Spet čisto in jasno  je zvezdno nebo.
Spet čisto in jasno je zvezdno nebo,        Sem sanjal takrat, da takšen voz
po njem mi spet mesec plava,                  me peljal bo z nevesto,
in tiho zvezdice name zro                         ves v zlatu bliščeč in poln rož . . .
in tiho me sluša dobrava.                         No, odšel sem sam na cesto.
Tam gori spet veliki voz stoji ves v blesku, ko da iz zlata je, stoji, kakor stal je one noči, ko v tuje odhajal sem kraje.
Kratki in mračni so dnevi življenja: v mraku začne se, v mraku se jenja, polni nesreče, polni trpljenja so dnevi življenja.
Odšel sem na cesto in v zvezdno noč sem tožen sam samcat korakal, in ni me spremil pogled vroč in nihče za mano ni plakal.
Z vinom napolnjene dvignimo čase, dneve zlato naj razjasni nam naše; polne sanj radostnih        duš naših paše izpraznimo čase! —
Rod. Peterim - Petruška.
Solncu.
O, kolikrat si, solnčece krvavo, vzešlo mi že nad žalostnoj glavoj in mislim burnim si prineslo spravo, prineslo duši svet pokoj.
Otrple ude mi prijazno greješ in kažeš pot mi, kedar dalje spem, in ko tak ljubko se z obočja smeješ, pozabim brž, kako osamljen sem.
V pozabljenju.
Srce mi za davno tugo več ne ve, davno proč je žitja ura mračna; več v možganih svetlih vest ne rije lačna: beli prt pokril je dole, polje in gore.
Doli z neba solnčni žarek zre smeje,
en oblaček le pod njim mi plava;
in, ko izgubljeni potnik v daljo tava,
brez sledu čez belo polje črna senca gre. —
Pri vinu.