saj je povsod pričujoč. Da bi le prav iz srca in premišljeno molila »Oče naš«, ki ga navadno brez premisleka zadrdraš.
In pri tem delu je važno, da tudi otroke vzgojiš v misli na božjo priču-jočnost. Ali si že kdaj poskusila z njimi spregovoriti resno besedo v božji pričujočnosti, kadar so bili hudobni in neposlušni? Ako jim dopoveš, da se kaj takega pred Bogom ne spodobi, boš dosegla tisočkrat več, kakor pa, če rentačiš, zmerjaš, pretepaš ali celo preklinjaš. In samostojne jih s tem napraviš, ker sami prav dobro potem vedo, kaj smejo in kaj ne. Če vzgajaš svoje otroke v božji pričujočnosti, boš doživela čudeže pri vzgoji. Svoje življenje moraš uravnati na temeljih sv. vere. Delo, tudi težko delo, moraš darovati Bogu, Kristus mora postati tvoj vzor, sv. zakramenti vidi tvoje obnove.
Seveda pa to ni vselej lahko, zlasti ne, če se človek čuti samega in zapuščenega, ali če ga obiščejo križi in bridkosti življenja, če te zajamejo krivice in ne vidiš izhoda, ali če te val življenja vrže v mrzlo tujino. V takih slučajih je treba junaške narave, da ostane človek trden. Prav res je, da je treba, kakor k vsakemu velikemu delu, tudi k pridobitvi nebeškega kraljestva, velike umetnosti, mnogo truda in dela.
Toda od tega je tudi vse odvisno! Kako vse drugače bo stal pred božjo sodbo oni, ki mu je vera življenjska moč, kot pa tisti, ki mu je bila le sit-
na dolžnost; kako vse drugače tisti, ki je v teku življenja ostal zvest verskim idealom, kakor oni, ki ni bil nikoli v nevarnosti. Prvi je junak, drugi pa le povprečen človek.
Pa ne samo to! Vera je tudi vele-moč vsega življenja. Iz vere dobimo smisel za vrednost in veličino človeškega življenja. Brezvernemu človeku je vera le ,>neumna potreba«, vernemu pa pot k večnemu cilju. Brez-verni človek ne pozna človeškega dostojanstva, verni pa dobro ve, da je otrok božji. Brezverni nima opore za moralno življenje, verni pa živi stalno v božji pričujočnosti in ima v veri in sv. zakramentih vire moralne moči. Brezverni stoji ob smrti pred ničnostjo in obupan, vernemu pa je smrt začetek novega življenja.
Zato je vera potrebni sestavni cffel človeškega življenja; brez nje ne moreš obstati.
Mati, ako daš svojim otrokom verske trdnosti in samostojnosti v življenjske boje, tedaj si jim dala bogastvo, ki smrt preživi. In če te to delo stane truda in dela, je to delo, ki ga vršiš za večnost in boš tudi v večnosti prejela plačilo zanj.
Ovire kmetske izobrazbe.
V kmetskem gospodarstvu ni ni-kakega trgovskega tekmovanja. Sicer delajo približno vsi enako, tudi pridelajo vsi enako, toda drug drugemu zato niso napoti. Vsak lahko prodaja, kakor hoče; korist enega ni škoda drugega; zato tudi le malo napredovanja. — Vse to in tako je bilo prav do zadnjih desetletij, ko so se pričele razne zadruge za vnovčevanje kmet-skih pridelkov. Toda kako malo jih je še po naših kmetskih vaseh! Zato tam, kjer jih ni, še spi tudi sicer vse izobraževalno delo. Zadružništvo, ki prinaša tako rekoč vidno korist, je vselej začetek in prva stopnja kmetske izobrazbe.
Človek brez načrta in smotra navadno nikoli ne izrablja svoje celotne moči pri delu in tudi ni pripravljen
ta Bog ve kako velike žrtve. TaKi ljudje brez lastnih načrtov in smotrov so po navadi uslužbenci in delavci v kmetskem gospodarstvu. Zanje je kaj malo možnosti za osamosvojitev, pa tudi za razvoj sploh. Tista nesamo-stojnost in odvisnost pa tudi človeka duševno nekako omeji. Manjka mu poleta, manjka pobude, manjka razmaha. In kjer tega ni, ni nikake želje po izobrazbi; nekaka lenoba in otopelost se šopiri tam. Zato se pa napredek takega delavstva ne vrši po večji sposobnosti ali ročnosti, ampak kar po nekih starih navadah in krajevnih razmerah. In mislimo, da ne trdimo preveč, če rečemo, da je tudi to ovira za kmetsko izobrazbo. Saj si vsi ti mislijo, čemu izobrazba, ki mi pa nič ne koristi. Pozdraviti moramo zato kmetsko gibanje zadnjega časa v smeri kmetskih zbornic. Taka kmet-ska edinica ki ne zagotavlja kmetu samo dolžnost, ampak mu daje tudi pravice, je največja gotovost tudi za razmah kmetske kulture. Šele potem bo, umevno tudi kmetsko delavstvo izrabljalo vse svoje moči in bo pripravljeno tudi za žrtve, ko bo videlo v bodočnosti sad svojega truda zagotovljen.
Ne smemo pa pozabiti še ene ovire glede kmetske izobrazbe in to je okoliščina, da kmet nikoli ne čuti življenjske potrebe, kakor drugi stanovi. Le pomislimo nazaj na vojne čase. Dočim so bili vsi stanovi navezani izključno na odmerjene porcije, je imel kmet kljub mnogim in težkim dajatvam vendar le potrebni živež doma. Če se spomnimo na dolge vrste mestnih gospodinj, ki so ure in ure stale pred določenimi prodajalnami, so imele pa vendar kmetske gospodinje manj skrbi, kaj bodo djale v lonec. Najpotrebnejše za življenje je bilo vendar doma, saj je zemlja kljub vojski rodila. Ne vem, če ni prav to krivo, da se je tedaj in tudi sicer lotevala kmeta popolnoma napačna zavest: nikogar ne rabim, sam sebi zadoščam.
V to ponosno samozavest našega kmeta se moramo zamisliti, da ga v tem oziru razumemo: ker nikoli ne trpi telesne lakote, tudi duševne lakote ne čuti. Brez duševne lakote pa se tudi duševno življenje ne more razvijati. To vidimo prav v kmetskem življu; vsak človek si želi pomagati v potrebi in si išče izhoda iz stiske, premnogokrat pa vidimo, da si kmet ne išče sam pomoči iz lastnih moči, ampak išče pomoči pri drugih in po drugih. Rokodelec in tovarnar se veseli vsakršnega izboljšanja v delu, veseli ga nov stroj, ki moč in čas šte-di. Do zadnjih let pa smo videli, da se naš kmet ni mogel prav sprijazniti s takimi mislimi; celo siliti so ga morali, da se je oprijel novodobnega obratovanja s stroji in elektriko ter mu izplačevati nagrade in premije. Ne vem. če ne trdim prav, ko rečem, da ni samo konservativnost kmetova tu vzrok, ampak tudi nerazumevanje, nerazumevanje pa zaradi premalega zanimanja za izobrazbo.
Ker pa tega ni, zato tudi ne najdemo pri kmetu zanimanja za stanovsko in strokovno združevanje po društvih; zato tudi še danes ne zasledimo vsesplošne zahteve po kmetskih zbornicah, ki bi morale postati matice kmetskega napredka.
Ne moremo raziskovati, ali je tega čudnega ravnodušja, te pretirane samozavesti in samozadovoljnosti krivo enolično kmetsko življenje, ali ga vsaj pospešuje; res je le, da le kmetsko življenje razvija v smer nekake kmetske osamelosti, ki ji le korak še manjka do dolgočasja. Zato moramo biti veseli prosvetnega gibanja, ki ponese že v vsako gorsko vas pobudo za izobrazbo. Še bolj moramo biti veseli prosvetnih in izobraževalnih društev, ki se ne boje truda, da izobraževalno delo vrše kljub vsem zaprekam.
Saj ni čuda, če gre z izobražval-nim delom na kmetih le v korakih naprej, ako pomislimo vse ovire, ki smo jih zadnji čas ogledali. V kmeto-
vih rokah pa je, da večino teh ovir sam odpravi: ono konservativno sa-mozadovoljstvo naj združi z resnim napredkom. To bo tvorilo temeljni kamen solidni kmetski sreči.
Kuhinja.
Korenje z krompirjem in mesom. Pol kg koštrunovega mesa kuhaj s peteršiljem in eno zrezano čebulo. Ko je meso napol kuhano, prideni eno na rezance zrezano korenje, in čez nekaj časa dva debela olupljena in na kocke zrezana krompirja; osoli in kuhaj do mehkega. Nato prideni eno žlico prežganja in velik ščep popra. Ko vse skupaj še nekaj minut vre, postavi kot samostojno jed na mizo.
Krompirjeva solata. Operi in skuhaj štiri debele krompirje; kuhane olupi, zreži na listke in stresi v skledo; prilij mu olja in kisa, dodaj ščep popra in soli. Posebej pa zreži eno čebulo, eno papriko, če jo imaš pri kumaricah, 1—2 kisli kumarici in strok česna. Zrezano prideni h krompirju, narahlo premešaj ter potresi po vrhu solate še eno kuhano in sesekljano jajce. Postavi solato z mesom, polento ali čem enakim na mizo.
Goveji gobec v solati. Osnaži go-oec, ga operi in kuhaj z vso zelenjavo kakor goveje meso 3 ure. Ohlajenega tenko zreži, polij z oljem in kisom, potresi z drobno zrezano čebulo, poprom in kislimi kumaricami.
Mezga iz kutin in jabolk. Kutine ir riši in razrezi na krhlje ter ravno tako jabolka; pečke in muhe odstrani. Na krhlje nalij toliko vode, da se umehčajo (kolikor mogoče malo). Kuhane kutine in jabolko pretlači skozi sito in stehtaj pretlačeni sok. Sok stresi v čisto kczo in prideni polovico manj sladkorja. Premešaj in kuhaj, da hitro in neprestano vre 40 do G0 minut. Kuhano mezgo še gorko stresi v gorke kozarce, drugi dan jih pa zaveži s pergamentnim papirjem ali celcfonom. Ta mezga je zelo okusna in se prav dobro ohrani celo leto.
Dobre krušne rezine, Odreži od štruce prst debele rezine in jih prav tenko namaži s surovim maslom, zme-šanim z rumenjakom v trdo kuhanega jajca, kateremu si primešala tudi nekoliko soli. Po vrhu rezine pa naloži za mezinec debele kose prekaje-ne slanine in med slanino ravno tako zrezane kisle kumarice. Okrasi sem in tja z drobno sesekljanim beljakom.
Dr. Fr. Debevec:
O |etiki.
Opisali smo doslej le širjenje bolezni (krvnim potoni) v pljučih. Rekli pa smo, da bacili dospo in se naselijo tudi lahko izven pljuč, bodisi, da so prebredli pljučne lasne žilice, bodisi, da so prišli v kri nu takšnem kraju, da jih krvni obtok zanese v čisto drugo smer, toda ne v pljuča. Gotovo in dognano je, da sleherni v krvi se potepajoči barvil n e vodi do postanka tuberkula in bolezni. Kri ima mnogo moči- da kužno kal tudi uniči ali vsaj oslabi. Toda, če so bolezenske klice le preobile. odpornost telesa oa slaba, mora priti do razvoja drobnih tuberkulov, kjerkoli v organizmu (to je v organih, delih telesa). Mogoče je, da nasiali drobni, zrnčasti tuberkel ne raste naprej, temveč se vsuši, preraste, spremeni v malo. trdo brazgotinico v nekaj tednih. V drugih slučajih pa se spoče+ka neznatno ognjišče širi. vnetje napade bližnjo in daljno okolico; najbolj poškodovani vneti deli razpadejo, se zgnoje, gnoj si išče pota na ven. Nastane bula ki se odpre in skozi fistulo (= gnojni kanal) dolgo časa izleka tuberkulozni gnoj.
Na opisani način so nastala jetičnt obolenja sklepov, kosti, kitnih (= tetivnih) vrečic; ledvic, spolovil, mehurja; oči, ušes, tudi grla (grlo se pa okuži tudi neposredno vsled kužnega izmečka pri kašlju), kože. V naslednjih člankih se bomo s takšnimi obolenji bavili podrobneje. — Danes omenimo le še, da v ugodnem slučaju otekle žlezice okrevajo, postanejo drob-
nejše, trde, prerastla jih je trpežna vezna tkanina. Na ta način pa so bezgavke nehale biti kužni vir za na-daljno širjenje bolezni.
Zadnjič smo na splošno popisali ono navadno, med nami tako razširjeno jetiko. Danes bomo podrobneje ogledali posamezne znake in slike, s katerimi se ta vrsta ali skupina jetičnih obolenj javlja.
Strokovni zdravnik po svoje išče bolezenskih pojavov na in v človeškem telesu. Toda kaj čuti in opaža bolnik sam, to je v početku bolezni važnejše. Saj šele potem gre prizadeti k zdravniku, ko je sam začutil bolečino ali opazil sumljive pojave.
Najprej: Kako je z bolečinami? Te so prav različne. Neko težo in bolečino v sredi prsnega koša čuti obolenec že od kraja, ko so mu v pljučnih linah zatekle bezgavke. Če le-te močno dražijo in vnema jo pljučno, prsno, srčno mreno, naslajajo zbodljaji, ki so najhujši, ko globoko dahnemo (tedaj se živci najbolj nategujejo in stiskajo). Srce iz istega vzroka včasih postaja nemirno, boleče.
Bolečine, zbodljaji na vrških in t,. nižje doli ras lajajo vsled pojavljanja pobeglih kužnih klic in razvitka tu-berkulov v ondotnih predelih. Motnje želodca in drugih trebušnih organov so posledica draženja pripadajočih živcev. Bolečine v hrbtenici so nastale ; vsled pritiska in širečega se vnetja od bezgavk na pokostnico hrbtenice.
Glavobol izzivijajo strupi, ki jih je kri dobila iz bolnih mest vase iu ki so prišli v možgane. Znoje-n j e ima bržkone isti vzrok in povod. Povišana telesna toplina ima svoj izvor v slicnih škodljivih snoveh, ki so s krvjo dospele do živčnih središč za urejanje telesne toplote: ■ (Pomni: vsak del našega telesa ima svoje predstojnike v posebnem živčevju!)
H u j š a n j e povzročajo iz istih vzrokov nastale motnje posameznih organov; vsled premajhnega teka za jed pride premalo moči v telo. Mo-
goče je pa tudi, da pri z n a t n e ir apetitu oboleli organizem hira, kei vsled bolezenskih poškodb preveč trpi redno telesno delovanje in pravilno prebavljanje.
A zakaj nastaja bledica? Kostni mozeg, jetra itd., ki ustvarjajo krvna telesca, so poškodovani po bo lezenskih strupih.
Ti bi bili najpogostejši znaki obolenja vsled jetike, ki jih čuti bolnik sam. Toda niso še vsi našieti. Nič kaj redko n. pr. nastaja pri navadni, po krvi se šireči tuberkulozi r e v m a -t i z e m. Poleg ostrih težkih revmat-skih napadov z oteklinami in bolečinami v sklepih poznamo tudi bolj počasi potekajoče oblike, ki pa polagoma 1 e rode težke posledice: zaraščevanje in ohromenje.
Ne smemo si izvorov in vzrokov zglobnih vnetij zamišljati enotno, temveč povzročitelji teh sprememb so kaj različni. Eden izmed njih — ne naj-redkejši! — je tudi navadna tuberkuloza. Navadni, pravi revmatizem rad naredi spremembe na srčnih zaklopkah in potem nastane srčna napaka. Gnojne, sifilitične klice tudi lahko povzročajo poliatrite (— vnetja sklepov). Poglejmo torej srce in kri, če imamo pred seboj revmatični slučaj! Ako je vse to zdravo, i atem mislimo na skrito jetično obolenje, napravimo poskuse s tuberkulinom. Pride-li do reakcij, kar naprej zdravimo s tuberkulinskimi injekcijami. Če ni prepozno, bomo dosegli lepe uspehe.
Kdo je vnemal v takšnih slučajih sklepe? Jetični strupi.
Gnojite vrtove v leseni l
Naše gospodinje in večinoma tuli vrtnarji imajo navado, da pustijo vrtove čez zimo v pušči in šele spomladi, preden sejejo in sadijo, jih prekopajo (preštihajo) in obenem gnojijo s hlevskim gnojem, kakršnega pač dobijo, oziroma imajo na razpolago. To je pa slaba navada, ki ima največkrat neljube posledice. Malokdo misli
na to, aa je veilka razlika med svežini gnojem, naravnost izpod živine in pa gnojem, ki je ležal pravilno stlačen že več mesecev na kupu, ali še bolje, ki je bil več mesecev prej v zemlji, nego se je izvršila setev. Svežega, surovega gnoja sploh nobena rastlina ne more takoj izkoristiti. Najprej se mora gnoj v zemlji razkrojiti. Šele potem se redilne snovi, ki so v njem, pretvorijo v tako obliko, ki je rastlinam ugodna. To velja za vse rastline, prav posebno pa za zelenjad, ki je v tem oziru še posebno občutljiva. Velika večina našega vrtnega rastlinja najbolje uspeva v zemlji, ki ima v sebi staro moč, to je popolnoma raz krojena gnojila, kakršna so n. pr. v dobrem kompostu ali mešancu, ki se godi po dve, tri leta, preden je uporaben. Razkrajenje gnoja v zemlji pa ni naglo, to trpi pač v najugodnejšem slučaju nekaj mesecev, kakor more do njega zrak, kakršna je toplina, vlaga in druge okolnosti. Iz tega je razvidno kako napačno je, ako gnojimo zelenjadnim rastlinam šele tik, preden jih sejemo ali sadimo.
Stare izkušnje nam izpričujejo, da vrtnim rastlinam, zlasti zelenjadi najbolj ugaja, ako zemljo temeljito pognojimo in globoko preštihamo že v jeseni ali vsaj pozimi. Gnoj, ki ga spravimo pri tem delu v zemljo, ima potem skoro pol leta časa, da se razkroji in predela. Na tako pripravljenem zemljišču zelenjad vse drugače uspeva nego na tistem, ki ga obdelamo in gnojimo šele spomladi, tik pred setvijo, pa tudi boljšega okusa je, nego tista, ki zraste na sveže gnojeni zemlji.
Jesensko obdelovanje zemlje se od spomladnega le toliko razlikuje, da v jeseni preštihane in pognojene zemlje ne drobimo in ne poravnavamo, kakor to delamo spomladi, ampak jo samo obračamo in pustimo v surovih brazdah, kakor jo namečemo z lopato. V tako pripravljeno zemljo iz-iahka prodira zrak, vlaga, zmrzal, ki jo zdrobi in razkroji. Zemljišče, ki je
bilo na ta način v jeseni obdelano — toje pognojeno in preštihano, ni treba spomladi iznova prekopavali ali šti-hati. Ko se spomladi zemlja obsuši, jo z grabljami samo poravnamo, pa je pripravljena za setev. Kvečjemu bi smeli vrhnjo plat z motiko nekoliko prerahljati in šele potem z grabljami poravnati. Pa še to bi bilo potrebno le v prav težki, ilovnati zemlji. Popolnoma napačno pa bi bilo, ko bi hoteli v jeseni pognojeno in obdelano zemljo spomladi iznova globoko štihati, ker bi s tem spravili na površje gnoj in spodnjo zemeljsko plast, ki je zmrzal ni dosegla.
So pa še drugi razlogi, ki govort za to, da vrtno zemljo pognojimo in obdelamo v jeseni. Predvsem pospešujemo s tem njeno rodovitnost, ker zmrzal laže zrahljano zemljo razkroji in pripravi iz nje novih redilnih snovi nego celino. Težke ilovače z nobenim sredstvom tako hitro ne zrahljamo nego, če jo vrhu obilega gnojenja tudi vsako jesen globoko obdelamo. V zemlji, ki jo v jeseni ali pozimi na globoko prevrnemo, pokonča zima mnogo golazni, ki bi ostala živa, ko bi pustili zemljo v pušči. Končno je vredno upoštevanja tudi to, da imamo v pozni jeseni in pozimi gotovo več časa za taka dela na vrtu, nego spomladi, ko pritiskajo nujna dela na polju, na travniku, v sadovnjaku, v vinogradu itd.
Jesensko gnojenje in obdelovanje zemlje se naj izvršuje le ob lepem, suhem vremenu. Zato uspešno se tudi dela, ako je zgornja tanka plast zemlje nekoliko zmrznjena. Čim manj udelano zemljo imamo, tembolj potrebno je, da jo pognojimo in presto pamo v jeseni ali zarana pozimi. S.
Otroci so pravi nebeški blagoslov sladka tolažba v marsikateri grenk. pospušnji in dragoceno plačilo za težavno materino delo.
Po potih, ki naj tvoj otrok hodi, moraš ti naprej hoditi, sicer bo hodil po potih, ki ga vodijo v pogubo
e.lfSi ® l^lil @ 1 @ fjt
Po svetu okros.
Na glas sem tožil, drgnil ga, ga stresal in se trudil, sem božal ga in klical ga, da vendar bi ga zbudil.
Ostale so mi lajne le, ki jih je bil odložil, vrtil sem jih, da njihov glas v pokrajino je tožil.
In k sreči videl blizu sem pod gričem kočo stati. V somraku najbrž gospodar ni mogel je zaznati.
Zares so kmalu slišali turobno pesem mojo. Začul nato v temi skoz gozd sem naglo moško hojo.
Prišli po gospodarja so, ga k sebi v hišo vzeli, ?a drgnili, polagoma ga vendarle ogreli.
!n ko ponudli nato so toplega mu čaja, zavedel se je spet in, glej, zdaj moč ga spet navdaja.
Rešiteljem zahvalil se, zapoje spet veselo. Ob mojih umetnijah vsem srce se je ogrelo...«
Ločitev.
Ker neporaben Muri je za višje umetnije, proda nekoč ga gospodar gozdarju iz Litije. Ta ga pograbi za uho, potegne ga iz staje in reče: »No, ti lena kost, morda lovil boš raje! Če se umetnost že ti ni, naj ti — podganji lov diši!«
Gozdar odhajal je domov na vrvi s sabo silil je Murija, ki žalostno za njim vso pot je cvilil. Naj poči Paziju srce — Za Murijem odtod ne sme .., O, bil je to udarec krut za dvojico prikupno in Pazi se od tega dne spremenil je obupno . .. Ni jedel več in pil več ni. le samotar postal je. Zapravil vso naklonjenost in sploh nazadoval je. O, ves ta čas razmišljal je kako bi mogel uiti, nato pa še prijatelja iz tujih rok rešiti!
Tine Veselko:
Polžek z biser-hiš co.
Na vrtu med "drugimi polži se jt rodil neznaten polžek, ki je imel popolnoma črno hišico. Njegovi tovariši so se mu smejali in ga povpraševali, če je vasoval pri črnem gozdnem možu in mu je oni daroval črno hišico.
Polžek je žalosno sklanjal svojo glavico in prav zabodeno gledal s konci svojih tipalk, kjer je imel oči, češ, kaj se norčujete iz mene neznatneža, sa; sami niste mnogo boljši!
»Polžek črnec, polžek-črnec, kam pa svojo mračno hiško nosiš, ali Bogca za svetlobo prosiš?« so se norčevali tovariši, prepričani, da je v njegovi hišici temno kot v kozjem rogu, čeprav tudi njihove hišice niso bile znotraj razsvet ljene.
Polžek je pred zasramovalci zlezel pod široki list vinske trte, ki se je tamkaj dotikala tal. Skril se je pod listen-in molčal.
Medtem, ko so drugi polži prav leno čepeli v svojih hišicah, ni črnec nikoli miroval. Vedno je iskal hrane in se plazil po zidu, kjer je rasla trta. V
184
v
tem zidu je bila tuai velika razpoka, v kateri se je polžek rad ustavil in jedel drobne rastlinice, ki so bile od apna bele, Polžek si je s temi rastlinicami utrdil svojo hišico, ker je dobila precej apnenca in hišica je bila močnejša kakor vse druge.
Pa je lepega dne prilomastil iz gozda, ki je bil dva koraka oddaljen od tiste hišice, črni polž-gozdni lazar. Bil velik in brez hišice. Vrtni polži so se ga zelo prestrašili.
»Ti imaš lepo črno hišico, meni jo boš dal!« je ukazal slinar črncu.
»Ne dam je, pa če mi takoj vojsko napoveš,« se je pogumno odrezal črni polžek.
»Kar pridite vsi, kar vas je! Počakajte me jutri na onile ruševini nad skalico ob vrtu, pa se bomo spoprijeli,« je odvrnil slinar.
»Pa se bomo,« so odvrnili polži, ki so jih opogumile besede njih najmanjšega črnega tovariša.
Umaknil se je slinar, a polži so se pričeli znašati nad svojim tovarišem:
»Kaj si storil? Sam se bojuj z njim, mi se ne bomo! Zml®l nas bo v solnčni prah.«
»Kdor hoče, naj ostane pri meni, kdor pa ne mara, naj gre,« je odvrnil polžek širokoustnežem, ki so samo tedaj bili pogumni, kadar jim ni pretila nevarnost. Potem jim je omenil, da je slinar najbrže samo zato prišel, da bi si jih podjarmil in bi jim potem zavladal.
Naslednji dan so se polži zbrali. Skoro vsi so prišli, le par najbolj boječih je ostalo na varnem pod listjem
Mahoma se je premaknil bezgov list in že se je pred njimi pojavil sovražni slinar ter jih pričel napadati. S kožnato krpico, ki jo ima na hrbtu, jih je pričel suvati in potiskati po bregu na skalico. Marsikateri'polž si je razbil svojo hišico.
Polžek črnec je junaško napadal svojega nasprotnika. Tudi njega je črni lazar sunil — in ubogi polžek se je sko-talil na skalico. Ker je imel močno hišo, se mu ni ubila. Odletel je s skalice v vodo. Njegov nasprotnik pa je odkorakal v gozd utrujen in ranjen.
»Kdo je vendar čudni gost?« so povpraševale žabice, ko so zagledale polž-ka v vodi.
Črnec pa je zlezel na vejico, ki jt plavala po vodi in ta vejica ga je odnesla na breg. Ko je bil na varnem, se je polžek pogledal v vodno zrcalo in zastrmel: samega sebe ni več poznal. V vodi je zagledal polžka z biserno hišico, njegovega črnega doma pa ni bilo nikjer. Ko je bil namreč padel na skalico, se je odkrušila od njegove hišice črna površina in tudi studenčnica jo je izprala.
To so zazijali polževi tovariši, ko so zagledali črnuha tako spremenjenega! Najskromnejši je bil med njimi, a zdaj je najlepši. Poslej co ga imenovali »biser-polžka« in ker je bil tako pogumen in lep, so ga izvolili za svojega kralja.
SCai na* se igramo.
Lisica in petelin.
Na tla v pesek se napravi precej širok krog. V sredo gre tisti, ki bo igral »lisico«, drugi se razvrste ob obodu kroga. »Lisica« se skloni v krogu, kakor bi hotela ukresati ogenj. Drugi igralec »petelin« pa se prične z lisico razgo-varjati:
Petelin: »Lisičica, kaj pa delaš?
Lisica: »Ogenj kurim.«
Petelin: »Čemu ti bo ogenj?<
Lisica: »Da vodo pogrejem.
Petelin: »Čemu ti bo voda?«
Lisica: »Da si skuham dobro pert linovo juho.«
Petelin: »Kje boš pa petelina dobila?«
Lisica: »Iz tvoje jate si ga bom ujela.«
Zdaj se razkrope igralci na vse strani, lisica plane iz kroga in teče za njimi. Kogar ujame, tisti je potem lisica. Bivša lisica pa pride na mesto petelina.
Kar ne želiš, da bi drugi tebi sto
rili, tega tudi ti drugim ne stori.
*
Najtežja bremena je lahko nositi* ako je vest čista