Č. V.: Finančni zakon za leto 1927.28. in visoke pedagoške šole. V avstrijski šolski zakonodaji sc jc že od lcta 1869. jasno videla borba različ* nih kulturnih naziranj za oblast nad šolo. Prva doba nam je dala za tedanje čase visoko učiteljsko izobrazbo in nas rešila ccrkvenc hierarhije. Z rastočo močjo reakcijc je prišlo novcliziranjc šolskcga zakona leta 1905.. ki je poslabšalo naš položaj. V teku zad= njih osem lct vidimo podobno sliko v raz^ voju našega šolstva. Nacionalna osvoboditev jc tudi slo^ vensko učiteljstvo dvignila k novem po* letu v borbi za osamosvojitev šole in nje= ne odvisnosti od raznih režimov. V tej borbi sta prišli do izraza dve glavni za« htevi. Prvič, -dajte učiteljstvu večjc stroi kovne izobrazbe, da s tem dobi potrebno podlago in ugled za svojo visoko misijo med narodom, drugič osvoboditc šolstvo političnih vplivov, ker ono mora služiti vsemu narodu in državi, ne pa posamez^ nim strankam! Delo za dosego teh ciljev bi bilo ve* liko lažje, če bi imela riaša ccntralna šol= ska uprava kak stalen prosvetni program. a vse kaže, da takega programa ni in se dela vse od slučaja do slučaja po trenot= nih potrebah in žcljah, vladajočih političnih strank. K urcsničenju prvc gornje točkc naj bi pripomogla ravno Višja pedagoška šo-la, opremljena z vsemi pomožnimi srcdstvi kakor knjižnicumi, instituti za c'--sncvimcp = talno pedagogiko, poskusnimi šolami itd. V^ prvi vrsti se je res ustanovila iz praktične potrebe, da nam daje sposobne učitclje za mcščanske šole, a v drugi vrsti rlaj bi bil to zavod, kjcr bi sc novejša mt> todiška načcla in pcdagoška stremlicnja praktično preizkusila in kot prcizkušena razširila po državi. Ima pa pedagoška šola še drugo važno nalogo. Vse našc šolstvo se je razvilo počasi iz gospodarskih in kuh turnih potreb ter se vedno bolj diferenci* ralo. Vsaka vrsta šol ima tudi svojo za« konsko osnovo, ki nimajo med seboj no= bcne organične zveze. Žal, da se pri seda= njih šolskih zakonskih projektih ta pogre= ška ponavlja in se predlagajo osnutki zakona za razne kategorije šol popolnoma ločeno, kakor bi ne imcli eden in isti ua= men. urediti vzgojo mladine. Ravno Višja pedagoška šola s svojim profesorskim zborom in svojimi slušateljisučitelji naj postane vez med vsemi vrstami šol od Ijudske do vseučilišča. Vsa naša prosvcta bi morala sloncti na točno in za daljšo dobo izdelanem progra^ mu. Toda pri nas se menjajo prosvetni mi= nistri kakor vreme in z njimi tudi prosvet= ni programi. To se najbolje vidi na raz* voju naših Višjih pedagoških šol. Lcta 1919.. v času ko je bil g. Rojc prosvetni poverjenik za Hrvatsko, se je v Zagrebu osnovala Višja pcdagoška šola na podlagi dobro premišljenega prosvetnega programa, kakor je to zahtevala tedanja zgradba celega našega šolskega sistema. Leta 1920. sc je ustanovila Višja peda= goška šola v Beogradu in so bili že tedaj nastavljeni profesorji in rektor ter so prejemali plačc, a odprla se je šele leta 1924., ko je bil g. Korošec prosvetni ministcr. Kaj je bilo vzrok, da se ni prej odprla, nc moremo tu razpravljati. Leta 1923. v je= seni je prišel ukaz, da se obe Višfi peda^ goški šoli zapreta, čeravno beograjska še odprta ni bila; vendar se je ta ukaz kmalu preklical in je v šolskem letu 1923./24. za* grebška Višja pedagoška šola mirno delo« vala dalje. Samo iz Slovenije ni bilo v tem šolskem letu nobenega slušatelja, čeravno je bilo več prosilcev. S čl. 96. finančncga zakona za leto 1925./26. je bil pooblaščen prosvctni mini^ ster, da se višja pedagoška šola razširi na štiri leta ter se je na podlagi tega zakona odprl s tekočim šolskim letom tretji letnik v Zagrebu in v Beogradu. Interesantna pa je zgodba o tekstu <<ori imenovanega člena v finančncm zako* nu. G. Radič, tedanji prosvetni minister, je predlagal v finančnem odboru in v plenu« mu skupščine je bil tudi sprejet sledeči tekst: »Ministcr prosvete se pooblašču, da sme razširiti skladno s čl. 94. ustave z dels no izpremembo uzakonjent urcdbe o Višji pedagoški šoli v. dnc 30. avgusta 1920 Višji pedagoški šoli v Zagrebu in Beogradu (v visoke pedagoške šole s činom univerzitet= ne fakultete) na štiri letnike namesto trcli letnikov, doslej predpisanih s členon: 3 omenjene uredbe in da smc odrediti do poznejšc posebne zakonske ureditvc za ti visoki šoli na predlog njiju učiteljikih zborov in z odobritvijo ministrskega sveta vsc, česar je treba.« V »Službenih Novinah« od 31. marca 1926, štev. 72 pa je bil tiskan finančni za^ kon za leto 1926./27. in člcn 96 s tekstom, v katerem so bile izpuščcne besede, Ki so zgoraj v oklepaju. Po tej stilizaciji se tc šole razširijo na štiri letnike kot visokc šole, ali niso obcnem postavljene v čii*. fa= kultete. Tu sc je napravila tiskovna na* paka, ali pa se je izpremenil tekst brez vednosti ministra prosvete. Pri tcm jt tudi ostalo, ker g. Radič je med tem oustopii in ni imcl več časa urgirati izpremembo te napake. Tako smo imcli učitelji vsaj cukrat črno na belem pravico in celo uzakonjono, da nam je odprta visoka šola pod približ= no istimi pogoji kakor tovarišcm v Ncm> ški Avstriji in Nemčiji. Žal, da smo prc= več zaupali na stalnost in svetost zakonov, ker te dni je finančni odbor razpravlja! o proračunu za leto 1927./28. in tu je pred* lagal g. Smodcj v imenu vladne večine, da se tretji in četrti lctnik visokih pedagoških šol zopet zapre. Scdanji slušatelii tretjega letnika naj še končajo oba višja letnika, novih pa se več ne spre.jema. Tako bo .šola zopet imcla samo dva letnika. To sc vse dela brez kakega načrta z največjo lahkomiselnostjo, brez utemeljit« ve po kakem prosvetnem programu. Pač, utemeljuje se s — štednjo! Da, res, šttd^ nja, to je ona krinka, s katero sc hočc za* kriti napad konservatizma na osnovno šoU stvo in pravicc učiteljstva, ker kot takcga ga moramo smatrati vsi brez ozira na po« litična naziranja posameznikov. Za vse učiteljstvo je to načelno vprašanje in ga moratno s tega stališča tudi obravnavati. Za dosego priznanja študija na visokih šo* lah se je slovcnsko učiteljstvo borilo čez četrt stoletja, zato si te pravicc, ki sc nam jc cnkrat dala, ne damo vzeti. So pa še drugi momenti, ki jih je treba upoštevati; tu je vcndar večje število slušateljev in profesorjev, ki nc znaio. nri čcm so. k.ak= šno stališčc bodo imeli ti edini absolventi visoke pedagoškc šole, ker samo zanje ni mogoče ustvariti poscbnih zakonskih do« ločb! Tudi argument štednje ni tako tehten, da bi upravičil tako ravnanje napram uči* teljstvu, ker za vzdrževanje tretjega in če* trtega letnika niso tako veliki stroški; pro« fesorji so isti kakor za drugi in tretji let-nik ter jim jc vsceno, ali prcdavajo tridc« setim ali šestdcsetim slušateljem. Večji izdatek je samo za nekaj honorarnih ur in plače učiteljem=slušateljem, ali tudi to ne znaša niti par milijonov za obe Višii peda« goški šoli v. Zagrebu in Beogradu. Vprašanje reelnega narodnega gospo« darstva je v tem, ali nam ne prinese več teh par milijonov izdanih v korist narodne prosvete, kakor milijarde vloženc v nepro* duktivne svrhe. Vsi nacionalni ekonomi so si edini v tem, da so se najbolje rentirale vsote vložene za narodno prosveto, čerav« no ni cfckt takoj vidcn, kakor v kakem špekulacijskem podjetju. Mi pa moramo računati na uspehe šele v desetletiih — za take uspehe pa naši odločujoči faktorji ni« majo smisla, ker se love za trenotnimi uspehi. Da opravičimo očitek lahkomiselnosti, omenimo še to: Če jc res za državo vzdržc^ vanje dveh popolnih Višjih pedagoških šol v sedanji gospodarski krizi preveliko bre< me, torej naj sc samo ena rcducira in naj ostane vsaj ena popolna v Zagrebu ali Beogradu. Odločitev je težka. ker pridejo tu v poštev politični momcnti; ali v tako važnih zadevah prosvetnega protframa ne smejo biti odločilni. Upamo, da bo vsaj v plcnumu narodne^kupščinc prevladalo pravilnejše mnenjein da se sklep finančnega odbora izpremenikakor to zahtevajo splošne potrebe našešole in kakor to zahteva vse učiteljstvo. Slušatelji visokih pedagoških šol so na=pravili potrebne korake, da sc krivica po*pravi. Pozivamo pa tudi vodstvo naše sta=novske organizacije, naj napravi hitro po-trebne korake. da obvaruje pravice uči=teljstva. ————-—a——^