199   
Spomini iz otročjih let
(Piše Ludovik Črnej
12. Cerkev.
Moja pobožna mati so me začeli kmalu s seboj v cerkev jemati. — Takrat je še bila pri nas slaba. Zaradi premnogih dolgov in raz-ličnih nesreč in nezgod ni bilo časih krajcarja pri hiši in mati so mi morali vsak teden, časih še po večkrat, krpati oblekico, da nisem hodil raztrgan okrog; kajti slaba, stara obleka in pa živa, mlada kri — že veste, kako je! No toliko so mati vedno skrbeli — in če je bilo treba tudi sebi pritrgati — da sem bil ob nedeljah in praznikih čedno oblečen, da sem mogel k sv. maši. Nedeljo jutro so me vsega utnili in me lepo preoblekli. Radi so dejali: »če ni na praznik vse snažno in čedno, zdi se mi, da ga ne posvečujemo prav.« — Kedaj sem začel hoditi v cerkev, ne vem, le toliko se spominjam, da me je od začetka vedno najbolj zanimalo okroglo okno nad korom z rudečimi šipami. Kdo bi se Čudil, da so me morali mati vsak hip opomniti, kje je oltar. Začel sem vedno zopet iskreno moliti — znal sem že nekaj molitvic — a tisto nesrečno okno mi ni dalo miru. Premišljeval sem in premišljeval, zakaj ni spredaj nad oltarjem, ko je vendar tako lepo. In ko so pozneje podrli staro cerkev in postavili novo brez takega okna, zdela se mi je polovico manj lepa.
Mati so me Iepo poučevali, kako se imam obnašati. Strogo so pazili na-me. Nekoč sem imel nov slamnik. Izjemoma so šli tistokrat mati po sveti maši naprej po cerkvi, a jaz za njimi. Bog ve, ali sem se zamislil tako, ali pa sem se hotel pobahati: nataknil sem klobuk na glavo. Ljudje so me gle-dali, otroci se smejali, jaz pa sem jo po vojaški mahal za materjo. Še-le pod korom so opazili, da sem pokrit. Potegnili so klobuk z glave in mi ga po-tisnili v roko, rekoč: »Ali ne veš, kje si?!« Da-si sem štel še-le kaka štiri leta, vendar me je bilo tako sram, da nisem vedel, kam bi se bil dejal. Nikdar se mi ni kaj takega več prigodilo in v cerkev idoč snel sem klo-buček vselej najmanj petdeset korakov pred vratmi. V sanjah pa se mi še sedaj časih zazdi, da sem v cerkvi s klobukom na glavi. Hitro ga snamem, pot me oblije in v duhu pretrpim vse tiste duševne bolečine, ki sem jih bil pretrpel takrat kot otrok.
Rekel sem, da so me mati lepo poučevali. Razlagali so mi večkrat ime-nitnost mašniškega stanu in mi povedali, da je mašnik namestnik našega Boga, ki je vse vstvaril, ki vžiga zvezdice na nebu in daje cveticam cvesti in pticam prepevati. — 0, s kakim spoštovanjem sem opazoval sivega starčka v zlatetn plašču in vsa njegova veličastna kretanja ter poslušal njega pre-tresujoči glas. A čudno je, da nisem opazil nikdar ministranta. Bila sva z materjo vedno y klopi in najbrž se od tamkaj deček ni videl.
Nekoč sva šla z materjo v sosedno vas k sv. maši. Moja mati so bili v tisti župniji rojeni in tamkaj krščeni; zato jih je vezala mogočna vez na to cerkev. — Za-me je bilo  mnogo  novega v tej  hiši božji in k sreči  sva
-*S    200    8*-
prišla rano, da sem si mogel vse ogledati. Potem sva se postavila z materjo prav blizu oltarja. Kako sem se čudil, ko je prišel pred mašnikom deček, ki je bil tudi preoblečen. Takoj mi je šinilo v glavo, da se hoče ta najbrž z mašnika norčevati, in hud sem bil nanj. Ne vem, da nisem opazil, da deček streže. Mislil sem, da hodi sem ter tja zato, da se inašnika izogne. Ko je pa prišlo do povzdigovanja in je deček prijel mašnika za plašd, raztogotil sem se tako, da se nisem mogel dalj premagovati. »Mati, napodite ga!« zaklical sem glasno, da so se vsi ljudje ozrli. Mati so me začudeno pogledali in po-ložili prst na usta, češ: tiho bodi! — Po poti proti domu sem jim povedal svoje misli o tistem dozdevnem hudobnežu, mati pa so mi razložili, da taki dečki povsod pri sveti maši mašniku strežejo in se imenujejo ministranti. . Pravili so mi, kako krasna in častna je ta služba, streči namestniku Bož-jemu pred oltarjem, kjer se Bog sam daruje, in da so izvoljeni za to le naj-pridnejši dečki. — Sedaj je bila seve moja sodba drugačna. »Mati, jaz bom tudi ministrant, ko bom večji!« vzkliknil sem iz srca. »če boš priden!« od-govorili so mati kratko, a srčna radost jim je sevala iz očij.
Postal sem pozneje res ministrant in še danes sem ponosen na to.