Vol. VI. No. 12 ★ ORGAN OF THE SLOVENE COMMUNITY IN AUSTRALIA, "THOUGHTS" * DECEMBER, 1957 SLOVENSKI INFORMATIVNI LIST V AU5TRALIJI. $YDNEY, MELBOURNE, ADELAIDE, PERTH, BRISBANE, HOBART. * Rcgistered at the G.P.O. Sydney, for tronsmission by post as o periodicc . 1 Gloria Slava Bogu se glasi Poslušajte Poslušajte, vsi ljudje: Sveti Jožef v mesto gre. Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Bethlehem. Ko pa v mesto prideta, prenočišča iščeta. „Oj, ti mesto betlehemsko, da nas nočeš prenočit!" Sveti Jožef govori: „Za večerjo me skrbi". Pa Marija ga tolaži: „Saj večerje treba ni". BOŽIC VEČER JE, KO PIŠEM, te vrstice. Sama sem v svoji sobici in razmišljam. Na mizi pred seboj imam v vazici šopek lepih nageljnov. Nekam čudno me gledajo, kot bi hoteli reči z nekakim očitkom: Vemo, da se nam bliža konec in nas boš kmalu zavrgla, pa nadomestila z drugimi ... Vse je tiho in mirno okoli mene, le brnenje motorja na cesti kdaj pa kdaj za hip preseka tišino. Ugaja mi ta mir, lahko nemoteno mislim. V duhu doživljam zimski večer tam daleč daleč v moji rojstni prekmurski vasici. Zemljo pokriva bela snežna odeja. Zadnji žarki zahajajočega sonca se posavljajo od majhnega gozdička pred našo hišo. Še malo in nad gozdičkom bodo samo še temni kopasti oblaki. Vsenaokrog nekak skrivnosten mir. Pogled mojih oči ostane uprt v domačijo — „oj, hišico očetovo ...” Čudno dolgo v noč ostanejo okna razsvetljena. Pogledam bolj natanko in se zavem, da je nocoj božični večer. Na mizi sredi sobe stoji ljubko drevesce z vsakovrstnimi okraski. Pod njim znana „štalica”, ki naj predstavlja betlehemsko špiljo. Vse svoje domače vidim skozi razsvetljeno okno. Sedijo okrog yelike zidane peči jn se pogovar- // '““7 O, NE GOVORI! ZDAJ V JASLICAH LUČKA BRLI. ZLATI TREPALNICE NJEN NEŽNI Sil: ZDAJ SMEŠ SAMO ŠEPETATI. MARIJA IN JOŽEF STA UTRUJENA OBA OD DOLGEGA ROMANJA PREKO GORA. IN ČULA STA PROŠNJE, VZDIHE, SKRBI: JOKALA JE ŽENA TOLMINSKA, TOŽILA VIPA VKA, PROSILA JE DEČVA KOROŠKA IN S KRASA JE MATI VSA TRUDNA PRIŠLA. NE JOČI! NE JOČI: SAJ NISMO VSI SAMI, SAJ JEZUŠČEK Z NAMI BEDI. ZDA J MOLI. POKLEKNI IN MOLI ZA ROD NAŠ, O, MOLI ZA ZEMLJO SLOVENSKO! NEVA RUDOLF. Vsi Ljudje! Za ročico jo drži, na oslička posadi. Potlej gresta ven iz mesta, ven iz mesta Betlehem. Ko iz mesta prideta, bajtico zagledata. Tam na gmajnci v revni štaiti je rodila Jezusa. Zdaj poglejmo vsi v nebo, kako zvezde sevajo. Oj, te zvezde betlehemske milosti nam trosijo. L V SRCU jajo. Zdi se mi, da se spominjajo tudi mene, ki ne morem sedeti med njimi in z njimi skupaj uživati tega lepega večera. Nič še ne mislijo na počitek, čakajo, da jih bo farni zvon povabil k polnočnici. Ni jim dolgčas. Še skoraj prehitro minevajo ure. Tedaj se pa vsi dvignejo in odhite v cerkev. Tudi tam so jaslice, vse večje in vidnejše kot doma. Vse polno drobnih otroških glavic se vzpenja ob njih, da bi videle malega Jezuščka. Vse je pripravljeno in ljudstvo čaka veselega trenutka, še zadnjič ponove zvonovi svoje vabilo, čeprav ni več potrebno. Oglase se orgle in „Sveta noč” zaplava po cerkvi. Polnočnica se pričenja, skrivnost božične noči se ponovi na oltarju, srca jo ljubo doživljajo ... Kako naj opišem, kar občuti verno srce? Vem, da za globoko notranje doživljanje jezik nima besed. Brez njih se vdajam občutju, ki me zmerom na novo z njim napolnijo spomini. Zdi se mi, da mi zares udarja na uho „Sveta noč” iz domače cerkve. Kmalu se zavem, da so samo sanje. Pa naj bodo le sanje, ne otepam se jih, ko se mi bolj in bolj bliža — v Avstraliji — letošnji sveti večer. In nič se ne sramujem sama pred seboj, ko se zavem, da ini nekaj rosnega sili o oči ... — Zinka Žižek. V PULflERI Z MILIJONI NEBESNIH TELES ... P. Bazilij pravi privid, da se umetna luna pošastno reži človeškemu mravljišču pod sabo? Ali je res krvavo rdeča njena svetloba in je vsa podobna peterokraki zvezdi — napovedujoči smrt in spet smrt? Strašno bo živeti na svetu čez nekaj let, ko bo celo število „sput-nikov” omejevalo našo svobodo, svobodo duha in telesa. Oznanjale bodo človekov nenasitni pohlep po novih bogastvih, nadvladi in razdejanju. Zaželel sem si, da bi prej kot pride do tega, našel mir, ki ga daje le -grob . . . Sputnik, umetni satelit, je izginil v daljavi. Obstal sem na mestu in imel občutek, da sem silno majhen in čudno ubog. Skrivnostna sila me je odtrgala in me pognala v kapelo. Roke sem sklenil k molitvi, iz nje je lila v dušo druga skrivnost. Razburkano morje v moji notranjosti se je pomirilo, nastala je čudovita tihota. Kot da je stegnil mogočno roko Tisti, ki je nekoč zapovedal valovom na Galilejskem morju . . . Saj res! Kako čuden si, človek! Mravljird te oblezejo ob pogledu na novo reč, doslej nepoznano, na umetno podnebno telo, minljivo in kaj nepopolno delo človeških možganov in rok. Čudovit uspeh, kdo bi tajil, vendar — ponarejena stvarca, gola igračka v primeri s tem, kar nam brez nje razodeva nebo. Kaj je naš Sputnik spričo milijonov zvezd in ozvezdij, ki imajo „od nekdaj” visoko tam gori začrtano pot in hitrost? Kdo je izstrelil v vsemirje sonce in luno in Marsa in Jupitra in Venero, pa milijone drugih, ki jim še nismo dali imen . . . ? Tamle prihaja, poglejte!” Tako je vzkliknil eden fantov in pokazal proti zahodni strani neba. Stali smo v temi za hišo. Luči velemesta nas niso motile, predaleč so nam bile. Bil je krasen večer in nešteto zvezdic je migljalo na jasnem nebu. Prijazno so gledale na zemljo in vsak pogled nanje je pričaral tisoče spominov na mlada leta, ko sem še brezskrbno gledal v bodočnost in komaj vedel, kaj je zlo na božjem svetu. Od nekdaj sem rad opazoval nebo, zdelo se mi je kot zlata božja preproga. Danes so te sanje daleč za mano. Ko se je utrnila mladost, so se utrnile z njo, kakor se utrne zvezda na nebu in v velikem loku izgine za obzorjem za vedno. Po vojni in v tujem svetu so slike teh sanj še bolj obledele. Ostalo je za njimi samo hrepenenje po nečem dragem in lepem, čemur beseda izraza ne ve . . . Nocojšnji večer — osmi oktober 1957 — je prvi jasen od takrat, ko je prišlo radijsko poročilo, da ruska „umetna luna” obkroža zemljo. Izstrelili so jo v vsemirje na dan sv. Frančiška, ki je pred sedmimi stoletji oznanjal svetu mir in pel sončno pesem o bratu soncu: „ . . . ki nam daje dan in nas obseva s svojo svetlobo, ki je lepo in žari z velikim bliščem — od Tebe, Vsevišnji, znamenje nosi.” In je Frančišek hvalil Boga tudi „zavoljo sestre lune in zvezd, na nebu si jih ustvaril jasne, drage in lepe . . Pa je letošnji Frančšiškov dan— 4. oktober—postal početnik nove dobe. Ali bo svet v njej srečnejši? Komunistično vodstvo je slovesno oznanila, da „je nastopila nova doba vojskovanja in velesile svoje bombnike lahko mirno vržejo v ogenj . . .” Nikake vloge ne igrajo več v modernih vojnah. Kdor obvlada vsemirje, obvlada svet . . . „Tamle prihaja, poglejte!” Zazrl sem se v nebo in kmalu zasledil premikajočo se lučko. Imela je svetlobo zvezde, ene od onih, ki tako ljubko migljajo. Prečkala je nočno nebo po začrtani poti, bližala se nam je in izginila z veliko naglico. Čudovit izum! Izreden napredek moderne tehnike, nova sila v službi človeku . . . Če bo le res? Zakaj je treba ob tem izumu najprej poudariti, da je za nami čas »dosedanjih vojnih načinov . . .? Gledal sem „umetno luno” in mraz me stresel. Od nog do glave so zamrgoleli mravljinci. Nebo nad menoj je za hip izgubilo privlačnost, ki sem jo do tega večera našel pri vsakem pogledu na zvezde. Ali se mi prav zdi, ko mi Strmimo ob pogledu na umetnega satelita in grebemo v pomen in bodočnost. Ko smo pa že sto in stokrat ebčudovali zvezdnato nočno nebo, nam morda ni prišel na misel veliki Izumitelj, ki je njegovo delo zemlja in in ves čudoviti vse-mirski ustroj. In vendar pravi razodeta božja beseda o Njem, da mislimo Nanj in mu služimo v svetem spoštovanju. Ob tem razodetju sem postal sam sebi smešen. Stal sem sam pred seboj kakor otrok, ki občuduje svojo igračko — drobcen vlak — in jo prevaža po tirih. Pa prav nič ne misli na resnični vlak, ki njegovega očeta vsak dan vozi na delo. Odvrgel sem igračko in nehal biti otrok . . . Ti pa le plavaj, umetni satelit, le glej na zemljo in žugaj. Svojih resničnih velikih bratov in sester v vsemirju ne moreš doseči. Mora morda nam oznanjaš smrt, kdo bi vedel? Ali tvoji veliki bratje nam govore o Umetniku, ki tudi v smrti seje — življenje . . . r ' : v ; Na sliki sa: Nj. Emin. kardinal Gilroy, Rev. Bernard Massie, bivši župnik v Blacktownu, Slavko in Slavka Filipčič, znana nam iz „Koticka”. Slika je bila vzeta v maju 1957, ko jc g. kardinal blagoslovil novo dvorano v Blacktoumu. Župnik Massie je med tem umrl, pokopali so ga 27. nov. R.iJ>. Sz ^Pastirslecja pisma ZA BOŽIČ SI VSI ŽELIMO veselja, pa tudi drugim ga skušamo dati. Ne smemo pa zamenjavati veselja z veseljačenjem, ki navadno pusti za sabo očitke vesti. Veseljačenje ne prinese prave sreče in zadovoljnosti. Božično veselje, ki ga daje betlehemsko Dete, si zagotovimo z molitvijo in spokornostjo v adventu. .To nam je povedal božji Sin sam. Dolga stoletja niso in ne bodo izbrisala modrosti tega naročila. Božič pride vsako leto in to se nam zdi samo po sebi umljivo. Pri tem nikar ne pozabimo, da Božič pomeni Rojstvo božjega Sina v človeški podobi iz presvete Matere — Device Marije. Imejmo živo pred očmi to zgodovinsko dejstvo, ta nejvečji dogodek v zgodovini sveta. Bog sam je postal človek, da bi človek mogel postati deležen božje slave. Ta misel mora naša srca o Božiču napolniti z veseljem, ki si ga nevernik niti predstavljati ne more. Prav je, da mislimo tudi na božične proslave, na izmenjavanje voščil in daril. Pri tem moramo paziti, da ne storimo kaj zoper postavo in voljo tistega, čigar prihod na svet bomo slavili. Proseč Boga, da vas vse očetovsko blagoslovi, vam voščim obilje svetega veselja ob letošnjem Božiču. N. T. kardinal GILROY, sydneyski nadškof. PRED JASLICAMI TI, DETE, BRATEC NAŠ IN NAŠ GOSPOD, TU PRED TEBOJ SMO VSI ENAKI. ZATO Z ZAUPANJEM TE SRČNO PROSIM: POGLEJ Z LJUBEZNIJO NA NAŠ SLOVENSKI ROD! TI SAM OTROK PRIHAJAŠ MED OTROKE, NAS LJUBIŠ, NAS PONIŽNOSTI UČIŠ. PO TEBI VSI SMO V BOGU BRATJE: DAJ, DETE, K SPRAVI ZDRUŽI NAŠE ROKE! USMILI SRC SE NAŠIH RAZDEJANIH, PODELI VSEM LJUBEZEN BRATSKO, DA DRUG BO Z DRUGIM VEDEL POTRPETI: USMILI SE V DOLINO SOLZ PREGNANIH! POŽIVI V SRCIH VERO V ONOSTRANSTVO, Z BOŽIČNIM MIROM NAM NAPOLNI DUŠE. MOLITEV MOJA: BETLEHEMSKO DETE, DOUMEMO VSI TVOJE NAJ POSLANSTVOl Pavla Miladinovič. OE NIKOLI NISEM PISAL bo-žičnih voščil v taki vročini kakor letos v našem slovenskem semenišču v Argentini. Navajeni smo, da je o božičnih praznikih zima, vsaj nekaj snega in primernega mraza mora biti za božično razpoloženje. Pobožna domišljija nam je slikala božje Dete v mizlem hlevcu, kjer je skozi vse špranje vlekel mrzel veter, da je Mati Marija novorojenčka komaj mogla s tenkimi plenicami zavarovati pred mrazom, vol in osliček sta ga s toplo sapo ogrevala. Te predstave so nam srce napolnile s toplim sočutjem in z nežno ljubeznijo, ki jo človek čuti spričo novorojenčka, ki že ob prihodu na svet trpi in od mraza joče. Razumljivo je, da se naši naseljenci na južni polobli zemlje, kjer je v decembru— januarju — najpopolnejše paletje, niso mogli prav vživeti v božično skrivnost, češ, to ni božič. Res se je treba tukaj preučiti in slike pobožne domišljije spremeniti, da duša dojme božično skrivnost. Tu vernemu človeku, ne vstane misel, novorojenega Odrešenika s toplo ljubeznijo ogrevati, pač pa nasprotno, v mučno vlažni vročini ga hladiti ter s pahljačo težki in vroči zrak razgibati, da se Detetu potne srage sproti posuše, da bo moglo mirno spati. Fantazija si lahko predstavlja, da angeli s peruti Jezusu pihljajo sveži zrak in ga tako prijetno hladijo. Pa niti naša „starokrasjska” predstava niti tukajšnje doživetje vroče božične noči ne zadene resničnosti. V Betlehemu je koncem decembra deževna doba, zima, ki ni podobna mrzlim zimam s snegom. Decembra začne padati prvi dež, vreme je nestalno, vedno pogostejši so nalivi „VROCA“ BOŽIČNA VOŠČILA Škof Gregorij Rozman. Ta voščila je poslal Prevzviseni za lanski Božic iz Argentine rojakom v ZDA. Spis je zanimiv tudi za nas, zato ga tu podajamo v zgoščeni obliki iz „Ameriske domovine". — Ur. z močnimi vetrovi, ozračje se ohladi, noči morejo biti včasih skoraj mrzle. Mesto Betlehem z njivami in pašniki v okolici leži v globeli, ki je precej zavarovana pred vetrovi, ki v zimi brijejo od morja ter gonijo seboj obilne oblake z dežjem.. Tako je v Betlehemu vedno nekoliko toplejše kakor na višinah judovskega pogorja. V tej globeli požene trava hitreje ko drugod in nudi ovčjim čredam precej svežo pašo. Zaradi tega so potujoči pa-tirji v začetku zime prignali svoje črede v betlehemsko dolino, tam so jih mogli jjostiti celo v zimi pod milim nebom. V betlehemskem hlevu torej mraz ni bila posebna nadlega, pa tudi vročine še ni bilo. Bila pa je druga nadloga, ki je resnično mučila Marijo, Dete in Jožefa, nadloga, na katero navadno ne mislimo. Votlina, v kateri je bil Jezus rojen, je bila ena mnogih votlin okrog Betlehema, ki so služile živini na paši za začasen hlev in so jih potujoči pastirji uporabljali za stanovanje. Ker so bile te votline dalje časa neuporabljane, se je v njih silno namnožil mrčes. Če se je kdo v tako votlino zatekel, ga je vsa vojska napadla, da se je komaj otepal, in ga ni pustila spati. V tako hlevno votlino sta se zatekla Marija in Jožef. Seveda so tudi nju napadli roji mrčesa in silili k Detetu, ležečemu v jaslih, da bi se ob njem ogreli. Brez dvoma je DESET MINUT ČEZ POLNOČ Neva Rudolf Na vsem BOŽJEM SVETU je samo tam nekje na Tolminskem samotna vasica, kjer zvonovi vsako leto oznanijo Jezuščkovo rojstvo deset minut po polnoči. Ws/ Majhna je tista vasica, skrita pod Krnom. Vegaste koče se naslanjajo na hribe in ko zapiha burja, prinese s seboj toliko snega, da je vsa vas do vrha posuta z njim. V preprosti koči te vasice je nekoč živel star mož s svojo ženko. Imela sta bila kopico sinov in hčera, ki so se pa vsi do zadnjega razleteli po svetu. Potem je mož umrl in starka je ostala popolnoma sama. Mnogokrat ji je bilo dolgčas. Prišel je god sv. Lucije. Zunaj je bilo vse polno snega, babica je sama čemela v koči. Kar se ji zazdi, da čuje droben glasek, kot bi pla-kalo dete. Babica je bila naglušna in je mislila, da se burja zaletava v korce. Vendar se je dvignila, s tipajočimi koraki šla do vrat in jih odprla. Pred vrati na pragu je ležal drobcen bel omot in živa stvarca v njem ;e je drla na vse grlo. Babica se ni preveč začudila. Bila je stara in poznala je svet. Pobrala je dete, mu zavrela mleka in mu napravila v koči pripraven kotiček. Bilo je dekletce in babica jo je klicala za Lučko. Ostali sta skupaj. Babica se ni dosti zmenila za radovedne vaščane, ki so prihajali past radovednost. Skrbela je za Lučko in nič več ji bilo dolgčas kot včasih. Nov sneg je zapadel in kočo skoraj zasul. Tako je prišel sveti večer. Lučka je spala, babica dremala ob njej. Kar vstopi Smrt, vsa tiha in bela. Babica je začutila njen mrzli dih, dvignila je oči. „Kaj je že čas?” Smrt je molče prikimala. „Ljuba Smrt, daj mi še toliko časa, da pokličem sosede in jim izročim Lučko.” „Koliko časa bi rada?” Babica si ogleda trudne, ostarele noge. Malo pomisli. „Deset minut, Smrti Nič več kot deset minut”. „Preveč babica, veliko preveč. Deset minut ni kar tako!” sv. Jožef pometel in počedil votlino takoj, ko sta se z Marijo naselila v njej, in je tako vsaj nekaj nadležne golazni pregnal. Ni pa imel ne DDT ne flita, da bi mogel votlino popolnoma očistiti neprijetnih gostov. Znani duhovnik - pisatelj Franc Mihel Willam, ki je napisal življenje Jezusovo in Marijino v deželi in ljudstvu Izraelu, je takole pripomnil: ,,Tako je mrčes pozdravil Zveličarja najprej v jaslicah in ga na križu visečega zadnji zapustil”. Ko je Jezus ves v krvi in ranah visel na križu, so razne muhe, mušice in komarji zavohali kri in v rojih prihajali, sedali nanj in pili kri in v rane lezli — z žeblji na križ pripet se ni mogel ganiti, da bi jih odgnal. Mrčes je bila resnična muka za Jezusa ob rojstvu in ob smrti. Na to muko redko kdo misli. Pri tej točki se za hip ustavimo! Ne mraz ne vročina naj nas ne moti, da doživimo božično skrivnost. V vsakem podnebju in v vsakem okolju velja, da naj učlovečenemu Bogu skušamo v svoji duši pripraviti bivališče, ki ga bo vredno, mu bo všeč in ga bo k nam pritegnilo z vsem bogastvom ljubezni in milosti. Počedimo svoje duše! Kakor je Jožef počedil hlev. Ven iz duše sebičnost, napuh, zamerljivost, prepirljivost, poželji-vost. V ponižnem kesanju odstranimo vso nesnago in vse smeti. V goreči molitvi prevetrimo in prezračimo dušo. Pripravimo in okrasimo jo za prihod vsesvetega Boga z močno vero, trdnim upanjem in nad vse veliko ljubeznijo, ki poveže naše duše z Bogom in bližnjimi. Naj bi vsi Slovenci, razprčem po vsej zemlji, letos tako doživljali božične praznike! Pogled na Tolmin. „Ko pa moram in moram na vas. Dete bo umrlo v tem mrazu, tako majceno in nebogljeno kot je”. „Deset minut odlašanja v izpolnjevanju božjih ukazov pomeni sto let trpljenja, da se opereš in dosežeš večno veselje”. Babica je pomislila. Luška se je v spanju ljubko nasmehnila. Pa se je babica brž odločila: „Vseeno, vseeno, kaj je to, sto kratkih let! Moram in moram na vas”. In je šla, za Smrt se ni več zmenila. Opotekala se je v visokem snegu, padala in se spet pobirala na noge. Malo minut je manjkalo do polnoči, ko je potrkala na sosedino okno in jo prosila, naj vzame Lučko v varstvo. Obrnila se je in spet zagledala Smrt, ki se je bila ves čas plazila za njo. Kot bi ne bilo nič, jo ne nagovorila: „Zdaj pa le. Smrt! Pripravljena sem”. In sta šli skupaj po ozki zasneženi stezi. Nenadoma se je v dalji zasvetilo med ivjem. Svetloba se je bližala in bila že kar pred njima. Bil je sam Jezušček, ki je prihajal, da leže v jaslice tudi v uborni vaški cerkvici. Babica je pokleknila in si ni upala naravnost pogledati vanj. „Kam pa?” je vprašalo Dete. „Odslužit kazen sto let”, je zamolklo pojasnila Smrt. Tedaj je Jezušček prijel babico za roko in rekel Smrti: ..Opravila si, svojo pot pojdi. Babico sam pospreemim”. Obrnil se je in po isti poti odpeljal babico naravnost v nebesa. Potem je pohitel nazaj in legel v jaslice v vaški cerkvi. Ura je bila že deset minut čez polnoč. PORAVNAJTE NAROČNINO Bil sem v Adelaidi ZA LETOŠNJE POČITNICE sem se bil namenil v Južno Avstralijo. V septembru sem svojo namero izvršil. Napregel sem konjička in jo mahnil proti Bendigu, ki je poleg Ballarata znano kot mesto zlatih rudnikov. To je bilo nekoč, zdaj so pa tam tovarne in okoli 40.000 ljudi. Od tam je vodila pot skozi Charton v Horsham. V tem mestu sem se ustavil in obiskal „Agricultural College”, kamor me je bil povabil ondotni „vice-principal”. To je bivši profesor v Dookie in moj prijatelj. Komaj sem se pokazal, me je napadla njegova triletna hčerka z vprašanjem: Jože, kje so moje mucke? Ugriznil sem se v ustnice. Nekoč sem ji bil obljubil siamske mucke, pa na obljubo pozabil ... Težko sem se izvil iz zadrege. Med večerjo je vice-principal pripovedoval, kako se je bil nedavno vozil v Sydney. Trikrat se mu je avto prevrnil in docela razbil, njemu se pa ni nič zgodilo. Mati božja in sv. Krištof sta ga rešila, mi je zatrjeval. Je zelo veren mož. Njegov služabnik je Slovenec, baje zelo dober fant. Tudi to je bilo zame zanimivo. Ogledal sem si College. Je velik in dobro opremljen, študentov je tam okoli sto. Naslednja postaja je bilo že v S.A., Mt. Gambier. Tu imajo poljedelsko šolo bratje Maristi. Njihova ustanova je skromna, ne more se meriti s podobnimi državnimi. Na drugi strani so pa bratje mnogo bolj marljivi in požrtvovalni kot učiteljstvo na državnih šolah. To je treba priznati. Mesto Mt. Gambier ima okoli 12.000 prebivalcev in se ponaša z mnogimi modernimi žagami. Pri njih so zaposleni tudi Slovenci. Mesto leži blizu morja in skoraj ne pozna suše. Pozornost vzbujajo obširni nasadi borovcev, kar je za te kraje posebnost. Ko drčiš po cesti skozi te nasade, ti pljuča in nos prijetno napolni vonj po smoli in ... domu ... V gosti megli sem se odpeljal iz Mt. Gambiera. Komaj nekaj milj od mesta sem obtičal v dolgi vrsti stoječih avtomobilov. Nekje spredaj se je dogodila velika nesreča. Mirno smo čakali, ni kazalo drugega. Počasi so izvlekli iz ruševin ranjence in polomljene avtomobile, ki niso bili več samim sebi podobni. Sklenil sem, da bom prav previdno vozil ... Nekako do Kingstona sem imel vtis, da vozim po ljubljanskem barju. Od tam naprej do Tailem Benda je pot vodila ob visokih sipinah peska — skoraj puščavski svet. Le domače avstralsko grmičevje uspeva tod, kljubuje nevihtam, viharjem in neusmiljeni vročini. Pri kraju Murray Bridge sem prečkal po mogočnem mostu reko Murray, najdaljšo avstralsko, ki namaka tisoče in tisoče kvadratnih km. Leze jako počasi, saj ji je padec komaj za čevelj na miljo. Do Adelaide sem imel še 58 milj. Okolica je posejana z nizkimi grički, ki so zelo mični in je skoro vsak drugačen. Cesta je ozka in polna ostrih ovinkov, da ni kazalo prodajati zijal nad okolico. V Adelaidi sem bil popoln tujec. S pomočjo policajev sem našel zaželene smeri. Nastanil sem se pri Slovencih, ki so doma v skrajnem zahodnem kotu Slovenije. Pri njih sem ostal 14 dni in bil nazadnje že kar lepo udomačen maček. Družina ima lepo iz opeke zgrajeno hišo, domala izplačano. Spomnil sem se na besede prelata Podgorca: ..Slovenec zna biti varčen in tisto ga bogati. Bogastvo ni v visokih plačah, ki zavajajo ljudi v zapravljanje.” V spomin mi je prišla tudi trditev neke knjige, ki pravi: Slovenci so zelo gostoljuben in vesel narod. To velja tudi o mojih gostiteljih v Adelaidi. Po trdem delu čez dan so se razgreli v domačem krogu in zapeli narodne in nabožne. Ob nedeljah so prišli na obisk še drugi rojaki in se veselili z nami. Omembe vredno je, da so znali biti veseli brez močne pijače, čeprav so doma iz vinorodnih krajev. Pesmi so se vrstile s prav prijetnim kramljanjem. V zadrego so me spravili z vprašanji: Kdo je Zvonimir Hribar, kdo je Neva Rudolfova, kdo je dr. Jože Zurc, kdo je arh. Mejač, pa še ta in oni. O nekaterih sem vedel kaj povedati, o drugih nič. Spoznal sem pa, da je list MISLI med njimi dober znanec. Adelaide leži ob reki Torrens. Po velikosti je' četrto mesto v Avstraliji, ima skoraj pol milijona ljudi. Okolica je bogata, posebno Murray Valley je jako rodovitna. Malokatero mesto ima tik pred vrati toliko dobrot kot so: sadje, vino, žito, volna itd. Mesto samo je močno industrijsko razvito. Tovarne zaposlujejo mnogo Slovencev. Za Sydney sem lani zapisal, da ima silno ozke ceste, Adelaide je vse drugačna. Le promet je nekam prehiter. Mesto se ponaša z odličnimi stavbami, zgrajenimi največ v modernem slogu. Poseben ponos mestu je katoliška katedrala. Začeli so jo.pred 80 leti, dokončali pa šele pred par desetletji. Kulturno in politično središče mesta je North Terrace. Tam je vladna pal.ya, ljudska knjižnica, umetnostna galerija, univerza, splošna bolnica, botanični vrtovi itd. Tloris mesta je kakor šahovska deska, obdana s terasami, ki so dobile imena po straneh neba. Ob robu mesta so lepa spreho-dišča. Morje je le nekaj milj proč. Južna in vzhodna stran imata prav mične holme. Mogočen vtis napravi slap v Morialti. Do njega vodi gozdna steza med košatimi drevesi in grmičevjem. Slap je do 30 metrov visok. Pod njim sem obstal in odjadral v preteklost — pomislil sem na Peričnik in ponovil z Župančičem: Sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap pada pada, pada ... Okoli sto stopnic me je prineslo na vrh in tam se mi je zalesketal drug nič manj mikaven slap. Pada čez velike kvadre krhkega apnenca. Opazoval sem mladino, ki si je preizkušala mišice — prav kakor nekoč mi pod Grmado nad Viker-cami, kjer se je rodil triglavski župnik A.ljaž. Prav prijetno je stopati po gričevju, odkoder imaš pogled na mesto kot na krožniku pred seboj. Pobočja holmov so precej strma, vendar skrbno obdelana. Prav lepo uspeva razna zelenjava in od sadja zlasti jabolka. Vračal sem se preko griča Northon Summit in nato skozi ozko dolinico, ki mi je pričarala predstavo koroškega Remše-nika. Po bregovih ob dolinici so se pasle koze, droben pastirček je sedel na skali, velik klobuk mu je skoraj zakrival nos, sviral je na piščalko ... Razume se, da nisem opustil obiska V Roseworthy, kjer je državni Agricultural College. Vredno pogledati. Videl sem mnogo modernih kmetijskih naprav. Njihova mlekarna in kurjereja spadata med najboljše v Avstraliji. Tudi vinarna me je iznenadila, dasi sem vedel, kako znana je po izbornem vinu. ge bi popisoval razne naprave, pa menda ne bo prostora. Neki drugi dan sem si ogledal adelaidski botanični vrt. Je dosti manjši od melbournskega, ima samo 45 akrov površine. Tehnično je na višku. Tudi muzej me je dobro zaposlil, v njem sem našel zbirke, da bi jih ne pričakoval. Umetnostna galerija se mi je zdela precej pomanjkljiva. Živalski vrt je siromašen. Od plazilcev ima samo črno in rjavo kačo. Tudi zveri so slabo zastopane. Nasprotno ima pa lepo zbirko perutnine. Na celu pričujoče številke prinašamo jaslice iz delavnice umetnika Gorseta. O njem je leta 1932 napisal v „Nasem Rodu” slavni slikar Rihard Jakopič naslednje vrstice: Nova zvezda na umetniškem nebu, sicer ne od danes, saj Gorše ni več tako mlad. Poznamo ga nekateri že več let, tudi oženjen je že, kar se poštenemu slovenskemu umetniku vsekakor posebno spodobi. Toda slovenska javnost je do zdaj le malo o njem zvedela, kajti Gorše se je takoj po končanih študijah naselil v krajih, ki nam jih je izvila zanikrnost človeške družbe. Pa začnimo od početka, tako lepo po vrsti: Gorše se je rodil 1. 1897. v Zamostecu na Dolenjskem. V svojih deških letih je bil knjigovez. Pa hrepenenje po umetniškem udejstvovanju ga je prignalo v Ljubljano. Vstopil je v obrtno šolo, kjer mu je dal prvi pouk v kiparstvu prof. A. Repič. Pravo, temeljito podlago za svoje poznejše samostojno ustvarjanje pa je dobil na zagrebški akademiji pri Iv. Meštroviču. Po končanem akademskem študiju se je naselil v Trstu, kjer je preživel v dobrem in slabem dve leti. Tam si je izbral svojo družico. Tam se začne njegovo samostojno umetniško udejstvovanje, ki pa je še precej vplivano od Meštro-viča. Pa že kmalu se začno kazati v njegovih delih znaki povsem drugačnega stremljenja in duha. V Trstu je Gorše razstavil šestkrat in vsakokrat žel obilo zaslulužene hvale. Pa okoliščine, morda tudi hrepenenje in upanje, so ga prignali v središče slovenske kulture — v Ljubljano. Že na sejmski razstavi smo videli nekaj njegovih del, ki kažejo odlo- Končno je prišel čas slovesa. Mahnil sem jo v smeri Renmarka in skozi Milduro, ki je najtoplejše mesto v Victoriji. Imel sem dovolj časa za premišljevanje o mnogih vprašanjih, ki so se pojavljala pred menoj tiste dni. Toda s tem ne bom zavlačeval spisa. Iz Mildure sem podričnil čez Murray River v N.S.W. in se ustavil v Eustonu. Omembe vredne so slabe ceste tam okoli. V Victoriji so gozdne boljše kot tu državne. Bilo je že temno, ko sem zavozil skozi pravi pravcati „bush”. Nesrečni klokani — kangaruji — so me strašili, eden je padel z vso svojo težo tik pred avto kot z neba ... vendar je še pravočasno odskočil. Durgo jutro sem zadnjič prečkal Murray River in se vrnil domov preko Swan Hilla in Shappartona. Oba s konjičkom sva bila vesela, da nama je šlo vse po sreči. Tako sem torej spet enkrat videl precej avstralske zemlje. Bilo je veliko take, ki jo smodi sonce, ne dobi moče — ne more roditi. Ob vodi zemlja oživi, ponuja svakovr-stne sadeže. Pa vendar— tudi ob reki, ki ne skopari z vodo, je mnogo zemlje neobdelane. Zakaj ne, na to vprašanje ne moreš na kratko odgovoriti. — Jože Maček. čen in izviren talent, išele z razstavo v umetniškem paviljonu pa se je predstavil slovenski javnosti kot temeljit, samobiten in originalen umetnik. Le malo starejših del je v razstavi, na katerih je vidna še Meštrovičeva šola, poleg nekaterih umetniško manj pomembnih,. razumskih in dekorativnih stvari, vse drugo je preživljeno, prečuteno in preprosto izraženo. Omenjam posebej Pridigarja, Materinstvo, Portret njegove žene, portret mladega muzikanta in majhne lesene reliefe, prizore iz otroškega življenja. Tudi njegove risbe, ilustracije in karikature so pristen izraz resno stremečega umetnika. S svojo razstavo se je Gorše postavil v vrsto najboljših slovenskih umetnikov. # * • Gornje mnenje Jakopičevo je zdaj staro 25 let. Gorše sam je pa letos slavil (to se pravi: drugi so zanj slavili) 60. obletnico življenja. Zato je prav, da mu čestitamo tudi iz Avstralije. Kje je France Gorše zdaj? Živi in dela že kakih pet ali šest let v Clevelandu. Ljubljana ga je verjetno izbrisala, namreč rdeča Ljubljana, bela Ljubljana ga ni. Trst ga pa še zmerom dobro pozna, saj je od tam prišel v Ameriko. Zadnjih nekaj let je Gorše v novem svetu najbolj zaslovel po svojih umetninah za novo slovensko cerkev Marije Pomagaj v Torontu. Pa je zelo delaven tudi v drugem ustvarjanju. Iskrene čestitke, g. France! Bog daj še mnogo mnogo let uspešnega delovanja na polju slovenske umetnosti! — Ur. Publisher: Slovene Chaplaincy, 66 Gor- I Printed by Publicity Press (1938) don St., Paddington, N.S.W. I Pty. Ltd., 71-75 Regent St., Sydney, NAŠ umetnik FRANCE GORŠE „ZA VSE DELA - ZA VSE KRUBA“ Slavko Bič Ljubelj (1366 m) IZ DEŽELE KOROMA XD1-1 E Konec leta 1955 sta Titov tisk in radio širokoustno napovedala novo ekonomsko politiko, ki naj gospodarstvo vesoljne države postavi na bolj zdrave in trdne temelje. Ko to pišem, je ta politika v polnem razmaru in kaže svoje roge že tudi svojim nezmotljivim početnikom. Zaradi neenotnosti mišljenja v gnezdu Politbiroja Z.K.J. (Zveze Komunistov Jugoslavije) so spočetka le previdno vohali in tipali, kakšna naj bi bila ta nova pot gospodarstva. Blio je nič koliko propagande in pojasnil o tisti drči, po kateri naj se spusti navzdol ta nova smer. Za domači trg so spuščali v javnost večinoma balončke s splošnimi napisi, češ kako se bo po tej poti dvignil življenjski standard prebivalstva. Otipljivih znakov, da se bližamo zboljšanju, zlepa ni hotelo biti. Tudi še potem ne, ko je Titova novoletna poslanica za 1956 obetala zlate čase. Šele spomladi smo zvedeli nekaj več. Zvedeli in videli smo, da si je komunistična ekonomija nadela novo krinko, kakor si je narava nadevala novo oblačilo. Zvedeli smo skozi usta radia in tiska, da se življenjski standard ne bo izboljšal kar tako na lepem, pač pa se bo postopno zboljševala produkcija, ob njej pa avtomatično tudi življenjski standard. Prvi ukrep je bil, da so spet uvedli norme, o katerih so komaj dan poprej še trdili, da se poskus z njimi ni obnesel, češ da so bile norme nestvarno postavljene in ob njih se je zanemarjala kakovost izdelanega blaga. Da je bilo to res, smo vedeli dosti poprej kot je priznalo kom. vodstvo. Videli smo, kako so prosluli vele-udarniki — Petek in drugi — z najboljšo mehanizacijo dvignili norme in si s tem protidelavskim činom zaslužili mehke fotelje v komunističnih salonih. Komunisti so pa že taki, da danes zavržejo, kar so včeraj obsojali — in obratno — torej norme nazaj! Za delavstvo je bilo to slabo. Stalo je pred še hujšim izžemanjem. Marsikak dober delavec ne more doseči norme. Vzroki? Nezadostna hrana v menzah, pretirana zahteva, pomankljiva mehanizacija . . . Razumljivo: resnični stroj stane denar, poleg tega ga moraš uvoziti iz tujine, za to potrebuješ tujih deviz. Doma imaš pa človeka, ki je v očeh komunistov tudi le stroj. Ni ga treba bogato plačati, vzemi in rabi ga! Če eden ne zmore norm, vprezi drugega! Nadaljnja novost v tej „novi politiki” so bili akordi. Delovne enote akordov so postavljene na bazi norm. če delavec ne doseže norme in akorda v določenem času, prejme manj plače, če pa predpisano doseže, se pa tudi najdejo pretveze, s katerimi udarnikom odtegujejo odstotke plače. Obenem s tema dvema ukrepoma se je začela ..gospodarska čistka.” Ob taktu propagande so pometali iz podjetji ljudi, ki so se zdeli odveč. Partijski priganjači pazijo, da se del te odslovljene delovne sile ne prikrade nazaj v podjetja pri zadnjih vratih. Temu početju so dali ime ..racionalizacija”. Nastala je brezposelnost, ki je po komunističnem načelu sploh biti ne more. Saj je njih načelo: Za vse delo, za vse kruh! Toda če tako kaže, znajo komunisti debelo požreti lastna nečala. ..Racionalizacija” bi se dala razumeti in bi utegnila biti čisto na mestu, če bi odpuščene delavce usmerili drugam, recimo v privatna podjetja. Toda privatna podjetja (drobna trgovina, obrti itd.) nimajo gladke poti, ne morejo zaposliti nezaposlenih. Zato ti zadnji nimajo druge poti kot da neprestano trkajo na vrata delovnih uradov. Seveda odhajajo spet na cesto, po radiu pa celo zvedo, da so bili ti in ti odpuščeni od dela zato, ker so bili zanikrni delavci. Tako dobe brezposelni kaj slabo legitimacijo in z njo se ne' morejo predstaviti morebitnim novim delodajalcem. Sploh igrata tisk in radio zelo dvomljivo vlogo ob teh težkih vprašanjih. Trdita: nezaposlenost prihaja odtod, ker so se premnogi ljudje s kmetov takoj po vojni vrinili v industrijo, dočim bi bili morali ostati na svoji zemlji. Komunisti pozabljajo, kako so takoj o vojni sami na vse načine tirali metske ljudi v industrijo. Vsi še vemo, kako je bilo takrat s tako-imenovanimi ..delovnimi štabi”. Rajni Kidrič je verjel, da so kmečko-obdelovalne zadruge, ki si jih je zamislil, že vnaprej povzročile nezaposlenost na kmetih — torej takoj pobirati ljudi v „de-lovne štabe” za industrijo! Boris Kidrič je verjel, da ima opraviti z že ..prevzgojenimi” kmeti, ki bodo hvaležno sprejeli vse njegove zamisli. Kajpada se je silno zmotil... To je pokazala bližnja bodočnost, kar je pa že znana reč. Največ o tem bi mogel povedati — Rankovič . . . Konec na str. 12. LAD DUHOVNIK SE NI ZNAL zavarovati pred navar-nostmi sveta in je izgubil čut za vzvišenost svojega poklica. Odvrgel je duhovniško obleko in povzročil med verniki obilo zgledovanja. Nedolgo potem je obiskal eno svojih nekdanjih ovčic, veselo dekle, ki je pa znala biti globoko resna^ Ko je vstopil, jo je čudno pretreslo. „Kaj želite, oče? Nisem vas pričakovala.” Neprijetno mu je bilo... Prisiljeno se ne nasmehnil in zamahnil. „Pusti tisto besedo. In tikaj me, saj vidiš, da nosim kravato.” Samo za hip se je zmedla. Slišala je že bila nekakšna namiga-vanja. Ali je zato prišel? Ne, ne sme do besede! „Ne morem, oče! Toda ko ste že tu, veste kaj? Vedno ste nas lepo učili, da je treba moliti. Poklekniva in izmoliva rožni venec, potem se pomeniva.” Segla je po jagodah, pokleknila in pričela: „Verujem v Boga Očeta, Vsemogočnega . . .” Preden je prišla do konca ,vere’, je čutila, daje odprl vrata in jih spet zaprl. Ostala je sama. Po nekaj tednih se je spet pojavil. Zdrznila se je, na pozdrav ni odgovorila. Nekoliko živčno, čeprav molče, je nemudoma segla po jagodah, poklenila in pričela kot prvič: ..Verujem v Boga Očeta, Vsemogočnega . . ." Prisluškovala je, toda vrata se niso zganila. Močno se je začudila, ko je po pičli minuti poprijel: ..Verujem v Svetega Duha, sveto katoliško . . .” Zmolila sta ves rožni venec, čeprav se je bilo treba premagovati. Oba so dušile besede v grlu. Ko sta naredila križ, je vstal in dahnil: „Hvala!” Hip pozneje ga že ni bilo. Nikoli več se ni pojavil. Tudi drugi niso vedeli povedati, da bi bil kje v bližini. Minila so leta- Ni pozabila nanj, vsak dan se ga je spominjala v molitvi. Pa je nekoč prišla na njeno uho novica: Zavedel se je bil svoje zmote, odšel v drug kraj in se podvrgel odnotnemu škofu. Opravil je naloženo ostro pokoro in spet prevzel duhovniško službo, ki jo opravlja z nekdanjo prvotno gorečnostjo. Z dobrim uspehom deluje v vinogradu Gospodovem v tistem oddaljenem kraju dežele Koromandije.—Povedal misijonar. POZOR! S Y D N E Y ! POZOR! ŽUPANOVA MICKA vesela igra v dveh dejanjih pride iz Melbourna in z njo ves kulturni program 10 točk (Glej MISLI od novembra) V SOBOTO 4. JANUARJA OB 8. ZVEČER Po programu na odru prosta zabava MACCABEAN HALL (Darlinghurst) Za vstopnice veljajo tiskani programi, ki so po 10 sil. za odrasle, po 2 sil. za otroke. Programi se bodo prodajali v Slovenskem domu, pri pobozicni zabavi v Paddingtonu in po slovenski polnocnici pri cerkvi sv. Patricka, Millers Point. POKAŽIMO ROJAKOM IZ MELBOURNA, KI BODO PRI NAS GOSTOVALI, DA SO NAM NAD VSE DOBRODOŠLI! NAPOLNIMO DVORANO! Posebna prošnja: Za eno samo noč (od. sobote na nedeljo) iščemo za goste prenočišče. Kakih 25 postelj. Javite svoje ponudbe tajniku Sl. društava: Ljenko Urbančič, 121 Oueen St., VVoollahra. Tel.: FB1085 TO BO PRAZNIK SLOVENSKE VZAJEMNOSTI POD JUŽNIM KRIŽEM Kdo bi se pred njim zaplankal? Kdo bi tak večer umanjkal? NAPOLNIMO DVORANO! SLOVENSKO DRUŠTVO. NA BREZJAH SO SLAVILI (Izvirno poročilo iz Slovenije) NA DAN 1. SEPT. 1907 —na angelsko nedeljo — je tedanji ljubljanski škof dr. Anton B. Jeglič na Brezjah pritrdil zlati kroni na glavi Jezuščka in Marije na znani milostni podobi. Petdesetletnico tega velikega dogodka smo slavili letos na isto angelsko nedeljo. Na ta dan se je zbralo na Brezjah okrog 25.000 romarjev iz vseh krajev naše domovine. Že v soboto popoldne ob 4h, ko sta prišla oba slovenska škofa, ljubljanski mons. Vovk in mariborski dr. Držečnik, in so ju ob mogočnem pritrkavanju slovesno sprejeli, je bila cerkev skoraj polna vernikov. Pa romarji so še in še prihaljali; pri večerni slovesnosti jih je bilo že do 6.000, pa so prihajali še vso noč in v nedeljo vse do poldneva. Spovednic je bilo pripravljenih 16 in spovedovanje je trajalo vso noč. V soboto zvečer so se pričele slovesnosti ob 7. z mašo mariborskega škofa. Po maši je bila procesija s sv. Rešnjim Telesom po trgu pred cerkvijo. Vodil jo je škof Vovk. Cerkev je bila razsvetljena z reflektorji, po trgu je pa gorelo morje sveč. Zvonovi so potrkavali, ljudstvo je pa navdušeno pelo evharistične in Marijine pesmi. Ko se je procesija vrnila v cerkev, je pridigal dr. Držečnik. Naslov pridige: Marija in naš čas. Po govoru so bile slovesne pete litanije z ljudskim petjem. Z obhajanjem so pričeli v ne- deljo zjutraj ob treh. Obhajilo so delili pred oltarji, po sredi cerkve in pred cerkvijo. Maše so se pričele ob pol 4. zjutraj. Ob pol 5. je bila prva pridiga, nato peta romarska maša. Ob 7. je pridigal p. prov. Tomšič: Zaupanje Slovencev v Marijo. Ker je prihajalo več in več ljudi, cerkev pa že prenatlačena, je bilo več maš na trgu pred cerkvijo. Glavna slovesnost je bila napovedana za 9. uro. Ob osmih so dospeli trije hrvatski škofje: zagrebški pomožni nadškof išeper, križevački vladika dr. Bukatko in banjaluški Čelik. Malo pred 9. uro se je vršil slovesen prihod škofov in duhoviščine z Marijino milostno podobo na trg pred cerkvijo, kjer je bil postavljen oltar. Ko so romarji zagledali Marijino podobo, so začeli navdušeno peti in mahati z robci Mariji v pozdrav. Ko so milostno podobo namestili na oltarju, je stopil na prižnico škof Vovk in govoril o Marijini kroni in njenih biserih, posebno o biseru vere. Po pridigi je isti škof maševal obdan od škofov, kanonikov iz Ljubljane in Maribora, zastopnikov redov in številne duhovščine. Vseh je bilo blizu sto. Po maši je molil škof posebno pos-vetilno molitev Mariji Pomagaj, nato je vsa ogromna množica na glas molila: Pod tvoje varstvo pribežimo ... Ko je izzvenela zadnja beseda te molitve, so duhovniki intonirali: Tebe Boga hvalimo. Vsa množica je poprijela in navdu- šeno odpela to lepo hvalnico. Nato so v procesiji odnesli sv. R. Telo nazaj v cerkev. Ko so bile vse javne slovesnosti končane, se ljudstvo ni in ni hotelo raziti. Cerkev je bila še dolgo natr- ljudje, ki v nedeljo niso mogli na Brezje. In ko je prišel Mali šmaren, 8. sept., se je spet zbralo na Brezjah pred Marijo — neverjetno število, pa popolnoma resnično — okoli 11.000 ... Milostna kapela, prenovljena po Plečnikovem načrtu. 9 c «. " ‘ i' pana, pred Marijinim oltarjem zunaj so pa množice še in še pele. Tako je potekla nedelja, toda s tem še davno ni bilo vse zaključeno. Skozi ves teden so prihaljali novi Da, dal Letošnje število romarjev na Brezjah je znova pokazalo vsemu svetu, da je slovenski človek ostal veren — kljub vsemu — in hoče ostati veren tudi nadalje. Martin jevnikar, profesor SLOVENŠČINE v Trstu, je prispeval za revijo „Med-dobje” št. 3/4, ki jo izdaja Sl. Kult. Akcija v Argentini, zelo zanimiv pregled slovenske izvirne knjige za 1956. Povzemimo nekaj najvažnejših podatkov v informacijo bralcem MISLI. PESNIŠTVO Največ je izšlo pesniških zbirk. Predvsem se je zglasil mladi rod, ki v glavnem še išče svoje podobe. Kajetan Kovič pravi, da so ti mladi „pojeni in hranjeni s sanjami in za sanje vedno prevarani”. Branko Hofman je izdal zbirko „Za oblaki so zvezde”. Obsega 39 pesmi in je razdeljena v tri oddelke: Brez lirike, Vse poti so večno stare, Vezi sveta. Zbirka je motivno bogata in razigibana. V njej se prepleta razum z mehkim čustvom. Pesnikove izpovedi so precej grenke in trpke, kar je sploh skupna poteza vseh mlajših slovenskih pesnikov. Polde Oblak, professor na gimnaziji v Stični, je izdal pesmi pod naslovom: ..Simfoniji”, To sta Simfonija samote in Srebrna simfonija. Pesmi je 90 in so označene le s številkami. Oblikovno so sproščene in razgibane. Pesnikov svet je občečloveški brez kakih izrazitih slovenskih prvin in brez tendence. Preden je knjiga izšla v slovenščini, je že našla pot v prevodu med Francoze in doživela tam večje uspehe kot doma. SLOVENSKA KNJIŽEVNA ŽETEV 1956 Cene Vipotnik se je predstavil z zbirko „Drevo na samem”. Zbirka obsega 50 pesmi v treh ciklih: Pusta zemlja, Zvezda ubogih, Svi-tanice. Jezikovno so pesmi zelo izpiljene in izdelane. Ta knjiga je prejela letošnjo Prešernovo nagrado in nagrado Zveze Književnikov. Razglasili so jo za najboljšo zbirko za leto 1956. Branko žužek je izdal v Kopru zbirko „Padajo rožnati listi”. Pesmi (38) so razdeljene v tri dele: Ne štejem ure, Za naju govori večerna zarja, Neslišne bele perutnice. Zbirka je vsebinsko in oblikovno dokaj skromna. Kajetan Kovič je izdal svoje prve pesniške sadove pod naslovom ..Prezgodnji dan”. Podane so v 4 skupinah: Pravljica, Vsakdanjost, Iluzija, šah. Pesmi so kratke, v svobodni obliki, z rimami in ritmično ubranimi verzi. Joža Vovk, duhovnik, je izdal „Pesmi”, ki so razporejene v Pota, Izgnanci, Molitev na gori. Vseh pesmi je 41, so preproste in ne pregloboke. Jože Šmit in Matej Bor sta izdala vsak po eno pesniško zbirko za mladino. Šmitova ima naslov: Pol za šalo, pol za res. Bor pa je napisal satirične zgodbice v verzih „Ropo-talo in ptice”. V zamejstvu je izšla lani samo v Vsem sodelavcem, naročnikom in Blagoslovljen BOŽIČ in prijateljem pozdrav in voščilo: srečno NOVO LETO! MISLI ponatisu knjiga s pesmimi Franceta Balantiča, ki je zgorel 1.1943. Izdala jo je Sl. Kult. Akcija v Argentini. Izredno važna knjigal PRIPOVEDNIŠTVO Sodobno leposlovno ustvarjanje v prozi po vojni stalno upada — po številu in kakovosti. Pisatelji se še vedno oklepajo samih medvojnih snovi, ki jih pa ne znajo ali si jih ne upajo podajati z notranjo sproščenostjo, ki je umetniku potrebna. Lani je izšlo v Sloveniji 70 tujih del v prevodih, domači pisatelji so pa izdali le 4 romane, 7 povesti in 3 zbirke novel — poleg nekaj več mladinskih del. Milka Vaštetova je napisala zgodovinski roman ..Gričarji”. Posegla je je v dobo protestantizma in katoliške verske obnove v Novem Mestu. Marijan Marolt, umetnostni zgo-vinar, je napisal svoj prvi roman „Zori, noč vesela”. Jedro romana je popis Wolfovega slikanja vrhniške župne cerkve ter življenje narodno prebujene Vrhnike pred 90 leti. Roman je izšel v Argentini. Miško Kranjec je napisal zgodbo iz Prekmurja „Zemlja se z nami premika”. Z njo zaključuje povojno trilogijo ..Povesti o oblasti". Roman zaostaja za pisateljevimi predvojnimi deli. Isti je napisal lani tudi povest „Čarni nasmeh”. V njej obravnava probleme sezonskih delavcev. Boris Pahor, tržaški pisatelj, je izdal roman „Nomadi brez oaze”. Je nekaka afriška kronika, napisana *x> pripovedovanju in zapiskih ojana Pertota iz Trsta, ki je prišel iz severne Afrike kot vojak 1. 1940. Že omenjene izvirne povesti (7) so naslednje: France Bevk: „Iskra pod pepelom; Beno Zupančič: ..Mrtvo morje”; Zdravko Novak: „Pota božja”; Anton Ingolič: ..Ugasla dolina”; Mimi Malenšek Kenič: ..Senca na domačiji”; Juš Kozak: ..Balada o ulici”. Omenimo še dve zbirki novel: Vladimir Kavčič: „Čez soteske ne pridem” in Alojz Rebula: ..Vinograd rimske cesarice”. POTOPISNA DELA Franc šrimpf je napisal ..Evropa — Afrika — Evropa”. Opisuje svoja pomorska potovanja. Anton Melik je izdal knjigo ,.Ameriška Slovenija”. Kjijiga je nepopolna, ker pisatelj upošteva samo eno politično skupino Slovencev v Ameriki. Bertoncelj-Arko: „Dhalaugiri.” To je edinstveno delo v slovenski literaturi. Opisuje argentinsko odpravo na Himalajo. Udeležil se je odprave tudi Slovenec Bertoncelj. To zelo zanimivo in poučno knjigo je izdala Sl. Kult. Akcija. DRAMATIKA Ta je bila lani najslabše zastopana. Uprizorili so sicer štiri izvirna dela, v knjigi pa ni izšlo nobeno. Eno — Javorškovo »Povečevalno steklo” — je cenzura 'vzela iz sporeda. # * * To bi bili glavni podatki o slovenski leposlovni knjigi doma in v zamejstvu za leto 1956. Kar je izdala Kulturna Akcija, lahko naročite pri podpisanem. — Zvonimir Hribar, 30 Urana Rd., Lavington-Albury, N.S.W. Nekaj tega, nekaj onega (( Slovenci v Melbournu in okolici! Ne pozabite, da lahko naročite obleko pri slovenskem krojaču. Izdeluje po želji in najnovejsi modi obleke za moške in zenske. Ugodne cene, tudi na odplačilo. Nudi vam tudi lepe srajce iz svicarskega blaga, kravate in podobno. JA4758 JOŽEF SERNEL JA4758 55 BRUNSVVICK STREET, FITZROY, MELBOURNE, VICTORIA High-class Ladies and Gent'* Tailor. Exclusive Europeon styles. Trije fantje arestatje Ivan Šepetauc PO DOLGIH LETIH SEM IMEL z družino priložnost, da sem bil pri slovenski službi božji. To je bilo na rožnivensko nedeljo v Blacktownu. škoda, da je morala pridiga zaradi birme odpasti. Zelo bo domače sem se pa počutil v cerkvi zaradi slovenskega petja. Vsa čast pevcem, samo malo krepkeje bi lahko dali glasove od sebe. Preveč boječe se mi je zdelo. Iznenadilo me je, da sem videl med pevkami svoje stare znanke: gospo Putrovo s hčerko Mimico, pa gospo Tušovo. Rad bi večkrat prišel, pa na žalost za sedaj ne gre. Smo le predaleč na severu, čudim se, ko slišim, da mnogi, ki so prav blizu, ne prihajajo kot bi lahko. Ali so že tako mogočni, da jim Boga ni več treba? Slovenske službe božje so v Avstraliji redke. Kot katoličani in Slovenci bi se morali potruditi ne samo za redno udeležbo, ampak tudi za to, da bi jih bilo več. Saj nas je veliko tukaj, pa še zmerom prihajajo novi- Družine, fantje, dekleta. Vsak ima željo, da se čimprej postavi na lastne noge. Družine si skušajo postaviti dom, fantje iščejo nevest, dekleta upajo najti dobrega in pridnega ženina. To je vse prav in tako mora biti. Ne smemo pa pozabiti, da nismo prinesli v Avstralijo le vsak samega sebe. Ne, prinesli smo s seboj dediščino naših očetov. Je vseeno, iz katerega kraja rojstne domovine smo prišli. Vsi smo prinesli s seboj vonj senčnih gozdov, cvetočih vinogradov, sončnih planin. Z vsem tem pa sadove slovenske kulture. To si moramo ohraniti tudi tu. še več — dati moramo te dragocenosti novi domovini. Med te dragocenosti spada tudi naša katoliška zavest. Te dni sem imel živo v spominu, kako sem kot 121eten fantek na Brezjah prisostvoval kronanju Marije Pomagaj. Bogve, če je še kdo na tem kontinentu, ki je takrat gledal, kako je škof Jeglič pričvrstil zlati kroni na Marijino in Jezuščkovo glavo. Minilo je od »ŽAR” je list za avstralske Slovence, ki ga ne gre zamenjavati z listom MISLI. Je samostojen list, ki ga lastuje in urejuje g. Ljenko Urbančič. Naslov: 232 Alfred St., Nth. Syd-ney, NSW. Doslej je izdal tri številke, za Božič ima iziti dvojna: za nov. in dec. Tel. BF 1085. Stane 30 šil. za 12 mesecev. tedaj 50 let. Kako bi človek pozabil, pa naj bo še tako daleč od doma, da je izšel iz globoko vernega naroda? Le kaj zmoti ljudi, da jim te reči niso več mari Še nekaj bi rad položil na srce družinskim očetom in fantom, ki si mislijo ustanoviti družino. Glejte na to, da vas ne zasužnji avstralska industrija! Da vas ne pogoltnejo tukajšnja velemesta! Delo v tovarnah naj bi bilo za naše ljudi le začasno. Za začetek je seveda treba izrabiti priložnost za dober zaslužek. Cilj za pozneje naj bi bil — lastna zemlja, ne samo lasten dom. Povsod je dovolj posestev naprodaj. Z majhnim »depozitom” postanete lahko posestniki zemlje. Ne mislite, da sem v službi kakšnih agentov. Govorim iz prepričanja, da človeka osreči zemlja, ne pa tovarna. Posebno nam Slovencem je tako-rekoč prirojeno, da smo kmetovalci. Na to bi morali biti ponosni. Končno le tudi za Avstralijo velja, da je kmečki stan steber človeštva. Je res dosti težko začeti obdelovati zemljo na novo, toda izplača se. Koliko zadovoljstva prinese z lastno roko zasejana bilka! Raste, cvete, prinese sad. Kmet je gospod na svoji zemlji, tovarniški delavec pa? Dokler je mlad in močan, je dobrodošel pri strojih, ko se postara, mora na cesto. Boste dejali: Tu so vse druge razmere, nič ne vemo, kako bi začeli, kako bi se lotili kmetijstva. To je res, pa ne tako zelo res, da bi se ne izplačalo' na to misliti. Pišem iz lastne izkušnje, ne le iz kakih knjig. Kot nekdanji državni agronom v Makedoniji zdaj že osem let prakticiram poljedelstvo v tej deželi. Povem vam, da je tudi tukaj to prav hvaležno podjetje. Če bi se kdo zanimal, naj ve, da vsak čas lahko dobi pri meni brezplačno vsestranska navodila in nasvete. Moj naslov dobite pri uredništvu MISLI. Prav vesel bom, če se bo kdo obrnil name. Za sedaj pa lep pozdrav vsem Slovencem* širom po Avstraliji. „ M I S L I ” so’ list za avstralske Slovence, ki ga lastujejo in izdajajo slov. duhovniki v Avstraliji. Urednik: p. Bernard Ambrožič, 66 Gordon St., Paddington, N.S.W. Tel. FA 7043 - 7044. Stane 20 šil za 12 številk. „MISLI” ne gre zamenjavati z listom „ŽAR”. Mirko, milko in živko so imeli vsak po petnajst let. Mladostna porednost jih je privedla v poboljševalnim, podobno ječi. Nekoč so sedeli skupaj na vrtni klopi in Mirko je listal po znanem tedniku. Zagledal se je v oglas, ki je ponujal lepe nove hiše. Bile so svetlo barvane, streha je bila zelena, okoli hiše prijazen vrt. „Ja, ko bi moja mati imela tako hišo”, je pokazal Milku”, bi morda jaz ne sedel v poboljševalnici”. Milko je pogledal, pa nič rekel. Obrnil je list in se zagledal v oglas, | Neizrečeno sem bil vesel, ko sem prejel pismo od prijatelja, pesnika in pisatelja Vinka Beličiča, v katerem mi poroča, da se v Trstu tiska njegova peta leposlovna knjiga. Bo zbirka 15 črtic in ima iziti v prvi polovici decembra pod naslovom: Dokler je dan. Belieič piše: „Dolgo sem se boril sam s seboj in tehtal: bi ali ne bi? Končno sem se odločil in sedaj sem našel mir. Zdi se mi, da bo to moja zadnja knjiga v Evropi in verjetno edina slovenska, ki izide v Trstu v letu 1957.” Čitateljem MISLI je Vinko Beli-čič vsaj delno znan po lepoti jezika in svežini ter pristnosti izrazov. V majski številki je bilo objavljenih nekaj njegovih „biserov”, nabranih ki je prodajal lepe nove avtomobile. „]a, ko bi moja mati imela takle avtomobil, bi jaz morda ne sedel tukaj ...” Pokazal je oglas Živku. Pogledal je, obrnil list in se zazrl še v Mirkovo hišo. Mislil je na rnater, ki ni imela ne hiše ne avtomobila. Imela je samo njega, edinega sinka. Odložil je tednik, vprl komolec ob koleno in si z dlanjo podprl glavo. Čez čas je rekel: „Ja, ko bi moja mati imela dobrega sina, bi jaz prav gotovo ne sedel tukaj ...” iz njegove pesniške zbirke „Pot iz doline”. To je bilo doslej njegovo zadnje leposlovno delo. Pisal sem pisatelju in ga naprosil, naj mi pošlje v Avstralijo nekaj izvodov nove zbirke: Dokler je dan. Imam upanje, da se mi posreči tu prodati vsaj nekaj izvodov. Naprosil sem ga tudi, naj izvode, ki jih bo sem poslal, podpiše. Knjiga bo stala samo 10 šilingov. Tisti, ki jo želite prejeti, mi pošljite svoje naslove. Dajmo pridnemu delavcu priznanje, da pokupimo veliko njegovih knjig. S tem mu damo pobudo za nadaljnje ustvarjanje. Ne bodimo preskopi, temveč velikodušno podprimo resničnega umetnika! — Zvonimir Hribar, 30 Urana Rd., Levington-Albury, N.S.W. ZUPANOVA MICKA PRIDE v Sydney GLEJ OGLAS NA STRANI 5 )IIIIIIIIIIC3IIIIIIIIIIIIUIIIIIillllllC3IIIIIIIIIIIIC3IIIIIIIIIIIIC3llllllllllllC3llllllllllllC3IIIIIIIIIIIIC3llllllllllllC3!IIIJIIIIIIIC3llllllltllllC3lltljlllllllUIIIIIIIIIIIIC3l^ NAROČNINA MISLI — £1-0-0 letno PORAVNAJTE NAROČNINO ............................................................................................................ ........................................... 1 Slovenci 1 v Perthu in okolici! E Kupuite vse svoie potrebščine E Kupujte vse svoje potrebščine naj večji trgovini Zapadne Avstralije pri BOANS-u TimmmiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiimimirHiiiiiiiiiiiiiiiiimiimimimiiiiiiimiim? Pleterje na Dolenjskem. Dokler je dan ... i, .- ■ .V’/, ■*v- ‘ ■ i • ' 'V ' pMfc ■- \ “ . V SI ' *? * , *; 5v-^Si5 'v iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijiniiiiii PRAVCA OD DESET BRATOV -------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------“------------------------------------ I PRIHOD Od gora karpatskih vro krdela . . . Kakor reka silna in deroča poplavila so že vsa cvetoča polja, sela, trge, mesta bela. Padla je Celea v kup pepela, ali vojska vseuničujoča šele tam ustavi se, kjer Soča v Salicanumu ovinek dela. V prah poklekne in odpaše meče in na žrtvenike zlatoruna jagnjeta položi v čast Peruna. „To bo meja”, vosjkovodja reče. In na Brda onostran pokaže: „Tam naj bodo naše zadnje straže.” Dr. Alojzij Gradnik. PRIHODNJA ŠTEVILKA MISLI Ta pravljica je deloma napisana v enem mnogih slovenskih dialektov. Uganite, kateri dialekt je to, in sporočite uredništvu MISLI. Tisti, ki bo prvi sporočil pravilno rešitev, dobi za nagrado lepo knjigo. KO JE V GRIMU PROPADLO mogočno cesarstvo, tada je živela tam za Karpati, u današnji Ukrajini, družina, ki je imela 10 sinov, puno ovac in druge živine. Pasli so živino in obdelovali zemljo in živ jeli v miru z vsemi sosedi. Očetu te družine so rekli Slovan. Otroci so zrasli, so se poročili in si naredili vsak svojo družino. Domače zemlje je postalo premalo, da bi še naprej redila vedno večjo družino. An takuo, sada adan sin, sada ti drugi, je zapustiu o?etovo hišo in šu s svojimi ovcami in otroki na tisti kraj, koder tada ni bilo nobed-nega gospodarja. Tisti, ki mu je bilo ime Rus, je šu proti sončnemu vzhodu. Usta-noviu se je na veliki planjavi, ki je dajala puno kruha, in iz njega družine je nastal ruski narod. Njega brat Belorus je šu proti severu. Naseliu se je tam, kier je danas Bela Rusija. Brat Poljak je šu proti sevrozapadu in se je nase- | liu okuole Baltiškega muorja. Tam je Poljska. Družina Lužice, četrtega brata, je prišla v kraje na zapadu Poljske, blizu današnje šlezije. Sin Ukrajinec se je naselil po krajih blizu očeta in se razvil v velik narod, šesti brat Makedonec je ubral pot ob Črnem muorju, je pre-bredu reko Donavo in se ustaviu tam pri Greciji. Brat Bolgar je od njega na čamparno, brat Srb pa na te pravo. Brat Hrovat je zaviu od Srba proti zapadu in se naseliu ob reki Savi in vse do Adrijanskega muorja. Tam je pa naadankrat zagledu brata Slovenja. Brat Slovenj ni šu po ravnem iz očetove domovine. Ni se ustrašu hribovitega sveta in je šu po dolinah in breguovih iskat nove domovine. Za njim sta šla brat Čeh in Slovak in se naselila po krajih nad reko Donavo okuole Dunaja. Slovenj je paršu v kraje ob robu alpskega sveta in se ustavu nad furlansko nižino. „Tu bo moja domovina in tod bo živu moj rod”, je dejau. In žena Slovjenka mu je narodila puno otrok in imenovali so se Slovjenci, otroci očeta Slovenja in matere Slovjenke. In svoje kraje še dandanašnji imenujejo Slovjenščino. bo dvojna — za jan. in febr. 1958. Izide okoli 1. februarja. To je že navada, bo tudi letos tako. V drugi polovici januarja bomo razposlali naročnikom KOLEDARČEK in kuverte s pismom za po- ravnavo naročnine. NUJNO že zdaj prosimo, da poravnate naročnino kakor hitro mogoče. Mnogi ste ostali dolžni tudi za leto 1957 . . . Boste poravnali tudi za nazaj? — Upravnik. SLOVENSKA ZEMLJA, KI SE DANES ŽIVI NA NJEJ NAS ROD. NA ŽALOST SE DRŽAVNE MEJE NE KRIJEJO Z NARODNOSTNIMI. MELBOURNE! MELBOURNE! Slovenski klub vljudno vabi »£»£*S52iSi ISKRENO SOŽALJE ge. Jožici Sojnovic v Melbournu ob izgubi dobre matere, umrle v domovini 30. oktobra 1957. Rajnici večni pokoj! NEW SOUTH WALES Cooma.—Pogumno sem stopala v prostost, v svobodo, kjer ni tiranstva. Ko sem bila že vrh Karavank, sem se še enkrat ozrla na rojstno vas in videla dim iz domačega dimnika. Solze so mi tiho spolzele po licu in se raztopile kot snežinke, ki padajo na zemljo. Kmečka smo mladina, trdna kot gore, ki obkrožajo nas in v nebo strme. Ljubimo naš narod, naše pesmi glas, in ob trdem delu pojemo vsak čas. Morala sem se hitro obrniti in nadaljevati pot. Šlo je vse po sreči. Slika s Karavank pa mi je ostala globoko v srcu. Spet in spet mi oživi v spominu, posebno sedaj, ko se bližajo božnični prazniki. Kako z veseljem sem jih vsako leto pričakovala! Veliko snega, burja okoli oglov, v sobi pa toplo in še topleje v srcu. Kako prijetno je bilo kramljati ob jaslicah in dreveščku in čakati na polnočnico. Po poti v cerkev in nazaj je bila vsa naša notranjost prevzeta od pesmi: Sveta noč. Nič nismo čutili mraza, nič utrujenosti. Res pa so po prihodu domov tudi kranjske blobase po svoje pripomogle k vsestranskemu božičnemu občutju. Zdaj smo daleč od Karavank, Božič se obeta v teh krajih ves drugačen. Razlika se bo pač bridko občutila, dokler se ne privadimo novim krajem. Spomini, spomini — ti bodo pa pač še in še splavali tja, odkoder smo se umaknili pred dušečim tiranstvom.—Milena Bulovec. Cringila.—Sporočamo, da smo prejeli pošiljko knjig in listov, ki ste jo poslali, in se iz srca zahvaljujemo. Zelo ste nas razveselili, ker je toliko lepega v tej pošiljki, da nas vsak prosti čas vabi k sebi, da čitamo. Ob večerih kar pozabimo pogledati na uro in se zgodi, da nas polnoč zaloti pri branju. Če pojde tako naprej, kmalu ne bomo imeli nič več citati in bo treba naročiti novih knjig in listov. Ker nismo še dolgo v Avstraliji, smo zelo iznena-deni in veseli, da se tu dobi toliko lepega branja v slovenščini. Velike hvale vredni ste, ki se trudite za vse to. Se bomo kmalu spet oglasili. — Družina Tomažič. Moree.—Zahvaljujem se za list MISLI. Ko sem ga prebiral, se je umikal mraz iz duše, ki je pogrešala slovenske besede, odkar sem moral zapustiti domovino. Tu v mojem sedanjem kraju ni slovenske duše, da bi se pogovoril z njo v svojem jeziku. A zdaj sem dobil slovenskega prijatelja, ki me bo redno obiskoval in se z mano po domače pomenil. Ta prijatelj je list MISLI. Prav lep pozdrav njemu in Vam. — Ferdo Pestotnik. rat „fasala cvek”. Bodite iskreno pozdravljeni. — Skromna Slovenka. (Spis je kar čeden in tudi slovnici ni kaj reči. Vaš podpis je pa več kot „skromen” — nezadosten je, ker ne pove Vašega pravega imena. Vsaj za urednika se mora vsakdo podpisati s pravim imenom, drugače ni z objavo nič. Tudi za list bi bilo najbolje, če bi pod vsakim spisom stalo pravo ime pisavca. Vendar so pri tem včasih zadostni razlogi, da se naredi izjema. — Ur.) Sydney.—Pri krstu so bili zadnje čase pri nas: Tomažek Škurnik, Lane Cove. Oče Maks in mati Ljudmila. Botra sta bila Tomaž Klinar in žena. — Nadica Horvat, Woollahra, oče Franc, mati Olga. Botra Karel Celin in žena. — Sara Majdiča Rudolf, Ashbury. Oče Dušan, mati Jela. Botrica Neva Rudolf. — Silvija Karbič, Marrick-ville. Oče Izidor, mati Marta. Za botra sta bila Andrej Barič in žena Stana. Vsem iskrene čestitke, pa tudi drugim, ki zanje ne ve Kroni-čar. Sydney.—Poročili so se v zadnjem času: Edvard Golja in Kristina Kenda, živita v Moss Vale, N.S.W. V Avstralijo sta prišla vsak po svoji poti iz okolice Tolmina. Za priči sta bila nevestin brat Ivan in Lojze Hvalič. — V Waverley sta se poročila Ivan Kovač iz Hrvatske in Ida Mihalič iz Hrušice na Krasu. — V soboto 28. dec. se bosta poročila v Paddingtonu Vladimir Puc, Snowy, doma iz Studenega, in Lidija Maršič, Sydney, doma iz Sočerge, Slovenija. — Vsem prav iskrene čestitke! QUEENSLAND Brisbane.—Vsem Slovencem želim vesele božične praznike in jim pošiljam skromno NOVOLETNO VOŠČILO Kaj Slovenci naj želimo, v novem letu si voščimo v tuji avstralski deželi? V Trstu in v Ljubljani beli, v Mariboru in Gorici, v Celju in pri Gospej Sveti, kjer so Soča, Sava, Drava kakor sestra pri sestrici: vsem teptanim po krivici dan svobode naj zasveti iznad našega Triglaval Maksima Fon. Cairns.—Z veseljem smo prejeli list MISLI, lepa hvala. Zdaj smo pa zvedeli od doma, da imamo v Avstraliji strica, ki je šel 1. 1927 v Argentino, od tam pa v Avstralijo. Naslova ne vem. To je Jožef Andrejčič, doma iz Volč pri Tolminu. Star je okoli 60 let. Kdor bi vedel zanj, je lepo naprošen, da sporoči na moj naslov. Že vnaprej najlepša hvala. — Pavlina Gregorič, 49 Miles St., Cairns, N. Qld. KRIŽEM AVSTRALSKE ZUPANOVA MICKA PRIDE v Sydney GLEJ OGLAS NA STRANI 5 Geelong! Slovenski klub v Geelongu 4 vas vabi na POZOR! Geelong! FREE LIBRARY HALL, McKillop St., East Geelong ŠTEFA \0\A\JE Dne. 26. dec. 1957 Pričetek ob 7. zvečer. Odbor. Sydney.—Spoštovani p. urednik! Pošiljam Vam nekaj vrstic za božično številko. Če so za rabo, prav. Če niso, pa kar v koš z njimi. Naj pripomnim, da sem v slovnici večk- SLOVENIJE VICTORIA Zgoraj: Milja Jese in Lilijana Zdrazil. Recitacija ,J)okto.r". V sredi: Pavle Renko in Evelina Zdra zil v dvospevu „Zelezna cesta’’. Harmc nikar Stanko Hartman. Spodaj: Srečko Košir (župan) , ga. Tinka Verbič (Micka) in Toni Werglcs (Anze) v igri „Zupanova Micka". Melbourne.—Dramska skupina našega Slov. kluba je 22. novembra v Kensingtonu dala rojakom svoj prvi kulturni večer, ki ga je organiziral SKM. Da imamo Slovenci v Avstraliji potrebo tudi po takih prireditvah, je dokazal obisk, ki ga je bila predstava deležna. Čeprav je bil naš večer na petek, ki ni ravno najpripravnejši dan za kaj takega, so prihiteli Slovenci od blizu in daleč, da prisostvujejo temu velikemu dogodku. Uspeh je bil lep. Komaj nekaj dni po izvedbi kulturnega večera je uprava SKM dobila nešteto prošenj, da bi celotni program ponovili. Brez dvoma bo SKM skušal prošnjam ustreči. Da bi pa potem ne nastala zopet praznina in molk, je v načrtu nov program, ki naj bi ga v kratkem začeli študirati. Zaenkrat šteje dramska skupina le malo ljudi in so možnosti za izbiro dobrih programov še nekoliko omejene. Upam pa, da bo dramska skupina pridobila novih sodelavcev, čim se bodo ljudje prepričali, da je naše delo resno. — Srečko Košir. na Sl LVESTROVANJE Prahran Town Hall, Greville St. 31. dec. 1957 ob 7. zvečer. V LOGATCU so imeli v avgustu ogromen požar, ki ga je baje povzročila gola neprevidnost. Pogorelo je lesno-industrijsko podjetje in škodo cenijo na več kot sto milijonov dinarjev. Takoj so se pa lotili obnavljanja podjetja in izrazili upanje, da bo obrat spet stekel kmalu po novem letu. ŠKOFLJICA pri Ljubljani ni imela dobre pitne vode. Letos so potegnili do nje ljubljanski vodovod, ki teče preko Rudnika in Lavrice. PO VSEJ SLOVENIJI so se vršile v oktobru in novembru volitve: v občinske odbore, v okrajne odbore, v zbore proizvajalcev itd. Kakšen uspeh so imele, še nimamo poročil. Seveda jih tudi treba ni, ker so bile volitve „ljudske” in vsi razni odbori prav enako „ljudski”. Razume se samo po sebi, da je bila tudi zmaga pri vseh volitvah na strani „ljud-skih” volilcev. ZA MOHORJEVO DRUŽBO v Celju je bogoslovni profesor dr. Janžekovič napisal knjigo o Bogu. Razprave so se sukale okoli vprašanja, kako se imata med seboj vera in veda. Poročilo ve povedati, da knjiga „ni mogla iziti”. Bolj verjetno se zdi, da ni smela iziti, ker pač komunisti niso dovolili. Dr. ALOJZIJ RANT, ki smo lani poročali o njem, da je po novi maši odšel za kaplana v Begunje pri Cirknici, je zdaj že župnik v Št. V'du nad Cirknico. NOVE ŠMARNICE, ki so jih letos brali po vseh cerkvah v Sloveniji, so imele naslov: Z Marijo pri Gospodovi daritvi. Spisal jih je kaplan Štefan gtainer. Ker v tisku tudi „niso mogle iziti”, jih je dal mariborksi škof razmnožiti na domač stroj, da so jih mogli razposlati vsem župnijskim uradom za uporabo v cerkvah. V LJUBLJANI se je v septembru zaključila v prostorih Moderne galerije mednarodna razstava grafike, ki je bila odprta od srede junija. Od Slovencev je razstavila svoja dela dvanajstorica umetnikov. Med imeni se navajajo Miha Maleš, Božidar Jakac. Tone Kralj in drugi. Prvo nagrado je odnesel Francoz, drugo pa Slovenec Zoran Mušič. IZ SLOVENIJE v Italijo in obratno v ..Obmejnem pasu” se vrši . živahen promet. V dveh letih, odkar so prehodi uveljavljeni, so zaznamovali blizu 6 milijonov in pol prehodov v obe smeri. Na laški strani so pozdravni napisi na naslov obiskovalcem v štirih jezikih: Ia-šeini, angleščini, francoščini in nemščini. Slovenci so torej v Italiji pač ..benvenuti” in „willkommen” itd, niso pa ..dobrodošli”, čeprav bi po londonskem sporazumu vsekako morali biti ... V VASI MORAVCI v Prekmurju je kmet Zorko zaroroval marelico na vrtu z električno žico, da bi mu tatovi ne odnesli zrelih sadežev. Njegova 141etna služkinja Lizika Šmigoc je šla marelice samo pobirat, pa se je po neprevidnosti dotaknila žice. Električni tok jo je na mestu ubil. V HOTEDERŠICI pri Logatcu so župnika za nekaj mesecev poslali v ječo, ker je faranom posojal knjige. Takoj po vojni je sicer javil oblastem, da ima v župnišču veliko knjižnico in v njej tudi mnogo takih knjig, ki se ne ujemajo s današnjo »stvarnostjo”. Oblasti so prišle in odnesle tretjino knjig. Glede ostalih niso dale župniku nikakih navodil. Mislil je, da jih lahko daje ljudem za branje. Pa ni bilo tako. Zalotili so ga in obsodili. Izgovarjal se je, da so bile knjige pregledane. Dobil je odgovor: če je oblast premalo pregledala knjižnico, bi jo moral ti sam in ugotoviti, kaj je in kaj ni v skladu z današnjo stvarnostjo ... PLESTIŠčA, slovenska vas ob meji v Benečiji, že več poletij kliče na pomoč kosce iz sosednjih vasi onkraj meje: Breginja, Loge, Sedla. Domači moški so namreč skoraj vsi po svetu, kar je značilno tudi za druge kraje v slovenski Benečiji. Letos je pa Plastišča dožizela sredi košnje, na sv. Roka dan, strašno hudo uro s točo. Celo travo je tako razbilo, da niso imeli kosci kaj kositi. Toča je segla tudi v bližnji dve vasi Brezje in Prosnid. Tel. 326 TONE BEZJAK Box 109, Cooma, N.S.W. Tel. 326 Nudi Slovencem kjerkoli: PISAL1VE STROJE, 01yinpia, Olivetti. Hermes itd. KLAVIRSKE HARMONIKE, Holmcr, Scandalli, Serenelli it00 gr čokolade svincarske za dojenčke, otroke, stare in bolehne 64 2 kg olja olivnega 200 zr caja Ceylon ljudi. 5 kg polenovke (orig. norveške' Vt kg rozin 200 gr mila Palmolive iz kg Ovomaltine 2 kg olivnega olja % kg popra v zrnju gr popra v zrnju il kg “MILO’* Nestle 3 kg kave Santos extra prima --------- ~ I ^ kg Fosfatne moke “Falieres” 2 kg sladkorja v kockah 18 kg ........................ £7-7-0 45 £10-7-0 i£ kg mlečne moke Nestle Vit kg popra v zrnu gt 33 14 oz kond. polnomastnega mleka % kg cimeta S • 3°kg kave Santos extra prima * & ^0^^!* Prima W . ek,trak‘a 1 S coto.a^Tvicarake 2% kg (5B lbsr)Jasvinj^ke masti j« 00 f** 51 I'0nd?n,ki Tekstilni paket A. \ Siu\a ?”n“e ! ^ olja o^ncgi"10 kg rf^f^lato Zrno | g % kg čokolade 2 kg pšeničnega zdroba pletno podlogo ............. £12-0-0 J__Z_K° Vanl“je .150 gr popra v zrnju . g St. 52 Londonski Tekstilni paket B. 19 kg .................. £ 11-10-0 .200 gr caja Ceylon % kK mi)a PalmoIive 3 m originalnega angleškega volne- st. 65 V* ke raia flpvlon nega stofa za zensko obleko, . . . . 1810 k« ..................... £5-18-0 Tl J? ponra v zrnju 6 m poplina, 6 m flanele in 1 par 3. kg kave Minas prima St. 31 * g P P J NyIon Dupont nogavic la ..£14-0-0 ® kg riza Carolina Ardizzone 1 kg kave Santos extra prima 45 kg £11-0-0 St .53 r H8 sladkorja kristal 10 kir sladkorin kri^tnl ................... 5» „ v . > , 5 kg sladkorja v kockah 5 ki r za Zlato Zrno St. 39 Steyr-Puch kolo ( Tourenad”) kom- 2 kg mila za pranje 5 kg kele moke 00 « kg bele moke 00 pletno, to je z vzoncem torbico z 3 kg špageti Fedelini 1 kg olje olivno 10 kg sladkorja kristal °MMom" SrtSaznikoiJTin 1J/ c°kodale svicarske 2>4 kg (5 lbs) svinjske masti I7 kg svinjske masti klfucavAico Prtljažnikom in u kg popra v prahu % kg rozin 3 kg kave Santos extra prima kljucavnlco .................. £19-0-0 % kg caja Ceylon 100 gr popra v zrnju 5 kg riza Zlato Zrno St. 54 . 100 gr caja Ceylon 5 kg spagetti la a) 3 kg kaveMocca. £3-19-0 <24.75 kg ...................... £8-8-0 100 gr cimeta v prahu 1 kg rozin b) 3 kg kave Santos fancy £3-10-0 st 6C 2 kom vanilije Vi kg čokolade svicarske c) 3 kg kave Santos prima £3-4-0 --------- 200 gr caja Ceylon d) 3 kg kave Santos, 3 kg kave Santos extra prima 25.10 kg ..................... £6-0-0 200 gr popra v zrnju navadne ........... £2-18-0 10 kg sladkorja kristal 100 gr cimeta v prahu e) kg kave Minas ............. £2-14-0 10 kg riza Zlato Zrno St. 32 1 kg rozin 2 kg kuve Santos extra prima 87 kg...................... £14-15-0 J i v m . ^ popra v zrnju 10 kg sladkorja kristal o* .A 31/ , e kaye Mocca 1 kg mlečne čokolade svicarske 5 kg riza Zlato Zrno r t i i , . , . i Caja CeyIon . 2 kg olivnega olja 5 kg bele moke 00 5 kg Pol«novke (orig. norveški % kg črnega popra v zrnju 10 kom vanilije 21V‘ ki iozin8) 5Vini5ke “a3ti I« kg »“^kristal ITte ....... £4-16-0 2t1o~7..................... £10-10-0 Vi kg čokolade svicarske 10 ^g hele moke 00 % kg caja Cevion 6 J12 riia z,ato Zrn0 Po no|nov«|«ih predpisih mora viok prejemnik poketo plačati takoimeno- % kg popra v zrnju B ,kB spagetti la vano Koletarno lakso", ki masa 220 dinarjev, kor bo domo tudi xa % kg mila Palmolive 2 kav* Sant0» extr* naimoniri paket vsak rad placol. Z ozirom na tako majhno takso, smo y. kakao holandski 2 kg holandskega sira (col mišljenja, da ni treba se posebej pošiljati denar xa nje plaoilo. Ce pa kdo _________ hlebec) le zeli, smo mu tudi v tem pogledu pripravljeni ustreči. 25 lc a n n 1 kg rozin St. 33 ...................... £8'°'° 2% IS Sila KS ZASTOPNIK FIRME ZA N S.W.: 5 kg sladkorja kristal vi ki popaaCvyirnju MR. R. OLIP, 44 Victoria St., Potts Pt., 10 kg bele moke 00 Z ^ 43 kg ..................... £11-10-0 SYDNEY, N.S.W.