TRGOVSKIMTOVARIS
LETO \xv # ^9lH28® ST 0
Vilko Weixl petdesetletnik
Vilko Weixl ima v Mariboru papirno veletrgovino in knjigoveško ter papirno industrijo. Zaposluje okoli 40 oseb. Človek bi mislil, da se gotovo ne zanima za ničesar drugega kot le za svoje obširne posle, ko vidimo, da se drugi trgovci, ki bi morali imeti več časa, ne udejslvujejo niti v svojih strokovnih udruženjih. Pa ni temu tako. Vilko Wcixl je predsednik Zveze trgovskih grcmijev za Slovenijo v Ljubljani, načelnik gremija trgovcev v Mariboru, načelnik gremijalnega šolskega odbora, predsednik Trgovske bolniške blagajne, predsednik Trgovske samopomoči, mariborski občinski svetnik, cenzor podružnice Narodne banke v Mariboru, nadzorstveni odbornik Posojilnice in poleg tega ludi še predsednik in navdušen član trgovskega pevskega zbora. Torej neumoren delavec, ki posveča svoj prosti čas društvenemu in javnemu delu in je svetel primer stanovsko zavednega moža, požrtvovalnega in nesebično delavnega. Vilko Weixi je eden izmed onih izredno redkih trgovcev, ki se ravnajo po besedah pesnika S. Gregorčiča: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.«
Začel pa je svojo karijero kot 14-leten trgovski vajenec in mu niso bile prihranjene bridkosti na dolgi poti do uglednega in obče spoštovanega veletrgovca in trgovskega vodnika. Krčil si je pot z železno voljo, marljivo vztrajnostjo in neomahljivo samozavestjo. Potrebno strokovno in kulturno znanje pa si jc pridobil v svoji ukaželjnosti s samoizobrazbo v prostih urah. Vilko Weixl je pravi slovenski selfmademan. Kadar je prišel kot mal dečko s svojimi starši v Maribor, je občudoval lepe izložbe in mislil, koliko je to bogastva in kako bi bilo lepo, če bi tudi on prišel enkrat do take trgovine. In prišel je. Da nc bi obremenjeval še nadalje staršev, ki so s težavo zanj skrbeli, je odšel z gimazije v uk 15. marca I. 1892 v manufakturno trgovino P. Srebreta v Mariboru. Imel je tam vso oskrbo in sc je učil štiri leta ter služil pri gospodarju potem še eno leto kot pomočnik. Nato je odšel po svetu in je serviral v Gradcu, Leobnu, Eisenerzu in na Dunaju do 1. 1899, ko je bilo treba obleči za tri lela cesarsko vojaško suknjo. Ker se je zanimal med serviranjem za razne stroke, si je pridobil znanja tudi v špeceriji, železnini, galanteriji in konfekciji papirja. Vrnivši se I. 1902 od vojakov je vstopil Vilko Weixl v klobučarsko trgovino in sc začel zanimati za narodno življenje. V tedaj dozidanem Narodnem domu so se shajali slovenski narodnjaki in prvi štirje Slovenci trgovskega stanu, Berdajs, Herzog, Weixl in Železnik so ustanoviti slovenski trgovski klub, ki je štel po preteku enega leta že 12 članov. Pozneje so pritegnili še mlade slovenske obrtnike in tako
ustanovili pred 25 leti Slovensko trgovsko in obrtno društvo. Tedaj je sodeloval Vilko Weixl tudi pri pevskem in dramatičnem društvu. Mariborsko trgovstvo in obrtništvo je bilo v listih časih nemško ah nemškularsko, zato Weixl in tovariši niso nameravali utrditi le svojega slovenskega društva, nego tudi svoje službene pozicije. Na izletih v mariborski okolici in na malih kmečkih sestankih so propagirali geslo »svoji k svojim« in zategadelj so imeli številnejši obisk trgovci s slovenskimi sotrudniki. Radi odpora in nevoščljivosti nemških naslovljencev so nekateri nemški šefi sicer odpovedali slovenskim pomočnikom službe, toda radi so jih sprejeli nazaj, ko so videli, da so s slovenskimi pomočniki odšli ludi slovenski kupci.
Ker so imeli tedaj slovenski Irgovski sotrudniki, člani Slovenskega trgovskega in obrtniškega društva, en cilj in eno željo, da.se osamosvoje in ne ostanejo večni pomočniki, so sklenili, da mora plačati vsak član mesečno 5 kron v blagajno za osamosvojitev. Prvi je bil deležen h; pomoči član Franjo ftureš 1. 1907 in kol Iretji pa februarja I. 190« Vilko Weixl, ko je začel papirno trgovino na drobno. Iz tistih časov nam je pripovedoval g. Weixl: »Ko sem se osamosvojil, sem videl, da s papirno trgovino na drobno ni dosti uspeha ter sem zalo začel engrosirati. Vsedel sem se na kolo, vtaknil v torbico nekaj vzorcev ter tako prepotoval prvo leto vso današnjo mariborsko oblast z lepim kupčijskim uspehom. Ob tej priliki sem organiziral in vzpodbujal naše trgovstvo k narodni zavednosti ter jih pridobil ob enem za člane društva. Tako je naše društvo 1. 1910/12 štelo že okoli 200 članov. Društvo je ustanovilo v tem času v Ptuju ter v Gornji Radgoni svoje odseke, odnosno pododbore. Tako smo delali do izbruha vojne. Zaradi svojega narodnega dela sem tedaj mnogo pretrpel. Kamor sem hodil, so me psovali in blatili nemški pobalini. Mojo tedaj skromno trgovino so opljuvali, razbili šipe, odnesli napisne table ter odganjali slehernega slovenskega dijaka, ki je hodil kupovat k meni. Zaščite nisem imel na merodajnih mestih in sem se zato ščitil mnogokrat s svojimi pestmi. Potem pa je prišla vojna in odrinil sem kot politično nezanesljiv na vojsko.«
Med vojno je vodila Irgovino gospa soproga. Vztrajala je in čakala v težkih prilikah boljših časov. S preobratom so se I. 1918 razmere v Mariboru zelo izpremenile Slovencem v korist, in tedaj je Vilko Weixl zopet sodeloval v Narodnem svetu pod predsedstvom generala Maislra. Nato pa je temeljito prijel za delo doma in v društvih ter si ustvaril svoj sedanji položaj. Tudi svoja dva sinova je posvetil trgovini in knjigo-veški industriji. Tako je praznoval 25. februarja t. I. petdesetletnico, odkar je bil rojen v številni učiteljski družini pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah in dvajsetletnico, odkar se je osamosvojil. Vedno mladeniško vnel in mlad kot sedaj naj ostane Vilko Weix! poln narodnega in stanovskega idealizma in nesebično požrtvovalnega dela do skrajnih mej možnosti v zavesti, da je zato tudi obče cenjen in spoštovan. Tudi mi mu pri tej priliki iskreno častitamo.
Te vrstice, napisane mu v počaščenje in spomin, naj posebno našemu trgovskemu podmladku pokažejo tisto edino pravo pot, ki vodi do uspeha in spoštovanja in ki napravi iz človeka ne le dobrega trgovca, nego celega moža, ki zna tudi še kaj več kol le svojo robo prodajah.
j. j. K.
Anton Podgoršek:
O valutni reformi
Zdrava, trdna in ustaljena valuta tvori najjačji temelj mirnemu razvoju in napredku vsakega narodnega gospodarstva. V tem oziru nam je treba samo primerjati čase pred vojno, med vojno in po vojni, da vidimo velike razlike v poslovnem življenju v dobi stalne /late valute, nato pa v eri neomejenega gospodarstva papirnatega denarja — inflacije! —, ki je iz-podnesel tla solidni trgovini, obremenil kalkulacijo z novim, najbolj nepre-računljivim činiteljem, valutnim rizikom, ter ustvaril znamenite tipe raznih špekulantov. V takih težkih časih, ki so povzročili občutne pretresljaje v vsem gospodarskem življenju, sc je rodil klic po zakoniti ustalitvi, stabilizaciji valute, ki naj nudi zopet trdno in neizpremenljivo podlago gospodarskim kalkulacijam. In danes se zdi, da se bliža ta težnja naših gospodarskih krogov svojemu uresničenju, kajti novo veliko zunanje posojilo v znesku 50 milijonov angleških funtov, ki naj bi sc pričelo realizirati že v bližnji bodočnosti, nosi izrecno ime »Posojilo za stabilizacijo in javna dela«.
Predno pa posvetimo svojo pažnjo izključno perečemu vprašanju valutne reforme, hočemo na kratko orisati temeljne pojme o denarju,
0	valuti ter nuditi bežen pregled razvoja našega denarnega problema od prevrata do danes.
Denar je smatrati za obče menjalno sredstvo, vrednostno merilo ter sredstvo za prenos in hranitev kapitala.
V dobi primitivnih življenskih prilik se je vršila izmenjava dobrin in vrednot neposredno med onimi gospodarskimi subjekti, ki so dosegli prebitek pri svoji proizvodnji. Pri naraščanju prometa pa se ne najdeta kupec in prodajalec vedno na istem prostoru in v istem času in izmenjava dobrin postane tudi težavnejša radi neenake množine obstoječih blagovnih zalog in nezmožnosti njihove delitve. Radi tega se išče blago, ki uživa splošno cenitev, tako da najde vedno odjemalce, in se vrine kot posredovalec v menjalni promet. Za tako sredstvo so se izkazale najbolj sposobne žlahtne kovine radi obče cenitve, visoke in trajne vrednosti, deljivosti, trpežnosti in nadomestljivosti. Zato se jim je v večini zemelj prepustila denarna funkcija. Te prednosti pa žlahtne kovine niso uživale vedno. V starih časih so uporabljali za denar tudi železo (Šparta, Japonska), baker (Rim) itd. Srebrni novci so se pojavili v Rimu in v Grčiji
1	268. pr. Kr., zlati pa v večji množini šele za časa Cezaria 1. 48. po Kr. Cesto se je uporabljal tudi elektrum, zmes 80% zlata in 20% srebra. Iz vseh navedenih kovin so se kovali novci, ki so potom pečatenja prejeli garancijo za svojo težo in žlahtno vsebino. Pravo kovanja je postalo novčni regal, ki se je dajal v zakup podjetnikom, teritorijalnim knezom, mestom, samostanom itd. Šele ko se je pričela država zavedati svojih gospodarskih nalog, je ustvarila iz njega državni monopol. Denarno vrednost novcev določi država z izjavo, da so novci zakonito plačilno sredstvo.
Določitev določene denarne vrste kot zakonito plačilno sredstvo z neomejeno plačilno močjo imenujemo valuto (Wahrung, etalon, standard) dotične države. Ce se prizna samo metal kot tak, govorimo o enostavni valuti ali monomelalizmu. Ta more biti zopet zlata, če prizna država
neomejeno plačilno moč samo zlalim novcem in kuje iz srebra samo drobiž v določeni množini, ali pa srebrna valuta, če fungirajo srebrni novci ko! zakonito plačilno sredstvo in se sprejemajo zlati novci samo kol blago po vsakokratni tržni ceni. Pri dvojni valuti ali bimelalizmu pa uživala srebro in zlato enakomerno zakonito plačilno moč. Slednja se tudi imenuje paralelna valuta, ako ni fiksirano vrednostno razmerje med srebrom in zlatom.
V toku časa je zlato popolnoma prevladalo nad srebrom in se izkazalo kot najjačji in najstabilnejši temelj vsake valute. Stabilnejše je v vrednosti, kot blago več vredno, za večja plačila sposobnejše in tudi za industrijske svrhe važnejše kot srebro. Prehod k zlati valuti je bil sicer združen z znatnimi stroški za posemezne države, odtehtajo pa jih trajne koristi, ki jih rodi dobra in urejena valuta za celokupno narodno gospodarstvo. Z uvedbo zlate valute je pričela kol prva Anglija I. 1816, njej pa so polagoma sledile ludi druge dežele.
O papirnati valuti končno govorimo tedaj, če je izginil iz prometa ves metalni denar, izvzemši manj vredni drobiž, in velja kot plačilno sredstvo nezamenljivi papirnati denar. Ločimo dve vrsti papirnatega denarja: državne novčanice, ki jih izdaja država, in bankovce, ki jih izdajajo banke pod državnim nadzorstvom. V večini kulturnih držav si' je uveljavil slednji način, namreč, da prepusti država celokupno izdajo in cirkulacijo bankovcev eni banki, katera pa je podvržena obsežni državni kontroli.
Papirnati denar bazira izključno na kreditu zaveda, ki ga izdaja. Zalo more biti varno in dobro vrednostno merilo samo tedaj, če je njegova množina v skladu z dejansko potrebo dolične dežele in preskrbljeno potrebno fundiranje potom zalog žlahtnih kovin in pojačanja državnega kredita.
Stremljenje politike notne banke mora iti torej za tem, da skrbi za dobro kritje papirnatega denarja in da prilagodi obtok bankovcev prometnim potrebam določenega gospodarskega ozemlja. Prvemu cilju služijo zaloge žlahtnih kovin ter razni vrednostni papirji, drugemu pa zakonito maksimiranje števila izdanih bankovcev, odnosno obdavčenje previška preko kontingenta nekritih bankovcev.
Ako izdaja papirnatega denarja ne bazira več na načelu zamenjave in dobrega kritja, nastopi njegovo razvrednotenje, ki more iti do skrajne meje, kajli njegova notranja vrednost je enaka ničli. V lakem slučaju uvede država prisilni kurz, to je, bankovci se morajo ludi v zasebnem prometu sprejemati z nominalno vrednostjo. Potreba zamenjave in metalnega kritja odpade popolnoma. Tako more država izdajati vedno nove bankovec, da krije potrebe, za katere ne zadoščajo regularna sredstva. Ta pojav smo mogli opazili v večini držav za časa vojne in po prevratu, torej v dobah, ki nalagajo državam nepredvidena občutna bremena (kritja za vojsko in vojne dobave, preskrba družin vpoklicanih vojakov itd.). Kupna moč papirnatega denarja rapidno pada, prebivalstvo beži pred njim in ga skuša zamenjati za dobrine, ki še obetajo ohraniti svojo vrednost napram propadajoči valuti. Zlato in srebro izginela i/ prometa in si poiščeta »varna skrivališča«.
Medlem ko je navedeno notranje razvrednotenje denarja posledica prevelikega povečanja obtoka bankovcev, pa nastopi razvrednotenje napram inozemskemu denarju avtomatično radi uvedbe prisilnega kurza, ker
ta omeji obseg plačilne moči denarja. Metalni denar in takoj zamenljivi papirnati denar ohranita svojo vrednost vsepovsod, sta radi svoje prometne sposobnosti mednarodna, prisilni papirnati denar pa se sprejema samo v tuzemstvu, ker se mora sprejeti.
Učinek razvrednotenja denarja na narodno gospodarstvo sc na prvi pogled ne zdi neugoden, kajti domača produkcija dobi celo mogočen impulz. Zaščita napram inozemski konkurenci se avtomatično zviša, ker je treba blago in carine plačali v zlatu, eksport pa se poveča, ker predstavljajo cene, plačljive za eksportirano blago v zlatu, na tujih tržiščih večji znesek v domačem denarju, s katerim se plačajo mezde in drugi obratni stroški. Radi nesigurnosti vsake trgovske kalkulacije pa pribije velika in še bolj detaljna trgovina vsem blagovnim cenam takozvano »zavarovalno premijo«. Tako nastane v deželah papirnatega denarja polagoma velika draginja, ki poveča sčasom tudi produkcijske stroške. V splošnem pa uplivajo nepreračunljiva valutna valovanja v največji stopnji demoralizuječe, ker odvaja igralski značaj vsake kupčije široke sloje prebivalstva od koristnega dela in jih zavaja v neproduktivne špekulacije. Iz tega kaosa je samo en izhod: Odstranitev množine bankovcev, ki prekaša dejanske potrebe državnega ozemlja, in vrnitev papirnatega denarja k polni nominalni vrednosti. Tozadevna sredstva morajo nuditi državni dohodki ali pa se morajo anticipirati potom metalnih nakupov in posojil v inozemstvu. Ta pot, ki so jo povečini ubrale moderne države, je sicer draga, raz gospodarsko stališče pa se more opravičiti kot zelo ugodna investicija.
Po teh splošnih uvodnih razmotrivanjih hočemo v sledečem v kratkih potezah podati sliko o našem valutnem stanju ob prevratu in njega razvoja do danes, pri čemer nam služi kot vir knjiga prof. A. Bilimoviča »)ugoslawien«.
Pred vojno so bili v Srbiji v veljavi srebrni dinar in bankovci, zamenjani za srebro. Med vojno se je zamenljivost ukinila, vendar Narodna banka ni vršila znatnejših emisij in kritje potom metala in kreditov v inozemskih valutah je v polni meri zadoščalo. Denar se je držal dobro in po povratku Srbov v domovino je stal papirnati dinar približno na zlati pariteti. Ko pa je po prevratu v decembru 19)8 nastala nova država, kraljevina SHS, najdemo v Srbiji avstrijski in bulgarski denar iz dobe okupacije, v Črni gori črnogorski perper, v bivših avstroogrskih zemljah pa velike množine avstrijskih kron. Emisija Narodne banke je naraščala v svrtio kritja potreb nove velike države in nastopila je nujna potreba ureditve valute. Iz prometa je bilo treba odstraniti raznoliki denar ter ga nadomestiti z enotnim, organizirati emisijsko banko, uravnovesiti trgovinsko in plačilno bilanco ter proračun. Pospeševanje te najvažnejše naloge naše državne gospodarske politike pa je v veliki meri oviralo pomanjkanje vsakega smotrenega finančnega in gospodarskega programa ter stalno menjavanje oseb v najvažnejših ministrskih resorih. Manjkal je najvažnejši pogoj napredka našega narodnega gospodarstva namreč kontinuiteta v izvajanju določenega jasno začrtanega ekonomskega programa.
Meseca januarja 1919 so bile avstrijske krone žigosane in ustvarjena dinarju enaka jugoslovanska krona prehodnega značaja. Žigi pa so se ponarejevali in zato se je po vzgledu Češkoslovaške izvršila še posebna označba bankovcev od 10 K naprej potom posebnih znamk, pri
čemer je bilo odtegnjenih 20% denarne vrednosti. Zakonito razmerje med dinarjem in jugoslovansko krono se ni določilo, obstojala je torej paralelna papirnata valuta. Kakor je padal kur/, avstrijske krone na svetovnih borzah, tako se je zniževal tudi kurz jugoslovanske krone. Šele pozneje se je pričel objavljati oficijelni kurz krone. Najprej je vladalo razmerje 2:1, v juniju 1919 3 : 1, v novembru 3% : 1 in končno od 1. januarja 1920 4:1. To razmerje je potrdil parlament v finančnem zakonu z dne 31. decembra 1920 in po tem kurzu se je tudi izvršila zamenjava kron za dinarje.
V istem času so bile potegnjene iz prometa tudi krone v Srbiji in Črni gori, bulgarski levi in črnogorski perperji. Tako se je ustvaril nekak valutni dualizem: dinarsko in kronsko ozemlje. Ta delitev pa je prestala, ko je Narodna banka izdala početkom 1. 1920 dinarsko-kronske bankovce z dvojno valutno označbo. Nadalje je izdala papirnati drobiž za 5, 10 in 25 par v višini 20 milijonov dinarjev, kasneje pa poldinarske novce za 25 milijonov dinarjev in 2-dinarske v znesku 100 milijonov dinarjev. !n končno je dobil finančni minister pooblastilo, da sme kovati 1 milijon zlatih 20-dinarskih novcev.
Prejšnja Narodna banka kraljevine Srbije se je spremenila na podlagi dogovora z vlado iz leta 1920 v emisijsko »Narodno banko kraljevine SHS«. Kapital se je zvišal na 50 milijonov zlatih dinarjev od katerih 10 na stare delnice. Akcijski kapital je razdeljen v 100,000 delnic po 500 zlalih dinarjev. Kot vodstvo fungira izvoljeni direktorij in direktor, ki ga imenuje kralj, čisli dobiček si delijo delničarji in država.
Narodna banka ima izključno pravo emisije bankovcev, ki veljajo kot zakonito plačilno sredstvo. Ena tretjina bankovcev je krita z metalom, dve tretjini pa z bančnim kritjem (devize i. dr.). Emisija bankovcev je posebno narastla v letih 1920/21 radi zamenjave avstrijskih kron, pozneje pa v svrhe državnega finansiranja. Dolg države Narodni banki je znašal v letu 1927 4'4 milijarde dinarjev, ki pa je kolikor toliko krit po zastavi državnih domen. Metalno in valutno kritje je znašalo začetkom 1. 1927, ako računamo vse izdane bankovce skupaj, 7'3%. V bilancah banke pa ta znesek ni valoriziran, to je, zlati in srebrni dinar sta enaka papirnatemu Ako računamo vse kritje po resničnem kurzu, prekaša slednje 1 'A milijarde dinarjev ali več kot 20% vseh bankovcev.
Še početkom 1918 je stal dinar 17 švicarskih cent. napram pariteti 19'30 cent., torej je vztrajal pri 81% svoje paritete. Nato pa je pričel padati ter se ustavil kljub intervenciji finančnega ministrstva in omejitvi orostega valutnega in deviznega prometa 1923 pri 5% svoje paritete. Ta padec so povzročili deficiti v državnih proračunih, borzna špekulacija eksporterjev a la baisse, pasivnost trgovinske in plačilne bilance in končno ne najmanj različni politični pretresljaji. banke in publika so zgubile zaupanje v dinar, ga pričele prodajati ter so tako povečale povpraševanje po inozemskih valutah. Učinki ponudbe in povpraševanja so tiščali kurz dinarja jačje, kot je odgovarjalo izmeri inflacije. Ko pa sc je trgovinska bilanca zboljšala in je prenehala emisija papirnatega denarja za kritje deficitov v državnem proračunu, je pričel dinar početkom 1923 rasti in je dosegel sredi I. 1925 9‘1% svoje paritete.
Na tej višini se je v naslednjem času stabiliziral, tako da so se valovanja v zadnjih letih gibala samo v mejah 9‘11—9'17%. Posledice povišanja vrednosti dinarja v toku I. 1925 so prišle v našem gospodarstvu
šele 1. 1926 do pravega izraza. Pokazale so se v znatnem padcu vrednosti nepremičnin in vseh investicij, v povečani štednji in pritoku hranilnih vlog v denarne zavode. Uvozna trgovina se je brez večjih pretres-Ijajev prilagodila zvišani denarni vrednosti, za izvozno trgovino in za industrijo pa je bil prehod precej težji. Pod uplivom konjunkture na svetovnem trgu so občutno padle cene vseh poljedelskih produktov, kupna moč podeželskega prebivalstva se je zmanjšala in tako je nastal zastoj v industrijah, ki delajo za domači trg. Kljub temu je naša valuta danes popolnoma stabilna in bo ostala ludi nadalje, ako se ne poostri agrarna kriza, če se bo utrjeval notranji in zunanji politični položaj države in vodila smotrena finančna politika.
V	zvezi s tem pa prihajamo k zaključnemu aktu ureditve naše valute, namreč k zakoniti stabilizaciji, ki bo zopet uvedla zlati denarni obtok, določila stalno razmerje napram zlatu in dolžnost Narodne banke, dn zamenjava svoje bankovce iz svojega metalnega kritja.
Da pa se bo mogla ta končna reforma našega valutnega vprašanja izvršiti res v korisl in prospeh celokupnega našega narodnega gospodarstva, se bodo morali izpolniti še nekateri važni pogoji. Predvsem mora biti uravnovešen državni proračun, da ne bo obstojala nevarnost inflacije. Danes znaša njegov deficit 210 milijonov dinarjev, nekateri ekonomisti (dr. Bajkič) pa trde, da bo narastel na 900 milijonov dinarjev.
Nadalje je treba regulirati vprašanje naših inozemskih predvojnih in vojnih dolgov, obveznosti države napram Narodni banki ter posvetiti temeljito pažnjo izboljšanju naše trgovinske bilance, ki izkazuje občuten deficit. Skrbeli je dalje za pojačenje kritvenega fonda Narodne banke. V letih 1926/27 smo imeli precejšnjo rezervo za odbrano dinarja: za 1300 milijonov dinarjev inozemskih deviz, kupljenih za časa špekulacije ino-zemcev na skoku dinarja poleti in jeseni 1925, in preko 40 milijonov dinarjev od dolarskih posojil, zaključenih v letu 1927. S to rezervo je mogla Narodna banka držati stalen kurz dinarja. Kljub temu je finančni minister menil, da eksportne devize še ne zadoščajo za obrambo dinarja ter izdal pred meseci znano devizno odredbo, ki določa, da se morajo devize dobljene iz. inozemstva v svrho predaje, kakor tudi devize iz inozemskih posojil, nuditi v prvi vrsti v odkup Narodni banki,
In končno ne smemo pozabiti na zelo važen moment, od katerega /avisi ves uspeh: napraviti je treba globoko in vsestransko pretehtan načrt za končnoveljavno denarno reformo.
V	tem oziru je posebno pomemben kurz, ki naj služi kot baza za zakonito stabilizacijo. — Glede tega obstojajo v glavnem tri mišljenja. Eni zagovarjajo današnji dejanski kurz dinarja, ki traja z manjšimi valovanji že preko 2K- leta. Drugi zopet trde, da to ni njegov realen, stvaren kurz, ter predlagajo, da opusti Narodna banka za nekaj časa svojo intervencijo, da se spozna kurz dinarja, ki bi ga pokazala popolnoma svobodna laksacija ponudbe in povpraševanja. Tretje mnenje pa je, da bi se dinar stabiliziral na kurzu 10 švic. frankov za 100 Din, to je, na višjem kurzu, kot je današnji. K temu je treba pripomniti, da bi porast dinarja za 10% gotovo pomnožil številne pretresljaje v našem gospodarskem življenju. Naš že itak slabi izvoz bi se zmanjšal, bremena dolgov in davkov bi se potencirala. Produkcijski slroški bi ostali nominalno isti, stvarno pa bi se zvišali. Cene se ne bi znižale v istem tempu, kakor bi se dvigal dinar; niti industrija, niti poljedelstvo ne bi uspevalo.
Poudariti pa je, da bi mogli moment praktičnosti stabilizacije v razmerju 10 : 1 uveljaviti tudi brez dviganja kurza. Zmanjšati je treba samo količino zlata v dinarju: Mesto da bo 1 zlat dinar enak 1 švie. franku, naj bo enak 0'913 švie. franka. Dalje moremo tudi spremeniti ime naše denarne edinice, kakor so to storile ftelgija, Avstrija i. dr. Pri vsem tem je glavno samo, da se določi stalno razmerje denarne enole napram zlatu.
V prilog mnenja, da se dinar stabilizira na nižjem kurzu, kot je današnji, navajajo nekateri, da bi s padcem dinarja krenilo gospodarsko življenje iz današnje stagnacije in mrtvila. Blagovne cene bi porastle, kar bi rodilo poživljenje vseh kupčijskih poslov. V resnici pa bi taka stabilizacija prinesla samo nove perturbacije v poslovno življenje, ki jih že predobro poznamo iz dobe inflacije.
S padcem dinarja bi se sicer znižala bremena vsem dolžnikom brez razlike. Lažje bi se prenašali nekaj časa tudi davki: končno pa bi se morali zvišati, kajti država bi potrebovala več denarja za izplačilo anuitet inozemskih dolgov, za kritje materijalnih stroškov, predvidenih v proračunu tako se ne bi mogli reducirati) in za povečanje plač, ki bi v toku času nujno sledile.
Po prednjih izvajanjih pridemo do zaključka, da bo edino pravilna stabilizacija dinarja na današnjem nivoju, ker bo pomenila samo priznanje stvarnega, obstoječega stanja, ki traja že preko 2'A leta in kateremu se je že več ali manj prilagodilo naše gospodarsko življenje.
Da-li se bo uvedla nova denarna edinica ali pa ostala dosedanja, še danes ni jasno. V finančnem ministrstvu se baje proučuje možnost uvedbe nove valutne edinice v razmerju 1 : 10, tako da bi bil novi zlati dinar enak 10 dosedaniim dinarjem. Pri takem načinu devalvacije ne bi bilo potrebno takoj zamenjati zdajšnjih novčanic z novimi. Novčanica od 10 dinarjev bi dobila pretisk 1 zlati dinar, novčanice od 100 dinarjev pre-tisk 10 zlatih dinarjev in novčanice od 1000 dinarjev pretisk 100 zlatih dinarjev. Težji pa bi bil prehod k novi valutni edinici pri kovanem drobižu, ker so se ti novci izdali v neodgovarjajoči teži in velikosti. Prehod k novi valutni edinici bi imel ugodne posledice, ker bi na eni strani odpadlo računanje z dosedanjimi parami ter neupravičeno zaokroženje cen na 50 par zaradi neprimernega in nezadostnega drobiža, ako se izda kovani bronasti drobiž pa 1 ali 2 zlati pari.
Zakonita stabilizacija dinarja bo v veliki meri pojačila zaupanje ino-zemcev, ki bodo z večjo sigurnostjo sklepali razne kupčijske posle. Inozemski kapital bo postal mobilnejši in cenejši, ker ne bo obstojal več nikak valutni riziko. Na drugi strani pa bo rodila valuta reforma ugodne posledice v državi sami. Pojavilo se bo večje razpoloženje za sklepanje kupčijskih poslov, ker bo izginil iz. poslovnega prometa moment valutnih oscilacij in špekulacij. Na ta način bo naše gospodarsko življenje postavljeno zopet na zdrav in trden temelj ter podan bitni pogoj za uspešen razvoj in napredek vseh panog naše narodno-gospodarske delavnosti.
Naglašamo pa še ponovno, da moremo pričakovati navedene koristi valutne reforme samo tedaj, če jo bo vlada izvršila po temeljito proučenem finančnem načrtu, ki bo vsestransko upošteval naše stvarno ekonomsko stanje. V tem zmislu vlada ne bi smela postaviti naših gospodarskih krogov pred že izvršeno dejstvo, temveč bi jim morala nuditi priliko, da podajo kot najbolj interesiram k ureditvi naše valute svoje mišljenje in stavijo konkretne predloge.
Spectaior:
Delavni čas v trgovskih obratih
. Po lanskoletnih skupščinskih volitvah so obnovili privatni nameščenci v Ljubljani svojo borbo za uveljavljenje osemurnega delavnika. Pravilno so domnevali, da bo tedanji minister za socijalno politiko naklonjen njihovim težnjam. In menda tisto soboto pred občinskimi volitvami v Ljubljani se je naenkrat raznesla v trgovskih krogih vest, da je minister za socijalno politiko kar telegrafično odredil, da smejo biti trgovine v Ljubljani le osem ur odprle ter da je treba njegovo odredbo takoj izvesti. Potem pa je bilo govorjeno, da so gospodje z vlade v Ljubljani sporočili ministru v Beograd, da to ne pojde kar tako, da je prenagljeno in da je potem g. minister, ki se je pripeljal itak domov zaradi svoje volilne škri-njice, vendar nekoliko tisto svojo naredbo spremenil. Glasila nameščencev so tedaj že skoro zmagoslavno poročala o skorajšnji uvedbi osemurnega delavnika, medtem ko so trgovske organizacije in njih organi ugotavljali, da minister za socijalno politiko sicer lahko odreja v zakonskem okviru vse, karkoli smatra potrebno v zaščito delavcv, glede odpiranja in zapiranja pa ne more ukreniti na svojo roko prav ničesar, kakor tudi ne le za Ljubljano, ker ima tozadevno besedo še njegov kolega minister trgovine in industrije in prizadete organizacije ter bo pač treba ukreniti nekaj za vso državo. In tako se je zgodilo, da do danes še ni izdal veliki župan ljubljanske oblasti odredbe glede odpiranja in zapiranja trgovin v Ljubljani v zmislu svojega obvestila z dne 4. oktobra 1. I. privatnim nameščencem in na podlagi § 13. zakona o zaščiti delavcev. Minister za socijalno politiko pa je krenil na pravilno pot, ki mu je edina še ostala, da skupno z ministrom za trgovino in industrijo reši po zaslišanju strokovnih organizacij to vprašanje.
Ureditev delavnega časa in enotnega odpiranja in zapiranja trgovin je nujna in pereča, pa tudi težka in delikatna zadeva. Ne da se uravnati enako za vso državo, ker se ono, kar bi se dalo izvesti v moderni in napredni Sloveniji, ne more še izvesti niti v Beogradu, kaj šele v pokrajinah, ki so bile pred nedavnimi leti še pod turškim jarmom in orijentalsko upravo. Nam v Sloveniji pa tudi ne ugaja, da bi zaradi enotnosti prišli na slabše, da bi se na primer uveljavili pri nas beograjski običaji odpiranja in zapiranja trgovin. Tam so trgovine odprte še po 12 in 14 do 16 ur. Pri tako različnih stopnjah kulturnega razvitka, kot jih imamo ravno v Jugoslaviji, je vsaka, za vso državo enotno urejena zadeva vedno rešena tako, da gremo Slovenci za toliko nazaj, kolikoršen je v južnih pokrajinah skok naprej, da se tako znajdemo na srednji, enotni liniji. Za tako enotnost pa seveda nismo, kajti že obstati se pravi nazadovati, kaj šele, iti nazaj!
Če se govori o delavnem času, ima pri nas v mislih vsakdo 8- ali 9-urni delavnik, medtem ko gre v Srbiji za to, da se sploh uredi to vprašanje, pa četudi na osnovi 10-urnega delavnika, kajti zaenkrat tam sploh ni ničesar urejenega. Tam je veljala pred vojno ministrska odločba iz leta 1911. Ta bi morala veljati še danes, toda vlada popolna anarhija, ker se niti predpisi kazenskega zakona glede nedelj in praznikov ne upoštevajo. Pri takih razmerah in tako velikih razlikah ni čuda, če je trajalo proučavanje v ministrstvih socijalne politike in trgovine in indu-
strije več mesecev, predno je bil izdelan osnutek uredbe o odpiranju in zapiranju obratov in delavnem času nameščencev. Zato se je mogla vršiti anketa šele začetkom februarja.
Uredba ni zadovoljila niti namešečncev, niti trgovcev, ker je bilo treba obilo kompromisov, kar je potrebno povsod, kjer se križajo interesi, kjer zahteva »revolucijonarna levica dobro plačo in malo dela in kjer nudi reakcijonarna desnica za težko delo slabo plačo.«
Pri nas se seveda odraža vse to le v malem in niso nikdar taka gibanja tako dalekosežnega pomena kot v velikih industrijskih državah, kjer je pri socijalnih borbah mnogokrat izpitih po več stoiisoč delavcev. V trgovskih obratih so nam ostrejše oblike socijalnega boja nekaj neznanega. Tudi današnji težki časi bi bili za take poizkuse med zasebnimi nameščenci povsem neprimerni, ker manjka poleg tega tudi še za to potrebna enotnost, do katere je vpričo mlačne stanovske zavednosti še daleč. Oni, ki je vzgojen v devet- ali deseturnem dnevnem delu, dela tako dalje in ne pomišlja mnogo o tem, če je količkaj dostojno plačan, da bi delal manje in obdržal isto plačo, kljub lepemu zakonu o zaščiti delavcev, ker ve, da bo njegov šef v tem slučaju lahko dobil deset drugih, ki bodo stopili na njegovo mesto. Velika množina povprečnih nameščencev, ki dela zato, da živi, pa zopet ne razume onih v svojih vrstah, ki si prizadevajo, da bi se povzpeli kvišku, ki delajo preko predpisov in službenih ur in zato navadno dosezajo sčasoma vodilna in bolje plačana mesta. Mnogi hočejo najprej boljših plač in bi šele potem več delali, a tega žalibog ni. Vsem takim je zato še posebno simpatična vsaka borba njihovih voditeljev, ki jim naj skrajša vsaj delo, če jim že ne more izboljšati plač. Čim manj dela za druge, a od njih čim več plače, to je gotovo prijazna misel za vsakogar. In ker končno po materijalističnem naziranju vsak uslužbenec prodaja svoje telesne in duševne sile svojemu delojemalcu enako kot oni drugim svojo robo, ni nikomur zameriti, če jih skuša kar najbolje prodati, kakor ni zameriti delojemalcu, če jih poizkuša čim ceneje kupiti. Pri takem naziranju ima seveda tudi delodajalec pravico skrbeti v prvi vrsti za svoj žep, s čim večjim izrabljanjem delavnih moči. Na ta način se doseza čim cenejša režija in zato se skuša tudi v trgovskih obratih ostati pri tej navadi, osobito, ker je večina današnjih trgovcev sama v svoji mladosti delala, ne po osem do deset ur, kot se dela dandanes, nego od ranega jutra do trde noči brez. opoldanskega odmora in nedeljskega počitka. Taki trgovci, sami trdo vzgojeni in navajeni dela za druge, ne razumejo, kako se morejo pritoževati trgovski nameščenci v sedanjih okoliščinah pri nas. Kakor se mnogo prakticira po omenjenem načinu, tako je tudi v obilnih primerih ravno z ozirom na preje omenjeni materijalistični princip marsikateri nameščenec mnogo predobro plačan, radi običajne višine plače, dasiravno po svoji sposobnosti ne bi toliko zaslužil. Marsikateri bi na podlagi ponudbe in povpraševanja, odnosno prodaje in kupa svojih duševnih in telesnih sil že zdavnaj bil brez službe ali vsaj mnogo na slabšem, če ne bi bilo še vedno toliko socijalno čutečih delodajalcev z dušo in srcem. Le kvalificiran in sposoben nameščenec more staviti tudi zahteve in zato bodi še omenjeno mimogrede, da bi se morale razne nameščenske organizacije v prvi vrsti zanimati za naraščaj, ki ga je že v vsaki grani mnogo preveč in ki je strokovno zelo slab in malo sposoben, da bi se zmanjšala kvantiteta in izboljšala kvaliteta.
Mlajša trgovska generacija, ki je šolana in vzgojena v boljših delavnih razmerah, pa gleda že drugače na zadevo delavnega časa in odpiranja in zapiranja trgovin. Ona ve, da se bavi socijalna politika z določitvijo normalnega in maksimalnega delavnega časa in z zaščito delavčevega zaslužka, ker je podaljševanje izrabljanje in prikrajševanje na zaslužku, odnosno pospeševanje brezposelnosti. Ona ve, da bi bil osemurni delavnik ona idealna razdelitev dneva: 8 ur dela, 8 ur počitka, 8 ur za sebe samega in svojce, ki bi skrbela za ohranitev potrebnih fizičnih moči, ker ne bi trošila človeške energije preko fizioloških zakonov, kar uničuje in kvari ljudski organizem in narodovo zdravje. Zato ni nasprotna osem- odnosno deveturnemu delavniku v trgovskih obratih. Vsak trgovec, ki deta dnevno 9 ur v svojem obratu, ima dovolj, če ima za katerokoli si bodi drugo stvar na svetu še zanimanje. Oni trgovec, ki nima zmisla za ničesar drugega, kot le za svojo trgovino, ki ne ve, kaj bi s prostim časom, ki je nesrečen in se dolgočasi, kadar ne more stražiti svojih polic, ki ne pozna ne lepih knjig, ne gledališča, ne koncertov, ne sporta, ne izprehoda, ne društvenega dela in sličnega, nego kvečjemu še zaduhlo gostilniško sobo, pa sploh ni ustvarjen po božji podobi in tudi ni merodajen pri reševanju takih vprašanj. Vsak pa, ki ima poleg svojega dnevnega trgovskega posla še trohico kulturnih potreb, bo rade volje priznal, da zadostuje v splošnem v naših krajih, po naravi kupčije, osem- do deveturni delavni čas. V prostem času pa naj tako trgovec, kot njegov sotrudnik, skrbita tudi za svoj duh in telo, naj posvetita nekaj časa tudi svoji ženi in deci in požrtvovalnemu društvenemu delu, razvedrilu in predvsem napredku in izobrazbi. Delavni čas ni samo ekonomsko, nego je tudi socijalno in kulturno vprašanje.
Za trgovca je važnejše enotno odpiranje in zapiranje obratov kol ura manj ali več dela, kajti obstoječa potreba se bo čisto gotovo konzumirala in bi seveda moralo biti delo tem intenzivnejše, čim krajši bi bil delavni čas. Moderne industrije so že neštetokrat dokazale, da so s skrajšanim, toda bolj intenzivnim delavnim časom celo povečale produkcijo.
Pri nas zasebni nameščenci osnutka uredbe odpiranja in zapiranja obratov niso pozdravili s posebnim zadovoljstvom in so bili razočarani, dasiravno jim je naklonjeni minister za socijalno politiko hotel dati skoro več kot je pri prilikah v naši državi mogoče. Socijalna politika g. dr. Gosarja tam preko ni našla odobravanja in privatni nameščenci so lahko kmalu uvideli, da so izgubili naklonjenega jim prijatelja, kajti prvo delo novega ministra za socijalno politiko, ki je prišel za g. dr. Gosarjem, je bilo, da je odstavil vprašanje ureditve delavnega časa z dnevnega reda in tako smo zopet tam, kjer smo bili pred šestimi meseci ali pred šestimi leti in Bog ve, kdaj bomo zopet dobili energičnega ministra za socijalno politiko, ki bo voljan in sposoben rešiti to zadevo. Obžalovati moramo, da g. dr. Gosarju ni bilo mogoče izvesti uredbe o odpiranju in zapiranju obratov, kot tudi zamišljenih reform socijalnega zavarovanja.
Tako so zahteve zasebnih nameščencev zaenkrat propadle in vse kaže, da se še dolgo ne bo tako temeljito ugodilo njihovim zahtevam kot oni to žele. Ne glede na ostalo državo, bi se lahko uredilo pri nas odpiranje in zapiranje trgovin v vseh večjih mestih Slovenije sporazumno. Potrebno bi bilo pri prizadetih le nekoliko dobre volje. Vedno so se našli prenapeteži, toda na te se ni treba ozirati. Starokopilneži se protivijo
vsaki novotariji in socijalni pridobitvi, toda svet se še ni podrl radi njih in tudi trgovina še ni opešala radi uvedbe nedeljskega počitka ali krajšega delavnega časa. Seveda ne gre to vse kar lako naglo in preko noči, nego je treba za to časa in razmer, kar morajo vpoštevati seveda tudi oni, ki hočejo doseči kar naenkrat vse in potem tedaj skoro gotovo ne dobe ničesar. Zato je treba svoje zahteve prilagoditi vedno duhu in razmeram časa. Naj se ne terja več kot je mogoče, saj niti minister-socijalist ne more dati kar naenkrat v praksi onega, kar priznava v teoriji, ker je živo življenje močnejše, kot najpravičnejša teorija. Zato se je treba boriti pametno in prevdarno za svoje pravice, ki jih čas in razmere vedno polagoma priznavata. Pri nas imamo dovolj treznih in razsodnih trgovcev in sotrudnikov, ki so za zlato srednjo pot in ni potreba, da se taki poizkusi razbijajo radi prenapetežev na eni in drugi strani. Tako ostane vedno stari kaos in škodo imajo tako trgovci radi neurejenega odpiranja in zapiranja trgovin, kot nameščenci, ki morajo delati dalje časa kot bi pri sporazumni ureditvi. Mogoče so slabe izkušnje ene in druge vendarle izmodrile. Poizkusiti bi bilo treba, če se da doseči sporazumna ureditev, ne oziraje se na nazadnjaške trgovce in prenapete zastopnike nameščencev, ki so prebojeviti radi tega, ker nimajo služb ali pa so v službi pri organizacijah in ne pri trgovini!
Dr. L. L. Bbhm:
Mednarodna trgovska zbornica
Mednarodna trgovska zbornica je neodvisno interesno zastopstvo svetskega gospodarstva brez prisilnega značaja. Ustanovljena je bila 1. 1920 in ima svoj sedež v Parizu, 33, Rue Jean Goujou.
Idejna osnova za ustanovitev mednarodne trgovske zbornice so bile obstoječe inozemske trgovske zbornice. Neznosne gospodarske razmere po vsem svetu, posebno pa v Evropi, kakor so se pokazale že med vojno, posebno pa še po vojni in ki so ovirale in še ovirajo mednarodno gospodarstvo, zlasti pa mednarodno trgovino, so bile pereč problem, katerega se je bilo treba takoj lotiti. Ta problem ozdravljenja razrušenega gospodarstva in odprave vseh ovir, ki motijo internacijonalno trgovino, je bilo treba rešiti najpreje. Gospodarski krogi vsega sveta so priznavali nujnost rcšenja tega problema. V lesni zvezi in neprestanem izmenjavanju nazorov, misli, nasvetov vseh gospodarskih krogov so hoteli najti organ, ki bi odpravljal vse ovire gospodarskega življenja. Kol najpri-kladnejši je bil sprejet načrt, da se združijo vse gospodarske korporacije, posebno pa trgovske zbornice v eno samo veliko, po možnosti ves svet obsegajočo splošno korporacijo, ki bi opravljala vse posle nacijonalnih trgovskih zbornic v zmislu internacijonalizma in celokupnih gospodarskih interesov.
Mednarodna trgovska zbornica (MTZ) je institucija, ki se obrača na javno mnenje vsega sveta. Ona nastopa aktivno sodelujoče le tedaj, ako je dosežen sporazum njenih članov.
Zbornica je osnovana na popolnoma svobodni podlagi in je združenje gospodarskih krogov (korporacij, tvrdk in posameznih oseb), ki ni
podvrženo nobenemu nadzorstvu. MTZ ne dobiva nikakih vladnih podpor ali subvencij, nego krije svoje stroške s prispevki, katere plačujejo člani.
MTZ je avtonomna. Njen namen je skrbeti za razširjenje trgovskih zvez, za tesno sodelovanje in poglobitev mednarodnih (pred vsem trgov-škili) odnošajev. Nadaljnji cilj v zmislu zaključkov Zveze narodov je zboljšanje splošnih, posebno političnih, mednarodnih odnošajev in preprečevanje gospodarskih konfliktov, ki večkrat vodijo tudi do političnih, tako naj po možnosti MTZ pripomore k vzdrževanju svetovnega miru. Raditega zmisla je tudi razumljivo, da se je centralnim silam, ki so bite v boju proti vsemu svetu, dovolilo vstopiti v to zbornico, seveda ne takoj po ustanovitvi, nego nekoliko pozneje. Skratka, cilj, ki si ga je postavila MTZ, je pojačenje in razvijanje mednarodne trgovine, odklanjanje vseh zaprek, katere motijo izmenjavo dobrin, dalje na temelju intenzivnejšiti gospodarskih vez, zboljšanje mednarodnih stikov in odnošajev, pomirjevalno uplivanje na vse, kar bi zamoglo dovesti do internacijonalnih konfliktov in na ta način sodelovanje pri prizadevanju za svetovni mir. Drug bistven znak zbornice, njen internacijonalni duh, se uveljavlja v vodstvu in članstvu. Članstvo je vsem, brez izjeme dostopno, ne samo člani Zveze narodov,1 nego tudi nevtralci in aliiranci iz svetovne vojne pripadajo in sodelujejo danes v MTZ, kakor tudi nekdanji sovražniki aliiranih sil (Nemčija, Avstrija) in tudi dežele, ki niso v Zvezi narodov, n. pr. Zedinjene države.
Delovanje zbornice delimo v dve skupini. Prva skupina obsega vprašanja splošnega internacijonalnega interesa. Zbornica si prizadeva doseči kolikor mogoče obširno soglasnost. Na predzadnjem kongresu v Briisselu je vseh 753 navzočih delegatov 33 dežel soglasno sprejelo zaključek, ki vsebuje mednarodno mišljenje privrednih krogov glede gospodarske restitucije sveta (posebno Evrope), Davvesovega načrta, transfer-problema in internacijonalnih dolgov. Skoraj neverjetno se sliši, da se je v tako divergentnih vprašanjih dosegla soglasnost. Na vsak način znači ta soglasnost energično stremljenje ne samo najmočnejših, temveč tudi najresnejših gospodarskih krogov po odpravi vsega, kar ovira nemoteni razvoj internacijonalnih gospodarskih odnošajev.
V drugo skupino spadajo vprašanja tehnične prirode, kakor poenostavljenje carinskih formalitet, postopanje s tujci, odprava dvojnega obdavčenja, kodifikacija okrajšav, ki se rabijo v internacijonalni trgovini, enotnost v čekovni in menični zakonodaji, ladijskih tovornih listinah, v zakonodaji glede patentov in zaščitnih znamk, sporazum glede izvršb inozemskih razsodb, zboljšanje internacijonalnih transportov po morju, na suhem in v zraku, posebno tudi zboljšanje internacijonalnih telefonskih zvez. Zbornica je ustanovila tudi trgovsko razsodišče. Razsojevalci pri tem sodišču hitro, točno in z malimi stroški poravnajo vse prepire, ki nastanejo med trgovci različnih držav.
1 Ideja Zveze narodov je nastala med svetsko vojsko. To ideja, katere se je posebno goreče oklenil Wi!son, se je bila na mirovnih pogodbah v Versailles tudi uresničila. Zveza narodov naj ima namen pospeševati sodelovanje narodov v svrho dosege mednarodnega miru in mednarodne sigurnosti proti vojnim konfliktom, sploh vse podvzeti, da se internacijonalni politični odnošaji zboljšajo. Sredstva za održanje sklepov Zveze narodov so različna, v najskrajnejšem slučaju se zvrši zvezna eksekucija proti renitentni državi.
Za udejstvitev svojih prizadevanj ima MTZ sledeče pomožne organe: upravni svet, narodne komiteje, administrativno komisijo, budžetsko komisijo in generalni sekretarijat. Najvažnejšo vlogo igrajo narodni komitep in pa upravni svet. Narodni ali nacijonalni komiteji si v vsaki posamezni državi odrejajo sami svoje statute in imajo seveda povsod drugačno stiukluio. V vsaki državi pripadata nacijonalnemu komiteju dve kategoriji članov: a) aktivni člani (zveze bankirjev, trgovcev in indu-strijalcev, njih zbornice, borze in vsa slična gospodarska udruženja); b) posamezni člani (banke, trgovske tvrdke, posamezna industrijalna podjetja ild.). 1 i aktivni in posamezni člani širom poedinih držav tvorijo torej skupno nacijonalni komite.
Notranja organizacija teh narodnih komitejev ni predpisana. Izpolnjevati pa mora faktično samo eno nalogo, zastopati mora najvažnejšo gospodarske sile dotične države.
Nacijonalni komite odgovarja na vprašanja, ki jih slavlja MTZ, jo opozarja, kakšne prikazni in pojavi ovirajo zunanjo trgovino dotične države, navaja vse točke internacijonalnih gospodarskih odnošajev, glede katerih se mora pritožiti, razvija v lastni državi energično delovanje v svrho uresničenja zaključkov MTZ.
Nacijonalni odbori grupirajo ledaj okoli sebe vse člane svoje zemlje, zbirajo njihova mišljenja ter služijo kot zveza med centralo v Parizu in privrednimi krogi svoje zemlje. Ti nacijonalni komiteji plačajo enkrat za vselej v fond za vzdrževanje MTZ 1000 dolarjev, pojedini pa plačajo po 300 francoskih frankov. Zastopstvo posameznih držav v upravnem svetu odgovarja važnosti njihove zunanje trgovine. Zaradi tega so države razdeljene na 3 skupine. V 1. skupino spadajo one z zelo razvito zunanjo trgovino: Anglija, Trancija, linija, Nemčija, 5elgija, Italija, Japonska, Nizozemska, Švica. Vsaka država te I. kategorije ima pravico poslati 3 člane in 3 namestnike v upravni svet. II. kategorija obsega države kakor Danska, Španija, Norveška, Češkoslovaška. Te smejo odposlati v upravni svet po 2 člana in po 2 namestnika. Ostale države pošljejo 1 člana in 1 namestnika. Te so: Avstrija, Ogrska, Indochina, Luxemburg, Poljska, Rumunija in Jugoslavija.
Upravni svet je sestavljen iz zastopnikov narodnih komitejev. On voh iz svoje sredine ožji eksekulivni odbor za hitro izvršitev posebno nujnih stvari. Upravni svet ima letno 3 do 4 seje. V intervalih med posameznimi kongresi zbornice ugotavlja upravni svet smernice zborničnega delovanja. Ker je vsem državam-članicam po obsegu važnosti in znamenitosti vsake posamezne države glede njene zunanje trgovine in glede njenega interesa na splošnih internacijonalnih gospodarskih vprašanjih zasigurano zastopstvo v zbornici, se zamore ta zbornica lahko tako udejstvovati, kakor to odgovarja njenim institucijam. Dočim upravni svet delovanje mednarodne zbornice vodi, izvaja njegove sklepe generalni sekretarijat. Generalni sekretarijat opravlja vse posle zbornice v sporazumu z nacijonalnimi odbori in raznimi komiteji, ki so od slučaja do slučaja sklicani, da proučujejo določena gospodarska vprašanja. Temu generalnemu sekretarijatu je kot posvetovalen organ dodeljena upravna komisija. Vsaka država imenuje po enega upravnega komisarja, ki ima svoj stalni sedež v Parizu. On vzdržuje zvezo z komitejem, katerega zastopa. Generalni tajnik ali sekretar skrbi za praktično uveljavljanje od mednarodne zbornice na njenih kongresih spre-
jeiih načel. Generalnega tajnika podpirajo v njegovi nalogi različni — poprej omenjeni — nacijonalni komiteji, ki imenujejo vsak po 1 člana v različne internacijonalne študijske komiteje za vprašanja, ki so na dnevnem redu zbornice. Zaključki teh komitejev pa morajo dobiti podporo in praktično sodelovanje posameznih naeijonalmh komitejev.
Končno bodi omenjena še budžetska komisija, ki jo imenuje upravni svet. Bavi se s finančnimi zadevami.
Internacijonalni značaj zbornice se odraža v kongresih, ki se vrše vsake dve leti. Ti kongresi predstavljajo nekako glavno skupščino MTZ in imajo nalogo odrejali splošne smernice za njeno delovanje. Preiskujejo in rešujejo predložene zadeve. Overovljeni aktivni člani zbornice glasujejo. Aktivni člani morejo poslati na kongres do 10 delegatov.
Kakor že omenjeno, je bilo do sedaj pet kongresov in sicer: 1. osno-valni kongres 1. 1020 v Parizu; 2. v Londonu 1. 1021; 3. v Rimu 1. 1023; 4. v Bruslju 1. 1025; .T v Stockholmu 1. 1027.
Razpravni predmeli so na kongresih jako pestri in različni. Prva so generalna vprašanja, ki vzbujajo glavno pozornost po svojem značaju in nujnosti rešenja. Potem so različna tehnično-strokovna vprašanja. 2e od početka se je bavila MTZ na pr. s problemom obrtno-pravne zaščite. Mnogo zborničnih nasvetov je bilo sprejetih v tekst haaških konvencij. Rimski kongres je razpravljal o ekonomski obnovi. To je sedaj najvažnejše vprašanje. Rimske resolucije so v mnogih slučajih prinesle materija! za stvarjanje Dawesovega plana.
MTZ je imela v istini vse podatke o ekonomskem stanju skoraj vseh dežel. Pokazala je pota, po katerih je Ireba hoditi. Merodajni mednarodni faktorji obračajo največjo pažnjo na zaključke njenih kongresov, ki se v polni meri upoštevajo.
Zvest svojemu programu se je tudi lanskoletni kongres pečal z vsemi perečimi vprašanji, kojih ureditev je v svrho zboljšanja mednarodnih gospodarskih, posebno pa trgovskih odnošajev nujno potrebna. Vršil se je koncem junija in začetkom julija preteklega leta v Stockholmu.
Na tem kongresu, ki se ga je udeležila tudi naša država, so razpravljali predvsem o splošnih vzrokih, ki jo ovira nemoteni razvoj svetovnega gospodarstva, zlasti pa svetovne trgovine. Najprej so ugotovili, da so ukrepi poprejšnjega kongresa (Bruselj 1. 1925) že začeli učinkovati. Društvo narodov se je še bolj energično začelo zanimati za delovanje MTZ in tudi mednarodni ekonomski svet je uvidel, da ne more preko njenega delovanja, nego da mora na vsak način vpoštevati njene smernice, nasvete, resolucije itd. Istotako so ugotovili, da se mora započeto delo zbornice še bolj intenzivirati. Glede odprave vzrokov, ki motijo ali ovirajo, odnosno tu ali tam celo popolnoma onemogočajo mednarodno svetovno gospodarstvo, posebno pa svetovno trgovino, so povdarjali, da je treba pred vsem znižati carinske tarife. (To bi bil prvi korak k uvedbi svobodnejše trgovske politike, katero mednarodna zbornica oči-vidno podpira.) Dalje priporoča kongres v Stockholmu, da naj se v po-edinih deželah postopa s tujci boljše kot do sedaj. (To se tiče posebno šikan s potnimi listi in pri carinskem pregledovanju prtljage.) Transportne ovire naj se odpravijo, istotako vse prepovedi uvoza in izvoza; carinske formalnosti naj se ublažijo in sklene naj se mednarodni industrijski sporazum. Priporočali so racijonalizacijo v vseh panogah privredne delavnosti; zahtevali svoboden promet kapitala iz ene dežele v drugo;
ponovno so urgirali potrebo izenačenja čekovnega in meničnega prometa,, kakor tudi odpravo dvojnega obdavčenja in zahtevali varstvo industrijske in znanstvene lastnine. Zbornica je zavzela dalje na kongresu stališče glede klasifikacije tovarniških znakov in se je bavila s sejmi in izložbami, z registriranjem patentov in zahtevala revizijo pravilnika o poravnanju in arbitraži. Končno se je bavil kongres obširno z vsemi perečimi prometnimi vprašanji. Pri pomorstvu so razpravljali o uvedbi enotnih tovornih dokumentov. Kakor je razvidno iz. gornjih kratkih navedb, je kongres v Stockholmu razpravljal o vseh vprašanjih, ki se tičejo izboljšanja svetovnega gospodarstva in olajšanja mednarodnih trgovskih stikov.
Za našo državo je posebne važnosti, da se je kongres bavil tudi z ureditvijo razmer v obrežnih državah, ki ležijo na velikih rekah, tvorečih državne meje, oziroma z rekami, ki imajo glede plovitbe internacijonalen značaj (kakor na pr. Donava). Ta vprašanja se tičejo naše države v eminentni meri, ker smo obrežna država, saj tvori Donava na veliko daljavo državno mejo in je zraven še glede plovitbe internacijonalizirana.
Vladimir Murko:
Razvoj j ugoslovenskih borz
(Nadaljevanje)
Promet na posameznih borzah se je gibal tako-lc (v milijonih dinarjev):
				BEOGRAD					
Leto	Državni papirji	Delnice		Opcije	Založnice in zadolžnice	Devize	I Valute	Blago	Skupaj
		denarnih zavodov	industr. podjetij						
1919	1-0	0-7	0-3			53-5	106-3			161-8
1920	1-9	4-2	3-0	—	—	322-3	311-0	—	642-7
1921	0-3	9-0	3-4	—	—	861-8	177-1	—	1.051-9
1922	1-8	9-4	4-4	—	—	1.165-7	15-7	—	1.197-3
1923	32-2	6-2	1-2	—	—	2.597-8	26-0	—	2.603-4
1924	225-8	5-7	0-3	—	—	3.469-6	11-4		3.703-0
1925	623-3	9-5	1-8	—	—	3.562-4	13-9	84-3	4.295-4
1926	476-4	80	0-9	—	—	2.358-3	9-3		2.853-2
ZAGREB									
1919	o-oi	31-2	3-4	0-5	0-6	1T2	31-9	2-2	81-3
1920	o-oi	95-4	49-5	1-2	1-1	268-0	195-0	7-9	618-6
1921	—	51-4	18-2	0-4	0-4	9829	195-0	4-4	1.253-0
1922	1-2	36-4	14-8	—	0-4	2.026-4	105-0	11-7	2.198-3
1923	5-6	77-4	104-3	0-9	0-4	2.673-4	116-2	13-4	2.891-9
1924	40-1	52-9	78-3	0-6	0-3	3.831-3	51-8	15-0	4.070-9
1925	268-4	44"2	20-3	o-oi	o-i	4.059-2	57-9	18-4	4.468-7
1926	216 1	23-7	13-2	0"2	0-3	3.554-9	40-3	—	3.848-7
1927	287					2.962			0
				NOVI £		A D			
		Delnice							
Leto	it Q a	! denarnih i zavodov	industr. podjetij	Opcije	Založnice in zadolžnice	Devize	Valute	1 CQ	Skupaj
1921 1922 1923 1924 1925 1926	I j | T*1	—	(V002 0 06 0-064	—	—	—	—	47-2 380-3 567-7 589-1 466-5 292-6	47-2 380-3 567-7 591-1 467-8 292-6
LJUBLJANA
1924	01	0*2 ,	0-2						7-7	8-2
1925	V9	0-8	0-2	—	0-004	—	—	18-2	21T
1926	0-5	9-1 |	0-3		o-oi	—	—	23-9	33-9
1927	1-6	3"8				399-7		16-4	411-5
V gibanju številk vidimo lahko karakteristiko vsakokratnih razmer na denarnem trgu in položaja našega narodnega gospodarstva sploh. Zato se ustavimo pri nekaterih številkah.
Predvsem opazimo, da je promet naraščal, dokler ni dosegel I. 1925 v Beogradu, Zagrebu in Novem Sadu svojega viška, od tega časa naprej pa trajno pada. Vzrokov za to je več: glavno vlogo igra tu nazadovanje naše zunanje trgovine, od katere je promet na borzah popolnoma odvisen, ker je namreč promet v efektih napram devizam in valutam neznaten, izvzemši državne papirje. Da se razvidi, v koliki meri so naše borze odvisne od zunanje trgovine, navedem tc-le številke: v Zagrebu je odpadlo od celokupnega prometa
v odstotkih na
Leto:	1919	1920	1921	1922	1923	1924	1925	1926	1927
efekte 			23-8	5-6	2-4	6-5	4-2	7-3	6-5	8-8
devize in valute	.	.	53-1	75-0	94-1	97-1	93-0	95-3	92-1	93-4	91-2
Zato je gotovo razumljivo, zakaj se je promet na ljubljanski borzi gibal v tako ozkih mejah, predno se je začelo trgovati z devizami in valutami.
Upoštevati moramo različno vrednost dinarja v raznih letih. Ako bi preračunali promet na borzah v zlate dinarje, bi opazili, da promet ni tako strašno padel, ako se primerja z leti pred stabilizacijo dinarja.
Splošna gospodarska kriza se seveda na borzi tudi občuti. Razumljivo je dejstvo, da Beograd zaostaja za Zagrebom, ako upoštevamo, da so v Zagrebu naše glavne banke, dočim je v Beogradu razmeroma malo močnejših zavodov. Tako si moramo tudi tolmačiti, zakaj je v Beogradu promet z delnicami denarnih zavodov neprimerno manjši kakor v Zagrebu, čeprav je v Beogradu sedež Narodne banke, ki je vpeljala svoje delnice na zagrebško borzo šele 1925, v Ljubljani pa niti sedaj še ne. Ugodno je za Zagreb tudi to, da je pomaknjen
* )ako dvomljivi številki.
5 Ostanek odpade na blago,
mnogo bolj na zapad, je toraj mnogo dostopnejši evropskemu prometu, ima že razvite zveze in tradicijo, tako da si lasti pridevek našega gospodarskega Piemonta. Treba je upoštevati še to, da se po trditvah beogradskih trgovcev vrši v Beogradu velik del prometa v devizah izven borze. Zagrebu bo torej težko odvzeti primat, čeprav se je predvsem v njegovo škodo izpopolnila ljubljanska borza, razun, ako bi katere večje zagrebške banke hotele prenesti svoje sedeže v Beograd, kar pa je sedaj, ko se pripravlja izenačenje davkov v vsej državi, že manj verjetno. Gotovo je tudi, da gre položaj Beograda, kot presto-lice, na korist beogradski borzi.
Skoraj brez pomena je na beogradski borzi promet v industrijskih papirjih (med katere tam štejejo tudi srečke Rdečega križa). Leta 1923 je znašal promet v teh papirjih v Zagrebu 104-3 milijone, v Beogradu le M. Število kotiranih industrijskih papirjev v Beogradu je pač prav malo, kar je razumljivo, ker je v Srbiji malo podjetij z domačim kapitalom, dočim je večina podjetij v rokah tujega kapitala, predvsem češkega in francoskega (Jagodina, Ćuprija, Borski rudnik). Banke, ki stoje za temi podjetii, pa ne puste delnic iz svojih poriefeuillev. Velikanski padec prometa v industrjskih papirjih izkazuje tudi zagrebška borza. Nominalna vrednost trgovanih papirjev ni padla v taki meri, pač pa je dejanska vrednost delnic skoraj vseh podjetij močno nazadovala. Skupna vrednost vseh onih 11 glavnih industrijskih papirjev, ki so se trgovali na borzi ves čas od 1. 1921 — 1926, je znašala:
Leto:	1921	|	1923	|	1924	1926	1926
v dinarjih		4.278	!	7.963	1	5.984	3.280	2.750
v odstotkih		100	1	180	|	140	75	64
Bančnih delnic prihaja v poštev 13 za ves čas od 1. 1920—1925, za 1 1926 le 12, ker je ena delnica odpadla. (Slika vseh delnic, t. j od vsake banke po eno) pa bi bila drugačna, odkar so v Zagrebu pripuščene tudi delnice Narodne Banke s svojo višino približno 5.650, tako da je edina ta delnica vredna skoraj trikrat toliko kakor vse druge bančne delnice. Skupna vrednost teh 13 oziroma 12 bančnih delnic je znašala:
Leto: |	1921	1923	1924	1925	1926
v dinarjih		3.818	2.448	2.147	2.014	1.868
v odstotkih		100	63	55	52	48
Leto 1927 kaže malo prijazneišo sliko. 12 glavnih bančnih in 13 glavnih industrijskih delnic je veljalo skupaj:
2. januarja 1927 51. decembra 1927
bančne
Din
6.198-
7.37t;-—
industrijske
Din
4.417-50 5.647 -
Padanje oziroma dviganie v skupini bančnih in industrijskih delnic toraj v L 1921 — 1926 ni bilo enakomerno. Dočim so industrijske delnice dosegle svoj višek L 1923, so takrat bančne bile že jako slabe. Za industrijske papirje pomeni L 1923 rekord, ki si ga razlagajo z velikimi nakupi od strani inozemstva, ki pa je bilo po dunajskem krahu zaradi spekulacije s francoskim frankom
1.	1924 prisiljeno prodati nakupljene delnice za mnogo iiižje cene nazaj, od česar so seveda trpeli tudi domači lastniki. Pri bančnih papirjih pa je slika prav obupna. Zato je tudi promet v delnicati v Zagrebu tako močno padel, vkljub vsemu prizadevanju borznega vodstva, da zopet pridobi širšo publiko
zn to, da nalaga svoj denar v delnice, ki se rentirajo često bolje nego državni papirji, kar je drugod redko. Vidi se pač, da je mnogo ljudi izgubilo precejšnje zneske, naložen^ v delnicah in s tem tudi zaupanje v delnice. Ne bi škodovalo, ako bi se za informacijo publike izdal natančen pregled o rentabilnosti delnic ter o splošnem stanju zavodov”. Kje pa se naj drugače širša publika poduči o boniteti kakega papirja? Za spekulante, ki kupujejo papirje le radi una na kurzne dotrčke, pa pri nos sedaj niso podani predpogoji. Zato je promet v delnicah tako malenkosten. Edino izjemo tvorijo delnice onih podjetij, ki so se poslužila ugodnosti zakona o valorizaciji investicij. V teh papirjih je bilo opaziti dviganje, ki se je dalo večinoma predvideti. Ta zakon, ki nudi predvsem davčne ugodnosti (rentabilitctni pribitek) je prvotno veljal le eno leto, a je bil po preteku tega leta (v septembru 1927) zopet podaljšan, tako do bo število družb, ki so na ta način povečale svojo glavnico in rezerve, še narastlo. V Sloveniji se ga je poslužilo 14 družb, katerih bilančna vrednost se je dvignila za 210 milijonov dinarjev. Od te diference pripada velik del (okoli 140 milijonov) na povečanje glavnice. Po izdanju brezplačnih delnic so tečaji morali malo pasti, ker je jasno, da n. pr. na dvakrat zvišano glavnico ne bo mogoče razdeliti dvakrat toliko dobička kakor popreje, ker prihranki na davkih ne znašajo toliko. Pri tej priliki so se pokazale tudi tajne rezerve, ki so jih znala starejša podjetja nakopičiti za boljše čase, kadar bo mogoče priti z. njimi na dan in tako pokazati solidnost podjetja Z. opcijskimi pravicami se je trgovalo v Zagrebu, toda odkar je zaspalo emisijsko gibanje, je zaspala tudi ta panoga borze. V Beogradu so najbrže vsebovane med delnicami.
Jako žalostno sliko kaže promet z založnicami in zadolžnicami, ki je v drugih državah tako razvit. Kier je previsoka obrestna mera. se pač ne more razviti hipotekarni kredit, podlaoa za zadolžnice in založnice. V Beogradu so deloma skrite med državnimi papirji, v Zagrebu in tudi v Ljubljani pa vidimo vso ubogost našega denarnega trga. Industrijska podjetja so navezana na banke, katerim služijo kot kritje njihovi objekti, in tako ne ostane nobena podlaga za zavarovanje zadolžnic Težko je toraj reči, kaj bo prinesel pripravljeni zakon o industrijskih obligacijah, ki bo dovoljeval družbam s kapitalom vsaj 10 milijonov dinarjev izdajanje takih založnic. Sicer pa imajo banke mnogo interesa, da ta zakon preprečijo, ker bi podjetja teh obveznic plačevala nižje obresti nego bankam za posolila in bi se smele izdajati te obveznice le na prvo hipoteko. (Mogoče je pa tudi, da bi se banke tem potom iznebile neprijetnih zvez).
V Ljubljani so na trgu 4% kranjsko deželno posojilo iz L 1^88 in 4'A% meliioracijsko iz I. Idil, vendar je bil promet v niih neznaten — 1925 22.000, 1926 48.000 Hin. Smemo pa pričakovati, da pride na borzo 6% 30 milijonsko ljubljansko mestno posojilo. Tečai se ne da vnaprej prerokovati.
Edina skupina papirjev, ki kaže lep razvoj, so državni papirji. V Beogradu je kotiranih le nekaj malo pomembnih starih srbskih državnih posojil, toda v poštev pridejo za nas le oni 3 popularni papirji, katere vse lombardira Poštno hranilnica. To so 2)4% loterijska renta za vojno škodo (Ratna šteta, nominalc 10C0 Din, katere ie bilo izdano no raznih podatkih za nom. 4'450—4'6 milijard dinarjev). 4% obveznice za likvidacijo agrarnih odnošajev v Bosni in He rcegovini iz 1 1921 (agrari, izdano iih za 127'5 milijonov dinarjev nom.) in 7% investicijsko posojilo iz 1 1921 (izdano 500 milijonov dinarjev nom.) Ratna šteta in investicijsko posojilo sc izžrebata tekom 50 let.
Važno je. da je ratno šteto smatrati za srečko, ne za navadno državno posojilo: zato je nje posest v državah kier je v veljavi avstriiski dohoda^stveni kazenski zakon, prepovedana, kakor so pri nas prepovedani češkoslovaški stavbeni lozi, ki so dosti mani ugodni nego naša Ratna šteta, a so kljub temu našli nri nas mnogo kupcev. Razumljivo pa je, zakaj ie Ratna šteta taho popularna tudi v tuiini: kurzna vrednost v prometu se naha;njočih obveznic je narasla od izdaje do ianuaria t. 1 za približno 154 m i 1 i i a r d e dinarjev tako Ha noben njen posestnik ni imel iznebe razim onih, ki so iih dobdi res kot odškodnino za volne škode in jih dali ooeeni iz rok. da prideio do gotovine Bili so časi, ko je bila na prodaj za 84 Din (pri nominalu 1000 Din). Teh 84 Din
“ o slovenskih delniških družbah je pisal docent dr. Ogris: Delniške družbe v Sloveniji 1919—1925. Upošteva v prvi vrsti nominalno rentabilnost delnic, ne pa dejanske, ker se ta z ozirom na dnevno se menjajoče tečaje delnic brez prestanka izpreminja in torej ni upravičena v brošuri, ki naj ima trajen pomen.
ie nosilo 25 Din obresti, kar odgovarja približno 30% rentabilnosti. Kmalu so ljudje opazili to abnormalno rentabilnost, in radi velikega povpraševanja, verjetnosti, da srečka poleg nominala zadene še visok dobitek, je stopala bolj in bolj in sedaj (1. februarja 1928) stoji na 418, agrari na 54'50, investicijsko posojilo na 87, tako da znaša rentabilnost pri
Ratni šteti....................5'98%	(lani	2.	januarja	7T1)
agrarih........................7'34%	(lani	2.	januarja	8'33)
investicijskem.................8'04%	(lani	2.	januarja	8'33)
Najvišji je bil dolgo med temi papirji tečaj investicijskega posojila, ker je to edino posojilo, ki so ga morali lastniki plačati z razmeroma visokim kurzom, dočim ostalih posojil ni bilo treba plačati. Zato nihče ni dal iz rok investicijskega posojila neprisiljen. Ako se res namerava izdati novo domače 7% investicijsko posojilo v nom. znesku 500 milijonov, bo treba določiti emisijski kurz prav nizko, celo nižje od kurza sedanjega investicijskega posojila, da bo mogoče pridobiti ljudi, ki so na njem mnogo izgubili. Verjetna je možnost, da pride vsled nove emisije do nove napetosti na denarnem trgu, kar bi lahko povzročilo še višjo obrestno mero in padec vseh državnih papirjev. Rentabilnost teh papirjev je v primeri z državnimi posojili drugih držav itak previsoka. To se je že upoštevalo pri izdaji investicijskega posojila, katero se tekom 10 let ne sme konvertirati. Dvomljivo je, ah bodo I. 1931 pogoji taki, da se bo konverzija že izplačala, ker taka akciia zahteva precej razpoložljivega denarja. Govorice o novem domačem posojilu so nastale, ko se pogajanja z angleško skupino niso hotela posrečiti.
Iz tabele na strani 64. se vidi, da igra 13 e o g r a d vodilno vlogo na trgu državnih papirjev, kar velja predvsem o Ratni šteti, ki ni bila izdana drugod kakor v Srbiji in šele v zadnjem času tudi v obmejnih krajih bivše Avstro-Ogr-ske, ki so trpeli radi vojne. Državni papirji so igrali v celokupnem prometu z efekti važno vlogo. Saj odpade:
v odsfofkih
Leto:
V	Zagrebu I. na državne papirje .
II.	na bančne delnice
III.	na industrijske delnice
V	Beogradu’ I. na državne papirje .
II. na bančne delnice III. na industrijske delnice
1 1923	1924	1925
|			—
2-9	23'2	80-G
40-9	30-6	13-3
55-5	45-5	6T
8T4	97-0	98-2
15-5	2'5	1-5
3-1	0'6	0-3
1928
85-4
9-3
5‘2
98-2
T6
0-2
Sedaj se sklepajo v Beogradu in Zagrebu tudi terminske kupčije v Ratni šteti, predvsem v Beogradu, kjer odpade na terminske kupčije tretjina vseh zaključkov v Ratni šteti. Terminske kupčije se vrše v Beogradu od I. 1924 tudi v devizah. Kako važno vlogo igra promet z devizami v celokupnem prometu naših borz, smo že videli. Minuli pa so oni časi, ko je bilo mogoče, špekulirati v tujih valutah in devizah, ko je tako cvetela devizna arbitraža (spekulacija na kurzno razliko na dveh različnih borzah) med našimi in tujimi borzami. Sedaj, odkar je dinar stabiliziran, devize in valute ne morejo več biti hvaležen predmet spekulacije, kakor so bile do sredine I. 1925. Tečaji so skoraj popolnoma odvisni od Narodne Banke.
Na tabeli se da lepo zasledovati vzajemno razmerje v prometu deviz in valut. L. 1919 je bilo treba mnogo gotovine, drugim plačilnim sredstvom (čeki, menice itd.) se takrat ni preveč zaupalo. Slika se izpremeni že naslednje leto, ko zadobe devize premoč nad valutami. Razvoj gre vedno naprej in 1. 1926 znaša promet v valutah komaj 1% celokupnega prometa s tujimi plačilnimi sredstvi. V Beogradu je promet z valutami še manjši, ker prihajajo dolarji naših izseljencev
7 Kar manjka do 100%, odpade na malenkostni promet z opcijami, zadolžnicami in založnicami, ki je naveden posebej le v Zagrebu.
(na leto tuije okoli 18 milijonov dolarjev) bolj v zapadne kiaje, ki težijo k Zagrebu Druge valute poleg dolarja skoraj sploh ne pridejo v poštev, vsaj do I. 1626 niso. k. 1927 se je moral delež valut povečati, ker so tujci prinesli po cenitvi Hrvatske eskomptne bunke okoli 500 milijonov dinarjev v nošo državo in gotovo oddali precej svojega denarja bankam.
(Konec prihodnjič)
TO IN ONO
Petindvajsetletnica Zveze obrtnih zadrug v Ljubljani
Slovenski obrtniki so dostojno proslavili na praznik rokodelskega zaščitnika sv. Jožefa petindvajsetletni obstoj matice svojih zadružnih organizacij. Na predvečer slavnostnega zborovanja 'c bil v kazinski dvorani izredno dobro obiskan pozdravni večer na čast udeležencem kongresu s pomembnimi govori obrtniških voditeljev in prijuteljev. Dne 19. marca pa se je vršil v dvorani Narodnega doma ob 10. uri dopoldne izvanredno lepo obiskani slavnostni zbor obrtniških delegatov, oblastnih zastopnikov in prijateljev, ki so Zvezi ča-stitoli k 25-letnemu jubileju. Nato ic bi) v kazinski dvorani ob 13. uri banket ob številni udeležbi, ki je trajal do 18. ure. Dilo je obilo napitnic, bodrilnih govorov in prijateljskih nasvetov ob dobri postrežbi iz izvrstne Krapeževe kuhinje in ob prijetnih zvokih orkestra. Videli smo, da ima slovensko obrtništvo med svojimi tovariši mojstri mnogo preudarnih vodnikov poedinih zadrug, ki znajo lepo podati svoje misli v učinkujočih besedah. Sest zaslužnih obrtniških borcev je prejelo ta dan najv.š-je društveno odlikovanje, častno članstvo Zveze, posebnih izrazov simpatij pa je bil deležen častni zvezni načelnik g. Engelbert Pranchetti za svoje če-trtstoleino požrtvovalno pionirsko delo med slovenskim obrtništvom. Vse slavje je vodil spretno požrtvovalni in izredno agilni zvezni načelnik g. Josip Rebek, ki si je dal mnogo truda, da je bila proslava tako dobro pripravljena in izvedena z brižno pomočjo članov zveznega načelstva. Njegova desna 10-ka zvezni tajnik g. Ignacij Kaiser se je pri tej slavnosti lahko prepričal, dn pravilno cenijo slovenski obrtniki njegovo tako uspešno delo. Njegovo požrtvovalno delovanje kljub vsej njegovi skromnosti ni ostalo neopaženo ter je bil deležen priznanja in zahvale za vse svoje vztrajno delo, ki ga je vršil posebno svoje dni v slabih gmotnih okoli-
ščinah. Mnogo njegovega dela in truda je vloženega tudi v vzorno urejeno spominsko knjigo, ki jo je izdala Zveza obrtnih zadrug ob tej svečani priliki. Knjiga je jako posrečeno sestavljena m bo vedno lep in drag spomin vsem neštetim zadružnim delavcem, ki delajo v 49 včlanjenih zadrugah. Popisan je v nji ves razvoj Zveze od početka do današnjih dni. Stari obrtniški prijatelj in svetovalec dr. Fran Windischer objavlja v posebnem članku svoje misli in spomine ob 25-lctnici. Dr. R. Marn, prvi urednik obrtniškega glasila, se spominja na prvo glasilo slovenskih obrtnikov in znani obrtniški borec g. J. Zadravec, podpredsednik mariborske Z. O. Z., podaja nekaj društvene obrtniške zgodovine v članku z naslovom: Dve poti — en cilj! Stari obrtniški vodja, predsednik vrhovnega obrtniškega sveta I. Rebek piše o početkih slovenskega obrtništva, tajnik ZTOI Ivan Mohorič pa o bližnjih nalogah Zveze. Njegov kolega, urednik Trgovskega lista dr. Ivan Pless razpravlja o racijo-nalizaciji obrtniških obratov, direktor srednje tehnične šole Jožef Reisncr pa o obrtnih šolah. O naši obrtni zakonodaji je napisal članek dr. Ivan Pretnar, priznani davčni strokovnjak Fran Žagar pa članek o davčnih vprašanjih, tikajočih se obrtn.štva, Ravnateh velesejma Milan Dular daje obrtništvu dobre nasvete s člankom: V premislek slovenskima obrtništvu, nakar sledi članek načelnika Zveze obrtnih zadrug g. Josipa Rebeka z naslovom: Obrtniki in organizacija. Nato pa so popisane obrtniške zadružne organizacije, združene pod okriljem ZOZ.
Posebno vrednost daje knjigi 75 spominskih slik obrtniških delavcev, fotografirani so vsi člankarji, poleg tega je v knjigi slika sedanjega zveznega načelstva, častnega načelnika g. E. Franchettija, pokojnega, zn obrtništvo zaslužnega ravnatelja državne obrtne šole Ivana Šubica, zveznega tajnika Ignacija Kaisera, ing. Gvidonn Guliča,
lavnatelja Urada za pospeševanje obrti v Ljubljani in Filipa Ogriča, predsednika Obrtnega društva v Novem mestu. Nato sledi še 58 zanimivih slik raznih zadružnih načelstev in predsedstev ostalih obrtnih organizacij.
Veseli nas, ko moremo ugotoviti krasni napredek obrtniške organizacije v lepem medsebojnem delovanju s toliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Strumno so organizirane obrtniške organizacije in mnogo ponosne stanovske zavesti je v njih. In tako je prav. Častitamo!
Podatki o monopolskih dohodkih naše države
Po statističnih podatkih Uprave državnih monopolov so znašali monopolski dohodki za čas od 1. aprila 1927 " do 31. decembra 1927:
Dohodek od tobaka od soli od petroleja od vžigalic od cigaret, papirja razni dohodki
Din 1.313,150.318--Din 209,418.318--Din 103,831.107--Din	110,962.748 -
Dm 116,945.414 — Din 4,426.434--
Skupen dohodek od 1. aprila do 31. decembra 1927 je znašal torej 1.858 milijonov 724.472 dinarjev.
Napram dohodku za isto periodo v 1. 1926 se je v 1. 1927 zvišal za 155 milijonov 341.613 dinarjev.
Udruženje za pobijanje ekonomske krize
V aprilu 1. 1927 se je spontano sprožila ideja, da se osnuje Udruženje za pobijanje gospodarske krize, ki naj bi odklanjalo vse vzroke, kateri so povzročili današnje težko gospodarsko stanje.
Ustanovitelji so izvolili začasno upravo, izvedli organizacijo in določili pravila, ki jih je sankcionirala najvišja državna oblast. Član udruženja more postati vsak državljan, ki občuti lež-koče ekonomske krize in potrebo take organizacije.
Cilj udruženja je, da zbere vse sile in kot jaka organizacija prične legalno akcijo v javnem in v privatnem pogledu, da se odstranijo vsi pojavi, ki so povzročili težko stanje v našem gospodarskem življenju.
Udruženje razvija živahno akcijo, zbira člane in tako jači svoje vrste, da bo njegov odmev v javnosti čim uspešnejši. 15. februarja t. 1. se je vršila širša seja udruženja, na kateri je začasna uprava poročala o svojem dosedanjem delovanju in pri tej priliki izvolila novo upravo 10 članov, isto šte-
vilo namestnikov in 3 člane v kontrolni odbor.
Dne 4. marca t. I. pa se je vršila žt druga konferenca udruženja v Beogradu, katere so sc v obilnem številu udeležili zastopniki trgovskih, obrtniških in gospodarskih krogov sploh. Posamezni govorniki so ostro napadali vse vlade od prevrata sem ter jih dolžili, da so krive vseh neuspehov v našem gospodarstvu. Zadnji čas je, da uvidijo poslovni ljudje, da zanje ni mesta v raznih političnih strankah, temveč samo v jakih gospodarskih organizacijah, potom katerih morajo vplivati na vladne činitelje, da posvetijo največjo pažnjo reševanju gospodarskih problemov.
Zlato v letu 1927
Po podatkih londonske tvrdke Samuel Montanga et Sons je znašala produkcija zlata na celem svetu minulo leto 82 milijonov funtov šterlingov (računajoč za unco 84 sh 1'5 d), od katerih odpade na britanski imperij 58-3 milijone, na ostale države pa 27-3 milijone. Produkcija v I. 1926 82 milijonov funtov — na Anglijo je odpadlo 57-5 milijonov, na druge producente pa 24 5 milijonov.
V	angleškem imperiju se je torej produkcija povečala, drugod pa zmanjšala. Transval je registriral v minulem letu rekordno produkcijo. Druga važna producenta zlata sta še Kanada in Pu-sija. Pred vojno je znašala svetovna produkcija zlata 94-7 mil. funtov od katerih je odpadlo na angleški imperij 58-6 milijonov na ostale države pa 36-1 mil. funtov šterlingov
Agrarna kriza v Rusiji
V	Rusiji se je pojavila v zadnjem času težka poljedelska kriza, ki ne izvira iz slabe produkcije, temveč iz dejstva, da kmet ne prinaša ničesar na trg, kljub temu, da jc v posesti velikih zalog. Radi tega se je pojavila nevarnost, da popolnoma prestane vsak izvoz žita, mestno prebivalstvo pa trpi lakoto.
To zadržavanje od prodaje se ni pojavilo naenkrat, temveč traja že nekako tri leta. Po cenitvi žetve v I. 1925/26, ki jo je izvršila ruska vlada, bi se moralo izvoziti 5 milijonov ton žita, dejansko pa se je izvozilo samo polovico navedene svote. Naslednje leto je bilo rekordno glede produkcije, a izvoz je znašal zopet samo 3 milijone ton, četudi je obsegal pred vojno eksport 10 do 12 milijonov ton.
Od zadnje srednje žetve se je izvozilo do konca januarja samo pol mili-
jona ton in po vesteh iz Moskve izgleda, da se do nove žetve izvoz ne bo povečal. Radi tega je aktivnost trgovinske bilance zadnje tri mesece padla na 4 milijone rubljev napram 76 milijonom rubljev v minulem letu.
Tak je položaj z ozirom no izvoz, nič boljši pa tudi glede notranjega prometa. Državne ustanove so prejele od žetve v 1. 1926 7,500.000 ton žita za prehrano mestnega prebivalstva in vojske, od žetve v I. 1927 pa samo 5,700.000 ton. Da pride v okom tem nezdravim razmeram, je izdala sovjetska vlada stroge odredbe glede odvzema žita, ki pa dosedaj še niso rodile povsem povoljnih rezultatov.
Razvoj svetovne avtomobilne industrije
Avtomobil je postal danes radi svojih najskrajnejših cenovnih redukcij iz razkošnega predmeta predmet vsakdanje uporabe. Stalno padanje cen v motorni industriji je eden najznačilnejših pojavov razvoja te industrije v zadnjih letih. Ako vzamemo kot bazo zlato pariteto, se nahajajo cene angleških zasebnih avtomobilov 47—37 % pod predvojnim nivojem. Natančnejše podatke nudi sledeča tabela:
	Indeks	zlatih cen
	Zasebni	Tovorni
	avtomobili	
1914	100	100
1922	74-8	69-7
1923	67-1	67-8
1924	56-6	622
1925	56-1	62-4
1926	53-6	60-6
1927	530	60-4
Sledeča statistika kaže		dežele največ-
je uporabe avtomobilov		
	Skupna svota v 1. 1927	
Zedinjene države		22,157.334
Velika Britanija		1,645.282
Francija		891.000
Kanada		361.490
Nemčija		296.516
Argcntinija		222,610
Avstralija		361.490
Španija		137.833
Italija		133.000
Nova Zelandija		124.224
Brazilija		204.561
Indija		100.012
Švedska		94.925
Belgija		92.192
južna Afrika		84,212
Danska		75.594
V produkciji je doživela največji napredek Anglija, kakor je razvidno iz sledeče izvozne statistike najvažnejših produkcijskih dežel:
Velika Britanija		Francija	Italija
1923	6.259	30.923	12.750
1924	15.600	47.127	29.574
1925	29.061	61.471	29.041
1926	33.113	59.786	34.194
1927	21.270	25.670	18.402
		Združene	
	Kanada	di žave	Vsota
1923	69.920	151.894	271.746
1924	56.656	178.722	317.674
1925	74.149	302.924	496.646
1926	74.322	305.256	506.653
1927	36,085	214.435	315.862
V L 1926 je znašal izvoz teh dežel v			
primeri	z njihovo skupno produkcijo:		
		Število	Izvoz
		avtomobilov	v %
Zedinjene države		4,203.170	7-2
Velika Britanija		180.000	18-3
Francija		210.000	28-4
Italija		55.000	62-1
Kanada		205.116	36-1
Posebno zanimiv		je položaj	motorne
industrije v Zedinjenih državah. Amerika je izvozila v 1. 1926 samo 7'2% svoje produkcije medtem ko Italija 62'1%. Iz tega sledi, da najde Amerika glavni odjemni trg za svojo produkcijo doma. Po raznih cenitvah pride na vsakega sedmega Amerikanca en avtomobil. V Italiji pa pride šele na 496 ljudi en avtomobil. Sledeča tabela kaže razmerje med številom vozov in prebivalstva v najvažnejših deželah:
Število oseb na zasebni avtomobil
Zedinjene države	7-0
Kanada	12-9
Nova Zelandija	13-3
Avstralija	19-7
lužna Afrika	2F4
Velika Britanija	63'9
Francija	69-1
Nemčija	3130
Italija	495-8
Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani
je imel dne 23. februarja 1928 svoj letošnji redni občni zbor.
Iz zanimivega letnega poročila posnemamo sledeče:
Trdovratna kriza, ki se drži že dolgo dobo našega gospodarstva, je višek vsekakor premagala in je tekom završenoga leta po splošni sodbi popustila, dasi je še dovolj ovir in težav, ki zapirajo pot do dobrih kupčijskih let in potrebnega procveta. Letina je bila v naši državi nevšečna. Prejšnji dve leti sta leto 1927 za mnogo pretekli. Žita je bilo znatno manj in tudi koruza je
skopo obiodila. Na prebitek imamo občutno manjši pridelek, samo pičle količine so razpoložne za prodajo v tujino.
Inostranski kapital se v zadnji dobi začenja živahnejše zanimati za našo državo in se tudi že udejstvuje pri nas. Trgovina z lesom je oživela, vnanji trg se je odprl in tudi doma je odjem boljši in živahnejši ob živi stavbeni delavnosti. Trgovina na debelo po pravici še toži o nevarnih tržnih prilikah, o znatnih izgubah spričo trajno previsokega števila konkurzov, pa mora delati v prav ostri konkurenci. Nastanjena trgovina na drobno, izvzemši redke stroke, ne more iz medle in počasne kupčije. Konzument, osobito kmetovalec, ki ga tlači skrb slabih cen za njegove pridelke, pa tudi mestni konsu-ment s svojo slabo kupno silo skrbno obrača pičlo razpoložnino. Mrtvilo še noče dati mesta razmahu, pa je trgovcem na drobno, katerih vrste se v mestu še hitro goste, treba dajati mnogo blaga na zveste roke. Stavbena delavnost je bila preteklo leto prav živa osobito v Ljubljani in njenem obližju. Prinesla je dokaj dela in zaslužka stavbenim obrtom in obrtnikon', ki delajo na stavbah, pa tudi iz obrtniških krogov se čuje brezdvomno prav pogosto upravičena tožba, da so plačila za naplavljeno delo okorna in zamudna, in da je neogibno treba mnogo izdelkov in del dobavljati na dolge roke. Industrija je imela v obče ugodnejše prilike, konjunkturo se je v obče poboljšala. Tu in tam, kakor v tekstilni stroki, je položaj všečen. Druge stroke so sicer živahnejše obratovale, ali so zaslužki skromni in ponižni ob rastočih javnih bremenih, ob trdem pritisku žilave vnanje konkurence, ki skuša osvojiti nove trge in obdržati stare postojanke. Spričo mnogih izgub vslcd ustavitve plačil in konkurzov in v očigled splošnega položuiu no trgu je treba v industriji največjo pozornost posvečati racionalnemu obratovanju, Kraj vsega napornega' delo in truda dela mnogim podjetjem vprašanje rentabilnega obrata mučno skrb. Dasi se je železniški upravi ob nezadostnih kreditih za obnovo prog in vozil boriti z nemalimi težavami, je navzlic temu naš železniški promet postal boljši in točnejši. Celo v izvozni sezoni je trajala stiska za vagone le dobrih štirinajst dni. Pritožbe se še čujejo, to je umljivo, dasi ni prezreti dejstva, da je ob normalnejših prilikah kupčijski svet postal naravno zahtevnejši. Naše izvozne kupčije so postale manjše po
vrednosti in po količini, na drugi strani je pa dejstvo, da je upešal tudi naš uvoz spričo zmanjšanja kupovne sile in spričo manjših potreb. Za preteklo leto je računati z. novim dejstvom, da je postala naša trgovinska bilanca pasivna.
Našemu gospodarstvu v celoti je bila resnična oporo in prava uteha sredi obilnih skrbi naš stanovitni dinar, ki se je tako čvrsto držal celo sredi ne-blagih časov spomladi in poleti, do go smemo po pravici šteti med stabilizirane valute z vsem pomirjenjem tudi zn dogledno prihodnjost.
Naše poslovanje je tudi v preteklem letu lepo naraščalo. Naš promet se je povečal, ali donosnost ni šla roko v loki z naraščajočim prometom. Bremc-na so trajno velika in bremeni občutno poslovanje denarnih zavodov okolnost, da je treba držati razpoložnino v dokaj večji množini nego v predvojnih časih in je tudi glede mobilnosti treba v današnjih časih skibeti z močno jačjo kvoto nego v predvojnih časih.
Celokupni promet zavoda je znašal milijard dinarjev napram 26 milijardam v 1. 1<}26. Bilančna vsota je narasla od 432-9 na 461-7 milijona dinarjev.
Bilanca izkazuje med aktivi sledeče postavke (v milijonih dinarjev; v oklepajih I. 1926): blagajna 27-1 (27-1), menice 58-0 (43-0), vrednostni papirji 4'2 (4-4), konz. računi 13-3 (13-3), realitete 1-2 (1-25), dolžniki 357-9 (343-9), od tega banke 220-7 (164-1); med pasivi pa: ka-pital 12-5 (12-5), rezerve IM (9-8), vloge na knjižice 54-8 (40-8), upniki 379-3 (366-3), trate 0-3 (0-1); znatno povečanje imetja pri bankah kaže veliko likvidnost zavoda; nadalje so znatno narasle vloge na knjižice; paralelno z. upniki so se zvišali tudi dolžniki.
Bruto dobiček banke sc je znižal od 10-1 na 9-4 milijona dinarjev (obresti in provizije od 8-6 na 8-1 ter dobiček iz vrednostnih papirjev, deviz in valut od M na 08 milijona dinarjev); na drugi strani pa so se znižali tudi upravni stroški od 2-8 na 2-5 ter davki od 1-9 na 1-6, dočim so plače ostale neizpre-menjene:	T9 milijona dinarjev. Radi
omenjenih dejstev je čisti dobiček le malo manjši kakor pa I. 1926, 3,397.000 dinarjev napram 3,426.000 Din.
Dividenda ostane po sklepu občnega zbora neizpremenjena: 10% kakor lani. Za votacijo rezerv sc porabi 1-2 milijona. Skupni rezervni fond bo znašal leta 1928 torej 12,502.000 Din, torej več kakor kapital, kar je znak velike solidnosti zavoda.