aktualno 5 Conversation as an important teaching method in physical education Abstract Conversation is one of the effective but very rarely applied methods of imparting knowledge in physical education. Although it is not a basic teaching method in physical education, it is indispensable in terms of imparting higher levels of knowledge, especially complex knowledge that requires additional argumentation and pupils’ critical thinking. The contribution presents the character- istics of a conversation that is applied as a teaching method, the most frequent types of conversation, the role of the teacher and the pupil as well as its effective use in the training process. Key words: class, communication, conversation, characteristics, types, effectiveness Marjeta Kovač, Gregor Jurak, Gregor Starc Pogovor kot pomembna metoda poučevanja pri športu/športni vzgoji Izvleček Med učinkovite, a zelo redko uporabljene načine prenosa znanja pri pouku športa/ športne vzgoje uvrščamo tudi pogovor. Čeprav to ni temeljna metoda poučeva- nja pri športni vzgoji, je nepogrešljiva pri posredovanju višjih ravni znanja, to je predvsem kompleksnejših znanj, ki zahtevajo dodatno argumentacijo in kritično razmišljanje učenca. V prispev- ku predstavljamo značilnosti pogovora kot metode poučevanja, najpogostejše vrste pogovora, vlogo učitelja in učenca in učinkovito uporabo v vadbenem pro- cesu. Ključne besede: pouk, komunikacija, pogo- vor, značilnosti, vrste, učinkovitost. Foto: Roman Šipić 6 „ Uvod Pojem metoda Pojem metoda ni enoznačen. Beseda izhaja iz grške besede methodos, kar pomeni pot, način, pristop k potrjevanju resnice, način delovanja, postopek v doseganju določe- nega cilja, pristop k pojavom in procesom ipd. Posebej v športni stroki se izraz me- toda pojavlja v različnih vsebinskih in po- menskih povezavah, npr. kot učna metoda oziroma metoda poučevanja, metodični postopek, vadbena metoda ipd. Pri pouku potekajo med učiteljem in učen- ci 1 posebni komunikacijski procesi, ki jih imenujemo učne metode oz. metode po- učevanja, znotraj katerih učitelj posreduje učencem učno snov. Definicij teh komu- nikacijskih procesov, ki so zelo zapleteni, je veliko. Nekatere definicije so usmerjene na sociološki vidik pouka, druge na načine obravnave snovi, spet tretje na izvor spo- znavanja oziroma na učiteljeve postopke, vsem pa je skupna trditev, da so učne me- tode oz. metode poučevanja znanstveno in praktično preverjeni načini učinkovite komunikacije med učiteljem in učenci na vseh didaktičnih stopnjah učnega procesa (Brennan, 1985; Ivanuš Grmek in Javornik Krečič, 2011; Lavrnja, 1996; Tomić, 2000). Mogoče je najbolj celovito opredeljen pojem učne metode v naslednji definiciji: »Metode so imanentno, neodtuljivo svoj- stvo vzgojno-izobraževalne komunikacije; so dinamično-razvojne kategorije, pove- zane z antropogenimi, sociokulturnimi, in- tencionalnimi in vsebinskimi, tehnično-teh- nološkimi predpostavkami in strukturnimi dejavniki poučevanja in učenja« (Lavrnja, 1996, str. 66). Pri tem je treba omeniti, da je besedna zveza učna metoda manj ustrezna, saj bi dejansko morali govoriti o metodah po- učevanja (ang. teaching method), kajti uči- teljeva komunikacija se nanaša na to, kako učitelj poučuje in ne na to, kako se učenec uči. Sodobna didaktična teorija danes na- vaja tudi, da se metode poučevanja ne nanašajo vedno le na delo učitelja, ampak tudi na delo učenca, saj lahko učenec prav tako nastopa v vlogi poučevalca (npr. v t.i. vrstniškem učenju) (Ivanuš Grmek in Javor- nik Krečič, 2011). Tudi sodobna tuja literatura o poučevanju pri športu/športni vzgoji 2 (Pangrazi in Beig- 1 Izraz učenec/učenci uporabljamo tako za učence v osnovnih šolah kot za dijake v srednjih šolah ne glede na spol. 2 V slovenskem šolskem prostoru se predmet hle, 2013) navaja, da se metode poučevanja nanašajo na splošne principe, pedagoške in managerske strategije, s katerimi učitelj predstavi učencem učno snov. Vse zapi- sano v tem prispevku je mogoče aplicirati tudi na področje športnega treninga, na delo trenerja in njegovo komunikacijo s športnikom oziroma športniki. Pomen metod poučevanja Do kakovostnega znanja, ki naj bi bilo traj- no, uporabno, prožno, vodi več poti. Da dosežemo cilje pouka, je pomembno, kako posredujemo vsebino, torej kakšne meto- de posredovanja znanja uporablja učitelj in v kakšnem okolju poteka interakcija učitelj – učenec – učna snov. Okolje naj bi omogočalo pristen odnos med učiteljem in učencem, zato Brennan (1985) poudarja, da je včasih metoda poučevanja pomemb- nejša od vsebine. Kako bo učenec dosegel cilje, je v večji meri odvisno od načina dela z njim in ne toliko od težavnosti vsebine (v športni vadbi pa ne le od težavnosti vse- bine, pač pa tudi od intenzivnosti vadbe). Cilji na področju senzitivnosti, stališč in vre- dnot so namreč bolj odvisni od tega, kako učenca poučujemo oziroma kako izpopol- njuje svoje znanje in razvija sposobnosti, kot od tega, kaj se uči. Pri načrtovanju in uporabi različnih metod mora učitelj oce- niti prednosti in omejitve vsake metode. Večina didaktikov pa se strinja, da učinko- vita uporaba različnih metod poučevanja in njihovo ustrezno kombiniranje pospe- šita učenčevo učenje in povečata njegovo znanje in uspešnost pouka (Brennan, 1985; Pangrazi in Beighle, 2013; Silverman, Tyson in Krampitz, 1992; Strmčnik, 2001, str. 135; Tomić, 2000, str. 87). V didaktiki sicer ni čvrstega okvira razvr- ščanja učnih metod oz. metod poučeva- nja, zato jih različni avtorji razvrščajo glede na različna merila. Ne glede na različne klasifikacije pa pri pouku športa/športne vzgoje najpogosteje uporabljamo le prikaz ali predstavitev (v stroki se uporablja tudi tujka demonstracija, ki je manj ustrezna, saj ima sama beseda več pomenov) in razlago. Zelo redko učitelj športne vzgoje uporablja pogovor, čeprav je lahko ta zelo učinkovit pri razumevanju pojavov in kritičnem, re- flektivnem razmišljanju o vadbi, lastni de- javnosti in prednostih oziroma slabostih določenih pojavov v športu. V tem prispev- ku bomo predstavili pogovor kot metodo poučevanja, ne bomo pa se osredotočali v osnovni šoli imenuje šport, v srednji šoli pa športna vzgoja. na pogovor kot neformalno komunikacijo med učiteljem in učencem. „ Kaj je pogovor Pogovor (tudi dialoška 3 ali erotematska 4 metoda) je dvo- ali večsmerna verbalna učna metoda oz. metoda poučevanja, s pomočjo katere učitelj predvsem izme- njuje informacije, ideje, mnenja, izkušnje z učenci, jih spodbuja k razmišljanju, iskanju rešitev, oblikovanju novega znanja. Vsebina pogovora kot metode poučevanja je pove- zana z učno snovjo (preverjanje, kaj o snovi učenci že vedo, kako lahko sami nekaj po- jasnijo, ali lahko na podlagi znanj, ki jih že imajo, pridejo do novih ugotovitev). Vode- nje pogovora je organizacijsko zapleteno, saj pogovor v bistvu sestavljajo trije deli: vprašanje − odgovor učenca − povratna informacija učitelja. Učitelj lahko uporablja pogovor v vseh sto- pnjah učnega procesa. V fazi posredovanja novih vsebin služi predvsem kot motivacija in ugotavljanje, kaj učenci o snovi že vedo. Pri utrjevanju lahko s pogovorom ugota- vlja, kako dobro je utrjeno znanje učencev in ali znajo usvojeno snov povezati z vse- bino pri nekaterih drugih predmetih (npr. fiziki, biologiji). V fazi preverjanja lahko služi kot povratna informacija in refleksija o sto- pnji usvojenosti znanj ter razlogih za dose- ganje/nedoseganje zadanih ciljev. Pri tem ne smemo zanemariti pomena neformalnega pogovora (klepeta z učenci kot človeškega odnosa o vsakdanjih do- godkih), saj je pogovor dober način sobi- vanja, druženja, vzpostavljanja človeških odnosov (Marentič Požarnik in Plut Pregelj, 2009). Pogovor ima tako spoznavno in so- cialno funkcijo, ki sta neločljivo povezani. Ko učenec ubesedi svoje lastne misli in jih sporoča drugim, jih hkrati ponotranji in za- res usvoji; ko posluša druge, pa dopolnjuje svoje razumevanje (Marentič Požarnik in Plut Pregelj, 2009, str. 13). Pogovor ponuja izredno širok in prilagodljiv pristop k pou- čevanju in učenju (prav tam, str. 71). Če uči- telj vodi pogovor tako, da dopušča učen- cem izražanje njihovih mnenj, pomislekov, osebnih izkušenj, jih spodbuja k sporočanju idej, ki mogoče niso niti pravilne, a izražajo učenčevo razumevanje nekega pojava, s tem pokaže, da so tudi učenci pomemben vir znanja. Tako se ustvarjajo med učiteljem in učenci sodelovalni, sproščeni odnosi in zaupnost. Med pogovorom se učenci učijo 3 Grško dialogos – dvogovor. 4 Grško erotema – vprašanje. aktualno 7 tudi discipliniranega pogovarjanja, strpno- sti, spoštovanja drugih. „ Pogoji za uporabo pogovora kot metode poučevanja Za uporabo pogovora morajo biti izpolnje- ni nekateri pogoji: – Učenci morajo imeti predhodne izku- šnje in znanja. Skladno s konstruktivističnim po- gledom na učenje vsak posameznik rešuje problem tako, da poskuša re- organizirati svoje znanje, zato to ob- vezuje učitelja, da poskuša ugotoviti obstoječe predznanje in ideje učencev (Marentič Požarnik in Plut Pregelj, 2009, str. 52). Za učitelja je priporočljivo, da pozna tudi cilje in vsebine drugih predmetov ter ve, kaj vse so učenci že usvojili in na kakšni ravni je njihovo znanje pri drugih predmetih, npr. bio- logiji, fiziki, glasbi ... – Učenci morajo imeti razvite komu- nikacijske spretnosti. Obvladanje teh zmožnosti uvrščamo med t.i. kroskuriku- larne kompetence. Pri tem naj bo učitelj pozoren predvsem na otroke, ki izhajajo iz drugih kulturnih okolij, v katerih slo- venščina ni njihov materni jezik. Njiho- ve komunikacijske spretnosti so lahko omejene, zato naj učitelj to upošteva in spoštuje. Učitelj lahko s pogovorom te spretnosti razvija, a le, če je potrpežljiv, če prisluhne otroku in mu ne vsiljuje svo- jih odgovorov. – Pogovor lahko poteka le v ugodni psihosocialni klimi. Učitelj mora pazljivo ustvarjati primer- no klimo, zato naj učenca ne prekinja, dopušča naj, da učenec pove odgovor po svojih zmožnostih, tudi s premori in večkratnimi začetki stavka. Zavedati se mora, da učenec med govorjenjem razmišlja in še išče primerne stavke, zato stalna naglica, nepotrpežljivost, slabšalne ali posmehujoče pripombe ne ustvarjajo ugodne psihosocialne klime (Marentič Požarnik in Plut Pre- gelj, 2009). „ Nekatere vrste pogo- vora Poznamo več vrst pogovora, predstavlja- mo pa značilnosti najpogostejših vrst: – Katehetski Ta način pogovora učitelji uporabljajo najpogosteje za hitro preverjanje zna- nja v uvodno-pripravljalnem ali skle- pnem delu ure. Na vprašanje dajejo učenci reproduktivne odgovore, obi- čajno o vsebini, ki jo dobro poznajo, npr. o pravilih pri posamezni športni igri, poimenovanju položajev, gibanj ali pripomočkov. Spraševanje poteka v obliki žoge: učitelj postavi vpraša- nje prvemu učencu; ko dobi odgovor, postavi naslednje vprašanje drugemu učencu itd.; če učenec ne pozna od- govora, učitelj usmeri vprašanje na naslednjega učenca. Ta način je eko- nomičen, njegova pomanjkljivost je, da učenec običajno ne dobi ustrezne povratne informacije. – Hevristični ali razvojni 5 Ta način učitelj najpogosteje uporabi na prvi uri novega tematskega sklopa ali ob koncu sklopa, kjer z njim evalvi- ra delo. V začetku tematskega sklopa s pomočjo prejšnjega znanja, ki so ga učenci lahko pridobili pri različnih predmetih, iščejo nove »resnice« vse do določenega cilja, npr. na podlagi znanj, ki jih imajo učenci iz biologije, poskušajo ugotoviti, kako bo delova- lo srce in srčno-žilni sistem pri večjih obremenitvah, kakšno počutje izzove bolj intenzivna vadba, kakšne so njene posledice na zdravje in počutje člove- ka ipd. Ob koncu tematskega sklopa pa lahko ob razpravi, kako so se odzva- li na vadbo nekega športa (npr. tekaška vadba), utemeljujejo svoje poglede na učinkovitost vadbe in svojo dejavnost, iščejo možne drugačne primere vad- be, omejitve, s katerimi so se srečevali med vadbo, so kritični do nekaterih pojavov, kot so pretiravanje ipd. Hevristični pogovor lahko vključimo tudi v katero od delavnic na športnem ali naravoslovnem dnevu ali pa v šoli v naravi, ko v večernih urah učenci po- skušajo ugotavljati npr. pomen dejav- nosti v naravi v zimskem času, vplive turizma na okolje, možnosti poškodb pri različnih vrstah smučanja, oprede- 5 Grško: hevrisko – odkrijem, najdem. ljevati objektivne ali subjektivne ne- varnosti idr. – Pogovor v krogu Mnenja o nečem učenci izražajo drug za drugim. Vsak učenec potem, ko je bila predstavljena tema (npr. podob- nost gibanja živali in človeka pri mlaj- ših učencih, pomen poštenega obna- šanja v športu pri starejših), pove svoje mnenje, stališče o njej ali pa stališče do že podanih odgovorov. Pri tem pogo- vor poteka v krogu, vodi ga lahko uči- telj ali učenec, vsak, ki se je že vključil, pa se lahko ponovno oglasi s svojim mnenjem, a mora učitelj določiti na- čin vključevanja v pogovor, drugače se lahko zgodi, da pride do prerekanja ali govorjenja več učencev hkrati. Tak na- čin pogovora spodbuja učence, da ves čas pogovora poslušajo in razmišljajo. – Debatni pogovor Debatni pogovor vključuje različne poglede, argumentacije, pojasnjeva- nja, izbiranje najboljših odločitev, raz- pravo za/proti ipd. Učitelj ga uporabi predvsem pri starejših učencih, ko želi polemično razpravljati o nekem poja- vu ali dejanju, npr. zakaj je športna vad- ba eden najpomembnejših dejavnikov oblikovanja zdravega življenjskega slo- ga, kaj so glavni oviralni dejavniki, da se mladostniki manj vključujejo v vadbo, kakšna čustva vzbuja v človeku navija- štvo ipd. Izjemen pomen ima debatni pogovor pri iskanju vzrokov za dosego oziroma neuresničitev postavljenih ci- ljev. Če npr. učenci sami iščejo razloge za poraz na tekmovanju ali analizirajo in reflektivno razmišljajo o slabših re- zultatih meritev gibalnega razvoja, pri tem pa poskušajo sami ugotoviti, kaj je treba spremeniti v vadbi ali njihovem odnosu do nje, je to veliko bolj učinko- vito, kot če rezultat tekme ali meritev sposobnosti analizira učitelj. „ Nekaj napotkov za učitelje Pogovor naj bo osredotočen na učno snov: Če se učitelj odmakne od učne snovi, pogovor ne bo dosegel svojega namena. Pri tem naj pazi, ali je pogovor namenjen preverjanju usvojenega znanja ali učenče- vemu usvajanju novega znanja. Pri usva- janju novega znanja znanje povezuje z že naučenim ali s svojimi lastnimi izkušnjami. 8 Dobro voden pogovor lahko pomembno osmisli učno snov, posebej teoretične zako- nitosti gibanja. Z načinom pogovora učitelj hkrati ponuja učencem model oz. shemo razmišljanja in reševanja problemov. Učitelj naj postavlja razumljiva, kratka vprašanja: Vprašanja so lahko spominska (priklic znanih dejstev, npr. »Kakšen sodniški znak pokaže košarkarski sodnik, če učenec naredi večje število korakov od dovoljenih?«) ali razmišljajoča (spodbujajo učenca k povezovanju znanj, iskanju novih rešitev, npr. »Na kakšen način se moramo ogreti, če želimo varno, brez tveganja za poškodbe preteči daljšo razdaljo?«). Po vsebini so lah- ko postavljena široko (sprašujemo po širših konceptih, novih rešitvah, možni so različ- ni odgovori, npr. »V katerih primerih nam lahko športna vadba tudi škoduje?«) ali ozko (osredotočena so na specifični vidik nekega pojava, odgovor je največkrat enoznačen, npr. »Katero gibalno sposobnost bomo pred- vsem razvijalo z vadbo na gredi?«). Učitelj naj spodbuja učence, da tudi sami postavljajo vprašanja, tako sebi kot drugim. Učitelj kaj postavi vprašanja, tako da z odgovori učencev nadgrajuje njihovo znanje: Učitelj naj ugotovi, kaj učenci že znajo in česa še ne, tako da lahko primer- no postavlja vprašanja. Zavedati se mora, da bo kakovost odgovorov odvisna od postavljenih vprašanj. Na ozko postavljen vprašanja lahko pričakuje enoznačne od- govore, na široko zastavljena vprašanja pa so lahko odgovori zelo različni, zato naj bo v tem primeru pozoren, da se ne oddalji preveč od bistva učne snovi. Učitelj mora z vprašanji tudi logično strukturirati vsebi- no. Pri pogovoru naj pazi, da učenci v čim večji meri uporabljajo strokovno izrazje in slovenski knjižni jezik. Pogovor naj bo spodbuden: Učence ne sme biti strah odgovarjati na vprašanja, drugače bo učitelj težko vzpostavili ko- munikacijski tok. Učitelj ne sme izpostaviti napačnega odgovora, temveč pazljivo pojasni, kaj je pravilni odgovor ali ugotovi, ali zna učenec svoj odgovor argumentirati, da zazna vzrok napačnega razmišljanja. V vsakem primeru naj ne bo povratna infor- macija učencu kritika njegovega odgovora, temveč učitelj izpostavi, kaj je v odgovoru pravilno in kje je učenec odgovoril napač- no. Pri tem poskuša v pogovor vključiti tudi druge učence. Učitelj mora biti potrpežljiv: Čas odmora med vprašanjem in odgovorom ne sme biti prekratek (do tri sekunde), da lahko učenec izoblikuje odgovor. Tomićeva (2000) navaja, da je povprečni čakalni čas pri večini učite- ljev le ena sekunda, kar je premalo, da bi učenec lahko izoblikoval ustrezen odgovor. Če učitelj podaljša čas, se v pogovor lahko vključijo tudi »počasnejši« učenci, odgovori postanejo daljši in bolj strukturirani. Pri šir- še zastavljenih vprašanjih učenci dajejo več različnih odgovorov, tako da naj učitelj po- sluša več učencev in na koncu poda vsem skupaj ustrezno povratno informacijo (Sil- verman idr., 1992). Učitelj naj pazi na ekonomičnost pogo- vora: Za uporabo pogovora mora imeti učitelj dovolj časa, zato so zelo primerne t.i. »blok« ure v srednji šoli ali delavnice v šoli v naravi, na športnem ali naravoslov- nem dnevu. Če ga uporabi sredi vadbene ure, se mora zavedati, da se lahko učenci pri predolgem pogovoru tudi ohladijo, kar povečuje možnost poškodb. „ Sklep Za učinkovit pouk mora učitelj kombini- rati različne metode poučevanja. Poleg pravilne izbire pa mora učitelj znati meto- de učinkovito uporabljati. Pogovor je zelo redko uporabljena metoda poučevanja pri športni vzgoji, pa tudi pri športni vadbi v društvih, saj je lahko ob neprimerni upo- rabi manj ekonomična, zato mora učitelj dobro vedeti, kdaj jo bo uporabil in katero vrsto pogovora bo vključil v vzgojno-izo- braževalno delo. Ob primerni uporabi pa učitelj spodbuja učence k usvajanju višjih ravni znanja, predvsem proceduralnega in kondicionalnega ter jih pri pouku spod- buja k iskanju povezav športnih vsebin z drugimi predmeti in predmetnimi podro- čji. Pomembno pa lahko izboljša tudi kritič- nost razmišljanja, ob tem pa daje učencem globlji uvid v pomembnost njihove lastne dejavnosti in učinkovitosti pri vadbi, hkrati pa jih navaja tudi na kulturo pogovarjanja. „ Literatura 1. Brennan, K. W. (1985). Curriculum for Special needs. Philadelphia: Open University Milton Keynes. 2. Ivanuš Grmek, M. in Javornik Krečič, M. (201 1). Osnove didaktike. Maribor: Pedagoška fakul- teta. 3. Lavrnja, I. (1996). Poglavja iz didaktike. Rijeka: Pedagoški fakultet, Odsek za pedagogiju. 4. Marentič Požarnik, B. in Plut Pregelj L. (2009). Moč učnega pogovora. Poti do znanja z razu- mevanjem. Ljubljana. DZS. 5. Pangrazi, R. P. in Beighle, A. (2013). Dynamic Physical Education for Elementary School Chil- dren, 17th Edition. Glenview, IL.: Pearson Edu- cation, Inc. 6. Silverman, S., Tyson, L. in Krampitz, J. (1992). Teacher feedback and achievement in physical education: interaction with student practice. Teaching and Teacher Education, 8, 333–344. 7. Strmčnik, F. (2001). Didaktika. Osrednje teo- retične teme. Ljubljana: Razprave Filozofske fakultete. 8. Tomić, A. (2000). Izbrana poglavja iz didaktike. Ljubljana: UL, Filozofska fakulteta. Center za pedagoško izobraževanje. prof. dr. Marjeta Kovač, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, marjeta.kovac@fsp.uni-lj.si