Geografski vestnik, Ljubljana, LVIII (1986)
U D K  911.3:711.14:633.2.33.3:728.71(497.12 »Pokljuka«) =  863 
U D C  911.3:711.14:633.2.033.3:728.71(497.12 »Pokljuka«) =  20
ANALIZA RAZVOJNIH MOŽNOSTI ZA PLANINSKO PAŠNIŠTVO 
IN POČITNIŠKA BIVALIŠČA NA POKLJUKI
Maja P 1 e m e 1 j *
Uvod
Pokljuka je visoka kraška planota na vzhodnem obrobju Julijskih Alp. Je pre­
težno gozdnata, z vmesnim izkrčenim svetom, kjer se je v preteklosti razvilo planin­
sko pašništvo, v novejšem času pa počitniški turizem. Na Pokljuki živi okrog 500 
prebivalcev; planota je planinsko pašniško zaledje vasem iz Zgornje Bohinjske doli­
ne in Blejskega kota ter tudi izletniško in rekreacijsko zaledje za Gorenjsko, oziro­
ma za velik del Ljubljanske kotline, tja do Ljubljane.
Nasprotujoči si gospodarski interesi ustvarjajo na Pokljuki različna navzkrižja. 
D osedanji odnosi med tradicionalnimi panogami, planinskim pašništvom, gozdnim 
gospodarstvom, turizmom in rekreacijo, so se še zapletli s sprejetjem Zakona o Tri­
glavskem narodnem  parku, UL SRS št. 17/81 (v nadaljevanju TNP), s katerim je 
postala Pokljuka njegov robni del. Zanj uvaja omenjeni zakon blažji varstveni re­
žim, po katerem  je varovanje naravne in kulturne pokrajine sicer v ospredju, a pri­
zadevati si je treba za nadaljnji razvoj rekreacijske in nekaterih drugih funkcij ter 
prebivalcem  zagotoviti ustrezne razmere za življenje in delo. Tu torej ne gre za 
ohranjanje sedanjega stanja, kot v osrednjem delu TNP, ki ga ščiti strožji varstveni 
režim. Pasivno varstvo pa velja v vsem parku le za naravne in kulturne spomenike.
G lede na to so bili cilji preučitve:
—  oceniti ustreznost Pokljuke za planinsko pašništvo in počitniški turizem ozi­
rom a razvojne možnosti za obe dejavnosti;
— opredeliti navzkrižna območja med različnimi gospodarskimi panogami;
— zasnovati predloge, kako odpravljati neugodne posledice, ki se že kažejo ali 
jih lahko predvidevamo.
Planinsko pašništvo
Planinsko pašništvo na Pokljuki ima že dolgo tradicijo. Skupaj z lovom je pri­
pomoglo k prvotni poselitvi planote. Planine so razpršene po vsej Pokljuki, največje 
in najlepše pa so na njeni južni, bolj sončni, bohinjski strani. Tam so tudi ugodnejše
* D ipl. geograf, raziskovalni asistent, Geografski institut A ntona Melika, ZR C  SAZU, 61000 Ljubljana, 
Y U , Novi trg
pedološke in vodne razmere. Do sporov med živinorejci (pašništvom) in gozdarji 
(gozdnim gospodarstvom) je prihajalo že v preteklosti, v novejšem času pa so se 
navzkrižja zaostrila s preurejanjem  planinskih stanov, pravzaprav z gradnjo počit­
niških hišic. Kakor za planinsko gospodarstvo so tudi za turizem najprivlačnejše pla­
nine na bohinjski strani Pokljuke, jugozahodno od Mrzlega studenca.
Z a razvojne možnosti planinskega pašništva je najpomembnejše ovrednotenje 
posam eznih planin in opredelitev bodočega gospodarjenja na njih.
Pri načrtovanju planinskega pašništva je treba upoštevati, da le-to ni odvisno le 
od naravnih razmer, temveč tudi od nekdanjih družbenih dejavnikov, tradicije, his­
torične dediščine ter od nekdanjih in sedanjih socialnoekonomskih odnosov. Med 
dolinskim in planinskim obratom  obstaja stalna tesna povezava. Vsi socialnoeko­
nomski procesi, ki prizadevajo dolinsko gospodarstvo, se odražajo namreč tudi na 
planini. V sedanjosti te vezi sicer slabijo, pojavljajo pa se drugačni interesi. Opazne 
so širše družbene težnje, da bi namreč z vzrejo mladega plemenskega goveda na 
gorskih pašnikih razbremenili krmno osnovo v dolini.
Hribovsko kmetijstvo je pomembno, ker ohranja kulturno pokrajino, ustvarja 
ustrezne okoliščine za turizem, rekreacijo in SLO, ima pa tudi več socialnih funkcij. 
O čitna je pom em bnost njegove neproizvodne vloge, zato pri vrednotenju kmetijskih 
zemljišč ne m orem o upoštevati samo gospodarskih računov.
Na planinah so predvsem velike težave z delovno silo. V tujini in tudi že pri nas 
skušajo življenje in delo čimbolj olajšati z zmanjševanjem razlik med dolino in plani­
no, bodisi z urejeno vodno oskrbo, lažjo dostopnostjo, elektrifikacijo, s telefonskimi 
priključki in z zagotavljanjem socialne varnosti.
S problem atiko planin se pri nas in v tujini ukvarjajo različne stroke. Planine so 
pri nas vrednotili geografi M. K 1 e m e n č i č in I. P i r y, 1978; M. V o j v o d a  
in T o n č i č ,  1975. Preučevali so možnosti oživitve planin, oziroma so vrednotili 
planine za živinorejske in turistične namene. Izhajali so predvsem iz povezanosti do­
linskega in planinskega gospodarstva in poudarili odvisnost planin od socialnoeko­
nomskih razm er v dolini. Ob tem so prišle premalo do izraza naravne prednosti pla­
nin. N eugodne razm ere v vasi, ki planino uporablja, vodijo k opuščanju in zarašča­
nju planine, čeprav so na njej ustrezne razmere. Ta bi še živela, če bi jo uporabljala 
druga vas, ali pa, če bi prihajala živina s širšega zaledja.
M e t o d a  v r e d n o t e n j a .  Smiselnost in upravičenost obstoja posamezne 
pokljuške planine smo skušali pokazati z njihovim ovrednotenjem. Pri tem smo po­
leg že znanih kriterijev, ki so jih uporabili citirani raziskovalci, upoštevali še dodat­
na merila. Le-ta so bila:
1) Velikost planine je pomembna za njeno proizvodno sposobnost in za racio­
nalnost naložb v infrastrukturno opremljenost. Upoštevali smo dejanske pašne po­
vršine in ne katastrskih. Planine smo razdelili na več velikostnih skupin in jim dode­
lili naslednje število točk:
velikost v ha <  20 20— 40 4 0 ,1 — 100 100,1— 200 > 2 0 0
št. točk 2 4 6 8 10
2) Način oskrbe z vodo in količina vode določata število živine, ki jo planina 
lahko preživi. Pomen lokalnih vodnih virov je manjši, kot bi sklepali, saj si na plani­
nah pom agajo še s kapnico (cisternami) in za živino uporabljajo tudi vodo iz kalov
V R E D N O T E N J E  P L A N I N  Z 
V I D I K A  K M E T I J S T V A
se  p e r s p e k tv n e  p la n in e , 
a  p o tre b n a  n e k a te ra
jrc d i tv o n a  d e la  ,2 8 -3 2
ra z v o j p la n in e  m ožen  ob 
v e č jih  v la g a n jih
z a  k m e tijs tv o  
n e p e rs p e k t iv n e  p lan .-ne
B o h i n j s k a
B i s t r i c a
K arta 1. Planinc na Pokljuki
Blejske planine: 1. Klek, 2. Meja dolina, 3. Velika raven, 4. Brdo, 5. Lipanca, 6. Repečnikov rovt, 7. K ranj­
ska dolina, 8. Rečiška planina, 9. G rajska planina, 10. Belska planina
Bohinjske planine: 11. Javornik, 12. G oreljek, 13. Jelje, 14. Konjska dolina, 15. Zajamniki, 16. Praprotn i­
ca, 17. Uskovnica, 18. Konjščica
ali mlak. Ponekod imajo celo vodovodno napeljavo. Vodno oskrbo smo zato takole 
ovrednotili:
vrsta vira in kal, cisterna* izvir vodovod
zmogljivost mlaka manjši srednji večji
št. točk 1 1 2 3 4 4
3) Trajanje pašne sezone je ena najpomembnejših lastnosti planin, saj sta od 
dolžine paše odvisna prireja in pridobivanje mleka ter sira.
tra jan jepaše  <  45 45—65 6 5 ,1 — 85 8 5 ,1 — 105 > 1 0 5
(št. dni)
št. točk 2 4 6 8 10
4) O prem ljenost planine s kmetijskimi objekti je pogosto težko oceniti. Število 
in vrsta objektov sta navadno znana, ne pa njihova vrednost, to je ohranjenost in 
kvaliteta.
vrsta objekta le 1 do 2 pastirska pastirska vse vrste
objekta, maj- koča in koča, nekaj objektov, 
hna zmoglji- nekaj hlevov in nad 20
vost, slabo hlevov sirarna hlevov
__________  stanje
* kovinska cisterna; vodo dovažajo od drugod
št. točk 1 2  3 5
5) D ostopnost planine (povezanost z dolino)
način dostopa peš z vzponom peš (pod 15 min) in z avtomobilom
nad 15 min s terenskimi vozili 
št. točk 2 4 6
6) O ddaljenost od matičnega naselja ima za ohranjanje planinskega gospodar­
stva velik pom en. Pri odločitvi o usmerjenosti planine, za molzno ali za mlado ple­
m ensko živino, bi bilo bržkone smotrno ugotavljati tudi oddaljenost od tržnih središč. 
O ddaljenost <  10 10— 15 15, 1— 20 20, 1— 25 >  25
v km
št. točk 5 4 3 2 1
7) Živina na paši. Upoštevali smo število glav velike živine (GVŽ), to je gove­
da, ki se je paslo na pokljuških planinah leta 1984.
Število G V Ž <  20 20—50 51— 70 71— 100 > 1 0 0
št. točk 1 2 3 4 5
V poštev bi prišli še nekateri kazalci, ki pa jih zaradi težav s podatki nismo 
vključili.
8) Kvaliteta paše. N jena vrednost močno niha in je odvisna od števila živine na 
paši, po drugi strani pa od gospodarjenja.
9) Podatki o reliefnih razmerah (o nagibu) in o pedoloških razmerah, predvsem 
o debelini tal, pomagajo pri izboru najprimernejše vrste živine. Za ovce namreč paš­
niki z nagibom nad 30° ne ustrezajo več, ker travo preveč popasejo in stopnjujejo 
erozijo tal.
10) H itrost zaraščanja planine vpliva na večji ali manjši obseg vloženega dela 
na planini. Po V o j v o d i in T o n č i č u ,  1975, je nižje ležeče planine (v meša­
nem  gozdu in na njegovi zgornji meji) potrebno trebiti na 3 do 5 let, planine sredi 
iglastega gozda že redkeje, na tistih nad gozdno mejo pa zadošča trebljenje na 20 do 
30 let, ponekod pa sploh ni potrebno.
11) Pri planinah, ki so zbrale mejno število točk in dvomimo o smiselnosti nji­
hovega nadaljnjega ohranjanja, bo odločitev lažja, če upoštevamo še nekatere ne­
kmetijske funkcije, ki pa so bolj ali manj povezane z osnovno, kmetijsko funkcijo, 
funkcija planinska oskrbna kmečki etnološki
postojanka točka turizem spomenik
št. točk 2 2 3 5
R e z u l t a t i  v r e d n o t e n j a .  Zaradi velikih nadmorskih višin (nad 900 m, 
v velikem delu celo nad 1200 m), ostrejšega podnebja, velikega naklona tal in tako 
manjših možnosti za strojno obdelavo, kmetijska zemljišča na Pokljuki ustrezajo 
predvsem  za planinsko pašništvo. Da bi jih čimbolj premišljeno uporabljali, nam e­
nili torej tisti kategoriji živine, za katero so razmere najbolj ugodne ter jih rešili 
pred zaraščanjem  (ta proces je po ocenah zajel 20—50% kmetijskih zemljišč na 
Pokljuki, Strokovne podlage, 1984), jih kaže opredeliti po prikazani valorizaciji 
zemljišč. Po opisanem  postopku smo planine razvrstili v štiri temeljne kategorije:
1. Uskovnica 38
2. G oreljek 36
3. P raprotnica 33
4. Konjska dolina 31
5. Zajam niki 30
6. Javornik 30
7. Konjščica 30
8. Jelje 29
9. Belska planina 27
10. Repečnikov rovt 26
11. Lipanca 26
12. Klek 25
13. Rečiška planina 25
14. Brdo 22
15. Kranjska dolina 22
16. G rajska planina 21
17. V elika raven 18
18. Meja dolina 17
Kategorizacija nam pomaga pri odločanju o možnem bodočem gospodarjenju.
Prim erjava bohinjskih in blejskih planin kaže, da so prve perspektivnejše. So 
nam reč večje (nad 40, celo nad 100 in 200 ha), prisojne, zaradi neprepustnih tal 
bogatejše z vodnimi viri, nekatere pa so opremljene celo z vodovodom (Uskovnica, 
P raprotnica). Imajo daljšo pašno sezono (Praprotnica in Uskovnica s 149 dnevi celo 
najdaljšo v vseh Julijskih A lpah). Najbolje opremljene planine, z vsemi vrstami 
km etijskih objektov in veliko kapaciteto (nad 20 hlevov), so prav tako na bohinjski 
strani. Dostopnost je relativno dobra. Z  avtomobilom ni mogoče priti le do Brda, 
Lipance, Konjščice in Uskovnice. Od svojih vasi so planine oddaljene od 3 km do 
največ 35 km, povprečno pa okrog 20 km. Najbližje planine imajo vasi, ki so se 
same razvile iz planin (Koprivnik, Gorjuše).
D odatne funkcije (nekmetijske) imajo vse planine, razen Brda in Repečnikove- 
ga rovta, največ pa jih imajo Uskovnica, Zajamniki, Praprotnica, Javornik in G ore­
ljek.
P r e d l o g i  z a  b o d o č e  g o s p o d a r j e n j e  n a  p l a n i n a h .  Po pri­
kazani valorizaciji planin so oblikovani naslednji predlogi:
Na osmih planinah iz zgornjih dveh kategorij (nad 27 točk) kaže planinsko go­
spodarstvo stopnjevati, poskrbeti za gnojenje in trebljenje planin, izboljšanje vodne 
oskrbe, elektrifikacijo, obnovo in vzdrževanje ograd, hlevov in drugih objektov. 
Prednost pri razvoju naj bi imele bohinjske planine, najprej Uskovnica, Goreljek in 
Praprotnica, zatem pa Konjska dolina, Zajamniki, Javornik, Konjščica in Jelje. Bolj 
oddaljeni planini Konjščica in Uskovnica naj bi namenili vzreji mlade plemenske ži­
vine, druge pa molzni živini.
Planine tretje kategorije, ki za živinorejo že manj ustrezajo, bi lahko poživili s 
turizm om  (oskrbne točke, planinske postojanke, oddajanje stanov turistom, ko ni 
pašne sezone).
Planine, ki so zbrale pod 23 točk, naj bi opustili. To so navadno manjše, težje 
dostopne planine z nezadostnimi vodnimi viri in na ekološko občutljivih tleh. Kaza­
lo bi jih pogozditi. Ekonomska primerjava gozda in pašnika namreč pove, da je v
današnjih ekonom skih razm erah pašnik le za tretjino tako donosen, kakor gozd 
(O cena možnosti širjenja pašniških površin na Jelovici, 1984).
Načrti kmetijskih zadrug za nadaljnji razvoj planin se od zgornjega predloga ne­
koliko razlikujejo. Planinsko gospodarstvo nameravajo krepiti najprej tam, kjer je 
interes pašnih upravičencev največji, pomemben kriterij je zasedenost planine.
Počitniška bivališča
O b razvijanju turizma in rekreacije v hribovskem območju, ki je hkrati del na­
rodnega parka, m oram o paziti, da ostanejo v ospredju interesi domačega prebival­
stva. Preprečiti m oram o kakršnokoli ekonomsko in socialno preobremenitev s tu­
rizmom in si prizadevati za ohranitev funkcionalnosti in kvalitete rekreacijskega ob­
močja. Turistično dejavnost moramo usklajevati z vsemi ostalimi sestavinami, vse­
bovanim i v definiciji narodnega parka.
Raziskovalne metode o razvoju turističnih območij s socialnimi in ekonomskimi 
izhodišči, ki so sicer uporabne pri izrazito turističnih pokrajinah, je treba v takšnih 
prim erih zam enjati z drugimi, kjer bo bistvenega pomena iskanje ekoloških kapaci­
tet (M  a r i n o v i č -U  z e 1 a c, 1981). Upoštevati je treba tudi regionalne poseb­
nosti. Turizem  in rekreacija naj bi se podrejala kmetijstvu, gozdarstvu in varstvu 
okolja.
Počitniška stanovanja v Sloveniji je podrobneje obdelal P. O g o r e 1 e c, 1976 
in 1978, od geografov pa so se z njimi ukvarjali M. J e r š i č, 1968, 1984, V. K 1 e- 
m e n č i č  in M. P a k, 1969, D. P 1 u t, 1975, 1977, A. G o s a r, 1982, 1984.
Pričujoči prispevek je nastal ob upoštevanju spoznanj domače in tuje literature 
in na osnovi terenskega opazovanja. Upoštevana so vsa počitniška bivališča, ki jih 
vsebuje seznam davčne uprave Skupščine občine Radovljica, poleg tega pa tudi dru­
ga, katerih  zunanja podoba priča, da jih uporabljajo v počitniške namene, in tista, 
katerih  nam em bnost je turistična in kmetijska hkrati.
Pri vsakem objektu smo upoštevali njegovo mikro- in mezolokacijo, pa tudi šir­
šo lego. Skušali smo ugotoviti vzroke za izbiro lege, zakonitosti v lociranju, pozitiv­
ne in negativne učinke v okolju in posledice za druge dejavnosti in splošni prostor­
ski razvoj Pokljuke.
M e t o d a  o p a z o v a n j a .  Vlogo letoviških hišic v prostoru smo skušali 
osvetliti na osnovi naslednjih sestavin:
G lede na izvor in funkcijo počitniških bivališč smo ločili 4 kategorije. Kot no­
vozgrajene smo šteli objekte, stare do 20 let. Zanje je značilno, da so imeli že v za­
četku funkcijo počitniškega bivališča.
Tudi nadom estne novogradnje so iz zadnjih dveh desetletij. Nastale so na sta­
rih tem eljih km etijskih objektov ali ob njih. Ugotavljali smo jih s primerjavo topo­
grafskih kart v merilu 1 : 5000 iz različnih obdobij in s terenskim ogledom. Imajo 
širše posledice, ker so izrinile kmetijske objekte in tako zmanjšale kmetijsko funkci­
jo  planine.
V tretjo  kategorijo sodijo nekdanji kmetijski objekti ali stalna bivališča, ki so se 
kasneje z obnovo prelevila v počitniška bivališča.
V četrto  kategorijo smo uvrstili objekte, ki so sicer spremenili prvotno funkcijo, 
a ohranili nekdanjo podobo.
Pri prvih dveh kategorijah smo ločili načrtno in nenačrtno gradnjo; prva se izo­
giba občutljivih, izpostavljenih mest, druga pa pogosto zaseda pašne površine in raz­
lične dom inantne lege (na slemenu, vrhu, pobočju, robu planote).
O  prostorskih, funkcijskih in socialnoekonomskih učinkih smo sklepali tudi po 
gradbenem  materialu (kamen, les, opeka), po vrsti strehe (les, drugo), po gradbe­
nem  stilu, spremljajočih objektih, kičastih in tujih elementih (neavtohtono rastje, 
nepotrebno okrasje), po načinu ograjevanja (le-to je tuj element v pokrajini, moti 
pašo in pomeni privatizacijo delov planin) in po izrabi tal neposredno ob hišici. Pri 
gradnji v TNP je potrebno upoštevati poseben pravilnik, katerega se pogosto prezre.
Ugotavljali smo tudi, kateri naravni in družbeni elementi so odločali pri izbira­
nju lokacije počitniškega objekta. Zanimala nas je razporeditev počitniških hišic 
glede na relief (delež lokacij na pobočju, vznožju, valovitem svetu, na vrhu ali sle­
m enu, na robu planote, v kotanji), njihova ekspozicija, delež hišic v gozdu, na gozd­
nih jasah, na gozdnem robu in travniku ali pašniku. Posamezno lego smo ocenili z 
vidika pašništva, gozdarstva in spomeniškega varstva. Načrtna novogradnja se npr. 
um ika v gozd in na gozdne jase, se izogiba neposrednemu stiku s starejšimi, spome­
niško zaščitenimi območji in pušča obsežne prostore odprte, nezazidane; nenačrtna 
in nadom estna novogradnja pa se navadno bohotita sredi pašnika in zmanjšujeta 
pašno površino.
Med infrastrukturnimi elementi, ki vplivajo na lokacijo počitniških bivališč, je 
dostopnost z avtomobilom najpomembnejša. Manjši vpliv imajo električna in vodo­
vodna napeljava, športne naprave in objekti, oskrbna središča in javne prometne 
zveze.
Končno smo ugotavljali način grupiranja objektov. Zanimali so nas deleži po­
čitniških bivališč, ki stoje na samem, ki so v manjši skupini počitniških bivališč, v na­
selju počitniških bivališč, v naselju stalnih bivališč ali na njegovem robu. Še posebej 
smo bili pozorni na sosedstvo počitniških in kmetijskih objektov, saj le-to pomeni 
oviro za prim arno dejavnost in nevarnost, da se turistična funkcija poveča na račun 
kmetijske.
Z n a č i l n o s t i  v i k e n d a š t v a  n a  P o k l j u k i .  Pokljuka je po fi- 
zičnogeografskih in družbenogeografskih značilnostih izjemno vabljiva za turizem. 
N aravne privlačnosti in lega v bližini pomembnih turističnih tokov in središč pa tudi 
še ugodna oddaljenost od nekaterih urbanih središč (Ljubljana, Kranj, Jesenice), so 
pripomogli k hitrem u razvoju, zlasti v zadnjih dveh desetletjih. Za počitnikarje je 
postala Pokljuka zanimiva že po letu 1930. Danes lahko sprejme v turistične objek­
te nad 1500 ljudi, to je trikrat več, kot ima stalnih prebivalcev.
V statistični obdelavi je bilo upoštevanih 324 počitniških bivališč, od katerih 
sodi v blejski, severovzhodni del Pokljuke le dobra tretjina. Za letoviščarje so pri­
vlačnejše bohinjske planine, ki imajo več prisojnega, izkrčenega sveta in širše raz- 
m ahnjeno planinsko gospodarstvo. Zaradi slabših socialnoekonomskih razmer v do­
linskih vaseh so se kmetje tam tudi prej odločili za prodajo parcel na planinah.
Širjenje počitniških bivališč je potekalo večinoma nenačrtno. Plani obstajajo 
le za del Z atm ika, Goreljka in Uskovnice. Le-tu obstajajo strnjena zazidava,
R A Z M E S T I T E V  IN 
S T R U K T U R A  
P O Č I T N I Š K I H  B I V A L I Š Č
obnovljeno 
š tev t lo  poČ!tn:šk:h bivq*.-£č
K arta 2. Počitniška bivališča na Pokljuki (stanje okt. 1984)
sm otrna izraba tal in infrastrukturna ureditev, drugje pa so počitniške hišice močno 
razpršili, posebno na velikem delu Uskovnice, med Zajamniki in Goreljkom in na 
obm očju Gorjuš in Koprivnika. Na samem stoji okrog 15% počitniških objektov, v 
manjših skupinah pa jih je 14%. V strnjenem naselju (Goreljek, Zatm ik) jih je sla­
ba tretjina, več kot polovica vseh pa jih leži med kmetijskimi objekti. To neugod­
no vpliva na planšarstvo. Na stalna naselja odpade le okoli 5,2% počitniških hišic.
M ed počitniškimi hišicami prevladujejo novejše (55% ), precej pa je tudi nado­
m estnih gradenj (24% ). Gospodarsko poslopje ali stalno bivališče je obnovilo ali 
preuredilo  19% lastnikov, neobnovljenih starih stavb pa je le 2% . Nove hišice so 
zgoščene na Z atm iku  (91% ), G oreljku (75% ) in Uskovnici (42% ), a so pogosto 
predim enzionirane. Omeniti je treba še ograjevanje parcel, kar ima širše posledice. 
Čez polovico pokljuških počitniških hišic je namreč ograjenih, čeprav so planine 
skupna (vaška) last, s tem pa zožujejo možnosti za pašo.
Hišice so največkrat (več kot polovica primerov) postavili na uravnan, a drobno 
valovit svet; na pobočjih z južno, jugozahodno in jugovzhodno lego pa jih je več kot 
tretjina (36% ). Ležijo v nadm orskih višinah 900 do 1300 m.
Pom em bna oznaka hišic je njihov odnos do rastlinske odeje. Sredi pašnika se 
jih je ugnezdilo 40% , na njegovi meji z gozdom pa še 29% vseh. V tem je navzkrižje 
med km etijstvom in turizmom najbolj živo. V gozdu je 17% vseh hišic, na gozdnih 
jasah pa 14%. Slednje so skoraj izključno načrtne gradnje (Goreljek, Zatm ik).
Na razporeditev počitniških bivališč vplivajo tudi infrastrukturne naprave. Med
njimi je najpom em bnejša prom etna dostopnost. Z avtomobili je dostopnih kar 70% 
bivališč. Najbolj odrezani so na Uskovnici. Precej hišic, ki ležijo v strnjenih počit­
niških naseljih (Goreljek, Zatrnik, delno Uskovnica) ali v stalnih naseljih (Kopriv­
nik, G orjuše), v celoti jih je približno polovica, ima električni priključek. Vodovod 
jih uporablja le petina, drugi si pomagajo z zajetji in kapnicami.
V rednotenje počitniških bivališč omogoča sklepanje o njihovih prostorskih, fi- 
ziognomskih, socialnoekonomskih in funkcijskih učinkih. To nam je lahko podlaga 
za kasnejše razglabljanje o organizaciji dejavnosti v prostoru in namenski rabi pro­
stora v prihodnje. Pri vrednotenju moramo razlikovati neugodne in ugodne učinke 
ter neposredne in posredne posledice.
F i z i o g n o m s k i  u č i n k i .  Med neugodnimi zunanjimi vplivi počitniških biva­
lišč je treba najprej navesti dejstvo, da zasedajo najbolj kvaliteten krajinski prostor. 
Lokacije so na izpostavljenih in dominantnih točkah (na Pokljuki je takšnih primer 
6% ). M arsikje, npr. na Zajamnikih, so s svojim gradbenim stilom in spremembo na­
selbinskega tlorisa razvrednotila širšo krajinsko podobo. Pogosto so se vrinila med 
stanove in senike (nad 50% ). Drug zelo neugoden pojav, ki spremlja gradnjo počit­
niških hišic, je ograjevanje parcel (52% ). Je vizuelno neustrezen in v nasprotju s 
kulturnim  izročilom. Omejuje pohodnost in zmanjšuje možnosti za rekreacijo v zele­
nju. To zasebništvo kar obsežnih območij ovira in utesnjuje pašo. Tudi po uporabi 
gradbenega m ateriala, oprem e in gradbenega sloga so hišice pogosto v nasprotju s 
kulturno dediščino. Vsebujejo mestne sestavine, tu in tam so predimenzionirane, 
pritikajo jim kičaste dodatke, okoli njih je tuje rastje itd. Velikokrat stopnjujejo ne­
racionalno rabo prostora. Kjer so bivališča razpršena, jih je zelo težko oziroma dra­
go oprem ljati z infrastrukturo. Izjemi sta le načrtno zgrajena dela Goreljka in Zatr- 
nika. Zaradi počitniških hišic je okolje marsikje onesnaženo, saj se okoli njih kopiči­
jo  različni odpadki, še posebej tam, kjer so v večjem številu (Goreljek, Zatrnik). Ob 
njihovih dovoznih poteh, ki so večkrat dokaj nasilno zgrajene, je možna erozija.
Po drugi strani je prisotnost počitniških hišic v prostoru lahko pozitivna. Njiho­
vi lastniki v nekaterih primerih vzorno urejajo okolje. Zaradi večjih materialnih 
možnosti se lažje drže strogih pravil glede gradbenih oblik in materialov in so lažje 
kos zahtevnim obnovam etnološko zanimivih objektov.
F u n k c i j s k i  i n  e k o n o m s k i  u č i n k i .  S prodajo parcele ali kmetij­
skega objekta na planini za počitniške namene si kmet trenutno sicer opomore, a 
dolgoročno gledano, zemljišče izgubi produkcijsko vrednost, prihaja do krčenja 
km etijskih in za rekreacijo ustreznih površin. Širjenje počitniških bivališč preveč 
brem eni infrastrukturne naprave in objekte (cestne, vodovodne), ki so bile doslej 
nam enjene predvsem gozdarstvu in kmetijstvu ter stalnemu prebivalstvu. Tako je 
po trebno širjenje njihove zmogljivosti, pri tem pa lastniki počitniških bivališč p re­
malo sodelujejo. Domačini-kmetovalci so prizadeti še na drug način. Zaradi velike­
ga interesa tujcev za parcele in s tem višjih cen zemljišč, si težje širijo kmetijsko po­
sest. Prihaja ravno do nasprotnega pojava: do drobljenja parcel. Prisotnost počitniš­
kih objektov vpliva tudi na odnose med kmetijci in gozdarji. Nasprotja se poglablja­
jo, ker živina zaradi krčenja pašnih površin uhaja v gozd. Lastniki počitniških hišic 
pa delajo v gozdu škodo tudi neposredno. Siromašenje gozda pomeni že samo nabi­
ranje zelišč, gozdnih sadežev in lesa za kurivo, ob tem pa se s teptanjem slabša 
struktura tal in preprečuje pomlajevanje gozda.
Končno lahko spomnimo še na neugodne posledice za širši prostor. Tu je treba 
om eniti neracionalno izrabo počitniških bivališč, to je njihovo neizkoriščenost v ve­
likem delu leta in pa nevarnost onesnaženja vodnih virov, na katere so vezana do­
linska naselja bohinjskega, blejskega in radovljiškega območja.
Tudi pozitivnih učinkov ni malo, a nekateri so kratkotrajni. Med take sodi mož­
nost dodatnega zaslužka za domačine, če sodelujejo pri gradnji počitniških objektov 
in cestnih dostopov. Po drugi strani si s sredstvi, pridobljenimi s prodajo parcel ali 
km etijskih objektov lahko modernizirajo kmetije. Davki in drugi prispevki lastnikov 
počitniških bivališč se lahko izrabijo za izboljšanje življenjskega okolja domačega 
prebivalstva.
Pogosto naletimo na pravo sožitje med domačini in letoviščarji. So primeri, ko 
se km et in letoviščar povežeta in souporabljata objekt v kmetijske in počitniške na­
m ene. Tako je preprečen propad objekta in oživljena je kmetijska dejavnost. Pojav­
lja se tudi vprašanje, če ni kvalitetna obnova kulturnega spomenika in sprememba 
km etijske v turistično funkcijo vendarle boljša, kot njegovo propadanje v rokah 
ekonom sko šibkega kmeta. Lastniki počitniških bivališč, posebno tistih, ki so infra­
strukturno bolje opremljeni, so pripravljeni tudi sofinancirati izdelavo planov o bo­
dočem razvoju planin. Na koncu je treba poudariti še velik pomen razpršenosti po­
čitniških bivališč na Pokljuki za SLO, čeprav zaradi tega nastopajo težave z infra­
strukturnim  urejanjem .
S o c i a l n i  u č i n k i .  Ekonomske razlike med domačini in prišleki lahko 
vplivajo na njihov medsebojni odnos negativno. Poslabšujejo ga še izoliranost, pri- 
dobitniški značaj lastnikov počitniških bivališč in špekulacije z zemljišči. Po drugi 
strani si domačini s prodajo parcel za počitniške namene kratkotrajno izboljšajo 
gmotni položaj, možna je modernizacija kmetij in izboljšava bivalnih razmer. Ob sti­
kih z letoviščarji domačini sprejemajo določene inovacije in informacije, se osvešča­
jo  in drugače vrednotijo pokrajino, v kateri žive, in končno spreminjajo svoj odnos 
do nje.
Zakon o TN P prepoveduje vsako nadaljnjo gradnjo počitniških objektov in celo 
samo sprem em bo funkcije objekta. A vprašati se je treba, če zaradi velikega intere­
sa za počitniška bivališča, številnih črnih gradenj (okrog 10% vseh počitniških hišic) 
in nekontroliranih posegov vendarle ne bi kazalo poiskati drugačnih rešitev.
D osedanje prepovedi naj bi veljale:
—  za kmetijsko najperspektivnejše planine iz prvih dveh kategorij,
—  za planine, ki so etnološki spomenik,
—  za ekološko občutljiva območja in predele, kjer se zadržujejo redke in zašči­
tene živalske vrste.
Počitniške objekte bi bilo še možno zgraditi v infrastrukturno že opremljenem 
delu Z atrn ika ali z obnovo in preureditvijo propadajočih samotnih kmetijskih objek­
tov. D ruga možnost je v začasni prepustitvi kmetijske stavbe s spomeniško vred­
nostjo počitniškim nam enom, s tem, da najemnik stavbo obnovi po navodilih pri­
stojnega zavoda.
Povzetek
Sestavek govori o Pokljuki, ki je postala robni del Triglavskega narodnega par­
ka. Planota je večstransko izkoriščena in na njej se križajo različni interesi. Planin­
sko gospodarstvo in turizem sta poleg gozdnega gospodarstva tukajšnji tradicionalni 
dejavnosti. Nasprotja med vsemi tremi prihajajo najbolj do izraza na planinah in 
bližnjih gozdnih zemljiščih. Temu so v veliki meri krivi nejasna razmejitev med 
gozdnimi in kmetijskimi površinami, pomanjkanje zazidalnih načrtov in programov 
za razvoj planin, naposled pa dejstvo, da ni regionalnega plana za Pokljuko kot ce­
loto.
Da bi zavrli ali vsaj omilili sedanji stihijski razvoj Pokljuke, smo ovrednotili 
njene planine ne le z neposrednega vidika planinskega pašništva, temveč tudi širše 
in podali predloge za njihov bodoči razvoj. S tem smo povezali tudi vprašanje po­
čitniških bivališč.
Literatura
G o s a r ,  A ., 1982, Počitniška bivališča na slovenskem podeželju, Geografske zna­
čilnosti preobrazbe na slovenskem podeželju, Ljubljana, str. 166— 174. 
G o s a r ,  A ., 1984, Počitniška bivališča na Dolenjskem s posebnim ozirom na raz­
voj v novomeški pokrajini, Dolenjska in Bela krajina, Ljubljana, str. 291—304. 
J e r š i č ,  M., 1968, Sekundarna počitniška bivališča v Sloveniji in zahodni Istri, 
Geografski vestnik XL, str. 53-68.
J e r š i č ,  M., 1972, Izletniška rekreacija in njeni regionalni učinki v SV Sloveniji, 
Geographica Slovenica 2, str. 95— 103.
J e r š i č ,  M., 1984, Prostorski učinki rekreacije prebivalstva novomeške regije. 
D olenjska in Bela Krajina, str. 276— 290.
K l e m e n č i č ,  V., P a k, M., 1969, Nekateri elementi gospodarskogeografskega 
razvoja Rakitne, Geografski vestnik XLI, str. 39.
K l e m e n č i č ,  M. s sodel. P i r y I., 1978, Revitalizacija planinskega pašništva na 
Tolminskem, IG U , Ljubljana.
M a r i n o v i č - U z e l a c ,  A., 1981, M etodološke izrade prostornih planova na­
cionalnih i regionalnih parkova, IV. savetovanje o nacionalnim i regionalnim 
parkovim a Jugoslavije, Titograd.
M e l i k ,  A ., 1950, Planine v Julijskih Alpah, SAZU, Inštitut za geografijo. Dela 1, 
Ljubljana, 302 str.
M e l i k ,  A., 1954, Slovenski Alpski svet, Ljubljana.
Več avtorjev, 1984, Ocena možnosti širjenja pašniških površin na Jelovici, razisko­
valna naloga IGLG  pri BT, Ljubljana.
O g o r e l e c ,  P., 1976, Počitniška stanovanja v krajinskem prostoru Slovenije,
1. del, U l SRS, Ljubljana.
O g o r e l e c ,  P., 1978, Počitniška stanovanja v krajinskem prostoru Slovenije,
2. del. U l SRS, Ljubljana.
P l u t ,  D., 1975, Vikendi, nov element v dolini zgornje Krke, Turistični vestnik I. 
str. 11.
P l u t ,  D., 1977, Sekundarna počitniška bivališča — nov pejsažni in funkcijski ele­
m ent okolja v dolini zgornje Krke, Geographica Slovenica 5, str. 173— 179.
V o j v o d a ,  M. ,  T o n č i č ,  M., 1975, Preobrazba gorskega sezonsko-pastirskega 
poseljenega področja Slovenije, Ljubljana.
Več avtorjev, 1982, Prvo skupno poročilo o prostorskem planiranju, Delovna skup­
nost A lpe-Jadran, Komisija za urejanje prostora in varstvo okolja.
Schriftenreihe des Alpeninstituts, 1974, (več avtorjev), zv. 1, Almsanierung R ot­
wand, M ünchen.
Schriftenreihe des Alpeninstituts, 1978, (več avtorjev), zv. 9, Strukturdaten der 
A lm /Alpw irtschaft in Bayern, München.
Strokovne podlage za skupni srednjeročni program in dolgoročni plan razvoja TNP
—  delovni osnutek (več avtorjev in institucij v sodelovanju), 1984.
Zakon o Triglavskem narodnem  parku, UL SRS št. 17/81.
THE ANALYSIS OF DEVELOPMENT POSSIBILITIES IN ALPINE  
FARMING AND SECOND HOME DEVELOPMENT
Maja P l e m e l j  
(Summary)
The article deals with the plateau of Pokljuka, situated on the border of the 
Triglav national park in the Julian Alps. The plateau has been exploited in many 
different ways, covering various spheres of interest. The traditional activities here 
are alpine farming, tourism and forestry.
The alpine meadows and the neighbouring forests in particular have caused a 
lot o f conflicts. This is very much due to indistinct demarcation between forests and 
agricultural areas on the one hand and to the absence of any plans for the pasture 
developm ent and of the regional plan on the other hand.
In order to prevent any confusion as far as nature and society are concerned, 
we have evaluated the Pokljuka pastures and offered some proposals for their fur­
ther developm ent. We have taken into account the problem of second homes as well.