Pavlina Pajkova.
(Spisal dr. Karol  Glaser.)
P,
avlina Pajkova ') se je porodila dne g. malega travna 1. 1854. v Paviji od roditeljev slovenske krvi; oce, Josip Doljak, je služil v cesarskih deželah Italije kot c. kr. sodniški sovetnik ter bil 1. 1848.—1849. državni poslanec na Dunaju; njena mati je bila hči goriškega profesorja Molharčiča. Ko je osirotela v šestem letu, prišla je k stricu Matiji Doljaku, županu v Solkanu blizu Gorice. K županu, veleposestniku in deželnemu poslancu, so zahajali odlični goriški rodoljubi; med njimi je nanjo uplival najbolj dr. Lavrič, da se je naučila slovenščine. Pisa-teljevati je začela 1. 1872. v „SoČi", kjer je objavila spisa: Prva ljubezen in Ženska v rodbini. L. 1876. se je omožila s slovenskim pisateljem gosp. Jankom Pajkom, ki je urejeval „Zoro" v Mariboru. Poslavljaje se od solnčne Gorice, zložila je pesmico: Slovo od domovine („Zora" 1876), in prišedša v Maribor, objavila pesmico: Novej domovini („Zora" 1876); sicer se pa nahajajo že v „Zori" 1. 1874.
njeni pesniški prvenci, n. pr. Pomlad, Ti nisi ljubil. Povod ljubezni je slavila v sonetu („Zora" 1875), v katerem je izraz: „Dve bitji, nepoznani, se dobite", premalo poetičen.
SreČo tistih, ki se zavedajo, da so ljubljeni, in  nesrečo   zapuščenih opisujejo   pesmi:   Ra\-
l) Zbrani spisi Pavline Pajkove. Celje   1893. „DOM in  SVET" 1894, št. 21.
lika, Dvoja doba in Veselo prerojenje (vse v „Zori" 1875). Isto leto izražuje svoje Slutnje, katerim takoj sledi Odgovor bržkone od urednika samega v povoljnem zmislu.
Jako plodovita je bila na  pesniškem polju leta 1877.; sestavila je:   Pozdrav novemu letu, oziraje se na   balkanski polotok,  pišoč:
Oj vstajaj jasno, zora tega
dneva, Ki novemu početek letu da; Razširjaj blagoslov, jutranja
deva, Vže pri nastopu, na slovanska
tla; Da staro leto, Slavi malo
milo, Srečneje in mileje bi sledilo.
Gorko sočutje se izraža tudi v pesmi: Črnogorec, in v lepi romanci: Prvikri^ na turškem polji v Pozniko-vem „Slovanskem almanahu".
V štirih gazelah se izražuje njena gorka ljubezen do slovenske domovine:
Prevzv'šeno si čutje ti, ljubav do  domovine!
Z najčiščim plamenom gori' ljubav do domovine  itd.
Njene najlepše pesmi pa so: Materini glasovi („Zora" 1877), ki se v marsičem dajo primerjati Stritarjevi „Raji". Lepe pesmi kazi tu pa tam prisiljeni naglas, n. pr. „Živahen, krepek mi postal otrok"; dasi tudi znameniti pesniki naglašujejo otrok namesto otrok. Zaime „mene" se rabi nekaterikrat na-mestu enklitike „me" ; beseda „tožnost" namesto „otožnost" tudi ni na svojem mestu.
4«