Kristina Vrhovec
Ivje
(Kadar pred svetim božičnim praznikom ivje pofcrije smreke.)
(Legenda.)
V nebesih je brez števila angelčkov. Samo Bog ve za njihovo število, ki je tako veliko, da ga še Marija in sveti Jožef ne vesta. In takole pred božičem je največje veselje angelčkov, da okrasijo božičaa brevesca, ki jih
54                                                      '  •'     ¦
bo Jezušček nesel na zemljo pridnim otrokom. Pri drevescih pa nimajo vsi angelčki posla, saj veste, ko jih je pa toliko. Kdo bi neki preštel vse! Nekoč, tega je že mnogo dalj ko sto let, morda že tisoč let, se je zgodilo tole:
Vsi tisti angelci, ki niso imeli dela pri krašenju božičnili dre-vesc so se zbrali in šli k Mariji, ki je s sveto Klaro šivala angelč-kom tople zimske plaščke za na zemljo. Pomagale so sveta Ana, sveta Amanda in še nekaj drugib. svetnic, ki so pa imele tako težka imena, da si jih angelci niso mogli zapomniti. Mariji se je čudno zdelo, zakaj so najmanjši nebeški prebivalci tako tihi in žalostni. Ko so ji povedali, da so odveč pri delu za Jezuščka, jih je potolažila. Naročila jiin je, naj pridejo zvečer v šival-nico iedaj, ko bo angel Gabrijcl obesil luno na nebo. Če pa te ne bo treba nocoj, pa bo gotovo prižgal sveti Peter nočno svetil-ko ob okencu pri nebeških. vratih.
In Marija je šla k Bogu Očetu. Prav gotovo ne uganete, kaj se je pogovorila z njim.
Zvečer sveti Peter še ni do-bro privil svoje lučke, ko so angelci že spet trkali na vrata nebeške šivalnice. Marija jim je odprla in jim potem tole pripovedovala:
»Na svetu je mnogo relikih ljudi, ki jih Jezušček ne obdaruje s smre-čico. Tudi tem je treba napraviti veselje. Letos še ni snega, ki bi pokril in okrasil zelene smreke po gozdovih. Zato poberite vso belo svilo po šivalnici, kar je je ostalo od angelskih plaščkov, in okrasite z njo ponoči smreke, da bodo tudi dobri veliki ljudje imeli veselje.«
To je bilo radostnih vzklikov med angelci! In še vedno nove trume so se vsipale v šivalnico. Vse koščke svile so pobrali in jo razcefrali, da so bile same tenke nitke. Nekateri angelčki so imeli kmalu polna naročja in so hiteli z njo na zemlio. Plavali so v gozdu okrog smrek in stresali nanje bele nitke. Takrat pa je bilo na zemlji že zelo mrzlo in drobni kosci so se slrdili. da so bili res kot igle. Pozno v noč so angelci imeli delo.
Kako so se ljudje čudili drugo jutro! Saj vendar ni padal sneg ponoči! Pa so smreke tako lepo bele. In imenovali so srebrne iglice — ivje.
Ker nekateri angelci niso bili preveč natančni, so tudi drugo drevje nekoliko obsuli. No, pa nazadnje so bile smreke vendarle še najlepše.
Tako se godi od takrat vsako leto. Kadar pa ljubi Bog pove, da bo o božiču mnogo dela, ker bo treba delati sneg, prosijo angelci, da bi smeli že pred božičem okrasiti drevesa za velike ljudi. Io Bog jim vedno doroli.
Angelci pa res nočejo biti brez dela.
55