KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 77 SLOVENSKA LOKALNA INDUSTRIJA V PRVEM PETLETNEM GOSPODARSKEM NAČRTU (1947—1951) JOŽE PRINČIČ V letu 1946 so se v Jugoslaviji začele in- tenzivne priprave za korenito spremembo gospodarskega življenja. Zvezni organi so izdali vrsto uredb in zakonov, ki so označe- vali začetek sistematičnega uvajanja plana v vse panoge gospodarstva in uprave ter predstavljali osnovo za oblikovanje petletne- ga gospodarskega načrta. Eden izmed teme- ljnih zakonov je bil Splošni zakon o državnih gospodarskih podjetjih, saj je opredelil zna- čaj, vlogo in način poslovanja operativnih upravnih voditeljev, njim podrejenih pod- jetij in ustanov ter razdelil državna gospo- darska podjetja na podjetja splošno držav- nega (zveznega), republiškega in lokalnega pomena.* Državna gospodarska podjetja lokalnega pomena so bila razvrščena v naslednje ka- tegorije: proizvajalna, obrtna in storitvena, kreditna, kmetijska, trgovska, gradbena, ko- munalna, podjetja za upravo stanovanjskih zgradb.^ Ker je bil cilj in poglavitna zahteva načrtnega gospodarstva »ustvarjanje novih gospodarskih dobrin«, so se proizvajalna pod- jetja imela za temeljno kategorijo lokalnega gospodarstva.^ Praviloma so v to kategorijo sodila industrijska in rudarska ter tista obrt- na podjetja, ki so imela serijsko proizvod- njo določenih predmetov.'' Običajno pa so v to kategorijo, ki so jo največkrat imenovali lokalna industrija, uvrščali tudi tiste obrate in delavnice kmetijskih zadrug, ki so imeli 78 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 tudi nalogo pospeševati lokalno gospodar- stvo. V petletnem gospodarskem načrtu je do- bila lokalna industrija drugačno vlogo in naloge kot republiška in zvezna industrija. Najpomembnejše razlike so bile v nasled- njem: 1. Ža zvezna in republiška industrijska pod- jetja so bili pristojni zvezni oziroma repu- bliški organi, za lokalna pa okrajni (mestni) ali krajevni ljudski odbori. Pod okrajne od- bore so spadala tista večja podjetja, za kate- ra se je zahtevalo »višje tehnično vodstvo« ali so bile zanje predvidene večje investicije. Krajevni odbori so obdržali podjetja krajev- nega ali »okoliškega« pomena.^ 2. V zvezni in republiški industriji je pre- vladoval državni gospodarski sektor, lokalna je poleg tega vključevala tudi zadružnega in privatnega. 3. V nasprotju z zvezno in republiško in- dustrijo so v lokalni prevladovala podjetja z nizkim organskim sestavom skladov (kapi- tala) in majhnim številom zaposlenih. 4. Naloga prvih dveh je bila, da zagotovita nemoteno uresničevanje petletnega gospo- darskega načrta in zadovoljita osnovne po- trebe široke porabe (zagotovljene preskrbe). Lokalni industriji je bila namenjena vloga »kvalitativnega in kvantitativnega dopolnje- vanja obeh«.' Del njene industrije naj bi se preusmeril na proizvodnjo tistega, kar je pri- manjkovalo zvezni in republiški industriji za uresničevanje petletnega plana, kot tudi tistega, kar bi primanjkovalo »prebivalstvu ostalih delov države« za zagotovljeno pre- skrbo.'' Preostali del lokalne industrije naj bi zadovoljeval dopolnilne potrebe lokalnega prebivalstva, ustanov in organizacij, kot tudi potrebe lokalne kapitalne graditve. Tisto lo- kalno industrijo, katere proizvodnja je bila namenjena »splošnim« ali republiškim po- trebam, so imenovali lokalno I, ostalo pa lo- kalno n. 5. Tvorci planskega gospodarstva so po- udarjali, da »ni interes naše ekonomije, da bi lokalno gospodarstvo obremenjevali s poseb- no velikimi obvezami do splošne akumulaci- je«,^ temveč mora biti njegova akimiulacija namenjena« utrditvi gospodarske osnove ljudskih odborov in njihovih proračimov«.^ Zato so republiški organi »priporočali« ljud- skim odborom, da lokalna podjetja vzpodbu- jajo na takšno podjetniško dejavnost, ki te- melji na načelu finančne učinkovitosti.*" Predvideno je bilo, da bo vsakoletni plan določal višino dobička, ki ga mora doseči lo- kalna industrija, posebni predpisi pa naj bi določali, kolikšen odstotek tega bodo pod- jetja odvajala v proračun pristojnega ljud- skega odbora. 6. Različen značaj in vloga lokalne indu- strije je pogojevala tudi drugačno metodolo- gijo planiranja. Za proizvodnjo lokalne I — njeni proizvodi so bili uvrščeni v splošni dr- žavni in republiški plan razdelitve (distri- bucije) — je veljal isti način planiranja kot za zvezno in republiško industrijo: višji ob- lastni organi so predpisovali osnovne in ope- rativne plane proizvodnje in porabe za vsa- ko posamezno skupino proizvodov po dolo- čenih normativih. Za to proizvdnjo je bila zagotovljena delovna sila in reprodukcijski material po nižjih enotnih cenah. Za lokalno II bi republiška planska komi- sija izdelala osnovni plan proizvodnje, ki bi le »okvirno in globalno določal, kolikšna bo poraba surovin, število delovne sile in vrednost proizvodnje v določenem časovnem obdobju. Ljudskim odborom kot administra- tivno upravnim voditeljem lokalnih podjetij naj bi bilo prepuščeno, da tem predpisujejo individualne normative. Podjetja bi sestav- ljala operativne plane, ki bi jih lahko spre- minjala glede na vsakokratne potrebe in raz- mere na prostem trgu. Lokalni II je bil zago- tovljen le manjši del surovin in materiala iz republiških ali zveznih skladov. Primanj- kljaj bi pokrila z »maksimalnim« izkorišča- njem lokalnih virov ali odpadkov ostale in- dustrije. 7. Togo in centralizirano plansko gospo- darstvo je že v načelu izključevalo vpliv trga in njegovih zakonitosti. Določeno odstopanje od tega načela se je dopuščalo samo lokalni II. Proizvodi široke porabe, ki jih je le-ta proizvajala, so se smatrali na eni strani kot dopolnilni, na drugi strani pa kot višek pro- izvodov nad »minimalno količino«, ki jo je prebivalstvo dobilo z zagotovljeno preskrbo. Zato bi, po Kidričevih načrtih, morali na pro- stem trgu »fungirati kot blago, ne pa kot hermafrodit med planom in čistim blagom«.*' Bilo je poudarjeno, da morata biti prosto de- lovanje tržnih zakonitosti in kupna moč pre- bivalstva »neposredna regulatorja široke po- rabe«. V letih 1947—1951 so bile tako skupne ka- kor tudi naloge posameznih lokalnih indu- strij odvisne od cele vrste okoliščin. Odlo- čilno pa je bilo, kolikšen del te industrije je bil v posameznem letu vključen v plan I in v plan II. Zvezni organi so zahtevali, da se čim večji del lokalne industrije vključi v plan I. Nasprotno so si republiške vlade in ljudski odbori prizadevali za plan II, saj so z njeno proizvodnjo pokrivali primanjkljaj v zago- tovljeni in dopolnilni preskrbi. V teh priza- devanjih je bila Slovenija v drugačnem po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 7!) ložaju kot ostale republike. Decembra 1947 je bilo na posebni konferenci v Beogradu sklenjeno, da bo večji del njene lokalne in- dustrije — zaradi »ravnotežja planskega fon- da posameznih republik.« — vključen v zve- zni in republiški distribucijski plan." V letu 1948 je bila zato dejavnost slovenske lokalne industrije skoraj v celoti usmerjena na pro- izvodnjo reprodukcijskega materiala, katere- ga največji del je bil namenjen zveznim po- trebam. Slovenija je dobila »neznatno koli- čino«.^* Razumljivo je, da si je republiško vodstvo prizadevalo, da bi svojo lokalno pro- izvodnjo razbremenilo velikih obveznosti do zveznega plana, bodisi z »vračanjem« podje- tij republiškemu sektorju,*" bodisi z njihovim vključevanjem v plan II. Tako je republiška planska komisija v letu 1949 sklenila 72 "/o lokalne industrije vključiti v proizvodnjo za »socialistično prosto prodajo«,*« kar ni bilo uresničeno, temveč je več kot polovica lo- kalnih zmogljivosti ostala vezana na dis- tribucijske plane in pogodbe. Tudi načrt re- publiškega gospodarskega sveta, da bi v letu 1950 vsa lokalna industrija »izpadla« iz di- stribucijskega plana, ni uspel,*^ je pa bilo v tem letu razmerje med planom I in II že v korist drugega (46*/o : 54«/o). Na to, da se je v letu 1950 in 1951 poveča- la vloga lokalne II, je v največji meri vpliva- lo bistveno povečanje kupne moči kmečkega prebivalstva in razmere na prostem trgu: medtem so so cene industrijskim proizvodom široke porabe ostale nespremenjene od leta 1947, so se cene kmetijskim pridelkom v letu 1950 zelo povečale. Da bi se vzpostavilo na- črtovano razmerje med kupnimi in blagovni- mi skladi, je lokalna industrija dobila za na- logo, da preusmeri svojo proizvodnjo za po- trebe »kmečkega trga«.'^ Druga pomembna okoliščina, ki je vplivala na večji pomen lo- kalne II, je bil večji interes republiškega pro- računa za njen tržni dobiček, ki je do tega časa v glavnem ostajal v proračunih ljud- skih odborov.'^ Slovenska lokalna industrija je imela v letu 1946 zastarelo tehnologijo, saj je bila večina od 1138 podjetij^" zgrajena ali usta- novljena pred letom 1940.-* Prevladovala so podjetja ali obrati lesne (317), kovinsko-pre- delovalne (185), živilske (165), tekstilne (151), usnjarsko-obutvene industrije (149) in indu- strije gradbenega materiala (119), ki so bili osredotočeni v mestih in industrijskih sredi- ščih. Do konca leta je bilo 62 "/o podjetij v privatni lasti. Zakon o nacionalizaciji privat- nih gospodarskih podjetij iz decembra 1946 ni bistveno spremenil strukture lastništva, ker je 44 «/o podjetij lokalne industrije še ostalo^ v privatni lasti. V republiškem petletnem planu je bilo za- pisano, da je ena izmed temeljnih gospodar- skih nalog dvigniti gospodarsko moč okrajev, zgraditi in razviti lokalno proizvodnjo.«* V okrajnih in mestnih petletnih planih sta bila krepitev in vsestranski razvoj lokalnega go- spodarstva opredeljena kot osrednji nalogi. Toda velike obveznosti ter skromne investici- je, ki so bile v teh planih določene lokalni industriji, niso obetale, da se bo njen polo- žaj do leta 1951 bistveno izboljšal. Z zakonom o dopolnitvi zakona o naciona- lizaciji privatnih gospodarskih podjetij (28. april 1948) je v privatni lasti ostalo le 6*/o vseh podjetij lokalne industrije. Ker je vr- sta teh prešla v republiško pristojnost in ker so jih okrajni odbori začeli združevati, se je njihovo število v primerjavi z letom 1946 bistveno zmanjšalo. Leta 1947 jih je bilo 568. V začetku leta 1948 jih je bilo po nekaterih podatkih 958, po drugih pa 900, konec tega leta pa 216, 228 ali 230. V letu 1949: 234 ali 241, leta 1950 230 in leta 1951 255. V republiških in okrajnih planskih komi- sijah so načrtovali gradnjo ali ustanovitev vrste novih delavnic in podjetij, vendar je bil uspeh neznaten. Popis lokalne industrije iz leta 1951 je pokazal, da je le 20 "/o lokalnih industrijskih podjetij sodilo v kategorijo no- vo ustanovljenih ali »drugih«.^ Večjega uspe- ha niso imela tudi prizadevanja, da bi okraj- ni odbori manjše obrate in delavnice prepu- stili upravi krajevnim odborom ali da bi se začela lokalna industrija razvijati tudi na izrazito agrarnih področjih. Za slovensko lokalno industrijo so v letu 1951, z izjemo spremembe v strukturi lastni- štva in števila podjetij, še vedno veljale ti- ste poglavitne značilnosti, ki jih je imela že v letu 1946. V največjem številu so bila zastopana podjetja lesne (57) in tekstilne (49) industrije, industrije gradbenega materiala (42), kovinske (28) in živilske industrije (26). Tipične panoge lokalne industrije (gradbena, lesna, živilska) so ustvarjale le 30,9 '/o od celotne vrednosti te industrije. Večji del so ustvarjala podjetja tistih industrijskih panog, ki so bUa odvisna od zunanjih virov surovin; na prvem mestu so bila tekstilna podjetja (46*/o). Več kot polovica vse lokalne industri- je (62,7'/o) je bila osredotočena v večjih me- stih: v Ljubljani 33 "/o, Mariboru 11 */», Celju in okolici 12,3 «/o, Kamniku 6,40/0. V okrajih Radgona, Ilirska Bistrica, Ljutomer, Idrija, Grosuplje ter mestu Jesenice je bilo skupaj od 0,2 «/0—0,6 «/0 vse lokalne industrije. V republiškem petletnem planu je bilo predvideno povečanje skupne vrednosti lo- kalne proizvodnje od 1,2 milijarde (ocena za leto 1946) na 2,6 milijarde din v letu 1951, 80 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 kot tudi za koliko odstotkov se mora v po- sameznih okrajih ali mestih povečati proiz- vodnja posameznih izdelkov »širšega pomena« (izdelki kovinske, tekstilne, obutvene, živil- ske industrije ter industrije gradbenega ma- teriala). Prvo obvezo je lokalna proizvodnja dosegla in presegla že v letu 1949: po ocenah republiške vlade je septembra tega leta vred- nost njene proizvodnje dosegla 4 milijarde din.®* Kako je Bila izpolnjena druga naloga je (in bo) zaradi pomanjkljive evidence, spre- membe (rebalansa) petletnih planov v letu 1949 in 1950 pa tudi neohranjenega ali neure- jenega arhivskega gradiva težko ugotoviti. Nesporno pa je, da lokalna industrija v ob- ravnavanem obdobju ni nikoli izpolnila let- nega plana proizvodnje, in to kljub temu, da je določen del njenih obveznosti vsako leto prevzela državna in privatna obrt. Nekatere vzroke, zaradi katerih slovenska lokalna industrija v obravnavanem obdobju ni dosegla pričakovanega razvoja in rezulta- tov, smo že omenili. Opozoriti je potrebno še na naslednje: 1. Republiški petletni plan je za lokalno proizvodnjo predvidel le 522 milijonov din investicij. Okrajni odbori so za razvoj svoje industrije namenili le 14,7 "/o od skupnih in- vesticij, pa tudi te naj bi bile, zaradi poudar- jene prioritete kapitalne graditve, v glavnem namenjene obnovitvi obstoječih zmogljivo- sti.^^ Računalo se je, da bodo okrajni odbori in podjetja primanjkljaj v investicijah nado- mestili z lastnimi sredstvi in udarniškim de- lom. V naslednjih dveh letih se je obseg in- vesticij, ki jih je republiški proračun name- njal lokalni industriji postopoma zmanjševal. V letu 1948 so okrajni odbori dobili le petino predvidenih sredstev. Sredi leta 1949 so se »zaprli« krediti za lokalno industrijo, ki do konca leta 1951 ni dobila nobenih investicij.^' Edina vira investicij so bila lastna sredstva okrajev in podjetij ter sklad za prosto raz- polaganje pri komiteju za lokalno industrijo, v katerega so podjetja odvajala 1 «/o tržnega dobička. Lokalno industrijo je mnogo bolj kot ukinitev investicij za gradnjo novih ob- jektov prizadela ukinitev investicij za vzdr- ževalna dela in popravila. 2. Največji del lokalnih podjetij ni imel svojih surovinskih virov, zato so bila odvis- na od republiških ali zveznih dobav oziroma kontingentov. Da bi bile težave še večje, so okraji planirali letne potrebe surovin in materiala le na podlagi »približne« ocene. Vodstvo obeh podjetij, ki sta kot organa mi- nistrstva za komunalne zadeve skrbela za redno oskrbo lokalne industrije, pa »nista poznali proizvodnje podjetij, zato so bile mnoge dobave in pogodbe neizvršljive«.^' Vrsta podjetij, ki jim je stalno primanjkovalo surovin in materiala, je ta problem rešila tako, da so »enostavno dala na razpolago svo- je kapacitete republiškim podjetjem« ter izdelovala druge, za lokalno industrijo ne- planirane proizvode. 3. Lokalni industriji je v vsem tem ob- dobju primanjkovalo kvalificirane in nekva- lificirane delovne sile. Ta problem je bil še posebno pereč v letih 1949—1951, ko so po- sebni mobilizacijski štabi po potrebi lahko premeščali delovno silo na tiste objekte ka- pitalne graditve, kjer jo je primanjkovalo. V letu 1949 je bila ena četrtina zaposlenih v lokalni industriji premeščena na te objekte. 4. V sistemu centraUstičnega planskega gospodarstva je bila poglavitna naloga lokal- nih podjetij, da izdelajo predpisano količino in vrsto izdelkov ter dosežejo določen tržni dobiček. Ker so imela predpisano strukturo stroškov, amortizacijske stopnje, plačni sklad, razdelitev dobička ter zgornjo in spodnjo mejo, v okviru katere so smela določati ceno proizvodom, ni bilo stimulacije za večjo in boljšo proizvodnjo. 5. Omenili smo že, da je bilo lokalni II dopuščeno prilagajanje cen svojih proizvo- dov pogojem na prostem trgu. V praksi se to ni obneslo. Prvič zato, ker so bile že »stal- ne« cene precej višje od kupne moči prebi- valstva,^' drugič pa zaradi »stalnega strahu podjetij, da planirani tržni dobiček ne bo dosežen«.30 OPOMBE 1. UL FLRJ, št. 62/437, 2. 8. 1946, Splošni za- kon o državnih gospodarskih podietjih. — 2. UL FLRJ, št. 53/401, 24. 6. 1947, Uredba o splošnih načelih za kategorizacijo, o stroških, dobičku, razdelitvi dobička in o skladih vodstva državnih gospodarskih podjetij lokalnega pomena. — 3. Arhiv SR Slovenije (AS), fond Planske komisije vlade LRS (dalje: PK), Lokalna državna gospo- darska podjetja, 31. 1. 1947, fase. 4. — 4. Cit. v op. 2. — 5. Cit. v op. 3. — 6. Boris Kidrič, Sa- brana dela, V. knjiga, Beograd 1985, str. 121. — 7. AS, fond PK, Metodologija planiranja lo- kalne industrije, fase. 28. — 8. Cit. v op. 6, str. 127. — 9. Slovenski poročevalec (dalje: SP), št. 70, 23. 3. 1947, Več načrtnosti pri ustanavljanju lokalnih gospodarskih podjetij. — 10. SP, št. 7, 7. 1. 1948, Sestavljanje proračunov ljudskih odborov. — 11. Cit. v op. 6, str. 508. — 12. Cit. v op. 9. — 13. AS, PK, Problematika lokalne proizvodnje za leto 1949, fase. 19. SP, št. 34, 10. 2. 1948, Nekatere aktualne naloge lokalnega gospodarstva. — 14. AS, PK, Problematika lokal- ne proizvodnje za leto 1949, fase. 19. — 15. SP, št. 93, 18. 4. 1948, Naloge novo izvoljenih ljud- skih odborov na področju lokalnega gospodar- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 81 stva. ¦— 16. Cit. V op. 14. — 17. AS, fond Gospo- darskega sveta vlade LRS, Zapisnik seje go- spodarskih ministrov, 6. 6. 1949. — 18. AS, fond Vlade LRS (dalje VLRS), Sklepi konference predsednikov svetov lokalne industrije OLO (MLO) 24. in 25. 11. 1950, 1. 12. 1950. — 19. AS, VLRS, Zapisnik 33. seje, 20. 12. 1949. — 20. AS, PK, Število podjetij po sektorjih lastništva vi. 1946, fase. 69. — 21. Zavod za statistiko in evidenco LR Slovenije, Rezultati popisa lokalne industrije in obrti 1. 1951, Ljubljana 1953, str. 8. — 22. Petletni plan za razvoj narodnega go- spodarstva Ljudske republike Slovenije v letih 1947 do 1951, Ljubljana 1947, str. 53. — 23. Cit. v op. 21. — 24. AS, fond Izvršnega sveta LS LRS, Predlog rebalansa petletnega plana raz- voja narodnega gospodarstva Ljudske republike Slovenije v letih 1947 do 1951, 12. 9. 1949. — 25. AS, PK, Zapisnik konference gospodarskih po- verjenikov pri LO Slovenije, 6. 6. 1947, fase. 70. — 26. AS, fond Ministrstva za komunalne zadeve LRS, Poročilo komiteja vlade LRS za lokalno industrijo o delu za leto 1950. Cit. v op. 18. — 27. Cit. v op. 14. — 28. Prav tam. — 29. Ste- nografski zapiski Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije, IV. izredno zasedanje, 12. do 13. januar 1951, Ljubljana 1951, str. 101. — 30. AS, VLRS, Zapisnik 35. seje, 1. 2. 1950.