SREČANJA
O SLOVENSKI POEZIJI
Zdi se težavno soditi o slovenski poeziji* edino z literarnega vidika, ker je bila kulturna zgodovina v Sloveniji od nekdaj eno z zgodovino samo. Ker je bila slovenska lirika že od začetka protest naroda, oropanega svobode, ne pozna igre, larpurlartizma, razkroja. V nasprotju z njihovimi srbskimi ali hrvaškimi tovariši so se velike pesniške revolucije našega stoletja le malo dotaknile sodobnih slovenskih pesnikov. Surrealizem na primer, o katerem vemo, kakšno mesto je dobil v delih beograjskih pesnikov, v slovenskih pesmih iz iste dobe ni pustil sledov. S tem ni rečeno, da je slovenska tenkočutnost gluha za vabilo v sanjski svet — videli bomo, kako poteka vizionarna žila v filigranu številnih elegij — vendar ostaja še preblizu svojim virom, da bi bila voljna izgubiti se v prigodo, ki bi jo oddaljila od »realnega sveta«.
Medtem ko naše poezije napredujejo v zaporednih prelomih, oznanjenih in močno podprtih z manifesti, se slovenska poezija razvija počasi, s kompromisi, v katerih sta zavarovana tako prihodnost kot izročilo. Literatura, ki je — v svoji knjižni obliki — stara komaj dobro stoletje, si ne more dovoliti, da bi kaj opustila. Dolga stoletja slovenski pesniki niso mogli svobodno uporabljati svojega jezika, zato še niso izčrpali vseh njegovih presenečenj. Se vedno jim je pri srcu sočna beseda, ki jo izžmeš prav do lupine. Skupaj s konservativizmom nekaterih pesnikov nam to pojasnjuje neko nagonsko — in dostikrat tudi nezavedno — nezaupanje do raznih drznosti, ki prihajajo iz tujine.
Prej smo omenili, kako tesno je leposlovje v Sloveniji povezano z zgodovino; to misel je treba nedvomno poudariti. Poezija, rojena ob bregovih Blejskega jezera, je namreč na neki način zares obudila v življenje narod. Bistvo se je tu uveljavilo pred bivanjem. Ko se je France Prešeren odločil, da bo svoje pesmi pisal v slovenščini — ki mu je bila materinščina, ne pa jezik njegove omike — je začel s svojim genijem služiti narodni stvari. Prve umetnine so prav hitro postale zastave naroda v boju, da si spet pridobi samostojnost. Tako je pisanje poezije po Prešernu ostalo vedno in predvsem poklonitev slovenskemu jeziku, to se pravi dejanje narodne zavednosti. Nedvomno prav zavoljo tega odporniški ali socialni navdih slovenskih pesnikov ne doni votlo, kot se to dogaja drugod. »Praktična resnica« se tu lepo ujema s pristnostjo jezika in občutka.
Od svojih romantičnih izvirov — Prešernove Poezije so izšle leta 1847 —¦ je slovenska lirika ohranila zelo živo nagnjenje do narave. Melanholične Zupančičeve pokrajine, kjer se vedno skriva kak ženski obraz, skrivnostne vegetacije Simona Jenka, Kettejeve verlainovsko rahle vaške skice, strupene noči Alojza Gradnika. V slovenskih stihih je povsod navzoča boginja Kibele.
Med vsemi pesniki slovenske plejade nam je naposled nedvomno najbližji Srečko Kosovel (1904—1926). Kosovel, ki je v začetku tega stoletja vnovič — in mogoče še z večjo nestrpnostjo — doživel Rimbaudovo pustolovščino, Kosovel, lira, ki so jo teptali črni angeli tesnobe bivanja, je blodeča zvezda, ki je zmedla predobro urejeno pesniško konstelacijo svojega časa. Ko bo njegovo
* Pri občujemo spremno besedo, ki jo je za Antologijo slovenske poezije v francoščini napisal francoski pesnik Marc Alvn.
548
delo naposled prevedeno, se bomo zavedeli, da zasluži ta mladi človek prostor ne samo med največjimi jugoslovanskimi pesniki, temveč tudi med najpomembnejšimi glasovi moderne dobe;
Vse tone d žgočem, rdečem morju; sonce zahaja in v njem se opaja tisočkrat mrtvi evropski človek. — Vse je ekstaza, ekstaza smrti.
Kosovelov zgled, ki ga njegovi nasledniki dolgo niso razumeli, je vzklik v slovenski zemlji. Tu boste našli njegov odmev v najnovejših pesmih, tistih, ki predstavljajo pesnike generacije iz leta 1950.
M a r C  A 1 y n
Prevedel J. G.
549