zdrave in bolne kopita podlcovati
m
kopitne bolezni ozdravljati,
Spisal
Dr. Janez Bleiwels.
Per vi del
,Ži vinozdravništva".
UVOD.
ovanje konj in goved ni sirovo rokodelstvo, ktero — kakor nekteri mislijo — zamore vsak kovač opravljati, ampak je umetnost, ktera potrebujenatanjčnlga poznanja vunajnih in notrajnih delov, iz kterih kopito obstoji, in s kterimi je s celo nogo in po ti s celim truplam zvezano. Kakor se včasih bolezin iz kopita po celim trupla razširi, tako tudi večkrat bolezin trupla v kopito vdari.
Znanstvo vunajnili in notrajnih delov, iz kterih kopito obstoji,je tedaj podlaga prave podkovijskevednosti, brez ktere je slehern kovač, naj se še tako modriga dela, le — neveden mojsterskaza. Poglejmo le kopita, kako so navadno podkovane, in prepričali se bomotegal S znan-stvain obstojnih delov kopita se pa veže se silno veliko druzihpotrebnih vednost, ktere zadevajo pravo pripravljanje kopita za podkovanje in umetno izdelovanje podkev. Kdor misli, da je rog mertva stvar, kteto smemo rezati, piliti, smoditi, žgati, kakor nam ravno pod roko pride, tak bo vedno le rog po podkvi rezal, ne pa podkve po rogu napravljal — in gorje konju., gorje gospodarju, ki mora svojo živino takimu kavaču v roke dati. Žalostne skušnje nas uče, da je že marsikteri konj po napčnim podbovanju ob nogo prišel in da zavolj nevednosti kovača se je že sto in sto gospodarjem huda škoda zgodila.
Potreba je tedaj kovačem natanjčniga podiika v pod-kovanju zdravih, napčnih in bolnih kopit, in modra je tista nova postava, da vsak kovač, ki si hoče prihodnjič pravico kovaškiga mojsterstva pridobiti, mora poprej v podkovijsko učilnico priti in se ume t ni g a podkovanja izučitikiid ub , '/i»;
1 »I»
bobro je pa tudi, ako vsak gospodar, saj neko-likšno vednost ima v tem, kako za kopita skerbeti, da se zdrave ohranijo, in ako se jim ktera bolezin näkljuci, kako jih ozdravljati. Dobro je tudi, da vsak gospodar saj nekoliko ve, kako naj bo podkev napravljena, da kopitu ne škodje, in da ve presoditi: ali je kovač prav podkoval ali ne.
Ker se semtertje tudi vpreženi voli in krave kujejo, in ker tudi na parkljih goveje živine se večkrat bolezni primerijo, tudi tega poduka ne bomo zanemarili.
Vse to bojo te bukvice učile. Kovač bo najdel po-polnama poduk v njih; in kar je tukaj razloženiga, se bo djansko učil v podkovijski šoli. Gospodarju pa bo tudi v njih vse to povedano, česar mu je vediti potreba, ali saj vediti koristno.
Umetnost podkovstva tedaj zapopade :
1) poznanje vunajnih in notrajnih kopitnih delov,
2') kako se ima kopito za podkovanje pripravljati,
3)	kako podkve in žeblji umetno narejati,
4)	kako podkve umetno perbijati,
5)	kako kopita oskerbovati, da se z.drav.e ohranijo,
6)	kako kopitne bolezni ozdravljati,
7)	kako bolne in sploh napčne kopita podkovati.
Preden pa začnemo poduk podkovstv^,, bomo ob kratkim razložili
sgoiMovino podhovstva.
Nekdaj niso konj kovali. To spričujejo stare bukve, v kterih je mnogotera konjska oprava popisana, kakor ujzda in berzda, kterih sled najdemo že v pripovestih SaIomo*a 26. 3. Jakolj^a 3, 3. v psalmnih Davida 32, 9. v S. bukvah kraljev 19, 31. i. t. d. Ne v starim ne v novim zakonu, kjer je vunder večkrat govorjenje, da so konje rabili, ne najdemo nar manjšiga sledu, da bi bili konji
podkovani bili. Večkrat se scer govori ondi od ter.dnih in močnih kopit, ali od podkovanja konj ni duha ne sluha. Tudi nar stareji gerški in latinski pišavci ne spomnijo nič od tega, čeravno dobroto močnih kopit večkrat hvalijo. Gotovo pa je iz mnozih popisov, da so jini ob popotovanju iz bičja, ločja ali terstja, kakor tudi ijs debeliga platna in usnja napravljene opanke obuvali, ki so bile nad kopitarn s trakam ali s kakošnim drugim vezilam privezane. Nikjer se tudi nič ne bere od zakovanja, kar bi se bilo gotovo večkrat primerilo, ako bi bili konje kovali.
Nikodar tedaj ne najdemo sledü, da bi bilo pred Kristusovim rojstvam kovanje konj ali mul navadno bilo. Nar starejši podkev, ki je dosihmal znana, je tista, ki so jo v grobu Hilderika I., kralja Frankov, ki je v letu 481 po Krist. umeri, v letu 1653 v Dorniku na Flan-derskim pri prekopovanja njegoviga pokopališa našli.
Zna biti, da je že pred 5. stoletjem po Kristusu podkovanje konj navadno bilo; tode gotovo je, da ta podkev, ki so jo že vso rije snedeno našli, je dosihmal perva in nar stareji podkev, kolikor jih je znanih.
O 8. in 9. stoletju pa so mogle podkve že bolj znane biti, zato ker se — tii in tam — sosebno v povestih iz življenja cesarja Kar Ina veli kiga večkrat od podkev kaj bere. Tako se od tega cesarja pripoveduje, de je bil tako močan, de je za njegoviga konja napravljeno podkev z rokama pielomil; njegov kovač pa ga je v moči še jako prekosil, ker je srebernjak, ki ga je od cesarja za podkev dobil, vpričo njega tudi z rokama na dvoje prelomil.
Posihmal se v mnogih bukvah bere, da je podko-; vanje tii in tanj vpeljano bilo, in nekteri ošabni kralji in kiezi so svoje konje celo s srebernimi in zlatimi podkovami pfldkovati dajali.
Podkovanje konj se je razširjevalo kmalo po mnogih deželah, in toliko bolj, kolikor umniši so ljudje bili, ki so / spoznali, da konj za težko delo in vprego po kamnitih potih potrebuje še veliko bolj podkev, kakor človek potrebuje
obuval. Kmalo pa so tudi ljudje spoznali, da, kakor ni vsak čevelj za vsako nogo, tako tudi ni vsaka podkev za vsako kopito, še menj pa za mnogoverstno rabo konj. Spoznali so tudi, da napčno vstvarjene ali bolne kopita potrebujejo druziga podkovanja, kakor lepo vstvarjene in zdrave. In tako se je sčasama povzdignilo podkovstvo na stopnjo umetnosti, ktera mu tudi po pravici gre.
Še le v sredi, še bolj pa proti koncu pretečeniga stoletja se je ta umetnost visol^o povzdignila po nevtrud-Ijivlm prizadevanju učenih mož; innar višji stopnjo je dosegla o pričijočim stoletju, ktero je to umetnost uver-stilo drugim živinozdravnrškim učenostim. Umen kovač se-danjiga časa ni in ne sme biti le sirov rokodelec, ampak on mora biti umetnik in zdravnik. S to vednostjo se povzdigne na višji stopnjo ter zasluži, da se mu.njegove dela kakor dela umetniga mojstra plačajo. Njeg^ovim rokam je večkrat draga živina, včasih skoraj celo premoženje uboziga kmeta izročeno, čigar nar veči bogastvo je dostikrat edini konjiček, s kterim si svoj kruh služi.
Podkovijska umetnost je tedaj ena nar imenitniših vednost, ktera zadeva blagor kmetijstva in vsakiga gospodarstva, ki ima s živino opraviti.
Peril: raiEdtelk.
Popis kopita. ■ i' • ' A. Tiinajni obras konjskiga kopita«
l^opito je spodnji del noge, kteriga krog in krog rog obdaja. Rog sam po sebi ni občutljiv in je človeškimii nohtu enako vstvarjen. Pod rogam pa tiči mnogo živih in sihio občutljivih, delov, s kterimi so o zdravim stanu terdno sklenjeni, kakor človeški noht s perstam.
Zdravo kopito je po vunajnim obrazu gladko in tamno svitlo; barva (farba} roga po stenah je večidel černa ali siva, včasih tudi rumenkasta ali bela; redko kterikrat je rog pisan ali mavrast; rog na podplatu (ali dili) namesti da bi pisan bil, je pa včasih lisast. Barba kopita ni vselej z barvo životne dlake iedina; tako imajo vranci (Rappen) včasih bele, belci (Schimmel) pa černe kopita.
Slavni kemikar John je raztopil kopitni rog in je najdel, de v 100 delih roga je 90 delov rožca (to je rožene stvari), 8 delov živalske stvari, 1 del masti\ in 1 del mnogoverstnih kislin, kalja, apna, amonjakovca in železa. Poznejši razlaganje bo pokazalo, de je treba obstojne dele kopitniga roga poznati, ki po presilni mokroti ali suši, po gnojnici ali če ga kovač preveč smodi, dostikrat vejiko škodo terpi.
Če dobro in zdravo kopito od strane pogledaš, boš vidil, de je perstna stena od zgorej doli tako lepo nagnjena (naklonjena), da, kadar konj ravno na nogi stoji, ta vega v primeri' z ravnoto tal napravi — kakor zemljoroerci pravijo — špičasti kot, ki blizo 45 gradov meri. Če pogledaš kopito, z noge sneto, od sprednje strani, boš vidil,da je zgorej ožji, in da širji postaja, bolj ko doli proti dili gre; vunajna stena je nekoliko višji,močneji in tudi bolj naklonjena, notrajna je nižji, slabeji in bolj sterma.
Tudi med sprednjim in zadnjim kopitarn je po vunajnim obrazu očiten razloček. Sprednje kopito je sploh veči, bolj okroglasto, bolj terdno, suto, in ima bolj plitvo dilo (aü podplat). Ker ima več nositi. je tudi večkrat boleznim podveiženo. — Zadnje kopito je manjši, bolj.podolgasto, ima bolj izglobljeno dilo. Ker zadnje kopito, če ima konj zlo vleči, več terpi od sprednjiga, se podkve na> zadnjih nogah tudi pred obnosijo, kakor na sprednjih.
B. Obstojni deli kopita.
Kopito, čeravno se od zunej preprosto kaže,jevnn-der znotraj tako čudovito iz mnogoverstnih delov zloženo, da skoraj vse, karkoli seer v životu najdeš, je v ti majhni shrambici zedinjeno. Pod rogam najdeš piskričasto tkanino, kervne in sesavne žilice, čutnice, hrustance, kite, vezke, kosti, in mnogotere tekečine ali kapline, kakor kri, limfo in členino mazilo.
I. Vunajni aH roženi deli.
Kopitni rog se razdeli v 4 dele ali kose, ki se dajo popolnama ločiti. Treba je, da te dele dobro lazločimo, ne le zastran podkovanja, temuč tudi zastran ozdravljanja.
Ti čveteri deli s»: i) rožena stena, S) roženi podplat ali dila, 3) rožena strela, 4) rožena peta.
1) Rožena stena (Hornwand) se imenuje tisti del, kteri kopito krog in krog obdaja. Začne se zgorej izpod kože pod žilnatim svitkam (Krone), iz kteriga od zgorej doli rase. Zložena je stena iz roženih nitik brez števila, ki podolga-ma leže, so lasem enake, in x nekim roženim vdtam (Kitt) v ter d i rog sklenjene. Te rožene nitke so v začetku, kjer se s žilnatim svitkam spriniejo, votle in fevkam podobne.
Da vse kraje rožene stene, ki so kovaču pri podko-vanju vediti potrebni, bolj natanjko zaznamvamo, jo razločimo v tri tretjine. Eno, namreč sprednjo, imenujemo perstno steno (po primeri s človeškimi perstmi) ; ta del stene, ki ga po širokosti na Ji dobra palca (cola) merimo, je nar višji (v sredi 3—5 palcov visok), nar močnejši in debelji; večidel je stena tukej pol palca debela, zato se konj na tem mestu ne zakuje tako lahko, kakor drugod. '(ÄOS perstne roiene stene se vidi na 3. podobi pri čerki c). — Drugi del stene zovemo stransko steno (vunajfto in no trajno); ta del slene seže od perstne noter do petne
stene'na obeh straneh; p er v a polovica-te stene na 2 palcu širokosti je močna (eno tretjino palca debela), tako da žeblje dobro terpi; druga polovica je pa slaba in nižji in ne terpi nobeniga žeblja več, zato ker je le eno četert palca debela. Scer se pa. visokost od perstne noter do petne stene tako ponižuje, da je petna stena za 2 tretjini (2 driteljcaj nižji. — Iz te različne visokosti stene se lahko razvidi, da perstna stena, preden od zgorej doli dorase, veliko več časa potrebuje od petne. Skušnje uče, da perstna stena 9 — 12 mescov, stranska stena 5 do 6, petna pa 3 — 4 mesce potrebuje, preden od zgorej doli nova zrase. — Tretji del rožene stene imenujemo petno steno (^tudi na vsaki strani) , zato ker poleg pete in pod peto leži. — Dalje razločimo na steni: vunajno in aotraj-no plat. Vunajna plat je gladka, tamnosvilla; to stori tisti firnežu enaki los, s kterim je rog, kakor s tanjko kožico, prevlečen. Ta l«š je neizrečeno dobrotljiva reč za rog, ki ga varje presilne moče in suše, vročine in zmerzli-ne; umen kovač tedaj zavolj tega ne bo nikdar kopita več pilil, kakor toliko, kolikor je za oglajenje net potreba, ker ve, da rogu z nespametnim piljenjem veliko veliko škodo dela. — No trajna plat rožene stene je pa vsa drugač vstvarjena in mora drugač biti, da se s živimi deli zamore terdno sprijeti. Ce tedaj no t raj no plat z noge snetiga roga pogledaš, boš zapazil silo veliko (^500^ do 600) roženih platničič, 1 čerto širokih, ktere se terdno sklenejo s žilnatimi platničicami žilnate stene. (^Poglej na S. podobi če% pol preklaniga kopitniga roga pod čerko f. rojene platničice notrajne stenine plati.^
Na steni imamo dalje še zgornji in spodnji rob ali okrajik, in poslednjič kotne zagojzde (Eclstreben) preiskati;
Zgornji rob je tenäk, žlebast in skorej ojster, in se, kakor smo že rekli, s kožo noge sprime. (Pogkj na 3. podobi čerki a a.) Podtemrobam nanotrajni plati r6ga vidiš krog in krog vglobljen žlebček, ('po^r^e/ na 3. podobi čerko g) v kterim je tisuč in tisuč silo majbnili luknjic, v ktere se iz žilnatiga svitka tisuč in tisuč tanjkih kervnih žilic poda, ktere rog na nogo priterdijo, pa tudi potrebno kri tii sem tirajo, de se rog iz nje redu Stena rase in se redi le iz teh kervinih žilic; če se le poškodjejo, se loči rog; in kar je ločeniga, se ne prirase več, ampak nov rog mora začeti iz žilnatiga svitka ali krone rasti, od zgorej doli.
Spodnji rob je močen in terd , in mora močen in terd biti, zato ker cele težo noge nosi; imenuje se zato
tudi nosivni rob. (^Poglej na 1- podobi čerke a a a.) Ta spodnji rob rase kakor naši nohtovi, in kovač ga mora, kakor mi svoje iiohte, primerno porezovati, scer se pokvari celo kopito; pri konjih v kobiliščih, ki se ne sprehajajo veliko, zrase ta spcdnji rob za več palcov predolg, dokler se ne razkolje iu odkruši. Pri dobrim kopitu stoji spodnji rob za tretji del palca fcola) čez dilo. Bela raj da (weisse Linie) na podplatu je pa zjjamnje ali meja, kjer se ta ste-nini rob od dile loči. (^Poglej na 1. podobi čerki ff.)
Kjer petna stena jenja, se na podplatu opognefa dva rožena podaljška in gresta na vsaki strani strele, noter do njeniga sprednjiga konca, kjer vkup zadeneta. Ker se ta dva podaljška iz kotov ali voglov petne stene kakor zagoj'zdi med strelo in dilo vrineta, ju imenujemo kotni zagojzdi (jioglej na 1. podobi čerko b).
'3) Roženi podplat alidila (Hornsohle) je spodnja plat kopita (jpoglej na 1. podobi čerki d d), je bolj ali manj podolgasto okrogla, bolj ali manj izglobljena ali globoka, zato, da konj s zdravim kopitam po nji ne hodi, in da tudi podker, če je konj prav podkovan, na nji ne leži, ker bi se skoz njo po tem živi deli (žilnati podplat^ oti-skali, ki pod, ali prav za prav reči — nad njo leže. — Tudi na roženim podplatu razločimo vunajno in notrajno plat. Vunajna plat je tista, kije proti tlam obernjena; ona je enake barve kakor stena, tode brez svitliga loša, je perhka in se da včasih v podobi mehkih Inskm porezati, ki so večkrat tako suhe in peršive, da se pod perstmi ka^ kor suha perst zmanejo. Na to vižo se ločijo sčasama spodnje lege roženiga podplata, kakor se nov rog od zgorej naklada. Notrajna plat se deržisžilnatim podplatam sku-pej; ima tisuč in tisuč clo majhnih luknjic, kakor da bi bila s šivankami nabodena. V .te luknjice gre ravno toliko majh-. nih žilic iz žihatiga podplata, iz kterih se dile rog redi, in ktere rog s žilnatim podplatam vkup derže. Roženi podplat pa ima od zadej proti sredi trivbglatno izrezo, v ktero pridete kotni zagojzdi in strela. — Na dili razločimo se vunajni-rob, ki gre krog in krog dile,in se na beli rajdi s "spodnjim robam rožene stene stika, — in pa notrajni rob, to je, tisti, kr seže po dilni izrezi, in se na straneh s kotnima zagojzdama, spredej pa z ostjo (špico) rožene strele stika. • (Poglej na i. podobi čerki dd.)
Dila ni pri vsih kopitih enako močna ali debela; sploh se njena debelost ravna po debelosti rožene stene. So konji z močno, so pa tudi s slabo, tanjko dilico. Večidel je 4 do'5 čert ali linij debela (jpoglej na 3. podobi čerko d), proti
kotnim zagojzdam in petnim kotu je nar bolj slaba; zato je ondi tuai navadni sedež podplatnih otiskov (Steingallen^. Bolj ko je dila globoka, močnejši je večidel; bolj pa ko je dila piošnjata ali ravna, slabeji je.
Ker dila ni tako debela, kakor rožena stena, vsak lahko zapopade, de že v kakih 3 ali 4 tednih zamore iz noviga zrasti.
Kaj je bela raj d a (weisse Linie)? Če kovač spodnji rob okoli in okoli le enmalo z nožein obreže, se očitno pokaže bela rajiia, ki ni nič druziga, kakor konec tistih belih platničic, (poglejna 1. podobičerko h) ktere — kakor smo govorili — na notrajni plati rožene stene podol-gama od zgorej doli gredo, tukaj jenjajo in se s podplatam sklenejo. Je tedaj bela raj d a meja med nosivnim ali spodnjim robam rožene stene in pa med podplatam ali d i 1 o, (jpoglej na i. podobi c>r/ci f f.) in k o v a č u nar očitniši znamnje močnosti ali debelosti rožene stene. Tukaj — dobro si kovači to v glavo utisnite! — tukaj se zastavijo žeblji pri podkovanju, da od tod v roženo steno gredo. Gorje konju, če kovač žebelj znotraj te bele rajde proti dili zastavi; zagnal ga bo ravno v žilnato steno ali še clo v rob kopitne kosti! če ga pa zunej te rajde preveč proti robu kopita nastavi, ne bo močno deržal, morebiti še clo rog razklal.
3) Rožena strela (Hornstrahl) je tisti del podplata, ki ga .kotni zagojzdi med se v podplatno izrezo vza-mDte (.poglej na 1. podobi čerki e e in pa na 3. podobi preklaniga kopita čerki e e). Strele rog je mečji in veliko bolj razpenljiv (elastisch) od druziga kopitniga roga, ni iz nitk sestavljen, ampak iz platnic zložen, ki ena nad drugo leže; scer pa strela sama po sebi nobene občutljivosti nima. Strela je eden nar imenitniših kopitnih delov, zatorej jo moramo tudi na tanjko poznati. — Na nji moramo razločiti vunajno in no trajno plat, 2 rogovili in 3 jamice.
Na vnnajni ali spodnji plati strele razločimo rogovili, ki s prede j v ost strele vkup pridete, zadej pa zmirej bolj saksebi greste in se v roženi peti zgubite. Pri zdravim kopitu stoji strela zaenpalc ali ae več čez dilo, tako da ste štoli (Stollen) podkovaniga konja s strelo v eni ravnini, ali pa strela še čez štole meli.
V sredi strele je srednja strelna ali medstrel-na jamica; stranski jamici se pa tisti imenujete, ki ste na vsaki strani med strelo in kotnima zagojzdama. V te jamice se zabaše včasih peska, kami^ ali druge
Soderge. Priden gospodar ju zato marljivo čedl, in umen
kovač lepo čisti.	, , ^ , . . . , ,
No trajna aH zgornja plat rožene strele je, kakor dila, polna majhnih lulinjic, v ktere se iz žilnate strele redivne in sklenivne žilice podajo. Scer je notrajna plat izglobjena in ima zadej precej velik ojster greben, ki se petelinov greben imenuje.
Rožena strela se pri bosih (nedpokovanih) lionjih obrusi, kakor spodnji rob rožene stene; pri podkovanih se pa poverhu posuši, razpoka in v majhnih kosčikih oddrobi. Zdrava strela zdraviga kopita naj se tal.doti-kuje; to je za dobro hojo in za zdravje strele potrebno. Naj si to vsak kovač dobro v glavo «tisnje, da ne porezuje po nepotrebnim koristne strele. Koristnost strele pa v "tem le obstoji: Ij Ker je strela gibčna, stlač-Ijiva in razpenljiva, pripomore, kadar konj na nogo stopi, da se petni steni in peta razširijo; kadar pa nogo od tal vzdigne, da se spet stisnejo, Hj strela nosi nekoliko težo života; to pa zamore le takrat, ako je dosti velika in se tal dotikuje, 3) s kotnima zagojzdama vred razpenja petni steni in peto, kolikor je potreba; 4) cela strela je kakor mehka blazina (ali poišter), ktera pod njo ležeee občutljive dele varje poškodovanja. —
4) Spomniti imamo še rožene pete (Hornballen), ki ni nič druziga kakor zadnji okroglasti konci strelnih rogovil (^-poglej na 1. podobi čerki gg) ki ste po plitvi .jamici, ktera je začetek medstrelne jamice, ločene. Rog je tukaj silno tenäk.
II. Notrajni deli kopita.
»a	"S s kopita snamemo, se nam |fdkažejo tako
Ipenovam živi deli; med temi nar poprej vralmo:
v
a) Zilnate dele:
kteri so 1) žilnati svitek ali žilnata krona, 2) žilnata stena, 3) žilnati podplat, 4) žilnata strela. 5) žilnata peta.
Ti žilnati deli (kteri-se zavolj nekolikšne enakosti z mešam tudi mesnati deli imenujejo) so imenitni deli zato, ker so zberališe vsih čutnic in kervinih žilic, iz Jite-rih kopito svoje življenje in rast dobiva, in po kteril se vunajni roženi deli z notrajnimi košenimi skup derže. Preglejmo te žilnate dele zdaj po versti.	^
1)Žiliiati	svitekali žilnata krona(Fleischkro-i' ne) je naplavina kervinih žili5.in čutnic \unajne kože ravno nad kopitarn in v žlebčku zgornjiga roba, ktera ondi kakor svitek ali krona nogo Jirog in krog obdaja in se zadej v rogovili žilnate strele zgubi. (^Poglej na 6. podobi cerki a a.) Iz nje gre brez števila veliko tanjkih, komaj za las debelih žilic, ki se v rožene luknjice podajo, ktere v zlebčku zgornjiga kopitniga roba vidimo, in ki redijto roženo steno.
Iz te žilnate krone raste in se reai roženas(ena, in še clo barva rožene stene se ravna, po barvi krone. Če se ta žilnata krona ali ta žilnati svitek na kakošno vižo rani ali scer poškodje, jenja rast rožene stene, in razpoke po čez in podolgama se pokažejo na rogu. Tako imenitin je ta kervipolni svitek.
2)	Žilnata stena (Fleischwand)je podaljšek žilnate krone čez celo steno kopitne kosti in njenih rogovil noter do žilnatiga podplata. CPoglej na S. podobi čerkc b.) Žilnata stena je rudeča, kakor kri, zato ker iz brezštevilnih kervinih žilic obstoji, s kterimi se kopitne kosti neločljivo terdno derži. Poveršina te žilnate stene pa kaže polno žilnatih platničič, ktere se med platnice rožene stene tako uverstujejo, da dve žilnati platnici vselej eno roženo platnico med se vzamete in se ž njo sklenete, tako da se kopitni rog o zdravim stanu terdno noge derži.
Nje poglavitni namen je tedaj, roženo steno terdno na kopitno kost pripeti. K rasti rožene stene pa le nekoliko pripomore, ker rožena stena — kakor smo že rekli — se večidel redi in raste od zgorej doli, to je, od žilnate krone.
3)	Žilnati podplat je to na spodnji plati kopitne kosti, kar je "žilnata stena na stenah kopitne kosti, in se s žilnato steno skup derži. [Poglej na 4, podobi čerkia.a,') Kakor una obstoji tudi ta iz jsilno veliko kervinih žilic in čutnic; je enake rudejce barve, pa le 1 do 3 čerti debela. Iz nje gre brez števila kervinih žilic v roženi podplat ali dilo, ktere ne pripno samo na spodnjo plat kopitne kosti, temuč jo tudi rede, ker dila le iz žilnatiga podplata živež in rast dobiva — in to je velik razloček med žilnato steno in žilnalim podplatam. — Po verh nje vidimo proti žilnati streli več tratkih, ozkih, mehkih platničič, ki so platničicam žilnate stene popolnama enake, in rožene platnice kotnih zagojzd med se vzamejo.	^^
4)	Žilnata strela je tista rudeča, kervna in občutljiva kožica — žilnatimu podplatu in sleni enaka — ktera gobasto strelo čezMn čez prevleče, in iz ktere se rožena
strela živi in rase. Žilnata strela ni tedaj nič druziga, ka-tor podaljšek žilnatiffa podplata. Pod to tanjko zlo občutljivo in žilnato strelo leži gobasta strela, to je, tistačversta gobasta stvar, ktere je v streli nar več. {^Poglej na 4. podobi čerki bb, in na 6. podobi čerko c). Cela strela tedaj obstoji iz 3 delov: iz rožene, žilnate in gobaste strele. Gobasta strela je bele ali belo-rumenkaste barve, je zlo razpenljiva, in če jo prerežemo, vidimo kakor majhne piskrice v nji, ki so z neko tekočino napolnjeni, ktera je mizarskimu kleju ali limu enaka. Kervinih žilic in čutnic je v ti gobi sila malo, zato nima rodeče barve, pa tudi clo malo čuta. Kakor mehka blazina izpolne prostor med rogovilama kopitne kosti in se zadej zgubi v gobasto peto, kije enake baže. Ona stori, da se kopito, kadar konj na nogo stopa, lepo vdaja in noga ne pretresa, — in ravno zavolj tega je imenitna stvar. Scer pa gobasta strela varje vpognivno kito ali vpognivko kopitne kosti (Beugesehne des Hufbeins) na mestu, kjer se na kopitno kost pripne; varje tudi spodnjo plat strelne košice, kopitniga člena in ondašnje vezke.
5. Žilnata peta je to za gobasto peto, kar je žilnata strela za gobasto strelo, ktero prevleče, da rožena
Seta iz nje kri in rast (fobiva. (^Poglej na 4. podobi čerki d). Pod žilnato peto je gobasta peta, iz ktere veči del pete obstoji. Peta je zadnji okroglasti del kopita, in dopolne, kar je kopitni rog zadej odpertiga pustil; prav za prav je gobosta peta podaljšek gobaste strele; proti kopitnima hrustancama, s kterima je na njunih zadnjih koncili skoraj popolnaina skiipej zrašena, postane gobasto tkanje boij hrustančne; pri starih konjih skoraj popolnania hrustanec. Služba pete je enaka službi strele, ktero v njenih dobrotljivih namenih, da se kopito pri stopanju preveč ne pretresa, podpira; varje pa tudi vpognivko kopita in kopitni člen poškodovanja.
b) Kosti kopita.
H kopitnim kostem se štejejo 3, čeravno vsih ne obdaja popolnama kopitni rog. Ena in scer nar spodniši se imenuje kopitua kost (Hufbein;), druga,nad uno, se imenuje nad ko pitna kost (Kronbein), tretji, ki je zadej na uni obe pripeta, se pravi zakopitna kost, ali tudi strelna kost (Strahlbein) zato, ker nad strelo leži. Treba je, da pffegledamo bolj natanjko vse te kosti kopita.
1) Kopitna kost (Hufbein) je nar spodnisi kost, in ker od nje celo kopito svojo podobo ima, se imenuje zato kopitna kost. (Poglej na 10. podobi čerko A.) Po premembi podobe aH lege te kosti se spreminja tudi vunajna podoba celiga kopita. Njena lega je nekoliko naklonjena, tako da spre dej (na perstih) nižji doli stoji, kakor zadej (pri peti); ta nagnjena lega kopitne kosti je pa posebno za to dobrotljiva, da se, k^dar konj na nogo stopi, noga preveč ne pretresa (poglej na podobi i 1. čerko k) kjer je lega kopitne kosti — tukej čez pol preklane — %a%namovana).
Razločijo se na kopitni kosti 3 plati, 3 robovi, in 3 p o dalj —
Med plat&ii ali ravninami je vunajna ali stenina plat nar veči (poglej podobo 10. čerko A^j po nji je pripeta žilnata stena; zato je polna luknjic in gerb, s kte-rimi se žilnati deli sprimejo. Na obeh straneh v sredi se vidi žlebček, ki je zadej globokeji in širji kakor spre-dej , kjer zmirej plitviši postaja, da poslednjič clo zgine; po tem žlebčku greste s čutni c o vred s te ni ni privodnici (poglej na 10. podobo čerki cc) ki se v več vejic razpro-stite, ktere se razdele deloma v kopitno kost, deloma pa v žilnato steno. Nad tem žlebčikam je na vsaki strani jam-časta globina, v ktero se krajši stranski zvezki ko-pitniga člena pripno.
Spodnja plat se imenuje podplatna ravnina; po nji, ker je tudi enmalo gerbasta, je pripet žilnati podplat. Ta plat je proti sredi vgiobljena, posebno na kopitih zadnjih nog; na nji vidimo bolj zadgerbasto bunčico, na kteri se spodnji vezek strel ne Jtosti in pa vklo-nivka pripne; na vsaki strani te bunčice je gladki žlebček, po kterim podplatni privodnici tečete; enmalo bolj spredej pa zapazimo na vsaki strani eno luknjico, v ktero se veči vejtete imenovanih podplatnih privod-nic in čutnice podajo, da grejo v kopitno kost in se znotraj razdele v živež te kosti.
Tretja plat se imenuje zgornja ravnina, kije čisto gladka, s hru&^tancam prevlečena, v sredi nekoliko povikšana, na straneH\ygobljena, in za to tako napravljena, da se s spodnjim končam nadkopitne kosti sklepa.
Robove kopitne kosti razločimo v zgornji sprednji in zgornj i zadnji rob in pa v sp.odnji rob.SprednJi rob obdaja zgornjo členovo ravnino od spfedej in na obeh straneh. Na sredi tega roba se vidi en podaljšek, ki se tudi kapica kopitne kosti imenuje, od ktere bomo po-
zneje več povedali (^poglej na 10. podobi čerko a); scer se okoli tega roba pripne kapčni vezek kopitniga člena ali sklepa in sprednji del kopitnih hrustancov; tudi vidimo tukaj na vsaki strani nekoliko nižje majhno jamico za dva stranska vezka.
Zadnji rob obdaja zgornjo členovo ravnino od zad; na njem vidimo nekoliko nagnjeno in s hrustancam prevlečeno trivoglatno sklepno ravninico, na kteri deloma strelna košica leži.
Spodnji rob, to je tisti,kjer stena in podplat vkup zadeneta, je nar veči, okroglat, gerbast in ojster.
Podaljškov kopitne kosti je troje. En podaljšk je tisti, ki ga vidimo na sredi sprednjiga roba zgornje ravnine, in se kapica kopitne kosti' imenuje; on ima dva imenitna namena: pervi je, da se nadkopitna kost s kopitniga sklepa spredej izmakniti nemore; drugi pa, da se na njem nategnivna k i t a ([nategnivka} kopitne kosti pripne. — Druga dva zadnja podaljška sta tako imenovani r o go vili kopitne kosti {poglej na 10. podobi čerki bb). Na njih koncu vidimo izrezo (pri mladih konjih] ali pa namest izreze luknjo (pri starih konjih); ti luknji peljete k stranskimu žlebičku na steni, od kteriga smo že govorili, in služite za prehod stenine kopitne privodnice. Zgornji del kopitnih rogovil je gladek, nekoliko perutnicam enak, kviško vzdignjen za pripetje kopitnih hrustancov.
Na rogovilah kopitne kosti je pripet na vsaki"strani en podolgasto-štirivoglat h ru stane (poglej naiV. podobi čerko k in na 8. podobi čerki gg); manjši polovica tega hrustanca je skrita pod kopitnim rogam, veči polovica pa seže gori pod žilnati svitek in kožo; po svoji dolgosti pa seže po celi stranski in petni steni noter v peto. Hrustanca sta za kopito imenitna in koristna stvar; ona varjeta in podpirata na straneh sklep ali člen kopitne kosti z nadko-pitno; na njih se pripne gobasta strela, in peti sta podloga, ktera po nju veči razpenljivost dobiva.
2) Nadkopitna kost (poglej na 10. podobi čerko B) stoji' enma o naklonjena nad kopitno in pod bin-celjnovo kostjo (čerka C na podobi 10. kaxe binceljnovo kost od .spredej^, s kterinia se, kakor zadej tudi s strelno košico sklepa. Le nekoliko spodnjiga konca te podolgasto-štirivoglatne močne kosti je t kopitu skritiga; večidel stoji zunej kopita in je obdana s žilnatim svitkam ali žilnato krono, in se zato v nemškim tudi kronina kost (Kronbein) imenuje. Na nji razločimo zgornji in spodnji konec, sprednjo in zadnjo in dve stranski plati'.
Zgornji konec je s hrustancam prevlečena ravnina in je v dve globini razdeljen, s kterima se binceljnova kost sklepa. Ojster robček gre krog in krog, da se kapčna vez na-nj pripne. Zadej ima ta zgornja ravnina visok, širok in močen rob, ki se naslonilo imenuje, da se binceljnova kost na-nj naslanja. Xa obeh krajih tega naslonila se vidite bunčici, na kteri se vpognivka nadkopitne kosti s svojima koncama pripne.
Spodnji konec je tudi s hrustancam.prevlečen, pa kaže dve okroglati povekšmi in med njima globino, da se s kopitno kostjo sklepa; pa le dve tretjini te sklepne ravnine ležite nad sklepno ravnino kopitne kosti; na tretji zadnji tretjini leži strelna košica. Krog in krog tega spod-njiga konca gre robček za pripetje kapčne vezi.
Sprednja stran je zgorej in spodej nekoliko povzdignjena in gerbasta; na nji se pripne nategnivka, ktera se na kapici kopitne kosti jenja.
Zadnja stranje enmalo vpognjena in gladka; zgorej, pri naslonilu, se vidi nekoliko vglobljena in z gladkim hrustancam prevlečena ravninica, po kteri vklovnika kopitne kosti leži in se po nji premika.
Stranski plati (vunajna in notrajna) ste ozki in nekoliko isneti; vsaka stran ima zgorej poleg naslonila bunčico, na kteri se stranski vezek nadkopitniga sklepa in pa vklovnika nadkopitne kosti pripneta; spodej je gerbasta jamica za stranski zvezek kopitniga sklepa.
Nadkopitna kost polajsavpognitev kopitne kosti', po-vekša vlačljivnost binceljna in obvarje tako nogo prehudiga pretresa. Scer je ta kost precej močna, in ima znotraj za mozig majhno votlino, grahove velikosti; pogostama se na-rede na nji nadkosti (košeni izrastki) in večkrat se ta kost tudi zlomi in razbije.
3} Zakopitna ali strelna košica. Nar manjši vsih kopitnih kosti je zako p itn a košica, tudi strelna košica imenovana zavoljo njene lege nad strelo. Zlo podobna
i'e tkavski snovalnici; leži pa zadej na sklepni ravninici ;opitne kosti' in pod nadkopilno kostjo.
NanjirazločimoJJravnini, Srobova, inSkonca.
Ravnini ločimo vnotrajno in vunajno. Notrajna je s hrustancam prevlečena, v sredi povzdignjena in leži na nadkopitni kosti. Vuuajna ravnina je širji, vsredi in proti koncama nekoliko pcvzdignjena, scer pa enmalo vglobljena in z hrustancam pf-evlečena, po kteri vklonivka kopitne kosti gori in doli derči.	,
Rob je zgornji in spodnji. Zgornji je skorej raven, nekoliko gerbast in luknjičast; na njem se pripne močen zvezek, ki gre k nadkopitni kosti. Spodnji rob je vpognjen in ima hrustančasto, podolgasto, ozko skl^epno ravninico, ktera zadeva na ravninico zadnjiga roba kopitne kosti, in 2) skorej ojster rob, na kterim t sredi se spodnji vezek strelne košice pripae.
Ta košica čez pol preklana se vidi v njeni legi na 11. podobi pri čerki 1; tudi kopitna, nadkopitna in binceljnova kost se vidijo tukaj čez pol preklane.
c) Kopitne kite.
Kite niso nič druziga kakor konci mišk (mesenih delov), ki po nogi dol pridejo in se na kopitnih kosteh pri-pno. Vsaka kita je kakor verv ali štrik, po kteri se gibljivi udje života nategujejo, de se ud vpoguje ali steguje.
Kite v ta namen pridejo iz noge doli tudi na kopitne kosti, in scer tri. Med temi je ena nategnivka, dve la ste vklonivki ali vpognivki. Za samiga kovača je ovelj, date kite posebno vnjih zaderžanju v kopitu pozna.
Nategnivka nadkopitne in kopitne kosti ^poglej na podobi 6. čerki e g m na podobi 7. čerU a a) je špredej ležeča, široka in močna kita, ki pride od zgo-rej iz na stegnu ležeče miške, in se pripne potem, ko je po binceljnovi kosti šla, na sredi sprednje strani nadkopitne kosti in na kapici kopitne kosti, kjer se jenja; na sredi, ko čez binceljnovo kost gre, pride k nji na vsaki strani precej široka kita, po kteri .nategnivka še veči moč dobiva. Razun imenovanih kosti, kjer se ta kita pripne, se sklene ona tudi s kapčnimi vezki kopitniga, nadkopitniga in binceljnoviga člena. Če ta kita svojo službo opravlja, se nategne ali naprej stegne nadkopitna, posebno pa kopitna kost. Imenitna je ta kita tudi zato, ker, če se noga spredej v sredi nad kopitarn la eno ali druge vižo rani in rana le nekoliko globokeji seže, se rani tudi ta kita, kar konju silne bolečine prizadene, da zlo šepa, in se težko celi.
Vpognivki ali vklonivki kopita ste dve; ena je vpognivka nadkopitne, druga vpognivka kopitne kosti (poglej podobo 7. in 8.)', obe ste močni, in zadej noge ležeči kiti. — Ena gre le do nadkopitne kosti, druga pa do kopitne, in ker ena nad drugi leži, ste tako napravljeni, da je nadkopitna kita kakor nožnica za kopitno kito.
S
Vpognivka nadkopitne kosti leži na zadnji strani binceljnove in ladiiopitne kosti, postane votla, da vpognivko kopitne kosti, kakor po nožnici, skozi spusti, in se pripne v dva konca razdeljena na bunčicah naslonila nadkopitne kosti' (jpogkj na 7. ■podobi čerki C c m na 8. podobi čerko A; na ravno tisti podobi ste čerki a a dva zgornja vezka te kite, čerki b b pa njena dva spodnja vezka^. Ta kita vklonuje ali vpoguje binceljnovo in nad-kopitno kost.
Vpognivka kopitne kosti leži prosta v nožnici une, je veliko močnejši od une, in skoraj hrustančasta, se dersa po strelni košici in .se pripne široko na bunčici spodnje ravnine kopitne kosti (^poglej na 8. podobi čerke B d m e). V svoji službi vpoguje kopitno kost.
d) Vezki kopita.
Vez k i (Bänder) so tisti terdokožnati deli, kteri kosti vkup vežejo. Mesto, kjer je ena kost z drugo s pomočjo vezkov vkup sklenjena, se imenuje člen ali sklep. Šo pa vezki dvojni; eni so tako imenovani pravi vezki, drugi pa so kapčni vezki.
Pravi vezki (eigentliche Bänder) so kratke, močne, bele vervice, ktere deloma na obeh straneh, deloma pa bolj od zad člene obdajajo in sklepajo. Ti so :
1) 2 vezka, ki gresta od binceljncve kosti do n,otrajne plati kopitnih hrustancov, do rogovil kopitne kosti in do toncov strelne kosice (^poglej na 7. podobi čerko f);
4 vezki, kteri binceljnovo kost z nadkopitno vežejo, namreč 2 stranska, (poglej na 7. podobi čerko g), 2 pa zadnja (poglej na podobi čerki mm);
3)	4 vezki za sklep strelne košice z nadkopitno in kopitno; namreč zraven ravno imencvanih dveh stranskih, je še en zgornji (poglej na 9. podobi čerkoi, i), in en spodnji (poglej naravno tisti podobi čerko^j,'
4)	2 stranska vezkasklepatanadkopitno kost; 8 kopitno (poglej na 7. podobi čerko h);
5)	1 poprečin vezek gre od eniga hrustanca^, do druziga; pod tem vezkam deloma leži vklonivka ko-, pitne kosti' (poglej na 8. podobi čerko f)',
6)	poslednjič je več prav kratkih, okroglihf: vezkov, ki grejo od no trajne plati kopitnih hrustan-i
. cov dQ kopitne kQsti.
's *
Kapcni vezki fKapselbänder) leže pod pravimi vezki in pod kitami; grejo terdno krog in krog členov ali sklepov, ktere ondi kakor kožnata kapica obdajajo. Zloženi so iz dvojne kožice; vunaina je bolj nagerbana, notraj-n a pa je gladka, in poti iz sebe neko mastno, belaku enako, rumenkasto tekočino, ktera se sklepno ali čle-nino mazilo (Gelenkschmiere) imenuje in vedno sklep maže, da se dotikajoči kostni konci med sabo ne'dergnejo, ampak da gladki ostanejo. Kar je mast za kolo, je čTenino mazilo za kosti. 8iIno nevarno je tedaj, ako se kapčni vezek prebode ali preseka, ker po tem čl en ovo mazilo iz člena isteka in se sklep dergniti in guliti začne.
Kapčni vezki so: 1) med binceljnovo in nad-kopitno kostjo, in 2) med nadkopitno, kopitno in strelno kostjo.
Ti kapčni vezki dobijo po poprej popisanih stranskih vezkih, kakor tudi po nategnivki nadkopitne in kopitne kosti , s ktero so zarašeni, veliko pripomoč.
e) Kervne žile kopita.
Vsaka stvarica živinskiga živola se živi in redi iz kervü Kri je vsiga življej. Torej mora kri k vsakimu kakoršnimu koli delu života teči, da mu živež donaša. Ta redivna kri pride iz serca po žilah, ki soonjih začetku velike, po tem pa se vedno razdelujejp v manjši, te manjši zopet v manjši, da zadnje žilice, ki pelejo kri v notrajnstvo vsaciga dela, se komaj vidijo. Tam je imenitna fabrika, v kteri jemlje — postavimo — kost iz kervi ko-sene dele, meso mesene, mast mašobne, koža kožnate, možgani možganine i. t. d. — Ali vsa kri, ki v te dele priteka, se ne porabi v njih; oni le vzamejo iz nje kar jim služi; drugo puste naprej. Ta pa nima več vsih re-divnih lastnost v sebi, toraj po žilah, ki so v tem začetku silno majhne, po tem pa po raznih dotokih zmirej veči in veči prihajajo, mora spet nazaj v pljuča priti, da se ondi po čistim zraku, ki ga živjna iz neba diha, zopet oživi in poredi, da gre tako oživljena zopet v serce, od kodar, kakor smo poprej razložili, vnovič svojo pot po celim životu prične.
Treba se nam je zdelo, ob kratkim kervotok razložiti, da se spozna dvojna lastnost kervinih žilic, ktere, kakor povsod, tudi v kopitu najdemo; ene so namreč-; pri vodnice, (Schlagadern, Arterien) namreč tiste, ktere križivotnim delam pri vodij o ali pripeljejo; druge pa, ki jo
iz njih odvodijo ali odpeljejo in se imenujejo odvodnice
J Blutadern, Venen). Zato je kri v privodnicah bolj ru-eča, v odvodnicah pa bolj černkastorudeča. Če pri vodnico vbodeš ali prerežtš, ti teče kri oblo kasto; ako pa odvodnico vbodeš ali prcrežeš, curli kri po kapljah. Zato se ne da kri iz ranjenih privodnic tako lahko ustaviti, kakor iz odvodnic.
Po vsaki nogi pridete odzgorej doli dve privodni-ci, na vsaki strani en», (poglej na 6. podobi čerko b in na 9. podobi čcrki BB), ki se po kopitnih delih kakor v vejice razdelite in po teh tudi razne imena dobite.
Dokler greste po binceljnu,se imenujete bincelj-noviprivodnici CFesselschlagader); po tem se pa imenujete
1)	mala svitkova privodnica, ki se v tistim delu svitta razdeli, ki nad hrustancam leži;
2)	sprednja svitkova privodnica leži pcdhru-. stancam na sprednji strani nadkopitne kosti, je precej debela, se razdeli' sosebno po svitku, po vezkih kopitniga člena in v nategnjivki; poslednjič se zjedini v sredi nadkopitne kosti, kjer se s svojo tcvaršico une strani združi;
3)	zadnja svitkova privodnica je manjši od sprednje, leži na zadnji strani nadkopitne kosti in razpro-sti' vejice po vklovnivkah in po kopitnim členu Cpoglej nd 9. podobi čerki ee);
4)	petna privodnica se razdeli v peto in šilnato strelo {poglej (odrezane') na 9. podobi čerki d d);
5j vunajna kopitna ali stenina privodnica pride iz luknje v rogovili kopitne kosti, gre v žlebeku po steni proti perstni strani, in se razdeli sosebno po žilnati steni, nekoliko pa tudi po kopitni kosti (poglej na 9. podobi pri čerkah ti razcepljenje v vunajno in notrajno privodnico kopitne kosti; na podobi 10. pa vunajno ali stenino privodnico pri čerki o);
6j notrajna kopitna ali podplatna privodnica, gre skozi veliko luknjo na podplati kopitne kosti v to kost, in se tukaj notri take razdeli, da pride veliko tanjkih vejic skozi majhne luknjice na steno viin, kjer se po žilnati steni, kakor po žilnatim podplatu, razdeli.
Kakor se dve veči privodnici v svojim teku od zgorej doli razdelite v zmirej t^njši vejice, ravna narobe se godi z odvodnicami.'
Odvodnice se iz clo clo tanjkih vejic nabirajo v kopitu v zmirej veči, tako da iz vsih teh vejic, od zdolej gori grede, poslednjič tudi dve veči odvodnici postanete , ktere poleg privodnic na straneh ležite (poglej na
9. podobi derki A A in na ß. padohi čerko cčerka d ka»e srednjo vejo, iz Mere pride zadnja svitkova odvodnica, vunajna in notrajna odvodnica kopitne kosti).
Poglavitniši vejice so:
1)	sprednja svitkova odvodnica (jpoglej na 6. podobi č&rko e);
2)	zadnja svitkova odvodnica (^poglej na 9. podobi čerki b b);
3} petna odvodnica, {jpoghj na 6, podobi čerko f) in na 9. podobi^ kjer ste odre-zani, čerki a a} ;
4) notrajna od vodnica kopitne ko s ti, (j)oglej na 9. podobi pri čerkah c c razcepljenje v vunajno in notrajno odvodnico kopitne kosti).
Kaj pa je kervna spletenica?
Nie druziga, kakor tišuč in tišuč do tanjkih žilic, privodnic in odvodnic, ki so med saboj zapletene kakor ribja mrežica (jpoglej 6. podobo) in se na žilnatim svitku, na žilnati steni, na žilnatim podplatu in na žihati streli vidijo, kterim se tudi zlo tanjke čutnice pridružijo.
il.'-
f} Sesavke ali limfatične žilice kopita.
V vsih delih živinskiga (kakor človeskiga) trupla se neprenehama premembe gode. Vedno tece tri k njim in jim živež podaja; vedno pa odteka tudi kri od jijih, ki jim ne služi več v živež. To je življenje vsih živih delov, naj bojo kost, koža, meso, možgani, serce, pljuča, jetra ali kar koli si bodi. Življenje je tedaj vedna prememba. 5>ri tehpremembah pa odpadajo neprenehama mnogoverstne raztopljine, ki se morajo, kakor da bi bile smeti, odpraviti , da niso zdravju nadležne. Kdo pa odpravlja te odpadke ali smeti proč, ki so večidel belo-rumenkaste nekoliko slane kapljice, ki se v zdravniškim jeziku limfa imenujejo? Posebne žilice so, ki povsod odvodnice spremljajo in imenovano kapljino kakor pijavčiče serkajo ter se sesavke ali limfatične žilice C^ympfgefässe) imenujejo.
Tacih sesavk ima tudi kopito, povsod razprostenih, veliko, pa so clo o začetku fako tanjke, da se s prostim očesam clo viditi ne dajo. Še le po tem, ko se je več manjših sesavk v veči steklo, se dajo na binceljnovi kosti vstrič odvodnic viditi, ako so z limfo napolnjene.
Da so sesavke gotovo tudi v kopitu, nas skušnja v boleznih uči, pri kteri se večkrat mnogo kervi ali druzih tekočin po kopitu razlije, paispet, dostikrat ob kratkim,
Kginejo. Kam nek bi b^« prišle, ko sosa^ bile poserkale bile ?
v
g) Cutnice kopita.
Tiste nitiživinskigatrupla, ki napravijo cutljivost, se imenujejo čutnice (Nerven). Če kak del čutnic nima, tudi nima "čutka, kakor so rog, lasje i. t. d.
Ali notrajni živi deli kopita so bolj ali manj čutljivi — tedaj morajo čutnice imeti, in jih zares imajo, ktere pridejo vstrič privodnic in odvodnic od zgorej doli po nogi, in scer na vsaki strani noge pride ena, ki se v svojim teku v kopitu v več manjših vejic razdeli v žilnati svitek, v žilnato steno, podplat, strelo, peto i. t. d, (poglej na 6. podobi čerko a). Po svojim obrazu so veči čutnice okrog-laste bele vervice, ki s6 potem v tanjši vejice, kakor nitke, razdele. .-s
= i!: • '
Od žebetnih kopit.
Kopito se le še o četertimletu prav popolnamaiz-rase, kakoršno ima biti. Rog novorojeniga žebeta je mehdk, in vunajni obraz kopita je, sosebno na dili. streli in peti, razločen od starejiga. Še le vunajni zrak vterdi rog, in hoja mu da pravo podobo. Stranske in petne stene so v primeri k perstni steni prevelike, zato gre žebe perve dni bolj po perstih. Diia in strela se polagama izrasete.
Če se rog perve leta na vsi h krajih enako ne obnosi in na nekterih bolj kakor na druzih rase, se mora včasih porezati, da dobi povsod lepo enakomerno postavo; pri tem porezovanju naj se pa dila, strela in kotTii zagojzdi pri miru puste.
Sploh moramo pridno gleštanje žbetoviga ko^ pita živo priporočiti; zato je večkratno umivanje mladih kopit z merzlo vodo, in včasih mazanje s čisto mastjo ali s kakošnim nedolžnim kopitnim mazilam potrebno. Take mazila bomo pozneje nasvetovali.
Od oslovskih in muljih kopit.
Ker v nekterih kra,|ih naše slovenske domovine tudi: osle in mule vpregajo in jih je tedaj tudi podkovati treba, se nam potrebno zdi, ludi ocl njih nekoliko spomniti.
Oslovske in mulje kopita se le nekoliko po vunajnih oblikah (v vunajni podabi) razločijo od konjskih. Oslovo
kopito (Eselshuf) je bolj podolgasto in na stranskih stenah bolj stisnjeno in stermo; seer je stena močna; — dila je tudi močnejši od konjske, enmalo ožji inglobokeji; strela je proti perstam krajši, zadaj širji, in nekoliko čez stransko steno povzdignjena. Barva oslovsiiiga kopita je sploh čer-no-siva.
Mulje kopito (Maulthier-Huf) je veči od oslovski-ga, scer mu je pa močno podobno; le strela je veliko veči in se razširi poleg zadrje polovice stranske stene po celi širokosti kopita.
Rog oslovskiga in muljiga kopita je mečji od konjskiga in ni tolikšnim spakam podveržen.
Od parkljev govM.
Kakor pri konju in sploh konjskih plemenih (oslu, muli, mezgu) spodnji konec noge s kopitarn (Huf) jenja, tako jenja spodnji konec goved s p ar kiji (Klauen). Par-klja sta iedäf na dvoje raf:cep}jeao kopito. Ta, razcep se pa ne začne še le v kopitu, ampak še bolj zgorej na binceljnovi kosti, tako da ima goveja živina (kakor tudi ovca, koza i. t. d.) dvoje binceljnovih, nadkopitnih, kopitnih in strelnih kosti'. Mislite si konjske kopitne kosti lih posredi na dvoje razcepljene—in kosti.govejih parkljev imate pred sabo!
Da tudi kite morajo po tem takim po dvoje biti, si zamore že vsak sam misliti.	i
Ali to ni edini razloček med konjskimi kopiti in govejimi parklji; zato je treba, da parklje bolj natanjko kovaču razložimo, ki ima v nekterih krajih tudi vprežnp vole podkovati.	i;
Na parklju zapazimo le roženo steno in dilo -+V kotnih zagojzd in strele pane; tudi nimajo parklji hru-stancov, in od žilnatiga svitka nad parklji ni veliko sledu.
Rožena stena na vunajni strani gre od zgorej doli naklonjena in je poti perstam nekoliko notri zavihana, je scer gladka in pri dorašenim volu kaki do 3 čerte debela; nosivni rob seže čez dilo. Notrajna stena je gerbasta, krajši, nižji, stermeji in slabeji od vunajne.
Dila je na vsakimu parklju z a dej slabeji in se po-lagama v peto zgubi; njena vunajna, ali spodnja plat je gerbasta in peršiva.
' _ Parklji sprednjih nog so krajši in širji od zadnjih. Rog na parkljih se ne derži tako terdno žilnatih
delov kakor na kopitu, zato ker rožene in žilnate platničice niso tako močne, kakor na konjskim kopitu. Zato se včasih primeri, da pitani in težki voli parklje po poti zgube, zlasti če se o hudi vročini v daljne kraje ženo in če so več dni na poti.
Dru^i razdelk.
L Odpodkovanjasploli.
A. Čemu konje ali sccr Tprezeno eItIiio podkujemo?
Kopita in tudi parklji, kakor smo zdaj vidili, so s terdnim in močnim rogam obdane, da so v stanu, truplo živine brez vse škode nositi. Nespametno je tedaj misliti, da konj podkev neobhodno potrebuje, in da s podkvo se kopito dobro in zdravo ohrani. Taka misel je zlo napčna misel, in le nespamet ali ošabnost človekovo dokazuje, ki se prederzne, modro delo Stvarnika popravljati, Vsaka podkev je konju veči škoda kot korist, in le brani, da se kopito ali parkelj nemore popolnama naravno (na-torno) obnašati; po podkovanju kopit pridejo mnogoverstne bolezni kopita, dostikrat cele noge" ali clo celiga život^.
Zakaj pa vunder konje in drugo živino kujemo? Zakaj hvalimo clo podkovstvo, da je umetnost? Če je podkovanje škodljivo, proč ž njim!
Človek, ki za svoj prid in dobiček skerbi, mora dostikrat med dvema zlegama manjši si izvoliti. Taka je tudi s podkovanjem. Podkovanje je gotovo kopitu škodljiva reč, vunder če hočemo kopita ali parklje živine, ktero za vprego — sosebno za težko vprego — rabimo, še veči škode obvarovati, jo moramo podkovati.
Le sila nas je tedaj prignala h podkovanju konj in sploh vprežene živine. I)e bi pač vsi kovači to resnico spoznali! Gotovo se bojo po tem pri podkovanju vse dru-gač ravnali, in ne bojo po nepotrebnim rezali in pilili in po podkvi kopit obravnovali, kakor da bi jih bil modri Stvarnik za to vstvaril, da bi človek podkve na-nje pribijal!
f^Le zavoljo tega, ker človek tonje ali drugo živino vprega, da morajo po kamnitih, nasutih, gladkih, polzkih, stermih, zmerznjenib potih težko voziti ali ker jih po tacih potih naglo jaha, le zavoljo tega je potreba, da se na kopito železen obroč (podkev) pribije, da se varje kopita nosivni rob prenaglila obnošenja in raz-klanja, da se konj z grifam inštolami zemlje terdnejši priklepa , da močnejši potegva, ne pada, podplata ne otisi in si bolečin ne prizadene.
O tacih okoljšinah tedaj ne ntorejo konji brez podkev biti. Sila kola lomi! zamoremotudi tukaj reči. Iz tega pa se že tudi razvidi, da naj bo podkev zdraviga kopita vselej le delu konja in letnim« č^su primerna, in da se konj — nar žlahnejši domača živina — s podkvami nikar ne terpinči, dokler teh železnih obročevne potrebuje.
Tisti kovači ali gospodarji, ki iiiorebiti mislijo, da je podkev lepotija ali kinč kopita, so ie otročje jpameti, ktera Igračo predstavlja potrebnim rečem, Takim hočemo od krat-kita dokaKati škodljivost podkev :
1)	Podkev s štolami in grifani oddaljuje kopito od tal, da se dila zemljine m.'okrote primerno ne napiva in po suši hira; tudi strela se ne pritiska popolnama ali morebiti clo nič tal, in po tem takim gre dobrotljivi namen strele, po kterim se celo kopito rahlo razteguje in stiskuje, popolnama vzgubo ; mnogotere bolezni strele in kopita so nasledki te opovire.
2)	Podkev brani, da se dila , kakor bi po natori imelo biti, ne zamore dostojno sama sebe snažiti, in to toliko manj, kolikor širji in debelji je podkev, ki dilo pokriva. Vse kar se na cesti ali v hlevu zabave med podkev in rog in v strelne jamice, — vse to se ne inore lahko samo viin spmviti, ker se kopito ne dotikuje tal. Ravno tako zabra-nuje podkev, da to, kar se na dili pod podkvo perhljiviga in mertviga roga loči, nemore odpadati.
3)	Kopito, ki se o prostim staii«, vselej kadar konj na nogo stopi, rahlo razpne, in kadftr nogo vzdignje, se .zopet stisne, je po podkvi oklenjeno, da se nemore .gibati, kakor bi imelo biti.
4)	Verh vsiga tega prevertajo žeblji steno na več (krajih, in jo tolikanj bolj oslabijo, kolikor debelejši so žeblji. Tako dostikrat vsa razkrušefla stena že ne derži holj spodej nobeniga žeblja več, tedaj se morajo vedno In vedno višji gnati, dokler ne gre vsa stena in celo kopito pod zlo. Škodljivosti že bije v v okom priti, so začenjali Iv nekterih deželah podkve brez žebljev napravljati, ktere
s posebnim oklepam na steno priterdijo. Ali take podkve so še bolj škodljive, kakor podkve s žeblji, ker steno kopita tako silno oklenejo, da se celo gibali ne more.
To, dragi bravci! so napake tudi nar boljšiga, nar umetnišiga podkovanja, ker — kakor smo že rekli — vsaka podkev je le v škodo kopitu. Koliko veči škoda pa se godi kopitarn, če kovači nemarno in nespametno konje kujejo!
B. Htero podkovan Je je pravo?
: To vprašanje velja tukaj le od zdravih kopit, in fias odgovor na to vprašaaje je: da tisto podkovanje je pravo, ktero nar manj kopitu škodje, ki je delu konja, petam, po kterih konj hodi, in letnimü času in vremenu primerno; zraven tega ter dno, kar koli more biti lahko, in ne predrago. .
Drugač se tedaj podkuje jezdni, dragač ko€ijski konj, drugači tak, ki se v težke vozove vprega. In vsaki teh spet drugač potem: ali ima veliko ali malo opraviti, ali so ceste, po kterih vozi, dobre ali slabe, ravne ali hferavne, zdej navzdol zdej navzgor, ali je leto ali pa zima s snegam in ledam.
Iz tega je očitno, da nimamo podkve, ktero bi za-mogli sploh v izgled postaviti, da bi se mogle vse druge |)o nji ravnati.
To pa naj bo vunder kovačem poglavitno vodilo: da, kolikor je v primeri k delu podkev ložji, kolikor ožji in tanjši in kolikor bolj se strela tal dotikuje in na straneh lahko razteguje — toliko boljši je podkev.
Ako bi po tem vodilu pripravnost navadnih pcdkev fceniti imeli, bi rekli: da kopitu nar menj škodje tista lahka podkev, ki se imenuje polmesična (Mondšchein-eisen); po ti pride krevsna podkev bre?! stol ("PantDlFel-eisen); po ti lahka podkev s štolama (fcestolltes Hut-eisen}, in nar poslednjič podkev s štolama in grifam (gegrifftes Hufeisen).
Hkt:
Od kovaynisa orodja.
Vse kovaško orodje se razdeli v trojno. Pervo f^j ki,ga kovač pri ognjišu potrebuje, drugo pri izdelovanj » podkev, tretje pri p o dk o vanju.
Od orodja za ognjiše in izdelovanje podkev nam ni trpba posamesno govoriti, ker je to orodje rsacimu kovaču
dobro znano in nobenih posebnosti nima. Le od jamičarja (Vcrlochstempel ali Hufbeisser) in luknjičarja fDurch-loclistempel ali Durchschlag;) toliko spomnimo, da naj bo ja-niiear natanjko po žebljevih glavah napravljen, da se dajo
fla\ice dostojno v za-nje narejene luknje pogrezniti, tako a se berž ne oddersajo ali prehitro ne odbrusijo; — 1 u k n ji-čar pa naj se ravna po žebljevim klinu (cveku), da ne dela večih lukinj, kakor je treba, da gre klin skozi.
H kovavnimu orot^u (Beschlagwerkzeug), to je, k tistimu, ki ga kovač pri podkovanju potrebuje, se šteje:
i) Kovavno k lad v o (Beschlaghammer); to kladvo naj ne bo ne preteško, ne prelahko; pretežko žtne žebelj prehitro v rog, da kovač komaj zapazi, ali gre
Eraro pot ali ne, — prelahko kladvo pa je za delo zamudno, er več vdarkov potrebuje. Scer mora kladvo, ali popolnama iz jekla narejeno ali saj ž njim podstavljeno biti; ročica (^Stiel) mora plošnjata biti, da se po roki ne suče, in ne čez 112 do 14 palcov dolga.
8) Kovavni nož (Wirkmesser) ne sme od rezala do ročice čez 9 palcov dolg biti; rezalo ali klina od ene do druge navpik postavljene strani mora 2 palca široka in iz dobriga jekla napravljena biti.
3)	Kovavne kleše (šipavne kleše, Beisszange) ktere kovač potrebuje, da nepotrebni rog na robuinpanete odšipne, da žeblje viin potegne, in jih za podlogo pri za-netaaju ima, naj bojo tako napravljene, da šipavnici ne pridete zgorej okroglo ali obokano skupej, ampak bolj na ravnim (eben) in plošnjato ena proti drugi; s takimi kle-šami opravi majhna moč veliko.
Nekoliko odkovavnih kleš se ločijo preiskovavne kleše (IJntersuchungszange), in scer v tem, da so šipav-nlce več i, da kovač zaraore ž njimi kopito, ki ga preiskuje, povsod dostojno obsegati.
4)	Kovavna sekirica (klina,netkrampelj, Hau-klinge), ktere se kovač posluži, da z dile in njenih jamic blato osterga in nete na kopitu odneta, mora 6 palcov dolga, na enim koncu 1 palc široka biti, na drugim pa
;plošiijato ost ali špico imeti.
5)	Kovavna pila (Hufraspel), ktera za odpiljenje steninih špiV in .čez podkev stoječiga roba služi, naj bo 13 palcov dolga in iz terdiga železa narejena; zobčikenaj ima majhne in goste, da lepši in čistejši pili.
6)	Kovavna koza (Feilboek]),na ktero se spred-:; nje noge konja postavljajo zapopiljenje spodnjiga roba, za odsjpanje žebljev in za odpiljenje roženih špir krog net.
7) Kovavni stttÜlBik, da se	iz
rok poklada.
IL Od pripravljanja kopit za podkovanje.
Opomnivši to, kar smo imeli zastran podkovanja sploh kovačem na serce položiti, pridemo sedaj na poduk podkovanja.
?far imenitniši in nar važniši delo kovača pri pod-kovanju je, da zna kopito za podkovanje prav pripraviti.
Prava priprava kopita za podkovanje je podlaga dobriga pokovanja, iz ktere izvira vse drugo. Brez umetne priprave kopita ni moč konja prav podkovati, in veči del pokvarjenih kopit izvira iz nemarno ali neumno pripravljenih kopit. Kaj bo podkev še tako dobro in lepo izdelana: ako je kopito slabo pripravljeno, je vse slabo.
Kaj pa se pravi; kopito za podkovanje pripraviti^ Kopito za podkovanje pripraviti, se pravi: no-sivni ali spodnji rob rožene stene s pripravnim orodjem tako porezati ("niederwirken), da, glede na lastnost kopita, na postavo cele noge in na delo konja, pride ta rob z dilo v primerno ravnino, tako da se mu pribita podkev krog in krog lepo prileze.
Navadni kovači to imenitno opravilo vse premalo po-rajtajo, in zavoljo tega je njih podkovanje tudi tako slabo.
Kovači! po tukaj danih podukih v svoj in cele dežele prid lepo podučeni, naj vam bo umetno pripravljanje kopit naj perva, naj veči skerb!
Kako naj se tedaj kovač obnaša, da bo kopito za podkovanje prav pripravil?
Jfar pervo , kadar ima kovač konja podkovati, je, da vunajni obraz in lastnost kopita dobro pregleda:ali je kopito zdravo in lepo, ali na^čno in bolno, ali je preveč izrašeno ali preveč obnošeno, in za koliko preveč? Prevdariti mora na dalje tudi: ali je postava cele noge v primeri h kopitu prava ali neprava? in v čem je nap-čna? za kakošno rabo (delo) se konj vpotrebuje? po kakošnih potih hodi?
Potem, ko je kovač vse to z bistrim očesam pregledal, in umno prevdaril, kako bo treba podkovati — potem še le vzame staro podkev z noge, ako konj že ni bos pred kovačnico prišel. •
' t4! Pervo pri tem «lelu je, da neto vsaciga žeblja dobro odneta, in potem podkev navpično toliko od roba rožene stene vzdigne, kolikor je ti-eba, da žeblje posa-mesno, eniga ža drugim, s podkovavnimi klešami prijeti in viin potegniti zamore. Vzdigne se pa podkev v ta namen ali da se pod zadnji konec podkve kovavna sekirica pod-bije, ali pa da se podkev s klešami vzdigne. Zlo škodljivo je naglo in silno odterganje podkve s kopita. To ni znamnje ročniga in zvedeniga kovača, ampak neumniga rokodelca. Tako silno terganje še dostikrat ne popolnama odnetane podkve napravi velike luknje v rogu, in ga večkvat tudi razruši in razkolje, včasih tako, da novi žeblji le slabo derže.
S kopita vzete stare podkve naj kovač vsi g d ar dobro pregleda, da iz njih enake ali neenake obnoše presoditi zamore: ali bo prav, konja spet tako podkovati, kakor je popred bil, — ali pa, z oziram na lastnost kopita, bo treba kopito drugač porezati in podkev drugač napraviti? Zvegana, ne enako obnošena, ali scer popekedrana podkev naj bo kovaču dokaz ali napčniga kopita ali napčne poprejšnje podkve. Oboje naj mu bo vodilo za njegovo podkovanje.
Ko je kovač podkev z noge snel, naj nar poprej kopito na d 11 i, sosebno v strelnih jamicah dobro očisti, da ves rog lepo vidi in na pervi pogled na tanj ko presoditi zamore: ali, koliko, in kje bo treba preveč izra-šeniga ali pa mertviga roga pore^ati ? Včasih je treba nosivnirob le enmalo poverh obrejiati inpoplaniti; včasih se mora močno okrajšati.
Kadar je treba noslvni rob okrajšati in ga porezali, naj se nar poprej s sekirico (netkrampeljnam) ali pa s ko-vavnim nožem (porezilnikam) ves ločeni in mertvi rog z dile do dobriga počedi. Pri tem snaženju naj gre kovač, sosebno s kovavnim nožem, kro^ in krog nosivniga roba, da vidi: za koliko
rožena stena čeg dilo seže.
Zda,j naj vzame kovavne ali šipavne kleše, in aaj toliko "nosivniga robu krog in krog odšipne, kolikor se ga brez podskodovan.ja dile s klešami na ravnim doseči da. To delo se začne na enim kraju petne stene in gre okoli roba do perstne stene; pri vsakim odšipku naj se za polovico klešne šipavnice od roga^ odšipne. Ravno tako se Tavna po tem od druziga kraja petne stene začemši.
Pri tem odšipanju naj kovač pazi, da kleše vedno aavpik na ravnino dile derži, da se rog kakor s škarjami čisto, brez gerdiga razterganja, in na ravnim z dilo odšipuje, da je eden odšipek enak druzimu iu lepo zraven druziga,
8f
brez stopnic (šteng), — sosebno je od roga pri stranskih stenah, kjei kleše lahko pregloboko primejo, manj kakor )o druzih krajih odšipniti, ker se scer lahl^o špicasto-ozko copito napravi, ali pa se mora potem, da se la spaka popravi, preveč na druzih krajih rogii porezali in odpiliti.
Bolj zamudno se pa to delo s kovavnim nožem opravi pri tistih kopitih, ki imajo veliko terdiga in suhiga roga, in nar slabeji je, kakor nespametni kovači pri suhihi in terdih kopitih ravnajo, ako rog ž g e j o in ga z ognjemf razmečiti hočejo.
Je o dš i p an je primerno dokončano, se ojstri rob* od zgorej doli za toliko popili, kolikor se zamore za gotovo poprej presoditi, da bo treba, nosivniga robu še s' kovavnim nožem okrajšati. Na sprednjih nogah se zgodi[ to, da konj nogo na kozo postavi, na zadnjih nogah pa se opravi s prosto roko, ko se kopito s spodnjim životam in stegnam podpre.
Zdaj se poprime kovavni nož in se poreže nosivniga roba toliko , da se bela rajda na ravnim med robam in dilo pokaže. Dokler se na beli rajdi, med nosivnim robam in med okrajem dile, le ena guba ločeniga roga zapazi, zna še zmiraj biti. da se kaj mertviga roga dile derži, daje tedaj nosivni rob še zmirej premalo porezan, čeravno na ravnim z okrajem dile leži.
O tem primerljeju moramo s preiskovavnimi klešami debelost in moč dile poskusiti, da za gotovo zvemo: ali imamo bolno belo rajdo pred sabo, ali pa še pre obilni ga roga kaj. Zlasti na drugi polovici stranske stene imamo na to zvesto paziti: ako med to in med kotno zagojzdo se bela rajda ne prikaže v enaki visoki in zvezani ravnini. Pri tem se pa ne sme nikdar v nemar pustiti, da olojni stranski steni, ena proti drugi, enako ravno, ne ena višji, druga nižji, ležite, ker scer konj ne more prav hoditi, to je, ne tako, kakor mora biti, da je teža trupla na vse strani noge enakomerno razdeljena, ne na eno stran več, kakor na drugo.
Zavolj na sredi perstne stene nekoliko p o vzdignjene podkve je treba, da se na tistim mestu rožena stena Cs poprečnim lezanjemj za polovico tega bolj poreže, za kolikor ima podkev na perstni steni povzdignjena biti; druga polovica pa se s tem pridobi, da se bližni stranski steni za toliko manj porežete. Da se porezane ravnine še lepši zravnajo in poplanijo, naj se nosivni rob še s kopitno pilo popili in zravna. ^
m	. .
če tudi naj bo to ravnanje, ktero smo zdaj popisali, p o glavno vodilo kovačem pri porezovanju nosivniga Poba pri vsih dobrih (prav vstvarjenih^ kopitih, naj si vunder to zapomnijo: da pri težkih delavnih konjih, in pri vsih tacih, ki imajo zaporedama na slabih in kamnitih potih opraviti, naj kopita sploh en m a I o višji puste, — kopita tistih konj pa, ki imajo malo ali lahko delo na mehkih in mocirnih potih, naj se, tar je le moč, bolj porežejo.
Na dill (roženim podplatu) — dobro si to v glavo vtisnite kovači! — se ne sme nikakor in nikdar «ič druziga porezali, kakor kar je peršiviga, ločeniga, mertviga roga. Kar je pa taciga se mora čedno in čisto z dile porezati In pospraviti, da nikjer nič taciga »e ostaja, kar je za podplat škodljiviga,
Tudi od strele naj se le toliko in nič vec roga ne odreže,kolikor je perhljiviga ali scer ločeniga in kar strelne jamice oskruni. Tak ločen rog se mora pa brez milosti s po strani postavljenim podkovavnim nožem, sosebno iz med-strelne jamice, čisto izrczatl, ker le po tem, ako ni nič taciga ločeniga tukaj ostalo, zamore zdrav ro^ na streli rasti, kteri se s žilnato strelo terdno skup derži, Ako kovač na strelnih koncih nič ločeniga roga ne najde, naj ondi tudi nič roga ne odreže, zakaj tiniso nikoli previsoki in preveliki; silno škodljiva navada nekterih kovačev je, da strelo, kakor da bi se igrali, v ojstro triv^oglatno ost (špico) porežejo, ali clo po nemarni neumnosti strelo z ravno nastavljenim nožemna en mahlej odrežejo. Strelne jamice naj se, brez da bi se strela z fezanjem kaj ponižala, le na dnu z dobro navstavljenim podkovavnim nožem varno vsiga očistijo, kar je ločeniga in za odpad pri-pravljeniga, da se ondi nobena soderga zabasovati nemore.
Kar iztrebovanje in očiševanje stranskih jamic vtiče, je potrebno, da se do dobrlga opravi, ker se scer tukaj iahko mnogotera soderga zaderžuje, ktera zna kopitu' toliko škodljivši biti, kolikor neraji sama izpada in je tudi hlapci ne iztrebijo, in ondi zaderievana otiske, strelno gnjilino in mnoge druge bolezni kopita napravi. Ali — če to pametno in skerbno iztrebovanje živo priporočamo, ne moremo zadosti tovačem dopovedati: da naj, stranske jamice izrezovaje,
1) kovavni nož, kar nar boQ morejo, navpik na vogel postavijo, da perliljivi rog iz dna stranskih jamic
Eotrebijo, brez da bi visočmo strele kaj ponižali in steno: otne zagojzde zlo oslabili, in da st
sa
2) ne bojijo truda, ki ga to iztrebovanje stranskih jamic prizadene, pri kterim se mora kovavni nož tako vi-žati in peljati, da njegova ojstrma že pred petno steno spet iz jame kviško pride, da se zveza petne stene s strelnimi konci preveč ne os]abi ali clo ne prereže. To prerezanje stranskih jamic skoz petno steno f kar kovači „kopito predreti" ali ofnati imenujejo) je sila škodljivo in napravi, večkrat ponovljeno, stisnjeno kopito. Če že hlapec ali gospodar, ki nogo pri podkovanju derži', po stari neumni šegi posili hoče „kri" viditi, naj umni kovač raji petne stene, na tistim mestu, kjer v strelo prestopi, toliko poreže, da se nekakošne kaplice kervi pokažejo.
Je kopito za podkovanje tako pripravljeno (poreza-no), naj vzame kovač podkovavno pilo v roko, in naj — da se odkrušenje losa obvarje — ž njo ojstri rob nosivniga okrajka proti dili nekoliko popili. Na zadnjih nogah se opravi to z prosto roko, na sprednjih pa na kozi.
Kdor spodnji rob več pili, kakor smo ravno rekli, in kdor še clo misli, z nezmernim piljenjem kopitu lepši obraz dati, tak morebiti spodnjiga roba rožene stene ni dovelj porezal ali pa gerdo,inhoče zdaj na škodljiv9 vižo to popraviti, kar je poprej pregrešil.
Še bolj nespametno in škodljivo je pa celo steao piliti o neumni misli, kopito bolj ravno in gladko napraviti. Tak kovač ne ve, da s tem kopitu toliko dobrotljivi loš oddergne, in zasluži, da se mu na mestu vse kovaško orodje z roke zbije. Gorje gospodarju, čigar konj večkrat v take roke pride!	iit»t
fit; i
ä IIL Rako podkve umetno nar^atL^v
..-•li.	«e;
Podkev je več sort. Mnogoverstne dežele imajo tudi mnogoverstne podkve; pa tudi v eni in ravno tajisti deželi se vidijo različne podkve po različnosti rabe konj, po različnosti cest, letni ga časa i. t. d. Mnogoverstne bolezni in napake kopit terjajo tudi posebno podkovanje.
Za izdelovanje novih podkev naj vzame kovač nar boljšiga železa, da bo iz njega terdne podkve napravil, ki bojo primerne velikosti in rabikonjaJetnimu času, potami.'t.d.
Kako velika naj bo focffcev i' Podkev naj se n a t a n j k o primeri okrogu kopita, samo na stranskih stenah zna za 1 zarezo ali linijo, zadej čez petne stene pa za 8, k večimu za 3 linije moleti, zakaj podkev ima — ne vee ne manj le okrožje nosivniga roba rožene
3
stene pokrivati. Vsaka veči širjava in daljava podkev ni I( nepotrebna, temuč je tudi škodljiva, ker podkev težj stori; težji podkev je pa tudi dražji in nogo bolj v t rudi; zraven tega se lahko z noge odkreše. Natora je dali vsakima konju ravno tako veliko kopito, kafcoršniga potrebuj( za svoje dela, in neumno je, če kovač misli, da veči podke' bolj terdno in močno hojo napravi: ravno tako, kakor dj bi prevelike škornje tudi nam hojo polajšale ali bolj močn( storile! Če se je pa po slabim podkovanja ali po nemarnin gleštanju kopito skerčilo, mora že pamet vsakimu umnimi človeku dati, da veči podkev ne napra\i večiga kopita
Čuditi se je, kakošne štorkljaste, zadej včasih še če: palc vim moleče podkve naši navadni mojstriskazi delajo ki so s svojo neumnostjo gospodarje ia hlapce že tak« osleparili, da ti zares mislijo, da mora zadej podkev na; manj čez 1 palc viin moleti!
Kako teška na} bo podkcv'i Teža podkve se ravni po velikosti, širokosti in debelosti podkve. Kai ji koli moč, naj bo podkev lafik a! To je koristno za zdravj« kopita in za celo truplo. Zakaj ložji ko je podkev, tolike tanjših žebJjev potrebuje, kteri rog laanj prevertajc ii stergajo, kakor debeli; če je podkev lahka, tudi ni predebela , tedaj ne oddaljša kopita preveč od tal, od kodai potrebno vlažnost dobiva, kjer se strela nar bolje pocut i. t. d. Ložji ko je podkev, ložji je noga, in celi život s( ne zdela toliko, kakor s teškimi podkovami.
Po razmeri večiga ali inanjšiga dela, po slabejih ali boljših potih se ravna — se ve — tudi teža podkev, in sploh ima za postavo veljati, da naj podkev 6 tednov pre-terpi in se še le potem z novo nadomesti. Z a k a j pa 6 t e d-nov? Zato, ker se ravno 6 tednov potrebuje, da rožena stena pri zdravi rjisti se toliko iz žilnatiga svitka doli potisne, da se pri novim podkovanju stare luknje na nosivnim robu porezati, in novi žeblji v nov rog zabiti zamorejo. Tako veli natora sama. Če se kopito bolj pogostama, kakor o 6 tednih, kuje, se kopito ae-potrebno slabi; ako se pa kovanje bolj poredkama godi , se rožena stena preveč iarase. Oboje je kopitu škodljivo. — Stare podkve sprednjih nog se dajo včasih za zadnje noge porabiti.
Ako hočemo težo novih podl^fev na tanjko določiti, poprašajmo skušnjo — in ta uči: za lahke jezdne konje naj vaga podkev 20 do 34 lotov; za veči jezdne ia manjši kočijske konje24io32 lotov; za manj teškf rprežne 40 lotov, za nar težji pa 1 fupt in pol.
at
Tista misel, da so teške podkve zato bolji, ker se dajo večkrat preko vati, je neizrečeno nespametna misel, zakaj 1) so teške podkve veliko dražji kot lahke, in s tem se nič ne prihrani, če se enkrat 40 kraje, plača, nam est dvakrat 20, — 2) teške podkve potrebujejo močnih žebljev, ki rog bolj prevertajo in slabijo, pri vsim tem pa slabo derže, zato k«r je teža podkve, ki jih doli Tleče, prevelika, — in 3) poverh vsiga tega popačijo^še kopita na več viž in store, da se konj bolj vpeha in pred ob moč pride. Kdor tega ne verjame, naj si priveze na vsako nogo na navadne škornje še 1 funt teže, in naj gre eno uro dalječ — po tem naj nam pove, za koliko sta ta 2 funta na nogah izdala! — mende bo raji 25 funtov na ramah nesel, kakor 2 funta na nogah privezana. Bog je dal človeku um in pamet, da naj vse dobro prevdari in presodi — pa naši navadni kovači so, kakor da bi clo možganov ne imeli, in kakor da bi živina, zato ker ne govori in svojih nadlog potožiti ne more, iz železa bila!
Cmu pa so stole in grif na podkvi? Le zato, da se zamore konj v težji vpregi in na bolj gladkih potih krepkeji tal prijemati in oklepati. Nikar ne mislite, da vsak konj mora oštolane in ogrifane podkve imeti, innikar ne pozabite, da stole ia grif niso brez škode za kopito in nogo. Kopito pride po njih preveč od tal, in noga ne stoji na ravnim na tleh, kakor bi imela stati; teža života po tem takim ne pada vselej enako na vse strani noge, tedaj tiste kite in tisti vezki, kteri so bolj obteženi, vehko škodo terpe, in noga se^ v malo letih na eno ali drugo vižo pokvari. Skušnja uči, da konji z oštolanimi in ogrifanimi podkvami veliko pred na sprednjilv kolenih oslabijo, kakor taki, ki nimajo ne štol ne grifa, in to tolikanj beržeje , kolikor visokeje so stole bile po nespametni misli napravljene, da one varjejo vkloaive kite pretegnjenja. Visoki grifi pa, sosebno če so preozki, obokani in ne enaki, store, da se konj na tacih podkvah guga in nevarno gre.
Nikdar tedaj, če teška vprega in gladke pota tega ne velevajo, naj se brez potrebe ne de ajo stole in grifi na podkve, in ako jih je treba, naj bojo podkvi in delu konja primerne.
Kako naj se xebeljne luknje po podkvi razdele ? l)Perstne stene nikar ne slabimo s žeblji; perstna stena potrebuje veliko moči; 2) ena luknja naj stoji dostojno od druge, da po pretesne postavljenih žebljih ne razkrušimo roga, 3) zadnji žebelj na vsaki strani podkve naj pride nar manj p.oldrugi ali clo 2 palca (cola) pred
konec podkve , zatö da dru^a polovica stranske stene, ki
je že sama po sebi slabotna, ni pribita na podkev,ampak se razširjevatl in stiskovati zamore. Kovači, lepo vas prosimo, dobro si zapomnite to I Ce je kopito majhno in dane morete lahko vsih potrebnih žebljev d o vel j sak sebi zabiti, zabite jih raji spredej na perstni steni nekoliko bolj vkup, da le druga polovica stranske stene brez žebljev ostane, 4) vse luknje naj stoje v enakomerni ver-sti, toliko od vunajniga roba podkve proč, da pribiti žeblji vsi enako pridejo v belo rajdo. Kako pa naj žebeljne luknje poredama in koliko naj od vunajniga roba podkve stoje, to določi debelost in obraz nosivniga roba rožene stene; le tista čertica ali linija naj se še zraven prišteje, za ktero naj — kakor smo gori rekli — podkev čez nosivni rob stoji.
Potem, ko smo sploh napravo podkev razložili, pridemo na popis mnogoverstiiih podkev za zdrave in bolne kopita.
A. Od navadnih |iodkeV.
Naše navadne podkve, ki sq iz Nemšklga k nant prišle in se zato tudi navadne nemške podkve imenujejo , naj bojo sploh takole napravljene ;
Na sredi spredej ali naperstnim delu naj bo 1 palc široka; od tod naj pa polagama na obeh straneh tako doli jemlje ali o ž j i postaja, da sta njena konca ravno toliko široka, da spodnji rob petne stene pokrivata; navadno je po moči kopita podkev tukaj 3, 4, 5 ali k večimu 6 čert flinij) široka.
Debelost podkve ravno tako od spred proti kon-cama doli jemlje; na perstnim delu naj je 5 čert debela, po tem naj polagama jenjuje, da je na koiftjih le 2 do 3 eerte močna.
Zgornja in spodnja plat morate gladki in ravno skovani biti, in luknje za žeblje imeti. Žebljev ima podkev navadno 6 ali 7, včasih pri večih in bolj teških podkvah tudi 8; — na vsako stran naj pride enako število Žebljev, po 3 ali 4; —če se jih pa (kar se večidel zgodi) 7 pribije, morajo 4 na vunajno stran priti. Vse luknje morajo enako dalječ od vunajniga roba stati, da pridejo v belo rajdo; po tem takim morajo p<;rstne luknje enmalo bolj noter priti, kakor zadnje za zadnji konec perve polovice stranske stene. (V drugo polovico stranske stene smo že rekli, ne sme noben žibelj v^c priti). Večidel naj
stoje luknje za 4 čerte proč od vunajniga roba podkve.---Scer naj stojita perva, dva perstna žeblja 3 palca sak sebi, sledeči pa po palcu; na koncih naj bo podkev za poldrugi ali tudi za «i palca brez žebljev. Da se zadej ta žebljev prosti prostor pridobi, naj se raji — kakor smo že rekli — perva perstna žeblja bližej eden k drugimu pomakneta. Luknje xa žeblje naj boj« lijaku ali trih-tarju podobne, na spodnji plati podkve širji, da se glave žebljev va-nje pogreznejo, — proti zgornji plati pa naj zniirej ožji prihajajo in naj bojo ravno toliko široke, da klin žeblja skozi gre.
Pri vsih nemških podkvah so na spodnji plati luknje v i^žo ali ž leb ček pogreznjene, da se glave žebljev prehitro ne oddersajo in terdnejši derže. Vunajni rob podkve zna raven in okroglast — ali pa tudi po legi stene nagnjen biti. V sredi perstniga dela je t k a p i c o (^Kappe) vzdignjen, kije tanjka, 4 do 5 čert visoka, okrogle podobe sreberniga groša. — Notrajni rob podkve naj bo clo clo malo tanjši od vunajniga.
To je splošni obraz ali podoba navadnih podkev, ktere se le ločijo pervič v take, ki nimajo ne štol ne grifa, drugič v take, ki imajo stole brez grifa, intre,t|i9 v take, ki imajo štole in grif.	'
1. Navadne podkve brez štd in grifa y
ali tako imenovane papučne ali krevsne podkve (Pantoffeleisen) so tiste podkve, ktere pokrijejo celi nosivni rob kopita, pa nimajo štol. Tudi te podkve morajo, kar njih debeljavo in širjavo vtiče, na obeh straneh polagama tanjši in ožji postajati. Že enkrat smo opomnili, da te podkve so med vsimi za kopito nar boljši, ako konj nima teškiga dela in ne hodi po polzkih potih.
2. Oštolane podkve (hestollte HufeisenJ
so tiste, ki imajo štole. Štole naj bojo tako široke, kakor podkev, in naj bojo skoraj tako debele kakor so široke ; s končam podkve vred naj bojo štole sploh tako visoke, kakor je podkev na perstnim delu visaka, tedaj naj bo vsaka štola sama za-se 3 čerte visoka, s podkvinim končam vred pa 5 čert ali linij.
Obojni sedaj imenovani podkvi se rabite sosebno pri jezdnih in kočijskih konjih, in se večidel tako izdelujete, da ste s perstnim delam, to je, proti kapici na
zgornji plati za 1 ali 2 čerti povzdignjeni (aufgeworfen). Kovači menijo s to povzdigo vbraniti, da se konj na perstih ne spodtika in ae pada; aH zavolj tega je imenovana povzdiga podkve popolnama nepotrebna in za nogo clo škodljiva, ker pride noga iz svoje ravnoteže. Le za to zna ta povzdiga pametna biti, da se perstni del podkve prenaglo ne obnosi.
3.	Ogrifana podkm (^gegrifftes Hufeisen')
je ravno popisani podkvi popolnama enaka, samo da ima na perstni sredi grif. Grif mora ravno tako visok biti, kakor ste stoli; sam na sebi ne sme čez 3 di 4, s pod-kvo vred pa ne čez 6 do 7 čert visok biti; scer mora 2 palca širok in popolnama raven biti; za debelost grifa ni gotove mere; naj se ravna po previdnosti. Grift so le teškim vozniškim konjem v goratih krajih in po stermih ali kamnitih cestah potrebni. Scer so tudi za to dobri, ker podkve ložeji baže po njih dalje časa terpe. Da grifi kopitu in nogi manj škodjejo, naj se nikdar previsoki ne napravijo in naj bojo vselej ravni; boljši je, ako jih kovač zavolj terpeža iz terdiga jßkla in debeljši naredi, kakor da bi previsoki bili.
4.	Polmesična podkev QMondscheineisen)
je podkev brez štol in grifa, pa tako kratka, da pokrije včasih le pervo polovico stranske stene, včasih seže en-malo dalje, da pokrije nekoliko drugo polovico stranske stene, ^er je zavolj te kratkosti polmescu ali polluni enaka, se imenuje polmesična podkev. Po velikosti potrebuje včasih 6, včasih pa le 4 žeblje. Kar konec te podkve vtiče, je včasih kakor nož na koncu potanjšana in od notrajniga roba proti vunajnim ožji, tako da se skj9-rej nevidama v rog zgubi. Zlo napčna podkev te baže je, ako je skozi in skozi enako debela in na koncu kakor odsekana.
Polmesična podkev je med vsimi podkvami kopitu nar manj škodljiva — ali ker je preslaba, ni za konje, ki imajo, sosebno po slabih cestah teško voziti. Da druga polovica stranske stene po ti podkvi ni pokrita j to kopitu nič ne škodje, ker jo petna stena in kotne zagojzde podpirajo. O najpakah in boleznih kopita, namreč: pri tesnih in stisnjenih kopitih (Zwanghuf), pri hujšanju strele s strelno gnjilino, prlposebno stermih kopitih i. t. d. ta podkev večkrat prav dobro sl«ži.,j
Od iienaTadnift podkev.
Z imenovanimi podkvami ne more kovač vselej izhajati; treba je včasih druzih. Od teh bomo govorili.
1. b^odkev» z uvintanimi štolami (^SchraubstoUen').
I tr Ta podkev ima na vsacim debelejšim, širjim in tum-pasto odsekanim koncu zavojeno (zvinlano} luknjo, v ktero se, kakor v matico, z vertilam pre videna stola za vinta,ktera je ali tumpasta, ali tako vspičena, da vsi 4 robovi v špico vkup pridejo. — Te podkve so zimske podkve, za zmerznjene in polzke tla, in imajo to dobroto, da kočijaž, brez da bi treba bilo, podkve doli jemati, sam lahko po potrebi ojstro štolo namest tumpaste, ali tumpasto namest ojstre uvinta. Če konj v stalo pride, se mu ojstra stola s tumpasto premeni, da se z eno nogo druge ubosti in raniti ne more ; če gre na pot, se mu ojstra šiola da. Tako ni potreba vedniga prek o vanj a pri ojstrenju podkev.
Za uvintanje stol služi poseben ključ, in prlizde-lovanju teh podkev je posebno na to gledati, da vsako vertilo se vsake matice dobro prime.
Podkev zoper hresanj^l
Ta podkev se loči od navadne podkve o tem, da se i) podkev na celi stranski notrajni strani, kjer se konj krese, na pol ali še enkrat debelejši naredi, kakor na vunajni strani, JJ) da je podkev ondi tudi v pravi primeri ožji, in vunajni spodnji rob okroglat in noter potegnjen , 3) reža (ali žlebček} se večidel ne naredi, pa tudi luknje za žeblje se v tisto steno, s ktero se kenj na drugo nogo kreše, ne narejajo. To je navadna podkev zoper kresanje. üa je podkev zoper kresanje na eni strani debelji, kot na drugi, je zato, ker se večidel taki konji krešejo, ki nimajo noge prav postavljene. Ker se pa iz tacih napčno postavljenih nog kopita na stran zvegnejo, se zato napravi ena stran podkve debelji «d dru^ ge, da se povešna (zvegana) stena povikša in na enako visokost nasprotne pa zdrave stene povzdigne, in se tako napčna hoja, ktera je vzrok kresanja, popravi.
Nektere podkve zoper kresanje so pa drugač in scer tako napravljene, da na tistim mešiu, kjer se perstni del podkve v notrajni stranski del zgubi, se xpp^ mapjšj: j^i»
vunajniga okroglastiga roba, noter potolče, da
ondi podkev večkrat za več kot za žebeljne luknje ožji. |
■
3. Podkev za konje, ki se s zadnjim kopitarn ti
sprednje bijejo.
1 i
Ta podkev je drugač na sprednjih, drugač al| zadnjih nogah.
Sprednja taka podkev ali nima stol innjeniko-nec je^ ozek, tanak, povešno potolčen, da clo nič ne moh' čez petno steno, — ali pa ima stole, stole so pa od zadej naprej poderte in ozko skup potegnjene, da konec podkve ne moli clo nič čez kopito.
' Zadnja taka podkev je na perstnim delu na vunaj-himrobii poprek potolčena, in tam, predin se stranski del podkve začne, ste dve stranski kapici gor potegnjene. Rob perstne stene tedaj pri ti podkvi tako dalječ ni s podkvo pokrit, kakor dalječ je poprečno potolčena. Če mora podkev grif imeti, se mora nazaj nakloniti.
4. Podkev za stisnjene kopita.
Ta podkev se v nič družim od navadne podkve ne loči, kakor da ni proti koncama na obeh straneh ravna, ampak da je z notrajnim robam. proti dili vzdignjena. Da pri taki vzdignjeni podkvi štoli ne stojite navznoter, ampak naravnost navzdol, morate navznoter višji in navzunaj nagnjeni biti.
Je podkev na obeh straneh tako napravljena, se imenuje cela podkev zoper stisnjene kopita; — je pa le enä stran tako nagnjena, druga pa kakor pri navadni podkvi napravljena, se imenuje polovična podkev zoper stis-iajene kopita.
Babi se ta podkev, kakor že ime kaže, pri stisnjenih kopitih (Zwanghufen), zato da se druga polovica stranske stene pri vsaki stopnji konja na ti navzdol liaklonjeni ravnini zmirej bolj in bolj navzunaj potiskujein Hakd kopito na petni steni razširjuje. — V ravno ta namen ■Se rabi ta podkev tudi pri povešnim kopitu (schiefer Huf}.
. v ■■•	. Ii» . .
'	5. Zadej sklenjena podkev.
1 Je podkev brez štol ali pa s štolami, pn uteri sta loba konca med saboj s poprečno špango sklenjena, ktera yide na strelo ležati. Ta španga, ki naj bo lih tako
4ft
debela, kakor sU podkvina konca« služi za to, da strela pomaga podkev nositi, kadar je bolna druga polovica stranske stene noter do žilnate stene porezana in obvezana, ali pa š« tako slaba, da ne more podkve nositi.
Ta podkev vselej takrat dobro služi, kadar je druga polovica stranske stene zavolj kakošne kopitne bolezni po-rezana bila, da se nemore podkev na-njo položiti, ali če je novo zrašena stena še tako slaba, da podkve ne terpi; to se primeri o gnoječili podplatnih otiskih, ali kadar je rožena stena ondi preklana bila, — ko je konj zakovan bil, — ko se je hrustanec iz kopita izrezal. — Večidel je bklenjena podkev o tacih primerljejih boljši kakor taso imenovana tričertna podkev (Dreivierteleisen).
v
I	6. Stroka podkev.
široka podkev, po nemško „Reheisen" je dvojne sorte; ena se imenuje odperta široka podkev, druga pa sklenjena. Lastnost široke podkve sploh je, daje na
Eerstnim delu še enkrat tako široka, kakor navadna pod-ev; kolikor je p širji, toliko je pa tudi tanjši, in postaja zmiraj tanjši proti notrajnimu robu. Ta podkev, ktera tedaj veči del vun stoječe dile pokriva, je na perst-nim delu blizo 2 palca široka, potem pa na obeh straneh polagama ožji prihaja, da je na njunih koncih tako ali pa še manj široka, kakor navadna podkev. I To je odperta široka podkev. Ako sta pa končate podkve s poprečno špango sklenjena, da strela pomaga slabi drugi polovici stranske stene težo podkve nositi, ße imenuje potem taka podkev sklenjena široka podkev. ! Rabi se ta podkev pri kopitih^ pri kterih je po pri-«adnih kopitnih boleznih (Rehkrankheit) dila bolj doli stopila, ktere je tedaj treba s tako podkvo varovati, da je tla ne otiskujejo.
7. Tričetertna podkev.
če navadni podkvi brez stol ali s štolama ene četerti «aanjka, daje tedaj le tri četerti navadne podkve dolga, se imenuje tričetertna podkev (Dreivierteleisen). To se pa oe sme tako natanjko misliti, da bi mogla ravno ena četert manjkati, ker zna tumpasto potolčena stran včasih krajši biti in le na okraju perstne stene ležati, včasih pa je dalji, da še tudi pervo polovico stranske stene pokriva. Po razmeri dolgosti ima okrajšana stran včasih le 1, včasih ^ ali do 3 žeblje.
« ^ Tričetertna podkev se rabi pri bolnih kopitih, kterim «e je več ali manj stranske rožene stene odrezalo in so a o vez o obdane, ktera se mora večkrat doli jemati in zopet privezovati. Za to prevezovanje mora kopito ma bolnim delu podkve prosto biti.
;	8. Pokrita podkev.
V; Pokrita podkev ali podkev s p okro vam(Deckel-liufeisen) je navadna podkev s tem razločkam, da se njeni notrajni rob za toliko od dile odpogne, da se zamore od zadej med notrajni rob podkve in med dilo nalaš za to napravljena tanjka železna plosica ali pa pripravna dilica vtakniti, tako da pokrije celo dilo. podtaknjena železna plosica ali dilica pa, da vim ne pade, se zadej s tanjko železno špangico v njeni legi obderži, ktera špangica gre poprek od ene strani do druge in se pred štolami vpogne.
Še boljši se pokrita podliev, posebno za take konje, ki po kakošnih na dilidojernešenih operacijah koj na terdd cesto pridejo, tako napravi (kakor je tudi v naši šoli navada), da se vzame navadna podkev; v vsako štolo se po strani luknja naredi, da se železen klinčekvnju vtakne in se na koncu zavinta, po kterim klinčku se železni pokrov , ki celo podkev zapre, gori in doli premikva; pokrov zna na perstih ali s štravfam ali s perstnima žebljama priterjen biti. Ta podkev je zavoljo tega boljši, ker se po potrebi odpre in zapre, da se oveza bolj teran« na dilo naredi.
Rabi se pokrita podkev, kadar kopitu po boleznih veči del ali clo celi roženi podplat ali dila manjka, da ni treba noge drugač obvezovati, in je konj že pred za rabo pripraven, preden je nova dila zrasla. Pod to podkvo je tedaj bosi ali le s slabo dilo obdani podplativ nar boljšim zavetju.	sJS
9. Kljunasta ali birglata podkev.
Kljunasta ali birglata podkev (Schnabel-oder Stelz-hufeisen} se razloči od navadne podkve s štolami v tem, da gre iz perstne strani močna železna španga, kakor en kljun gor zakrivljena, in je na njenim koncu z močno štolo previdena; razun tega ste pa zadnji štoli za toliko višji od navadnih štol, za kolikor imenovani sprednji in kviško zakrivljeni kljun znese. Kako visoko naj se tisti kljun zakrivi, še ravna po tem, kakor je noga bolj ali manj nevkretna; štoli na koncih podkve naj se vselej tako vi-
šoki napravite, da se konj, kadar pri miru stoji, z njima primerno na tla vpira in na njima lahko stoji.
Ta podkev podpira in polajša hojo konju z nevkretno nogo, in se mora, preden se pribije, tako dolgo pomer-jati, da konju prav služi.
10.	Škarjasta podkev.
Škarjasta podkev (Scherhiifeisen) je navadna podkev brez grifa, s tem razločkam, da ste podkvini strani v sredi perstne stram z neto tako sklenjeni, da se kakor škarje premi kuje te. Se ve, da neta mora na obeh plateh poä-kve tako pogreznjena biti, da je podkev zgorej in spre-dej popolnama ravna. Ta podkev, ktera kopitu prosto
fibanje pripusti, bi bila gotovo nar boljši med vsimi, ako i bila terpečna in ne draga, in če bi se perstni d€l ogri-fati zamogelj.j,,,Ker pa vse to ni, ni za navadno ralo.
11.	Kljupkasta podkev.
Kljupkasta podkev(Klappenhufeisen) je podkev «a silo, kadar se konju na poti primeri, da se kopitu taka Škoda prigodi, da se ne da niKakoi s žeblji navadna podkev jia kopito pribiti. Je pa ta podkev navadna podker s tem jrazločkam, da grajo iz vunajnigs. podkviniga roba 3 ali 4 gibljive, tanjke in ozke železne kljupke ali peresa gori po ^teni, da se pod svitkam ali krono s tanjko železno špan-gico ali pa z jermenam privežejo, ki se skozi nazaj pri-vihane ušesica na koncih kljupk potegne in okoli stene vleče in priveže.
€. Od kopitnili zebljev^ij
Ravno tako, kakor podkev, so tudi žeblji važni za liopito.^
Žeblji morajo iz mehkiga, vlečljiviga in dobro zvar-jeniga železa (^Stabeisen), kadar je b elo razbeljeno, izdelani biti, tako da ni nobeni del žeblja kerhäk ali plenast, in da se da klin s perstmi lahko všibniti; barve naj bo žebelj plavo - sivkaste.
Oblika kopitnih žebljev je različna; poti se razdele žeblji v nemške, francoske in angleške (^englen-darske), pri kterih so različnosti v glavi, vratu, klinu , in osti.
; Glava navadnih nemškihžebljev jenazgornji phti štirivoglatno plosnjata, na spodnji izvotljena; klin se začne skoraj brez vrata. Ti žeblji niso nič vredni, zato ker se ne dajo v luknje pogrezniti in se zato berž oidersajo, če bi tudi luknje v režo vdelane bile. — Glava francoskih žebljev je iz dveh ena nad drugo postavljenih robač napravljena, med kterima se zgornja robača v štirivoglatno ravnino jenja, spodnja pa se v klin zgubi in žebelju vrat naredi. Ta vrat francoskiga žeblja je zato, da se v luknjo pogrezne, glavica pa nekoliko čez režo podkve moli. A ko se pri teh žebljih tudi glavice oddersajo, viinder še žebelj terdno derži, zato ker je njegov vrat močno v luknjo pogreznjen. — Glave angleških žebljev se razločijo «d obojnih dozdaj imenovanih v tem , da so ravno odsekane , in vrat se polagama v ümirej tanjši klin zgubi. Med vsimi žeblji se dajo kopita z angleškimi, gotovo nar lepši in nar terdniši podkovati, ker se ne dajo glave od-dersati. Ti žeblji se zaniorejo tedaj sploh priporočiti. Čez-režo moleči francoski žeblji naj se le tam rabijo, kadar hoče kovač gladko papučno podkev ojstriti za polske pota.
Klin ^Stift^ kopitnih žebljev je plosnjat, različne debelosti in širokosti, potem kakor je žebelj veči in močnejši. Sosebno širokeje plati morajo ravno in plosnjato iz-kovane biti, in tako gladke in enakomerno proti osti (^špici) skovane biti, da se nikjer nobena globina le vidi. Klini, ki niso skozi in skozi enako izkovani, zlasti če so pri vratu' zvinjeni (bolj stisnjeni) se r»di pri pribijanjn všibijo.
Ost (špica) naj bo nekoliko napeta in štirovoglatš, da se šenec lože napraviti da.
Šenec fcvikelj) kopitniga žeblja je zadnji konec osti, po širji plati klina tako potolčen, da se napravi gladka naklonjena ravninica, ktera viža pravi tek žeblja od bele raj de v roženo steno.
Klin poravnati ali nategniti (richten, spannen) se pravi merzel klin od vrata do osti potolči, da se $ tem bolj nategne in pod kladvam, kadar se na kopit» pribija, ne skrivi in všibi.
Potem kakor je šenec bolj ali manj naklonjen, in po razmeri njegove dolgosti proti njegovi visokosti in debelosti, se ravna ludi tek žeblja v steno. Kolikor dalji ko jetašen-cova ravninica, toliko višji gre žebelj v roženo steno, »reden se zunej na nji prikaže; kolikor krajši pa je in kolikor holj naklonjena, toliko prej se prikaže na steni ia toliko plitivši tiči žebeli v rogu.
Kadar si kovač žeblje za podkovanje izbira^ naj gleda
1)	na to, da po rabi konja si izbere bolj ali manj močne in debele žeblje,
2)	naj si izbere nar terdniši žeblje, pa, kolikor je moč, z ne predebelimi klini, dane napravi v rogu brez potrebe prevelicih lukinj, ki kopito le slabijo. Tudi naj pomisli, da se z debelimi žeblji konj lože za kuje, sosebno ako je stene rog bolj slab in tenäk.
Kovači! zaverzite zvesto vse kerhke in plenaste žeblje; to ste pri svoji vesti storiti dolžni, da ne poško-i dovate kopita in celiga konja.	I
Gerda lakomnost in kazni vredna dobičkarija je, ma-^ lovredne in od vestnih kovačev izveržene žeblje kupovatfl zato ker so boljši kup — tako lakomnost bo mogel gospodar konja drago plačati, ker mu njegovo kopito po-j kvarite! Na žebljih je veliko ležeče, da se podkovanj«^[ terdno, dobro in varno opravi.
IV*}'Kako podkve kopitu umetno primerjati«
To delo se ne da samo iz bukev naučiti, temuč kovaški učenec mora, navdan s potrebno vednostjo, ki si je jo iz bukev pridobil, tudi pazljivo gledati, kako pravi mojster ravna, in se potem sam podkovanja vaditi. Le potem zamore reči, da je tudi on mojster, ako si je tako ročnost pridobil, da — brez šušmarskiga poskuševanja in brez škodljiviga požiganja kopita , - podkev z enim ognjem dogotovi, kakor ima biti.
Poduk, ki ga zamoremo mi tukaj dati, obseže le to: kako naj se podkev na kopito položi, inkakošni obraz ali oblika naj se podkvi da, kadar se la kopito poskuša. V ta namen povemo:
1) Podkev mora na vsih straneh nosivniga okraja, od perstov do pete, povsod čisto enako od \unajniga roba proti beli rajdi ležati; tudi na petni steni naj močno leži, ker ta cela stena, če je zdrava, je v stanu, brez nar majnsi škode nar močneji tiš preteipeti.
Cez belo raj d o noter pa ne sme podkev ležati, ker scer tiši dilo, ali, če je ravno ne tiši, je vunder na pati, da se ne more po potrebi razširiti, kadar konj na nogo stopi. Od tod pridejo potem otiske, bolečine in prisad.
V ta namen nam pa ni treba, da bi tisto plat podkve, ktera na kopitu leži, proti notrajnimu k dili obernjenimu
okraju bolj votlo napravili, ker pri zdravih kopitih In prav porezanim nosivnim robu aila že toliko globokeje leži, dat ni treba podkve za to izvoliti. Samo na to naj se pa
fleda, da se na notrajnim okraju podkre ne pusti kak viško stoječ ojster rob gori obernjen.
3} Obe podkvini strani morate popolnama enako» ravno na kopitu ležati; ravno tako tudi stoli in grif.' Sosebno moramo svariti pred tisto nespametno navado, p« kteri nekteri kovači podkve lako izdelujejo, da ne pridejo na petne stene ležati. To je sila napčn», p er vi č zato, ker je petna stena nar bolj pripravna, da podkev, proti koncama primerno ožji, s celo močjo na nji leži, in drugič zato, ker se potem drugi polovici stranskih sten, ki so nar slabeji, nar veči teža naloži.
3) Kapica mora na siedo podkve in na sredö perstne stene priti; od tod mora vunajni rob podkve tako pod nosivnim robam kopita ležati, da na perstni steni in na per vi polovici stranskih sten enakomerno eno čertoi ali linijo čez stoji, pri drugi polovici stranskih sten naj pa za dve čerti čez kopito stoji, in ravno za toliko tudij zadej čez petno steno moli; pri teških vprežnih konjih zna tudi za^3 čerte čez in viin moleti.
Čemu naj pa podkev, kakor smo ravno rekli, na drugi polovici stranske stene in na petni steni za 2 ali k večimu za 3 čerte čez stoji? Zato, da, kadar konj terdno na nogo stopi in se kopito na straneh razširi, razširjeno kopito še zmirej na podkvi oslane; razun tega pa tudi zato, da vedno rasteči rog čez podkev rasti ne more.
Kolikor je pa podkev veči in dalji, kakor toliko, kolikor smo ravno rekli, je nepotrebno in škodljivo in le nespametna zastarana šega, ki le kopitu škodje in hojo bolj okorno in teško stori. Razumni kovači! opustite jo raji danes, kakor jutri.
Je podkev po teh postavah kopitu primerjena in shlajena, se vunajni rob in kapica s pilo gladko popili, da cela podkev lepši obraz dobi.
V. Kako naj se podkev na kopito pribije.
Je podkev lepo primerjena bila, in so luknje za žeblje dobro pripravljene bile, se začne podkev pribijati.
V ta namen se podkev na kopito vzdignjene noge še enkrat pomeri; ali se povsad lepo prileze. Majhni napotki dobre lege se s kovalno pilo popravijo; — se pa vedi napotki pokažejo, da podkev lepo ne leži, oreiši
natanjko: ali ni nosivni rob povsod enako porezan aH ni podkev krivo izdelana.
Je Jiosivni rob tega kriv^tpopravi s kovavnim nožem, kar se popraviti da, če se vidi, da je rog še dosti močan. Je pa podkev kriva, se mora natanjko popraviti; kar se mora tudi zgoditi, ako bi se širokost podkve prav ne prilegla nosivnimu robu. Je podkev kriva, se nikdar ne sme kopito porezovati; to bi bila sila nap-čno ravnanje in gotovo znamnje neumniga kovača, ki kopito po podkvi ravna.
Kovači! ne bqdite v tem nemarni, in nikar ne začnite nobene podkve pribijati, s ktero niste popolnama zadovoljni, da se lepo prileze.
Daje pa podkev čisto prav primerna, se spozna, če kovač kapico, vunajni rob in konec podkve prav na kopito položi, potem s perstmi na koncih enmalo pri-tiskuje in pri tem nobeniga majanja podkve ne zapazi,— in če od stol naprej med podkvo in kopito pogleda in čisto povsod vidi, da podkev lepo na robu kži
Ko je kovač tako prave lege z lastnim občutkam in lastnimi ocmi prepričan, naj hlapec ali kak drug strežaj, ki nogo za podkovan je vzdignjeno derži, jo s čez podkev položenima palcama nepremakljivo v ti legi obderži.
Kovač seže zdaj po kovavnim kladvu in po nekoliko že pripravljenih žebljih, zabije pervič not raj ni perstni ali srednj i žebelj, za tem lih tisti žebelj pa na vunajno stran.
Sta ta dva žeblja zabita na zadnji nogi, mora kovač s perstmi preiskati lego podkve, ali se ni nič premaknila; — sta pa ta dva žeblja zabita na sprednji nogi, veli' da konj na nogo stopi, in pregleda zdej kako podkev leži na kopitu; — ako se ni zlo iz prave lege zmaknila, vdari po svoji previdnosti nekterikrat tii iu tam po podkvi, da jo poravna, in če je treba, tudi kapico na perstno steno rahlo nabije, zlasti «e podkev ondi dostojno čez steno ne stoji. To storivši ukaže kovač strežaju nogo zopet vzdigniti.
Se je pa podkev po 1. in Ji. žeblju zlo iz svoje prave lege zmaknila — se morajo žeblji zopet viin potegniti, da se podkev anoviga v pravo lego spravi.
- To storivši se začno sledeči žeblji zabijati. Ker pa vsak žebelj, kadar se v kopito zabija, podkev od zu-najniga roba notri prati sredi kopita tiši, je treba, sledeče žeblje večidel nar poprej na tisto stran, ktera bolj čez stenini rob moli' ali zaporedama eniga v to, druzi-ga v nasprotno stran podkve zabijati., podkev gotove.
nikdar na no t raj ni strani več, kakor na zunaj ni čez ne stoji, zabijajo kovači žeblje radi nar poprej na notrajntt steno^— in to je prav.
Žeblji se pa takole zabijajo ;	, '
Dobro pripravljeni žebeij naj prime kovač na klinu» s palcam in kazavnim Cali drugim) perstam leve roke tako^ ■ da šenec (cvikelj) proti roženi steni obernjen stoji,;—' naj ga postavi v luknjo na belo rajdo tako, da po dobrim prevdarku tam na steni vua pride, kjer kovač hoče, da imai viin priti; — s perstama naj ga tiko dolgo terdno derži,i dokler ne čuti, da po pervih pa ne piemočnin vdarkih terdno pot v rog gre; — potem prime kovač z levo roko kopito j' in zabije žebeij z malo pa močno in skerbno peljanimi vdarki popolnama v steno. Ko se je žebeij na steni prikazal , ga kovač berž proti kopitu zasuče, da se konj ž^ njim nikodar ne rani, ako bi utegnil nepokojen biti.
Kar visokost vtiče, doklej se imajo žeblji v steno gnati, se ona ravna po debelosti rožene stene, j)» velikosti in teži kopita, in po lastnosti roga, ali^e zdrav in močen, ali pa zlo razrušen. Sploh velja pravilo (regelca): da naj žebeij en do poldrugi palc v steno gre.
Znamnje pa: ali gre žebeij prav v steno, uči kovača čisti ali pa votli glas vdarkov, in da s kazavnim perstam leve roke na mestu rožene stene čuje, kjer izhod žeblja pričakuje. O tem le skušnja mojstra dela.
Da se zamorereči: „konj je lapo podkovan",.je treba, da se žeblji vsi enako visoko na steni prikažejo. Naj tedaj kovač že pri zabijanju perstnih žebljev visokost izhoda prerajta in si jo za razmero vzame, kako visoko zna zadnji "žebeij viin priti brez nevarnosti zakovanja.
So vsi žeblji zabiti, vzame k»vač kovavne kleše ali kovavno pilo v levo roko, jo na steni pod žeblji podpre, — vdari zaporedama še nekterikrat po glavah žebljev, da jih, kolikor je moč, pogrezne v njih luknje, in jih na steni še bolj nategne, da si pridobi z odšipanjem enako dolge nete pri vsih žebljih.
Po tem veh', sprednjo nogo na kozo postaviti, poravna (rihta) nar poprej kapico na perstno steno, od-sipne potem s kovavnimi (^ošipavnimi) klešami kline vsih žebljev tikama stene tako, da za neto le ena čerta žeblja ostane. Po tem prime pilo, s ktero rog spodej in zgorej net in tudi nete počez popili, in ojstrine net in špire rogu odpravi. Ob enim gre s pilo tudi po podkvi, kolikor je čez rog moh', okoli in okoli, da tudi tukaj vse rožene špire
počedi, ako bi se utegnile ktei« tukaj najti. Tega posled-njiga čedenja bo pa toliko inanj potreb», kolikor lepši je podkev na kopito prijuerjena in med kovanjem v pravi legi obderžana bila.
Noga se zdaj zopet vzdigne, vun stoječi žebeljni klini se z novim nategnjenjem žebljev bolj proti kopitu obernejo in potem skerbno zanetajo. Zanetanje se pa opravi s tem, da se kovavne kleše ali pila na glavo žeblja nastavi in z lahkimi vdarki njegova ost (^špica) natanjko na steno pribije. Prepričati se, da so žeblji terdno zanetani, se kleše na nete nastavijo in žeblji še enkrat z vdarki po glavah nategnejo.
Opomniti se pa mora pri netanju, da se mora vsak žebelj viin potegniti in z novim nadomestiti, Iteri ni dal dovelj terdne nete, ali ki je lil prekratko odšipnjen, ali da je bila njegova ost plenasta ali se je odlomila, ali pa v rogu skrivila. Pri vsim tem delu naj opusti pameten kovač vse tisto nepotrebno tolčenje „tika — tak — tika — tak", s kterim se le konji strašijo, da dostikrat ne-pokojni postanejo.
Poslednjič se vzame še enkrat pila v roke, da se rahlo krog net vse popili, kar bi utegnilo še ojstriga biti. Pri tem pa, kovači! varite, da roženigaloza clo nič po nepotrebnim ne odpilite. Lož, kakor veste, je velika dobrota rogu. Manj ko kovač slin potrebuje, da opraske po steni zamaže, veei mojster je.
Na zadnjih nogah se vse to ravno tako opravi, kakor na sprednjih — samo da se brez koze zgodi.
Fl, Kako se imata kova^ In deržaj pri podkovanju könj sploh vesü.
čeravno to, kako naj deržaj nogo konja pri podko-vanju derži, ne sega v opravilstvo kovača, je vutider treba, da kovač nevedniniu hlapcu ali deržaju pove, kako ima nogo deržati, ker pravo deržanje polajša kovanje, nerodno pa moti, in stori, da se konju, deržaju ali kovaču lahko kakošna nesreča naključi.
Pri nag je sploh navada, da kovač« pri podkovanj« deržaj poma^, , to je, hlapec ali kakošen drug človek, ki konjevo nogo g jri derii. Angleški in pa amerikaiiski kovači pa večidel knjejo samoteš brci! deržaja; sprednjo nogo vzamejo med stegni fn jo tako detži, • — zadnja pa polože nad stegno iu j« tako podkujejo,
• 4 .
-aq, ^ A'/s
Konj ki se ima podkovati, naj se pred kovačnico ali kjer koli se scer podkuje, z močno ujzdo tako priveze, da ima potrebno prostost , vunder pa ne sebe ne kakiga druziga poškodovati ne more.
Pripodkovanju sprednje, postavimo, desne noge, naj se deržaj prime z desno roko za grivo, z levo pa seže do binceljna, ga vzdigne in tako v kolenu nogo vpogne; potem spusti desno roko z griv in obseže z obema rokama bincelj tako, da oba palca prideta zad pete ede^ zraven druziga ležati. Koleno se potem na stegno deržaja vpre; med tem stopi deržaj z levo nogo enmalo nazaj. Kopito se derži nekoliko doli nagnjeno.
Pri podkovanju zadnje, postavimo, desne noge, se vstavi deržaj na stran hkotnice, se vpre z desno roko na kolk; potem začne z levo roko, od stegna doli proti binceljnu, nogo gladiti, in obseže ravno s to loko bincelj od zad tako, da palc na prednji del binceljna ležati pride; zdaj se noga vpogne in enmalo naprej vzdigne. Potem stopi deržaj z desno nogo nazaj, na ktero konjevo nogo nasloni in jo nazaj stegne. Potem se desna reka z kolka spusti, da se zdaj z obema rokama — kamor smo pri sprednji nogi rekli — bincelj obseže.
Kadar se leve kopita podkujejo, se ravna deržaj ravno tako, tode z rokama se ravnp nasprot obnaša.
Ako se noga konja previsoko ali predolgo in preveč viin derži,semu kite in vezki preveč nategujejo, in dobrovoljen konj se zna s tem oporn narediti; — ako se pa noga prenizko derži, je to za kovača težavno.
Tudi noga naj se skerbno in počasi z rok spusti, da konj varno na-njo stopi.
S takimi konji, kterih kovač še ne pozna,in od kterih ne ve: ali se dajo radi pcdkovati ali ne, naj kovač posebno skerbno ravna, da njih razvade in njih muhe zve.
Sploh naj si kovači (o dobro zapomnijo: da se da z lepim veliko več opraviti kakor z gerdim, in daje sile med stokrat komaj desetkrat potreba. So že nekteri konji hud& terme, da se nikakor ne dajo z lepo podkovati — ali skušnje kovačev iz vsih dežela uče, da je le clo malo tacih, ki se ae dajo z lepo podkovati, in da so le sirovi kovači, ki mislijo, da se s živino mora „po živinsko" ravnati, večidel te opornosti krivi, zlasti ako se niso žbeta počasi za podkovanje pripravljale, in kovač, kijih je pervikrat podkoval, ni ž njimi rahlo in pri-jaaao ravnal.
Si
Konj je krotka pa boječa živina. Ker pameti nima, ne ve, kaj se ima ž njim zgoditi, ko ga kovae pervikrat neusmiljeno za noge zagrabi, p» kopitu rezati in razbijati začne. Ali se je tedaj čuditi, da ves strahu plašen, se podkovanja boji, ker ne ve, kaj se bo ž njim zgodilo! Ali je čuda, ako se podkovanja boji, ako je ze kterikrat za-kovan bil? Tako postane živina strahu oporna, in teško jo je po tem spreoberniti. Ali z dobrim in lepim — čeravno je večkrat dolgočasno in zamudno — se vunder da posled-njič vkrotiti, da se mirno da podkovati.
Treba je tedaj, da kovačem nektere svete damo:
VIL Kako se pri podkovanju opornih köiij tir	obnašati.
f; Ako kovač konja dobi, ki se ne da rad podkovati, naj 'ijremisU trojno:
J'' 1) ali je mlad konj,kišeni podkovanja vajen? ali je že večkrat podkovani konj na en» ali drugo vižo popačen, svojoglaven in termast?
3) ali je popolnama divj ak?
Pervo ravnanje. Z mkdimi konji, ki pridejo kovaču pervikrat v roke, se mora prijazno in ralilo ravnati, scer se popačijo za dolgo, ali za vselej. Treba je tedaj, da kovač, ki za mladiga konja ve, da ga bo podkovati dobil, že poprej hlapcu naroči, da 1) naj mu večkrat noge zaporedama rahlo vzdiguje in zopet doli postavlja, Si) da naj ko so že tega navajeni, noge vzdigne in jih nekoliko časa tako derži, kakor se pri podkovanju derže, 3) da naj, ko so že tudi tega navajeni, večkrat po njih s kakošnim kiad-vičkam rahlo terka. Ako je nevajeno žebe pri teh per-vih skušnjah nepokojno, da se kviško spenja ali hlapca na steno ali na jasli potisniti hoče ali za njim bije, naj se vzdi-govanje nog z lepo in z božanjem, pa vaies tudi z ojstro in glasno besedo poskuša— brez vse druge sile. In še le po tem, ko se je mladi konj o več dneh ali tednih navadil, da mirno noge hlapcu da, po tem Š€ le naj se pelje pred kovačnico.
Drugo ravnanje. Je pa konj popačen, oporen, hudoben, nikar ne misli, da ga boš s pretepanjem in če se še tako nad njioi dereš, h pokoju prisilil I Še hujši bo. S takim konjem ravnaj brex sile po vodilih, ki jih je zvedeni in skušeni ces. kralj, ogerski nadkonjik Bal as a
X *
že o letu 18!?8 v posebnih bukvicah *) razodel. To ravnanje je brez vse sile, z lepo inzojstro besedo, pa po mnogih skušnjah tako poterjeno, da ga moramo rsini' kovačem priporočiti.
SkrivnostBalasatove šege ofcstoji v temle: I") da se oberzdakonj z berzdo (trenso)in oglavnikam(Kapp-zaum), 2J da se en človek pred glavo konja vstopi, ga ojstro v OČI gleda in ga z igranjem na berzdi in oglav-niku moti, in a) da se vse drugo iz poti spravi, kar bi utegnilo njegove misli kam drugam obračati.
Med tem se začne ena noga za drugo vzdigovati, na tla postavljati, in potem se poskusi f o kopitu s kladvam terkati. Ko se to ^odi, mora tisti, ki pred glavo konja stoji, nepremaknjeno konju v oči'in na ušesa gledati, in ako le kaj m a liga zapazi, da se hoče lonj spuntati, takrat naj b er ž, preden je še konj bercnil ali vdaril, nad njim hoj! zavpije, ga hudo in ojstro pogleda, in za oglavnik porukne, da takrat že nepokoj-nost zatare, preden je konj že kaj napčniga storil. Ifa-men se mora že kazniti ali poštrafati. To je nar veči skrivnost Balasatove šege. — Če pa konj mirno in poter-pežljivo stoji, naj ga pa prijazno po njegovim imenu „belček", „lisček", „vranček," ^i kakor si koli bedi, nagovarja, gladi, boža nad očmi, po čelu in saneih. Če je treba, naj ga kdo muham brani.
Lejte ! to je vsa skrivnost, po kteri se dajo tudi nar huji konji veči del vkrotiti. Ali o tem ravnanju se mora kovač stanovitno in poterpežljiv« obnašati —ne! da bi kmalo poterpežljivost zgubil, ako konj berž mirno ne stoji. Poterpežljivost in merzla kri brez vse jeze bo svoj namen dosegla. Pa tudi na deržaja je gledati, da se prav zaderži in svojiga dela ne prenagli.
Res je, da ima TČasih kovač več ur ali tudi več dni s takim konjem opraviti, preden ga podkovati zamore — ali ko se je enkrat, dvakral in trikrat tako zgodilo, bo konj veči del za vselej svojo termo zgubil. —
Še nekteri drugi pomočki so, kterih se kovači pri podkovanju opornih konj poslužujejo, namreč: nosna kiju-paCBremse), kovavna stena (Nothwand), Doberjeva vzdigovavnica (Dober's Aufzugmasehine), kovavna zavratnica^ in še več druzih vražnih in neumnih reči.
*) Te bnkvice so nemško spisane in podaki so s podobami razjasnjeni.
Bnkvice se imenujejo ,,Der Uufbeschlag ohue Zwang". Mit I 6. Tafela von Const. Balassa. Wien 1828^
Kar kljupo na sprednjim žnaMju vtice, ta malO'^ kterikrat pomaga in konja še bolj boječiga stori, ako je bila dalje časa zadergnjenia. Kljupe na spodnjim žnablju ali pa na ušesih noben pameten kovač ne rabi, zato ker konju silno škodo prizadene. Tudi če konja na kovavno steno natyežeš, ga boš še bolj hujiga naredil; tudi se na nji lahko oddergne in scer poškodje.
Doberjevavzdigovavnicaje draga mašina, konju veliko težav prizadene, da se potem še bolj podkovanja boji.
Ker se oporni konji na z a d n j i h nogah nikakor z lepo podkovati ne dajo, je treba, da se na bincelj široka verv(ali štrik) natveže in dajo pomagavec med kovanjem naravnost nategnjeno derži, — ali da se, če kovač pod ka-košno lopo podkuje, verteč kolešček fRolle) v strop napravi, čez kterigä se verv dene, na ktero je konjeva noga privezana in se nategnjena derži.
Kovavna zavratnica zamere takrat dobra biti, kadar konj z zadnjo nogo bije, da je kovač v nevarnosti, vdarjen biti. Naredi se pa tako, da se okoli binceljna noge verv priveze in po tem gori k vratu pelje, okoli vrata ovqe in tako s pantljo zaveže, da konj s privezano nogo ne more vdariti, ker bi mu to bolečine na vratu prizadjalo. Brez vse škode za vrat pa tudi ta zavratnica ni.
Od vražnih reči, kakor so : da se oporen konj s tako vervijo priveze, s ktero je kak hudodelnik obešen bil, — pokladanje škapulirja na konja, — blebetanja posebnih besedi ali pokladanje gralia ali svinčenih krogel v uho, — sopenje hlapca v nosnice i. t. d. — pa nočemo ne besedice ziniti; kdor ima pamet, sam ve, kaj ima od taeih babjih kvant misliti.
kak korač s p o-e še le kakiga <0 drugac podko-
Tretje ravnanje. Ako bi utegni poln am a divjakam opraviti imeti, ki . divjiga kobilstva vjet bil, taciga bo teš' yal, kakor da se na tla verže, noge križoma"\kup zve-žejo, konj na herbet položi, in v ti legi podkuje,
VIII. Od mnogoverstnih razločkov navadniga podkovanja.
Kaj je zimsko ali ojstro podkomnje?
če 80 poti s snegam ali ledam pokrite, zmerznjeiHß gladke in polzke, ne nore živina z navadnimi podkvam
varno hoditi, potrebuje tedaj tako imenovaniga oj s trig a (širfanigaj podkovanja. — To je pa trojno.
Eno je tako, da se iz podkve navadni perstni in srednji žeblji viin potegnejo, in na njih mesto ojstri žeblji zabijejo, to je, taki, iiterih glave so v štiriAToglatno ost ali špičo potegnjeni. Ta robapna ost (špica) naj bo, kolikor je moč, niska in nesniečez pol palca dolga bili.— Le /a silo in za lahke vprežne in jezdne konje so taki ojstri žeblji, ker ne (erpijn dolgo.
Drugo zimsko podkovanje obstoji v tem, da se podkve s kopit vzamejo, in njih stoli in pa'grif (če ga podkev ima) ojstrijo. Pri tem je paziti, da naj so štoli in grif, kar je moč, nizke, in da se vunajna stola vselej v štiri v ogla tn o oj<t potegne; to stori bolj lično in terdno podkovanje. — Če jedovelj, da se le vunajna štola ojstri, naj se no trajna štola, s ktero se konj lahko na drugi nogi rani, ravnn tako visoko, pa t um paslo, potegne. Ako je pa zavolj zlo polzkih tal in težjiga dela treba, tudi no-trajno št«lo ojstriti, naj se no trajni rob te ojstrine tum-pasto okrogel napravi, da se konj nad kopitarn raniti ne more, kar je zlo nevarno.
Tretje zimsko in nar boljši podkovanje obstoji v podkovanju z uvintanimi ojstrimi štolami, od kterih je bilo na 39. strani govorjenje. Ker se v stali, kjer konj ojstre podkove ne potrebuje, štoli lahko doli vzamete, da se konj sam sebe poškodovati ne more, in ker, če je ena štola že tumpasta postala, se lahko ojstri ali z novo premeni, brez da bi treba bilo, podkve doli jemati, se razvidi, da je ta zimska podkev nar bolji, ker se ž njo kopito nar bolj ob-varje. Samo to, da se vertilo in matica z vedno preme-nitvijo ogladite in potem šlole terdno ne deržite, je, kar *oper to podkev govori. Kovač naj pri teh podkvah le na to gleda, da naj lahkim konjem ne naredi preteških podkev, in sosebno na to, da močna in široka konca podkve preveč strele ne stiskata,
v Kako naj se podkujejo sterme kopita?
S.
' ' Sterme kopita (steile ali Stockhüfe) se tiste ve6i del m a j h n e kopita imenujejo, ki so na bolj stermih straneh višji, kakor scer, na perstni steni pa r primeri prenizke; dila je globoka, strela bolj stisnjena, strelne jamice so globoke; peta je stisnjena in majhna. Take kopita so bližna stopnja do stisnjenih kopit (Zwanghuf), naključijo lahko mnogo kopitnih bolečin, in cela postava noge se lanko popači.. ijs
Pri taeih kopitih naj kovač poreže, kolikor le sme, zadnjo polovico stranskih sten, da se ponižajo, strelo najpavarje in je ne reže. Podkerne sme biti široka in debela, in naj dobi, kar je moč, nizki stoli. Papučna ali polmesična podkev bi bile nar bolji, ako rabo lahke podkve delo konja pripusti. — Visoke stole in podkve na perstih zlo vzdignjene škodjejo takim kopitarn iQ, C!,eli nogi neizrečeno.
Kako naj se plošnjate kopita podkujejo?
Plošnjate ali plitve kopita (Flach-oder PlatthuQ so tiste, ki nimajo globoke ampak bolj plošnjato ali plitvo
seoi sioje, ua jc lanu Kupiiu vcuiuei veiiKO. laKe Kopita se večidel najdejo pri priprostih (gmajn) teških konjih, ki se veliko po močirnih pašah pašejo, — pa tudi kovači jih narede, če kopita nezmerno izrezujejo.
Kovač naj, ravno nasprot kakor pri stermih kopitih, pri plošnjatih kopitih rog na per s t ni steni bolj poreže, na nizkih straneh pa naj ga varje, ia tudi strele naj, kar le manj more, ne reže. Tukaj so na perstih vzdignjene podkve na pravim mestu. Ako je dila popol-nama plošnjata, ji je varstva potreba, da je podkev aa perstih širji, kakor scer, — nje notrajni rob naj bo tanjši iskovan innekoliko izvotljen. Ta votljava pri plošnjatih kopitih pane sme čez drugi žebelj seči, in na zadnji polovici stranskih sten mora podkev zopet popolnama ravna biti, ker le taka varje dilo, kakor je treba, in pripusti, da se zamorejo zadnje stranske stene po potrdii razširjevati.
Kako švedraste kopita podkovati?
Švedrasto kopito (schiefer, verschobener Huf) se tisto imenuje, pri kterim je stranska stena na eni strani, včasih na notrajni, včasih na vunajai strani, bolj ravna, včajsih sterma ali clo notri nagnjena. Po tem se ravni manjši ali veči švedra kopita. — svedra se veči del pri pervi polovici stranske stene še malo vidi; |)ri drugi polovici je že veči; na petni steni in pa na peti je kopito nar belj pošvedrano; za to se švedraste kopita nar oeitniši od dej vidijo, ali pa pri pregledovanju dile pokažejo.
»i! e iPak« kopita so vselej prirojene po napčni postavi ©ete noge, posebno krive postave binceljnove kosti, ko proti kepitu gre. Scer znarogtaciga kopita popolnama zdrav biti. Včasih se vidijo take švedraste kopita pri žbe-tih, ktere so prevelike v razmeri k širokosti svojiga trupla, in ki s kopiti široko sak sebi stoje ; pri tacili se ta napčnost kopita včasih polagama zgubi, ko žbe bolj zrase, da se visokost konja-s celim truplam bolj poravna.
Kar porpzovanje švedrastih kopit vtiče , se mora Kadnja peiovicastranske stene na tisti strani bolj porezali in okrajšati, ki bolj ravno stoji, zato ker ima ta stt-na zmirpj močnejši in obilniši rog kakor tista, ki je povešna in vselej bolj slaba. S takim porezanjem si prizadeva kovač kopitu naravno postavo dati, da obe strani enakomerno težo nosite in da se tako sčasama morebiti tudi lega kopitnih kosti popravi. Bolj ko bo žbe začelo v širjavo rasti, in posebno, ko se bojo njegove persi začele širiti, bolj bo jenovala imenovana napaka.
To «davno poresovatije iu okrajševanje roga. na tisti strani zadnje polovice stranske stene, ki ni šve-drasta, veliko več pomaga, kakor če kovač na pošve-drani strani debelji podkev naredi.
Je kopito pa bolj pošvedrano, tako da zvegana zadnja polovica stranske stene je clo notri nagnjena, se mora na to stran tista podkev pribiti, ki se pribija na kopito, ki je na eni strani stisnjeno (poglej 40. stran) in če bi utegnila pošvedrana stena pri vsim okrajšanju zdrave stran« ske stene še prenizka biti, naj se na imenovani podkvit nekoli^ko višji stola naredi.	i
Če raba konja in poti pripuste, naj se pri huji po-š^dranih kopitih na povešno steno tudi imenovana podkev; brez stol pribije,— zdrava zadnja polovica stranskei stene naj pa brez podkve ostane O» je, tričetertnapodkev).
Treba je, da se take kopita vedno bolj vlažhe (m o-kre) derže, da jih suša ne kerči.	/
Kako naj se podkujejo prevelike kopita f j
Prevelike kopita se tiste imenujejo, ki niso v pravi
Erimeri z nogo. Te kopita, ki jih imajo večidel teški onji iz močirnih krajev, so dvojne: nekteri konji imaje visoke, sterme stene, drugi pa imajo scer nizke pa zlo široke kopita s plošnjato dilo. Pri poslednjih naj se kovač varje, da ne porezuje preveč stene, in da ne iz-
rezuje dile; podkev !se nai^, kiii»*' scer mora z« dobre kopita biti. ■ ;	0.- pji
Kako naj se podkujejo ozke kopita 9
Pri ozkih kopitih raste perstna stena bolj kakor straltiske in petne stene. Kovač naj tedaj perstno steno, kar k«Ii sme, poreže, stransko in petno steno naj pa varje, kar je le moč. Podkev naj se po navadi dobra napravi.
Kako naj se podkujejo konji^ ki se krešejo?
'Konji se ne krešejo vsi enako. Kovač mora tedaj ' dobro preiskati, kako in kje se konj krese.
Nekteri konji se le krešejo, če so zlo otrudeni bili, in se s zadnjo stranjo kopita le poverh enmalo kožo na binceljnu "druge noge oddergnejo; le, če morajo dolgo iti, da se delj časa tako krešejo,se vname ranjena koža, in potem se otekljina in bolečina začne.
^ Že huji je, ako se konj, če le enmalo teče, kresati začne, in scer na notrajnih straneh kopita, koža ni tukaj le odder^njena, ampak je presekana ; hujši vnetje aH Wisad se začiie, noga ondi oteče, boli, se gnojiti začne, konj šepa (kraljev gre).
Nar huji je kresanje, ako se konj do s perstno steno kreše, in če le enmalo teče, že tako zlo, da si clo kožo odbije in kmalo po tem skoraj le po 3 nogah iti zamore zavolj hudih bolečin.
j Večidel se konji krešejo nanotrajnistrani bincelj-loviga člena; včasih nižji (koj nad kopitarn}, včasih pa ludi višji in clo na pišali, blizo kolena na sprednjih logah, ali blizo s k okni ga člena na zadnjih nogah. Na aadnjih nogah se sploh raji krešejo kakor na sprednjih. 1 Kadar se konj na pišali sprednje noge kreše, se
äranijo včasih vklonivne kjte, kar stori, da zavolj hudih Bolečin konj dolgo časa šepa, in se poslednjič tudi kita sperdi in skerči. Pri nar hujšim kresanju se otisne in vname :di tista zlo občutljiva kožica, ktera kosti prevlekva in se. ostra koža imenuje; po tem vnetju se napravijo na; cresani pišalni ali binceljnovi kosti dostikrat košeni iz-' rtistki, ki se nadkosti (Ueberbeine) imenujejo.
Vzroke, zakaj se konj kreše, mora kovač dobro| prevdariti, da bo pravravnal; vzroki so pasosebno trojni? l)aliso noge napčno postavlj ene, daje perstna sten»
preveč noter obernjena , in da konj, namest da bi t, nogami naravnost naprej segal, jih noter suče; večicrat že svedrasto kopito to napako oznanuje; 2) trudni konji se večkrat krešejo, sosebno mladi in ž be t a, ktere se prezgodaj'vpregajo in kterim seje preobilo klaje«pokIa-dalo, da so predebeli na životu postali, v nogah pa slabi; 3) p o dk o v an je je poglaviten vzrok liresanja, če je podkev preširoka, da čez kopito stoji; če nete niso lepo oglajene; če je podkev preteška; če je rožena stena preveč izrašena, ali kopito slabo porezano, da je ena stran nižji od druge; če so stole previsoke, ali če je ena veči kakor druga; če so plenaste, i. t. d.
Po različnosti vzrokov se da včasih ta napaka po-polnama odpraviti, včasih pa ne. Če je konj še mlad, smemo do 7. leta včasih še poboljšanja pričakovati, «ako ga gospodar v a rje in z nezmernim delam ne trudi; ni dosti, da je žbe le dobro spitano in debelo — ampak moč mora imeti v jedrastim mesu, v krepkih kitah in vezkih. — Kresanje, ki izvira iz napčniga podkova-nja, se da z^ umnim podkovanjem odpraviti. Napčno postavljenih in švedrastih nog ne more kcvač popraviti.
Kar podkovanje tacih konj vtiče, ki se krešejo, naj se pervič skerbi, da se konj o pravim času prekuje, da rog predolg ne zrase; po tem naj se tisto mesto stene poiše, s ktero se konj kreše, da se mu primerna podkev da. Ako se konj bolj s prednjo in zadnjo polovico stranske stene kreše, se napravi tista podkev, od ktere smo na 39. strani govorili, ki na notrajni strani nima štole, ii je od perstne stene noter do konca podkve za toliko de-b e 1 j š i, kolikor štola znese, in ki ima spodnji rob potolčen in ckroglat, tako rekoč, pod kopitarn skrit, brez žebljev iil net na tistim mestu. — Se pa konj s širokimi in zlo notri zasukanimi sprednjimi kopiti bolj s perstno steno in perv» polovico stranske stene kreše, se mora na tisti strani pod^i-kev notri potolči, rob okroglat narediti, in na tisto mesto se žeblji ne smejo zabiti.
Če je svedrasto kopito kresanja krivo, skusi po stavo kopita poravnati, — ali to stori raji, da zdrav stransko in petno steno, kar se koli da, p o režeš in okraj šaš in tisto stran podkve bolj tanjko narediš, kakor ^ bi zvezano stran švedrastiga kopita z gori imenovani» debelejši in potolčeno podkvijo poviksal in tako težo podkve pomnožil. Sploh skerbi, da na kresajočim kopitu težo podkve, kar le moreš, pomanjšaš, in če le dela konja in poti pripuste, napravi takim konjem, ki
se zlo krešejo, le lahko polmesično podkev, ki je že večkrat pomagala, ko je vse drugo zastonj bilo — zakaj spomni se, da se nepodkovani konji nikdar ne krešejo.
Nove rane, otekljine in bolečine naj se omivajo — brez vsih dru»'j'h mazarij — s čisto merzlo vodo, kleri se zamore tudi polovica ješiha pridjati. Da se take rane vedno merzle derže, je prav, jih z ilovco namazati in to ilovco podnevi in ponoči s polivanjem merzle vode mokro ob-deržati. — Ako se rana nekoliko gnojiti hoče, jo pomoči vsaki dan dvakrat z vodo, s ktero se nekoliko svinčeni-gajesiha (^Bleiessig) zmeša Cpd vode, pol svinčeniga jesiha); ta okisana svinčena voda suši rano. Ko je räna že na poti celitve, jo poštupaj s štupo hrastove skorje. Ako bi začenjalo divje meso iz rane rasti, poštupaj jo s žganim galunam, da se posuši.
Ka/ko se podkujejo taki konji, ki se s zadnjo nogo » sprednjo bi jejo?
t
t Konji s tako postavljenimi nogami, da s zadnjima nogama preveč spred segajo, se bijejo le kadar dirjajo, ivečidel na peto, včasih tudi višji, včasih nižji.
Da pa konj z eno ali z obema zadnjima nogama preveč spred sega, pa ni vselej zadnja noga tega kriva, ampak vzrok zna tudi v tem biti, ako je konj prenaglo jahan in otruden bil, ali da je kočijaž ž njim nemarno vozil, da mu ni z vajeti glave dovelj kviško deržal. Tudi podkev zna tega kriva biti, ako ste štoli na sprednjih kopitih previsoki in je sprednja podkev predlolga, zadnja pa preveč čez perstno steno stoji.
Včasih se tudi nepodkovani konji s zadnjima nogama v sprednji bijejo, kar je očiten dokaz, da te napake niso vselej podkve krive, ako ravno je tisto klopotanje prav sitno slisati. Tudi nevarna zna ta napaka konju in jezdicu biti, ako konj s perstno stranjo podkve na čez petno steno molečo podkev stopa, da mu spodleti in na sprednji nogi pade.
Da kovač zoper to napako, če iz slabo postavljenih nog izvira, ne more nič pomagati, je gotovo, — le to zamore storiti, da se tisto sitno klopotanje ne sliši, in da z umnim podkovanjem stopanje zadnje noge na sprednjo odverne.
V ta namen se pribijejo tiste podkve, ki smo jih po-
Iisali na 40. strani. To klopotanje pa popolnama odverniti, e da včasih le s kratkimi papučaimi podkvami brez
stol (Pantoffeleisen); včasih je se krajših, namreč p o k «nešičnih podkev potreba.
Da pa konj s zadnjima nogama ne stopa na sprednje predolge in na petnim koncu tudi preširoke podkve, je treba petno steuo, kar se le sme, porezati, in tako podkev pribiti, ki na straneh petne stene ne stoji čez 1 čerto viin, zadej pa do nič. Na zadnjih kopitih naj bojo o tacih napakah podkve vse enako napravljene, namreč perstna stran naj bo poprečno notri potolčena, in grif nazaj obernjen.
KaJliO se konji podkujejo, ki imajo razvado, v stali eno kopito nad drugo postavljati?
Nekteri konji imajo razvado, v stah', sosebno zadnjo kopito nad drugo postavljati, in tako, če so stole ojstre, ali roženo steno ali clo kožo in spodležeči žiinati svitek nad kopitarn hudo raniti, škodo te razvade odverniti, se odbije in gladko odpravi tista stola (večidel notrajna), ktero konj na drugo nogo postavlja, in namesti te se uvari bolj spred na strani primerin grif. A ko pa delo in letni čas pripusti, naj se narede konju podkve brez štol in grifa.
Navadno se konjem s tako razvado opaše okoli spodnje noge tako imenovana „kopitna kapica", ktera obstoji iz mehkiga podplatniga usnja ki se vreže po podobi rožene stene, in na ktere zgornji rob se prišije za palc debel jermen, s kterim se ta kapica okoli binceljna rahlo zako-pča (zasnöla).
Od podkovanja toIov in kraT.
Kjer vole (v nekterih krajih tudi brave) vpregajo, jih morajo tudi podkovati.
Kakor so parklji drugač vstvarjeni, kakor kopita, tako morajo tudi goveje podkve drugač biti.
Neizrečeno škodljiva je tista podkev in tudi živini pri hoji zlo nevarna, na ktero se pribijeta oba parklja skupej, kakor da bi oba parklja le eno kopito bila. Od taciga nespametniga kovanja, s kterim se živina silno ter-pinči, tedaj nič druziga ne rečemo, kakor da ga vsak pa-metin kovač popolnama zaverže.
Nar boljši podkovanje goved je tisto, da se napravi eno dobro čerto ah' linijo debela železna plošica, ki je na-tanjko po podplatu eniga parklja izdelana, na kteriga ima pribita biti. Ta plošica, ktera celi podplat eniga par-
kija pokriva, mora na vunajnim okroglatim robu parklja nekoliko močnejši biti, — eno ali poldrugo čerto od tega roba se napravi reža ali grabnjiček za žeblje, in v to režo 86 napravijo po pol palca saksebi 4 luknje. Ker bi pa ta podkev premalo deržala, ker na notrajnim robu nič žebljev ne dobi, in jih zavolj pod rogam ležeče žil-nate podplati tudi ne sme dobiti, se pa žeblji na drugo vižo nadomestijo. Od notrajniga roba imenovane plošice^ne prav na njenim sprednjim koncu, pa vunder bli z o sprednjiga konca, se potegne tanjka špangica kviško, ktera gre na ravaost gori tikama notrajne stene parklja,in se potem po vunajni steni zakrivi. Tako leži ta spangica čez sprednji del parklja opognjena, in podkev od te strani terdno na parklji derži. Da je pa ta špangica dobro napravljena, mora biti tanjka, gibčna, ne čez 8 palca dolga; Biora imeti podobo noža, to je, sprednji rob mora biti debelji, zadnji rob pa tanjši; razun tega se mora ta špangica, preden se vpogne, tako navspred ležeča napraviti, da njeni konec preseže konec podplatne plošice. Če kovač zanemari špangici to nagnjeno lego in okroglato podobo dati, pride njeni konec preveč naravnost gor nad parkelj in se ne da lepo in terdno po steni zavihati.
Zadej mora pa ta goveja podkev ali železna ploša notri do pete seči, kjer se iz nje trivoglatni kos železa izseka, da njeni konec dve rogovili (špici) dobi. — Sprednji konec, kakor tudi zadnji rogovili se znajo po potrebi v stole zavihati, in pozimi ojstriti.
Kar žeblje za parklje vtiče, se ločijo od kopitnih v tem, da sa veliko tanjši in krajši, le 1 palc ali k večimu 3 čerte čez dolgi, in da je njih glava ravna, de se žebelj popolnama v režo pogrezne.
Ko ima kovač vse to pripravljeno, pripravi parklje za podkovailje. To se mora na tanjko zgoditi. Ncr pokojni vol se postavi v kovavno ograjo (Nothstand), da mirno stoji; mirni se podkujejo brez te. Kovač poreže no-sivni rob vsaciga parklja, kolikor je treba, da je povsod enako in lepo raven; dila se očisti vsiga perhljiviga in lo-Seniga rogii ali druge soderge. Na to se pomeri razhla-jena (nierzla) podkev, da povsod enako na parklju leži in nikjer čez-nj ne moli. Sosebno se ima na to gledati, da se imenovana špangica lepo po steni parklja zaviha in ie ji terdno prileže. Po parkljih naj se ne nikac^,;kladvam ne tolče, ko se podkev primerja.
Je podkev lepo prlmerjena, jo derži strežaj s pal-cam, ki ga čez njo položi, in kovač začne pripravljene žeblje poiedama od sprednjiga konca zabijati. Ker pa se žeblji pri zabijanji lahko kladvu odmaknejo, mora pri per-vim žeblju kovavne kleše na vunajni rob parklja podstaviti, pri a., 3. in 4. žeblju pa vselej pod klin sprednjiga žeblja. Žeblji ne smejo zavolj tanjke stene veliko čez pol palca nad podkvijo na steni viin priti.
So vsi žeblji zabiti, jih nategne, odšipne potem kline do 1 čerte, jih na to še enkrat polagama nategne, in pribije poslednjič nete prav rahlo na steno, in jihogladi s pilo.
Da pa podkev ne leži preterdona parklju, mora naposled kovavne kleše tikama pod vunajni rob podkve postaviti, ill ko še enkrat po glavi vsaci^a vdari, podkev nekoliko zrahljati. Zapomniti je le še to, da čist glas pri zabijanju je dobro znamnje, da gre žebelj pravo pot v steno.
Kakor smo tukaj razložili, tako se kujejo vsi par-klji brez izjeme. Zakovanje ali otiski se ozdravljajo kakor pri konjih,	;
.. Kako se osli in mule kujejo? \
Znano je, da oslovske in mulje kopita rilso v^iko razločne «d konjskih, — tedaj se tudi podkovanje osloyin mul po enacih vodilih ravna.	|
Ker pri mulah in oslih o teški vpregi posebno pCr-stna stena terpi, morajo pri njih podkve na tem mestu močnejši in luknje za žeblje zavolj debelejši perstne stene ondi bolj notri, aa stranski stenipa, ki je bolj slaba, bolj zunaj napravljene biti.
V	goratih krajih in kamnitnih potih znajo podkve za mule, ki se redkokterikrat krešejo, eniiialo čez stranske stene stati, kar njih hojo varniši naredi. Ker se pa mule, večkrat kakor konji, s perstno steno zadnjih kopit v/štole prednjih lopit bijejo in si tako vnetje pod roženo steno ležeče žilnate stene naključijo, je treba, da se podkve o tacih primerljejih tako napravijo, kakor smo jih o enakih zadevah pri konjih nasvetovali.
V	rekterih krajih, kjer imajo mule po močirjih in zlo mehkih potih opraviti, jim delajo kovači podkve, ki krog in kro^ kopitniga roba, zlasti na vunanji strani, za en perst in še več, čez steno stoje.
llVekoliko od podkev ptujib dežela.
V mnogih deželah imajo po starih šegah, po lastnostih cest, po mnagoverstni rabi živine in po veči ali manjši marljivosti, s ktero različni narodi za svojo živino skerbe, tudi mnogoverstne podkve.
Tako ima Anglež svojo, Francoz svojo, Lah svojo, Hišpanjfll svojo, Turk svojo i. t. d. Angleški nat bolj podobne s»: Ruska, Danska, Švedska podkev.
Na Angleškim je pa več sort podkev. Posebno lahke in ozke podkve izdelujejo za tiste konje, ktere za stavo (Wette) jahajo. Notri do konca pretekljiga stoletja niso bile angleške podkve od naših navadnih brez štol in grifa zlo razločne. Učenik živinozdravništva v Londonu, K o le man po imenu, je nasvetoval železno strelo na podkvah, v ta namen, da pride po nji rožena strela v vedno dotiko z zemljo, kar je zdravju strele in celiga kopita neobhodno potrebno. Za slabo, skerčeno strelo zna ta Kolo-manova železna strela dobra biti — za navadno pod-kovanje pa zavoljo tega ni, ker podkev preteško naredi.
—	Angleški žeblji so že iz poprejiniga popisa znani. Francozka podkev je podkev brez štol in grifa; vse strani so povsod enako široke in debele; na perstih je enmalo vzdignjena in ima tudi luknje za žeblje, kapice ne; reže ali grabnička za žeblje pogrezniti nima. Da Francozi raji žeblje v perstno steno zabijejo, da je le zadnja polovica stranske stene zavolj prostiga razširjevanja pri hoji brez žebljev, je gotovo hvale vredno, — slabo pa je, da je podkev na straneh in koncih ravno tako široka in debela, kakor spredej, ker je to rasti in opravilu strele z1q nasproti.
Laška podkev je na zgornjim Laškim francoski, na spodnjim pa nemški podobna.
Odvsih se loči turška ali orientaljska; ta podkev je lahak železen pokrov, ki celo dilo pokrije, in ima blizo srede okroglo luknjo. Turški konji imajo majhne kopita, skterimi se globoki) v pesk pogrezvajo, kteriga je po mehkih cestah teh dežel veliko. Da se tedaj dila otiskov po kamnju in pesku varje, jo pokrivajo Turki s tako podkvijo
—	v luknjo pa se vunder lahko dovelj peska in blata nabere.
ä:
Tretfi razdelk«
Kako kopita oskerbovati, da se ohranijo.
UilJViS:
Umen gospodar, ki dobro ve, daje veliko bolj pametno in varniši bolezen vbraniti, kakor jo ozdravljati, bo skerbel, da se kopita njegovih konj tako oskerbujejo, da se zdrave ohranijo, r : Kdo pa naj viža gospodarja v tem, kar ima za zdravje j kopit storiti? Narava ali natora sama je nar zvestejši ' vodnica; te — in le edine te se imamo deržati, ako hočemo za kopita nar boljši skerbeti. Ona nam očitno kaže, kaj hoče imeti —na kopitih divjih konj. Le kopita divjih konj, ktere pod milim nebam, o prostim stanu, dobivajo vse, česar jim gre, imajo popolnama zdrav rog, čeravno postava kopita ni vselej prava.
Da tedaj edino pravo pot gremo pri oskerbovanju kopit, je treba, da posnemamo naravo, — da delamo, kar ona dela.
Kaj pa dela ona za ohranjenje kopitniga zdravja? Poglejmo konja v prostim stanu nepodkovaniga in zapäzili bomo 3 poglavitne reči:
1) kopito vživa mokrote in suse v ravno pravi meri, nobene ne preveč, ne premalo, — ne ene ne druge predolgo, ampak o potrebnim redu, zdej te zdej une;
dila ali podplat z vsimi jamicami vred je vedno snažna in čista;
3) spodnji rob rožene stene, ki ni s podkvo pokrit, se obrusi in obnosi vedno za toliko, kolikor noviga roga iz žilnatiga svitka dorase.
Narava moči kopita divjih konj z roso, ki pada ponoči na rastljine pašnikov; moči jih pa tudi z dežjem in snegam. Zares! človek ne more nikakor tako primerno kopit močiti in snažiti, kakor to natora sama dela, ko se konji ob rosi po livadah sprehajajo in se njih kopita moče napivajo in hladijo. Tako ponoči omočeno in ohlajeno kopito zamore potem vročino in sušo podnevu lahko pre-terpeti. — Pa kaj nas še uči ta moča po rosi, dežju in snegu, ki rogu tako dobro tekne? Očitno nam kaže, da le čista voda, naj bo rosna, deževnica ali snežnica, je kopitu tečna, — vsaka druga, naj bo scavnica ali gnojnica ali kakošna druga, je rogu bolj ali manj škodljiva, ker ga razjeda.
Primerimo sedaj kopita tacih konj, ki v stali v gnojnici stoje, in jasno nam bo, kot beli dan, kako jim je taka moča škodljiva. Ta škoda je pa toliko veči, čedalje konj tudi čez dan v taki gnojnici stoji in le malo na cesto pride, da tudi čista deževna vo^a gnojnice s kopita opiati ne more.
Razun tega, da kopita divjih konj tako potrebno in zdravo močo dobivajo, in si sami tudi dilo snažijo, vidimo tudi, da si nosivni rob rožene stene tako obrusijo, da ne stoji nikdar manj ko 3 linije, pa tudi nikdar ne več kot 6 do 8linij čez dilo. To bi bilo scer za podkovaniga konja preveč, ako bi se mu toliko roga čez dilo pustilo, tode pri divjih konjih moramo pomisliti, da so bosi, da tedaj že enmalo daljših sten potrebujejo.
Zdaj smo zvediIi,kako se narava obnaša, ktera nam mora biti v izgled pri oskerbovanju kopit. Njeno ravnanje »aj bo naše vodilo pri sledečih opravilih.
1) Od moče kopit.
Skušnja uči, da se veliko več kopit po preveliki suši in nesnagi v štali pokvari, kakor po obilni moči. Tesne, stisnjene, ozke kopita, strelna gnjilma so priče tega. Boljši je tedaj, kopita bolj na mokrim deržati, kakor na suhim.
Pa s u š a je še kopitarn veliko bolj škodljiva kakor ne-snažnost, — kdor tega ne verjame, naj primeri zadnje kopita s sprednjimi. Čeravno se zadnje kopita večkrat v lastni scavnici konja namakvajo, ktera zavolj svoje razjed-Ijivosti rogu ni zdrava, vunder pri vsim tem vidimo večkrat sprednje kopita bolne, ker vedno bolj na suhim stoje.
Suša je tedaj nar hujši sovražnica kopit. Sušo od-verniti, in skerbeti, da. kopita dobivajo potrebne moče, imamo mnogo pripomočkov:
1)	Nar prostejši pripomoček za močo sprednjih kopit je, da hlapec mokri gnoj, ki ga zjutraj za konjem najde,.pod sprednje noge verže, in ondi toliko časa ležati pusti, da je kermenje (futranje) in česanje (šterg-lanje) končano—Ta pripomoček je dober, ako se zraven tega tudi kopito po steni enmalo z vodo poškropi, ker tudi stena potrebuje moee.
2)	Drugi pripomoček je, da se konju enkrat ali dvakrat o tednu kopito s frišnim kravje k am oveže, ki se na tako veliko cunjo namaže, da se okoli celiga kopita ovije in nad kopitam rahlo zaveže. Ta omehčavni kravjek naj ima konj več ur, še boljši pa celo noč ali celi dan na
i
nogi. — Ravno tako, kakor s kravjekam, se zna s pse-ničnimi otrobi, aJi žaganjem, v vodi namočenimi, ravnati. - Ti pripomočki so vsi dobri, in toliko boljši, kolikor večkrat, če je mogoče vsaki dan, se ponovljajo.
3)	Tretji pripomoček je, da^ se ilovce pod sprednje noge nameče, ki se z vodo poškropi, in konj več ur ali celi dan na nji stati pusti'. Ta pripomoček je prav dober, in za to so tudi take stale dobre, ki so spredej, kjer konj stoji, z ilovco vdelane; le to govori zoper take stamsa, da se sčasama preveč razmočijo, se konj pomaže, grabni v nje narede, v kterih lahko gnojnica zastaja, ki podplat razjeda. Ali vse to se da poravnati, ako je hlapec skerben aa svojo živino, če grabne večkrat s prav drobnim peškam zasuje.
4)	Ceterti pripomoček je, da se konj večkrat v vodo postavlja. To je dobro za kopito in za celo nogo; za kopito pa premalo zda, če konj le malo časa v vo'di stoji in se to večkrat ne zgodi.
2) Od snazenja kopit.
K zdravju kopita veliko pripomore snažen je pita, sosebno po dili in njenih jamicah. Vselej po opoldanj-\ skim kermenju (futranju) naj se vsako kopito vzdigne, čez nizek verček, ki je s čisto vodo napoljen, derži, podplat izmije, in s pripravno železno lopatico,ki se kopitni trebnik (^Hufräumer) imenuje, vse strelne jamice čisto iztrebijo.
3J Od kopitnih mazil.
Da se rog volan in vlažen obderži, se maže kopito po stenah in po n a dk o pi tnim svitkm z mazili, kterih imamo na cente. Kakor vsak berač svojo mavho hvali, tako hvali eden to, drugi drugo mazilo. Prav za prav ne patrebuje kopito, ktero se dovelj na mokrim derži, nobeniga mazila, — resnico tega nam dokažejo kopita divjih kdnj, kterih tudi nihče ne maže, in vunder imajo veliko boljši rog od naših domačih kdnj. Tudi ise živi rog kopita,nad kterim in pod kterim je mnogo kervinih žilic, iz kterih se redi, ne sme z našimi čevlji ali šk^rnicami primerjati, ktere so mertvo usnje iti ga zato mažemo, da se ne razpoka i. t. d. Ce pa ravno ne branimo, kopitniga roga z mazili mazatt, moramo pa tudi vediti, zakaj in kadaj da ga mažemo, da bomo spoznali, ktere mazila so dobre, ktere pa škodljive.
Kopito se zato maže, da mast, ktera rog pre vleče, pcpič zaderžuje vlažnost (mokroto), da, sosebno o suši in vročini, ne more prenaglo iz kopita izpuh te ti in tako roga osušiti, — d ru gi č pa se maže zato, da p r e o b i 1 n a mokrota tacih konj, ki zlo po mokrim hodijo, ne more v rog. Znabiti, dapo tanjcih luknjicah, ki jih ima rog kakor vsaiia stvar, se rožene nitke namazane masti nekoliko na-vzamejo — ali to ne seže dalječ in ostane le bolj poverhu.
Iz tega se očitno razvidi, da le čista mast in čisto olje, ki ne sme nikdar žarkovo ali s kakimi druzimi razj edijivimi rečmi zmešano biti, zamore k gori imenovanima namenu pripomoči. Vse druge mazila, smolnate, dišeče, osoljene so škodljive in so strup kopitu. Tudi mazilo, če je žarkovo, razje los, in stori rog kerhek in peršiv.
Frišno laško, laneno, ogeršično,konopno olje — frišna neosoljena mast, loj, maslo, siroto maslo so nar boljši mazila; vse pa preseže tista mast, ki se v lekamicah (apotekah)pod imenam „Kakao-ButJer" dobi, zato, ker ta mast ne postane lahko žarkova (ranzig). Voska k takim mazilam pridevati, ni škodljivo, ki se mora pa poprej nad žerjavico raztopiti. Za izgled zapišemo tako mazilo. Vzemi: rumeniga voska (raztopljeniga), pre-šičje masti in laneniga olja — eniga toliko, kolikor druziga, in napravi si kopitno mazilo, ki se shrani v dobro zamasenim ^iskercu. Hočeš mazilu č er n k as t o barvo dati, kupi si v štacuni ali lekarnici žgane slonove kosti (gebranntes Elfenbein;), ali Frankobrodskiga černila ^Frankfurter Schwärze) in primešaj te^a toliko, kolikor je treba, da mazilo černkasto barvo dobi. Jemljejo se tudi v ta namen saje, ki so pa že bolj ojstre, kakor uni dve černili. -- Nekteri mislijo, da čbuljev ali češnjev sdk, zelen volk (^Grünspan) in druge enake mazarije kopitnimu mazilu dajo moč, da se bolj v rog 7rine, — ali taki ne vejo, kaj je rog, kaj je čbulja, kaj je zelen volk! Umen in skušen človek se varje tacih mazarij. I Dvakrato tedau naj se namaže kopito s sveto va-nimi mazili; ktero naj se izvoli, je vse eno. Le preden se rog namaže, naj se čisto zmije, da je snažen. Namaže naj se zvečer, da konj potem berž na pot ne gre, in se v mazilu preveč praha i. t. d. ne zasede. Namaže naj se pa vselej le zmerno, da se mazilo po nepotrebnim ne trati.
5 V
43 Od primernigd'porezovMja Äo^
K oskerbovanju podkovanih kopit se šteje todf p 0-rezovanje in okrajševanje spodnjiga kopitnigaokraja blizo za toliko, za kolikor čez ravnino dile izrase. To je scer delo kovača pri podkovanju, ali tudi vsak gospodar mora to vediti, da ne daje svojiga konja na preredke čase podkovati, in da ve presoditi, ali je kovač imenovani okraj zadosti porezal in okrajšal.
Potrebo tega porezovanja za varno hojo konja in za zdravje kopita in cele noge, nam kažejo kopita, ki se same po sebi obrusijo in obnosijo pri nepodkovanih kopitih. Pamet mora tedaj že človek« dati, da, ker rog ve*dno rase, se zavolj podkve sam obnositi ne more, ga tedaj kovač mora primerno okrajševati.
Za koliko je stena predolga zrasla, se očitno vidi, ako se konju noga vzdigne, na visokosti^ za koliko nosivni okraj ali rob stene preveč čez dilo stoji.
Pri zdravih kopitih naj se tega roba toliko poreže, da z dilo blizo na ravnim leži; vunder je svetovati, da naj na perstni steni ta rob za 3 linije višji ostane, zato ^ se dila nikakor tal dotikovati in otiskovati ne more. \
Pri žbetih pa, ki imajo dobre kopita, naj se so-sebno zadnja polovica stranskih sten močno pore-zuje; ako se tudi kaj kervi pokaže, nič ne dene, da le strela prav popolnama do tal pride in se razšir-jevati z am ore. Na dobri, močni streli, ki se tal d o ti kuje, leži več kot pol zdravja kopita in noge.
Da se pri porezovanju nosivniga okraja tudi na d if i in iz strelnih jamic ves perširi in ločeni rog potrebi, je že znano; kakor zdej že tudi vsak ve, da terdniga roga na streli se ni dotakniti.
Nepodkovanim konjem v kobilstvih, ki se pod milim nebam na pašnikih le sprehajajo, se pravilama porezuje kopito vsake kvatre; pri našin vprežnih in podkovanih konjih se mora pa to praviloma vsacih 6 tednov, aH k večimu vsacih 8 tednov zgoditi.
Bolj ko je kopito s term o, bolj se mora pri žbetih zadnjapolovicastranskestene, če tudi do kervaviga, porezovati, da se sčasama postava kopita zboljša. Pri plošnjatih kopitih se mora pa ravno nasproti ravnati; pri tacih se mora perstna stena bolj porezovati; pri šve-drastih kopitih se mora povešna (tvegana) stran varovati, zdrava pa močno porezovati; žbeta z okroglimi, ozkimi, in tesnini kopiti naj se nikar ne podkujejo,
kolikor doigo je le moc, la naj se gonijo na pasniKe po dežju in rosi, da se kopita dostoj'no močijo, ker je moča poglavno zdravilo za take kopita. Tudi že vpreženim konjem 8 takimi kopiti prav dobro tekne, ako spomladi brez podkev po vlažnih njivah orjejo; s tem se močno poboljša kopito. Splohpasemorapiitacihokroglih in tesnih kopitih zadnja polovica stranske stene — če tudi do kervaviga — tako porezovati, da se majhna in skerčena strela, Iiolikor je mogoče, do tal pripravi, da se bo mogla dostojno razširjevati, ker, kolikor boJj se ona razširja, toliko širji postaja tudi zadej kopito. Obročkaste kopita (Ringelhufe) , ki so večidel ozke kopita, potrebujejo sosebno mokriga zaderžanja.
trakti raas^lk
L-
sn o M
Od kopitnih bolezin*
I. Od kopitnih bolezin sploli«
ifiopito sploh takrat bolno imenujemo, ako zavolj bolečin konj šanta (^šepa, hromatd ali kruljevo gre). Hromatanje ali šepanje je tedaj očitno zamnje, ki nam napove kopitno bolezin. So scer tudi še nektere bolezni kopita, ki se ne razodevajo po bolečinah in sepanju, ali take štejemo k kopitnim napakam tako dolgo, dokler )se ne razodenejo po imenovanih dveh poglavitnih znamnjih.
Kako naj se preiskujejo bolne kopita!
Sedež bolezni v kopitu najti, ni vselej tako lahka reč, kakor nekteri mislijo, ki se prederznejo, na pervi pogled že bolezin spoznati.
Ako konj šepa, ni vselej misliti, da je sedeiž bolezni v kopitu, ker vsaka bolezin noge, kije z bolečinami sklenjena, zamore šepanj'e napraviti.
Vunder skušnje nče, da med 100 hromastimi konji jih je 90, ki zato šepajo, ker je bolezin v kopitu. Na-tanjčiiiga preiskovanja je tedaj treba, da se sedež bolezni in njena lastnost najde.
Pri preiskovanju kopit se je pa takole ravnati: »oü
1)	Poglej in preglej natanjko, ko konj stoji, kopito po stenah in po peti, kakor tudi ntfg« nad kopitarn.
2)	Daj, da konj nogo vzdigne, in sedaj narpo-prei poglej, kakošna je podkev, in kako leži nadili, med tem p»tipaj rog po steni krog in krog in žilnati s vi te k (krono) nad kopitarn, da zveš: ali ni nikjer bolj gor4k, ali niso na koži nikjer kakošne hraste, kakošna rana, ali se nikjer kakošna sokrovica, gnojnica ne izceja
t. d.
3)	S kovavnimi klesami iztrebi strelne jamice, da ^diš, ali ni tii nič bolniga.
4)	Po tem začneš od eniga kraja do druziga s kovavnimi klešami po dili in steni stiskati, da zapaziš: ali kje konj z nogo odmakne in tako bolečino oznani; ©začetku pa stiskaj rahlo, da se prepričaš, ali že morebiti rahlo stiskanje velike bolečine prizadene; — pri tem stiskanju pa naj kovač nikar ne pozabi, da i) če bo presilno stisnil, posebno bolj tanjko dilo, bo vsak konj nogo odmaknil, in 2;) da so nekteri konji bolj šegetljivi od druzih.
Poslednjič terkä kovač s kovavnimi klešam{ po več krajih dile in stene, posebno po netah, in stisne s bal-cama obeh rok tudi peto, prepičati se, ali ni nikjer nob^e bolečine zapaziti.	\
Znabiti, da smo, tako preiskovaje, sedež bolezni kopitu najdli. Zna pa tudi biti, da ga nismo, da bo tedaj treba, podkev s kopita vzeti, in po tem boso nogo preiskati.
Že kadar kovač podkev s kopita snema, naj pazi natanjko na vse, kar bi mu utegnilo bolezin razodeti: kako se konj pri odnetanju net zaderži, — kako, kadar se žeblji viin potegujejo, — ali ni žebelj zlo vroč, moker i. t. d.
Je podkev s kopita sneta, p o r e ž i narpoprej rog po robu, če ga morebiti preveč izraseniga najdeš, — po tem odreži s kovavnim nožem prav tanjke kosčike roga na spodnjim nosivnim robu, na dili, na kotnih za-gojzdah in na streli, da vidiš: kakošno barvo ima tu in tam rog, in kakošne lastnosti je scer? Ako kovač najde poa odrezanim poveršnim rogam razpoke, reže aliIuknjice,8 kervijo, černo sokrovico, gnojem zalite, naj vzame jaderno nož v roke, in naj na tistim mestu tako dolgo reže in reže, dokler ima sled černih ali rude-čih lis, ktere včasih v rogu jenjajo, včasih pa pot v notrajne kopitne dele kažejo, kjer je kri, gnoj ali druga sokrovica razlita. Ce z nožem ni nič bolniga na^del, vzame .kovavne
kleše v roke, in preiskuje, kakor smo gori razložili, zdaj tudi boso kopito.
Kar stiskanje kopita s klešami vtiče, moramo vnovič opomniti, da se ima rahlo in le z eno roko zgoditi; druga roka naj le pomaga za vižanje in prestavljanje kleš.
Kovači! nikar ne mislite, da boste vselej že pri pervim preiskovanju bolno mesto zadeli — treba bo včasih, več dni zaporedama kopito in nogo preiskovati. Ne mislite, da vam je to v sramoto! Sedež še panj a iznajti, je večkrat silno težavno ; to spričujejo nar bolj skušeni zdravniki in kovači vsih dežela. Včasih še ni lahko povedati, ktera noga je hromasta, desna ali leva.
Smo pa po preiskovanju pod rogam skrito bolezin najdli, se ne smemo noža bati, ampak moramo pot razširiti noter do dna in konca bolniga dela, p er vi č zato, da vse, kar je ondi razlitiga ia zapertiga bilo, čisto iz teči zamore, drugič zato, da zvemo natanjko, kako dalječ bolezin seže.	n / .s
r Važnost natanjčne preiskave^«'<
'i I
«M Spoznanje bolezni je podlaga vsiga zdravnikovi-ga ravnanja. Kdor je bolezin prav spoznal, si je nar po-trebniši znanje že pridobil. To velja sploh; velja tedaj tudi že pri kopitnih boleznih.
Vsaka ura, ktera nas popred k spoznanju kopitne bolezni pripelje, okrajša večkrat za dni in tedne bolezen.' Naj si to vsak zdravnik dobro zapomni !
Natanjčno preiskovanje bolniga kopita je tedaj silno važna reč, in dostikrat napravi čudovitno naglo ozdravljenje. Lej konja, ki so ga zdravniku pripeljali! — le po treh nogah je prišepal k njemu; pri vsaki stopnji se je vidilo, kakošne strašne bolečine uboga živina terpi, —
fospodar stoji' ves prestrašen pred njim in se boji, dobriga onjiča zgubiti — — umen zdravnišk kovač stopi k njemu, da nogo vzdigniti, preise kopito, najde da je bolezin v kopitu, sname podkev, vzame nož v roke, reže, kjer je nar veči bolečino najdel, noter do živiga — in lej! kervava sokrovica se izlije! Kovač jo popolnama odpravi — konj stopi na noge, in gre, komaj da še malo šepa — v malo dneh je popolnama zdrav. Kakor da bi bil čudež naredel, je šeparje konja skoraj na en hip proč.
Natanjčno preiskovalne je po tem takim važna reč, ia je večkrat že polovica zdravja.
II. Od vnetja all prisada kopi«,
Nar več bolezin na svetu, naj bojo pri človekuj ali pri živini, v tem ali unim delu života, obstoji v v ne tj« ali prisadu (Entzündung). Vnetje je začetje in mati sko-iaj vsih druzih bolezin, ki še le iz vnetja izvirajo.
Taka je tudi v kop itnih boleznin. Zdravnik in kovač mora tedaj to bolezin pred vsimi nar poprej in nar tiolje poznati, ker, to spoznaje, pozna veliko trumo kopitnih lolezin.
Vnetje ali prisad v kopitih se naznani, kakor vsako <irugo vnetje, s znamnji, ki so njemu samimu lastne.
Pet znaminj ima vsako vnetje; te so: i) rude-€ina, 2} vročina, 3) otekljina, 4) bolečina, 5) overa ali popolnama ustava opravil vnetiga dela.
Da bojo bravci vzrok teh vnetju lastnih znaminj za-popadli, jim hočemo ob kratkim razložiti, v čem da vnetje obstoji. Vnetje ali prisad ni nič druziga, kakor da k lolnimu delu priteče nenavadno veliko kervi, kte-ra napolne brezštevilne privodne žilice note^ do njih zadnjiga konca, kjer so še tanjši, kakor je las. Tako s Jtervijo, ktere veliko priteče, pa mialo odteče, čez in čez napolnjene žilice napravijo^ da se vneti del vidi rudeč, ako zamoremo s svojimi ocmiNio njega; — ker je napolnjen z obilno vročo kervijo, se^ ošlau vroč; — obila kri^ v njem zasedena in po vročini še bolj raztegnjena, naredi otekljino; — ker otekljina čutnice nadlezva in jih pritiska in tlači, postänejo bolečine,— in zavolj bolečin in zavolj bolezni sploh se zdraži bolni del (organ), da ne more svojih opravil več tako poredarua opravljati, kakor o zdravim stanu, ali da clo popolnama svoje opravilstro ustavi. — Iz tega kratkiga razjasnjenja vsak zapopade početek prisadnih znaminj.
Ravno te znamnja kaže tudi vneto kopito; naročit-niši med vsimi se razodeva bolečina, ki naredi, da konj še p a. Berž tedaj, ko konj še pa, preiši kopito, in ako najdeš, da je kopito tudi tii in tam, ali čez in čez bolj gorko (vroče), je že misliti, daje vneto. Rudečine ne boš scer vselej berž pi pervim gledu najdel, ako je vnetje pod černim rogam; če pa na beli rajdi, na dili v kotnih zagojzdah i. t. d. rog porežeš, se ti bojo ker-vavo-rudeče lise prikazale. Tudi otekljine ne boš vselej vidil, ako so ped rogam ležeči deli vneti — ali bt)lečine so ti gotovo znamnje, da je otekljina spodej. In ravno zavolj otekljina so o notrajnih kopitnih prisadihbolečmp
iako hude, kakor skoraj^ pri nobenim drugim vnetju; — lahko bos pa to zapopadel, ako pomish's, da otekli pri-sadni del leži med rogam in kostjo — na nobeno stran se ne more razširiti —od ene strani ga stiska terdi rog, od druge pa še terji kost. Pomisli to strašno stisko, in lahko boš zapopadel hude bolečine notrajnih kopitnih prisadov.
Kopitno vnetje ni vselej enako, ampak ima mnogotere različnosti, posvojim sedežu v tem aliunim kraju, 5i) po svoji razsirnosti, 3) posvoji velikosti, 4) i)0 času svojigrf terpeža, in 5) po vzrokih, iz kterih seje začelo.
1)	Kar sedež vtiče, zna prav različen biti,ker vsi kopitni deli, razun roga, se znajo vneti. Včasih je v žilnatim delu stene, včasih podplati, včasih pete, včasih strele, včasih v žilnatim svitku, včasih v kitah, vezkih, kosteh i. t. d.
2)	Po tem se ravna razširnost vnetja, da je včasih na majhnim prostorčku, včasih skorej po celim žilnatim podplatu in steni i. t. d.
3)	Več ko je kopitnih delov bolnih, veči ali hujši je vnetje; včasih je pa vnetje le na majhnim prostoru in vunder je vnetje hudo, ako je vneti del zlo občutljiv, in ako je zlo razžaljen ali poškodovan bil. Velikost vnetja merimo po manj ali bolj hudih znamnjih vnetja: hujši ko je bolečina in sepanje, ali vročina — hujši je ATietje. Ker pa ima hudo vnetje, naj bo v kakoršnim koli delu trupla, to lastn'bst, da napravi vročnico (Fieber) celiga trupla, razsodimo velikost kopitniga vnetja tudi po tem: ali je živina brez vročnice, ali pa ima vročnico, in scer kakošno: ali malo, srednjo, hudo, ali sila hudo? Te stopnje vnetja^nam pa razodene žila: ali bolj ali manj hitro bije. Žila zdraviga konja vdari 36 do 40krat o 1 minuti; pri majhnim vnetju bije oOkrat, pri srednjim GOkrat, pri hudim 70 do SOkrat,pri silo hudim 90, 100, 120krat in še večkrat. O hudim pri-zadu tudi živina nič ne je, ima veči del silno žejo, je klaverna i. t. d.
4)	Po času terpeža se ločijo vnetja v^silno nagle, nagle, počasne in dolgo terpeče. Čas terpeža se ravna večidel po velikosti vnetja, po različnosti dela, ki je vnet, po vzrokih, po tem: ali je vnetje o sačetku zanemarjeno, slabo ozdravljano bilo i. t. d.
5)	Vzroki so različni. Vse vzroke zamoremo po-glavno v 3 različnosti razdeliti.
' ü:!) Ali je bilo kopito vdarjeno, otišeno, ybode-no, vrezano ali na kakošro drugo vižo po vunajiii sili na poti, v stali »li v kovačnici poškodovano; ali je dobro pitani konj predolgo brez dela v stali na enim mestu stal, ali se zavolj kakošne bolezni predolgo vleči ni mogel, da noge preveč terpe, i. t. d. Taki vzroki se imenujejo v zdravniškim jeziku sploh mehaniški vzroki. —
2)	Ali je bilo kopito po obilni m o č i, posebno y hudi gnojnici ali po kakošni drugi razjedljivi reči razjedeno in poškodovano. Taki vzroki se imenujejo kemiški. —
3)	Ali jekopito po huii vročini, po hudim mrazu, prehlajenju, po posebnih napčnih vremenih zbolelo, — ali če se je kakošna druga prisadna notrajna bolezin tudi na kopito vdarila i. t. d. Ti vzroki se imenujejo di-namiški.
Opomniti še moramo , da se včasih iz eniga dinamiš-klga vzroka več bolezin ob enim začne. Tako skušnja uči, da zlo spoteni in po tem prehlajeni konji so že večkrat ob enim na vnetju pljuč, čer in kopita zboleli, ker imenovani d in ami 8 ki vzroki imajo po svoji natori to kstnost, da zadenejo veči del trupla ali pa celo truplo, ne pa, kakor, postavimo, zakovani žebelj le tisti del, v kteriga je žebelj napčno šel.	,<
f
Izidi kopitniga vnetja.
Izid kopitniga vnetja ni vselej enak.
Nar boljši izid, kakoršniga si zdi'avnik pri vsakim vnetju želi, je: splahnjenje ali razdeljenje vnetja (Zer-theilung). Ta izid vnetja je zato nar boljši, ker po raztoku obile kervi, ki se je nabirala v vnetim delu, je večidel vsa bolezin pri kraju. Zato ima zdravnik z vnetjem veliko raji opraviti, kakor z nasledki vnetja (Uebergänge); moč zdravnikova in moč natore je zoper vnetje veliko veči kakor zoper njegove nasledke. Da ima nekteri zdravnik — kakor pravijo — veči srečo pri ozdravljanju, kakor drug, je veliko na tem ležeče, da je bolezni še o dobi začetka, to je, v n e tj a ozdravljati dobil, — uni pa, ko je vnetje že v naslednje bolezni prestopilo. Vsak mlad zdravnik, ki je še le ozdravljati začel, naj Boga prosi, da naj mu le bolezni o začetku vnetja nakloni, ker takrat bo, ako umno ravna^ večidel srečen; — z boleznimi pa, ki so iz prisada ze v njegove nasledke prestopile, bo imel veči križ, in i)ri vsim njegovim še tako pridnim in umnim prizadevanju mu bo marsiktera spodletela.
Nasledki vnetja, ki so različni in manj aH bolj ncTiirni, so pa ti:
spačenje raga in cele kopitne postave,
8) razljiv kervi aH sokrcvice v kopitu pod rogani;
3) razljiv gnoja,
vgnjida ali gnjilina vnetih delov.
d) snet vnetih delov.
Spačenje roga v njegovi rasti, ali spačenje cele kopitne postave je včasih edini sami nasledek kopitniga vnetja, včasih pa je združeao z drugimi nasledki , posebno z mnogoverstnimi razljivi. Kdor ve, da iz žilnatiga svitka nad kopitarn, in iz žilnatih delov pod rogam, rog raste, bo lahko zapopadel, ako so ti deli bolni in potem v svojih opravilih zdraženi in zader-žani, da tudi rog ne bo prav rasel, ampaii se mnogoverstno popačil, ne bo lepo gladek, ampak gerčast, obročkast (Bingelhuf) ; po vnetju oslabljeni notranji deli, vezki i. t. d. zgubijo svojo moč, da ne derže vsih kosti v pravi legi; zato stopi včasih kopitna kost doli, se zvegne, in napravi plošnjato, polno, kepasto kopito i. t. d.
Še Wjši nasledki vnetja pa so razljivi kervi, gnojne ali gnjidave solrovice po notrajnih delih kopita, ker ti razljivi napravijo, da se rog na večim ali manjšim delu stene ali podplata od žilnatih delov loči, ali da cela dila ali stena odstopi in se loči, včasih celi rog z noge gre.
Razlitje imenovane sokrovice in pa ločitev roga pa še ni nar veči škoda, ako le razljiv kmalo pot iz kopita najde, da^ne zastaja ondi in notrajnih delov pokončavati ne začnk Čepa razijiv dalje časa zastaja in notrajne dele objedati in razjedati začne, da gnjijo —takrat je se hujši.
Nar hujši je, ako po hudim vnetju snet ([Brand^ nastopi. Beseda snet ze sama po sebi da,da je nar hujši nasledek vnetja, in scer tako hud, da vneti del zgori' fali kakor ljudje po nemškim pravijo „prontast" (brandig) postane. To zgorenje se pa ne sme tako misliti, kakor zgorenje po pravim ognju, ampak ima z gorenjem le to enakost, da vneti^del černkast postane in vse življenje v njem jenja. Če natora sama ali s pomočjo zdravnika tega snetja iz kopita berž ne spravi, oskruni vse bližnje dele, in če se snet dalje po nogi razširi in se po kervi v celo truplo zanese, se zgodi — clo, da konj po kopitnim snetju ob življenje pride.
Od ozdravljanja kopitniga melja in nje§w4h nasledkov.
i} Pervo opravilo zdravnika pri vsakteri bolezni je odprava vzroKov, ki so bolezin naključili.^ Dokler vzroka ne odpravimo, ali, če ga — kakor je to pri prehlajenju — vee odpraviti ne moremo, saj ne posker-bimo, da se ved ponoviti ne more, je vse drugo ozdravljanje zastonj. Dokler, postavimo, ne bos žeblja iz kopita zakovaniga konja potegnil, kije vzrok vnetja, vse druge zdravila ne bejo pomagale nič. Kakor je o ti priliki s žebljem, tako je z vsakim drugim vzrokam. Poiše tedaj naj pervo in pred vsim vzrok bolezni, in ga, ako je moč, odpravi. Z odpravo vzroka si že včasih vse storil , in le malo druziga ozdravljanja bo še treba, ako ni vnetje prehudo.	i
Ko si vzrok odpravil, skerbi
2)	za pokoj vnetiga kopita. Vzemi konju, ako je vnetje le kolčikaj hudo, podkev z noge, in postavi ga k pokoju v stalo na obilno mehko steljo, da na mehkim stoji in se tudi rleči zamore. Si najdel pri preiskova»-nju kaj odločeniga roga, ne mudi se, berž nož v rojco vzeti, in vse odrezati, kar koli je ločeniga. Spomni še, da o hudim vnetju se že pervi dan zna kri in druga /So-krovica po kopitu razliti, in ako ne odpreš temu razlUvu berž poti iz kopita, se bo vedno več roga ločilo in kbnj zna clo bos postati. Sploh pa tudi vedi, kar smo že pW prej opomnili, da rog je vselej za vnete notrajne dele kopita škodljiv napotek, in če bi o vnetju kopita roga ne bilo,ki tišiotekle žilnate dele, bi se dale tudi hude kopitne vnetja lahko ozdrav-Ijati. Nikar naj se tedaj kovač ne boji noža, in nikar naj, če je treba, ne prizanaša rogu; — proč ž njim! dobiček bo velik; zamujeno se da potem le teško, ali clo ne več popraviti.
3)	Vse to storivši,pride tretje opravilo, ki obstoji' v tem, da vnetje tolažimo, to je, da si prizadevamo,, obilno vročo kri iz noge pregnati. Dva pomočka sta tukaj perva med vsimi, namreč: mer zla voda in puša-nje k er VI.
Ako vnetje ni prehudo, bomo izhajali s samo mer-zlo vodo; ako pa se po silnih bolečinah hudo vöetje razodeva, bo treba pušanja, pa tudi merzle vode zraven.
Merzlota tolaži vročino; ako vročino pomanjšamo, vkrotimo tudi vrenje kervi; ako vrelo in kipeče kri
z merzlöto bolj vkup stisnemo, se pomanjša otekljtna; ako se otekijma pomanjša, se pomanjšajo tudi bolečine — in tako se prežene vnetje, da preobila kri iz vnetiga dela po žilah odteče in nova ne priteče. Tako pomaga merzlota, ki je o manjših vnetjih zadostno zdravilo.— Poklada se merzla voda na več viž po vnetim kopitu: ali se cunje rahlo okoli kopita in nad kopitarn noter do binceljna prisežejo, in vedno, če je treba, noč in dan, s prav merzlo vodo polivajo; — če je sneg ali led pozimi, naj se v cunje sneg ali drobno stolčeni led deva; je še boljši. — Kadar ni ledii in snega o zimskim ali dru-zih letinskili časih, in ako hočemo merzlo vodo dalje časa na kopitu obderžati, je dobro, ako nogo po bincelj-nu in kopitu namažemo z ilovco, in ilovco tudi v cunjo, okoli kopita ovito, denemo, in jo potem, preden suha postane, z merzlo vodo polivamo. Vsacimu je znano, da ilovca se \eIiko vode napije, jo tedaj tudi dalje časa obderži. Ali misliti ne smemo, da, ko smo tako enkrat ali trikrat na dan naredili,je pa že prav. Ne! ilovca mora vedno mokra biti; ako se posuši, je vnetju clo škodljiva, ker potem vročiho še bolj v kopitu zader-zuje in tako vnetje povikša. Nikar naj tedaj zdravnik ne pozabi, da ilovca sama in suha zoper vnetje ne pomaga, ampak ona le pomaga, ker mokroto dalje časa, kakor kakosna druga reč, v sebi obderži. Kjer ilovce ni, se znajo ravno tako otrobi, žaganje, kislo želje okoli noge oviti in z merzlo vodo polivati, da jo dalje časa obderže. Če je kak potok, studenec ali scer mel-zla voda blizOhiše, da konj nima dalječ iti, je tudi dobro, da se v-njo postavi podnevi, in dopoldne in popoldne več ur v nji stati pusti; v štali se devajo spet merzli okladki okoli kopita.
Okladki z merzlo vodo se več dni in sploh tako dolgo po kopitu ii nad kopito (na žilnati svitek, če je vnet) devajo, da bolečina in vročina večidel z noge zgine.
Je pa kopitno vnetje hudo, ne more merz/ota pre-obile v kopitu zasedene kervi pregnati; treba je takrat, jo naravnost iz kopita izpustiti. Pušanje na kopitu se pa takole cpravi: Spodnji okraj na podplatu se poreže kakor za podkovanje; potem se v sredi na perstih znotraj bele rajde iz dile (pervič s kovavnim nožem, potem pa s žiebnatim nožem) roga za sreberen gros velikosti izreže, da pridejo žilnati deli na dan, kteri se po tem s tanjkira špicastim nožem vrežejo, da začne obilo kervi teči; kri naj teče dalje časa. Da se pa kervotdk ne overa, se morajo za tisti čas merzli okladki opustiti, ki kervotdk
ustavijo , in ta v žiJnate dele narejena vrez naj se s plo-šnjato preiskavnico razširi. Ko je zadosti kervi odteklo, na^s se zamaši luknja s čednim predivam, in merzli okladki naj se delajo naprej. Bolj ko je bila izpušena kri. černa, veči potreba je bila, jo izpustiti. — Izrezani rog^ se sčasama sam zarase.	_
Nekteri kovači pušajo kri tudi na peti; % ojstrim, nožem narede namreč v peto tam, kjer se pete rog s kožo» sprime, 3 ali 4 podolgaste zareze, da kri iz njih teče.— To pušanje pa ne izda toliko, kakor na dili, in je le bolj, takrat svetovati, kadar je vnetje bolj v zadnjih kopitnih delih.
Smo pri izrezi roga na dili najdli, da je dila krog narejene luknje že odločena, moramo toliko dile krog in> krog odrezati, kolikor je dile ločene, da pridemo do mesta,; kjer se rog se dobro derži. Le kdor tako dela in se ne. boji ločeniga roga čisto odrezati, bo srečen zdravnik. /
Pri nar hujšim vnetju, če se je razljivov ini snetja pod rogam bati, moramo brez obotavljanja celo dilot proč vzeti. Kako se to stori, bomo na koncu tega nauka, pri operacijah razložili. Ako to o pravim času — brez zamude — storimo, se ne bomo nikdar kesali, zakaj —1 odvernili bomo s tem včasih nevarnost življenja, ali feaj dolgočasne bolezni in mnogoverstne spake kopita. Dila zrase o malih tednih, da smo le žilnate dele rešili pb-kvarjenja.	V
V	tem, kar smo zdaj razložili, obstoji poglavno ozdravljanje kopitnih vnetij. Pristavili imamo le še, da pri prav hudim vnetju, kadar žila o minutiTOkrat ali še večkrat bije, je treba tudi, sosebno če je konj dobro rejen, iz vratne žile pušati, in 8 — 10 ali 12 funtovkervi vzeti.
Tudi notrajne zdravila pripomorejo moč vročnice potolažiti; nar boljši zdravila — ako kopitno vnetje ni z vnetjem cev združeno — je solitar (Salpeter) v vodi raztopljen in konju za pijačo večkrat na dan podAn. Na 1 škaf vode naj se vzame 4 lote solitarja.
Scer na^ se da tacimu konju, dokler je vnetje hudo, le samiga sena jesti; poleti je nar boljši zelenjava (frišna trava)— pije naj pa, kolikor hoče.
Scer naj se konj, ako se je vnetje po prehlajenju naključilo, s slamo po celim truplu dobro dergne in potem dobro »deje, da se poti, in tako kri bolj na kožo privabi in iz nog odpelje.
V	ta namen je tudi dobro, nad binceljnam po stegnu nogo s terpentino vim oljem namazati, da se kri tako bolj na kožo noge privabi in iz kopita odpraviuj
, JD čeravno smo sedaj vnetje kopita na vse stram po-piiaK, naj bo malo ali zlo razširjeno, moramo vunder listig» kopitniga vnetja spomniti, ki se imenuje:
06cno kopitno vnetje^
po nemško „ßeÄe" „raA".
To vnetje se loci od druzih kopitnih vnetij, da so večidel vsi žilnati deli kopita bolj ali manj vneti, posebno pa žilnati podplat, zlasti spred na perstili, in kostna kožica kopitne kosti ene, dveh, treh ali vsih čveterih nog. Zraven tega so večkrat tudi ve z ki in kite v kopitu, ali clo zunaj kopita, po nogi vneti. Zato so bolečine tako hude, da konj, ves neukreten, kakor da bi bil na nogah
rvwrkrvnvk	rCw/^^J^ ^^ 4- l-	I ■ tr^ ^ 1 ^	— ^ ______ ^
ravno tako bolj pod trebuh, da boTj na petah, kakor na perstih stoji. Če je vsih čvetero kopit vnetih, se ti živina ne premakne od mesta, čeravno jo še tako pretepaš. Bolečine so tako strašne, da konj stoka in zavolj hudih bolečin t es ko (naglo in kratko) sope; zato je pa tudi vroč-nica (Fieber) huda, ktera se večidel z merzlico začne. Vse znaminja vnetja se najdejo pri preiskanju kopita; kakor tudi vse znamnja vroč nice, namreč serce in žila naglo bije (bitje serca se o začetku vnetja in pri čverstih, dobro rejenih konjih ne čuti), žeja je velika, sije do jedi ni, blata gre malo od njih, in je suho, ako ni s kopitnim vnetjem tudi vnetje če v in driska združena.
Tek tega kopitniga vnetja je silno nagel, pri prav hudim vnetju že včasih v 2 dneh sledi snet in mer-tudnost kopita; poprej vroči in otekli žilnati svitek nad kopitarn nanaglama vpade, koža tako cunjasta postane, da jo lahko s perstmi predereš, černa sokrovica se vün cedi — zadnja ura konja se bliža.
Če pa se ravno bolezin s smertjo ne konča; nastopijo včasih nasledki, od kterih smo gori pri kopitnim vnetju sploh govorili, ki popačijo kopito v njegovi pravi postavi ali napravijo po notrajnih razljivih dolgočasne bolezni.
Vzrok ohčniga kopitniga vnetja je sosebno: pre-h 1 a j e n j e naglo jahaniga, močno spoteniga in potem na vetru, ali na kokošnim mestu, kjer je sapa hudo vlekla ; pušeniga, ali skozi vodo gnaniga konja. Tudi iz tega, če dobro rejen k»nj dolgo časa pokojno v štali stoji, da kri v nogah zastajati začne, se zna to vnetje začeti.
m:
'Pomoč mora pri ti bolezni nagla biti; če ne, je prepozna. Brez zamude se mu mora na vsih tako vnetih kopitih pušati, in če je vročnica taka, da žila o eni minuti TOkrat bije, se mora tudi iz vratne žile po velikosti, starosli in reji konja 8, 10 do 13 funtov kervi izpustiti. Merzli okladki okoli kopita so noč in dan potrebni. Štala naj bo topla; stelja obilna in mehka; konj, popred s slamo dobro dergnjen, naj se dobro odeje, da se potiti začne; od binceljna gori po stegnu naj se noge s terpeatinovim oljem in kafrovcam (Kampfergeist) vribajo in potem s slamo dergnejo, da se kri iz notrajnih kopitnih delov na kožo spravi in noga potiti začne. Piti naj se da konju veliko, toda ne prav merzle, ampak v stali prestane vode, v ktero se nekoliko solitarja, ki vročnicohladi in tolaži, razstopi (na 1 škaf vode kakošnih 4 lotov solitarja).
Ako je živina če« kake 4 ali 5 dni po hudih bolečinah zlo oslabela, da se bitje ser ca na levi pa tudi morebiti na desni strani pers močno čuti, in če clo ni moč bilo, živino v pot C^noj) spraviti, daj ji dopoldne in popoldne s stupo ajbševih korenin, ki se z vodo, kakor v testo narede, vselej 1 kvintelc kafre, in ponavljaj to več dni za-poredama.	.
Preglej med tem večkrat podplat pri luknji, ki si jo izrezal. Ako zapaziš, daje dila kje odstopila, vzemi kakor smo že priporočili, ves ločeni rog proč, in če bi treba bilo, tudi celo dilo brez milosti.
Greti vse po volji, da vnetje odjenjuje, ne skerbi za izrezano luknjo na dili drugač, kakor da Jo s čistim predi vam, v olju namočenim prav terdno zamasiš,in to predivo s čez položeno čisto platneno cunjo in s trakam terdno ovežeš,
Ako je kopitno vnetje s pljučnim vnetjem sklenjeno, ravnaj ravno tako, samo, da moraš še obi niši in če je treba, večkrat iz vratne žile pušati. Solitar jetudi tukaj pervo no trajno zdravilo; pod persi zavleči s ojstrim mazilam namazano usnje, da se pod kožo gnojiti začne. In tako kri iz notrajnih delov na kožo vabi. To ojstro mazilo naredi iz 1 lota terpen ti noviga olja (Terpenthinöhl), 1 lota lavoroviga olja (Lorberöhlj in iz 1 kvinteljca štupe španskih muh fCanthariden).
Ako je kopitno vnetje združeno z vnetjem čev, ravnaj ^ravno tako, samo opusti solitar, kije strup za .vnete čeva in vnetje ondi še povikša. Vlij takrat večkrat čistiga laneniga olja konju v gobec, in daj mu moke ali otrobe v z vodo piti. Po celim vampu naj se namaže z mazilam iz terpentineviga in lavoroviga olja
(vsaeiga 2 Iota), ki kri na vuiiajno kožo vlft^ i||<c«r naj se konj posebno gorko odeje.
III. Od popačenih kopit po občnim iLopitnim vne^u (Relielinf).
Po občnim kopitnim vnetju, ako se popolnama ne ozdravi, se večkrat popačijo kopita, in posebno na 3 viže, namreč postanejo polne, plošnjate ali grudaste.
Polno kopito (polnodilc, Voilhut3 ima ime od p-olue, to je, bolj viin stoječe dile ali podplata, ktera namest da bi primerno vgiobljena bila, je z nosivnim okrajem rožene stene ravna; bela raj da je zrahljana, razpokana, melka in se ne derži terdno z nosivnim okrajem; rožena stena ima scer naravno postavo, tode ni gladta , kakor o zdravim stanu, ampak je gerbasta in obročkasta, in posebno na drugi polovici stranske stene slaba; strela stoji čez podplatni okraj rožene stene.
Plošnjato kopito (Platthuf) ima ime od tod, ker rož ena sten a na straneh bol j raztegn j ena stoj i, da dobi Kopito, namest svoje povešnepostave, bolj plošnato podol)o; scer je tudi dila, namest vgiobljena, bolj ravna; bela rajda je rahla, mehka, gobasta in široka.
Grudasto ali kepasto kopito (^Knollhuf) je nar bolj popačeno kopito, tako da je stena vsa robčasta, na perstih kviško kakor ,v rivec zverižena; dila, posebno na perstih, se kakor gruda ali kepa vidi; bela rajda je včasih čez 1 palc široka.
Teško je spačeno kopito v zdrav stan nazaj pripraviti. Vse ozdravljanje obstoji v dveh poglavitnih rečeh: 1) v skeibi za rast zdraviga roga, 2) v pripravnim podkovanju, da se viin stoječa dila ne otisksje.
Kar pervo, to je, skerb za rog vtiče, ni boljšiga zdramila, kakor da se konj s takim kopitarn na mehko paš« da; o 1 ali dletih skoraj ne boš poznal taciga kopita več, tako se je popravilo. — V stali se to nikakor ne d» tako popolnama doseči; vunder naj bo to izgled y kako imamo tudi s konjem vstali ravnati: to je, vsaki datu ^a noramo močiti, ali na večer kopito s kravjekam ovezovati, to pa ne le ene tedne, ampak več let zaporedama^ zraven močenja naj se rabijo včasih imenovane nedolžne) masti ali olja. Vsaka druga mazarija naj se opusti. ;
Kar drugo, to je, podkovanje vtiče, naj se pri-f pravijo, kar koli je moč, lahke podkve, in scer tiste
sorte, ki se široke podkve imenujejo, in ki so zadej o dp er te, ali pa, pri posebno slabih stranskih stenah, zadej sklenjene. CPoglej 41. stran.) Podkev mora pri tacih kopitih na perstni steni vzdignjena biti; ne sme nikakor na dili, pa tudi n e na slabih stranskih stenah ležati; terdno pa na petne stene pritisnjena biti. Žeblji se morajo zavolj perstnih sten posebno visoko v steno zabiti , in nete se morajo dolge in močne pustiti.
IT, Od stisnjenih kopit (%wanglinf).
Stisnjeno kopito je tisto, pri kterim perva polovica stranskih sten sterma, druga polovica pa clo notri stisnjena stoji, tako da je petna stena tako tesna, da končam strele in pete skoraj prost«ra manjka. Dila je pri tacih kopitih silno globoka; strelamajhna, ozka, stisnjena, njeni stranski jamici ste globoki, medsti-elna jamica je le globoka spranjica; rog strela je peršiv, semtertje ločen, gnjil; v jamicah zastaja gnojnica.
Poglavni vzroki te bolezni so: pi-irojene bolj ozke kopita nekterih, večidel bolj žlahnih konj; presuho der-žanje kopit v stali; če konj premalo na mehke inmokrctne ceste pride; slabo porezovanje i. t. d. — I«e počasi se na ^o vižo kopita popačijo, in sicer tako, da ni skoraj kopitne bolezni, pri kteri bi konj bolj dolgočasnih bolečin terpel ^ kakor pri stisnjenih kopitih. Mishte si le, ako bi človek dan na dan pretesne čevlje nositi mogel, in spoznali boste lahko revni stan tacih konj!
Stisnjene kopita ozdraviti, je zmirej težavna leč, sosebno pri prav mladih in pa pri bolj starih konjih.
Da se konj na mehko pašo da, je tudi tukaj poglav-no zdravilo; — šcer se morajo take kopita vsaki dan s čisto vodo pridno močiti, večkrat po kopitu in nad kopitarn z mastjo namazati, in kar suhim kcpitam isploh dobro tekne s frišnim kravjekam (Kuhmist), ki se okoli kopit» v cunji ovije, včasih mečiti; —strekse mora pridno snažiti; dokler konj ne šanta, naj pridno dela po mehki zemlji; če ima gospodar kmetijo, naj mu pri kmeti'i dela. — Dve in clo tri leta potrebujejo take kopit» pridniga oskerbovaija.
Kar podkovanje stisnjenih kopit vtiče, je aar bolje, ako je mogoče, konja brez podkve pustiti, in drugo polovico stranskih sten in pa petne stene prav močno —tudi do kervi — poreza ti, da pride majhna in skerčena strela do tal, in da tako, ko konj na strelo
stopa, razširjena strela tudi stranske in petne sten^ razširjuje, in tako sčasama stisko premaga.
Ake ni moč, konja zavolj dela clo brez podkjvpustiti, naj se mu napravi nar manj škodljiva polmesična.
Ako zavolj večiga dela se konju tudi polmešična podkev dati nemore, naj s« mu napravi podkev soper stisnjene kopita brez stol Čpoglej stran 40.) in če bi : zavolj dela clo ta preslaba bila, daj mu podkev soper stisnjene kopita s štolama. Pri posebno skerčenih strelah je dobro pod to podkev še Kolemanovo železno strelo vtakniti.
Ta železna strela se pa takole napravi: Vzemi en kos železa, ki naj bo tako širok in spredaj tak« spi-čast kakor je strela; debel pa naj bo tako, da na strelo položen s štolama podkve na ravnim leži. To žefezo se na sprednjim koncu v ozko in gibljivo pero izkuje, ktero seže v sredi noter do perstniga dela podkve, ^er se na zgornji plati s pogreznjeno neto zaneta. Proti zidnjim koncu se skozi to železo od spodej gor luknja izbije, da se skozi njo neta vtakne, ktera prime in vterdi lanjko, ozko in gibljivo železno pero, ki se popre k na zjornjo plat železne strele položi in v ondi napravljeno režo [foljc) vterdi. Desni in levi konec te poprečne špangice (peresa) se pred štolama na zgornji plati podkve priterdita; ta cela poprečna špangica se pa za toliko od dile odporne in zakrivi, da je sicer nikjer tišati ne more, vunder pa tako blizo nje leži, da se med njo in dilo ne kamnje, le ka-košna druga reč zabasati ne more.
Stisnjene kopita se morajo pogostama, vsaki 2 ali k večimu vsake 3 tedne prekovati, da se spet narašena stranska in petna stena primerno okrajša.
r.
V. Od podplatnth otisk.
Podplatna otiska (Steingalle) je bolezin na pod* platu poleg druge polovice stranske stene, pri kteri se na , tem mestu pod rogam ležeči žilnati deli otisnejo, da se potem vnetje prične, po kterim se kri, včash tudi
fnoj ali druga sokrovica razlije, rog loči, in se več-rat še hujši razdjanje kopitnih delov primeri.
Iz tega popisa vsak na pervi pogled razvidi, Ja bo-lezin podplatnih otisk je mnogoverstna, in po )bilnih skušnjah ločijo zdravniki podplatne otiske y 4 stipnje; ktere «or^ kovač »atanjko p9;0ttati, d» ye pr^v ozdwyJj^ti.
Perva stopnja (ali nar manjši otiska) obstoji v tem, da Ijovač, kadar dilo porezuje, na beli rajdi ali na dili v kotu med stransko steno in kotno zagojzdo, rudeče lise zapazi. Konj pri tacih otiskah včasih clo nič ne šanta in tudi pri stiskanju s klešami nobene bolečine ne razodene; včasih pa. Če kovač tako dilo šantoviga konja noter do žilnatiga podplata poreže, najde v nji zasedeno kri, scer pa dile nikjer ločene.
Druga ali že hujši stopnja podplatnih otisk se tista imenuje, pri kten' konj šanta, le boJjnaperste stopa ali kadar stoji, nogo naprej postavlja, da ne pride teža života na zadnji bolni del kopita; pri preiskovanju se najde okoli tistiga kraja veči gorkota in veči bolečina; pri porezovanju dile ne najdemo od zunaj nič bolniga ali pa rumenkaste ali pepelnate lise; berž pa ko z nožem do živiga pridemo, se pricedi sivkasta ali černkasta gnojnica, in- nam naznani sedež in stopnjo bolezni, pri kteri je na tistim mestu rog ločen.
Tretja stopnja še huji otiske izvira iz 2 stopnje, ako namreč razljivi ne morejo skozi roženi podplat vun, in si poti išejo zadej nad peto ali na strani kopita izpod nadkopitne kože, kjer se otekljina naredi ali pa že od-perta rana.	>
Če ter t a stopnja nar hujših in popolnama zanematv jenih otisk je, ako imenovana sokrovica in gnojnica že no\ trajne kopitne dele in clo hrustanec, kopitni sklep in ko-šeno kožico razjedati začne.
Po tem, ali se od zunej nikjer nič razljiva ne prikaže, se imenujejo take otiske tudi suhe otiske (trokene Steingallen), scer pa mokre,gnojne (nasse, eiternde St.).
Če ravno so vzroki podplatnih otisk mnogoverstni, vunder vsi v tem obstoje, da tišijo skozi dilo na spodle-žeče žilnate dele tam, kjer ti med rogam in med ojstrim robam rogovil kopitne kosti leže. Zavoljo tega je sedež podplatnih otisk tudi vselej na tem mestu, in nikjer drugod. — Posebno nagnjenje k ti bolezni imajo sterme, ozke, tesne, stisnjene kopita in kopito s slabe, ali s plošnja-to, polao dilo. Vzroki pa so: prekratke, preozke ali «adej preširoke podkve, (da, namest samo na nosivnim okraju, tudi na dili leže^; če kovač preveč stransko in petno steno in dilo porezuje; če se konj preredko prekuje, ker po podaljšanju perstne neporezane stene podkev j^rekratka postane, pridete tako štoli zadej na podplat ležati; če se zadej med podkev in dilo kam nje, peisek,
ali kaj druziga terdiga zabaše; presilna sus^; hoja konj po terdih, novo nasutih cestah i. t. d. —
Po stopnji in starosti so včasih podplatne otiske lahko ozdravljive, včasih teško, včasih clo ne.
Ozdravljanje podplatnih otisk se ravna po različnim značaju (lastnosti) bolezni.
Če kovač le rudeče lise brez bolečin najde, in se te pri daljnim porezanju zgube, nima dalje rogii porezo-vati, ker te rudeče lisice so le znamnje, da se je enkrat po otiski nekoliko kervi razlilo, ktera se je v rožene cevke zasedla in jih tako vrudečila — brez vse druge škode.
Ko pa zdravnik zadene na huji otisko, je nar poprej potreba, podkev proč vzeti, kopito dostojno porezati in na bolnim mestu belo rajdo prerezati.
Ne najde ondi nič ločeniga roga ampak le zasedeno kri, naj se da konj v stalo k pokoju, in merzli okladki naj se devajo na kopito, dokler bolečine ne preidejo. Ako pa gospodar konja za vprego potrebuje, naj se zamaši rana terdno z lojem*) in predivam; potem se podkev, ktera naj bo na rani toliko širji, da predivo dobro nazaj derži, in zraven tega z nižji ali clo brez stole napravljena, spet pribije, bolno kopito pa pridno moči.
Je pa najdel kovač razi ji v pod rogam in ločeniga roga kaj , je pervo in nar potrebniši delo, s kovavnim nožem ves rog porezati, kar koli je ločeniga, naj bo le na dili, ali tudi na steni. Kar je ločtniga, se ne zarase nikdar več, in je le zaderžek zacelenja. Je ločeni rog odrezan, zaveži rano z rahlim predivam, ki si ga v polovici olja in lopatikne tinkture namočil;na predivo položi še nektere capice platna In zaveži ovezo s trakam nad kopitam. Če konj delati mora, se pribije tri-četertna podkev, da se more ta oveza ponavljati, brez podkve doli jemati. Pri teh ovezah je pa treba, da se terden prediven osvalk zatlači v stransko jamico strele, drug pa ravno tak poleg ojstriga steniniga roba, ako si tudi od te kaj odrezal. P er vi osvalk v strelno jamo je zato
») Tukaj nam je potreba opomniti, da nekteri kovači mazači pri podplatnih otiskah in sploh kopitnili ranah druziga "ič ne vedo, kakor terpentinoviga olja v take rane vlivati! To je grozna slepota in večkrat tako velika škoda za konja, da je že msrsikteri zavolj te mazarije v dolgočasne, vežkrat clo ne več ozdravljive kopitne bolezni zapadel! Terpentinovo «Ije je ojstra, razjedljiva reč, ktera je pri novih ranah zares — olje v oginj! Kdor tacih kö-5 vačev tega ne verjame, naj si sam poskusi na novo rano terpeu-* ' tinoTiga olja vliti — bomo vidili, kako bo žvižgalf^
potreben, da se žilnat» strela na dnii'>K bližnjimi žilnatimi deli kotne zagojzde prirasti ne zamore; drug pa zato, da žiluata strela vun ne sili.
Je bilo prav in dosti roga porezaniga, bojo bolečine berž močno odjenjale in vsak dan bodo bolj jenovale, tako da bo konj že v 4, 6 ali 8 dneh terdno na nogo stopil, čeravno sta bila polovica dile in tudi kos rožene stene odrezana.
Ako pa o tem času bolečine nočejo jenjati, preglej vnovič rano, da zapaziš, kaj je tega krivo: morebiti je še kaj roga ločeniga ? morebiti kje žilnati deli viin silijo in tišijo? morebiti še ni vse lepo suho, ampak še kje so-krovica zastaja? Kar napčniga najdeš, popravi.
Ako si zapazil, da se kje izpod žilnatiga podplata gnoj cedi, vzemi jekleno preiskavnico (sondo) in vtakni JO v luknjico, iz ktere se morebiti gnoj cedi, da se, prepričaš, ali se ni morebiti košček kopitne kosti ločil, kar se po premikovanju spozna. Ako je to, se mora ločeni kos vun vzetiče je moč brez da bi žilnat /jodplat prerezali in si tako pot do košice naredili, aU pa da jo pterežemo. Ločeno kosico prijeti, se poslužimo prijemnice (pincete), s ktero pod žilnate dele sezemo in odločeno kost vun vzamemo. Ko smo to storili, vzamemo predivni osvalk, namočen v laškim ali lanenim olju, ali pa v zmesi iz polovice lo-patikne tinkture in polovice laškiga olja, in ga noter do kosti rahlo vtaknjemo in potem rano vnovič zavežemo. — Ako se je kostna kožica ali kopitni člen vnel, so bolečine terdovratne, ako ravno je rana scer suha in čista.
Ako se pri preiskovanju s preiskavnico pokaže, da gnojna votlina seže do nagnjitiga hrustanca, ni druziga poiDočka, kakor da se nagnjiti hrustanec berž izreze. Kako se to stori, bomo pri razlagi imenovane operacije učili. Sploh naj velja kovaču za vodilo pri vsih gnojnih votii-nah, naj peljejo kamor koli je, da se morajo odpreti, da nikjer gnoj ali sokrovica ne zHstn.ja, ampak čisto izteči zamore; — scer ni ozdravljenje mogoče.
TI* Od zakovanja.
če žebelj pri podkovanju namesto v roženo steno v kopitne žive dele gre, se pravi: da se konj zakuje.
Zakövanja (Vernagelung) so 4 stopnje.
P er v a stopnja je tista, pri kteri žebelj še v rcgu ostane, pa ga tako napihne, da tožene platnice tišijo na blizno zilnato steno. Ker herž po ti otiski konj
čin ne čuti, ampak še le čez več ur ali dni pQ» je po otiški vnetje nastopilo, se lahko zapopa-de, da marsikteri konj, čeravno zakovan, iz kovačnice na videz še zdrav domu gre.
Druga, stopnja je tista, pri kteri je žebelj že špire od roga odcepil in jih v žilnate dele zabodel, da. konj berž bolečine razodeva in šanta.
Tretja stopnja je tista, pri kteri se žebelj na ravnost v žilnato steno zažene, in se v njo zabode.
Če ter ta in nar huji stopnja je tista, pri kteri se žebelj celo v podplatni rob kopitne kosti zažene in gß. razkruši.
Že iz glasa čuti kovač, da žebelj premehko gre, in da je konja zakoval; odmikuje tudi pri zanetanju žeblja Znamnja zakovaniga konja so, da zakovano nogo predpostavlja, jo vzdiguje, in rahlo s kopitarn po tleh praskaj ie bolj po perstih stopa, in se boji, kakor zdravniki pravimo,' skozi stopiti, to je,ne s zadnjimi deli kopita doli stopiti ; o hudih bolečinah tudi stoka, clo na nogo ne stopi; ne je; se ne vleže, in če se vleže, zakovano nogo proti životu nateguje in milo po nji pogleduje. Ako zakovan žebelj ni viin potegnjen bil, se predere ofekljina nad kopitam in gnoj se vlije, ki si je pod kožo nad kopitam pot iz kopita poiskal. Če se gnoj po.kopitu razlije, začne razjedati, da konj ob nogo in clo ob življenje pride.
Navadno preiskovanje kopita, vročina, bolečina in pa iz kopita potegnjeni mokri,kervavi ali gnojni žebelj na koncu razodene zakovanje, ktero izvediti je le takrat teško, kadar konj še le več dni po zakovanju šantati začne; takrat je treba natanjko paziti, kdaj konj bolečino razodeva, kader žebelj odnetamo in vün potegnemo, da zakovaniga žeblja ne zgrešimo.
Vzrok zakovanja zna v kopitu, v podkvi, v žebljih aH pa v nerodnosti kavača biti. Iz tega se vidi, da ni ravno vselej kovač zakovanja kriv. — Kopito zna biti slabe, tanjke stene, ali silo terdiga, kerh-kiga roga, da se žebelj zakrivi'; — podkev zna imeti slabo in preveč proti notrajnimu robu napravljene luknje; — žeblji znajo biti predebeli, da rog prekolejo, pre-mehki in slabi, da se zakrivijo, plenasti, ki se na dvoje razc^ijo, da ena plena gre v rog, druga v žilnate dele; — večkrat se tudi primeri, da je kos plenastiga žeblja od poprejšniga podkovanja v rogu ostal, ki je zdej na poti, da novi želelj prave poti ne gre, ampafc se v žilnato steno zakrivi. — Tudi ni^yedni in Qem.arm i^&VAč zamoi»
sam zakovania kriv biti, ako žebelj s sencam narebe nastavi, prehitro iz roke spusti, preveč šušmari in svoje misli kje drugod, kakor pri podkvi ima i. t. d. Ce je kcvač na podkvi luknje preveč protf notrajnimu robu naredil, se sploh od take podkve pravi: „da je konj že na nakvalu zako-van bil.«
' Zakovanje ni nevarno, ako se berz zapazi (za-merka) in umno ozdravlja; — nevarno je pa zanemarjeno, če že mnogi razljivi po kopitu razjedajo.
Ozdravlja se zakovanikonj brez vsemazarijeprav na prosto vižo. Žebelj se mora pred vsim viin potegniti, vnetje potolažiti, in potem vse, kar se je morebiti po vbodu ločilo ali razlilo, se mora odpraviti: to je vse, kar je storiti.
Ako je kovač s žebljem konja le tako rekoč v b o d e 1, in žebelj berž viin potegnil, bo nar bolje storil, ato tisto luknjo prazno pusti in jo s smolo zamaši, da ne morajo smeti va-njo. Nekteri kovači vzamejo o takim primerljeju namesto poprejšniga žeblja manj močen žebelj in ga bolj nisko zabijejo, — čeravno se zna morebiti to devetkrat brez nevarnosti storiti, zna vunder desetikrat zlo nevarno biti.
Sploh pa moramo zopet na ves glas svariti pred tisto silno škodljivo šego navadnih kovačev in mažačev, ki r zako-vano luknjo terpentinovo olje vlivajo! Terpentinovo olje je ojstra, razjedljiva reč, ki nabodene in k vnetju na^jene žilnate dele kakor strup vžge. Veliko kopit zakovanih konj se je že po tem nespametnim ravnanju pokvarilo! ^
Je kovač žebelj berž vin potegnil, je pa kopito potem vunder zaVolj vnetja vroče in razžaljeno, naj se kopito s cunjami ovije, ki se z merzlo vodo močijo, da se začetje vnetja potolaži.
Je klin zlomljeniga žeblja v luknji ostal, ni druge pomoči, kakor toliko roga izrezati, da se zaderti klin-najde in viin vzame. V ta namen se narpoprej žebljeva luknja s kovavnim nožem razširi in če je treba, tucii na tistim mestu od dile za 1 ali 2 linii roga izreže, da nikjer kakošen ražljiv zastajati ne more. Ob enim se tudi s šipavnimi klešami rožne stene nekoliko odšipne, iis kovavnim nožem potem trivogUtni kos /\ poleg stene, kjer zaderti klin tiči, izreže, da je rana žilnate stene popolnama odkrita, i^ar se ne boj roga raji nekoliko več, kakor premalo izrezati, ker to je poglavno zdravjio, da celi rana odkrita leži in nikjer nič ločeniga ne ostane.
Si pa najdel, da je kopitna, kost odkrnsena ^ poberi ločene koščke s prijemnico čisto proč.
Je vse to storjeno, položi na rano, kjer si rog po-rezal, suhe ali pooljene predivne osvalke, ovij jih ne preterdo s trakovi, in -— če zamore konj \ pokoju biti — oveži celo kopito s platnemimi cunjami, in jih moči a merzlo vodo, dokler vnetje ne jeni». So bolečine je-njale, se zamore konj zopet podkevati.
Na podkvi se mora tanjka in tako velika kapica po steni potegniti, da rano popolnama zatrije in predivne osvalke derži.
Ako rana ni bila velika in bDlečine majhne, se zna, kakor smo že gori rekli , konj berž podkovati.
Če pa ravno ni sile za delo, je vselej bolje, ako se koni ne podkuje in merzli okladki tako dolgo na kopito pokiadajo, da bolečine popolnama jenjajo in konj saj korakoma Cv šritu) ne lanta.
Tudi za zastarano zakovanje ni druzih pomočkov, kakor da se rana odpre, to je, rog povsod, kjer je ločen, odreže in razljivam iztok odpre. Po različnosti tega bo tedaj včasih treba, celo dilo s kopita zrezati, in tudi veči ali manjši kos rožene stene, včasih celo celo steno noter do žilnatiga s vitka odrezati, in če je že hrustanec nagnjit,tudi tega izrezati. — Otacih okolj-šinah se mora bolni konj tudi včasih z notrajnimi zdravili ozdravljati; če rad ne je, če kerma neprebavljena od njega gre, naj se mu da vsaki dan 6 lotov greajke soli in encjana in kalmeža po 2 lota.
TII. Od podplatniga Tboda.
Včasih konj na žebelj (Nageltritt) ali kakošno drugo špicasto stvar stopi in si tako pod roženim podplatam ali strelo ležeče žive dele nabode. Konj začne nanagla-m a šantati.
Po globokosti, po kteri si konj špicasto reč v nogo vbode, se ravna to šantanje in nevarnost vboda.
Če se le žilnati podplat ali žilnata strela nabode, šantanje ni scer prešilno, konj pa vuuder bolj po perstih stopa.
Je pa kopitna kost, ali vklonivn» kita, ali strelna kost, kapčni vezek, ali clo kopitni sklep naboden, so bolečine berž hude in konj zlo šanta, clo skozi ne stopa, ampak le po- perstih gre, nog» spred postavlja ali jo clo kviško derži — kakor zakovan konj. i •
Vbodeno stvar najti, je pred všim treba po verhu ceiiga podplata toliko roga porezati, da se cela dila cista vidi. Tiči žebelj ali kakošna druga spicasta stvar še v kopitu, zadene pri tem porezovanju kovač na-njo, daljniga preiskovanja ni treba. Je pa že viin padel ali ga je že kdo pred viin potegnil, moramo natanjko na vsako čer-no liso v rogu paziti, naj bo suha ali mokra; na tem mestu moramo potem toliko roga porezati, da pridemo na dno luknje, kjer je sokrovica ali gnoj zaseden. Tudi t«Iiko roga se mora tukaj odrezati, kolikor je loceniga, da se natanjko vidi, kam, kako in kako dalječ vbod pelje. Ni dosti, da le s preiskavnico sledimo po vbodu — vbodeno rano moramo toliko z nožem razširiti, da moramo s perstam noter do dna vboda, in se natanjko prepričamo, ali je kapčna vez kopitniga člena prebodena, kita, strelna ali kopitna kostnabodena, iili nadkopitna kost morebiti jelo razklana. To moramo s perstam otipati, scer je vse ozdravljanje slepimu enako, ki le po tami tapa. Odperta nam mora biti rana, da bomo vedili, kaj storiti, in da ne kapljica bolniga ne mora v nji zastajati.
Kakošnoupanje ozdravljenja' zamoremo pri vbodih imeti? — Je vbod še nov in nam je bil konj berž potem za ozdravljanje pripeljan bil, smemo dobro upanje imeti, če lih je bila kapčna vez kopitniga člena nabodena. Težavno bo pa ozdravljanje, ako se je že kostna kožica, kita ali kopitni člen močno vnel in se to vnetje po hudih bolečinah razodeva, in konj tudi potem na nogo-ne stopi, ko je vbodena stvar že viin potegnjena bila. Nikdar več se pa ne da konj ozdraviti, ako je nadkopitna kost v več kosov razklana; in teško kterikrat se da ozdraviti, ako je kapčna vez prebodena in si konja še le 4, 6 ali 8 dni po tem «zdravljati dobil.
Ozdravljanje vboda pa obstoji vtem, da 1) ž^ belj ali scer vbodeno stvar viin potegneš, 2) da čeni rog odrežeš, in 3) da rano vboda odpreš. t,
Rana vboda se pa odpre, da narpoprej z gl a vat o preiskavnico preišeš, kam rana pelje; potem vtakheš v rano votlo preiskavnico in po njenim žlebčku špičasti nož pelješ, s kterim rano tako prerežeš, da zamorešdo njeniga dna s perstam seči in tudi predivni osvalček vtakniti.
Gre vbod v strelo ali na strani strele, je treba včasih nekoliko strftle C^üna^ gobaste) proti dnu vboda z nožem tako spodrezati, da naredimo kotličkAsto rana. Namen te izreze je, da jearncFemo predivne osyal«
eke popolnama na dno vboda položiti, aato, da se rana ne more po verhu zarasti in na dnu zasedena sokrovica ali gnojnica zapreti; ktere zapor bi bil gotov zaderžek zace-lenja rane. Bolj popolnama ko se to 9pravi, hitrejši se bo rana zacelila; ne boj se tedaj, ako bi treba bila, tudi polovice strele odrezati; saj ta spet kmalo zrase.
Gre vbod krivo,' to je, povešno pot pod strelo navzad in seže do kite, kjer se na kopitno kost pripne, je nar bolje, ako v ravno tako z ložem razširjeno rano vbodemo zakrivljeno in na enim koncu špičasto šiVanko, ki je na drugim koncu za zavleko traka napravljena (Eiter-bandnadelj, in jo za\dej v petni jamici viinpripeljemo, da tako, brez vsiga druziga rezanja, z zavlečenim trakam to storimo, kar gori z\ vloženim predivnim osvalkam. Trak naj bo na dvoje vkup^položen, da rano dovelj spolne. — Ali smo pa trak na imeno^no vižo zavlekli ali ne, na vsako Vižo moramo po storjeni operacii pooljeno ali z svinčenim mazilam (Bleisalbe) namazani rahli predivni osvalčeksper-stam ali z votlo preiskavnico na dno vboda vtakniti, da tako vbranimo nevgodno zarašenje. Na ta osvalk se položijo še le te rdi predivni osvalčki poleg stielne jamice, in tako še zmirej veči osvalki tako dolgo, da je cela podplatna rana popolnama pokrita, ktera se pottm s trakam poprečno čez podplatni rob kopita oveže, da tako v dnu vboda položeno predivo terdno derži. Cez vst to se^ ovije še platnena cunja in nad kopitam rahlo priveže. Če je treba zo-jper vnetje in bolečine perve dni kopito z merzlo vodo močiti, naj^ se moči cela oveza.
Ce iztok členiniga mazila zdravniku razodeva, da _e kopitni člen prehoden in se ta prebod tudi s preiskavnico najti da, imamo ravno tako s pooljenim predivnim osvalkam členovo rano terdno zamašiti in nogo tako zavezati, kakor smo popred učili. Kako dolgo naj pa perva oveza na rani ostane, in kdaj jo imano prevezati, nam kažejo posebno bolečine. So bolečine se zlo pomanjšale, pustimo ovezo, kakor je, jjri miru, in če o 6 ali 8 dneh odpade, ali da je treba, jo prevezati, storimo to vedno s poglavitnim namenam, da se prtbod kapčne vezi za-celi; brez zacelenja členove rane ai misliti na ozdravljenje. To pa natora sama opravi s pomočjo vnetja, po kterim dobrotljiva mezga rano zaljepi.
Povsod je le na to gledati, kakor smo že rekli, da «e rataa od dna vim celiti začne, nikdar ne pa od zunaj, ker bi po verhu zaceljena rana le notrajne iztoke io raz-Ijive zaderževala in celenje branila.
Ako bolečine iz noviga kaj taciga naznanujejo, vzemi brez milosti zopet nož v roke in odpri rano in za-deržane razljive.
Sploh ni misliti, da bi zamogel zdravnik s kakšnimi posebnimi mazili takaj kaj pomagati; če si natori vse napotke iz poti spravil, in rano umetno zavezal, bo ona sama rano zacelila, ker ima sama nar bolji moč.
Če se rana gnoji in so še bolečine zraven, bojo mlačne kopve s kuhanimi otrobi, lanenim semenam ali ajbševimi koreninami i. t. d. bolečine potolažile. M er zla vod», kije pri bolečinah z vnetjem poglavno zdravilo, ne tekne več pri bolečinah z gnojenjem.
Kadar so pri podplatnih vbodih veči bolečine jenjale, in je konj za rabo pripraven, naj se mu pokrovna podkev toliko časa pribija, dokler močen rog ne zrase.
TIII. Od nadfeopltniga nastopa.
Vsaka rana po kakošni vunajni sili nad kopitarn, kjer pod kožo žilnati svitek leži, se imenuje nadkopitni nastop CKronentritt). — Iz tega se razvidi, da tiste gnojne ali gnjidave rane, ki predero izpod kopita viin, se ne smejo zmešati % nadkopitnim nastopam.
Spoznanje te bolezni je lahko; rana in bolečine jo razodevajo. Ker pa ni vse eno, kako globoko rana seže, je treitia tudi tukaj č vet er o stopinj razločiti.
STar ložji perva stopnja je, ako je pri nastopu le koža in roženi zgornji okrajk kopita ranjen.
Druga že Jiuji je, ako je pod kožo ležeči zlo občutljivi žilnati svitek ranjen.
Tretja še hujši stopnja je, ako je spredej nateg-njivna kita, ali pa na straneh kopitni hrustanec ranjen.
Če ter t a in nar hujši stopnja pa je, ako je clokap-čni vezek kopitniga člena ranjen.
Včasih že konj pri nar manjšim nastopu šanta, — vselej pa pri 2. 3. in 4. stopnji te bolezni.
Kako globoko in kam je rana segla, nam razodene preisfca.vnica, ali pa, ko smo rano z nožem razširili, notri peljani perst.
Le prav poveršne rane po nastopu so brez nevarnosti, — bolj globoko pa, ko rana seže, bolj nevarna je, zlasti če je kita ali pa kopitni člen ranjen, in če je gospodar bolezin več kakor i ali 2 dni zanemaril. Takrat je vselej huda.
Nar navadniši vzrok te bolezni že ime kaže, namreč če si konj z ojstro štolo druge noge na to stopi,— ali če se s zadnjo v sprednjo bije, — ali če je bil s kakšnimi vilami v nogo vboden i. t. d.
Ozdravljanje nastopa se ravna sploh po tistih vodilih, kakor žebeljni vstop ali podplatna otiska. Kdor zna te ozdravljati, zna tudi nastop.
Ako je na steni kiij ločeniga roga — proč ž njim noter do zdraviga. Ločehi rog porezati in v rani za-terjeno dlako s prijemniep do čistiga viia pobrati, naj se postavi konjeva noga na kozo, ali če bi mirno ne der-žal, naj se na slamo ali mehko zemljo verže, kakor sploh pri tacih operacijah, pri kteri se mora konj zvezati.
Ako je ločeni rog odrezan in se vidi, da žilna-ti svitek pod kožo ni ranjen, naj se položi nad pore-zani ojstri rob rožene stene in pod žilnati svitek ter dni predivni osvalk, ki se z voskim, nekterikrati okoli noge peljanim trakam tako oveže, dagori proti žilnatim svi-tku pritiska, da ga roženi rob ne tisi. Žilnati svitek se pa ne sme o vezati, in če je vnet in otekel, je treba več ur ali tudi več dni zaporedama merzle okladke čez-nj pokladati, ali pa konja v vodo postaviti. Oveza naj tako dolgo na nogi bo, da se sama zrahlja in odpade.
Če je podkožni žilnati svitek preboden, in rana še nova "ia ne preveč raztergana, skusi nar poprej raztergano kožo prav lepo vkup položiti, potem položi nanjo rahlih predivnih osvalkov in oveži jo s širokim trakam rahlo nar manj skozi 6 dni. — Merzli okladki so tudi tukaj potrebni. — Je pa rana že ene dni stara in se že gnoji, skerbi zato z nožem, da se gnoj nikjer zasedati ne more, ampak da lahko odteka ~ natora bo potem ran« sama zacelila; nikar je ne moti in ne draži z nobeno rečjo; samo to stori, da z mlačno vodo gnoj rahlo — brez vsiga brisanja — včasih spereš; toda nikar ne misli, da moraš vsako kapljico gnoja pobrisati; vedi, da gnoj je edino dobrotljivo mazilo, ki raztergane rane celi. Bog obvari, da bi ti take dobro gnoječe rane s kakošnimi ojstrimi mazili ali sklečimi vodami ozdravljal — strup so jim!
Seže gnojna rana p o d žilnati s v i t e k ne naravnost, izreži berž rog v podobi pol kroga ^^ notri do žilnate stene ali še nekoliko globokeje, in prereži podolgama žilnati svitek z ojstrim nožem tako, da bo gnoj lahko iztekal, in se potem rana od dna gori odperta derži. Če tega kmalo ne storil, bo gnoj razjedal pod svitkam in g^ tako spačil,
4a ga boš na zadaje — pa že prepözno — vunder prerezati mogel.
Sta ob enim tudi hrustanec ali kita vbodena, in je pervi čas že üamujen, ko se rana še sama po dobrot-Ijivim vnetju začeli, je treba še bolj skerbeti, da se rana io dna tako prereže, da zamore gnoj prosto iztekati; rana se rahlo zavezuje z pooljenim predivaia tako dolgo, dokler se ne začneta gnojna kita ali hrustanec z lepo rudečim mescam celiti.
Je pa kita že,od nadkopitne kosti odgnjila, ali če je tudi kapčna vez ondi ranjena bila, se zna rana le še tako zaceliti, da odpravimo ves ločeni rog na steni, žilnati svitek odkrijemo, ga podolgama iz vgnjide prerežemo, če jf, treba tudi kito prekoljemo , da pooljeno predivo do rane kapčniga vezka spravimo in ga ondi s precej močno ovezo tako dolgo obderžimo, dokler se kapčna vez neaa-celi in se kita spet z nadkopitno kostjo ne zarase.
Pri %astaranih nadkopitnih nastopih je treba vse, kar je bradovičastiga divjiga mesa, če ga ni preveč, s poštupanjem žganiga galuna (gebrannten Alaun) za-treti; če ga je pa veliko, ga čisto z nožem porezati ali z belim železarn požgati in novo rano napraviti, ki je v stanu se zaceliti.
Včasih ostane po bolezni žilnati svitek le bolj nap«h-ttjen; tak se odpravi včasih s kopvo v m er zli vodi in naj se večkrat z mokro slamo dergne.
W%., Od poprečnih razpok na steni.
Rog na roženi steni poči ali se razkolje včasih fo» prek ali počez (Hornkluft).	■
Primeri se to večidel po nadkopitnih nastopih in sploh po vgnjidah ali operacijah žilnatiga nad-kopitniga svitka, pri kterih se je kaj te žilnate sple-lenice -odrezalo. Znano je, da stene rog iz tega svitka rase; ko je tedaj ta na eno ali drugo vižo poškodovan bil, je zaostala za tisti «as rast rogUj in nasledek zaostale rasti je, da roga manjka in to je — poprečna razpo-kljma. Prav za prav je le začasno prejenjanje rasti steniniga roga.
Iz tega se tudi lahko zapopade, da se taka razpo-kljma nikdar ne zarase in da le takrat zgine, ko je pri Tsakim podkovanju stena porezovana bila, da je razpokljma zmirej nizji šla in zadnjič cl« odrezana bila. iz tega se pa ludi razvidi, da kolikor daljši pot ima razpoka od zgorej
doli, toliko dalje časa terpi, da zginej na perstni steni se rajta sploh llizo 1 leta, na pervi polovici stranske stene okoli 9 mescov, na drugi polovici te stene pa 4-6 mescov.
Poprečne razpokljine ne pomenijo veliko, in same po sebi ne potrebujejo nobeniga ozdrav janja, ker zdravnik tudi nič storiti ne more, kakor to, da da razpoko s smolo zamazati, da se prah va-njo ne nabira.
Le takrat, ko bi utegnila razpoka skozi in skosi skoz rog notri do žilnate stene iti, in bi ta razpoka ojstre robove imela in bi žilnata i^ena vun silila in še šipala, takrat je treba zdravnikove pomoči, ki v tem obstoji, da s kovavnim nožemojstrirob stariga spodej ležečiga roga za toliko poreže in ogladi, da ne more žilnate stene žaliti. Zgornji rob razpoke pa pusti pri miru ali ga k večimu le za toliko pogladi, da zamoreš v razpoko predivni osvalček položiti; na tega položi veči in terdo zasukan predivni osvalk med pokljmo in jo pritegni z ozkim trakam, kteriga čez konca podkve tako pelješ in privežeš, da terdno deržL Bolečine potem kmalo nehajo, da je le žilnata stena pod rogam. Tudi ni treba oveze prevezovati, ako je nisi tako rahlo naredil, da žilnati deli zopet viin silijo.
Od podolgaitia preklaue stene.
Pokljme podolgama (Hornspalte) so včasih brez vse nevarnosti, včasih pa se clo več ozdraviti ne dajo.
Ta različnost pa se ravna po gl o bok osti razpokef
— po njenim začetku, ali od spodej gori, ali od zgo-i rej doli, — po njeni dolgosti, — po kraju, ki je raz-počen ali na perstni steni, na stranskih stenah, — po zdravju nadkopitniga žilnatiga s vitka, — po lastnosti celiga roga, in po okoljšinah, v kterih konj živi.
Po vsim tem se ravna pomenlj^ivost bolezni in ložji ali težji ozdravljanje.
Večidel se začno te razpoke od spodej, namreč od spodnjiga nosivniga roba, in te so zdravniku velik«| ljubši, kakor une od zgorej doli,namreč od nadkopitnig« žilnatiga svitka.
Če je rog na sredi perstne stene razklan, se konjsko kopito vidi, kakor goveji p a r k e 1 j,. in zavolj teg» se imenuje ta razpoka goveji parkelj COchsenspalte).
Preklano kopito, čeravno je že samo po sebi napakami pride le takrat v roko zdravniku, ako je rog skozi in skozii preklan, da šiplje žilnate dele, ki se skozi razpoko silijo m vnamejo, da isacnö konj iantatk Teliko je {N^i tacib
razpokah na tem ležeče, ako se pokljina premiikuje ali t«, ker gibljivo razpočen rog draži in stiska med razpoko le», žeče žilnate dele.	, ..
Hudo je pri takih razpokah, ki sežejo od spodnjiga do zgornjiga kopitniga roba, tako, da kclikrat konj na nogo stopi, se premakne razpoka od spod gori'in se tako vselej rog zgorej iz noviga razcepi, če bi se bil že tudi zara-šati začel; zgornji rob roga dregne takrat tudi v žilnati svitekinga rani. Tako ranjeni in večkrat vneti žilnati si?i-tek se na zadnje tako spači, da ne more clo zdravigaroga narediti. In ravno zato se take od spodej gori segajoče in zanemarjene, dolgo terpeče razpoke ne dajo več lahko ozdraviti.
Vzroki so različni: ali pre suho zaderžanje kopit, da se rog preveč posuši in kerhek postane, — ali pa pre-mokro zaderžanje,ki razmeči rog, da se tudi rad skolje, kar se konjem, ki ladije vozijo, večkrat zgodi; — če pri tacih kopitih kovač ne obreže kopita nvno, in ne naredi ravne podkve, ampak tako, da ne leži po celim kopitu lepo in enakomerno ravno, se razkolje rog. Tudi se razkolje, ako kovač perstno steno, ktera mora nar bolj močna biti, preveč odšipne; — ako je konj podkev zgubil in bos po kamnitih, gerdih potih gre. Poslednjič tudi po operacijah, pri kterih se je mogel žilnati svitek kaj raniti, sledijo taKe razpoke.
Kakor poprečenih razpok kopita nobeno zdravilo zaceliti ne more, dokler se stari rog si sčasama doli pomaknil in poslednjič razpoka odrezana bila, — tako tudi podolgama razklaniga roga nobena moč ni v stanu popraviti, da bi se razklani rog zopet zarasel. Edina pomoč je, da kovač razpoke prav obrezuje in podkev umetno na-pravlja, dokterjsčasama iz žilnatiga svitka cel rog ne zrase, in se razpoka, ko je do spodnjiga roba prišla, poreže.
Vse ozdravljanje razklaniga roga naj v tem ol)-stoji, da 1} pripomoremo natori razpoko sčasamapo-polnama odpraviti, in 2) da vse iz poti spravimo, kar utegne živini bolečine prizadevati.
Jeroglespodej noter do žilnate s t e n e preklaa, se mora rog na mestu razpoke na steni v podobi špi-castiga kota /\ z odšipavnimi klešami in kovavnim nožem tako delječ gori odrezati, dokler razpoka seže; bela rajda dile se mora ondi tako delječ porezati, kakor delječ je morebiti že ločena ali saj toliko, da se žilnati podplat na robu kopitne kosti nar manj za 1 ali 2 linii odkrije. Odkriti Žilnati del ae a terdnimi prediviimi osvalki obloai
9T
in s trakam nepreterdo zaveže. Mora konj se potem na pot podati, se pribije podkev s tako široko in visokotanjko kapico, da derži ovezo. Derži oveza dobro, je vse ozdravljanje pri kraju.
Je pa rog noter do žilnate stene, pa skozi in skozi po celi steni preklan, se moia zgorej tikama pod žilnatim svitkam okroglat kos roga za 1 palc doli po steni in za 1 palc na vsaki strani razpoke odrezati, to pa čisto storiti, da nikodar nič razklaniga roga ne ostane ne proti svitku, ne proti žilnati steni. Je rog tako izrezan, se izreza s predivnimi osvalki dobro obloži in ti s trakovi terdno ovežejo.
Včasih že o malo dneh ni treba nobene oveze več; včasih je pa treba iznoviga zrašeni rog na imenovano vižo porezati, ker po pervim rezanju ne zrase vselej tak rog, da bi se povsod lepo vkup deržal. Včasih je slabe rasti rogu žilnati svitek kriv, če nima praviga življenja v sebi; takrat je treba, žilnati svitek rahlo podolgaina narezati, da. se moteUiU po teh ranah boljši oživi. Ato je žila&ti svitek tako popačen, da je bradovičast in žuljast, se mora z rude če žarečim železam rahlo po verhu nasmoditi. Po tem se,^ kakor smo gori rekli, rana vnovič zaveže.
Če se pa žilnati deli med razpoko silijo in se tako ošipljejo in vnamejo,in se to na stranski steni zgodi, je lahka pomoč na to vižo, da se zadnji rob razpoke toliko poreže, daje žilnati del stiske prost, — spodnji rob rožene stene se na tistim mestu za toliko linij okrajša, da ne leži podkev na njem, — zgornji rol) stene pod žilnatim svitkam se pa okroglato izreže, kakor je že po-pred povedano bilo; potem se izpod zgornje izreze po celi razpoki terdi predivni osvalki terdno povežejo , in sklenjena papučna podke/ Cpogl^j 37. stran) pribije, da oveza terdneji derži in je konj tudi za lahko delo pripraven. Samo po sebi se že razume, da ta podkev ne sme na sklanim mestu nobeniga žeblja imeti, ampak da mora prosta biti. —
Če je ta razpoka bolj spredej in na perstni steni, je pa že težji, oba robova razpoke dostojno saksel)! deržati, ako konj ne more pokojno stati.
Kaj je tedaj storiti, ak« ima konj ravno na sredi rog skoz in skoz preklan, ali z drugo beseda, ako ima goveji parkeIj? Železne špange, ki razpoke skup der-ze, niso dobre, boljši je takole storiti: Kopito naj se spo-dej poreže, kakor navadno pri podkovanju; potem naj se primeri podkev, na kteri se zraven razpočenih robov dve
srednji visoki tanjki kapici ia podtve potegnete, ki morate tako ležati, da branite, da rožena stena se «» tistim mestu ne more viin zmakniti, pa da se tudi proti žilnati steni ne pritiskuje. Je vse to pripravljeno, naj se poreže razpoka zgorej in spodej tako, kakor smo že gori razložili, zgo-rej okroglato ^^ , spodej trivoglatno/\. V razpoko podolgama pa naj se položijo terdni predivni osvalki, ki se privežejo z voskimi trakovi terdno. Nato sepjribije pripravljena podkev, in oveza po steni naj se zamaže s smolo ali s kolesnim mazilam fšmiram). Ce se zaveza »rahlja, se mora vnovič zategniti. Bast noviga celica roga se ojora od zgorej doli pričakovati, in to se zgodi, kakor sme že rekli, na perstni steni o 9 — iS, na stranski steni o 5 — 6, bolj zadej pa o 3 — 4 mescil.
OA strelne g^njlliue in streinisa rak«.
Strelna gnjilina (Strablfaule) je bolezin, o kteri se rog na streli luši in loči, in se iz nje ali njenih jamic smerdljiva gnojnica cedi, in konj na streli manjši ali veči občutljivost razodeva; včasihtudi zlo iania, pa ne vselej.
Vsacimu konju o vsaki starosti zna pe mnogih vzrokih začeti strela gnjiti. Gnjilina strele je pa včasih tudi z druzimi notrajnimi ali vunajnimi boleznimi združena; večkrat se tudi primeri, da je strelaa gnjilina še le nasledek kakošne druge, sosebno notrajne bolezni, ktero si natora prizadeva po streli iz trupla spraviti. Takrat .Je ta bolezin enaka mnogim človeškim lišajem ali garjem, M se na nogi, roki, glavi i. t. d. izpahnejo, da bi natora, kakor pravijo, slabo kri sčistila.
Strelni rak (Strahlkrebs] je pa nar huji stopnja gnjiline, pri kteri je vgnjida žilnate strele vselej zdru-zena s kakošno drugo bolehnostjo in ne ostane samo na streli, temu« se razširi nar poprej po bližnim žilnatim podplatu, po tem pa včasih clo po celim podplat«; dila je ločena, m iz razjedenih žilnatih delov, ki so včasih z divjim mešam in kervotočnimi bradovicami olrašeni, se cedi smerdljiva gnojnica, smerdljivimu siru enaka.
Kako se tedaj razloči po vunajnih znamnjih strelna gnjilina od raka?
Pri strelni g n j i 1 in i se cedi imenovana smerdljiva sivkasta gnojnica iz srednjestrelne jamice,rog
ie nenavadno mehak, gobast, semtertja tudi od spod-eiü^ecili zilaatih del»v ločen.
Pri strelnim raku je pa vgnjida že razjedi a strelni rog, in žilnata strela se vidi gola, vsa popačena, kakor smo jo gori popisali.
S temi boleznimi se pa ne sme zmešati tisto navadno nesmerdljivo potenje srednje strelne jamice, ki je streli k zdravju.
Strelna gnjilina napade eno, dve ali tudi vse 4 noge; rak večkrat zadnje, ko sprednje, redkokterikratvse 4.
Vzroki so: če konj preveč v gnojnici stoj;, ki strelo razjeda; če je kopito preveč na suhim in konj malo iz stale pride, zlasti če je kopito samo po sebi bolj osko, tesno ali stisnjeno, da petem pride strela od tal, se skerči in stisne, vname in po tem gnji'ti začne. Po pervim vzroku terpe bolj zadnje, po drugim vzroku pa sprednje noge; — če si konj kakošno spicasto reč v strelo zadere; če jo po terdih, kamnitih potih otiši; če se dila ne snaži, zlasti ko je konj veliko po blatu hodil, ali če v stali na ilovci stoji in se va-njo luknje vdero, v kterih gnojnica zastaja;— če kovač zadnjo stransko in petno steno premalo porezuje, da ne more strela do tal; če se strela preveč in včasih clodoker-vaviga porezuje, in se stranski jamici ne iztrebite čisto;
—	če je podkev predebela, preširoka s previso-cimi štolarai; če je kovač novo raao, novo vnetje berž s hudimi in z razjedljivinii mazili in vodami ozdravljal in tako vso strelo zdražil; — če je scer živina na kakošni bolezni bolna, ki se je na strelo prestavila.
Gotovo je, da se strelna gnjilma manjkrat najde pri konjih s plošnjatimi in polnimi kopiti in pri kmečkih konjih, ki po njivah delajo, kakor pri oskih in tesnih kopitih mestnih, presuho deržanih konj.
Upanje strelno gnjilino ozdraviti je včasih veliko,
—	raka ozdraviti pa ni skoraj nikoli mogoče.
Tista strelna gnjilina se bo nar ložje ozdravila, ki se je iz kakšniga vdarka ali vboda začela in ni preveč zanemarjena bila. Sploh se da vsaka strelna gnjilina raji ozdraviti, ki izvira iz kakošniga koli poškodovanja kopita, kakor tista, ki se je iz druzih bolezin začela. Ce ne moreš z umetnim ozdravljanjem strelns gnjilme v nekterih tednih ozdraviti ali saj poboljšati, je to že znamnje ter-v dovratne bolezni.
Kaiko se ozdravlja streha gnjilina?
Pervo je, da strelo z vodo čisto zmijes in natanjko preišeš: ali ne tiči v nji kakošna \bodena ali scer zaba-
H *
Sana stvar; —to moraš narpoprej s prijemnico ali majhnimi klešicamivun potegniti. Potem poreži čisto noter do nar manjši špirice ves rog, ki je morebiti ločen. Najdeš kakošin gnojin tvor v srednji jamici proti peti, {jrereži ga, da gnoj izteče, in rano potem zamaši s predivnim osvalkam, Ki si ga v svinčenim jesihu (Bleiessig) namočil. Ko pa predivo pokladaš v jamice, dobro si zapomni, da ga za-bašeš notri Jo dna in ga terdno ovežeš. — Potem glej, da se kopito na suhim in snažno derži. Le takrat, ako gnjilina izvira iz presuhiga roga, ga omehčaj z o vezanim frišnim kr a vjekam, ali s kislim zeljem, ali samimi pertenimi cunjami, ki se z merzlo vodo močijo. To se pa ne dela zavoljo strele, ampak zavolj presuhiga ce-liga kopita. Zato se to ne dela, kakor pri vnetjih, v eno mero naprej,ampak vsaki dan le ene ure; potem pa postavi konja na čisto, snažno, suho steljo. Zato je tudi dobro , ako se tak konj za kaki 2 uri vsaki dan v vodo postavi , potem v suho stalo. Kolikor manj le moreš oveži nogo, zakaj bolj ko je strela na prostim zraku, bolj se počuti in prej okreva.
Ako si o začetku in pri nezastarani gnjihni tako ravnal, ti ni treba nobenih druzih štup in zdravil, ne žganiga galuna, ne rudečiga precipitata, ne apnene vode i. t. d, ^ki so o začetku še clo škodljivi.
Če se pa konj premalo na suhim derži, potem je treba, sušivnih zdravil, ki so: s i r o vi g al li n (roher Alaun svinčeni jesih.
Je pa gnjilina že bolj očitna, zastarana, smerd-Ljiva, z di^im mešam vunder ne preveč združena, je pa že treba susivnih in nekoliko razj edivnih zdravil, ki pokončajo obilo mesno rast. V ta namen služi poštupa-nje rane in predivniga osvalka s žganim galunam (gebrannten Alaun}, z rudečim precipitatam (rothen-Queksilberpraecipitat) zmešanim s štupo hrasto ve skorje, ali pa namakovanje predivnih osvalkov z vodo bakre-niga vitrijola (Kupfervitriol), ki se napravi, če se i del (postavim 1 kvinteljc) bakreniga vitrijola v 24 delih ^postavim 24 kvinteljcih ali 6 lotih) vode raztopi, v steklenici (flaški) spravi, in po potrebi rabi (postavimo zjutraj in zvečer predivni osvalk namoči in na rano poklada, dokler se ne očedi),
*) Med galunam in galunam je razloček. Sirovi galun (roher Alaun) ni tako hud in le suši — žgani galon (gebrannter Ajaun) pa razjeda ia suši.	' =
Kako se ozdravlja strelni rak ?
Strelniga raka scer tudi ozdravljamo, pa ga malo kterikrat ozdravimo, zato ker večidel jzvira iz notrajnih vzrokov, kterih odpraviti nemoremo. Če tudi celo strelo porežemo, pa nzjeda rak bližne dele.
Vunder se moremo ozdravljanja lotiti, brez da bi gospodarju veliko upanja dali. Od nedolžniga mazila do nar hujšiga strupa je že vse poskušeno bilo.
Kar pa zdravniška umetnost pri ti bolezni veli, je tole. Je veliko dirjiga mesa, gob ali druzih izrastkov na streli in na dili, ne zgubljaj draziga časa in vzemi nož v roko, ter po reži kar je preveč izrašeniga; potem smukni še z rudečožarečim železam poverh, da pokončaš rakovo gnjezdo in poživiš gnjidave dele. Potem oveži rano s predivnimi osvalki, ktere namočiš s tinkturo lopatike in mire (Aloe - und Myrrhentinctur) in derži kopito suho in snažno, kator smo že gori priporočili.
Nar večkrat se je zoper strelniga raka naslednja rakova tinktura poterdi a, ktero je po mnozih skušnjah konjski zdravnik Hofman v kobilstvu Bab olna naOger-skim poterdil, da že v 4 do 6 tednih strelniga raka ozdravi. Imenovani zdravnik je to zdravilo skrive rabil, dokler mu ga hi vikši vladarstvo za 2000 gold, odkupilo in potem razglasilo vsakimu za poskušnjo. Skušnje ga niso vselej poterdile — vunder je včasih pomagalo, in zato ga podamo tudi našim zdrarnikam.
Obstoji pa ta rakova voda iz 4 granov be lig a ar-zenika Cmišice, weisser Arsenik), 1 kvinteljca vjedov-niga k al j a (Aetzkali), 1 kvinteljca lopatike v štupo stolčene (Alotf-PuJver) in dveh «ne očišene ali destilirane vode. Ta strupena zmes se hrani v terdno za-mašeni in dobro spravljeni steklenici za rabo , in kolikor se je za enkrat potrebuje, se je vlije v drugo steklenico. Rabi se pa takole: Vse, kar je rakovih izrastkov po streli, se čisto z noženi poreže, in cela rana potem z mlačno vodo izmije; potem se predivni osvalk v imenovano rakovo vodo pomoči in vsak dan trikrat se rana ž njo pomaže, dokler se ne začne sušiti; ko se pa začne že sušiti, le dvakrat na dan. V strelne jamice se poštupa štupa ž gani g a
Napravlja se pa ta voda takole: Nar poprej se vzame drobno xmletiga beliga arsenika 4 gr. — potem se priJene 1 kv. vjedovniga k al ja, in se vlijete 3 unci destilirane vode na-nj, da se arsenik in kali raztopit»; potem se še le pridene lopatična štupa.^.^,.^;,
galuna in lopa tike, in se potem s predivam terdno zaveže. Se začne rana sušiti, je to dobro znamnje, in včasih se —kakor Hof m an pravi — rak že o 4 — 6 tednih ozdravi. Ker se ta voda kmalo spridi, je treba vsake 4—5 dni si nove napraviti dati.
V naši živinozdravniški šoli se strele rak, ako ni še z drugo neozdravljivo boleznijo združen, z dobrim na-sledkam takole ozdravlja:
Nar popred se nosivni rob krog in krog dostojno poreže, in kjer k«li se kaj ločeniga roga najde, noter do zdrave zveze čist« z nožem otrebi. Po tem se bojo rakovi izrastki povsod pokazali, kteri se morajo berž s trebušnim nožem do čistiga porezati, iz njih tekoča kri pa z žarecim železarn ustaviti. Ko se je to storilo, se položi v zgorej imenovano rakovo tinkturo pomočeno predivo po celi rakovi in gnjidavi rani; na to predivo se položi še druziga suhiga prediva, da se rana terdno s širokim trakam čez kopito oveže. Boljši kakor imenovana trakova oveza, je pokrov-na podkev takrat, kader konj delati mora; ta podkev mora na vsaki strani še eno kapico imeti, ki roženo steno skup deržite. To ovezilo se pusti 2 dni na jniru; potenl se preveže, in vse kar se morebiti ločeniga roga najde, noter do zdrave in terdne zveze čisto in gladko poreže. Pri bolj mokrotni gnjilini se rana s žganim galunam potrosi, drugi rakovi izrastki se pa z imenovano tinkturo pomočijo; čez vse to se polože predivni osvalki, in posebno strelne jamice se z njim terdno zabašejo. Ta cela zaveza se s pokrovno podkevjo priterdi. Pervi čas preglej rano vsaki drugi dan, pozneje pa vsaki 3. ali 4. dan, in pridno porezuj ločeni rog ali rakove bradovice. To sto-rivši boš včasih v kratkim vidil lep in terden rog rasti. Ovezuje se pa rana še tako dolgo, dokler močen rog krog in krog žilnatih delov ne pokriva.
Ako smo pa z nožem celo strelo porezali, ne smemo pričakovati, da bi spet gibčna strela zrasla, kakor je poprej bila, ampak debela, terda, rožena strela se naredi, ktera ne opravlja svoje službe nikdar popolnamä več.
Ako se je pa strela le zlo skerčila in pomanjšala, bo železna strela pripomogla sčasama k boljši strelni rasti.
Pri strelnim raku iz notrajnih bolezin skušamo tudi notrajne zdravila. Scer dobro rejene konje je prav, s drisko čistiti (laksiratij; zato jiindamo po4 ali 6 lotov dvojne soli (Doppelsalz)zmoko in vodo,enkrat na dan, dokler jih driska ne prime. Še močnejši dristilo pa je
ioa
lopa ti k a C^^oe^, ktere damo 2 ali 3 lote na enkrat, z ravno tolik» mjil» aM žajfe v 1 ali svalka zmešane. Če pa lopatik» ŽiTini damo, moramo 5f dni počakati, preden ji je vnovič damo, ker konja po lopatiki ne začne berž sperati, ampak še le o f ali 2 dneh. Kadar konja laksini, «aj se rou rfa večkrat moke ali otrobov piti, in naj se goriteje odeje; druge piče naj se mu ta čas manj daje. Z lopatiko se mora varno ravnati; je hudo zdravilo. — Po driski se daje tudi žvepljeni cvet (SchwefelWumen), ali sirov iintimon (froher Spiesglanz) Škrat na dan- po lotu —„več dni xaporedama.
Če vse to nič ne pomaga, da rak zmirej naprej sega, pa je konj vunder še za vožnjo, naj se rabi eno ali drugo sušivno aaravilo, in podkev s pokrov am naj se pribije, da dela dokler more. Če je pa že zlo ob moč prišel, daj ga konjedercu.
Vatvovati je, da drug adrar koaj ne stoji na mestu rakoviga, ker se je bati, da bi raka ne nalezel.
XII. ad votle stene.
^ ,.,Če se zavolj b3lne bele rajde rožena stena od dile (^ali roženiga podplata) na kakošnim mestu odstopi in loči, se inienuje to votljina stene (hohle Wand).
Poglavitna vzrckavotle stene sta dva, in po teh je tudi votla stena dvojna; ena se imenuje votla stena iz vunajnih, druga iz notrajnib vzrokov. Ta razloček je silno imeniten za to, ker je veliko hujši, če se stena po notrajnih vgnjidah loči, kakor če se loči le po vunaj-n i m poškodovanju.
Votljina po mnajnih vzrokih.
Vzroki tako imenovane vu naj ne votljfne sorraz-mehčenje roga bele rajde po obilni moči (posebno pri konjih, ki ladje voz^o), po gnojnici, vtisi peska in kamnja pod podkvo v belo rajdo, sosebno na stranskih stenah. Tudi preobilno porezovanje kopita, ali če se podkev vötia napravi, žaleča poskuša i. t. d. Včasih se le g rab nji t belo rajdo narede, da je na tistim mestu bolj slaba; včasih se pa vdžre bela rajda popolna m a, tako da se na tistim mestu stena od dile popolnama loči, žilnati podplat vtisne in konj šanta. Votljina pa ne seže gori po steni; in to je razloček med vifnajno in notrajno votljfno. Plošnjate in poltte kopita so temu nar bolj pod-veržene.
Pomaga se ti bolezni s tem, da se pervič vsi vzroki odpravijo, indaseskerbi za obilniai in bolj zdravo rast rogu z imenovanimi kopitnimi mazili.
Če konj zlo šanta in je lopito vnetö, se pokla-dajo merzli okladki po kopitu.
Podkev naj se tako naredi, da po celim zdravim okraju enako leži, ločene rajde se pa komaj dotakne. Da se blato v votljmo ne zabasuje, se zamaši s smolo in s pre-divam obloži.
Votljiy.a po notrajnih vzrokih.
Ta je huda; sreča je le, da se malokterikrat primeri. Bolezin obstoji tukaj vtem, da žilnata stena gnjije in se potem rog loči. Spozna se, da se ne vidi le na beli rajdi bledi, zabuhnjeii žilnati podplat, ampak je tudi s černo smerdljivo gnojnico pekrit; če vtakneš tukaj tanjko jekleno preiskavnico v lukajo, sežeš lahko po nji med roženo in žilnato steno gori.
Posebna lastnost te votljine je, da zna mesce in leta terpeti, brez da bi se zlo poifiujšala; med tem santa konj bolj ali manj. Če lih iz žilnatiga svitka dober rog rase, — kakor hitro do gnjidavniga mesta pride, se rog loči od žilnate stene in tako gre ta reč zmirej naprej, če se ji iz korenine ne pomaga; včasih se pa clo ne da ozdraviti.
To pa v tem obstoji, da odpravimo rog, dotlej votljina seže, brez milosti proč, (z odšipavnimi kleša-mi in kovavnim nožem) če je treba, noter do žilnatiga svitka in čez in čez. Nar manjši ločena trohica mora proč priti da žilnata stena pred nami odperta leži.
Je ta pred nami odperta, ni nič druziga storiti, kakor da rano terdo in terdno ovežemo ssuhim predivam^ ktero, če so bolečine hude, namažemo z oljem ali s vin* čenim mazilam (Bleisalbe); — oveza naj leži, četerdno derži, brez jo prevezati.
Se je po steni bela, suh», neobčutljiva kožica naredila, je to znamnje, da ssnamo ovezo proč djati, da pride rana s čistim, oživljajočim zrakam v dotiko. —i Kakor hitro pa vidiš tanjko rumeno kožico, je to slabo znamnje, ker iz tega prevlečka se napravi spet vgnjida. To kožico moraš berž porezati, steno vnovič ovezati, in boljšiga roga pričakovati.
Včasih je notrajnih zdravil, kakor smo jih pri strelnim raku nasvetovali, potreba.
Le pri inl»ii||r^ bobrih konjih se splalite^ako dolgočasno ozdravljanji...
XIII. Od |ti|||llne in izreze feopUnisa hrustanca.
Kadar kopitni hrustanec gnjije (Hufknorpelge-schwürj, ni druziga pomočka, kakor da se gnjili kos ali pa celi hrustanec izreze (Kncrpelschnitt).
Francoski zdravnik La Fosse starji, je bil pervi, ki je o sredi pretekliga veka, kopitni hrustanec izrezal in to operacijo popisal.
Preden se pa ta precej teška in vunder potrebna operacija stori, se mora gnjiliiia kopitniga hrustanca gotovo spoznati. Spozna se pa:
1)	da najdemo vgnjido (Geschwür) v nadko-pitnim žil na ti m svitku na tistim mestu, kjer hrustanec leži', na straneh ali na peti, iz ktere se smerdljiva gnojnica cedi;
2)	preiskavnica Cj^klena) nam mora pot do hrustanca naravnost alizorinkipokazati;takevgnji-dne poti se imenujejo pijavke (Fistel);
3)	s preiskavnico moramo na neko ter d o reč, to je, hrustanec, zadeti; in če pijavko prerežemo, moramo s perstam terdi in goli hrustanec pošlalati.
Če vso sovkrovico in gnojnico čisto z gobo pobrišemo, zamoremo včasih tudi nagnjiti hrustanec vi d i ti; znamnja vgnjide so pa: nagnjiti hrustanec je rumen, kakor žeplo ali pomaranča, je mečji in cunjast, nima več hriistančne kožice, včasih ga je nekoliko že odgnjilo, da se da s prijemnico viin vzeti.
Je hrustančna gnjilma potem takim gotova, ni no-beniga druziga pomočka na svetu, kakor nagnjiti delali pa celi hrustanec izrezati; če je njegova sosedsčina
fnjidava, se oskruni iznoviga ostali kos, iri ne bo miru, okler ne pride celi hrustanec iz kopita.
Gnjilma hrustanca se zna od zgorej doli. to je, od žilnatiga svitka začeti, ali pa od spodej gori, postavimo po vgnjidnih žebeljnih nastopih, po zakovanju, po vgnjidnih podplatnih otiskah. Veliko huji je, če gre vgnjida od spodej in od znotraj na hrustanec, ker ie to znamnje, da je že več druzih bližnjih delov gnjidavih, kar ozdravljenje hudo zavera in stori, da tudi po izrezanim hrustancu se noga ^ ozdravi. ,
Oždravljivost seterfaj rävna 1") potem, kako je žil-nati svitek in okoljsina pijavke. Ni vnetje in bolečina in otekljina tukaj prehuda, ni žilnati svitek zlo terd, — veči ye upanje dobriga izida; Ji) manj ko je druzih bližnjil äelov vgnjidnih, boljši je; za to je nar nevarfliši hrustaicova vgnjida takrat, ako izvira iz zakovanja, že-beljniga nastopa, podplatnih otisk; je na tem veliko ležeče, a!i je sc er konj zdrav in dobre kervi, ifl 4) na starosti, ker pri mladih konjih je hrustanec tanjšiinbolf gibčen, se tedaj tudi lože izrezati da. Je konj že čez 1» let star, je hrustanec že večidel košen, se tedaj tudi izrezati tfe da. Predeli' zdravnik »e k izrezi hrustanca pripravi, mu je treba prevdariti: alito le en kos hrustanca) odrezal, ali pa celi hrustanec ižrezal.
Sta käza in žilnati svitek okoli vgnjide še po-polnama zdrava, gibljiva, malo otekla in vneta, —ni vgnjida velika in ne z druzimi boleznimi združena, — ne terpi vgnjida še dolgo časa, — se ni iz notrajnih kopitnih bolezin začela, ampak iz kakošniga vunajniga vdarka, vboda ali otiske, in je gnjilina na zgornjim kraju hrustanca, — je scer živina zdrava, in »atore moč, rano ozdraviti, velika, — takrat se je nadjati, da se bo z od-rezo le nagnjitiga hrustanca rana zacelila, brez da bi treba bilo, roženo steno na tistim mestu odrezati in potem celi hrustanec izrezati.
Ako pa vse to ne govori za odrezo le samiga nagnjitiga hrastanca, takrat se ni obotavljati, ampak brez zamude, raji danes ko jutri, celi hrustanec izrezati, da vgnjid« dalje ne sega.
Od izreze celiga hrustanca,
Sm» se nam-eniH, celi hrustanec izrezati, je treba nar poprej vse orodje si pripraviti, kteriga bomo pri ti opefaCii potrebovali:
H ti operacfi je potreba 1) veržaja fto je vervi, konja ra tla vreči in ga pri operacir deržati), 3) po-polniga kovavniga orodja, 3) več močnih pomagavcov, 4) kopitniga iioža ^ufmesser) 5) glavčaste preiskavnice, 6) špičastiga noža, 7) trebuhastiga noža, 8) 1 kaveljha za privodnice, 9} 2 tumpastih kave njev, 10) 1 prijemnice, 11) morske gobe, 12) platnenigamehkiga povoja 4 čevlje dol-ziga, 2 palca širociga, ki je blizo srede tako »rerezan, da se zamore dalji konec skozi to prerezo peljati, 13) laški-ga ali laneniga olja 14) suhiga prediva, 15) voskih trakov.
Pri ti operacü, ktera je med vsimi kopitnimi operacijami aar težji, naj se zdravnik sosebno tega varje, da žilnatiga svitka, iz kteriga stene rog rase, brez potrebe f op rek ne prereže, in da kapčniga vezka ne poškodje, čeravno so nove sknšnje učile, da vrezanje kapčnih vezkov ni ravno tako silno nevarno, kakor se je kadaj mislilo; nevarno je vunder vselej in popolnoma ozdravljenje zlo mudi. Ako je kakosno veči privodnico prerezal, bo scer kervotok operacii nadležen, scer pa ni nevaren, marveč večkrat še dobrotljiv; če je preobilen, se žilica zaveže in kri ustavi.
Večkrat zadene zdravnik še le med operacijo na težave, kakoršnih poprej'yvediti ni mogel; kakor: da je hrustanec košen, —• da gre proti notrajnim kopitnim delam več pijavk, po kterih se gnojnica nabera, — da so kite, vezki, členi bolni, — da je kopitna kost razjedena, — da je kapčna vez bolna. Vse to so znamnja, da bd ozdravljenje težavno, ali clo nemogoče.
Preden se zdravnik operacije loti, je prav, ako se kopito poprej s toplo kopvo osnaži, omehča in tako za rezanje bolj pripravno stori. To je za zdravnika in konja boljši. Konj se verže potem, kakor za vsako drugo operacijo na mehko zemljo, na slamo, na suh gnojen kiip — z eno besedo, da mehko pade.
Potem se bolna noga iz zadergnice vzame, une tri pa ostanejo vkup^ zvezane, ktere dva pomagača z vervijo terdno deržita. Če je bolna noga, postavimo zadnja noga, se mora nad kolenam sprednje noge, je pa sprednja noga bolna, se mora na zadnjo nadskoknimčlenam(zadnjim kolenam^ terdno privezati, tode ne z vervijo, ampak z dva palca širokim iz konopnine spletenim pašam se tako priveže, da se pas na sredi v zanjko zloži, ktera se na binceljnu ali nad binceljnam okoli noge zadergne; ta za-dergnica je ob enim tudi stiskavnica kervinih privodnic, da kri iz njih preveč ne teče. — Preden se pa zadnja noga na sprednjo priveže, se morajo une tri skup zvezane nazaj potegniti; če se pa sprednja noga na zadnjo priveže, se potegnejo une tri naprej, da se zamore bolna noga na
fori imenovano mesto tako privezati, da vselej tista stran opita, ktera se ima rezati, prosto navzgor leži, pripravna za operacijo.
Zdaj je treba natanjko še enkrat bolno nogo preiskati ia določiti, ali se bo le en kos hrustanca, aU celi hrustanec izrezal.
Je zdravnik sklenil, celi hrustanec izrezati, se to takole zgodi:
Nar poprej se poreže spodnji rob,kakor pri pod-kovanju, in zlasti se stena bolne stram okrajša. Potem gre zdravnik z ojstrim kovavnim nožem na steno bolne strani in jopoprek od pete noter do perstne stene pod nadkopitnim svitkam kakor delječ hrustanec seže, odreže, in proti spodnjima robu stene oblokasto za toliko poreže, da v sredi žilnata stena nar manj za 3. četert palca (3/4 cola) po širokim prosta leži. Ob enim se mora rob rožene stene povešno ravno tako odrezati, da se zamoie nož v precej špičastim kotu pod hrustanec spraviti. Zadnje tanjke rožene lege pod svitkam in v izrezinih kotih rožene stene se potem z ojstrim kopitnim nožem popolnama porežejo.
Je žiinati svitek s žilnato steno vred za toliko roga prost —česar se je lahko s perstam prepričati, je i. del operacije končan.
Zdaj se gre z votlo preiskaviiico v vgnjidno pijavko noter do dna; po njenim žlebčku se pelje potem šp i časti nož, in s tem, da ročnico noža doli pritisneš, se vzdigne nož v preiskavnici in precepi kožo podolgama, nar poprej navzgor noter do zgornjiga robu hrustanca, potem pa tudi naravnost tako navzdol skozi žiinati svitek notri do žilnate stene, na dvoje. Potem se vzame trebu-hast nož v roko, in se še to, kar se poprej ni popolnama do hrustanca prerezalo, prereže, — in potem se (od prereze proti kotam rožene stene) žiinati svitek od žilnate stene in poslednjič tudi od vsiga Jirustanca odreže , kar naredi 2 kožni capici, kteri dva pomagača s tumpastim kaveljnam primeta in saksebi deržita.
Leži' potem takim vunajnaplat hrustanca prosta pred nami, se rascepi z nožem na nagnjitim mestu podolgama skozi in skozi; to storivši, se začne ena stran z ostjo tre-buhastiga noža od kopitne kosti spodrezovati, in kadar je spodrezana, se prime s tistim kaveljnam, ki se kavelj za privo d nice (Arterienhacken) imenuje, prosti kos hrustanca, se vzdigne kolikor je moč, in se rahlo odreže ol spodej ležečih vezkov proti prostim koncu, in se iz rane vzame. Nož se mora pri tem rezanju tikama po notrajni hrustančni plati peljati.
Je pa hrustanec na zadnjim petnim ali pa sprednjim proti perstni steni ležečim koncu nagnjit, se ne sme, kakor smo pred rekli, svitkova koža na dvoje razcepiti in tudi hrustanec se mora ves, kakor je dolg, brez ga razcepiti, izrezati.
lÖ»
Je hrustanec na eno ali drugo vižo izrezan, aaj se s perstam poise: ali ni nikjer kakošen košček zaostal , ki se mora z nožtm varno izrezali, brez da bi se kita ali kaksona vez poškolovala, in s prijemnico viin vzeti. Z eno besedo: vse se mera počistiti, vse ojstrine porezati, daje rana povsod čisto gladka. Pregledati je sosebno: ali nI kapčna vez prerezjna, kar se iz členoviga mazila, ki se viin cedi, spozna. To ni scer ravno nevarno, vunder bo treba potem za posebio ovezo skerbeti, da se ta rana zamaši. Poslednjič se imajo tudi vgnjidni robovi na. razcepljeni koži gladko poresati, da se potem lepo vkup zložijo.
Je to vse storjene, se izmije cela rana z raerzlo vodo; kožne capice se lepo vkup položijo in na spod ležeče dele pritisnejo. Ta sklad rane je silno imeniten , da se rana hitro zaceliti moia.
Na tako sklenjene in enakomerno pritisnjene kožne capice se od vsih strani aredivni asvali<i tako polože, da, ko se povežejo, povsod enakomerno na spod ležeče dele pritiskajo.
Pripravljeni ovezni trak se na nadkopitni svitek na-zanklja in čez predivo po rani tako terdno nategne, da oveza dovelj na svitek tiši. Ko pa povoj okoli svitka pelješ, vedno glej, da capice svitkove rane niso nikjer sak-sebi stopile.
Na nasprotrii strani konca povoja na križem gresta, in če je potreba, se večkat na križem čez rano potegneta da oveza povsod enako, nikjer preveč nikjer premalo ne tiši.
Sta konca povoja bila dvakrat zavozlana, se čez nadkopitni svitek položeio in proti žilnati steni obernjeno predivo s povojnim robam vred nekoliko kviško vzdigne, da se še enkrat pogleda, ali je rana lepo poravnana — in če ni nič popraviti, se opravi potem oveza po steni.
Iz tega se razvidi, da ste dve o vezi potrebni: ena čez nadkopitni svitek, druga po steni.
Zastran te stenine oveze ni nič druziga opomniti, kakor da se navadno naredi; le na to je treba gledati, da se zlasti proti zgornjim Dbu terdno nategne, ker scer ondi rado divje meso rase, kar celenje rane mudi in živini veliko bolečin prizadene.
Dobro je, da je senina oveza še bolj obvarovana, da se poverh vsiga še cdo kopito z bornim (grobim) plat-nam ovije in okoli hincel-na priveze.
Je vse to storjeno" naj konj vstane^ in dobro odet. V stalo gre.
Ül>
Operacij»je zdaj opravljena inzdravnik je storil, kar je mogel. Potem mora natore zdravilna moc svoje delo začeti, zdravnik jim more v tem le na pomoč biti.
Se rana lepo celi, ne bo bolečina nikdar tako velika, da bi konj s celim kopitarn na nogo stopiti ne mogel.
Gre ta reč take srečno, naj konj vedno pokojno v stali 10 ali dni stoji; o tem časa se rana zaceli. Po tem takim ni nobene oveze potreba, ali pa le labke oveze po steni, na svitku pa le toliko, da se spodle-žeči žilnati deli rahlo nazaj derže, da izpod kože ne si" lijo. Tudi bolečine morajo o tem času popolnama ali saj toliko jenjati, da se zamore o malo dneh, ko se je po žilnati steni s pomočjo zraka (ljufta) terda kožica naredila, konj podkovati, in z ovezo ali tudi brez oveze za lahko delo rabiti.
Nar krajši čas, o kterim zamore konj z ovezo in podkovan za lahko delo biti, ali na paso iti, je 3tedne — včasih terpi to tudi 4, in če je žilnati svitek zlo pokvarjen bil, tudi 6 tednov. Se ve, daje to le upati pri scer zdravim konju.
Velikrat se primeri, da iz zarašeniga žilnatiga svitka o začetku ne rase terdin rog, — takrat ni nič druziga storiti, kakor tak slab rog täko dolgo porezovati, dokler ne začne terdin rog brez vse napake rasti.
Če se pa med celitvijo rane kaj nenavadniga primeri, da bolečine »e nehajo ali se še povikšajo, da se konj komaj s perstno steno tal dotakniti upa — odveži nar poprej stenino ovezo, in poglej , kaj da je? ali je morebiti žilnata stena med robovi rožene stene všipnjena, in odtod bolečina? — Je taka, o d rež i všipnjene ia vnete žilnate dele z nožem, položi t er dne predivne osvalke v roženo špranjo in privezi iih k oskimi trakovi prav terdno. Bolečina se bo do druziga dne zlo potolažila.
Če pa vzroka bolečin ne najdeš na steni, poglej pod predivo svitkove oveze: ali ne najdeš morebiti ondi členoviga mazila kaj, ali še tekočiga kakor olje, ali že sterjeniga kakor rumena žolča? — Je taka, se mora svit-kova oveza odvezati; na mesto prerezane kapčne vezi se mora čezležeča koža terdno pritisniti, in oveza iznoviga zavezati. O 48 urah jenjajo bolečine, ako je bilo^to prav storjeno.
Če pa do prerezaniga mesta kapčne vezi ne moreš s kožno capico, da bi ž njo vezkovo rano zaperi in ma-zilotok vstavil, položi pooljeai predivni osrillk čez njo, in terdno zaveži.
iiš
ide pa »e tii ne tam nič napčniga ae najdeš, kar bi utegnilo krivo biti hudih bolečin, je to znamaje, da so bližnji deli vneti. Ta je pa slaba, ker spricuje, dasc«r živina »notraj oi «drava. Od konca me'rzli «kl ad k i, — pozneje töple ko p ve, in tudi no trajne zdravila ne bQjo pomagale veliko.
Ako pa zdravnik noče celiga hrustanca izrezati, ampak le kos nagnjitiga, naj takole ravna:
Z votlo preiskavnico se gre na doo pijavke, po njenim žlebčku se peJje špicasti nož noter, s kterim se koža naravnost gori do zgornjiga roha kopitniga hrustanca precepi; ta prereza kože se s irebuhastim nožem tudi na-v8d«l proti obcobku roga podaljša. Poteaot se na vsaki strani od kraja capica podreže za toliko, da se vidi, koliko je nagnjitiga hrustanca; ti kožni capici se potem okoji zavihate, in z ojstrimi po ravnini zakrivljenimi škarjami se poreže vse, kar je gnjidaviga po robovih rane. Pomaga-vec derži s tumpastim kaveljnam ranine robove saksebi; zdravnik poreže vso bolno, vnuzano rujavo tkanino z nožem in prijemnico, in pripravi tako nagnjili kos Irustanca, da se vidi, koliko ga je. Potem zabode ost trebuliastiga noža v zdravo mesto hrustanca tikama vgnjide, iu gre ž njim krog in krog nagnjitiga dela, ter ga čisto izreže. Ali naj se okrogel, ali okroglo-podolgat, ali trivoglat kos izreže, to se ravna potem, kakor je hrustanec nagnjit.
Je nagnjiti kos hrustanca izrezan, se poreže se čisto vse, kar je bolne tkanine krog in krog, ki se po vmazani rujavi barvi razodeva. CIo nie gnjidaviga ne sme v rani ostati; vse se mora čisto in gladko izrezati.
Je to storjeno, se morajo, kakor smo že pri poprejšnji operacii rekli, ranine capite tikama vkup skleniti, na spodležeče dele povsod enakomerno pritisniti, in tako zavezati, kakor je že pri uni «peracu razloženo bilo.
Noter po dt. k večim do 7. dneva se 1k) pokazal», ko bomo ovezo odvezali: ali se je rana lepo in do do-briga zacelila — ali se celiti noče, in bo treba, celi hrustanec izresia^ti.
« i iOd »tereze cele dlle ali roasenigay podplata.
Dil o izrez ati se pravi: belorajdo prerezati, tako dilo ali roženi podplat od rožene stene in od spodležečih žilnatih delov ločiti in s kopita sneti.
Kdaj se ima dila z noge sneti, smo pri kopitnim vnetju in poddilnih razljivih mnogoverstnih bolezin že spomnili; tukaj le to še rečemo: če najdemo le polovico dile z roženo strelo od spodležečih žil-natih delov ločeno, je pametniši, celo dilo sneti, kakor le posamesne odločene kose odrezati. Če celo dilo snameifio, ne prizadenemo živini toliko bolečin, in cela dila hitrejši in lepši nova zrase, kakor če imajo le posa-mesni kosci iz noviga izrasti.
Kakor hitro najdemo razljiv podločeno dilo na kakšnim mestu, prerežemo ondi belo rajdo, in gremo z nožem tako delječ po beli rajdi naprej, dokler ne pridemo do terdaiga zdraviga, — potem se še le ločena dila proti sredi kopita izreže. Ako najdemo rog po celi beli rajdi okoli in okoli ločen, poskusimo na streli rog prerezati; ako je tudi tukaj rog ločen — se mora berž cela dila sneti.
Ako bi treba bilo, da se mora konj po sneti dili berž ali saj kmalo na pot podati, ali če je konj delječ od zdravnika, in no be ni g a človeka nima, ki bi bil v stanu ga pra? prevezovati in ovezovati, naj se kopito nar poprej, kakor za navadno podkovanje, poreže in podkev 8 pokTovam pripravi. Potem se še le ta operacija začne.
Če imamo pa konja pri sebi, da ga vsaki dan, če je treba, prevezati zamoremo, pa dilo raji ovežemo brez pokrovne podkve.
Prav je, ako se zamore zgoditi, da pred operacijo kopito s kravje kam ali toplo kopvo omehčamo, da se rog lože rezati da — vunder če spoznamo, da moramo dilo sneti, ne smemo ne ure zavolj imenovaniga omehčanjaodlašati , ampak brez tega se berž operacije lotiti.
Konj se verže na tla in zveže, kakor pri izrezi hrustanca. Zdravnik vzame potem odšipavne kleše in kovavni nož, in poreže kopito, kakor za navadno podkovanje. Potem oberne kovavni nož na rob, in začne ž njim od perstne stene belo rajdo prerezovati blizo do petne stene na vsaki strani. Pred petno steno pa pelje nož proti streli, da se tudi kotna zagojzda zadej od petne stene popolnama loči. Je s kovavnim nožem vse to opravljeno bilo, vzame zdravnik tako imenovani kopitni nož v roke, in prereže ž njim vse na tanjko, kar se s kovavnim nožem po beli rajdi ni čisto zgodilo. Pri vsim tem seje le varovati, da se ne vreže žilna ti podplat, in da se na spodnjim robu rožene stene po nepotrebnim rog ne odreže.
To je pervi del te operacije.
Potem podtakne zdravnik ojstnno kovavnigano-ža ali pa zato nalašnapravljenopodplatno vzdigalo spre-dej na perstui steni pod dilo, in jo skusi toliko vzdigniti, da zamore eno klešnico kovavnih kleš spod vtakniti. Potem prime dilo z obema klešnicama, in jo sukaje nazad čez peto s žilnatiga poddlata sname.Na tacih mestih, kjer dila ni še popolnama ločena, se mora to počasi in rahlo zgoditi, da se žilnati deli ne stergajo, ker bi potem nova dila lepo ne rasla. Tudi je dobro zapomniti, da tudi kotni zagojzdi se morate sneti, in da nikjer ne sme nič roga ostati, ker bi ostali rog le žilnate dele dražil, vnel, ia novo rast dile overal.
S tem je drugo delo dokončano.
Zdej pride o vez a dile na versto. Ako se ima po-krovna podkev pribiti, se pribije nar poprej s 4 žeblji če je moč v stare luknje. Potem se položijo obilo v olju ali svinčenim jesihu namočeni predivni osvalki rar poprej v slrelnejamice lepo in terdno — scer po podplatu pa rahlo. Čez predivo se potisne potem pokrov podkve ali pa 2 leseni dilici, čez^ ktere se zadej poprečna špangici pod podkev vtakne. Če pa pt>dkve treba ni, se o veže čez vložene predi vne osvalke in čez celo kopito platno, ki se potem z oskimi trakovi, večkrat križem, nad kopito, steno in podplat peljani, priveze.
Je zavolj bolečin treba m er z lih okladkov, se po-kladajo čez ovezo; — scer naj pa suha oveza tako dolgo na nogi ostane, da začne nov rog rasti. Ko je podplat z novim rogam prevlečen, ni treba nobene oveze več. Le kadar je kje žilnati podplat ranjen bil, mora oveza tako dolgo na nogi ostati, da se rana zaceli.
Je kožica kopitne kosti in tudi kopitna kost zdrava, ne bo žilnati podplat nikdar preveč viin silil in zacelenja mudil, tudi brez oveze.
O malo tednih (2 ali 3), včasih celo o nekten'h dneh dila iznoviga zrase.
Sklep.
v pričijočim nauku je vse zapopadeno, cesar kovač potrebuje, se umetniga podkovanja in ozdravljanja kopitnih bolezin natanjko izučiti.
Pa tudi vsak gospodar ali kdor koli s živino opraviti ima, najde v teh bukvah svet in pomoč, kopita zdrave ohraniti, bolezni spoznati in jih umno oadravljati, — sploh
8
si pa tudi vednost pridobiti: Kako se Ima živiM prav pod-tovati in narodnimu podkcvanju mojstrov - skazov v okom priti.
Jasno kot beli dan se razvidi iz te knjižice, koliko imenitnih delov se znajde pod r<<gani v kepitu, kteri se poškodvajo po nerodnim izrezevanju in podtovanju kopit, od druge strani pa, kako popolnama se dajo včasih napčne in bolne kopita popraviti, če jß kovač mojster svoje umetnosti.
Kar so v ti umetnosti nar goto visi skušnje nar bolj izvedenih mož mnogih dežel učile, j^ v tem nauku zapo-padeno in tako popisano, kakor se v Ljubljanski podko-vijski učilnici podkovstvo po napelje^^anju skuseniga mojstra g. P. S kale ta, učenika djansfeiga podkovstva, uč/.
K as a 10^1
Vvod in zgodovina podkovstva ......
Pervi razdelk.
Popis kopita.
A)	Vonajni obraz konjskiga kopi(a . . .
B)	Obstojni deli kopita.......
I.	Vunajni ali roženi deli i	.
II.	Notrajni deli kopita P ^^ Podobam. a) Žilnati deli
A i
...	7
, . .	8 ... 8 ,
...	12
...	12
b)	Kosti kopita............14
c)	Kopitne kite........... .	18
d)	Ve'zki kopita...............19
c) Kervne žile kopita....... .	20
f)	Sesavke ali limfatične žilice kopita ....	22
g)	Čatnice kopita...........23
Od žebetnih, oslovskih in muljih kopit .....	23
Od parkljev goved............2 4
Drugi razdelk.
I. Od podkovanja sploh.
Čemu konje ali scer vpreženo živino podkujemo ...	23
Ktero podkovanje je pravo..........	27
Od kovavniga orodja............2 7
II.	Od pripravljanja kopit za podkovanje.....29
III.	Kako podkve umetno narejati...... . .	33
A.	Od navadnih podkev....... . . .	36
1. Navadne podkve brez štol in grifa. ....	37
3. 0«tolane podkve (^bestoUte Hufeisen} ....	37
3.	Ogrifana podkev (gegrilfies Hufeisen). ...	38
4.	Polmesična podkev (^Mondseheineisen) . . .	38
B.	Od nenavadnih podkev...........39
I.	Podkev % tivintaflimi stolami (Schraubstollen) .	39 8. Podhev zoper kresanje..........39
3.	Podkev za konje, ki sfe v sprednje kopita bijejo	40
4.	Podkev za stisnjene kopita.......40
5.	Zadej »kleojena podkev ...........
6.	Široka podkev . . . V .......	41
' ' 7. Tricetertna podkev . ... . . . . . .	41
8.	Pokrita podkev...........
9.	Kljunasta ali birglata podkev ......	42
10.	Škarjasta podkev....... ........43
II.	Kljupkasta podkev .... .«; « . . • .	43
C.	Od kopitnih žeblje v ..... » ....	43
stran.
IV.	Kako podkve kopitu umetno primerjati. . • •	45
V.	Kako naj se podkev na kopito pribije . . • • •	46
VI.	Kako 'se imata kovač in deržaj pri podkovanja vßsti	49
VII.	Kako se pri podkovanju opornih köuj obnašati . .	51
VIII.	Od mno^overstnih razločkov navadniga podkovanja	53
Kaj je zimsko ali ojatro podkovanje.....5 3
Kako naj se podkujejo sterme kopita . . • . / •	54
Kako naj se plošnjate kopita podkujejo . .	55
Kako švedraste kopita podkovati.......55
Kako naj se podkujejo prevelike kopita . . . .	56
Kako naj se podkujejo ozke kopita.....57
Kako naj se podkujejo konji, ki se krešejo ...	57
Kako se podkujejo konji, ki se v sprednjo nogo bijejo	59
Kako se konji kujejo, ki eno kopito nad drugo postavljajo	60
Od podkovanja volov in krav............60
Kako se osli in mule kujejo........... :	62
Nekoliko od podkev ptujih dežela . . .. . . .. .... •	63
Tretji razdelk. v Kako kopita oskerbovati, de se zdrave ohranijo. ^
1") Od moče kopit...........65
S) Od snaženja. kopit..........66
3) Od kopitnih mazil......, . ...	66
4} Od primerniga porezevanja kopit . • •	68
v
Oeterti razdelk. Od kopitnih bolezin.
I.	' Od kopitnih,bolezin sploh.............69
Kako naj se preiskujejo bolne kopita.....69
II.	Od vnelja ali prisada kopit . .......72
Občno kopitflo vnetje, po nemško „Rehe" „rah" .	79
III.	Od popačenih kopit po občnim kopitnim vnetju	81
IV.	Od stisnjenih kopit...............82
V.	Od podplatnih otisk........I f i- •
VI.	Od zakovanja . . . ... . . . ■ . .	86
VII.	Od podplatniga vboda........ .	89
VIII.	Od nadkopitniga nastopa......i j^j . .	92
IX.	Od poprečnih razpök na steni . . , . .	94
X.	Od podolgama preklane stene . . , . .	95
XI.	Od strelne gnjiliue in strelniga raka . . .	98
XII.	Od votle stene...... . . 'j . •	103
XIII.	Od gnjih'iie in izreze kopitniga hrUstan.^aivjj . •	105
XIV.	Od izreze cele dile ali roženiga podpl»M|Qj;| ,1. .	lil Sklep..............113
Ks
I

k I.
I
■f
I*
J?
i
r