Kar! May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) Suknja, če se je tisto oblačilo smclo imenovati suknja, je bila zelo dolga in izredno široka, halji je bila podobna, površniku. Sestavljena je bila iz samih krp, ki so bile druga na drugo prišite. Niti dve tistih krp nista bili enake starosti in enake barve. Lastnik halje si jih je nakrpal, kakor je katero našel in kadar jo je potreboval. Spredaj je bila čudna halja odprta in opremijena z jermeni, ki so bili povezani in so nadomestovali gumbe. Ker je moža dolga in ohlapna halja seveda močno ovirala pri hoji, si jo je tudi od zadaj prerezal vse do života pa si prednjo in zadnjo plat privezal k bedrom. In tako so iz spodnjega dela čudnega površnika nastale nekake »pumparce«, blamudrave hlače, ki so teti Droll dajale prav čudno, smešno poclobo, posebno, kadar je hodil. Te »hlače« so mu segale do gležnjsv. Za obutev je nosil močne usnjate čevlje. Tudi rokavi so bili črez mero široki in za njega predolgi. Zato si jih je na koncu zavezal in više gori izrezal luknje, ki je skozi nje vtaknil rokc. Zvezana konca rokavov sta rau visela daleč črez rcke in sta tvorila dve usnjati torbi, ki je v njih shranjeval različno drobnjad. K vsej tej neverjetni zunanjosti si še mislite poln, rdečeličen, silno prijazen obraz in dvoje majhnih, črnih, mišjih oči, ki niti za sekundo niso mirovale in so neprcstano prežale na vse strani, da jim ja prav niŁ ne tiide, — pa itnate popolno sliko tete Droll, moža, ki je povsod vzbujal smeh in veselost, kjer se je pokazal, ki je bil tudi sam neprestano vesel in dobre volje, ki pa je, tako so vsaj trdili tisti, ki so se ga bali, pod to svoio smešno in šegavo zunanjostjo skrival nevarnega človeka, policijskega »vohuna«, tajnega dctektiva. Take prikazni na divjem zapadu niso rcdke. Kdor se leta in leta potika po zapadu, po prerijah in gozdovih, in le redko pride v naselbine, tak človek si ne utegne nabaviti nove obleke, če je stara obnošena in raztrgana, tudi do krojača ne pride, ki bi mu jo strokovno zašil, tudi denarja včasi nima, pomaga si s tem, kar mu nudi divjina, poglavitno je, da drži. Slavne lovce, ki njihova iraena donijo po vseh taborskih ognjih zapada, srečavaš po zapadu v taki obleki, da bi jih pri nas nemudoma zaprli kot ncvarnc potepuhc ali pa bi otroci kričali za njimi, če bi se pokazali na cesti. V rokah je imel mož dvccevko, ki je bila prav tako častitljiva ko njegova »suknja«. Da je imel gotovo tudi nož in samokrese, to se je dalo slutiti, videti pa drugega orožja na njem ni bilo, tičalo je v obilni suknji kakor v vreči. Za njenimi gubami se je skrivalo gotovo še tudi marsikaj druga. Njegov sprernljevalec jc bil fant šestnajstih lct. Svetle lase je imel, koščen in raočen je bil in zelo resnobno, da, nevljudno je gledal v svet, ko človek, ki zna sam najti pot skozi življenje. Oblečen je bil ves v usnje, klobuk je bil usnjat, lovska srajca, hlače, golenice in črevlii. Oborožen je bil s puško, z nožem in s samokresom. Najprvo je zagledal čudaški človek Črnega Toma. Stopil je k njemu, mu dal roko in dejal s svojim prevpitim glasom: »Dobrodošel, Old Tom! Kako iznenadenje —! Celo večnost se že nisva videla —! Odkod pa in kam?« Prisrčno sta si stisnila roke. »Po Mississippiju sem prišel in zavil v Arkansas. V Kansas sem namenjen, kjer imam rafterje v gozdovih.« »Well —! Jako dob.-o! Tudi sam sem tja namcnjen in še da!je. Se bova pa skupaj vozila nekaj časa.« Obrnil se je h kapitanu. »Predvsem pa voznina, sir! Koliko pa plačava, jaz namreč in tale mladi mož, če je treba?« »Hm —! Kakor daleč pač mislita potovati z nami —. In pa kak prostor si želita.« »Prostor —? Teta Droll se vozi vsikdar v prvem razredu. In kako daleč? Recimo zaenkrat do Fort Gibsona. Saj lahko še vsak čas doplačam, čc je treba, kajne?« »Hm —! Imate denar?« »Kako vprašanje! Bi se zadovoljili z nuggeti?« »Prav rad jih vzamem.« »Ampak kako pa je z zlato tehtnico? Ste pošten človek?« Njegove besede so bile pravzaprav žaljive za kapitana. Pa tako šegavo jih je povedal in njegove majhne oči so vmes talco prijazno pomežikale, da mu jih nihče ni mogel zameriti. Le na videz se je kapitan naredil, kot da je užaljen, ter zagodel: »Če me še enkrat vprašate, ali sem pošten, vas nemudoma vržem v reko!« »Oho —! Menite, da se da teta Droll kar takole v vodo vreči? Poskusite, če je treba!« »No no —! Saj ni mišljeno tako hudo! Do dam mora biti človek vljuden in ker ste teta, ste pač tudi dama, misliin. Sicer pa se s plačilom še ne mudi.« »Ne! Dolžen pa ne maram nič biti, niti za eno samo minuto ne! Tako je mojc načelo, če je treba!« »Well —! Pa pojdiva v pisarno!« Odšla sta. Potniki so gledali za njima in vsak si je po svoje raziagal čudaško osebnost novega sopotnika. Kapitan se je kmalu vrnil in začuden pravil: »Gospodje, da bi bili videli njegove nuggete —! Segel je z roko v tisto vrečo na koncu rokava pa pokazal polno prgišče zlatih zrn, velikih ko grah in lešnik in še večjc! Tale človek je nekje našel bogato bonanzo — zlato žilo — vam pravim!« Droll je plačal voznino in se ozrl po krovu. Zagledal je cornelovo družbo. Počasi je stopal k njim, oko inu je obstalo na cornelovi rdeči bradi in vljudno je dejal: /¦Oprosiite, sir, — ali se nisva že nelcje videla?« Cornel je pogledal v stran. »Ne da bi vedel —.« »O, meni pa se čisto tako zdi, da sva sc že videla —. Povejte, ali nikdar niste biii gori ob Missouriju?« »Ne.« »Tudi ne v Fort Sullyju?« »Ga niti ne poznam.« »Hm —! Ali smem zvedeti, kako vam je ime?« Srepo je gledal Cornel. »Čemu«? »Ker ste mi všeč, sir! In če mi je kdo všeč, mu prej ne dam miru, da zvcm, kako mu jc ime. Tako mi je v navadi, če je treba.« »Tudi vi ste meni zelo všcč,« je ostro odgovoril cornel. »Vkljub temu pa bi ne zagrešil rad nevljudnosti in vas nadlegoval za vašc ime!« >Zakaj ne?« je poracžiknil Droll. »Po mojem mnenju ni iiikaka nevljudnost, če vpraša kdo koga po imenu. In če bi me vi vprašali, bi vam nemudoma odgovoril, Jaz vsaj svojega imena ne skrivam in ga lahko vsakomur povem. Skriva se le tisti, ki nima popolnoma čiste vesti!« «Me mar mislite razžaliti?« jc vzrojil cornel. >>Mi na misel nc hodi! Nikdar nc bom razžalil žive duše, če je treba. Sicer pa zbogom, sir! In svoje imc obdržitc za sebc! Nc maram ga zvedeti!« Obrnil se je in od.šel. Rdečelasi je škrtal za njim. »Meni kaj takega —! In v žep moram vtakniti —!« »Zakaj?« sc jc smejal eden njegovih ljudi. »Jaz na tvojem mestu bi tisti usnjati vreči odgovoril s pestjo!« »In bi podlegel!« »Pshaw —! Taka osebica —! Kje naj ncki vzame telesno moč?« (Dalje slcdi.)