Dostojnost otrok. (Fr. Gabršek.) Že zdavno je priznano, da se v šoV r:iia le poučevati, maweč tudi vzgojevati. Pac vzgojuje šola že z dobrim poukom, kajti otrok se na ta način nravstveno čisti in umstveno bistri. Obrazovati se nairreč pra\I, v človeku človeško bistvo okrepiti in razviti, ter mu h neonrkanega stanja s pomočjo navlaščn'h sredstev k velja\I pripomoei. To vse se godi na nek neviden način, in če tudi se upotrebljujejo pii tem navlaščna sredstva, vender je to vodilo za\lsno od notranjosti or:ii fiiniteljev, kateil imajo strbeti za nravstveni razvoj otrok. V šoli je ta cirtelj nedvomno učitelj, kateremu je dana naloga, da poleg pouka otroke navaja k vsem oitti svojstvom, katera ustvarjajo nravstveno vrednost človeka. Ta iravstvena \rednost pa je vsota množine vzgojevalnih učinkov, kateri še le v svoji celoti, v svojem harmoničnem h vzajemnem delovanji vodijo k z?^eljenemu smotru. Ta smoter se more le tedaj doseči, pko se teži po njem zvesto, potrpežljivo in z nekaljeno vztrajnostjo, in ako se pri tem teženji ravnamo po doloeeirb m*avstvenih pravilih. Vsaj vldimo tudi v prji-odi, da je ves organizem navezan na proste, a določne zakone, kateri utemeljujejo bistvo pi'rodr;h pojavov. Isto tako priprosta morajo biti načela, po katerih se določuje bistvo človeškega življenja. To bistvo pa, samo sebi prepuščeno. moglo bi voditi ravno tako k slabemu kot k dobremu. Zato se že s tega pogleda ne more opravičevati, ako bi otroke prepustili same sebi, da bi vzrastli v neotroški. šopirnosti, v pretiranem bitji. 1S tem bi otročjo nrav le ohabili in namesto nje postavili ono protinrav, katera bi bila v stanu, da otroku ukrade najlepši zaklad življenja, namreč otroško priprostost in nežno mladost; v otročji raj mikalne neplašnosti in nebržnosti pa bi se vpeljala kaca prebrisanih spletek. Isto tako škodljivo bi bilo, ko bi pustili, da bi otroci vzrastli brez pravega strahii, surovi in neotesani. Zato velja pred vsem, da se otroci navajajo k pravi otroški dostojnosti, k lepemu vedšnju in blagemu nrišljenju. Te dostojnosti pog/ešamo pri naši noladini v obili meri. Često čujemo pritožbe o surovosti in neotesanosti otrok, o njih zanemarjenosti in popustljivosti, in če le mogoče, daje se krivda tem nedostatkom šoli in njenim organom. Koliko je v tem resnice, to vsak sam najbolje ve; tudi mu je znano, da je njegova sveta dolžnost, otročje srce navdajati z blagimi čutili ter roladino voditi po oni poti, katera vodi k dostojnemu vedenju. Ali vse težje je vprašanje, kako doseči to svrho? Tudi pilpada v prvi vrsti ta naloga roditeljem in domu. Ker pa ti niso vedno zadosta izobraženi ter tudi nimajo dovolj časa, da bi mogli svoje otroke v tej zadevi prav vzrejati, zato prevzame šola vso odgovornost nase, da z vsemi mogočimi sredstvi \pl;va na to, da postane otrokom dostojnost tako rekoč bistvo njih vedenja. Taka vzgoja ni prav lehka, a doseči jo je moči, vsaj je človek h kreposti že od piirode nagnjen; družabne kreposti pa, oslanjajoče se na dostojnost, plemenitijo nravstveno vedenje človeka ter ga povzdigujejo nad živali. Preglejmo to lastnost otroškega vedenja natančneje. V prvl vrsti se nam je ozreti po svojstvih dostojnega blagonravnega vedenja. To vedenje se nanaša na pazljivost, točnost ali natančnost, snažnost ali čistoto, spoštljivost in redoljubnost. Brez teh kreposti se otrok ne more ponašati s pravo dostojnostjo, kajti že nedostatnost samo jedne razruši harmonično celokupnost, ki ustvarja v človeškem bitji pojem blagonravnosti. Za moralično ceno človeka so ta svojstva neobhodno potrebna; brez njih si prave nravstvenosti še misliti ne moremo. V šoli pa trebamo teh kreposti tudi zavoljo pouka samega, kajti pouk ne more prav napredovati, ako otrokom manjka katere koli teh lastnosti. Brez pazljivosti pouk ne more biti koristen. Besede učiteljeve ne odmevajo v notranjosti otroški, k večjemu se doseže nekak navidezen uspeh, ki pa se razprši že naslednjo uro. Pravo učenje pa se mora naslanjati na orgar;čno rast od znotraj na ven, biti niora duševnupodabljanje misli in besed. Isto tako neopustljiva je toenost ali natančnost. Točni morajo biti otroci v vsem svojem početji. Kjer otroci pogostoma izostajajo ali neredno v šolo prihajajo, ondu h;ra ves pouk, duševno stanje otrok pa je skoro neozdravljivo. Tud; pri najboljši volji se v takih okolnostih ne more doseči jednakomeren in hasnovit uspeb. Kakeršno pa je teženje otročje po rednem šolskem obiskovanji, takšno je tudi njih drugačno obnašanje, kajti zanemarjenost v jedni reči rodi netočnost v drngi. S takimi otroci ima učitelj ves čas obilo posla, a obupati ne sme nikdar nad vsakim uspehom. Posebno pazljivo naj učitelj čuva snažnost otrok. Zoper to se ljudje prepogosto pregreše. Že Liebig je sklepal iz uporabe m;ia na stopinjo omike katerega koli narodaSama vnanja snažnost pa še ne zadostuje človeškemu bitju, biti mu je tudi notranje snažnim in čednim, kajti dušna in telesna umazanost ste si v bližnji sorodnosti. Naopako pa izvira iz vnanje snažnosti največkrat notranja čistota. Učitelj, kateri je privesvoje otroke do tega, da imajo vse svoje reči čiste in snažne, i_vršil je že precejšen del svoje vzgojne naloge. Zato pa treba, da na to krepost z vso ostrostjo pazi in vse pregreške zoper njo ostro kara ali celo kaznuje. Venec šolske vzgoje pa je spoštljivost. V društvenem življenji se ničesar bolje ne čisla, nego blagočestje. Vender ono samo še ne ustvarja vrejenega društvenega stanja. Tii treba tudi neke uglednosti, nekega višjega vpliva, kateremu se je pokoravati. Brez tega ugleda in brez blagočestja razpalo bi vse poslopje društvenih razmer, in ne ostalo bi druzega, nego množica neustrahovanih nezadovoljnežev, ki bi se za vso svetost in nravstvenost človeških naprav in običajev ne brigala, temveč samosvestno teptala društvene kreposti in državljanske pravice. Temu zlu more le spoštovanje in blagočestje v okom priti. Mrzla sebičnost postane trdosrčna in uporna, spoštljivost pa vodi po mirnem potu do prave svobode, ki ne išče svojega oproščenja v rovarstvu in kovarstvu, marveč v vzvišenih sponah prave omike. Spoštovanje rodi državljanske k-eposti; ponižnost in postrežljivost, upogljivost in pokorščino. Pomanjkanje spoštljivosti pa ugonobi celo prijaznost, uljudnost in dvorljivost, te povsod priljubljene dokaze prijateljstva. Kara pa bi prišlo človeštvo brez teh kreposti, tega nas uče razne sodnijske obravnave. Zato treba že v otroku buditi in krepiti pravo spoštovanje do višjih in nižjih, do človeških in božjih naprav. S to dostojnostjo mogli bodo v življenji povsod shajati, in ne bode se jim treba podajati v nasprotja z onimi obstoječim' razmerami, k> so za obstanek društvenega življenja potrebne. Poleg te kreposti treba pa človeštvu tudi ljubezni do reda, ker še le ta ljubezen omogoči lepo in zadovoljno vkupno družabno bivanje. Ta red se naslanja na spoštljivost; vrhu tega ima pa tudi sara zase popolno veljavo. Zato bodi vse početje učencevo lepo umerjeno in dostojnemu vedenju primeino. Vsak si mora sam prizadevati, da vse tako dobro izvrši, kakor mu je to le mogoče. Posebno pii večjih deklicah naj se izobražuje čut za lepoto, milino in pristojnost. Šolska soba, priinerno okrašena, bodi deklicam uzor prijazne sobe; vzbuja naj jim željo, da si pozneje prirede ravno tako priprosto in prijazno stanico. Sploh pa naj si naše hčere prisvoje v šoli ona svojstva, s katerimi bodo pozneje kot žene in matere domače življenje krasile in katera naj zasajajo v srca naslednjih rodov. Na tak način pa bodo koristile tud; šoli ter jo podpirale v njenih težnjah. Pač čaka velika in težavna naloga učitelja, vsem tem zahtevam ustreči, sosebno ker mu dom in slabi vzgledi podero mnogo tega, kar je z velikim trudom v otrocih vzbudil in okrepčal. V dosego svojega namena se mu je posluževati raznih sredstev, katera se ravnajo po njegovem večjem ali manjšem pedagogičnem izpoznanji. Glavno 24* sredstvo pa mu bodi lasten vzgled. Ko bi učitelj ne svetil sam s svojim vzgledom v vseh gori naštetih lastnostih kot uzor, tedaj nikakor ne bi mogel privajati otrok k dostojnosti. Bilo bi celo nemoralično, od otrok terjati ono, na česar se sam ne ozira, iu karati to, česar sam pregreša. Vse besede in vsi mrtvi zakoni brez vsemogočnega vzgleda nimajo nikake moči. Zato uiora vsa osobnost in vsa vnanjost vzgojiteljeva taka biti, da na otroka v blažilnem in vzbujalnem obziru vpliva. Že njegov nastop mora vzgojevati. Učitelj mora tedaj tudi pri vsem svojem ravnanji premisliti, da ga mnogo oči ostro opazuje in da mnogo bitij njegovo vedenje posnema. Vsaj je vender duša otročja slična čisti svitlobni ploči, na kateri odsevajo najmanjše poteze predpostavljenega predmeta. Otrok posnema večkrat vse posebnosti učiteljeve. Kako hoče učitelj otroke k spoštljivosti navajati, ako se sam ne more ponašati s to čednostjo; kako naj budi čut za milino in blagougodje, ako kaže v svojem obnašanji vedno le neolikano in robato stran; kako naj vzgojuje točnost, ako je sam len; kako naj napeljuje otroke, da se bodo udajali šolskeinu in domačemu redu, ako sam postav ne izpolnuje? Prijaznost in resnost, priljudnost in strogost, materinska ljubezen in očetovsko strahovanje, postrežljivost in uljudnost, vse to mora se zliti v učitelju v harmonično celoto. Potem bode vladalo v šoli družinsko razmerje, kakor v kaki dobri in plemeniti rodbini; potem se bodo združili otroci v nerazrušljivo občestvo, v katerem bode zapovedoval in red vzdrževal učitelj kot oblažujoč činitelj. Še-le potem se bode družabno življenje v šoli kazalo v lepi, čisti podobi.