List 30. Mari naj Slovenci pojdemo v opozicijo? Politični položaj je jako zamotan, nikdo za gotovo ne ve, kako se bode razvozlal. Vsak dan nam ga pokaže v drugačni luči. Danes zagledamo na političnem obzorji nemško-poljsko večino, jutri pa zopet izgine ta vznemirljiva prikazen. Za narodne zastopnike je tak položai gotovo težaven, ter niti ne vedo, kdo bode jutri naš zaveznik, kdo pa naš nasprotnik. Vsako besedo, ki jo kdo izpregovori, mora dobro pretehtati, da ž njo ne razdere kake zveze, ali da koga ne porine^ 236 vrsto nasprotnikov, ki bi utegnil nam biti drag zaveznik. Pri takih razmerah tudi poslanci v državnem zboru ne morejo govoriti z ono odločnostjo in jasnostjo, s katero &e tako lahko pridobi popularnost pri občinstvu, s katero pa mnogokrat v politiki v enem trenotku več pokvariš, nego bodeš v več letih mogel popraviti. Zato pa ne moremo našim poslancem zameriti, da so letos v svojih govorih bolj krotki nego navadno; da se rajši bolj pečajo z narodno - gospodarskimi rečmi nego s čisto političnimi vprašanji, da marsikateri ceio rajši molči, dasi se je baš od njega pričakovalo, da bode z največo odločnostjo se potegnil za narodne pravice. Važno je vprašanje, kako naj se naši poslanci izmotajo iz sedanjih zmešnjav. Od neke strani vemo, da se bode precej svetovalo, kar pojdejo naj v opozicijo-Poslednja leta se je po nekih slovenskih glasilih večkrat v raznih varijacijah mogla brati trditev, da bi za Slovence ne mogla biti slabša liberalna vlada, nego je Taaf-fejeva. Ta trditev je pa kaj lahkomiselna in le kaže, kako pozabljivi da smo mi Slovenci. Mari se ni pred dobrimi trinajstimi leti še na Kranjskem skoro izidjuč-ljivo nemški uradovalo ? Kdo se ne spominja, da so tedaj skoro v vseh zastopih pri nas imeli Nemci večino ? Sedaj se pa že na Štajarskem razširja slovensko uradovanje, in tudi na Koroškem se že kažejo znamenja, da napočijo za slovensko rajo boljši časi. Vemo, da bodete rekli, to pa ni zasluga Taaffejeve vlade, temveč zato imamo zahvaliti le naš napredek. Mi ne tajimo, da smo zadnjih trinajst let tudi napredovali ali reči moramo, da bi napredek ne bil tolikšen, da je vladala ves čas nemškoliberalna strank^. Prav za prav je pa tudi velik del tega napredka le navidezen. Po naših mestih se je nemški in nemškutarski element zares malo umaknil s pozorišča, ali izginil pa še ni. Naj le pridejo za nemške liberalce ugodnejši časi, pa bodemo videli, kako bode jelo glavo vzdigovati nemštvo po naših mestih. Omenimo naj le dveh prikazni v letošnjem letu Po volitvi v gorenjskih in notranjskih mestih se je takoj slišalo, da je izvoljeni poslanec zmagal s pomočjo nemških glasov. To sicer ni bilo povsem resnično, ali to se pa ne da oporekati, da so pri tej volitvi tudi Nemci in nemškutarji oddali precej glasov. Po letošnji občinski volitvi v Ljubljani je tudi eden slovenski dnevnik očital nasprotnikom nemške glasove, drugi dnevnik pa tudi ni tajil, da so se nemški glasovi zares oddali. V tem slučaji tudi Nemci zmage niso odločili. Oba slučaja pa kaj jasno dokazujeta, da nemštvo v n ših mestih še ni zamrlo, temveč je še faktor, s katerim bodemo morali ra-čuniti. Pisec teh vrst je pazno opazoval slovenski napredek poslednjih dvajset let. Marsikaj je opazil, kar mu ni ugajalo. Mej drugim mu je omeniti, da je 1877. 1. pri deželnozborski volitvi v Kamniku nemški kandidat dobil jako veliko število glasov, koliko ravno, se pisec več ne spominja. Dve leti pozneje pa že skoro nobenega nemškutarja v Kamniku ni bilo, in pri državnozborski volitvi je dobil nemški kandidat še sedem glasov. Od * kod taka prememba ? Morda je smrtna kosa kar nakrat pokosila naše nasprotnike? Kaj še, premenila se je bila vladna sistema in iz mnogih nemškutarjev postali so čez noč navdušeni Slovenci. V Idriji doživeli so tudi poslednje desetletje nekaj podobnega, pa tudi po drugih kranjskih mestih je nemštvo začelo hitro giniti. Za Nemci in nemškutarji gotovo ne žalujemo, ali nekaj dru-zega je, česar se bojimo. Naj pride nemško ministerstvo, pa bodete videli, kako se bodo jeli Slovenci pretvarjati v Nemce. Za napredek, ki ga imamo zaznamovati v uradovanji, imamo se tudi mnogo vladi zahvaliti. Da ni izdala jezikovnih ukazov, potem pa še skrbela, da se izvršujejo, ne bili bi prišli taUo daleč. Res je, da vlada v tem oziru zlasti po drugih slovenskih kronovinah ni storila vsega, kar bi bila morala. Nemškega uradovauja pa ni bilo lahko odpraviti, kajti bilo je močno ukoraainjeno po dolgoletni rabi. Slovenskemu uradovanju se niso ustavljali le naši politični namestniki, temveč še bolj birokratje po piiarnah, ki so bili vajeni le nemškega uradovauja. Slovensko urado/anje do sedaj še ni ukoreninjeno. Ne malo uradnikov je še, kateri bi raje uradovali nemški nego slovenski. Zaradi tega bi pa nemški vladi ne bilo težavno odpraviti slovenskega uradovauja. Še posebnih ukazov bi ne bilo treba, saj bi se sedanje jezikovne, naredbe tako kmalu pozabile, ko bi uradi vedeli, da visi krogi več ne odobravajo teh naredeb. Treba bode vsakako še nekaj let, da se slovensko uradovanje ukorenini. Zaradi tega je pa naše mnenje, da naj slovenski poslanci na Dunaji vse dooro premislijo in ne pojdejo v opozicijo, če za to ne bode skrajna potreba. Če Taaffeju »odreko pomoč, utegnili bi ga prisiliti, da se bolj oklene Nemcev in začne vladati po njih volji, v kakem odločilnem trenotku bi ga tudi morda vrgli, in s tem bi pomagali nemškim liberalcem na krmilo. Taaffe ne bode namreč imel vedno take večine, kakeršnoima sedaj. Slovenski glasovi utegnejo še odločevati, ali tedaj bode treba skrajne previdnosti. Naši poslanci bodo morali gledati, da kaj dosežejo za naš narod, ali vender ne bodo smeli preveč napenjati, da s tem ne pomorejo nemškim liberalcem v dosego njih namena. Naše narodne pridobitve sedaj še niso tako utrjene, da bi z mirno vestjo naši narodni zastopniki usodo našega naroda mogli zaupati nam nasprotni vladi. Zatorej ne prenaglite se!