125
Kmetijstvo.
Zadružna prodaja žita.
Mali  posestnik  ne more žita prodajati vagonih in je  navezan  na  prekupce.   Poslednji  pa iz  žita,  ki  ga
je  nakupil s  skrbnim   mešanjem  doseže  večje  množine žita jednake kakovosti in s tem doseže boljše cene.
Če bi se združili v zadruge, bi tudi srednji in manjši kmetje žito bolje prodali, posebno če bi gledali, da bi ta dobro žito jednake vrste sejali. S tem, da se žito zvozi v skupno skladišče, se ceneje lahko opravi zbiranje, čiščenje, mešanje in razvrščenje. Lahko se rabijo dobri čistilni stroji. Kmet tudi odpadke pri čiščenju žita lahko bolje porabi, kakor trgovec. Nadaljni dobiček zadružnega prodajanja je, da se gleda na boljše vrste in ljudje navadijo spoznavati blago. Kmet se trgovinski izuči in se bolje zanima za dogodek na trgu.
Večja skupna prodaja žita je le mogoča po skladišču. Zadružno prodajanje žita ima nastopne prednosti, kakor se je pokazalo v Nemčiji:
1.) Prekupcev ni treba. Kmet spravi sam dobiček, ki bi ga imeli prekupci.
2.) Na žito, ki se pošlje v skladišče se posodi denar do dve tretjinske njegove vrednosti. Kmetu torej žita ni treba takoj prodati, ko ga je omlatil, temveč lahko počaka ugodnejše cene.
3.) Kmetu večkrat manjka za žito prostora in ga zato mora precej prodati. Potem bode žito v skladišču spravil. V nekaterih krajih v Nemčiji žito kar z njive v skladišče izvozijo. Ondu ga s stroji omlatijo, posuše in spravijo.
4.) Zadruga skrbi za žito v skladišču. Kmetu se ni bati, da bi se mu spridilo ali zgorelo.
5.) S tem, da se zbero večje množine žita jednake vrste, se dosežejo tudi ugodnejše cene, kakor je tudi mogoče, če se prodaja žito v malih množinah. Zadruga s časom še upliva na cene na žitne trge.
6.) Zadruga tudi kmetom preskrbuje boljše seme. S tem se doseže, da se v vsakem kraju jednake vrste žito prideluje, kar povišuje njega ceno.
7.) Zadruga tudi lahko oskrbuje zalaganje z žitom vojne oprave, večjih mlinov in pekarij.
Jednako kakor zadružno skladišče bi tudi lahko delovalo deželno skladišče, katero se neki namerava osnovati v naši deželi. Tako je mogoče, da našim pridelkom pridobimo pred svetom veljavo.
Jednako ugodno, kakor na trgovino z žitom, bi deželno skladišče lahko uplivalo na trgovino z vinom. Vino-rejci bi svoja vina izročili skladišču in tudi bi se zanje dalje skrbelo, dokler se ne prodaje. Posebno za dolenjsko vino bi bilo to velike važnosti. Dolenjsko vino dobi še le pravo slast, ako se postara. Vino starati pa posamični posestniki he morejo. Mogoče bi pa to bilo v skladišču. Tako bi dobili našemu dolenjcu zopet nekdanje dobre ime.