Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. 209 Edmond Rostand kot dramatik. Friderik Juvančič. edaleč od prijaznega Luksemburškega vrta v Parizu, tam, kjer se živahni Boulevard Saint-Michel v lahnem klancu povzpenja na Grič svete Genovefe, je zbiral pred dobrimi dvajsetimi leti v svojem skromnem stanovanju stari Leconte de Lisle krog sebe odlično družbo. Francois Coppee, Sully -Prudhome, Jose-Maria de Heredia, Theodore de Banville so bili glavni stebri pesniškega kroga, ki je bil okoli srede preteklega stoletja prevzel dediščino po francoskih romantikih in ki so mu pozneje po neki lirični antologiji z naslovom „Le Parnasse contemporain" nadeli zveneče ime „les Par-nassiens". Včasi je prihajala tudi lepa Judith Gautier, hči prerano umrlega Theophila Gautierja. Leconte de Lisle je bil nedvomno tisti pesnik, ki je pisal najlepše francoske verze v devetnajstem veku. Na stare dni se je rad pečal s prevajanjem grških in latinskih klasikov, največje veselje mu je pa bilo, ako je mogel imenitnemu areopagu, ki se je shajal pri njem, od časa do časa predstaviti kako nadobudno mlado moč, ki se mu je bila zaupala. Nekega večera pozdravi prve došlece z besedami: »Nocoj nas poseti mlada boginja. Njen glas je srebrn in njeni stihi so zlati." Par minut kasneje stopi v salon vitka blondinka, zelo gracijozna, toda resna in skromno opravljena. Leconte de Lisle jo predstavi: »Mademoiselle Rosemonde Gerard." Po kratkem pogovoru dekle vstane in prednaša na željo mojstrovo, ne da bi se dala dolgo prositi, par svojih pesnitev z globokim čuvstvovanjem in finim okusom. — Tri mesece pozneje, po povratku z letovišča, je imel Leconte de Lisle zopet goste. „Kaj je z lepo Rosemondo?" — so ga vpraševali. „Izdala je zbirko čednih verzov z naslovom „Pipeaux" in — zaročila se je." „In kdo je srečni ženin?" »Simpatičen mlad mož z imenom Edmond Rostand. Ako še niste culi o njem, vas opozarjam na stihe, ki jih je pred kratkim »Ljubljanski Zvon" 4. XXX. 1910. 14 210 Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. objavil pod naslovom „Musardises" in ki se prav gladko čitajo. Njegov oče Eugene Rostand, priznan ekonomist, član Instituta, ob svojih prostih urah tudi poet, ga je kot otroka oboževal in zelo skrbno odgojil." In Leconte de Lisle stopi k omari, potegne iz nje drobno knjižico z napisom »Eugene Rostand: Sentiers unis" ter čita: Eddy. Comme un oiseau bavard il jase: Et ce sont des gazouillements, D'inimitables tours de phrase, Des pauses, des chuchotements, Des mots qu'il fa^onne a sa guise, Des diminutifs inedits, Une petite langue exquise, Un vrai jargon du paradis! * * * Mademoiselle Rosemonde Gerard je postala Madame Edmond Rostand. Bila je do ušes zaljubljena v svojega mladega soproga in ne manj v njegove verze. Nekega jutra ji pokloni Rostand mičen dialog z naslovom „Deux Pierrots", proseč jo, da ga poizkusi ž njim igrati. Bili so to prvi dramatski stihi pesnikove lastne inspi-racije. Se isti dan jih je znala mlada umetnica na pamet. »Theodore de Banville nima lepših verzov" — je rekla. Par dni potem pa pobaše skrivoma rokopis v svojo torbico in ga nese naravnost v Comedie-Francaise Feraudyju, svojemu bivšemu učitelju dikcije in deklamacije. „ Stvarca je res srčkana" ¦— pravi Feraudy. „Dovolite, Madame, da jo pokažem Claretiju." Šarmantni Jules Claretie je bil že takrat administrator prvega pariškega odra. Na vsem Francoskem ga ni moža, ki bi se mogel primerjati ž njim, kar se tiče okusa v dramskih stvareh. Ko je čital Rostandove stihe, se mu je zgodilo kakor pesnikovi ženi in Feraudyju: čutil je, da jih preveva dih genija. Nemudoma povabi mladega pisatelja k sebi ter mu reče: „Vaš akt je izboren. Ako dovolite, ga predložim odboru v sprejem za naš repertoire." Lahko si je misliti čuvstva, ki so spremljala Rostanda, ko je hitel domov, da obvesti ženo o sreči, o kateri bi si bil dan poprej komaj sanjati upal. Friderik" Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. 211 »Pomisli vendar! Moji verzi v Molierovi hiši! Kako bo to imenitno, ko bova na stare dni pripovedovala svojim otrokom, da se je igrala najina stvar v Komediji ..." Toda glavno besedo je imel literarni odbor. Temu že naslov ni bil nič kaj povšeči. „Deux Pierrots! Ti večni Pierroti! Ali jih nimamo že dosti, Banvillovih in drugih?" —je robantil Got, najstarejši med odborniki. „Hiša Molierova se mi zdi že kakor kaka pekarija ..." In Rostandov prvenec je bil skoro soglasno odklonjen. Jules Claretie se je opravičeval. Zatrjeval je, da so verzi iz-borni, in če bi bilo po njegovem . . . »Prinesite kmalu kaj drugega!" — reče Rostandu, stisnivši mu roko. »Prinesem!" — obljubi Edmond Rostand. Mesec dni pozneje je imel administrator v rokah tridejanjko „Les Romanesques". Rostand sam jo je čital pred odborom. Bila je sprejeta s pridržkom, da jo pisatelj popravi in okrajša. Sledilo je drugo in tretje čitanje v odboru. Vse izpremembe so bile odobrene. To je bilo leta 1891. »Takrat sem začel hoditi v šolo potrpežljivosti" — pravi Rostand sam. Tri dolga leta je bilo treba čakati, da so se razdelile vloge sprejetega igrokaza igralcem. Šele po bralni skušnji se je odločil Le Bargy prevzeti vlogo Percineta, Sylvetto pa je igrala Madame Reichenberg. Uspeh predstave je bil popoln. Listi so pisali o svežem duhu, ki preveva delo, o lepih verzih, o elegantni dikciji, o spretni invenciji, o nadobudnem mladem pisatelju. Sujet »Romanesques" je sledeči: Bergamin in Pasquinot želita zakonsko združitev svojih otrok, Percineta in Sylvette, ki sta zelo romantično nadahnjena. Da bi očeta svoj namen laglje izvedla, se delata, kakor da je izbruhnilo smrtno sovraštvo med njima. Domenita se, da dasta nenadoma ugrabiti lepo Sylvetto, ki naj bi jo potem Percinet junaško osvobodil. Toda vsled njune lastne neprevidnosti komplot ne ostane tajen. Na veliko radost vseh prizadetih pa priznata Sylvette in Percinet, da se imata že davno rada. Konec: veselo ženitvovanje. »Les Romanesques" se še danes igrajo in publika se ob njih prav izborno zabava. Največjo literarno vrednost ima prvo dejanje, ki je v vsakem oziru zaokroženo in samo zase majhen umotvor. Emile Faguet mu pripisuje trajno vrednost in misli, da se bo vedno obdržalo na repertoirju, tudi ako bi zadnji dve dejanji kdaj odpadli. 14* 212 Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. Ko je bil leta 1891. Rostand izročil Claretiju svoje »Romanesques", je imel komaj triindvajset let. Njegovi ideali so bili Cor-neille, Regnard, Banville, Musset, zadnja dva posebno, kar se ver-zifikacije tiče. Med tem letom in letom 1894., torej v času, ki je potekel med prvim čitanjem »Romanesques" v Comedie-Francaise in med njih premijero, se je izvršil z Rostandom precejšnji preobrat. Pisatelj je gledal svoje delo na odru s čisto drugim očesom kakor pred tremi leti, ko je bil s tresočim glasom tolmačil svoje verze strogi gospodi v Molierovi hiši. Tisti čas je bilo v Parizu posebno na glasu gledališko podjetje, ki mu je Antoine nadel simpatično ime »Theatre-Libre". V njem so se seznanili Parižani z Ibsenom, Bjornsonom, Hauptmannom, Su-dermannom, Tolstim. Nekak nov, svež duh je zavladal na tem odru, protiven vsemu, kar je dišalo po tradiciji in po konvencijonalizmu. Talenti, kakor Brieux, Lavedan, Donnay so se učili ob njem in tudi na Rostanda ni ostal brez učinka. Bajni sen o „Daljni kraljični" je predvsem izraz tega vpliva iz tujine. „La Princes se lointaine" se je predstavljala prvikrat leta 1895., torej komaj eno leto po premijeri »Romanesques". Sarah Bernhard, ki je takrat vodila gledišče »Renaissance", je poskrbela uprizoritev in igrala glavno vlogo. Star junak, ki je bil čul o lepi princesinji v daljni deželi, se zamisli vanjo in sanja leta in leta o njeni lepoti. Ljubezni črv mu razjeda srce. Na duši in telesu potrt, se slednjič odloči opremiti ladjo ter potovati v daljne kraje, da pred smrtjo vsaj enkrat vidi svojo izvoljenko: Vers sa chere inconnue il tenta le voyage, Ne voulant pas ne pas avoir vu son visage. In ogoreli pomorščaki, stari vojniki, ki ga spremljajo in čujejo govoriti o lepi ženi, se zaljubijo vsi vprek vanjo: Tous revent la prinsesse, aspirant a la voir, Et leurs ferocites se laissent emouvoir. La dame du poete, ils en ont fait leur dame; On finit par aimer tout ce vers quoi 1'on rame. „La Princesse lointaine" je jasen dokaz dejstvu, da je živel takrat Rostand, četudi le kratek čas, pod nordijskim vplivom. Parižani so z veseljem sprejeli lepo pesnitev, imenovali so jo literaren dogodek prve vrste, niso pa prikrivali, da je duh, ki veje iz nje, tuj, njim le težko umljiv, In bilo je resnih kritikov, ki so Rostandu odkrito svetovali, naj se čimpreje povrne iz težke severne megle nazaj pod Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. 213 jasno francosko obnebje. Kolike važnosti je bilo za nadaljnji razvoj Rostandov, da se takrat ni odtujil rodni zemlji, da se ni poibsenil, to se je kmalu potem pokazalo. „La Samaritaine", ki se je igrala kaki dve leti po „Prin-cesse lointaine", a jo je Rostand zasnoval skoro istočasno ž njo, je bila sicer še pod vidnim vplivom eksotizma. Čutna napaka te Rostandove drame je bila, da je v njej figuriral Krist s preneznatno vlogo. Dasi jo je kritika sprejela dosti ravnodušno, se je „Sama-ritanka" vendar omilila občinstvu. Tudi zanjo si je pridobila velikih zaslug Sarah Bernhard — njeno pravo ime je Rosine Bernard —, ki igra v delih Rostandove prehodne dobe nekako isto vlogo kakor v spisih poznejših časov Coquelin. „Samaritanka" je zadnje delo te dobe. Z njo se pesnik poslovi od mladostnih sanj ter postane sam svoj in samonikel, Francoz po krvi in mozgu, ne šibek in malo-dušen, ampak rezek, jasen — „le poete de la Gloire, le poete du Panache"! Le panache! — Mi Slovenci nimamo niti poštenega imena za to stvar, ker nimamo nobenega zmisla' zanjo, kakor ga tudi Nemci nimajo. Seveda, na polhovki bi bila stvar čudna videti in tudi nemška zipfelmiitze bi je ne prenesla. Nekaj donkišotskega, izključno romanskega leži v tem pojmu. „Qu' est-ce que le panache?" — pravi Edmond Rostand. — „11 ne suffit pas, pour en avoir, d'etre un heros. Le panache n'est pas la grandeur, mais quelque chose qui s'ajoute a la grandeur, et qui bouge au-dessus d'elle. C est qu'elque chose de voltigeant, d'excessif et d'un peu frise . . . Le panache, c'est l'esprit de la bravoure." V tem znamenju so pisana vsa dela Rostandove zrele dobe. Ni jih mnogo. A eno samo med njimi zagotavlja svojemu stvaritelju častno mesto med nesmrtniki. To delo je »Cyrano de Bergerac". * Dne 28. decembra 1897. leta je bila v pariškem »Theatre de la Porte Saint-Martin" premijera drame, ki je o njej zaman sanjala vsa romantična doba, kakor je bila nekdaj vsa Renaissanca zaman sanjala o Corneillovem „Cidu". Morebiti v svetovni dramski literaturi ni dela, ki bi se moglo ponašati z uspehom, kakršnega je imel Rostandov „Cyrano". Pri prvi predstavi je občinstvo vriskalo nav- 214 Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. dušenja in Emile Faguet pripoveduje, da se je mestoma ploskalo doslovno vsakemu verzu posebe. Ni ga bilo večjega gledališča, ki bi ne bilo imelo svoje „sreče" s „Cyranom", in ni ga bilo karak-terskega igralca v Franciji, ne v tujini, ki bi se ne bil potegoval za »vlogo z velikim nosom". V par letih se je delo v tisku raz-pečalo v pol milijona izvodih, kar je za dramo velikansko število. Edmond Rostand je postal naenkrat slaven mož. „Cyrano de Bergerac" je heroična komedija, morebiti ne toliko dramatična kot teatralna — Francozi poleg dramatike zelo goje teatraliko —¦ vseskozi duhovita, zabavna, v snovi in izrazu idealna. Njen junak je znani Molierov prijatelj, učenec Gassendijev in pro-tivnik Descartov, pisatelj satirično - fantastičnih pripovedk o potovanju na solnce in na luno, katerih najzanimivejša stran je Cvranovo naravskofilozofsko naziranje, ki se v njih zrcali. V teh pripovedkah treba iskati virov Voltairovemu „Micromegasu" in znanim Swiftovim „Gullivers travels". Rostandov Cyrano je predvsem duhovit posestnik velikanskega nosu, hud in nevaren duelant — Fier comme un Scipion triplement Nasica. Eno samo slabost ima: neozdravljivo je zaljubljen v lepo grofico Roxano. Zaradi svoje neprikupne vnanjosti pa se ji ne upa razodeti svojih čuvstev. Ginljive so besede, ki z njimi toži svojo bol tovarišu: Regarde-moi, mon cher, et dis quelle esperance Pourrait bien me laisser cette protuberance. Oh! je ne me fais pas d'illusions! — Parbleu, Oui, quelquefois je m'attendris dans le soir bleu: J'entre en quelqu'e jardin ou 1'heure se parfume. Avec mon pauvre grand diable de nez, je hume L'avril, — je suis des yeux, sous un rayon d'argent Au bras d'un cavalier quelque femme, en songeant Que pour marcher a petits pas, dans de la lune, Aussi moi j'aimerais au bras en avoir une; Je m'exalte, j'oublie et j'apercois soudain L'ombre de mon profil sur le mur du jardin. Ali si je mogoče misliti kaj bolj poetičnega, pristno francoskega, kakor so ti verzi? Brez joka in stoka, na originalen in zabaven način izvemo iz ust junaka samega, kaj ga teži. In kako originalna, dramatična je rešitev ljubavnega problema: II te faudrait de l'eloquence! ... Je t' en prčte: Toi, du charme physique et vainqueur, prete m'en Et faisons, a nous deux, un heros de roman ... Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. 215 Roxane n'aura pas de disillusions. Dis, veux-tu qu'a nous deux, nous la seduisions? Veux-tu sentir passer de mon pourpoint de buffle Dans ton pourpoint brode l'ame que je t'insuffle? . . . C'est une experience a tenter un poete: Veux-tu me completer et que je te complete? Tu marcheras, j'irai dans l'ombre a ton cote; Je serai ton esprit, tu seras ma beaute. Edmond Rostand je kakor njegov oče francoski odgojen Pro-vencalec. Marseille je njegovo rodno mesto in tam je preživel svojo prvo mladost. Šele s petnajstim letom ga je oče poslal v Pariz, kjer je dovršil svoje študije v „College Stanislas". Francoski he-roizem Rostandov je vseskozi prepojen z mehkim provencalskim lirizmom. Ti dve komponenti opažamo v vseh Rostandovih dramskih delih. Vendar vobče prevladuje lirizem, morebiti le v „Cyranu" ne, ki je med vsemi pesnikovimi značaji najbolj corneillski. Zanimivo je, da si je Rostand za svoje junake vedno izbiral žive modele. Sylvette v „Romanesques" je njegova lastna žena, za „Daljno kra-ljično" in za „Samaritanko" mu je stala kot model Sarah Bernhard — Reine de 1' Attitude et Princesse des Gestes! „Cyrana" je pisal za slavnega Coquelina starejšega: Cest a 1'ame de Cyrano que je voulais dedier ce poeme. Mais puisqu'elle a passe en vous, Coquelin, c'est a vous que je le dedie. Kdor je videl Coquelina v tej vlogi, si Cyrana pač nikoli ne bo mogel drugačnega misliti. Cyrano je bil vsekakor višek Rostandov. L'Aiglon, šest-dejanjska drama v verzih, ki se je predstavljala tri leta po „Cyranu", tega ne doseže, dasi jo odlikujejo vse vrline Rostandovega genija. Napoleonov sin, vojvoda Reichstadtski — L'Aiglon — je v Avstriji odgojen in mu je zgodovina njegovega očeta neznana. Izve jo po neki plesalki, ki jo ljubi, in sklene bežati, v nadi, da mu bo mogoče očetov prestol zopet pridobiti. Na Wagramskem polju ga dohite in par mesecev pozneje umrje. Najlepši je četrti akt, nekako epično zasnovan, poln svete resnobe in mogočnih učinkov. Šteti ga je treba med prve dramske stvaritve vseh časov in narodov. (Konec prihodnjič.) * * Friderik Juvančič : Edmond Rostand kot dramatik. 271 Edmond Rostand kot dramatik. Friderik Juvančič. (Konec.) hantecler"! — Kdo ni cul njegove glasne pesmi? Kaj je „Chantecier" ? V svojem bistvu dramatiziran živalski epos, par lično zasnovanih basni, spretno združenih v obširno, morebiti celo preobširno celoto, ki učinkuje pred vsem s krasoto svojih liričnih mest, s fino, mestoma malo na široko razpredeno satiro in z briljantno verzifikacijo. Vsaka basen je seveda simbolizujoča in moralizujoča, tudi „Chanteclerove" basni so. Motil bi se pa, kdor bi morebiti mislil, da je to delo prosta dramatizacija epizod iz srednjeveških „Aventures de Maitre Renart et d'Ysengrin". Rostandov „Chantecler" je povsem moderno in samoniklo delo. Tri vprašanja so se posebno razmotrivala zadnje dni, namreč: zakaj se je Rostand odločil za simbolizacijo in za tako težak način simbolizacije, način, ki se mu izza aristofanskih časov ni upal še noben dramatik do živega; dalje, kje je iskati inspiracije za Chan-teclera", in sicer z ozirom na sujet in z ozirom na formo; slednjič, ali je Rostandovo moralizovanje potrebno in opravičeno. Na nobeno teh vprašanj ni težko odgovoriti. Zakaj se je Rostand poslužil ezopske simbolizacije? Iz istega vzroka kakor Aristofanes. Rostandu služijo ptice, ose in žabe prav na isti način, kakor so služile pred dvetisoč in toliko leti duhovitemu grškemu satiriku. Tudi Aristofanu ni bilo težko imenovati Kleona Kleona ali Evripida Evripida — kadar se mu je to zdelo umestno. Včasi pa je rajši generalizoval. In kaj je za tako generalizacijo prikladnejšega, tipičnejšega, kakor so živali s svojimi obče znanimi značaji, s svojimi vsakemu otroku znanimi vrlinami in slabostmi. Razen tega ne smemo pozabiti, da je hotel Rostand podati v svoji komediji verno sliko današnjih razmer, in sicer v verzih, kajti Rostand piše samo v verzih. In verzi se slabo čujejo, ako jih govori na odru gospod v fraku ali dama s klobukom „dernier cri". Vsak historični kostum pa bi bil prestavil 272 Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. milieu vsaj za sto, dvesto let nazaj, onemogočil bi rabo jezika, ki se govori danes v pariških salonih in na pariških boulevardih, ter preprečil žgočo ironizacijo modernega snobizma, demimondstva, skratka vsega, čemur je posvečenih v „Chantecleru" toliko pikrih, a pravičnih besed. Rostand bi ne bil mogel najti boljše rešitve svojega problema, kakor jo je našel. Z ezopsko simbolizacijo je omogočil prosto gibanje kakor lirizmu tako sarkazmu, odprl je vrata najprostejši generalizaciji, obenem pa je pridobil za oči pestro, bujno sliko, ki učinkuje originalno in daje vsemu delu nekako klasičen značaj. Kje je našel Rostand inspiracijo za svoje delo? Naivno bi bilo misliti, da ga je navdušilo edino kurje dvorišče poleg njegove vile v Cambu, dasi se je v svoji porednosti sam izrazil nasproti radovednim reporterjem, ki so ga sedem let nadlegovali zaradi „Chanteclera", da je glavni vir njegovi komediji sosedovo gnojišče. Rostandov predmet je seveda moderna družba. Tudi Rostand je produkt milieuja. Na obliko „Chanteclera" pa so vplivali trije časovno drug od drugega zelo oddaljeni faktorji: v prvi vrsti že imenovani srednjeveški „Roman de Renart", v drugi Cyranova dela in v tretji Aristofanes. Srednjeveški živalski epos pri nas že iz nemške književnosti vsakdo pozna. Manj znan utegne biti Cyrano de Bergerac, duhovit mislec sedemnajstega stoletja, katerega spise je bil Rostand zaradi svoje heroične komedije istega imena gotovo natančno študiral. V poštev hodi tu osobito Cyranova „Histoire comique des Etats et Empires du Soleil", v kateri igrajo ptiči važno vlogo. Cyrano je ptiče oboževal, bili so mu simbol prostosti in resnice. Za kar jih je posebno zavidal, to je letanje. Cyrano je bil menda med prvimi Francozi, ki so se — teoretično — bavili z izumom aeroplana. V Aristofanu je bil čital, da se je Sokrates s svojimi učenci — poredni grški komediograf ima namreč vso to družbo za nekoliko eksaltirano, prismuknjeno — izprehajal na letalnem stroju v oblakih. Čital je bil tudi o Kopernikovih in Galileijevih izumih. Kaj torej čuda, če se mu je rodila srčna želja priti na solnce ali vsaj na luno. Prvi skromni poizkus se mu ni obnesel. Napolnil je bil namreč pred solnčnim vzhodom veliko število med seboj zvezanih steklenic z roso in jih dobro zamašil. Pod vplivom solnčnih žarkov se je rosa hotela posušiti in je vzletela s steklenicami in Cvranom vred proti oblakom, dalj pa tudi ne. Sokratov duh, ki ga je bil menda Aristofanes v oblakih pozabil, je prinesel drznega aviatika zopet na zemljo nazaj. Druga Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. 273 izumitev je bila boljša, modernim aeroplanom podobnejša. Ž njo je prišel Cyrano do lune in tudi do solnca. Na solncu pade v oblast ptičjih duhov, ki ga kot neznanega pritepenca postavijo pred poroto. Javna tožiteljica — pravkar z zemlje dospela obstreljena jerebica — se spominja, da je videla tam doli slična bitja z imenom ljudje. „To je kaj smešna družba", — pripoveduje ptica — »družba, ki bi rada zasužnjila ptičji rod. Ljudje sploh ne mislijo na drugo kakor na robstvo. Iz bojazni, da bi suženjstvo moglo nehati, prodajajo drug drugemu svoje pravice. Mladi so sužnji starih, ubogi bogatih, kmetje gospodov, knezi kraljev in kralji sami si krpajo postave, ki se jim jih je držati, samo da niso prosti in neodvisni. Iz strahu, da bi jim svoboda mogla nenadoma priti s kake strani, izumljajo ljudje bogove najrazličnejših vrst: zemeljske in podzemeljske, vodne in zračne, ognjene in lesene. Imajo se za nesmrtne, ne toliko iz bojazni do nebitja kakor iz strahu, da bi po smrti ne imeli nikake oblasti nad seboj." Cyranovi ptiči so torej govorili, govorili dosti duhovito, mnogo duhoviteje kakor ptiči v srednjeveškem živalskem romanu. Zato je več nego verjetno, da je Rostand v tej točki sledil svojemu klasičnemu kolegi, ki mu je bil par let poprej pomogel do nesmrtnosti in so mu njegove ideje morale biti že radi tega simpatične. Iz Aristofana ima Rostand osobito žabe. Seveda jih upo-treblja Aristofanes nekoliko drugače nego Rostand. Grški satirik meri z regljajočimi žabami na svoje brezokusne atenske someščane, ki nezmiselno ploskajo Evripidovim trivialnostim. Rostand si misli s svojimi krastačami banavze iz tolpe kritikastrov, ki bljujejo strup na slavčevo petje, ne toliko iz neumevanja kakor iz nevoščljivosti in hinavščine. Zakaj Rostand moralizuje? Ali se moralizovanje sploh spodobi modernemu Francozu? Tako vprašujejo tisti, ki poznajo to delavno in žilavo ljudstvo samo z boulevardov in iz kavaren, tako vprašujejo osobito tudi tisti, ki se čutijo s krastačami zadete. Edmond Rostand je strogo resen umetnik v genru Molierovem in Corneillevem. Skrajno zoprni so mu izrastki modernega življenja, za katere ima francoski vokabular imena: snobisme, dandysme, demimonde . . . „Chantecler" je drama življenskega boja. Petelin je človek, ki živi za svoj poklic in ki ima zaupanje v samega sebe, v svojo moč. Pozabiti ne smemo, da stoji petelin v francoskem narodnem emblemu. Galski petelin je simbol viteštva, samozavesti, ljubezni do rodne zemlje: »Ljubljanski Zvon" 5. XXX. 1910. 18 274 Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. Je ne chante jamais que lorsque mes huit griffes Ont trouve, sarclant 1'herbe et chassant les cailloux, La place ou je parviens jusqu'au tuf noir et doux! Alors, mis en contact avec la bonne terre, Je chante! . . . Chantecler ljubi vse, kar je domačega, narodnega, poštenega, in sovraži malodušnost, nizkost, lahkomiselnost, skratka vse, kar razkraja in uničuje narodovo silo. Njegov „panache" je rdeč: .... mon panache est en chair! Galski petelin ne poje, kadar solnce vzhaja, ampak solnce vzhaja in tema beži, ker on poje: Et quand le ciel est gris, c'est que j'ai mal chante! Njegov klic je glasen, jasen, navdušen, zapovedovalen: Obeis-moi! Je suis la Terre et le Travail! Kako mogočno doni njegova Solnčna himna: Je t'adore! Soleil! 6 toi dont la lumiere, Pour benir chaque front et murir chaque miel, Entrant dans chaque fleur et dans chaque chaumiere, Se divise et demeure entiere Ainsi que l'amour maternel! Qloire a toi sur les pres! Gloire a toi dans les vignes! Sois beni parmi 1'herbe et contre les portails! Dans les yeux des lezards et sur les ailes des cygnes! O toi qui fais les grandes lignes Et qui fais les petits details! Chanteclerovi protivniki so sove, mačke, nočna golazen sploh. Njih himna proslavlja smrt, kri, noč: Vive la tendeuse des toiles, La grande nuit dont les etoiles Sont le seul tort, Car des regards sont inutiles Lorsqu'en nos ongles retractiles Un col se tord! Liki rdeča nit se vleče skozi dramo Kosov žvižg. Kos je zastopnik sterilne persiflaže, skepticizma, ironije. On ne veruje ne v Petelina, ne v njegovo petje, ne v Zemljo in ne v Solnce. V svojih kretnjah posnema lahkoživega Vrabca, toda Petelin ga zavrne: Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. 275 Ah! tu veux l'imiter, ce fou qui fait des niches, Mais de 1'Arc de Triomphe habite les corniches Et les trous de la barricade! Le Moineau Qui chante sous le plomb et rit devant la broche? II faut savoir mourir pour s'appeler Gavroche! Lepa Fazanka je Chanteclerov zli duh. Na njej ni nič solidnega, francoskega. Nekam orijentalske manire ima in ž njimi spravi Chan-teclera za nekaj časa docela iz ravnotežja, na rob propada. Nji na ljubo gre Petelin k naduti Pegatki v gostje, kjer se iz njega norčujejo, kjer ga malone uničijo. Pegatka je demimondka velikega stila. Vse, kar ima svet namišljeno duhovitega, visokonosega in našemljenega, se shaja pri nji. Njen salon je torišče „d'une elite kaleidoscopiquement cosmopolite". Pred vsemi treba omeniti gizdavega Pava, ki je največji snob v deželi in govori navadnim ljudem neumljiv žargon: Je suis Pržtre-Petrone et Mecene-Messie, Volatile volatilisateur de mots, Et que, juge gemme, j'aime, emmi mes emaux, Representer ce Gout dont je suis .... Odlična družba najplemenitejših petelinov se je bila odzvala Pegatkinemu povabilu. Prišli so iz daljne Kine, iz Indije, iz Rusije: .........Oh! 1'ame slave! Ta je brez repa, oni brez podbradka. Tretjega predstavijo: Le Coq sans croupion!...... In navdušena Pegatka zakokodajska, vsa iz sebe: ........II n'a pas de derriere! Cest le couronnement de toute ma carriere! Seveda prisegajo visoki prišleci na različno vero, pripadajo različnim „šolam". Ta poje kikiriki, oni kokoriko: On est cocoriquiste ou bien kikiriquiste! Vsi bi radi vedeli, kakšnega prepričanja je Chantecler. Mlad dandy ga izziva: Le seul vrai chant francais, c'est Coquedodledow ! Kozmopolit pa dostavi: Et moi, je mele tout: Cocaricocacou! Užaljen zdihne Chantecler: Qu' est-ce que ces Chinois, ces Turcs et ces Arabes Sont arrives a faire avec quatre syllabes? 18* 276 Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. Žolna je zastopnica tesnosrčne profesorske kritike. Njen govor je učen: Les oiseaux parlent grec depuis Aristophane. Zanimiv je prizor v gozdu, kjer stojita Petelin in Fazanka pod otlim drevesom, iz katerega moli dolgi Žolnin kljun. Fazanka, ljubosumna na Jutranjo zarjo, ki je Petelin ne more pozabiti, ga kara : Plus qu'Elle je voudrais que tu m' adores! .... Le Pivert. ..... Rasses! La Faisane. .... II met trop son bee entre l'arbre et 1'ecorce; Mais e'est un grand savant, tres fort .... Med prizori, ki se dosti dobro čitajo, ki so pa pri estetično čuteči pariški publiki provzročili glasan protest, treba omeniti prizor v četrtem aktu, kjer cedijo Krastače svojo slino na korenine drevesa, ki na njem prepeva Slavec: Le Rossignol. Je chante! Car les ciels trop beaux Le soir qui tient, dans la venelle , . . . Les Crapauds. Cest nous qui sommes les Crapauds, Nous crevons dans nos vieilles peaux! .... Engluons 1'ecorce avec nos petits bras Et bavons sur le pied de l'arbre .... * „Cyrana" „Chantecler" gotovo ne doseže, ali ž njim ga tudi v nobenem oziru ne gre primerjati. „Chantecler" se bo brezdvomno vedno gladkeje čital kakor pa v gledišču poslušal. Rostand ga je bil izpočetka tudi izključno kot knjižno dramo zasnoval. Kot tea-tralika z dušo in telesom pa ga je mikalo spraviti delo vendarle na oder in priznati se mora, da se mu drzni poizkus ni slabo posrečil. Eno pa je treba poudarjati: „Chantecler" zahteva od umetnika in od gledalca zelo mnogo in more njegova uprizoritev le potem uspeti, ako so vse vloge v rokah izurjenih igralcev in ako se je bila igra v celoti in v podrobnostih skrbno pripravila. V pariškem „Theatre de la Porte Saint-Martin", kjer nastopa v „Chantecleru" do dvesto oseb, kjer se je zanj malone ves oder prenovil in so stroški za prvo uprizoritev znašali nad pol milijona frankov, kajti Friderik Juvančič: Edmond Rostand kot dramatik. 277 tehnične priprave zanjo so se vršile dve leti in so se bavili z izumom kostumov, s slikanjem dekoracij i. t. d. prvi francoski umetniki teh strok,— vtem gledališču polni živalska drama izza svoje premijere, ki se je vršila dne 7. februarja t. 1., vsak večer hišo. Žalibog pa je Rostand dovolil uprizarjanje „Chanteclera" še nekim potujočim družbam, ki z nezadostnimi sredstvi in brez potrebnih priprav v zgolj spekulativne svrhe prirejajo predstave te izredno težke drame od mesta do mesta. O kaki umetniški vrednosti teh predstav iz obrazloženih vzrokov seveda ne more biti govora. Propasti bi morale, tudi ako bi se vršile pred literarno in jezikovno bolje naobra-ženo publiko, nego je ona, ki ob takih prilikah polni gledališča nemških in drugih mest. Med najbolje uspele točke drame spada krasni prolog, ki ga spremlja pri zakritem odru ves scenski aparat in ki zahteva že sam izvajanje, kakršno morejo podati le najboljša gledišča. Dejanje teče najlepše v prvem aktu, v katerem čujemo veličastno „Himno na Solnce". V drugem aktu je nepopisno lepo izveden prizor solnčnega vzhoda, ki po soglasni sodbi francoskih kritikov nima vrstnika v dramski literaturi. Skoro vse tretje in začetek četrtega dejanja je izpolnil pesnik s satiro, ki je že pri glavni skušnji publiko nekoliko utrudila in ki jo je bilo treba za premijero spraviti v prave meje. Nimium nocet! Druga polovica četrtega dejanja se zopet povzpne v zračne višine Rostandove lirike in dostojno zaključi pomembno delo. Z naslovno vlogo je imel Rostand nesrečo, ker je starejši Coquelin, za katerega je bila pisana, med pripravami za skušnje nenadoma umrl, ne da bi bil za svojo stroko zapustil na Francoskem istovrednega naslednika. Rostand je mislil nekaj časa na Feraudyja, pozneje pa se je odločil za Guitryja, ki je v liričnih momentih iz-boren, sicer pa seveda ne doseza Coquelina. »Chantecler" se že prevaja na razne kulturne jezike, vendar je dvomljivo, ali se bo dalo to v ideji in izrazu tako specifično francosko delo kdaj z užitkom citati v kaki nefrancoski prireditvi. Pre-lagatelj, ki pesnika ne bo dosegel, pa naj se tolaži z besedami, ki jih je zapisal Edmond Rostand, čuteč, da ni dosegel samega sebe: Sache done cette trrste et rassurante chose Que nul, Coq du matin ou Rossignol du soir, N'a tout a fait le chant qu'il reverait d'avoir!