403
Ozir po svetu.
Černogorski zakonik.
Omenile so „\Tovicea že ob svojem časa, da je knez cernogorski Danilo svojemu narodu dal nove postave, ki jih v 95 razdelkih zapopada cernogorski zakonik. Radoveden sem prebiral Danilove postave, in ker sem si večkrat mislil, da bi tudi bravci „Novica radi morebiti kaj slišali o njih, sem si izpisal nek ter e, ter jih podam bravcom No-vičnim. Zakoniki so zercala, v kterih se ogleduje življenje narodov. Nate čertice iz zakonika černogorskega, jugo-slavenskega naroda, v kterem je marsikaka prav praktična, narodu primerjena postava.
Kneza nihče ne sme razžaliti; nihče ne sme kaj slabega zoper njega govoriti ali zoper njega šuntati; kdor raz-žali osebo ali čast vladarja, naj se kaznuje kot morivec.
Vse sodbe na smert se morajo njemu v poterjenje predložiti; njemu gre oblast pomilostenja.
Kdor ovadi (zatoži) sodnika, da seje dal podkupiti, prejme 50 tolarjev plačila, ktere plača podkupljeni sodnik. Tak sodnik se tudi odstavi in plačati mora še 120 tolarjev pokore.
Kdor razžali čast sodnikovo ali kakega starašina ali ga opravlja, plača 10 tolarjev; sodnik pa, predstavnik (predstojnik) ali starašina sela, kteri Černogorca ali Ber-danca na njegovem p stenji razžali, plača 20 tolarjev globe.
Vsak izdajavec naše domovine in naših bratov, kteri se v kako reč, ktera bi naši deželi škodovati utegnila, z našimi sovražniki zmeni, ali skuša naš narod pobuniti (spun-tati) ali ga res pobuni, se ima ustreliti, če dve verjetne priči to spričate. Tacega izdajavca domovine in hudodelca sme vsak Cernogorec in Berdanec brez razločka umoriti, ko zve, da je izdajavec in da ga naša deželna gosposka zasleduje. Kdor tacega izdajavca skriva, ali pa kdor zve, da jo tak človek izdajavec, pa ga ne ovadi ali ne umori, se ima tako kakor izdajavec zasledovati in umoriti.
Ob času vojske mora vsaki možki svoje orožje uzeti in nad sovražnika  svoje domovine in  morivca naše svobode iti.
Kdor se brani zoper občnega sovražnika v boj iti, se tedaj strahljivca in za domovino neumrljivega pokaže, naj se ma vzame orožje in vse svoje žive dni ne sme več orožja nositi in za vselej naj se mu odvzame poštenje; „verh tega naj se mu opaše ženska opregača (prednik ali predpasj v znamenje, da ni možkega serca v njem (da je figa mož)".
Kadar deželi kakoršna kolj nevarnost preti ali žuga, ima vsak predstavnik svoje može v orožje poklicati; kdor ne pride, naj ga ustrcle.
Kdor kakemu vinemu (krivemu), kterega hoče gosposka v oblast dobiti, bodi si kakor kolj pomaga, da pobegne, zapade tisti kazni, v ktero je bil obsojen begun, in bodi si tudi v smert.
Čez mejo deželo sosedno napadati je ob času miru prepovedano, in kdor v ptuji deželi kaj hudega stori, se ima za to ravno tako kaznovati, kakor če bi bil to nad Cernogorcom storil.
Kdor nerazžaljen in brez pravične hrambe samega sebe, kakega Cernogorca ali Berdanca po sili ali hudovoljno umori, se ne more z nobenimi denarji odkupiti, ampak ustreljen bodi; ako pa morivec iz dežele pobegne, se kaznuje s tem, da se mu njegov delež hiše in druzega premoženja odvzame in deželni denarnici izroči, kar se za to skupi. Morivec se ne sme nikoli več domii verniti; kdor ga pod streho vzame, naj se umori. Tacega hudodelca, in pa tudi njegovega zagovarjavca sme vsak Cernogorec in Berdanec kakor tudi brat umorjenega umoriti.
Kadar kdo kakega drugega s puško ali z nožem rani, se imajo rane pravično ceniti; kazen za-nje je zapor (ječa) ali pa globa,   ktera pride v deželno denarnico.
Kdor šiloma ali hudovoljno nedolžnega z orožjem ali s palico samo zato rani, da bi veljal za junaka ondi, kjer junaškega djanja ni treba, mora za ranjenje dvojno globo plačati.
Kdor sebi ali pa kakemu drugemu nalašč roko ali nogo pokveči, plača 100 tolarjev; če pa je storil to brez namena, pa 50 tolarjev; — kdor koga po glavi udari in rani ali komu oko iztakne, plača 60 tolarjev. Zdravljenje plača tisti, kteri škodo naredi.
Kdor nedolžnega z nogo bacne ali s cevko svoje pipe (fajfe) udari in rani, plača za vsak mahljej 50 cekinov. Ako udarjeni takega, ki ga udari, koj takrat v svoji pervi jezi umori, je pravde konec in zavoljo takega umora nima nobena sodba več biti. Ravno taka je, kadar kak tat pri tatvini ob svoje življenje pride. Ako pa udarjeni tistega, ki ga je udaril, še le čez eno uro umori ali drugi dan potem (tedaj s pomislikom), se ima kaznovati kakor tisti, kteri koga iz namena umori.
Kar se tiče kervne osvete (kervavega maševanja) veli §. 39: Sega, ne le nad dolžnim in morivcom, temuč tudi nad njegovim nedolžnim bratom se maševati, je od danes za naprej ojstro prepovedana, in kdor kakega nekrivega umori, se ima v smert obsoditi. Samo morivci se smejo ustreliti, ktere sodnija zasleduje, ne pa brat, žlahtnik ali kdo drug, kteri moritve ni deležen; kajti samo ta naj da življenje,  kteri je hudo delo storil.
Dvoboj je pripašen, toda ne priča svedokov (prič) ne priča zbranih možakov; priče dvoboja plačajo po 100 tolarjev globe.
Požigavec plača svoje hudodelstvo z življenjem; pogorelec ga sme umoriti.
Kdor hoče kakoršno kolj nepremakljivo posestvo prodati, ga mora najpervo svojim žlahtnikom, in sicer pred pričami na prodaj ponuditi; ako mu ti niso kupci ali ne morejo biti, ga mora ponuditi svojemu sosedu. Ako mu tudi soded ni kupec, sme to svoje premoženje kteremu kolj seljanu ali takemu ponuditi, kteri je tistega rodii; toda pred mora s pričami in   pismi  dokazati,   da žlahtniki ga niso  hotli kupiti.
Sinovi morejo samo z dovoljenjem svojih staršev iz dru-žinstva stopiti.
Kar si je oče sam pridobil, more po svoji prosti volji med sinove razdeliti. Slednji je gospodar svojega premoženja in ga more po svoji volji razdeliti ali prodati. Hči ne dobi dote, kadar se omoži, temuč samo, kar ji starši iz svoje volje dajo.
§. 59. razklada potrebnost davkov s tem, da je „praha i olova" (smodnika in svinca) pred vsem treba, in kaže dalje na ceste in druge reči, kterih je deželi treba.
Kdor se brani davke plačevati, se ima kaznovati kakor izdajavec in sovražnik domovine; kdor skriva reči, ki so davku podveržene, naj mu jih odvzamejo starašini, in kar se za-nje skupi, razdele med se možje, ki so to reč razsodili.
Kdor pride prihodnjič k sodbi, se zoper kaj pritožiti, pa ima kamen ob vrat navezan, dobi seske, naj je kriv ali ne.
Vsakdo, kteri je vtretjič tatvine kriv spoznan, naj se obsodi  v smert.    Kdor  ustreli  tatu,   kadar  krade,
404
dobi 20 tolarjev plačila; al slednji naj se varuje, da ne ustreli nedolžnega, če ne, ravna sodnija ž njim kakor z morivcom".
Kogar zasačijo pri cerkveni tatvini, mora življenje za to dati, ravno tako tudi, kdor krade deželno strelivo ali se tega kakor kolj po krivici polasti.
Ako pride tat, kadar krade, ob življenje ali dobi kako rano, ni treba nikakoršne pravde več o tem; kajti pravica govori: cela dežela naj zasleduje in kaznuje tatii kakor morivca.
Kdor dela na sejmišu ali tergu nepokoj, plača 20 tolarjev globe ali pa dobi šeške. 25 tolarjev pa plača, kdor se v cerkvi krega ali nespodobno obnaša.
Doslej je bila šega, da so si, kadar je kdo v hiši umeri, možje in žene lase postrigli, se po obrazu spraskali in več časa spraskani okoli hodili; to je od današnjega dne prepovedano. Kdor se zoper to prepoved pregreši, plača pervikrat 2 cekina globe.
Sega, še druge dneve kakor dan svetnika varha praznovati in darove deliti, ima nehati, ker zavoljo takih stroškov hiša terpi in ljudje obužajo. Kdor se zoper to prepoved pregreši, plača dva cekina ali pa pride v zapor. Dosti je, da se praznuje po naši serbski šegi samo hišni patron, v spomin kersta naših dedov.
Begun, kteri pride v „našo svobodno deželo", uživa popolnoma varstvo. Tudi slednji drug, bodi si ktere kolj vere ali narodnosti, če prav naše ne, more tukaj mirno živeti ter svobode in pravic vsacega Cernogorca deležen biti; sodil se bo pa tudi vselej po zakoniku naše dežele.