LABIRINTI SKRBI POMEN PERSPEKTIVE ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO UREDILI: SELMA SEVENHUIJSEN IN ALENKA ŠVAB LABIRINTI SKRBI – POMEN PERSPEKTIVE ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO UREDILI: SELMA SEVENHUIJSEN IN ALENKA ŠVA B LEKTURA: ALVINA ŽURAJ PREVODI: POLONA MESEC RISBE NA OVITKU: FRANCESCO SEGALA, 16. STOLETJE OBLIKOVANJE: IRENA WÖLLE TISK: STANE PEKLAJ © MIROVNI INŠTITUT, 2003 IZID KNJIGE JE OMOGOČIL OPEN SOCIETY INSTITUTE ZBIRKA POLITIKE IZDAJATELJ: MIROVNI INŠTITUT INŠTITUT ZA SODOBNE DRUžBENE IN POLITIČNE ŠTUDIJE METELKOVA 6 SI-1000 LJUBLJANA E: INFO@MIROVNI-INSTITUT.SI WWW.MIROVNI-INSTITUT.SI UREDNIK:A LDO MILOHNIĆ CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 304:17 LABIRINTI skrbi : pomen perspektive etike skrbi za socialno politiko / urednici Selma Sevenhuijsen in Alenka Švab. - Ljubljana Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije, 2003. - (Zbirka Politike) Vsebuje tudi prevod, tiskan v obratni smeri: Labyrinths of care : the relevance of the ethics of care perspective for social policy / edited by Selma Sevenhuijsen and Alenka Švab ; [translation Polona Mesec] ISBN 961-6455-13-3 1. Sevenhuijsen, Selma 280685 KAZALO SELMA SEVENHUIJSEN IN ALENKA ŠVA B UVODNIK SELMA SEVENHUIJSEN PROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO VESNA LESKOŠEK SKRB V SOCIALNI POLITIKI – SKRB ZA KAJ? ALENKA ŠVA B KAKO »SKRBNA« JE DRŽAVA? KONCEPTUALIZACIJA SKRBI V DRUŽINSKI POLITIKI V SLOVENIJI MAJDA PAHOR SKRB V SLOVENSKI ZDRAVSTVENI NEGI: NEKATERE OVIRE ZA KOGNITIVNO, REFLEKSIVNO IN MORALNO PRAKSO RUžICA BOŠKIĆ »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA!« ANALIZA PREDLOGA NOVEGA STANOVANJSKEGA ZAKONA SKOZI LEČE ETIKE SKRBI VESNA LESKOŠEK UPORABA METODE TRACE ZA ANALIZO SLOVENSKEGA PROGRAMA ZA BOJ PROTI REVŠČINI IN SOCIALNI IZKLJUČENOSTI 7 13 41 51 75 87 103 95 UVOD Zamisel o tem, da bi pripravili zbornik o etiki skrbi, in razmislili o tem, ali bi etiko skrbi lahko uporabili v slovenskih javnih politikah, se je porodila maja 2002, ko je Mirovni inštitut povabil profesorico Selmo Sevenhuijsen z Univerze v Utrechtu na Nizozemskem, naj v Ljubljani vodi delavnico na temo »Državljanstvo in etika skrbi«. Namen delavnice je bil, da bi predavateljica predstavila perspektivo etike skrbi in metodo za analizo politik Trace, ki ju je sama razvila. Udeleženci in udeleženke so bili slovenski strokovnjaki in strokov- njakinje z različnih področij, ki se ukvarjajo s skrbjo (v zdravstveni negi, socialni politiki, družinski politiki, stanovanjski politiki itn.). Zamisel za nadaljevanje projekta je bila, da bi pripravili knjigo s prispevki, v katerih bi perspektivo etike skrbi in metodo Trace upo- rabili v slovenskem kontekstu. Etika skrbi je prijem v moralni in politični teoriji, ki vidi skrb kot pomembno razsežnost vsakdanjega življenja in zagovarja misel, da bi jo morali resno upoštevati. Izhodišče etike skrbi so bile razprave o tem, kaj naj bi bila »ženska moralnost«, danes pa etika skrbi poleg analize spolne razlike vključuje tudi veliko več tem in problemov. Tako ne zajema le raziskovanja praktičnega moralnega mišljenja in razvoja moralnih pojmov, ki lahko usmerjajo skrbstvene prakse, temveč tudi analizo politik. Pri tem izhaja iz temeljne podmene, da lahko skrb uspešno razvijemo v politični pojem. Skrb ne v praktičnih ne v moralnih razsežnostih ne moremo omeji- ti na zasebno sfero, čeprav se to še vedno dogaja, temveč jo moramo nedvomno razumeti politično. Prakse skrbi v veliki meri določajo javni predpisi, zlasti na področju socialne in družinske pa tudi zdravstvene politike, in na področju dela in imigracijske politike. Ni vseeno, katere vrednote vzamemo za smernice teh politik, ki pogo- sto niso uglašene s spreminjajočimi se razmerji med spoloma in s spodbujanjem odprtih, demokratičnih praks skrbi. Če pojmujemo skrb kot državljansko prakso, odpremo pot nadaljnjim razpravam o teh temah, tako akademskim kot praktičnim in političnim. 7 Vendar ljudje in organizacije, ki pri tem sodelujejo, pogosto nima- jo dovolj strokovnega znanja, da bi se konstruktivno ukvarjali s temi vprašanji. Pravzaprav so oblikovalci politik pogosto prepričani o tem, da je skrb pomembna, in da bi morali prakse skrbi podpreti in jih preoblikovati, hkrati pa pogosto nimajo prave izobrazbe, da bi se lahko ustrezno spoprijeli z normativnimi razsežnostmi svojega dela oziroma nimajo dovolj strokovnega znanja, da bi opazili učinke ka- tegorije spola pri svojem vsakdanjem delu. Posledica je, da so vred- nostne izjave v programih politik pogosto nekoherentne, protislovne ali preveč oddaljene od dejanskih družbenih in političnih praks. Kar zadeva skrb, so javne politike nemalokdaj kot labirinti, kjer se, ko si prizadevamo, da bi prišli v središče problema, zlahka izgubimo v množici »poti in stranpoti«. Da bi se lažje spoprijemali s tem proble- mom, je Selma Sevenhuijsen razvila metodo Trace. Namen metode Trace je, da od besede do besede razčleni norma- tivne podmene in vrednote v političnih dokumentih in jih ovrednoti iz prespektive etike skrbi. Metodo sestavlja niz korakov: najpomem- bnejši med njimi so sledenje, analiza, evalvacija in prenova. Čeprav se tega lahko lotimo sami (tako rekoč za pisalno mizo), je postopek plodnejši, če ga izvedemo v skupini in v sodelovanju z akademskimi krogi, nevladnimi organizacijami in oblikovalci politik, kar nam omo- goči, da se konstruktivno poučimo o stališčih in strokovnem znanju drugih. Ko skrbno sledimo korakom metode Trace, se pokaže, da »poti skrbi«, po katerih stopamo moderni državljani, pogosto pravzaprav niso blodnajki, temveč labirinti, metoda Trace pa je mo- derna različica Ariadnine niti, ki nas lahko vodi, da najdemo pot iz njih. 1 Pričujoča publikacija je sestavljena iz šestih člankov, uvaja jih besedilo Selme Sevenhuijsen, »Prostor za skrb. Pomen etike skrbi za socialno politiko«. Selma Sevenhuijsen predstavi bistvene pojme v perspektivi etike skrbi in jih uporabi na primeru sodobne nizozem- ske socialne politike. Izhaja iz tega, da v nizozemski družbi poteka- ta dva prepletena procesa: relokacija politike in relokacija skrbi. Posledica obeh procesov je, da nizozemska socialna politika potre- L ABIRINTI SKRBI 8 1 V labirintu je ena sama pot, ki se običajno v krogu vije do središča in je ne križajo druge poti. Potemtakem po poti, ki nas pelje v središče, pridemo tudi nazaj ven; pot nas vodi, zato se lahko med hojo osredotočimo na druge stvari. V blodnjaku pa se moramo večkrat odločiti, katero pot bomo ubrali, in če se odločimo narobe, lahko zaidemo v slepo ulico. buje nove normativne okvire, v katerih mora skrb postati del praks aktivnega državljanstva. Državljanstvo mora temeljiti na pojmih odnosnosti in medsebojne odvisnosti. V članku so predstavljeni ne- kateri temeljni moralni pojmi etike skrbi: pozornost, odgovornost, kompetentnost, odzivnost, zaupanje in asimetrična recipročnost. V sklepnem delu članka avtorica pristop etike skrbi uporabi pri dveh trenutno najbolj žgočih temah: pri politikah kombiniranja plačane- ga dela in skrbi in pri generacijsko občutljivih politikah. Na koncu avtorica predlaga nekaj norm, ki bi lahko bile smernice za obliko- vanje socialne politike. Avtorice drugih petih besedil so slovenske znanstvenice, ki se ukvarjajo s skrbjo, vsaka na svojem (bodisi akademskem ali poli- tičnem) področju. V svojih prispevkih iz perspektive etike skrbi kri- tično analizirajo politike in še zlasti temeljne dokumente teh politik. Vesna Leskošek se v članku »Skrb v socialni politiki – skrb za kaj?« osredotoča na Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005, ki ga je leta 2000 sprejel slovenski parlament in ki zagotavlja temelje za radikalne družbene spremembe na področju socialnih storitev. To pomeni, da omogoča bolj odprte in vključujoče prostore, ki lahko spodbujajo razvoj aktivnega državljanstva, večjo udeležbo sleherni- ka pri oblikovanju pomenov in praks in enake možnosti uporabe virov za vse. Toda pokaže se, da so se pisci tega programa za vse to zavzemali le na papirju, saj program dve leti in pol po tistem, ko so ga sprejeli v parlamentu, ni dal pravih rezultatov. Prav narobe, kljub sklepom programa prihaja do novih izključevanj in novih neena- kosti. Ni torej dovolj, da spravljamo programe na papir. Namesto tega bi morali predloge za spremembe vzeti resno in jih tudi ude- janiti v praksi. Alenka Švab v prispevku »Kako ‘skrbna’ je država? Konceptuali- zacija skrbi v družinski politiki v Sloveniji« piše o pojmovnih nasta- vkih družinske politike, ki so zapisani v temeljnem dokumentu – Resoluciji o načelih oblikovanja družinske politike v Republiki Slo- veniji. Avtoričino stališče v analizi je stališče etike skrbi, analizo pa izpelje na dveh ravneh. Na prvi uporabi etiko skrbi kot točko, od koder problematizira družinsko politiko (definicijo družine, ki je subjekt družinske politike), na drugi pa se osredotoči na konceptu- alizacijo skrbi v družinski politiki. Ena izmed glavnih ugotovitev analize je, da je konceptualizacija skrbi v družini omejena na skrb U VOD 9 za otroke, pojem skrbi pa je določen zgolj kot razmerje med aktivno osebo, ki posveča skrb, in pasivno osebo, ki je deležna skrbi. Na dru- gi strani perspektiva etike skrbi uči, da je skrb ena izmed temeljnih človeških dejavnosti – je hkrati praksa in proces, s katerim spletamo medčloveška razmerja. Četrto besedilo je prispevek Majde Pahor z naslovom »Skrb v slovenski zdravstveni negi: nekatere ovire za kognitivno, refleksivno in moralno prakso avtorice«. Avtorica raziskuje možnosti za etiko skrbi v tipično skrbstvenem poklicu – v zdravstveni negi. Opozori na nekatere ovire, na katere zaposleni/e v zdravstveni negi pogosto naletijo, če poskušajo v svoje delo vpeljati etiko skrbi. Majda Pahor zdravstveno nego razume kot obliko formalnega zdravstvenega de- la, ki je ujeto v protislovje, ker je hkrati zasebna in medosebna pra- ksa, dejavnost iz sveta življenja, ki se je zaradi modernizacije preme- stila v javni sektor in je postala podrejeni del zdravstvenega sistema. Avtorica pri komentiranju teh procesov uporabi Habermasovo teori- jo dvojnosti družbenega prostora in perspektive etike skrbi. V nada- ljevanju spregovori o vlogi izobraževanja za zdravstveno nego, ki medicinske sestre oskrbi s »prtljago« za potovanje po »pokrajinah skrbi«, kjer skrbijo za dobro svojih pacientov. Izobraževalni sistem lahko v tem primeru bodisi poudari vlogo podrejenega položaja zdravstvene nege v zdravstvenem sistemu bodisi pospeši možnosti za svobodno in enakopravno razpravo, ki bi temeljila na dejstvih. Vendar pa medicinske sestre za tako razpravo potrebujejo specia- listično znanje, univerzitetno izobrazbo, ki pa si je v Sloveniji ne morejo pridobiti. To, da se medicinske sestre v Sloveniji ne morejo šolati na univerzi, onemogoča, da bi lahko zares izkoristile vse svoje potenciale za delo v zdravstvenem varstvu in pri udejanjanju etike skrbi. Ružica Boškić v prispevku »‘Ljubo doma, kdor ga ima!’ Analiza predloga novega stanovanjskega zakona skozi leče etike skrbi« razčlenjuje predlog novega stanovanjskega zakona z vidika etike skrbi. Avtorico zlasti zanimajo opredelitve tistih skupin, za katere država priznava, da so v slabšem položaju kot večina prebivalstva, ko gre za stanovanjski problem, in skupine, ki so jih avtorji osnutka novega stanovanjskega zakona prezrli. Najbolj ranljiva stanovanj- ska skupina so po njenem mnenju brezdomci, pa tudi druge dru- žbene skupine brez močnih zastopniških organizacij, ki bi obliko- L ABIRINTI SKRBI 10 vale ustrezen lobi. Očitno se predlog novega stanovanjskega zakona osredotoča zlasti na bivališče kot prostor za življenje, torej kot na predvsem tehnično in prostorsko lastnost, in na delovanje stanovanj- skega trga. Le malo pozornosti nameni bivališču kot domu, kar vključuje kakovost nastanitve in občutke varnosti in zasebnosti. Dokler v Sloveniji ne bomo zagotovili več in večjih stanovanj po bolj dostopnih cenah, ne moremo pričakovati, da se bo položaj izboljšal. Tekst z naslovom »Uporaba metode Trace za analizo slovenskega programa za boj proti revščini in socialni izključenosti«, ki ga je prispevala Vesna Leskošek, je zgled konkretne uporabe metode Trace za analizo socialne politike. Članek je povzetek ugotovitev z mednarodne delavnice za etiko skrbi in socialno politiko, ki jo je organiziral Mirovni inštitut in jo je izvedla Selma Sevenhuijsen janu- arja 2003. Udeleženci in udeleženke so bili strokovnjaki in stroko- vnjakinje na različnih področjih skrbi s Poljske, Slovaške, Češke, iz Estonije, z Madžarske in iz Slovenije. Analizirali so slovenski pro- gram boja proti revščini in socialni izključenosti. Udeleženci in udeleženke so ugotovili, da ima program šibke in močne točke, nji- hovi komentarji pa so bili skoraj enaki komentarjem slovenskih nevladnih organizacij. Strnemo jih lahko takole: Revščino pogosto opredeljujemo kot učinek moderne dobe, Slovenija pa je glede revščine v razmeroma dobrem položaju, če jo primerjamo z neka- terimi drugimi državami, članicami EU, kjer je raven revščine višja. To omalovaževanje revščine pri nas vpliva na program, v katerem lahko najdemo nekatere zelo stereotipne sodbe, zlasti kar zadeva Rome. Dobra stran programa pa je, da priča o politični pripra- vljenosti države, da prizna ta problem in se odzove nanj. Številni udeleženci in udeleženke iz drugih držav tega niso mogli reči za svoje države. Vendar pa brez pravega načrta za realizacijo in načr- ta za spremembe vsebine tudi na tem področju ne moremo pričako- vati, da se bo stanje izboljšalo. Pričujoča publikacija je prvi korak na poti skozi množico labirin- tov skrbi in za njimi pridejo drugi. Veliko tem bi si zaslužilo bolj poglobljeno razpravo in natančnejšo analizo. Tudi še zdaleč nismo zajeli vseh tem, ki se dotikajo tega področja. Dobrodošlo bi bilo nadaljnje delo na temo migracijskih politik in izobraževalnih vre- dnot. Enako pomembna bi bila mednarodna primerjava perspektive etike skrbi, ki bi prinesla nove vpoglede. Vendar urednici upava, da U VOD 11 bo pričujoča knjiga dala smernice za prihodnje delo in da bodo izho- dišča, zapisana v njej, obrodila sadove. Zahvaljujeva se Mirovnemu inštitutu, ki je podprl ta projekt, in avtoricam ter udeležencem in udeleženkam na obeh seminarjih za njihove prispevke in njihovo navdušenje! AMSTERDAM IN LJUBLJANA, APRIL 2003 SELMA SEVENHUIJSEN IN ALENKA ŠVAB L ABIRINTI SKRBI 12 PROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO S ELMA S EVENHUIJSEN Uvod Skrb je v zadnjem času mariskje postala pomembno politično vpra- šanje. Skozi najrazličnejša vrata je stopila v politične programe, od reforme zdravstva in socialnih politik do novih programov za regu- lacijo starševskega dopusta in socialne skrbi za starejše. Te oblike »nove politike skrbi« gredo z roko v roki z iskanjem novih norma- tivnih okvirov, to je političnih vizij, ki lahko omogočijo oblikovalcem politik, da vključijo skrb v svoje delovanje in razširijo politične si- steme vrednot. Prepričana sem, da lahko k temu pomembno prispe- va feministična etika skrbi. V tem besedilu razmišljam, kakšen je pomen etike skrbi za današnjo socialno politiko na Nizozemskem. 1 V nasprotju s tem, kar bi morda sklepali iz naslova tega prispevka, izhajam iz misli, da skrb nima ustreznega prostora v naši družbi. Vodilna misel moje predstavitve je, da se v današnji družbi odvijata dva prepletena procesa: relokacija skrbi in relokacija politike. Skup- na posledica teh dveh procesov je, da nastajajo nove lokacije za kolektivni moralni premislek o vprašanjih, ki zadevajo distribucijo, oceno in kakovost skrbi. V pričujočem članku bom najprej pokazala, kako delujeta ta dva procesa relokacije. Nato bom razpravljala o številnih premisah politične filozofije o etiki skrbi, ki so pomembne za našo razpravo. Pri tem bom posvetila posebno pozornost razmer- ju med skrbjo in zaupanjem. Slednjič bom na številnih primerih pokazala, kaj lahko etika skrbi prispeva k socialni politiki in k nove- mu pojmovanju, kakšno vlogo ima pri tem država. 13 1 Pričujoči članek je prevod pozdravnega nagovora, ki sem ga imela 18. maja 2000 kot profesorica etike in politike skrbi na Univerzi v Utrechtu. Iz očitnih razlogov sem v tem prevodu (angleškem, op. prev.) ohranila retorično strukturo pozdravnega nagovora. Rada bi se zahvalila Christien Brinkgreve, Margreth Hoek, Wiboju Kooleju, Henku Manschotu, Teresi Mom in Petri Schreurs za komentarje v prvih popravkih tega besedi- la in Mariu Jacobsu in Teunu Oosterbaan za njihovo aktivno pomoč pri raziskovanju virov. Pri metaforah, ki so dale smer tej predstavitvi, mi je pomagal Henk van Nieuwenhuijzen. Besedilo je pozorno prevedla v angleščino Mary Tyne. Relokacija politike Pojem »relokacija politike« so v nizozemsko javno razpravo leta 1995 vpeljali politolog Mark Bovens in drugi (Bovens 1995; Duyvendak 1997; Witteveen 2000). Njihov teza je bila, da smo politični konflikt premestili s tradicionalnih prizorišč nacionalne države v druge dru- žbene sfere – »na sedeže velikih mednarodnih podjetij; v svetovalne organe in na uradne pogovore; v evropske in druge nadnacionalne organizacije; na narodna in mednarodna sodišča; v raziskovalne oddelke bolnišnic in laboratorijev«. Posledica je, da politično sre- dišče parlamentarne demokracije izgublja moč. Relokacija politike lahko pripelje do tega, da nekdo dobi moč brez odgovornosti. Naš politični sistem bi zato lahko utrpel »demokratični deficit«. Ponovno moramo torej premisliti o primatu politike ali, bolje, o tem, ali za- upamo vladi, da je zmožna »krmariti družbo«. Potrebujemo nove procese demokratičnega nadzora in javne odgovornosti. Omenjeni avtorji iščejo rešitev v novi vrsti »zavezujočega upravlja- nja«. To je oblika javne uprave, ki ustreza merilom dostopnosti, trans- parentnosti in odprtosti, združenim v pojmu, ki mu pravimo »inter- aktivno oblikovanje politike«. To bi preprečilo relokacijo politike, ki bi pripeljala do ločevanja družbenih sfer v času, ko bi si morala, prav narobe, demokratična družba prizadevati za nove načine pre- pletanja družbenih sfer, za vladanje v množini. Pojem nadzorujoče vlade, ki krmari družbo, bi morali nadomestiti z idealom vlade, ki se odziva, ponuja podporo in organizira, ki skrbi za dvosmerno komu- nikacijo v politiki. V tej viziji bi morali oblikovalci politik aktivno pri- sluhniti državljanom in javno odgovarjati za svoja dejanja. Zahteve po novih demokratičnih praksah za relokacijo politike so v skladu z idealom aktivnega državljanstva. Javno sfero razumemo kot izbrano lokacijo, »kjer bi lahko z medsebojnim sodelovanjem realizirali nove ideje«. To je prostor, kjer bi lahko razvijali zmožnosti za sodelovanje z drugimi ljudmi, od katerih smo drugačni na najra- zličnejše načine. V javni sferi ljudje drug drugemu pripovedujemo o tistem, kar je pomembno za naše življenje. Tako bi lahko prišli do si- stemov »skupnih pomenov«, s čimer bi omogočili nastanek dolgotraj- nih oblik soobstoja. Demokratična družba temelji na javnih odloči- tvah, torej na odprtem oblikovanju javnega mnenja in na odprti javni razpravi. Pojem aktivnega državljanstva je vabilo, da si ljudje L ABIRINTI SKRBI 14 širok niz dejavnosti interpretirajo po svoje, kot državljani, se pravi kot člani politične skupnosti. Oblikovalci politik, ljudje, ki so na dru- žbeno odgovornih položajih, pa imajo nalogo, da se aktivno in od- govorno odzovejo na to, kar se lahko naučijo iz teh idej o stvareh, ki so pomembne za njihove institucionalne prakse. Pokazala bom, da se prav s tem lahko navežemo na etiko skrbi. Relokacija skrbi Relokacijo skrbi lahko analiziramo na podoben način. Da ne bo ne- sporazumov, naj povem, da tukaj govorim o relokaciji vsakdanje skrbi, skrb za telo, duha in medsebojne odnose, ki so bistveni za dobro človekovo delovanje. V nadaljevanju bom predstavila tri smeri relokacije. Prvič, skrb se premešča z žensk na moške. Od sedemdesetih let 20. stoletja naprej ženske vse bolj premeščajo svoje dejavnosti v javno sfero. Bolj kot kdaj prej so aktivne v svetu plačanega dela, kulture in politike. Moški več kakor prej prispevajo k vsakdanji skrbi za otroke, partnerje in člane družine, čeprav je ta proces veliko počasnejši kot premeščanje dejavnosti žensk v javno sfero. Nizozemska vlada po- skuša podpreti ta proces tako, da spodbuja kombinacijo dela in skrbi pri ženskah in pri moških. Stara država blaginje je temeljila na modelu državljanstva, ki se je delil na moškega, ki služi kruh, in žensko, ki skrbi, in je institucionalizirala delitev dela na moško in žensko. Odkar je bil leta 1995 sprejet tako imenovan »kombiniran scenarij«, postaja prototip državljana v novi državi blaginje spolno nevtralni model »kombinatorja nalog«. S tem smo pri drugi smeri relokacije, za katero je značilno pre- meščanje od znotraj navzven. Dejavnosti skrbi, ki so prej potekale doma, se vse bolj premeščajo v zunanji svet: v kolektivne in komerci- alne storitve. Otroci gredo bolj zgodaj v varstvo, številne skrbstvene in vzgojne naloge staršev nadomešča »ekstrakurikularna« vsakda- nja skrb. Moderni uslužbenci, ki kombinirajo delo in skrb, nosijo svoje umazano perilo v čistilnico na železniški postaji na poti na delo, kjer tudi kupijo že pripravljen obrok, ko se vračajo z dela domov. Skrb za bolne starše in sorodnike, ki večinoma še zmeraj pade na ramena hčera in snah, vse bolj nadomešča nega na domu ali v novih domo- vih za ostarele. P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 15 Tretja smer relokacije se sicer odvija v svetu zdravstva, vendar ima precejšnje posledice za socialno skrb. Pri zdravstveni negi lahko go- vorimo o precejšnjem premiku od zdravljenja k skrbi. Povečuje se število simptomov, ki so povezani s kroničnimi boleznimi, kot so kro- nična utrujenost ali težave s hrbtenico in rokami. Posledica teh novih kroničnih bolezni ni odvisnost od skrbi v klasičnem pomenu besede, temveč potreba po novih rešitvah za delo in skrb, ki temelji- jo na aktivni družbeni udeležbi vseh vpletenih. Medicina se hitro razvija, zaradi česar ljudje živijo čedalje dlje. To zahteva nove načine razmišljanja o kakovosti življenja. Ljudje so dlje časa aktivni. Zato je vse več tudi dela skrbi, ki postaja čedalje bolj pomembno – gre pred- vsem za vsakdanjo skrb za zelo stare in druge skupine ljudi, ki so odvisni od skrbi drugih. Skratka, skrb moramo danes bolj diferenci- rati kakor prej. Potreba po novih normativnih okvirih in monost zanje Relokacija skrbi in relokacija politike nista ločena procesa, prav nasprotno. Skupaj pomenita, da se narava praks skrbi spreminja. Posledica relokacije skrbi je, da je vsakdanja skrb bolj kot kdaj prej predmet političnega delovanja in pogajanj. Na novih lokacijah skrbi so zrastle nove oblike razmišljanja, svetovanja in odločanja, o tem, kakšno obliko skrbi potrebujemo in kako bi jo najbolje zagotovili. Zaradi premestitve skrbi se družba kot celota srečuje s potrebo, da bi oblikovala novo »družbeno infrastrukturo skrbi«, ki bi zagota- vljala kakovostne sisteme skrbi za tiste, ki skrb potrebujejo, se pravi, sistem skrbi s čim manj luknjami. Oba procesa skupaj pomenita tudi, da so potrebni novi normativni okviri, ki bi omogočali, da bi skrbno presojali o skrbi. Relokacija skrbi omogoča »premestitev« številnih vrednot skrbi v javno sfero, kjer lahko o ustreznosti in kakovosti skrbi odloči javna razprava. Poleg tega lahko preverimo, ali te vrednote ustrezajo bolj znanim političnim vrednotam, kakršne so solidarnost, pravičnost in učinko- vitost; te pa bi spet lahko preverili iz perspektive etike skrbi. Enako pomembno pa je, da lahko »skozi leče skrbi« razen na tradicionalna »vprašanja skrbi« pogledamo tudi, na primer, na kadrovsko politiko v institucijah, politiko načrtovanja okolja, izobraževalno politiko ali kvaliteto mednarodnega sodelovanja. L ABIRINTI SKRBI 16 Obe gibanji skupaj krepita pomen odzivnega oblikovanja politik, ki bi omogočilo razvoj oblik kolektivnega delovanja; te bi bile usme- rjene k ljudem in njihovim potrebam po dobrem delovanju; z njimi bi lahko udejanjali medsebojno povezanost in odgovornost. Tako bi na- stal prostor za nove prakse »skrbnega državljanstva«, prakse, v kate- rih bodo ljudje delovali kot tisti, ki skrbijo, in tisti, ki so deležni skrbi, in kjer bodo lahko v medsebojnem dialogu razvijali kakovostno družbeno skrb. 2 Tako bodo nastale nove oblike demokratičnega de- lovanja, ki bodo vsakodnevno skrb in njen moralni habitus vključile v javne službe nove države blaginje. Tako bo nastal prostor za skrb kot demokratično prakso (Tronto 1996). Ne gre zgolj za novo razmerje med vlado in posameznikom v smi- slu pravic in dolžnosti glede skrbi. Tako pojmovanje namreč ne bi zadosti ostro pretrgalo z miselnostjo, da je vlada »krmarja družbe«. Gre tudi za skrb kot del interpretacije politike skrbi, kot razsežnost kulturne identitete in kot stvar okusa in mnenja; za skrb kot mora- lno perspektivo, kot obliko eksistencialne etike in kot sredstvo za vzpostavljanje vezi in zavezanosti. Nova politika skrbi bo obšla tradi- cionalne politične arene in zajela institucije in delovne metode »civi- lne družbe«, se pravi področje med državljani in parlamentarno poli- tiko. Institucije, kot so skupnostno delo, delo skrbi, izobraževalni sve- tovalni projekti, šole, socialna psihiatrija, skrb za starejše, varstvo otrok in policija bodo dobili nov prostor v družbeni infrastrukturi skrbi. Kakor je pred nedavnim prav tukaj predlagal Micha de Win- ter, ko je govoril o sodobni vzgoji za sodelovanje, so to mesta, kjer lahko prakticiramo aktivno, zavezujoče državljanstvo in kjer nasta- ja ustvarjalna vednost o tem, kako zagotoviti kvalitetno družbeno skrb (Winter 2000). Relokacija skrbi pa ne bo potekala brez napak. Med potjo lahko veliko izgubimo. Navsezadnje imajo, gledano z zgodovinskega sta- lišča, tradicionalne institucije in svetovalne strukture države blagin- je vgrajene nekatere slepe pege, ko gre za vsakdanjo skrb. Vedno znova se srečujemo z birokratsko logiko in s spolno pristranskimi P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 17 2 Tu me zanimajo procesi, ki že tečejo, pa tudi tisti, ki so mogoči in zaželeni. Mislim, da živimo v zgodovinskem času, ki bo odločilno preoblikoval »politiko skrbi«. Za take trenutke je značilno, da staro še vedno delno deluje, novo pa šele nastaja. Ustvarjalna praksa, ki jo lahko udejanja družboslovje, je, da poskuša novo narediti vidno in da ga pomaga artikulirati. normami, ki opredeljujejo pojem dobrega državljanstva in zavirajo temeljito integracijo vsakdanje skrbi v vladno politiko (Knijn in Kremer 1997; Sainsbury 1994 in 1996). Če se tu ne bo nič spremenilo, si lahko zamislimo tudi, da bo relokacija skrbi pripeljala do tega, kar sociolog Kees Schuyt v nekem drugem kontekstu ekspresivno opiše kot »razskrbljanje« države blaginje. 3 Prizadevanje za večjo tržno usmerjenost ne pomeni vselej zmanjšanja birokracije. Sociologinja Trudi Knijn iz Utrechta je z raziskovanjem učinkov različnih »logik skrbi« v socialni skrbi pokazala, da je privzemanje tržnih načel pri negi na domu pravzaprav pripeljalo do povečanja produktivnosti v tem sektorju, vendar na račun količine in kakovosti skrbi (Knijn 1999). Potemtakem je predpostavka nove socialne politike, ki bi ustreza- la relokaciji skrbi in relokaciji politike, da moramo, če hočemo zago- toviti dobro skrb v javni sferi, biti zelo natančni, ko gre za številne ključne vrednote. Iz tega je po mojem razvidno, da moramo ponovno ovrednotiti skrb v politki, oziroma, bolje, premestiti skrb z obrobja v središče politične presoje in kolektivnega delovanja. 4 V nadaljeva- nju bom najprej pojasnila, kaj lahko etika skrbi prispeva k temu pro- jektu, tako da prevrednoti skrb v politično-filozofskem smislu. Nato bom napisala nekaj primerov socialne politike, s katerimi bom po- skušala podrobneje pokazati, kaj nam lahko da etika skrbi. L ABIRINTI SKRBI 18 3 Schuyt ta pojem uporablja, da bi označil institucionalne politične procese v posameznih fazah države blaginje. Skrbijo ga »lahkomiselne kolektivne skrbstvene ureditve in, zlasti iz finančnih razlogov, njihovo brisanje, ukinjanje in reduciranje«. Mene pa bolj skrbi erozija vidikov, ki zadevajo vsebino skrbi: osiromašenje dimenzije pozornosti in odzi- vnosti, do katere prihaja pod vplivom taylorizacijskih procesov v poklicni skrbi, kot sta skrb na domu in delo medicinskih sester. Taylorizacija se nanaša na deljenje praks skrbi v različne vrste skrbi, ki jo zagotavljajo ljudje iz različnih poklicev, in izračuna- vanje skrbi v fiksnih časovnih enotah (tako imenovana »skrb na štoparico«). 4 Kar zadeva politiko enakih možnosti, ima nizozmeska vlada že nekaj časa cilj, da bi ta proces pripeljala v fazo ponovnega ovrednotenja skrbi. Ni pa jasno, kako in kje. Trdim, da ima pomembno vlogo pri tem sama politika. Dolgo je veljalo, kakor je ugotovila Joan Tronto (Tronto 1995a), da bi morali skrb umestiti »pod ali nad politiko«. Pod politiko zato, ker delo na »vsakdanjem vzdrževanju« po definiciji pelje k podrejanju in samo- žrtvovanju in tudi k omejeni ali zamejeni zmožnosti presoje. Kdor bi hotel sodelovati v »republiki enakih« bi moral preseči to »nižjo eksistenco«. Nad politiko pa jo vidimo, če jo interpretiramo kot dobrodelnost, moralnost, ki bi jo morali povzdigniti nad kaotično umazano delo politike. Se pravi, da bi morali s skrbjo ustvarjati harmonijo v sicer kon- fliktni družbi. Prispevki politiène filozofije k etiki skrbi MEDSEBOJNA ODVISNOST IN AVTONOMIJA Najpomembnejše je, da etika skrbi vsebuje konstruktivni kritični pogled na normo neodvisnega državljanstva. Etika skrbi se odmika od prepričanja, da je za človeško naravo značilen enostranski indi- vidualizem, kar zagovarjajo številne moralne teorije. S tem se etika skrbi odmakne tudi od normativnih predpostavk številnih teorij poli- tik. Etika skrbi temelji na pojmih odnosnosti in medsebojne odvis- nosti. Opozarja na binarna nasprotja med avtonomijo in odvisno- stjo, posameznikom in skupnostjo ter neodvisnimi državljani in tisti- mi, ki so odvisni od skrbi drugih. Vodilno načelo etike skrbi je, da ljudje potrebujemo drug drugega, da bi dobro živeli, in da lahko obstajamo kot posamezniki le, če z drugimi navezujemo razmerja skrbi. Vodilno načelo etike skrbi je, da vsakdo vsak dan svojega ži- vljenja potrebuje skrb in zavezanost, čeprav lahko zanj na različne načine skrbijo razni »pomembni drugi«. Enako pomembno je, da je načelno vsakdo zmožen skrbeti za druge. To vpliva na interpretacijo moralnega načela avtonomije, vred- note, ki ima po mojem mnenju v naši družbi trajen pomen. S stališča etike skrbi je pomembno, da razlikujemo med samozadostnostjo in samodoločanjem (Young 1997). Če avtonomijo pojmujemo kot enako- vredno samozadostnosti, bo skrb ostala nevidna, in odgovornost zase in za druge bo osiromašena. Prezrli bomo namreč, da skrb lahko prispeva k samodefiniranju, seveda če temelji na upoštevanju menj in stališč tistih, za katere skrbimo. 5 To je tudi temelj pojma »odnosna avtonomija« (Mackenzi, Stoljar 2000). Človekova zmožnost za samodefiniranje in za prevzemanje odgovornosti, se lahko v celoti razvije le v odnosnem kontekstu. Ljudje razvijejo smisel »zase«, ker drugi priznajo in potrdijo njihov občutek za lastno individualnost, ker ti drugi cenijo njihov obstoj v svetu in jim s konkretnim prizade- vanjem omogočijo, da razvijejo svoje sposobnosti. P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 19 5 Ine Gremmen pri svojem raziskovanju praktične etike lokalnih medicinskih sester (Gremmen 1999) podrobno prikaže načine, kako medicinske sestre, ki jih je intervju- vala, usklajujejo temeljno načelo »spoštovanja avtonomije klientov« s svojimi poklicnimi interpretacijami dobre skrbi. RAZSEžNOSTI IN VREDNOTE SKRBI Temeljne ideje etike skrbi lahko podrobneje pojasnimo, če skrb, v skladu s pojmovanji Joan Tronto in Berenice Fisher, interpretiramo kot proces in kot prakso. Avtorici trdita, da lahko na najsplošnejši ravni »skrb pojmujemo kot dejavnost človeške vrste, ki vključuje vse, kar delamo, da ohranjamo, nadaljujemo in popravljamo naš ‘svet’, tako da lahko kar najbolje živimo v njem«. »Ta svet vključuje,« nada- ljujeta, »naša telesa, nas in naše okolje, torej vse, kar se spleta v kom- pleksno mrežo, ki ohranja življenje« (Tronto 1993, 103). 6 Skrb je torej trajen družbeni proces, ki je sestavljen iz štirih faz ali razsežnosti. Skrbeti za pomeni prepoznavati potrebo po skrbi. Temu ustreza vrednota pozornosti. Bistveni za dobro skrb sta zmožnost in pripravljenost, da smo dovzetni za potrebe in situacije drugih. Po- skrbeti za pomeni, da ustrezno ukrepamo v konkretni situaciji, se pravi, smo pripravljeni in sposobni prevzeti odgovornost in »nekaj« narediti, se odzvati, če vidimo, da je to potrebno. Tretja razsežnost je dajati skrb, kar pomeni, da udejanjamo skrb, s čimer zadovoljimo konkretne potrebe po skrbi. Pri tem izhajamo iz tega, da smo ljudje kompetentni in da imamo vire za to, da dajemo skrb, kakršna je potrebna v dani situaciji. Biti deležen skrbi se nanaša na interakcijo med tistim, ki daje skrb, in tistim, ki je deležen skrbi: da bi proces skrbi uspel, je pomembno, da obstaja prostor za odzivnost oziroma za vzajemno občutljivost za stališča drugega. Te štiri vrednote – pozornost, odgovornost, kompetentnost in od- zivnost – sestavljajo jedro etike skrbi kot moralne orientacije in s tem skrbi kot družbene prakse. Tak pogled pokaže, da ima skrb pomem- bno vlogo v različnih družbenih sferah in je protiutež še zmerom močnim težnjam po romantizaciji in privatizaciji skrbi, povezane s simboli in normami ženskosti (Sevenhuijsen 1997 in 1998b; Tronto 1993). Posledica je, da se skrb pokaže kot politični pojem. Moralna usmeritev etike skrbi tako ponuja obilo izhodišč za prenovo norma- tivnih okvirov socialne politike po sledeh relokacije skrbi in relokaci- je politike. Domnevam, da bi moralo biti izhodišče za to v svojem pristopu odnos- no. Iz perspektive etike skrbi je za človeško družbo pomembno vpraša- L ABIRINTI SKRBI 20 6 Tej opredelitvi pogosto nasprotujejo, ker je preširoka. Vendar je mogoče podrobneje opisati, kaj lahko v določenih praksah in kontekstih kar najbolje razumemo kot skrb. nje, kako lahko ljudje uskladimo »skrb zase«, »skrb za druge« in »skrb za svet«. Na to pa se navezuje vprašanje, kako lahko socialna politika pri tem pomaga. Socialna politika, ki podpira taka prizadevanja, resno jemlje moralne poglede in kompetence ljudi in jih vključuje v razvoj javnih politik (Sevenhuijsen 1998a), postavlja se kot »sočutna avtoriteta«, ki si prizadeva za to, da bi ljudje dobro živeli (Jones 1993). Socialna poli- tika v skladu z etiko skrbi priznava, da imata odvisnost in ranljivost pomembno vlogo v človekovem vsakdanjem življenju. Iz te perspektive postanejo moralni pojmi, kakršna sta odgovornost in zaupanje, bistvene- ga pomena v normativnem razmišljanju oblikovalcev politik. Etika skrbi predpostavlja etiko zaupanja. ODVISNOST, RANLJIVOST IN ZAUPANJE Izhodišča za kombinacijo etike skrbi in zaupanja lahko najdemo v delu ameriške filozofinje Anette Baier. Po A. Baier je zaupanje to, »da drugim ljudem (ali institucijam, kakršna so podjetja ali narodi), do- volimo, da skrbijo za nekaj, kar nam, ki jim zaupamo, veliko pomeni, s tem da taka ‘skrb’ vključuje kakšno vrsto diskrecijske moči« (Baier 1994, 105). Po njenem se iz zaupanja vidi, da se »zanesemo na kompe- tenco in pripravljenost drugega, da skrbi za stvari, ki nam veliko pomenijo in ki smo mu jih zaupali, ne da bi nam škodoval« (Baier 1994, 128). Tako je tisti, ki nekomu zaupa, odvisen od njegove dobro- namernosti. Zaupanje ima aktivni pomen: ni toliko samostalnik kakor glagol. Zaupanje je nekaj, kar naredimo. Skrb in zaupanje sta dinamična vidika medosebnih odnosov (Sevenhuijsen 1999c). Kakor v vseh drugih sferah človeške družbe je tudi tu pomemben dejavnik moč. Zaupanje je vselej prepleteno z močjo in odgovorno- stjo. Če nekdo zaupa drugemu dobrine, ki mu veliko pomenijo, dejan- sko postane odvisen od njegove dobronamernosti, kompetentnosti in zmožnosti presoje. »Oseba, ki ji zaupamo«, se sooči z odgovornostjo, da bo skrbno ravnala z odvisnostjo »osebe, ki ji zaupa«. Gre torej za njeno pripravljenost, da to moč uporabi pozitivno in ustvarjalno, z drugimi besedami, da gleda na dobrobit odvisne osebe in ne izkoristi njene ranljivosti. Etični moment razvoja zaupanja tako leži v reku, da moramo biti vedno, če je le mogoče, zaupanja vredni in zaupljivi. Tako lahko sklenemo, da odnosnost ni le empirična predpostavka, temveč tudi ključni etični pojem v etiki skrbi. Zaupanje nastane v okviru pripravljenosti, da vzpostavljamo in vzdržujemo povezave, P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 21 tudi če v začetku prevladujejo odpor, nezaupanje ali strah pred ne- znanim. To zahteva pripravljenost in zmožnost, da podvomimo o stvareh, ki se nam zdijo samoumevne, in prepoznamo lastno odvi- snost in ranljivost ter odvisnost in ranljivost drugih, in da si postavi- mo moralno vprašanje, »kaj je prav«. Ravnanje z odvisnostjo skratka zahteva čas in prostor, da razvijemo in vzdržujemo zaupanje. Enako kot za zaupanje velja za skrb. To je družbena praksa, obli- ka delovanja, o katere vrednosti in pomenu največ izvemo tako, da ju prakticiramo. 7 Zaupanje spodbujamo tako, da smo odprti ne le za »druge« in »za svet«, temveč tudi za »drugega v sebi«. Zaupanje se pogosto hitreje razvije, če ljudje živijo v različnih kontekstih, če se spopadajo z razlikami, če obstajajo možnosti za ovrednotenje kon- kretnih praks. Pri razvoju »kultur zaupanja« pomaga ustrezna kom- binacija javnih in zasebnih oblik odločanja, razmišljanja in odgovor- nosti. Tako bi kakovost skrbi in zaupanja s premestitvijo skrbi v javno sfero marsikaj pridobila. Taka premestitev pa bo lažja, če bosta etika skrbi in zaupanje postala pomembni sestavini demokra- tičnega delovanja. ASIMETRIČNA RECIPROČNOST Asimetrična recipročnost je veliko več kot poziv k instituciona- lizirani empatiji ali sočutju. Nepogrešljivi pri prakticiranju skrbi in odgovornosti sta zmožnost in pripravljenost, da se postavimo v položaj drugega. To je pomemben vidik pozornosti in prva vrednota etike skrbi. Empatija pa lahko pelje tudi v pokroviteljstvo ali v pre- globoko vtirjene delitve moralnih vlog na tiste, ki daje skrb, in tiste, ki so je deležni, na primer, na vlogo rešitelja in žrtve. Tako lahko začnemo etiko skrbi enostransko povezovati z etiko trpljenja (Sevenhuijsen 1998b). Te slabe stranske učinke lahko preprečimo, če damo skrbi in zaupanju prostor v komunikativni etiki. Produktivna izhodišča o »asimetrični recipročnosti« nam ponuja teorija ameriške filozofinje Iris Marion Young (Young 1997). Pojem »asimetrična recipročnost« pomeni, da nikoli ne moremo povsem videti sveta »skozi oči nekoga drugega«, in se tudi ne more- mo »nikoli postaviti v položaj nekoga drugega«. Namesto tega se etični odnos začne s pripravljenostjo, da smo odprti za danost posa- L ABIRINTI SKRBI 22 7 Za filozofsko razdelavo pojma v praksi glej Ruddick 1989; Tronto 1993; Sevenhuijsen 1998a; Walker 1998; Bowden 1997. meznikove enkratne utelešene subjektivnosti, za stališče, da smo različno pozicionirani in obstajamo vsak po svoje in da ne moremo biti reducirani na obstoj drugega. Moralna komunikacija med ljud- mi lahko pripelje do bolj ali manj široke oblike »medsebojnega razumevanja«. Vendar pa se to lahko zgodi le na temelju spoznanja, da so te pozicije nezamenljive in na spoštovanju pluralnosti, se pravi z zavestjo, da so življenja ljudi različna glede na čas, v katerem živijo, njihov družbeni položaj, fizično in duhovno konstitucijo in individu- alno življenjsko zgodovino. Etični odnosi so po I. M. Young asimetrični, ker je »to, da smo odprti za druge«, dar. Zaupanje, da bo posledica tega daru komunikacija, ne more biti dovisno od obljube drugega, da nam bo kaj vrnil, sicer se komunikacija nikoli ne bi začela. Iz etičnega delovanja ni toliko razvidno pravilo »obrnjenih vlog«, temveč to, da na spoštljiv način zavzamemo distanco do drugega in se mu nato poskušamo približa- ti. Moralni komunikaciji pomaga »medosebni prostor«. To so topo- grafski in simbolni prostori, v katerih se lahko ljudje razlikujemo med seboj in v katerih lahko spoštujemo medsebojne razlike; pro- stori, v katerih smo lahko skupaj na enem mestu, namesto da bi imeli moralno nalogo, da »drug drugemu odvzemamo prostor«. I. M. Young sklene, da bi se morale moralne in politične sodbe odvijati v dialogu. To vključuje, da pozorno in spoštljivo poslušati mnenja ljudi, ki so udeleženi v konkretnem problemu, in se odzivati nanje. Tako je mogoče, da se odzivnost, eden ključnih pojmov etike skrbi, udejanji v realnosti. Odzivnost pa je hkrati pojem, ki ima, kot smo videli, ključno vlogo v razpravi, ki zadeva relokacijo politike. V tej luči lahko sklenemo, da bo morala prenovljena socialna politika ust- varjati »družbene prostore«, v katerih bodo ljudje lahko prakticirali skrb, odgovornost in zaupanje v razmerju do materialnih in nema- terialnih vprašanj, ki so pomembna zanje. Odzivnost in odgovornost si zaslužita pomemben prostor med vrednotami, ki so potrebne za prenovo socialne politike, kar bom ilustrirala s številnimi primeri. Mesto skrbi v novi socialni politiki NORMATIVNA ANALIZA POLITIKE Primeri, ki jih navajam, so iz prvih vrst aktualne socialne politike, ki zadeva delo, skrb in staranje družbe. Kot »lečo«, skozi katero bom analizirala normativne cilje in pojme v socialni politiki, bom upora- P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 23 bila etiko skrbi, kar je metoda, ki sem jo razvila med in po tem, ko sem analizirala nizozemsko razpravo o »izbirah v zdravstvu«. 8 To metodo lahko uporabimo za evalvacijo političnih besedil: ali so taka, da lahko zadovoljivo konceptualizirajo vprašanja skrbi kot vpraša- nja javne politike oziroma kot subjekt kolektivnega delovanja. Politi- čna besedila igrajo to vlogo, da postavljajo in dajejo ton kolektivnim dejanjem ter dodeljujejo pristojnost določenim opredelitvam in poj- mom, ki zadevajo določen socialni problem, in pri tem opravičujejo tudi načine ravnanja. S tem zarisujejo obzorja »dobre družbe«. Če pogledamo, katere koncepte uporabljajo »policy« besedila, in kako so ti povezani z normativnim sporočilom besedila, dobimo prostor za nadaljnje javno razmišljanje o pomenu »skrbnega delovanja« v ustreznem kontekstu. S tem bi bila socialna politika bolj usklajena z moralnimi razmisleki o praksah družbenega delovanja, kakor je to mogoče zdaj v modelu »vlade kot krmarja družbe«. CILJI VLADNIH POLITIK GLEDE RAZMERJA MED DELOM IN SKRBJO Od leta 1992 si nizozemska vlada prizadeva prerazporediti plačano in neplačano delo moških in žensk; to je pomemben ukrep, ki sodi v tako imenovane »emacipatorne politike«, politike enakih možnosti. V tem, kako je vlada utemeljila te politike, so vidni precejšnji premiki. V začetku se je na pravilo enakosti sklicevala pri udeležbi na trgu dela. Argument je bil, da do večje udeležbe žensk v plačanem delu lahko pride samo, če bodo moški sodelovali pri neformalni skrbi. Vendar sta ton teh političnih razprav, še vedno določali normi ekonomske neodvisnosti in samozadostnosti, skrb pa je v te razprave stopala le v smislu »podpornega sistema« za plačano delo ali kot nujna podpo- ra ljudem, ki so »resnično odvisni«. S časom pa so prišli do veljave še drugi argumenti, denimo nujnost, da bi optimalno zaposlili človeški kapital, se pravi ekonomska nujnost, da bi ženske vključili v trg dela in izkoristili zmogljivosti, ki so jih te razvile zaradi vse večje enakosti in višje izobrazbe. Pred kratkim pa je vlada spregovorila tudi o željah L ABIRINTI SKRBI 24 8 Ta pristop sem razvila kot metodo, ki sem jo imenovala Trace in jo s sodelovanjem kole- gov uporabljam tudi pri reševanju drugih problemov. Pri projektu NWO (nizozemski organizaciji za znanstveno raziskovanje) »Skrb in avtonomija v psihiatriji: pogodbe Ulysses kot poseben primer«, kjer je glavna raziskovalka Ine Gremmen, uporabljamo to metodo v političnih razpravah o zapiranju v psihiatrične bolnišnice. Margreth Hoek je v svojem doktorskem projektu »Družinska politika, skrb in spol« naredila normativno analizo političnih razprav o družinski politiki. svojih državljanov, in sicer o želji vse večjega števila prebivalcev, da bi se delo in skrb enako delila med moške in ženske, in da bi skrb dobila ustrezen prostor v življenju slehernika. 9 Politična različica etike skrbi to presega, tako da nove politike utemeljuje iz perspektive etike skrbi. Ta pogled je pretrgal s prej ve- ljavnimi prepričanjem politike, da je lahko le plačano delo vir dru- žbene participacije. Etika skrbi izhaja iz tega, da je zmožnost, dajati skrb in jo sprejemati, pomembna razsežnost človekovega obstoja. S tem spoznanjem pa dobi skrb poseben prostor v politikah. Na tem temelju bi lahko nove politike še bolj utemeljili s pojmom socialne pravičnosti, na primer tako, da bi se sklicevali na načela enakosti dostopa in pravice do odločanja. To se nanaša na demokratično načelo, da nekatere dejavnosti in socialne sfere ne bi smele biti re- zervirane za posebne družbene skupine in da bi morali ljudje imeti možnost, da se aktivno udeležujejo javnih razprav o vprašanjih, ki zadevajo njihove potrebe po tem, da bi dobro živeli. Če sprejmemo te podmene, potem jim moramo prilagoditi uradne cilje politike dela in skrbi (Sevenhuijsen 1999b). Nizozemska vlada je v svojem novem socialnem programu, ki ga je naslovila »K novemu ravnovesju med delom in skrbjo«, ohranila cilj emancipatornih poli- tik, ki ga je imela od leta 1985, in sicer, da bi »omogočila razmere, v katerih bo vsaka odrasla oseba, ne glede na družinski status, lahko zaslužila zase in skrbela zase« (Werkgelegenheid 1999). Po mnenju raziskovalk s področja ženskih študij ta cilj preveč temelji na indi- vidualističnem pojmovanju človeške narave in pojmuje skrb le kot podporo plačanemu delu namesto kot samostojno družbeno dejav- nost. Cilj, ki bi bil bolje uglašen s postavkami etike skrbi, bi moral priznavati odnosne in kontekstualne vidike skrbi in omogočati lju- dem, da bi znali odnose odvisnosti in ranljivosti vključiti v svoje vsak- danje življenje, v skladu z okoliščinami. Za strokovnjake s tega po- dročja je to bistveno za etiko skrbi, in mislim, da je povezano tudi z etiko zaupanja. Glede na vse to sem predlagala, da na novo formuliramo cilj eman- cipatorne politike, in sicer tako, »da bi omogočil razmere, v katerih lahko vsi skrbimo zase in za druge, tako da v življenju prakticiramo P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 25 9 To sem podrobneje pojasnila v: Sevenhuijsen 1999a. Etika skrbi je tudi kulturna kritika prevlade delovne etike in filozofskih predpostavk, v katerih ta korenini. tiste kombinacije ekonomske odgovornosti in odgovornosti za vsak- danjo skrb, ki ustrezajo razmeram in potrebam ljudi, ki so odvisni od nas« (Sevenhuijsen 1999b). Ta cilj ne temelji le na globljem razume- vanju skrbi, temveč podaljšuje niz problemov, ki bi morali biti vključeni v nove politike. Priznava, na primer, potrebo po tem, da bi pri zakonu o socialni varnosti upoštevali socialna tveganja kombini- ranja dela in skrbi (Holtmaat 1999; Westerveld 1999). Poleg tega podpira tudi potrebo po prilagoditvi politik socialne skrbi novim politikam trga dela, katerih cilj je »kombiniranje nalog«, če vpeljemo še en tipičen pojem nizozemskega političnega žargona. Nizozemska določila za poklicno nego na domu in skrb za starejše še zmeraj postavljajo na prvo mesto družinsko skrb. Nove politike bi morale priznati potrebo po mnogovrstnosti v ureditvah s področja skrbi in bi morale ustrezno podpreti neformalno skrb, zlasti ko gre za dol- gotrajno odvisnost (Morée 1999). To, da ljudem zagotovimo svobodo in možnost izbire, se sklada s pojmi modernega individualiziranega državljanstva. Toda medtem ko so ti pojmi atomistični in navadno temeljijo na normativni podobi abstraktnega posameznika, etika skrbi priznava konkretne oblike odvisnosti in za vrednotenje konkretnih moralnih problemov uporablja pojme, kakršen je odnos- na avtonomija. Etika skrbi in poslovna etika Cilji socialne politike pa niso le smernice za vladno politiko, temveč tudi okvir za delovanje družbenih in ekonomskih institucij. V tem pogledu so pomembne organizacije delodajalcev in sindikati. Kombinacija dela in skrbi je bila več let predmet razprav, ko je šlo za pogajanja o kolektivnih delovnih pogodbah, ki so zadevala pri- lagoditev delovnika, otroško varstvo za otroke delavcev, bolniške dopuste in kopičenje prostih dni skozi več let. Na tem temelju nova politika neposredno apelira na podjetja, naj omogočijo »obstoj, ki vključuje skrb«, to prevzamejo kot svojo odgovornost. Takega cilja nedvomno ni lahko uresničiti, zlasti, ker tradicionalno velja, da je organizacija obveznosti glede skrbi zasebna odgovornost delavcev. V tem pogledu nove politike dela in skrbi zahtevajo premik v orga- nizacijski kulturi. Na tem področju pa se dogaja več, kot bi se zdelo na prvi pogled. Vse več podjetij svojim uslužbencem ponuja otroško varstvo, različne L ABIRINTI SKRBI 26 oblike bolniškega dopusta ali komercialne storitve, ki pomagajo pri gospodinjskem delu, denimo pranju perila in nakupovanju. Glede na današnjo stopnjo brezposelnosti na Nizozemskem taki ukrepi posta- jajo nujni, da bi zaposleni ostajali v svojih podjetjih; lep primer za to je sektor informacijske tehnologije. Razprave, ki zadevajo poklicne bolezni, kot so bolečine v ramenu zaradi dela z računalnikom ali pa sindrom kronične utrujenosti, so spodbudile vodje podjetij, da so po- stali pozornejši na delovne obremenitve in razmere na delovnem mestu. Pri tem je nedvomno pomemben motiv razsvetljeno samoza- nimanje, zlasti odkar izvajanje zakona o socialni varnosti vse bolj prehaja v roke zasebne sfere. Vendar najdemo tudi tu več povezav z moralnim besednjakom skrbi in odgovornosti. Po novem je na po- dročju poslovne etike slišati glasove, ki se zavzemajo za več pro- stora za skrb, odgovornost in zaupanje v notranji kulturi podjetij. Avtorji literature o poslovni etiki se očitno približujejo podmenam in vrednotam etike skrbi (Flores, Solomon 1998 in 1997; Hosmer 1995; Soule 1998). Ko govorimo o problemih dela in skrbi, moramo omeniti tudi tale normativni argument: da bi namreč morali delovne odnose inter- pretirati širše, ne le zgolj kot tržne transakcije med posamezniki oziroma institucijami. Lahko bi jih interpretirali tudi kot odnose sodelovanja, ki ustvarjajo »moralno odnosnost«, se pravi, kot nekaj, kar vključuje niz specifičnih vzajemnih odgovornosti in dolžnosti. To pa je definicija, ki se odmika od individualističnega pojmovanja člo- veške narave, kakršno najdemo v ekonomskem diskurzu; po njej ljudje niso atomistični in preračunljivi posamezniki, temveč osebe, ki živijo v mrežah odvisnosti, skrbi in odgovornosti, tako na delovnem mestu kot drugje. Pri tem se pokaže, kako pomembno je zaupanje. Ni treba pona- vljati, da so delavci na delovnih mestih bolj zadovoljni, če v podjetju vlada medsebojno zaupanje, da so zato bolj zavezani poslanstvu organizacije in da je zato pogosto tudi njihova storilnost večja. Zadovoljstvo pri delu je pomemben vir smisla za posameznika in kolektiv in pomemben dejavnik človeškega razcveta. V tej perspe- ktivi so vodilni v delovnih organizacijah odgovorni za to, da zaupajo v kompetentnost svojih uslužbencev in skrbno ravnajo z njimi. Tako razvijejo njihove »zmožnosti za skrb«, ki jih zaposleni uporabijo pri delu, s čimer pridobi tudi podjetje. P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 27 Zaradi tega sodobni strokovnjaki za management in strokovnjaki za poslovno etiko pri tradicionalnem upravljanju človeških virov poskušajo razvijati aktivne vrednote, ki so presenetljivo podobne ključnim vrednotam etike skrbi. To so, denimo, občutljivost za potre- be in zmožnosti, ustvarjanje zavezanosti, prizadevanje za odprtost in integriteto in prakticiranje zanesljivosti (Ofman 1996). Na tem temelju lahko trdimo, da je v interesu podjetij, da bi imela delavce, ki kombinirajo delo in skrb. Ker se ti strokovnjaki iz vsakdanje prakse učijo, kako ravnati z dilemami odvisnosti in odgovornosti, ranljivosti in zaupanja, lahko pričakujemo, da so razvili odnosne zmožnosti, potrebne v podjetjih, ki vpeljujejo nove prakse upravljanja s človeški- mi viri. Toda to je lahko učinkovito le, če te organizacije v svojem poslanstvu in organizacijski kulturi zavestno naredijo prostor za moralno usmeritev v skrb. Ta cilj bodo lažje dosegle, če bodo v pojme socialno odgovornega podjetništva vključile možnost kombiniranja dela in skrbi, o čemer se danes veliko razpravlja. Za to je z vidika etike skrbi potrebno, da podjetja v svojih politikah prevzamejo odgo- vornost za cilje socialne politike. Generacijsko obèutljive politike in skrbstvena vrzel Drugi primer, o katerem bom govorila, zadeva pomen etike skrbi za sedanjo politično razpravo o starajoči se družbi. V starajoči se dru- ž-bi se srečujemo s problemom zmanjševanja ekonomskega temelja za kolektivno skrb in storitve za starejše, denimo pokojnine in kole- ktivno zdravstveno varstvo. Javno smo o tem vprašanju razpravljali pod skupnim imenovalcem neizogibnega zmanjševanja »medgene- racijske solidarnosti«. Če hočemo vzdrževati ekonomski temelj za socialno varnost, bi morali zagotoviti in povečevati udeležbo žensk na trgu dela. Vendar pa bi to zmanjšalo količino časa, ki bi ga ženske lahko posvečale vsakdanji skrbi za družino, prijatelje, sosede in so- rodnike. Posledica je, da se družba kot celota sooča s potencialno »skrbstveno vrzeljo«, kar oblikovalce novih politik precej skrbi. Pred nedavnim so bili ti problemi tema poročila znanstveno-svetovalnega sveta nizozemske vlade z naslovom Generacijsko občutljive politike (Regerinsgsbeleid 2000). V nadaljevanju bom najprej opisala vodilne normativne kriterije tega poročila, nato pa jih komentirala iz per- spektive etike skrbi. L ABIRINTI SKRBI 28 Poročilo predlaga dva potencialna normativna kriterija za politike medgeneracijske solidarnosti, in sicer pravičnost in upravičenost. Avtorji poročila trdijo, da so z operacionalizacijo načel pravičnosti velike težave, zato bi pravičnost po njihovem morala igrati zgolj sekundarno vlogo. V poštev bi prišla le, če bi bile nekatere genera- cije preobremenjene z odgovornostmi ali če bi prišlo do prevelikih razhajanj med pričakovanji posameznih generacij in količino dru- žbenih sredstev, ki bi jih ljudje v starosti dejansko prejemali. Avtorji poročila torej bolj poudarjajo načelo upravičenosti. Po tem kriteriju mora vladna politika za vodilno načelo vzeti kontinuiteto posame- znih vrst transferjev med generacijami. Iz poročila je razvidno, da bi morali, kjer je mogoče, v prihodnosti ohraniti sedanje institucije, ki zastopajo današnje preference. Da pa bi omogočili ustrezne spre- membe, bi morala vlada vnaprej predvideti »razlike v interesih in položajih« prihodnjih generacij. Kriterij upravičenosti so podrobneje razvili v načelu previdno na- črtovanje življenja. Izhodiščna točka tega načela je misel, da bodo ljudje, ko se bodo postarali, prejemali »povračilo« za to, kar so v pre- jšnjih letih dajali drugim. Splošno rečeno, mlajši ljudje bodo lahko pričakovali, da bodo, ko bodo ostareli, deležni skrbi, ki jo bodo potre- bovali. Ta misel vsebuje pojem vzajemnosti, vendar avtorji poročila navajajo, da vzajemnost na mikro ravni kot sredstvo transferja ni učinkovita tudi na širši ravni. Tako lahko sklenemo, da bi morala politika z načelom previdnega načrtovanja življenja zagotavljati, da bi medgeneracijski transferji delovali kot prerazporejanje skrbi v življenjskem ciklusu prebivalstva kot celote. Tako bi morala država zagotavljati abstraktno obliko vzajemnosti. Hkrati je iz tega razvi- dno, da bi morala država postavljati norme odgovornosti za svoje državljane. Ključno načelo generacijsko občutljive politike bi torej postalo načelo »odgovornega ravnanja v vsaki življenjski fazi« (Regeringsbeleid 2000, 42). Generacijsko obèutljiva skrb kot del nove etike dolnosti V kakšnem razmerju so torej ta načela s sklopom misli o etiki skrbi? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej določiti zna- čilnost normativnega okvira poročila in vanj umestiti etiko skrbi. Poročilo na več mestih razkriva občutljivost za skrb kot socialni pro- P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 29 blem. Navaja, da bi morali skrb za stare in zelo stare (ljudi v tako imenovani četrtem življenjskem obdobju) imeti za temeljno vpraša- nje socialne politike. Avtorji poročila temeljito obdelajo razlike med spoloma pri zagotavljanju vsakdanje skrbi, namreč dejstvo, da bre- me skrbi za otroke, partnerje in starejše sorodnike še zmeraj veči- noma nosijo ženske. A, če poročilo pobliže pogledamo, ugotovimo, da je skrb v njem pojmovana precej ohlapno in razpršeno. Na več mestih skrb pomeni delo v splošnem pomenu skrbi, na drugih me- stih je to zdravstvena nega, ali skrb kot pokojnina za stara leta ali kot oblika recipročnosti ali solidarnosti v sociološkem smislu. Ve- činoma pa je skrb pojmovana kot skupek dobrin in storitev, per- spektiva, ki je v bistvu implicirana v glavnem predlogu poročila, namreč, da moramo določiti generacijsko občutljive politike kot vprašanje prenosa dobrin in storitev med generacijami. Čeprav je poročilo široko zastavljeno, je torej znanstveni svet s tem problem starajoče se družbe zreduciral na socialno-ekonomski problem. Prototip državljana za predlagane politike torej ostaja racionalni ekonomski moški (Staveren, Klamer 1999b). Sklenemo lahko, da poročilo, kljub prizadevanjem, da ne bi temeljilo na načelih pravi- čnosti, pojmuje vprašanje skrbi zlasti kot distributivno vprašanje in da ta problem tiho umesti v etiko, usmerjeno v pravice in dolžnosti. To je, denimo, razvidno iz argumentov v prid načelu previdnega načrtovanja življenja, ki bi na koncu moralo zagotoviti optimalno ravnovesje v distribuciji dolžnosti med generacijami. Potemtakem poročilo dejansko temelji na prirejeni različici etike dolžnosti. Njegovi avtorji za izhodišče svojih argumentov namreč uporabijo kvantitativni demografski model distribucije dolžnosti v življenjski dobi povprečnega posameznika. Na temelju tega modela ima drža- va dolžnost, da državljanom nalaga odgovornost, da načrtujejo svoje življenje na previden način, kar je načelo, ki vlado postavlja v položaj »krmarja družbe«. 10 Ključne vrednote skrbi, kot jih predlaga etika L ABIRINTI SKRBI 30 10 Ta strategija se sklada s tistim, kar je pravni filozof Willem Witteveen omenjal kot model »moralizirajoče vlade«. V tem modelu vlada s prstom kaže na svoje državljane in njihove odgovornosti v smislu občutka za javno odgovornost in spremembami v misel- nosti. Witteveen pojasnjuje, da to izhaja iz webrovskega idealnega tipa birokracije, v katerem vlada začrta najučinkovitejše cilje na racionalen način in nato te »dodeli« državljanom. Witteveen meni, da je sodobna alternativa temu ideal komunikativne, odzivne uprave, kot ustreznejši model javne uprave, ki upošteva relokacijo politike (Witteveen 2000). skrbi – pozornost, odgovornost, kompetentnost in odzivnost –, so omenjene le posredno, v obliki socioloških razmislekov o vzajem- nosti, dolžnosti, solidarnosti in ljubezni v medgeneracijskih odnosih na mikro-ravni, 11 niso pa odločilne v normativnih načelih, ki naj bi bila vodilna načela za prihodnje socialne politike. Generacijsko obèutljive politike skozi leèe etike skrbi Glede na vse to ni presenetljivo, da etika skrbi nima prostora v nor- mativnem okviru poročila znanstvenega sveta. Kakor sem zapisala v svoji knjigi Državljanstvo in etika skrbi, etike skrbi ne moremo zla- hka kombinirati s podobo moralne subjektivitete in s ključnimi mo- ralnimi vprašanji etike dolžnosti (Sevenhuijsen 1996). Najprej bom razčlenila pomen teh dveh vprašanj za normativni okvir omenjene- ga poročila, nato pa še vprašanje, ali bi etika skrbi torej sploh pri- nesla kaj politično novega. Najprej bom spregovorila o moralni subjektivnosti. Najpomem- bnejši prispevek etike skrbi v tem pogledu je, da nas spodbuja, naj razmišljamo v smislu odnosnosti. Ameriška filozofinja Margaret Urban Walker trdi, da model »življenja kot kariere« z nenehnim samodoločanjem in samonadzorom močno poudarja pojem odgo- vornosti posameznika zase. S tem pa zasenči našo ranljivost in med- sebojno odvisnost in zabriše medsebojne povezave in odgovornosti, ki določajo naše življenje. Ta model pušča malo prostora za vsak- danje delo skrbi, plačano ali neplačano, ki ima zato slab položaj v družbi in ne more biti življenjska kariera, je pa vseeno nujno, ker omogoča »poklicnemu jazu« premočrtno življenjsko pot (Walker 1999). Etika skrbi, ki predlaga, da bi skrb pojmovali kot socialno prakso, je v nasprotju s pojmom skrbi kot prenosljivim produktom. Praksa skrbi nas iz moralne perspektive sooči s spremenljivostjo in nepredvidljivostjo človekovega obstoja, z nepopolnostjo telesa in du- ha in s pomenom odnosnih kontekstov. P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 31 11 Omeniti moramo, da poročilo pripisuje status »naravne dolžnosti« misli o medgenera- cijski dolžnosti skrbeti. To se zgodi z uporabo metafore »dolgoletna veriga moralnih dolžnosti in dostojnosti«. To verigo pojmuje kot »naravno vez med starši in otroki«, ta pa konstituira »tihi dogovor med generacijami«. Dejstva, da so prakse in dolžnosti skrbi družbeno in politično-pravno konstruirane in da so zgodovinsko gledano imele (z mo- čjo prepletene) norme in podobe spola osrednjo vlogo, torej ta slika ne vključuje. To nas pripelje k drugemu problemu, problemu ključnih moralnih vprašanj. V poročilu znanstvenega sveta hudo pogrešamo širšo vizi- jo, ko gre za problem staranja in s tem povezanimi problemi člove- kove končnosti, ranljivosti in odvisnosti; torej za probleme, ki kažejo, da je etika skrbi eksistencialna etika (Manschot 1994). Če bi poroči- lo vključevalo vse to, se ne bi tako enostransko osredotočalo na »inte- rese in položaje«, temveč bi bolj poudarilo probleme moralne identi- tete. Politične vizije bi tako morale obravnavati vprašanja, kako si ljudje dejansko želijo oblikovati svoje življenje, kako se želijo spopri- jeti s starostjo, kako si predstavljajo skrb in odnose skrbi, ki vse to spremljajo. 12 Moje tretje vprašanje je: Ali vse to pomeni tudi kaj novega v poli- tičnem smislu? Moj odgovor je, da različno postavljena moralna vprašanja vodijo do različnih političnih vprašanj. Kadar argumenti- ram iz perspektive etike skrbi, bi lahko, na primer, kot usmeritev za generacijsko občutljivo politiko vzeli tale vprašanja: Kako bi uokvi- rili aktualno politiko, da bi v prihodnosti ustvarili optimalni prostor za to, da bi ljudje vseh starosti lahko zadovoljivo živeli, in kako bi temu ustrezno umestili skrb? Kako bi lahko to kombinirali z norma- mi socialne pravičnosti med spoloma? Kako bi lahko naredili pro- stor za trajnostne oblike medsebojne zavezanosti med generacijami tako v intimni življenjski sferi kot v civilni družbi in javni upravi? Kaj lahko socialne institucije prispevajo k organizaciji skrbi, solidarno- sti in zaupanja med generacijami? Iz teh vprašanj je razvidno, da bi morali biti politični procesi inter- pretacije skrbi in konstrukcije interesov oblikovani odzivno in inter- aktivno. To se lahko zgodi na več socialnih lokacijah, kjer se srečuje- jo in prihajajo v medsebojne interakcije ljudje iz različnih generacij: v intimnih odnosih na delovnem mestu, v šolah in političnih stran- kah, v medijskih razpravah in javnih ritualih. Te prostore lahko aktiv- no konstruiramo tudi tako, da gradimo stanovanjske soseske, kjer lahko skupaj živijo in komunicirajo ljudje različnih starosti, in tako, da v urbano načrtovanje vključimo socialno infrastrukturo skrbi (Tronto 1999). Tako lahko prilagodimo to, kar M. Urban Walker pre- dlaga kot alternativo življenju-kot-karieri, to je življenje kot pot/ova- L ABIRINTI SKRBI 32 12 Zahvaljujem se Henku Manschotu, ki mi je v nekem pogovoru svetoval, naj poročilo pre- gledam s tega stališča. nje. Namesto linearne integracije življenja posameznikov predlaga lateralno integracijo, to je bolj kolektiven proces osmišljanja, spomi- njanja in načrtovanja prihodnosti. Moralno to implicira, da si mora posameznik prizadevati, da bi v svoje življenje vključil spreminjajoče se oblike odnosnosti in zavezanost življenju drugih. Ali bi torej taka usmeritev pripeljala do drugačnih političnih pred- logov, kakršni so tisti, ki jih je oblikovala znanost? Marsikje bi per- spektiva etike skrbi verjetno pripeljala do podobnih predlogov. Iz perspektive politične etike skrbi lahko odločno pritrdimo predlogom sveta, kakršni so fleksibilna upokojitev, prihranjeni dopust in fiska- lizacija pokojnin, vendar bi v širši viziji staranja lahko šli še dlje. Poli- tike za starajočo se družbo bi vključevale daljši niz vprašanj in področij in bi dajale širši okvir vrednot in moralnih razmislekov. Vključevale ne bi le socialne varnosti, izobrazbe in okolja (političnih vprašanj, ki jih je obravnaval znanstveni svet), temveč tudi kulturno politiko, urbanizem, socialno varnost in dostop do interneta, če jih omenim le nekaj. Množica teh vprašanj sama po sebi kaže na nuj- nost multiplih in prilagodljivih normativnih okvirov. Etika skrbi pravzaprav zagovarja tak širši pogled. Navsezadnje sta pozornost in odzivnost v jedru njene moralne usmeritve. Etika skrbi ustreza tisti usmeritvi v javni upravi, ki ima za cilj razvoj inter- aktivnih in odzivnih načinov oblikovanja politik. V skladu s tem bi morale javne politike skrbi spodbujati zmogljivosti tistih ljudi, ki so vključeni v konkretna dogajanja, da bi prispevali k razvoju takih po- litik, ki bi bile v skladu s tem, kar potrebujejo za kvalitetno življenje. Tako bi lahko socialno politiko za starajočo se družbo uskladili s ci- ljem, ki sem ga predlagala za politike dela in skrbi: »morala bi omo- gočiti razmere, v katerih lahko vsi skrbimo zase in za druge, tako da v življenju prakticiramo tiste kombinacije ekonomske odgovornosti in odgovornosti za vsakdanjo skrb, ki ustrezajo danim okoliščinam in potrebam ljudi, ki so odvisni od nas« (Sevenhuijsen 1999b). Sklep S temi primeri sem hotela pojasniti, da so nove socialne politike, ki sledijo relokaciji skrbi in politike prilagodljive in multilokacijske, da apelirajo na moralne kompetence ljudi in na njihovo zmožnost za P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 33 skrb ter na raznoličnost njihovih pogledov. S tem zagovarjam ideal »skrbnega državljanstva«, pri katerem je skrb del kolektivnega delo- vanja v javni sferi. Seveda nočem reči, da bi morali poslej skrb in politično delovanje metati v isti koš, niti da je odslej politika v tradi- cionalnem smislu parlamentarne vlade v vlogi krmarja družbe odveč. Enako kot »razskrbljanje« države blaginje tudi izključitev drža- ve iz procesov in praks skrbi ni vabljiv obet. Politika se nikoli ne bo osvobodila iger moči in konfliktov in isto velja tudi za skrb. Zato bom sklenila pričujoči zapis z nekaj pripombami o tem, kakšna je vloga vlade in kakšno razmerje med javnim in zasebnim v novi politiki skrbi. Prvič, če je etika skrbi povezana s pojmi odzivnega oblikovanja politik, to kaže tudi na vlogo vlade v novi socialni politiki skrbi. Avtorji novejših kritičnih in politoloških raziskav razlikujejo »poli- tiko« in »politično«. »Politika« zavzema mesto v uradnih arenah poli- tičnega sistema. Pojem »politično« pa je veliko širši in zajema množi- co javnih in poljavnih prostorov, v katerih ljudje oblikujejo mnenja in sodbe, denimo soseske, sodišča, dom, delovno mesto, bolnišnica, športni klubi, mediji, internet. Obe obliki politike koristita druga drugi. Kakor je pred nedavnim predlagal Willem Witteveen, eden izmed intelektualnih arhitektov odzivnega oblikovanja politik, je po- litika vzdrževanje političnega; politična podpora oblikuje vitalno javno sfero. Iz te perspektive odzivna javna uprava vključuje poli- tiko, ki je odprto in dejavno na voljo temu, kar se dogaja v političnem. Poudarek je na poslušanju, odgovarjanju, takojšnjem odzivu na teža- ve in nato na sporazumnem postavljanju okvirov in meja. Za nove socialne politike skrbi bi to pomenilo, da bi se morala vlada povezati s tistim, kar družbeno obstaja v sferi skrbi, in hkrati vzeti nase odgovornost kot režiserka in supervizorka na tem podro- čju. V resnici gre politika že v to smer. Iz vloge režiserke je očitno, da mora vlada usklajevati različne vidike politike skrbi na makro ravni in dejavno sodelovati pri uglaševanju procesov skrbi na mikro ravni. Verjetno lahko imamo vlado za režiserko v procesu »skrbi za«, se pravi kolektivne pozornosti, ki zagotavlja, da v politiki skrbi ne na- stajajo luknje. Vlada se, namesto da bi vse naredila sama, razvija v pobudnico novih kombinacij javnega in zasebnega, kar se danes dogaja na Nizozemskem, na primer pri poskusih, da bi našli nove L ABIRINTI SKRBI 34 načine za reševanje problemov čakalnih list pri skrbi na domu. V skladu s tem je tudi oblikovanje bolj prilagodljivega sistema social- nega varstva. Iz vloge supervizorke je jasno, da vlada nadzoruje, ali prakse skrbi dosegajo standarde dostopnosti, socialne pravičnosti, učinkovitosti in kakovosti življenja. Relokacija skrbi bo uspešna le, če bomo vred- notam etike skrbi dali prostor pri ocenjevanju sistemov, ki jih upora- bljamo, na primer v procesih kakovostne nege v domovih za stare in pri skrbi na domu. To ni potrebno le zaradi kakovosti posamezne oblike skrbi, temveč tudi za to, da bi tistim, ki kombinirajo delo in skrb, omogočili, da bi svoje odgovornosti skrbi z zaupanjem delili s tistimi, za katere je skrb poklic. Nova socialna politika vpliva tudi na tradicionalnejše vloge vlade, kakršne so razporejanje kolektivnih sredstev ter vzdrževanje in po- življanje demokratičnega pravnega reda. Te naloge so ključne, da bi lahko želene socialne odnose, ki zadevajo delo in skrb, tudi dejansko realizirali. S tega stališča ima za oblikovanje nove socialne politike prednost sprejem zakona o kombiniranju nalog v okviru zakona o delu in socialni varnosti. Dolžnost, da delamo za plačilo, je lahko legitimna le, če jo uravnoteža zagotovilo o dobrih odnosih skrbi, vključno s pravico, da posameznik poskrbi za svoje sorodnike in pri- jatelje, kadar je to potrebno. S tem pridemo do druge točke: tudi če skrb postane bolj politična, nedvomno ne moremo izključiti razsežnosti zasebnosti. Vsakdanja skrb ima bistveno opraviti s tem, kdo smo in kdo smo lahko, se pravi, z identiteto. Neločljivo je povezana z utelešenjem in intimnostjo. Je del primarnih odnosov in čustvene dinamike, s katerimi so ti poveza- ni. Iz tega izhaja, da bodo nove socialne politike morale najti nove načine, kako bodo potegnile meje med javnim in zasebnim. Ni na- ključje, da je »zasebno« v tradicionalnem pomenu sfera, v katero se lahko umaknemo pred vmešavanjem drugih in delujemo po svoje. To pa pomeni, da lahko relokacija skrbi v javno sfero, torej od znotraj navzven, uspe le, če se zgodi tudi premik v nasprotno smer, namreč od zunaj navznoter. Tu izhajam iz domneve, da se ljudje neradi nepremišljeno prepustimo skrbi »drugih«, zato pa smo se priprav- ljeni in zmožni identificirati z vrednotami etike skrbi. Skrb kot demo- kratična praksa predpostavlja, da je moralna orientacija skrbi del našega vsakdanjega moralnega in mentalnega habitusa. V tem ozi- P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 35 ru skrbno državljanstvo vključuje pravico, da imamo čas za skrb in za to, da ji najdemo prostor v vsakdanjiku. Za konec naj poudarim, da se bo številnim teoretikom aktivnega državljanstva pojem »skrbnega državljanstva« zdel problematičen, saj velja prepričanje, da zasebnih kreposti ne moremo kar tako po- vzdigniti v javne vrednote, ali narobe, da so zasebne vrednote lahko vrednote le v osebnih odnosih in da bi s tega stališča javna sfera potrebovala lastno etiko (Gunsteren 1994). Moj odgovor na ta ugo- vor je dvoplasten. Prvič, tako razmejevanje je zgodovinsko pripelja- lo do tega, da je bil moralni potencial skrbi nenehno »omejen« na zasebno sfero, posledica česar je bila nenehno zanikanje njegovih radikalnih političnih možnosti. Drugič, relokacija skrbi nas postavi pred nujnost in možnost, da moralno orientacijo skrbi uporabimo pri našem javnem delovanju, pri tem, da sodelujemo v viziji trajnostnega in dostojanstvenega ži- vljenja za vsakogar. Moralna usmeritev etike skrbi nedvomno ni edina razsežnost javne etike, ki je potrebna za politične presoje, ki sledijo relokaciji skrbi. Če pa jo vključimo v etiko javnega delovanja, imamo možnost, da na stvari pogledamo iz perspektive skrbi, če je to potrebno, in s tega položaja premislimo, kaj je potrebno v konkret- nih situacijah. S tem pa se bo zgodilo tudi to, da bo skrb dobila svoj prostor v medosebnih odnosih. Objavljeno z dovoljenjem Sage Publications Ltd. Prvič izšlo v Feminist Theory 4(2), 2003 (© Sage Publications Ltd, 2003). Reference Baier, A. C. 1994. Moral Prejudices. Essays on Ethics. Cambridge and London: Harvard University Press. Bovens, M. 1995. De verplaatsing van de politiek. Een agenda voor de- mocratische vernieuwing. Amsterdam: Wiardi Beckman Stichting. Bowden, P. 1997. Caring. Gender-sensitive ethics. London and New York: Routledge. Duyvendak, J. W. 1997. Waar blijft de politiek? Essays over paarse po- litiek, maatschappelijk middenveld en sociale cohesie. Amsterdam: Boom. L ABIRINTI SKRBI 36 Flores, F. L., Solomon, R. C. 1997. »Rethinking Trust«. Business & Professional Ethics Journal 16 (1–3):47–77. ———. 1998. »Creating Trust«. Business Ethics Quarterly 8 (2):205–232. Gremmen, I. 1999. »Visiting nurses’s situated ethics: beyond care ver- sus justice«. Nursing Ethics 6 (6): 513–525. Gunsteren, H. van. 1994. Culturen van besturen. Amsterdam/Meppel: Boom. Holtmaat, R. 1999. »Zorg als verzekerbaar risico«. V: Zaken, M. v. S. (ur.). Wie zorgt in de 21e eeuw? Jaarboek Emancipatie ‘99. Den Haag: Elsevier Bedrijfsinformatie. Hosmer, L. T. 1995. »Trust: the connecting link between organizational theory and philosophical ethics«. Academy of Management Review 20 (2):379–403. Jones, K. B. 1993. Compassionate Authority. Democracy and the Representation of Women. New York, London: Routledge. Knijn, T., Kremer, M. 1997. »Gender and the Caring Dimensions of Welfare States: Towards Inclusive Citizenship«. Social Politics. International Studies in Gender, State and Society 4 (3):328–361. Knijn, T. 1999. »Strijdende zorglogica’s in de kinderopvang en de thuiszorg«. V: Brinkgreve, C., van Lieshout, P. (ur.). Geregelde gevoe- lens. Maarssen: Elsevier/de Tijdstroom. Mackenzie, C., Stoljar, N. (ur.) 2000. Relational Autonomy. Feminist Perspectives on Autonomy, Agency and the Social Self. New York, Oxford: Oxford University Press. Manschot, H. 1994. »Kwetsbare autonomie: Over afhankelijkheid en onafhankelijkheid in de etiek van de zorg«. V: Manschot, H., Verkerk, M. (ur.). Ethiek van de zorg. Een discussie. Amsterdam/ Meppel: Boom. Morée, M. 1999. »Wie zorgt straks voor ouderen, zieken en gehandi- capten?« V: Zaken, M. v. S. (ur.). Wie zorgt in de 21e eeuw? Jaarboek Emancipatie ‘99. Den Haag: Elsevier Bedrijfsinformatie. Ofman, D. D. 1996. Bezieling en kwaliteit in organisaties. Utrecht: Servire Uitgevers. Regeringsbeleid, Wetenschappelijke Raad voor het. 2000. Generatie- bewust beleid. WRR Rapport 55. Den Haag: Sdu uitgevers. Ruddick, S. 1989. Maternal Thinking. Toward a Politics of Peace. Boston: Beacon Press. Sainsbury, D. (ur.) 1994. Gendering Welfare States. London: Sage. P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 37 ———. 1996. Gender, Equality and Welfare States. Cambridge: Cambridge University Press. Sevenhuijsen, S. L. 1996. Oordelen met zorg. Feministische beschou- wingen over recht, moraal en politiek. Amsterdam Meppel: Boom. ———. 1997. »De ondraaglijke lichtheid van het bestaan. Over burger- schap en zorg in het emancipatiebeleid«. V: van den Brink, M., van Blokland, E., Lousberg, L., van Vliet, F., Biesheuvel-Vermeijden (ur.). Een stuk zeep in de badkuip. Hoe zorg tot haar recht komt. Deventer: W.E.J. Tjeenk Willink. ———. 1998a. Citizenship and the Ethics of Care. Feminist Considera- tions on Justice, Morality and Politics. London and New York: Routledge. ———. 1998b. »De vos, de leeuw en de nachtegaal. Over de rol van com- passie in de politiek«. V: van Dantzig, D., Nicolai, N., Samuels, A., Wolffers, I. (ur.). De wereld in therapie. Intieme processen en poli- tieke structuren,. Amsterdam: Van Gennep. ———. 1999a. »Naar een nieuwe definitie van zorg«. V: Wie zorgt in de 21e eeuw? Jaarboek emancipatie ‘99. Den Haag: Elsevier Bedrijfs- informatie. ———. 1999b. »Het combinatiescenario: kansen en bedreigingen voor de toekomst«. Nemesis 5:166–170. ———. 1999c. »Too good to be true? Feminist considerations about trust and social cohesion«. V: Focaal (34):207–222. Soule, E. 1998. »Trust and managerial responsibility«. Business Ethics Quarterly 8 (2):249–272. Staveren, I. van, Klamer, A. 1999. »Het prijskaartje van zorgelo- osheid«. V: Wie zorgt in de 21e eeuw? Jaarboek Emancipatie ‘99. Den Haag: Elsevier Bedrijfsinformatie. Tronto, J. C. 1993. Moral Boundaries. A Political Argument for an Ethic of Care. New York and London: Routledge. ———. 1995. Caring for Democracy: A Feminist Vision. Utrecht: Universiteit voor Humanistiek. ———. 1996. Democratic Caring, Caring for Democracy: Justice, Power and Inclusiveness. New York: Unpublished paper. ———. 1999. »Age-Segregated Housing As a Moral Problem: An Excercise in Rethinking Ethics«. V: Walker, M.U. (ur.). Mother Time. Women, Aging and Ethics. Lanham: Rowman & Littlefield. Walker, M. U. 1998. Moral Understandings. A Feminist Study in L ABIRINTI SKRBI 38 Ethics. Routledge: New York and London. ———. (ur.) 1999. Mother Time. Women, Aging, and Ethics. Rowman & Littlefield Publishers: Lanham. Werkgelegenheid, Ministerie van Sociale Zaken en. 1999. Op weg naar een nieuw evenwicht tussen arbeid en zorg. Den Haag. Westerveld, M. 1999. »Verzorging verzekerd«. Nemesis (5):177–183. Winter, M. de. 2000. Beter maatschappelijk opvoeden. Hoofdlijnen van een eigentijdse participatie-pedagogiek, Algemene Sociale Wetenschappen, Universiteit van Utrecht, Utrecht. Witteveen, W. 2000. De denkbeeldige staat. Voorstellingen van democ- ratische vernieuwing. Amsterdam: Amsterdam University Press. Young, I. M. 1997. Intersecting Voices: Dilemmas of Gender, Political Philosophy, and Policy. Princeton: Princeton University Press. P ROSTOR ZA SKRB. POMEN ETIKE SKRBI ZA SOCIALNO POLITIKO 39 SKRB V SOCIALNI POLITIKI – SKRB ZA KAJ? V ESNA L ESKOŠEK Uvod Slovenska socialna politika je v zadnjem desetletju doživela temeljne spremembe. Sprejela je koncept pluralnega blaginjskega sistema (Evers, Svetlik 1993). Koncept je dobro znan v socialni politiki in pomeni uvajanje raznih sektorjev – javnega, zasebnega, nevladnega in neformalnega, kar je znano tudi kot »welfare mix«. V Sloveniji so v izvajanje storitev poleg monopolnega javnega sektorja vključili še nevladnega, zasebnega in neformalnega, čeprav slednjega v naj- manjši meri. Pluralizacijo podpira vrsta ukrepov, ki so se začeli s sprejetjem Zakona o socialnem varstvu leta 1992, nadaljevali pa z rednimi javnimi razpisi za sofinanciranje socialnih programov, ki jih lahko pridobijo pluralni izvajalci. V zadnjih letih je nekaj nevladnih organizacij in zasebnikov pridobilo koncesijo ali pa petletno pogod- bo za izvajanje nekaterih storitev, denimo zatočišča za ženske žrtve nasilja, domovi za starejše, dnevni centri in stanovanjske skupine za ljudi s težavami v duševnem zdravju, nekaj programov za mladost- nike in še drugi servisi. Mreža programov s petletnimi pogodbami se širi hitreje kot koncesioniranje storitev. Vsi ti ukrepi imajo podla- go v prvem celostnem socialno političnem dokumentu na Sloven- skem, ki se imenuje Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (v nadaljevanju NVSP) in ga je leta 2000 sprejel parlament. V pričujočem članku ocenjujemo ta program, zanima pa nas, ali reflektira spremembe, ki se dogajajo na področju blaginjskih siste- mov v evropskem prostoru. Da bi to ugotovili, bomo uporabili kon- cept etike skrbi, ki ga razvija Selma Sevenhuijsen. Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 NVSP je osrednji socialnopolitični dokument, ki pokriva polje social- nih storitev za različne populacije. Pove, kako bo država ravnala z 41 otroki, mladimi, s starimi, telesno ali intelektualno oviranimi, z ženskami in/ali otroki, ki doživljajo nasilje, brezdomci in drugimi. Pove tudi, kateri so temeljni principi, ki jo bodo pri tem vodili in kakšne moralne norme bo upoštevala. Za NPSV so značilna tale izhodišča: •socialno varstvo temelji na socialni pravičnosti, solidarnosti ter načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik; •temeljno izhodišče je zagotavljanje dostojanstva in enakih možno- sti ter preprečevanje socialne izključenosti; • zagotavlja pogoje za dostojanstveno in čim bolj neodvisno življenje hendikepiranih in drugih oseb, ki ne morejo skrbeti same zase; • zagotavlja enake možnosti obema spoloma; •poudarja, da je treba omogočiti večjo izbiro med različnimi stori- tvami, postopno razviti sistem individualiziranega financiranja ter razviti mehanizme, ki bodo zagotavljali večji vpliv uporabnikov na načrtovanje in izvajanje storitev; •postopno bo potekalo preoblikovanje sprejemljivega dela (NPSV ne pove, kateri del je sprejemljiv) obstoječih institucionalnih oblik pomoči v druge, ljudem prijaznejše oblike, država pa bo skrbela tudi za čim bolj samostojne oblike življenja in za večji vpliv upora- bnikov storitev; •pravice je treba individualizirati in njihovo uveljavljanje prilagodi- ti potrebam posameznikov. Ključne vrednote NVSP so: socialna pravičnost, solidarnost, preprečevanje socialne izključenosti, enake možnosti in dostojanstvo, zagotavljanje enakih možnosti obema spoloma, deinstitucionalizaci- ja, enaka dostopnost in prosta izbira, vpliv uporabnikov storitev, neodvisno življenje, individualizacija pravic, spodbujanje samostoj- nega in neodvisnega življenja in sistem individualiziranega finan- ciranja. Vse te vrednote so med seboj povezane, izhajajo ena iz druge in so v soodvisnosti. Nanje se veže še nekaj izhodišč v NVSP: •ohranjanje osebne integritete in s tem povezana zaupnost podatkov; •sprejemanje različnosti, drugačnosti in s tem povezana politika antidiskriminatornosti, • zagotavljanje zasebnosti in intime; L ABIRINTI SKRBI 42 • aktivno reševanje stiske; • spoštovanje človeka, njegovih pravic in svoboščin; • vljudnost, partnerstvo, participacija; •pravočasnost intervencije, ki temelji na dejanski potrebi posame- znikov in ne na razpoložljivih storitvah; • informiranost. Tako napisan dokument daje dovolj možnosti za temeljite spre- membe slovenskih storitvenih organizacij in celotnega socialno- varstvenega sistema, ki je kljub spremembam v začetku devetde- setih let 20. stoletja ostal birokratiziran, tog in predvsem pokro- viteljski do koristnikov storitev. Vendar je razlogov za dvom o pri- pravljenosti ali zmožnosti državnih organov, da bodo te spremembe dejansko tudi realizirati, več kot dovolj. Za kriterij ocenjevanja vzemimo nekatere temeljne podmene koncepta etike skrbi. 1 Pouda- rimo še, da je bil izvedben dokument za program, ki naj bi trajal do leta 2005, sprejet šele sredi leta 2002, torej ko mu je »rok trajanja« že do polovice potekel. Osnovni pomeni koncepta etike skrbi Etika skrbi (Sevenhuijsen 2002) je nov konceptualni okvir za spre- membe socialnih politik in izhaja iz nekaj splošnih družbenih pro- cesov, ki jih zaznavamo v zadnjem desetletju v zahodnoevropskih državah. Prvi je relokacija politike, ki iz tradicionalno usmerjevalnih in nadzornih parlamentarnih institucij prehaja v roke raznih nadna- cionalnih ali nacionalnih skupin in organizacij, kakršne so sodišča, multinacionalke, raziskovalne ustanove in druge. Moč se umika iz parlamentarnih institucij, zaradi česar so potrebni demokratični procesi. Selma Sevenhuijsen se zlasti zavzema za aktivno drža- vljanstvo, ki temelji na sodelovanju med državo in državljani. Javna uprava mora temeljiti na vrednotah, kakršne so dostopnost, trans- parentnost in odzivnost, iz česar nastaja nova vrsta interaktivne poli- tike. Podobno je s skrbjo, ki se iz klasičnega zasebnega prostora družine, kjer je nosilka naloge ženska, prenaša na moške in v jav- nost. S staranjem prebivalstva pa se spreminja tudi zdravstvo, ki S KRB V SOCIALNI POLITIKI – SKRB ZA KAJ? 43 1 Opiram se na članek Selme Sevenhuijsen »Prostor za skrb. Pomen etike skrbi za social- no politiko, objavljen v tej knjigi«. vedno manj zdravi in vedno več neguje. Vse te spremembe zahteva- jo nove normativne okvire, ki bodo reflektirali vrednote skrbi, ki so se s premestitvijo iz zasebnega začele kazati tudi v javnem, kar ni preprost proces, ki bi se sprožil sam od sebe, temveč zahteva vrsto ukrepov in sprememb na sistemski in normativni ravni. Vrednote, o katerih govorimo, so skrbnost (prepoznavanje, da potreba obstaja), odgovornost (da ustrezno ukrepamo, ko prepoz- namo potrebo), kompetenca (da imajo skrbniki dovolj virov, da lahko skrb kar se da dobro izvajajo) in odzivnost (gre za interakcijo med prejemnikom in dajalcem skrbi, ki se kaže v medsebojnem spošto- vanju). Da bi to lahko dosegli, moramo skrb razumeti kot proces in kot prakso. Skrb vključuje skrb za druge, skrb zase in skrb za svet, v katerem živimo, pri tem pa je pomembno, da je to podprto s socialno politiko, ki mora prevzeti vrednote in hkrati prepoznati kompetence vseh ljudi. Vrednote se odražajo predvsem v prevze- manju odgovornosti in v zaupanju, ki ju zahteva odvisnost in ra- nljivost tistih, ki skrb potrebujejo ali prejemajo. Pri tem ne gre le za empatijo in sočutje, ki lahko vodita v etiko trpljenja, v katerem »objekt skrbi« nima besede. Težko je tudi videti svet skozi oči druge- ga, ker imamo različne položaje in različne življenjske zgodovine. Selma Sevenhuijsen izhaja iz misli ameriške filozofinje Iris Young in uvaja načelo asimetrične recipročnosti, ki temelji na prepričanju, da se nikoli ne moremo popolnoma vživeti v položaj drugega, vedno pa lahko prepoznamo enkratnost in neponovljivost posameznikov. Gre za medsebojno sprejemanje, razumevanje in spoštovanje razlik. Socialna politika mora ustvarjati prostore, v katerih je takšno razu- mevanje mogoče. Razumevanje in izvajanje NPCV Podmene etike skrbi so jasne in pomenijo predvsem premik od avto- kratskih ali avtoritarnih sistemov k horizontalnim, interaktivnim sistemom, ki zahtevajo aktivnost in participacijo. NPSV k takšnim premikom vsekakor lahko prispeva, saj je v njem dovolj prvin, ki so v skladu s tem konceptom. Načela socialne pravičnosti, enake do- stopnosti, zagotavljanja dostojanstva, deinstitucionalizacija, indivi- dualizacija kot prilagajanje konkretnim potrebam ljudi, ohranjanje osebne integritete, sprejemanje različnosti, drugačnosti, partner- stvo in participacija ter informiranost ponujajo dovolj temeljev za L ABIRINTI SKRBI 44 interpretacije skozi optiko etike skrbi. Vendar pa je, kot poudarja Selma Sevenhuijsen, etika skrbi predvsem proces in praksa; s tem opozarja na pomanjkljivosti socialnih politik kot črk na papirju, ki nikoli ne zaživijo v ustrezni praksi, če jih sistematično in projektno ne dopolnjuje vrsta normativnih in drugih ukrepov, katerih namen so ustrezne družbene spremembe. Takšna je tudi usoda našega na- cionalnega programa. Trditev pojasnjujem z naslednjimi razlagami. DEFINIRANJE RELEVANTNEGA SOGOVORNIKA Proces oblikovanja in sprejemanja dokumenta je pokazal, da država kot relevantno javnost še vedno razume uradne javne institucije (usta- novljene pred več desetletji), ki so bile v največji meri vključene v razprave o dokumentu pred sprejemom v parlamentu. Kot relevant- ne so definirane le tiste nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO), ki jih ustanavljajo in vodijo profesionalci. Nerelevantna javnost, ki svojih pripomb na dokument ni mogla uveljaviti, so bile uporabniške NVO in državljanke/ni nasploh. Države ni zanimal dokument, ki bi nastajal v dialogu, temveč dokument, ki bi Slovenijo uvrstil med države EU. Tak odnos je viden iz tega, da je bil načrt izvedbe narejen šele dve leti po sprejemu dokumenta v parlamentu in dve leti in pol pred iztekom obdobja, za katero velja. V vsem tem času je država omejila izvajanje dokumenta le na sofinanciranje različnih progra- mov iz skupin, ki so omenjene v programu kot prednostne. Proces sprejemanja NVSP torej ni bil dialoški in ni odprl prostora javnemu mnenju in razpravam. Razlogi za tako ravnanje so, da državi za dokument ni treba prevzeti pretirane odgovornosti, saj se sprejema v okviru parlamentarne politike, ki slabo nadzoruje uresničevanje in izvajanje, zato je takšno partnerstvo ustreznejše. Vlada in parla- ment delujeta še vedno v skladu s staro politično tradicijo, kar pome- ni, da je njuna vloga predvsem nadzorna in upravljalska in da sta slabo odzivna ali podporna. PREMESTITEV SKRBI Premestitev skrbi je naslednji konceptualni premik, ki ga je treba oceniti iz perspektive etike skrbi. Zelo težko bi govorili o premestitvi skrbi kot pomembnem konceptualnem premiku. NPSV sicer pokaže nekaj občutljivosti do razlik med spoloma in, na primer, omenja S KRB V SOCIALNI POLITIKI – SKRB ZA KAJ? 45 enake možnosti moških in žensk, vendar se ugotovitev ne kaže v sprejetih ukrepih. Dokument ne pove, kaj bo za večjo enakost treba storiti in spremeniti, niti kako enake možnosti med spoloma razume. Takšno stanje se kaže tudi v razpravah o kakovosti storitev. Zdi se namreč, da je kakovost neulovljiv koncept, ki bi ga sicer hoteli imeti, ne moremo pa ga definirati. O tem se veliko govori, ni pa mogoče po- staviti konkretnih kriterijev kakovosti. Tako je zato, ker o kakovosti mislimo v okviru klasičnih institucij, ki so od ljudi odtujene, in ki si merila izmišljajo same, ne da bi imeli pri tem kakšno besedo tisti, ki storitve uporabljajo. Seveda je tako o kakovosti skoraj nemogoče govoriti. Načela etike skrbi, kakršna sta pozornost ali odzivnost, se lahko udejanjajo le v dialogu med vsemi udeleženimi in zainteresi- ranimi. MESTO POSAMEZNIKA/CE V STORITVAH Takšno hierarhično razmerje do javnosti lahko vidimo iz tega, da država možnost za bolj kakovostne storitve vidi v uvajanju načela izbire kot tržnega načela in ne v povečanju vpliva, ki bi ga lahko enačili z aktivnim državljanstvom. Izbira namreč nič ne pomeni, če smo v okviru izbranega le pasivni prejemniki neke storitve in nanjo ne moremo vplivati, če v storitvi izgubimo nadzor nad lastnim življe- njem, če ne gre za participacijo in partnerstvo. Tak odnos se pozna tudi v razmerju do uporabniških organizacij, ki so najmanj kompe- tentne za ustvarjanje partnerstva in podrejene moči institucij, proti katerim se bojujejo. Čeprav je v programu del načrta usmerjen v deinstitucionalizacijo (institucije naj bi nadomestili skupnostni pro- grami) in večanje moči uporabnikov, v vsakdanji praksi ta princip popolnoma ignorirajo. Dosledno uporabljajo besedo uporabnik in ne več stranka ali klient, vendar je odnos do tega uporabnika popol- noma enak kakor prej, o čemer priča čedalje več pritožb na delo javnih socialnih služb, o čemer imamo podatke Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Društva socialnih delavk in delavcev in Socialne zbornice. Ilustrativno je tudi dogajanje ob sprejemanju invalidskega zakona, ki so ga pripravljali na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve; isto ministrstvo je pripravilo tudi NPSV. Invalidske organi- zacije, ki obvladujejo Fundacijo invalidskih in humanitarnih organi- L ABIRINTI SKRBI 46 zacij 2 , je svoj privilegirani položaj utrdilo tako, da so vplivale na vse- bino novega zakona. Edina funkcija zakona o invalidskih organi- zacijah je omejiti dostop do sredstev fundacije, ta pa so zelo velika, saj se prilivajo iz Loterije Slovenije. Nove invalidske organizacije se večinoma zavedajo pomena in namena zakona in zahtevajo spre- membe in celo ustavitev postopka za njegov sprejem, saj menijo, da je zakon popolnoma nepotreben, da obnavlja stara poimenovanja ljudi s kategorijami in s tem obnavlja tudi diskriminacijo ljudi z ovi- ranostmi. 3 Ker na celotno proceduro nastajanja in sprejemanja za- kona niso imeli nikakršnega vpliva, so morali uporabiti vsa mogoča pravna sredstva, da bi sprejem v parlamentu preprečili, zato so predlagali tudi referendum. Z zbiranjem podpisov niso uspeli in tako so izčrpali vse možnosti za svoje proteste. Ministrstvo je ves čas dogajanje le opazovalo ter po koncu pobud za referendum nadalje- valo tam, kjer je pred protesti nehalo. V parlamentarno proceduro namerava vložiti nespremenjeni zakon, ki bo koristil le eni skupini invalidskih organizacij (tistim, ki nadzorujejo fundacijo), drugim pa bo škodil (tistim, ki so izključene iz nadzora nad loterijskim denar- jem). S tem je ministrstvo ignoriralo skoraj vse konceptualne spre- membe, ki jih je samo zapisalo v NPSV. Uvajajo ponovno katego- riziranje, postavljajo ločnice med posameznimi kategorijami, pater- nalistično določajo, kdo lahko koga predstavlja z uvajanjem instituta reprezentativnih invalidskih organizacij. Najizraziteje pa se je poka- zalo, da novejše in šibkejše organizacije, ki nimajo družbene moči, ker ne obvladujejo kapitala, nimajo nikaršnih možnosti, da bi vpli- vale na politične odločitve. Tako se je podrl temelj za spremembe, ki bi omogočile novo socialno politiko – vključevalno, dialoško, odzivno, odgovorno, ki bi kot kompetentne sogovornike videla tudi tradi- cionalno izključene ljudi. Sklep Razlike med črko na papirju in vsakdanjo prakso so velike. Moralni nauk zgodbe je jasen – ne smemo verjeti besedam, temveč dejanjem. S KRB V SOCIALNI POLITIKI – SKRB ZA KAJ? 47 2 Fundacija je bila ustanovljena leta 1996 po privatizaciji loterije. 40 odstotkov loterijskega denarja se prelije v FIHO, ki financira razne invalidske organizacije. 3 Kategoriziranje ljudi omogoča institucionalizacijo, kar je eno od najpomembnejših izhodišč novih politik proti socialnemu izključevanju. Pokaže se namreč, da so državni uradniki spretni pri pisanju doku- mentov. Če jih že ne pišejo sami, si vsekakor zagotovijo takšne sodelavce, ki veljajo na svojih področjih za odlične strokovnjake/inje in jim pisanje ne dela preglavic. S priključevanjem EU so tudi evrop- ski dokumenti postali veliko bolj dostopni, zato ni težko napisati sodobnega programa, ki bi ga lahko uvrstili med dobre tudi po me- rilih, ki veljajo na zahodu. Vendar je dokument, ki ne povzroči družbenih sprememb, brez vsake vrednosti. Težko bi odgovorili na vprašanje, zakaj ne zaživi. Deloma lahko odgovornost pripišemo nesposobnosti državne birokracije, da bi aplicirala teoretske kon- cepte na vsakdanjo prakso. Razmišljati je namreč treba projektno, kar pomeni, da je treba dobro načrtovati, predvidevati posledice ukrepov, usklajevati in povezovati več sektorjev in predvsem ustre- zno upravljati in voditi. Drugi del odgovora pa moramo poiskati v razumevanju konceptov, ki jih program uvaja. Kaj pomeni kakovost in kaj socialna pravičnost, kako spodbujati solidarnost in kaj pomeni vpliv uporabnikov storitev? Kako zagotoviti participacijo in kaj pomeni človekovo dostojanstvo v kontekstu socialnih storitev? Kako zagotoviti enake možnosti spolov, če velja, da so ženske moškim že enakopravne? Za razčiščevanje je potreben dialog, ki bo vključil čim večji krog ljudi v razprave, ki se navsezadnje tičejo njih samih. Vendar nam hkrati primer invalidskih organizacij pokaže, da tak dialog ni mogoč, kar kaže predvsem na nepripravljenost politike za ustrezne spremembe. Tradicionalnost slovenske družbe se tako kaže tudi v tradicionalni distribuciji moči, ki ne vključuje civilno- družbenih subjektov, če pa jih že, morajo biti ustrezno kapitalsko podprti. Če naj skrb zares postane načelo socialne politike, potem je najprej treba postaviti pod vprašaj tradicionalne monopolne po- ložaje. Javni uslužbenci in uslužbenke morajo postati odgovorni za to, kako skrbijo za blaginjo in vključenost državljank in državljanov. Reference Culpitt, I. 1992. Welfare and Citizenship: Beyond the Crisis of the Welfare State. London: SAGE Publications. Evers, A., Svetlik, I. (ur.) 1993. Balancing Pluralism: New Welfare Mixes in Care for the Elderly. Aldershot: European Centre Vienna. L ABIRINTI SKRBI 48 Hughes, G. 1998. Imagining Welfare Futures. London: The Open University. Leskošek, V., Kavčič, B. 2000. Analiza izvajanja obstoječega sistema socialnih storitev. Podpora programa Phare RS: Izboljšave v siste- mu izvajanja družinskega in socialnega varstva. Durham: Mount- joy Research Centre. Leskošek, V., Imperl, F. 2001. Načrt izvedbe Nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005. Ljubljana, projektna naloga. Morris, J. 1991. Pride Against Prejudice. Transforming Attitudes to Disability. London: The Women’s Press. Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (NVSP). Uradni list RS, št. 31/7. 4. 2000. Rus, V. 1990. Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus. Williams, F. 1993. »Gender, ‘race’ and class in British Welfare policy«. V: Cochrane, A. (ur.). Comparing Welfare States: Britain in Inter- national Context. London: Sage Publications. Williams, F., Popay, J., Oakley, A. 1999. Welfare Research. A Critical Review. London: UCL Press. Wolfensberger, W. 1985. »Social Role Valorization: A new insight and a new term for normalization«. V: Australian Association for the Mentally Retarded Journal, 9/1. S KRB V SOCIALNI POLITIKI – SKRB ZA KAJ? 49 KAKO »SKRBNA« JE DRAVA? KONCEPTUALIZACIJA SKRBI V DRUINSKI POLITIKI V SLOVENIJI A LENKA Š VAB Uvod Na prvi pogled je družinska politika v Sloveniji zelo sodobna. Doku- ment, na katerem temelji – Resolucija o temeljih oblikovanja družin- ske politike v Republiki Sloveniji (1993) – vsebuje besednjak, ki ga tudi sicer najdemo v razpravah o družinskem življenju v pozni mo- dernosti. Značilno za ta besednjak je, da poudarja pluralnost dru- žinskih oblik; priznava raznolike družine kot subjekte družinske po- litike; upošteva, da družinska politika ne more temeljiti na družini, katere vzrorec je zasnovan enkrat za vselej; se zavzema za enake možnosti obeh spolov; si prizadeva za ustvarjanje razmer za bolj kakovostno usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti staršev ipd. A pri podrobnejši analizi se pokaže, da je vsaj toliko kot sodo- bnih usmeritev tudi ideoloških argumentacij ali pa celo samoumev- nih, pogosto implicitnih, podmen, ki dajejo prednost enemu samemu družinskemu modelu – moderni nuklearni družini. Oblikovalci dru- žinske politike jo navadno imenujejo kar »družina«. Kot, da bi bilo v današnjem času sploh mogoče govoriti o družini v edninski in kate- gorični obliki. »Družina« v družinski politiki predpostavlja spolno asimetrično delitev dela in briše različna družinska izkustva in ob- čutja, ki izhajajo iz raznovrstnih družinskih vlog. V pričujočem članku se lotevamo analize normativnih nastavkov družinske politike v Sloveniji, da bi pokazali prav na takšne kon- tradiktornosti te politike. Perspektiva, iz katere gledamo je perspe- ktiva etike skrbi, ki ima na tem mestu dvojni namen. S svojimi nazorskimi usmeritvami nam rabi kot leča, skozi katero gledamo na družinsko politiko, hkrati pa daje konceptualni okvir, s katerim ana- liziramo koncept skrbi v družinski politiki. Sliši se banalno, če reče- mo, da so družine socialni miljeji, v katerih potekajo vsakdanje 51 prakse skrbi, ki spletajo ljudi v medosebne odnose. Vendar pa se zdi, da to povsem samoumevno dejstvo še ni prodrlo v zavest oblikoval- cev družinske politike, ki skrb v družini razumejo omejeno, zgolj kot skrb za otroke in njihovo blaginjo. Uvodoma bomo na kratko predstavili perspektivo etike skrbi. Pri tem izhajamo iz misli, da je skrb osnovna življenjska dejavnost, nujni temelj vsakdanjega življenja. Družine oziroma zasebnost pa so eden od temeljnih socialnih lokusov izvajanja skrbi in navezovanja ter vzdrževanja odnosov, ki se s skrbjo spletajo. V optiki skrbi so ta ra- zmerja kontingentna in se spreminjajo ter so umeščena v družbeno- politične konfiguracije, saj na obliko in smer družinskega življenja vselej vplivajo pravne ureditve in politični okviri. Pri tem ne smemo prezreti dejstva, da se v družinskem življenju v zadnjih nekaj deset- letjih dogajajo pomembne spremembe, ki same po sebi zahtevajo re- fleksijo tudi iz vidika etike skrbi (refleksija delovanja praks skrbi, odnosov, intimnosti, sorodstvenih razmerij ipd.). Analiza konceptualnih nastavkov družinske politike, ki je osrednji segment pričujočega teksta, poteka v štirih vsebinskih sklopih. Vsa odpirajo po našem mnenju najbolj problematične konceptualne nas- tavke družinske politike in jih osvetljujejo predvsem iz perspektive etike skrbi. Prvo vprašanje je, ali je v družinskopolitičnih okvirih sploh mo- goče govoriti o družini kot subjektu družinske politike, še posebej, če na drugih mestih priznavamo pluralnost in spremenljivost družin- skega življenja. Drugič, spodbijamo deklarativni pluralizem družinskih oblik, ki se predvsem z definicijo družine obrne v svoje nasprotje. Tretjič, posebna pozornost je namenjena edini priznani obliki skrbi – skrbi za otroke. Družinska politika tu izhaja iz podmene o primarnosti družinske funkcije – skrbi za otroke. Tako usmerjenost problematiziramo z definicijo skrbi iz perspektive etike skrbi. V četrtem sklopu pa si v kontekstu razmišljanja o starajočih se družbah postavljamo vprašanja o konceptualizaciji skrbi za starejše v družinski politiki, o pripravljenosti države, da se sooči s tem tipi- čno poznomodernim fenomenom, in o tem, kako definirati razmer- ja med odgovornostjo države in odgovornostjo družin, ko gre za skrb za starejše. L ABIRINTI SKRBI 52 Etika skrbi kot perspektiva in metoda V pričujočem besedilu izhajamo iz perspektive etike skrbi, ki lahko uspešno pojasni številne aspekte družinskega življenja in tudi dru- žinske politike, ki jo tukaj analiziramo. Strinjamo se, da je skrb »bi- stveni aspekt človeškega bivanja, človeška dejavnost in nenehna praksa, ki implicira tudi moralna vprašanja in moralne vrednote« (Sevenhuijsen, Hoek 2000, 5). Čeprav ob skrbi najprej pomislimo na osebe, ki skrb potrebujejo (bolni, otroci, starejši, invalidi itn.) in s tem skrb samoumevno zreduciramo na enostranski odnos med osebo, ki skrbi, in osebo, ki je prejemnik skrbi – v takem odnosu vedno igra pasivno vlogo –, je skrb pravzaprav veliko več. Na najsplošnejši poj- movni ravni je skrb »dejavnost človeštva, ki vključuje vse tisto, kar delamo, da ohranjamo, nadaljujemo in popravljamo naš ‘svet’, da lahko v njem kar najbolje živimo. Ta svet vključuje naša telesa, nas in naše okolje, kar poskušamo preplesti v kompleksno mrežo, ki vzdržuje naše življenje« (Tronto 1993, 103). Prakse skrbi spletajo različne odnose in relacije, in imajo štiri glavne dimenzije (Tronto 1993), ki jim pripadajo določene moralne orientacije: »skrbeti za« zahteva pozornost za prepoznavanje potreb (drugih); »poskrbeti za« se navezuje na odgovornost, da prepoznamo potrebo, da za nekoga poskrbimo; »dajati skrb« odpira vprašanja kompetentnosti osebe, ki daje skrb nekomu; »prejemati skrb« pa se nanaša na odzivnost pre- jemnika skrbi in kaže na recipročen in medodvisen odnos med osebo, ki skrb nudi, in prejemnikom skrbi. Razlikovanje med »skrbeti za« ter »poskrbeti za« pomeni tudi razlikovanje med konkretnim delom, povezanim s skrbjo, in emotivnim pomenom odnosa med osebo, ki zagotavlja skrb, in prejemnikom skrbi. Skrb je torej kom- pleksen fenomen, ki vključuje tako aktivnosti kot občutke (čustva). Obe dimenziji se v praksi prekrivata in ju je težko ločiti (Sevenhuij- sen 1998, 83; Morgan 1996, 98). Ta pristop pojasnjuje, da skrbi ne bi smeli imeti za enostransko dejavnost med dejavno osebo, ki daje skrb, in odvisno, pasivno osebo, ki je deležna skrbi, temveč da skrb vzpostavlja kompleksne mreže prepletenih odnosov medosebne odvisnosti. Prav tako nima smisla postavljati ostre ločnice med tistimi, ki dajejo skrb, in tistimi, ki so je deležni. Če pogledamo pobliže, vidimo, da vsi dajemo skrb in smo je deležni, zlasti v vsakdanjih praksah družinskega življenja. K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 53 DRUžINA IN SKRB Skrb – tako prakse skrbi kot procesi in odnosi, ki se spletajo – je bistveni pogoj za funkcioniranje družine v vsakdanjem življenju. Odnos med obema pojmoma – skrbjo in družino – lahko analizi- ramo na različnih ravneh. Lahko proučujemo vzorce skrbi, se spra- šujemo, kako dejansko poteka skrb, kdo izvaja večji del skrbi, za koga skrbi in kakšne vrste je ta skrb. Druga raven bi bila analiza »vrednot in norm, ki zadevajo osrednjost družine v družbi na eni strani in na drugi strani to, kaj naj bi bilo pravilno ali naravno izpol- njevanje odgovornosti skrbi v ožji družini« (Morgan 1996, 99–100). Pri tem se lahko osredotočimo na ideološko konstrukcijo jedrne družine in tistih vlog, ki naj bi bile v njej ključne pri izvajanju skrbstvenih odgovornosti (ibidem). Izvajanje skrbi je glede na spolno in starostno strukturiranost družine tudi bistveno spolno in starostno določeno. Družinsko delo razumemo v najširšem pomenu kot vrsto dejavnosti, potrebnih za vsakdanje funkcioniranje družine oziroma njenih članov: gospodinj- sko delo, skrb za otroke, finančno-administrativna dela, tehnična (p)opravila, sorodstveno delo, odnosno delo (Švab 2001, 144). Ta defi- nicija je zelo podobna definiciji skrbi, kot jo predlaga Tronto (1993), kar ni naključje, saj se v vsaki obliki družinskega dela kaže tudi skrb (za druge in zase). Na neki način je skrb ontološka osnova družin- skega življenja. Vendar pa pri skrbi ne gre le za to, da opravimo določeno delo skrbi, temveč gre tudi za (spolno) identiteto. »To, da od nas pričaku- jejo, da bomo opravljali določene vrste dejavnosti, pomeni, da razvi- jemo določeno spolno determinirano identiteto. To, da razvijemo določeno spolno determinirano identiteto, pomeni, da pričakujemo, da bomo opravljali določene vrste nalog in da bomo to opravljali prostovoljno in samoumevno. Skrbstvene naloge in čustveno delo niso zgolj kateri koli niz nalog, temveč niz nalog, ki je bistven za vzpostavljanje spolne identitete in spolne razlike« (Morgan 1996, 101). Vendar pa to ne pomeni, da dejavnosti skrbi (po splošnem mne- nju) izvajajo samo ženske. »Pomeni to, da spolno zaznamovana poj- movanja oblikujejo pomen, ki ga pripisujemo vključevanju moških v te naloge, ter vrste in količina podpore, ki jih dobijo od drugih, da bi izpolnili te dolžnosti« (Morgan 1996, 102). Poleg tega ne opravljajo L ABIRINTI SKRBI 54 vse ženske dejavnosti skrbi in ne vse v isti meri. Spolno določeno naravo skrbi prečijo še druge družbene razsežnosti (ibidem). Tak pogled na razmerje med skrbjo in družino nam pomaga, da razumemo konstrukcijo posamičnega takega razmerja v konkretni družinski politiki, in opozarja na hierarhične razsežnosti družinskih razmerij, odnosov, vlog. Na mnogih nivojih družbenega življenja še vedno prevladuje sicer vedno bolj implicitno favoriziranje nuklear- nega družinskega modela, v katerem je skrb (skozi družinsko delo in skupaj z njim) samoumevno dodeljena ženskam in naturalizirana s povezavo z reprodukcijo – nosečnostjo, rojevanjem in skrbjo za otroke. Domet perspektive etike skrbi v tem kontekstu vidimo v dveh smereh. Na eni strani je uporabna za razkrivanje kompleksnih raz- sežnosti fenomena skrbi (praks, procesov, odnosov) znotraj družin- skega življenja, hkrati pa je kritika ideoloških podmen o (tradicional- ni – domnevno harmonični in monolitni) družini. ETIKA SKRBI IN ANALIZA JAVNIH POLITIK Etika skrbi ni uporabna samo kot teoretski prijem v filozofskih, soci- oloških in drugih razpravah o skrbi, odgovornosti, pravičnosti, državljanstvu itn., ampak je tudi povsem aplikativna. Uporabna je, na primer, za analizo različnih javnih politik – odpira razna vpraša- nja, problematizira razne aspekte javnih politik in omogoča obliko- vanje konkretnih predlogov za spremembe politik. »V kontekstu družinskih politik lahko, na primer, odpira vprašanje, ali družbena organizacija družinske skrbi upošteva različne dimenzije in vre- dnote skrbi«, in podobno, »kako lahko podpiramo družine s širšimi mrežami socialne skrbi, da bi bile razne razsežnosti vključene v pro- ces skrbi kot celote« (Sevenhuijsen, Hoek 2000, 5). Tukaj se bomo ukvarjali predvsem s prvim vprašanjem. V analizi konkretne družinske politike izhajamo iz načel t. i. meto- de Trace, ki jo je razvila Selma Sevenhuijsen. 1 Gre za metodo, ki omogoča analizo normativnih okvirov politik, evalvacijo »policy« be- sedil in za oblikovanje predlogov novih politik. Etika skrbi nam tukaj pomaga kot orodje za analizo. Po eni strani je leča, skozi katero pre- poznavamo določen normativni okvir in probleme znotraj njega, K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 55 1 Povzeto iz gradiva, pripravljenega za delavnico »Državljanstvo in etika skrbi«, ki jo je Selma Sevenhuijsen imela na Mirovnem inštitutu maja 2002. hkrati pa je tudi standard, po katerem presojamo nek normativni okvir. Pri tem izhajamo iz ugotovitve, da tradicionalni normativni okviri skrbi niso več zadovoljivi. Skrb je v različnih politikah hkrati prisotna in odsotna. Prisotnost se kaže v tem, da je priznavanje skrbi kot pomembne človeške dejavnosti vse večje, hkrati pa je odsotna predvsem tako, da ji paradigme vladajoče politike skrbi namenjajo le malo prostora – ne najdemo je v moralnem besednjaku. Potem so tukaj še številne ovire, na primer, da skrb pogosto še zmeraj razume- mo skozi spolno determinirano podobo človeške narave, kot nara- vno žensko delo in odgovornost in zato kot samoumevno. Poleg tega skrb, kadar jo povezujemo z odvisnostjo, zlahka vidimo kot obliko nadzora. Avtonomija in neodvisnost sta tu pozitivni normi, medtem ko zlahka spregledamo vsakdanjo (medosebno) odvisnost, ki je klju- čna pri praksah skrbi. Metoda Trace izhaja tudi iz ugotovitve, da je za »policy« besedila, kakršno je konkretno tudi analizirana Resolucija o temeljih obliko- vanja družinske politike v Republiki Sloveniji, značilno zanikanje normativnosti (ki je povezano s fiktivno predstavo o nevtralni drža- vi) in prikrivanje – moralni pojmi in argumenti so skriti med vrsti- cami, zaviti v empirično argumentacijo, so nevidni zaradi norma- tivnih trditev, ki so vzete kot samoumevne, veliko je protislovij in ne- doslednosti, pogosti so kompromisi. Te ugotovitve bomo preverjali tudi v pričujoči analizi. 2 Zdi se, da lahko že na začetku rečemo, da je iz vidika perspektive etike skrbi družinska politika v Sloveniji, podobno kot drugod po Evropi, po- manjkljiva v tem, da temelji na reduciranem pojmovaju skrbi, odso- tnosti priznavanja kompleksnosti praks skrbi in procesov ter na vrsti ideoloških podmen o tradicionalni (harmonični) družini, spolni delitvi dela in družinskih vlogah. Normativni okvir druinske politike Predmet analize je, kot že rečeno, temeljni dokument družinske poli- tike v Sloveniji – Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Sloveniji (odslej Resolucija), ki je bila sprejeta leta 1993 (Ur. l. št. 40 – 17. VII. 1993). Ta dokument opredeljuje usmeritve dru- žinske politike ter določa njene cilje in ukrepe. Zanimale nas bodo L ABIRINTI SKRBI 56 2 Ta sicer ni narejena po konkretnih korakih metode Trace, upošteva pa njena načela. izhodiščne usmeritve, opredelitev družinske politike (vključno z opredelitvijo njenega subjekta – družine) ter temeljna načela, cilji in ukrepi družinske politike. Skozi perspektivo etike skrbi bomo po- kazali na temeljne pomanjkljivosti in problemske točke dokumenta pri definiranju skrbi in z njo povezanih konceptih ter sproti predla- gali možne spremembe. Pojdimo po vrsti in poglejmo, kakšni so kon- ceptualni nastavki družinske politike v Sloveniji v tem temeljnem dokumentu. Resolucija uvodoma poudarja pomen mednarodnih dokumentov, povezanih z družino, med drugim Splošno deklaracijo o človekovih pravicah ter Konvencijo o otrokovih pravicah, in omenja, da je Slove- nija kot država podpisnica zavezana sprejeti vse ustrezne ukrepe, s katerimi bo staršem ali drugim, ki so odgovorni za otroka, poma- gala uveljavljati njegove pravice in, če je potrebno, zagotovila mate- rialno pomoč ter druge programe pomoči, zlasti razvoj ustanov, zavodov in služb za varstvo otrok. Tudi v Evropski socialni listini in v Priporočilu parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1074 sta poudarjena pomen družine in zahteva po udejanjanju raznih ukre- pov, ki naj bi zagotavljali pogoje za nastanek in poln razvoj družine oziroma po oblikovanju in vzpostavitvi splošne in koordinirane dru- žinske politike. Tudi Ustava RS v 53. členu določa, da »država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere«. Resolucija tudi že takoj na začetku pove, da socialna politika v pri- hodnje ne bo mogla več temeljiti na polni zaposlenosti oz. statusu re- gularne zaposlitve, prav tako pa tudi ne na družini, katere vzorec je zasnovan enkrat za vselej. Tako Resolucija poudarja, da bi morala v novem modelu socialne politike socialna varnost človeka temeljiti na statusu državljanstva in še dodatno na zaposlitvenem statusu. Model pa bi moral upoštevati tudi pluralnost družinskih oblik, posame- znikovih potreb ter svobodo izbire med različnimi možnostmi. Resolucija v posebnem poglavju jasno opredeljuje tako družinsko politiko kot njen subjekt – družino. Pojem družinska politika pa konkretno pomeni celoto socialnih, ekonomskih, pravnih, pedago- ških, zdravstvenih, fiskalnih in drugih ukrepov, ki jih neki politično- administrativni sistem izvaja, da bi posredno ali neposredno vplival na življenjske pogoje družin oziroma njenih članov, na njihov nas- tanek in razvoj. Resolucija poudarja tudi povezanost družinske poli- K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 57 tike z drugimi politikami, npr. socialno, kulturno, ekonomsko, urba- nistično, ekološko, pri katerih je družina posredni subjekt posame- znih ukrepov. Resolucija definira družino kot življenjsko skupnost staršev in otrok. Družina je primarni socialni prostor, ki daje optimalne mo- žnosti za emocionalni in socialni razvoj otrok, obenem pa je odgo- vorna za njihovo blaginjo. Družina ima pomembno vlogo pri ohra- njanju kohezije družbe in kot pomembna proizvodna in potrošniška enota vpliva tudi na gospodarski razvoj družbe. Resolucija kot družino dodatno upošteva tudi »vse življenjske skupnosti otrok in odraslih oseb«, ki trajno skrbijo zanje: stari starši in vnuki, rejniki in rejenci, skrbniki in otroci pod skrbništvom. Subjekt družinske poli- tike pa so tudi »pari oz. žene, ki pričakujejo otroke«. Splošne temeljne vrednote, na katerih naj bi temeljila družinska politika, so (socialna) varnost, svoboda, solidarnost, blaginja in ena- kost. Pri tem velja poudariti, da daje Resolucija prednost varnosti kot osnovnemu stabilizatorju socialnega položaja slehernega drža- vljana, ob hkratnem vzpostavljanju ravnovesja s svobodo kot drugo temeljno vrednostno orientacijo. Pri tem gre za oblikovanje takih oblik programov in ukrepov, ki povečujejo svobodo posameznika, vendar pri tem ne ogrožajo njegove varnosti. Ob tem pa Resolucija še poudarja, da varnosti ni mogoče zagotoviti, če družba ne zago- tavlja določene stopnje solidarnosti. Pri tem mora biti skrb za kako- vost življenja oziroma blaginjo vseh ljudi vsaj dolgoročen cilj vsake razvojno naravnane družbe. Iz tega vrednotnega okvira izhajajo tudi v Resoluciji opredeljena načela družinske politike: 1. usmerjenost k vsem družinam – vključevanje celotne populacije; 2. upoštevanje pluralnosti družinskih oblik in različnih potreb, ki iz- hajajo iz tega; 3. spoštovanje avtonomnosti družin in družinskih članov; 4. zaščita otrokovih pravic v družini in družbi; dajanje prednosti ka- kovosti življenja otroka; 5. promoviranje enakih možnosti obeh spolov; 6. vzpostavljanje raznolikih oblik storitev in omogočanje, da družine izbirajo med različnimi možnostmi; 7. delni prispevek družbe k stroškom za vzdrževanje otrok; 8. dodatno varstvo družin v specifičnih situacijah in stanjih; 9. celostni, integralni pristop. L ABIRINTI SKRBI 58 Cilji družinske politike pa so: 1.preseganje dosedanje naravnanosti na družino s predšolskim otrokom – postopoma na vse družine; 2. prednost univerzalnim programom; 3. pravna in dejanska izenačitev vseh družinskih oblik; 4. prednostno razvijanje programom, ki bodo krepili avtonomnost družine (subsidiarni programi) in ji ne bodo odvzemali njenih funkcij oz. jo postavljali v preveliko odvisnost od družbenih služb; 5. pluralizacija storitev (kombinacija javnega, zasebnega, neformal- nega in volonterskega sektorja); 6. vzpostavitev posebnega varuha otrokovih pravic; 7. zagotovitev neposredne zaščite otroka v primerih, ko je njegov razvoj ogrožen zaradi neugodnih družinskih pogojev ter omogo- čanje otroku dostop do posameznih družbenih dobrin, v primeru da obstajajo v družini ovire za njihovo doseganje; 8.ustvarjanje pogojev za kvalitetnejše usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti staršev (matere in očeta) in spodbujanje k enaki odgovornosti obeh staršev; 9.omiliti prenašanje stroškov za vzdrževanje otrok na družino z razširitvijo mehanizmov za delno kompenzacijo teh stroškov s strani države. V nadaljevanju bomo pokazali na nekatere probleme v sedaj velja- vni Resoluciji oziroma na probleme družinske politike v Sloveniji, ki izhaja iz nje. Konceptualna analiza druinske politike Konceptualno gledano je družinska politika v Sloveniji problemati- čna v dveh temeljnih točkah: prvič, kot subjekt politike definira dru- žino (in ne posameznike in posameznice – uporabnike in uporab- nice), in drugič, družinski pluralizem, ki ga oblikovalci družinske politike razumejo kot priznavanje različnih družinskih oblik kot sub- jektov politike, je v resnici izključujoč in nikakor ne zajema vseh načinov in oblik družinskega življenja. Obe točki prihajata v prece- jšnja konceptualna nasprotja, saj po eni strani (konsistentno v ednin- ski obliki) kot subjekt določata družino (in ne njene člane z različni- mi vlogami, izkušnjami in doživljanji), po drugi pa na več mestih eksplicitno priznavata raznoličnost družinskih oblik. Tako imamo K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 59 opravka s situacijo, v kateri družinska politika priznava različne družinske oblike, hkrati pa z monolitno konceptualizacijo družine briše raznolične družinske izkušnje v družini. Problematičnost izhodiščnih konceptov se tako zrcali tudi v konkretnih primerih. Razen s kritiko konceptualnih nastavkov, se bomo na tem mestu ukvarjali še z dvema večjima konkretnima pro- blemoma: z vprašanjem skrbi za otroke (še posebej v odnosu do kon- cepta etike skrbi oz. celovitega obravnavanja praks skrbi ter pro- cesov in odnosov, ki se z njimi vzpostavljajo); in z vprašanjem skrbi za starejše, ki postaja v starajočih se zahodnih družbah (vključno s Slovenijo) vedno hujši sistemski problem, ko gre za dodeljevanje odgovornosti za skrb za starejše (tako v finančnem smislu kot v smislu zagotavljanja mrež storitev) in ki mu, po našem mnenju, država (še) ni namenila prave problematizacije in obravnave (vsaj ne v okviru družinske politike). DRUžINA KOT SUBJEKT DRUžINSKE POLITIKE Družinska politika v Sloveniji torej že v izhodišču definira kot sub- jekt družino. Takšna konceptualizacija je po našem mnenju proble- matična predvsem zato, ker briše raznolične izkušnje družinskega življenja, raznovrstne potrebe, vloge, doživljanja posameznikov in posameznic v družini. Resolucija vseskozi nagovarja družino, ne pa njenih članov in članic oz. posameznikov in posameznic v družini, iz česar lahko razberemo tudi strateško pomembnost, ki jo država pripisuje družini kot domnevno skladni skupnosti. S tem konstruira konkretni družinski model kot normativni standard družinskega življenja. Problematično je že to, da družinska politika definira kot subjekt družino, a tudi če bi kot subjekte definirala posameznike ali družin- ske člane, bi to pustilo nekaj odprtih vprašanj. V tem kontekstu je pomembno premisliti vprašanje individualizacije. Sociologi pogosto razlikujejo individualizem (povezan z modernizacijo) in skupnost (povezana s tradicijo). Kot najpomembnejši modernizirajoči trend v zahodni socialni politiki vidijo zagotavljanje neodvisnosti in individu- alnih pravic. Z vidika družinske politike bi to pomenilo, da bi mora- li namesto družine kot subjekte oblikovanja politike priznavati posa- meznike. Iz perspektive etike skrbi pa je problem tega prijema v normi neodvisnosti. Ena izmed nevarnosti v diskurzu o individuali- L ABIRINTI SKRBI 60 zaciji je, da je skrb priznana le v razmerju z »resnično odvisnimi lju- dmi«, vsi drugi ljudje pa menda ne potrebujejo skrbi (Sevenhuijsen, Hoek 2000, 5). Protiargument etike skrbi je, da zavrne nasprotje med odvisnostjo in neodvisnostjo in namesto tega zavzame odnosnostno perspektivo. Izhodišče je, da skrb konstruira razmerja med posame- zniki v tem smislu, da bi moral nasprotje med posameznikom in dru- žbo nadomestiti pojem medosebne odvisnosti. Če presežemo politično pojmovanje skrbi v njeni reducirani obliki – se pravi kot skrb za resnično odvisne ljudi, lahko rešimo tudi dile- mo, ali naj bo temeljna enota družinskih politik družina ali posa- mezniki. To bi pomenilo, da bi morali politični dokumenti, kakršen je Resolucija, vpeljati fleksibilno konceptualizacijo družine kot institu- cije in skupnosti posameznikov z različnimi družinskimi vlogami, iz- kušnjami in doživljanji. Priznati bi morali, da skrb ne vključuje le skrbi za otroke, temveč vzpostavlja tudi druge vertikalne odnose med družinskimi člani in pa tudi horizontalne odnose med odrasli- mi. V tej perspektivi bi individualizacija pravic ostala sicer pomem- bna, vendar bi bila umeščena v odnosnostni pogled na človeško ži- vljenje, katerega temeljna postavka je medosebna odvisnost. IZKLJUČEVALNI PLURALIZEM Proces družinske pluralizacije, ki zajema raznovrstnost družinskih oblik in načinov družinskega življenja in je opazen že nekaj deset- letij, nas postavlja pred dilemo, kako definirati predmet obravnave, družino/e: bodisi v kontekstu oblikovanja socialnih in družinskih politik bodisi znotraj znanstvenih okvirov (npr. v družbenih teorijah družine). S tem problemom se srečujejo vsi strokovnjaki, ki se na različnih področjih ukvarjajo z družinami. V Resoluciji je na več me- stih namreč eksplicitno poudarjena pomembnost vključevanja vseh družinskih oblik v cilje in ukrepe družinske politike, s čimer se pre- sega tiste usmeritve, ki družinsko pluralizacijo vidijo kot odstopanje od družbeno zaželjenega in idealiziranega modela nuklearne dru- žine. Že uvodoma je posredno poudarjeno, da je treba oblikovati takšen model politike, ki bo vključeval čim širši krog ljudi. Eksplici- no pa Resolucija kot glavni načeli družinske politike omenja usme- rjenost k vsem družinam (vključevanje celotne populacije) ter upošte- vanje pluralnosti družinskih oblik in različnih potreb, ki izhajajo iz tega. Pri tem je seveda vprašanje, kaj naj bi take formulacije dejan- K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 61 sko pomenile in kako se udejanjajo v politiki, kakšna je torej real- izacija zapisanih načel. Tako pri prvem kot pri drugem načelu je odgovor odvisen od same definicije družine. Družinska politika je sicer lahko usmerjena k vsem družinam, vprašanje pa je, kaj oz. kdo se sploh kvalificira kot družina. Kljub načelni izhodiščni odprtosti družinske politike za raznolične družinske oblike ostaja definicija omejujoča. S tem ne mislimo samo na to, da je omejena na življenjske skupnosti, ki jih primarno ozna- čujejo skrbstvena (in sorodniška) razmerja med odraslimi in otroci in da ta razmerja opredeljuje kot konstitutivna za družino, ampak na dejstvo, da je izključujoča s tem, ko ta razmerja taksativno našte- va in dodeljuje status družine le določenim družinskim organizaci- jam. Tako, na primer, izključuje istospolne družine, ki izpadejo iz družinske politike že v samem izhodišču in torej za oblikovalce družinske politike sploh ne obstajajo. Istospolne družine tudi sicer niso subjekt družinskega prava v Sloveniji. 3 Posledično ostajajo brez vsake pravne zaščite. To tudi pomeni, da konkretni cilj družinske politike – pravna in dejanska izenačitev vseh družinskih oblik – de- jansko obvisi v zraku, saj se v osnovi izključuje z definicijo družine. Situacija, s katero lahko opišemo družinsko politiko v Sloveniji, je to- rej neke vrste izključevalni pluralizem. Izključevanje nekaterih družinskih oblik in omejevanje definicije družine torej ni problematično samo zato, ker daje prednost dolo- čenemu družinskemu tipu, ampak zato, ker nekatere dejansko iz- ključuje že s tem, da jih niti ne misli. Tu seveda ne gre zgolj za vprašanje priznavanja in dejanske pravne izenačitve vseh družin- skih oblik. Gre predvsem za to, da določene družinske skupnosti (na primer istospolne družine) v tej družbi nujno potrebujejo posebno pravno zaščito in obravnavo, do katere pa zato, ker so iz definicije izključene, niso niti upravičene. JE SPLOH ŠE MOGOČE DEFINIRATI DRUžINO? Ta precej neposrečena in izključujoča konceptualizacija družine kot subjekta družinske politike, ki daje vtis, da na vsak način hoče biti demokratična oz. pluralna, a vendarle implicitno favorizira model L ABIRINTI SKRBI 62 3 Dober primer je to, da Slovenija sploh nima zakona o registraciji homoseksualnih part- nerstev in je daleč od tega, da bi priznavala in enakovredno obravnavala homoseksu- alne družine kot enega izmed načinov družinskega življenja. nuklearne heteroseksualne družine kot družbeno zaželene, nas po- stavlja pred pomembno konceptualno vprašanje, ali je družino pri vseh teh pluralizacijskih procesih sploh še mogoče zvesti na skupni imenovalec, po katerem bi oblikovali ne le smernice družinske poli- tike, ampak tudi konretne cilje in ukrepe, ki bi imeli tudi konkretne učinke na družinsko življenje? V okviru družbenih teorij družine se je oblikovalo več konceptual- nih rešitev tega problema. V teh rešitvah gre največkrat za širjenje definicije družine v smer njene univerzalizacije. Namen je zajeti čim- več različnih družinskih oblik. Tak poskus vidimo tudi pri družinski politiki v Sloveniji. Problem takšnega pristopa, ki se bolj ali manj usmerja le v družinske forme oz. v tipologizacijo družin, je v tem, da postaja definicija s širjenjem vedno bolj nedoločna, v primeru kon- kretne družinske politike pa se lahko pokaže kot neučinkovita. Hkrati pa niti ne zadene bistva fenomena družinske pluralizacije. Ta se namreč ne nanaša le na družinske forme, ampak predvsem na načine družinskega življenja. Neka družinska forma lahko namreč zajema zelo raznolične načine družinskega življenja: nuklearna dru- žina je tako lahko reorganizirana, istospolna itn. Da bi konceptualno zajeli te spremembe, je treba najprej preseči same meje družinskega. Moderna družina je bila vedno razumljena skozi svojo nuklearnost in neolokalnost. Prvo pomeni postavljanje ostrih meja med družino in okoljem ter predpostavlja zaprtost družinskega sistema s točno določenimi oz. dodeljenimi funkcijami, drugo pa predvsem ločenost od sorodstvenih in prijateljskih zvez in osredotočenost na notranje družinske relacije. Na ravni vsakdanje- ga življenja – eksperimentov in praks – poznomoderne družine podi- rajo normativne in ideološke predstave o nuklearni družini in vedno bolj funkcionirajo v smeri preseganja družinskih meja, zajemajo zelo raznolične prekdružinske relacije, ki so bodisi medsorodniške bodisi prijateljske relacije različnih oblik. Nove ureditve lahko imenujemo »izbirne družine«, starševanje med gospodinjstvi, eno- starševske družine, socialne oz. krušne družine (Silva, Smart 1999, 10), »parastarševanje« 4 (Arendell 1997, 83) itd. Tako razumevanje omogoča tudi drugačno razumevanje odvijajočih se praks skrbi, ki K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 63 4 Neformalna ureditev, v kateri prijatelj oz. prijateljica ali družina pomaga družini, s katero ni v sorodu, tako materialno kot čustveno, za določeno ali nedoločeno obdobje. Ocenjujejo, da je parastarševanje nastalo zaradi vse večjega števila enostarševskih družin, pogosto pa je predvsem pri družinah z nizkimi dohodki. niso bile nikoli omejene ali pogojene z nuklearnostjo družine ali nje- nimi mejami, temveč so segale onstran tega. To postaja v družbenim razmerah pozne modernosti vse bolj poudarjeno in očitno. Med družbenimi teoretiki so uvedli spremembe v pojmovanju dru- žine; ta namesto formalnih in objektivnih krvnih ali zakonskih vezi zdaj pudarja subjektivni pomen intimnih povezav (Silva, Smart 1999, 7). Eno od pomembnih konceptualnih rešitev, ki nadomešča pomanj- kljivosti definicije družine kot nuklearne, neolokalne in statične enote, ponuja angleški sociolog Morgan (1996; 1999), ki si je prizade- val postaviti nove temelje za proučevanje družin in tako oblikoval koncept družinskih praks. S takim razumevanjem modernega družinskega življenja (1996) poskuša poudariti predvsem tiste značilnosti družin, ki jih koncept družine tradicionalno ne zajema – spremenljivost, fluidnost, tudi nedoločnost. Zanj družina ni »stvar«, temveč niz dejavnosti. Pomembna razsežnost družinskih praks je občutek aktivne (»delujoče« družine), namesto pasivne ali statične družine (Morgan 1999, 17). Poudarek je torej na dejavnostih, ki spremljajo družino. Temu bi v kontekstu skrbi ustrezal premik po- udarka s posameznikov in njihovih vlog (kot tistih, ki dajejo skrb, in tistih, ki so deležni skrbi) na dejavnost – izvajanje skrbi – in spleta- nje razmerij z izvajanjem skrbi. S tem bi tudi priznali, da so ljudje, ki konstituirajo družino, njeni akterji (tisti, ki družino »ustvarjajo«) in ne le pasivni posamezniki, ki živijo v obstoječih, vnaprej danih dru- žinskih strukturah. Najpomembneje pa je, da pojem družinskih praks priznava pogled na družinsko življenje skozi veliko različnih leč in iz različnih perspektiv, ker so družinske prakse vselej tudi spolno, razredno, starostno ali kako drugače določene (Morgan 1999, 13). Tako se družinske prakse vselej prekrivajo z drugimi družbenimi razsežnostmi in institucijami. Podobno razmišljata Gubrium in Holstein, ki v kritiki sociološke teze o samovzdrževanju institucij na primeru družine pokažeta, da posamezniki in posameznice producirajo in vzdržujejo družbeni red skozi konstitutivne interakcijske prakse, ki povezujejo principe in izkustvo in so osnova tudi v kreiranju družinskih pomenov in real- nosti. Družinske realnosti so tako interakcijsko ustvarjene in dru- žina tako ni vnaprej dana družbena entiteta, na katero bi vplivali le zunanji dejavniki, ampak tudi in predvsem entiteta, ki jo posamezni- ki nenehno soustvarjajo (Holstein, Gubrium 1994, 233). L ABIRINTI SKRBI 64 Možna konceptualna rešitev je tudi uporaba koncepta družin- skega življenja (Bernardes 1997; Švab 2001), ki je prav tako poskus preseganja statičnosti koncepta družine kot analitične kategorije, ki implicira zgolj enodimenzionalno pojmovanje družine kot institucije v pomenih statičnosti, strukturiranosti in stabilnosti. Koncept dru- žinskega življenja na drugi strani implicira večjo kompleksnost družinskih relacij, predvsem pa poudarja odnosnost, dinamičnost, nestabilnost, spremenljivost (Švab 2001, 44–45). Družina namreč ni zgolj socialna institucija, ampak predvsem tudi skupnost, v kateri se prepletajo raznoliki procesi, prakse, odnosi, ki, kot rečeno, tudi pre- segajo meje družinskega. V to perspektivo so zajete tudi prakse skrbi in odnosi, ki se v njih spletajo in prav tako niso omejeni na notranje družinske miljeje. Razlog za monolitno razumevanje družine v slovenski družinski politiki in zanikanje notranjih družinskih diferenciacij je verjetno v tem, da naša družinska politika ne upošteva značilnosti družin- skega življenja v pozni modernosti. Pravzaprav Resolucija raznolič- ne vzorce družinskega življenja priznava le na formalni in deklara- tivni ravni. Njena širša konceptualna orientiranost ni prilagojena družinskemu življenju v pozni modernosti, zato konceptualna ori- entacija družinske politike ostaja tipično moderna, omejena na insti- tucionalne značilnosti moderne družine, ki poudarja moderno delitev družinskih vlog, temelječo na spolni delitvi dela. Etika skrbi pa je prav perspektiva, ki lahko ponudi rešitev za problem uporabe zastarelega pojmovnega okvira v situaciji raznoličnega družinskega življenja. Namesto, da gledamo, »kakšne so« družine, bi morali gle- dati s stališča, »kaj delajo«. »To bi lahko bilo izhodišče novih socialnih politik in ukrepov. Tako bi lahko dodatke, davke in pokojnine namesto z zakonskim stanom povezovali s praksami skrbi« (Silva, Smart 1999, 11). Kakor predlagata avtorici, bi to pomenilo, da bi nadomestili statične kategorije samozadostnega delavca; tistega, ki skrbi zanj in je odvisen od njega; in tistega, ki je odvisen od skrbi drugih, ker je en človek v svojem življenju lahko vse to (ibidem). SKRB ZA OTROKE KOT PRIMARNA FUNKCIJA DRUžINE? Eden od izrazito poznomodernih fenomenov v družinskem življenju je t. i. protektivno otroštvo. To pomeni intenziviranje pozornosti za blaginjo otrok v vseh razsežnostih in vključuje številne aktivnosti in K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 65 prakse skrbi za otroke, njihovo blaginjo, izobraževanje itn. (Švab 2001; Beck, Beck-Gernsheim 1999). Ta fenomen lahko razumemo kot kulminacijo procesa, ki se je začel že s socialnim rojstvom otroštva v meščanski družini. 5 Fenomen poznomodernega protektivnega otroštva se zrcali tudi v socialnih in družinskih politikah. Podobno kot druge evropske družinske oz. socialne politike je tudi slovenska izrazito otrokocentrična. To vidimo v Resoluciji že iz uvodnih opre- delitev (npr. sklicevanje na mednarodne dokumente), predvsem pa iz definicije družine kot »primarnega socialnega prostora, ki daje optimalne možnosti za emocionalni in socialni razvoj otrok, obenem pa nosi tudi odgovornost za njihovo blaginjo«. Osrednja funkcija v družini je torej skrb za otroke, za njihov razvoj in blaginjo. Politične posledice takšne konceptualizacije pa so, da so vse druge prakse skrbi in vsi drugi odnosi, ki se skozi skrb ustvarjajo, prezrti, izpu- ščeni ali pa podrejeni skrbi za otroke. Na neki način torej že v izhodišču niso predmet družinske politike, čeprav jih posredno naj- demo v nekaterih načelih oz. ciljih (npr. enake možnosti obeh spolov, usklajevanje družine in dela). Resolucija v tem kontekstu zaide v še eno kontradiktornost. Oblikovalci družinske politike, v želji, da bi zajeli čimveč konceptualnih nastavkov, ne pozabijo omeniti, da ima družina (poleg skrbi za blaginjo in razvoj otrok) pomembno vlogo tudi pri ohranjanju kohezije družbe in, da je pomembna proizvodna in potrošniška enota. To pa so funkcije, ki brez ohranjanja delovne sile, ki se obnavlja in ohranja v družini in predvsem z delom skrbi, ne bi bile mogoče. Otrokocentričnost družinske politike je problematična v več točkah. Glavni problem seveda ni v sami pozornosti do otrok (te je verjetno še premalo oz. je nezadostno konceptualizirana, če pomi- slimo na dejansko varovanje otrokovih pravic), ampak v posledicah takšne konceptualizacije, saj v splošnem pomeni najmanj nedosled- no izvajanje zastavkov (načel, ciljev in ukrepov) družinske politike. Iz vidika perspektive etike skrbi naletimo na dva problema. Najprej, oblikovalci družinske politike niso premislili posledic spolne določe- nosti skrbi in drugega družinskega dela, kar pomeni, da družinska L ABIRINTI SKRBI 66 5 Kot so dokazali zgodovinarji, predvsem Ariès, sta otroštvo in socialna figura otroka nasploh moderna fenomena. Pozornost do blaginje, nege in varstva otrok se je rodila s konstituiranjem meščanske družine, spremlja pa jo tudi ekstenzivna politika, ki nago- varja predvsem matere, naj bodo senzibilne za blaginjo svojih otrok (Švab 2001, 135). politika temelji na samoumevnosti spolne delitve dela, pri čemer je skrb za otroke primarno dodeljena ženskam. In drugič, koncept skrbi za otroke je zgrajen na omejujočem pojmovanju skrbi skozi odnos med dajalcem skrbi (mati oz. starši) in odvisnim prejemnikom – otrokom. Niti sledi ni o recipročnosti, soodvisnosti in kompleks- nosti odnosov. Poglejmo si oba problema pobliže. OTROCI IN žENSKE – USODNO RAZMERJE? Spolna določenost izvajanja praks skrbi v družinski politiki ni dovolj problematizirana. Medtem ko je v definiciji družine odgovornost za blaginjo otrok spolno nedoločena (domnevamo lahko, da izhaja iz ustave, kjer je v 54. členu ta odgovornost dodeljena obema staršema: »Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke.«), pa je izvajanje skrbi za otroke vse prej kot spolno nev- tralno. Čeprav je opazen trend vključevanja moških v skrb za otroke (trend, da so očetje pri porodu, vključevanje očetov v varstvo, skrb, nego otrok, igro z otroki), je celotno upravljanje skrbi in večina izva- janja skrbi še vedno domena žensk. Resolucija se problema spolne delitve dela v družini loteva na dva načina. Med načeli družinske politike najdemo »promoviranje ena- kih možnosti obeh spolov«, konkreten cilj pa je »ustvarjanje pogojev za kvalitetnejše usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti staršev (matere in očeta) in spodbujanje k enaki odgovornosti obeh staršev«. Vendar pa ni nikjer bolj konkretno navedeno, kakšni naj bi bili mehanizmi za uresničevanje načela enakih možnosti in konkret- nega cilja – usklajevanja družinskih obveznosti. Če razumemo nek cilj politike kot konkretizacijo splošnega načela (v tem primeru enake možnosti obeh spolov), potem se v tem konkretnem primeru pokaže več spornih mest. Prvič, usklajevanje družinskih obveznosti gotovo ni edini cilj promoviranja enakih možnosti obeh spolov; ker je v Resoluciji edini, obvisi v zraku in ne daje možnosti za uresniče- vanje načela. Razmisliti bi bilo treba o vseh vidikih promoviranja enakih možnosti tako v družini kot zunaj nje. Konec koncev pa se problem s tem ciljem navezuje tudi na širši problem odsotnosti si- stemske politike enakih možnosti v Sloveniji (zakon o enakih možno- stih je bil pripravljen šele pred kratkim). Drugič, konkretni cilj ne opredeljuje oz. načrtuje sistemskih mehanizmov za svojo realizacijo. V analizi Resolucije lahko sicer najdemo korake oz. ukrepe, ki pri- K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 67 spevajo k realizaciji tega cilja (npr. starševski, očetovski dopust ipd.), vendar ti niso sistemsko premišljeni in načrtovani, ali pa jih sploh ni. Lep primer je izmenljiv starševski dopust, ki je zakonsko omogočen v Sloveniji, vendar ga le zanemarljiv delež (nekaj odstotkov) očetov tudi izkoristi. Prvega januarja 2003 je začel veljati nov zakon o star- ševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki uvaja še dodaten neiz- menljiv očetovski dopust (90 dni), vendar je vprašanje, koliko bodo moški to možnost izkoriščali, če ne bo družbeno spodbujana in zaže- lena. Tretjič, usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti rešuje zgolj sama družina oziroma v tem primeru zaposleni starši oz. matere, ne pa tudi delodajalci (ni mehanizmov za spodbujanje delo- dajalcev k ustvarjanju družinam prijaznih delovnih okolij). In četrtič, sama dikcija, ki opredeljuje konkretni cilj, je neustrezna v drugi polovici, ko govori o spodbujanju k enaki odgovornosti obeh staršev, kar ne more biti cilj družinske politike, saj je ta odgovornost opre- deljena že v Ustavi RS. Nenatančno izražanje (ki je sicer problem Resolucije na več mestih) tako pomeni tudi nemožnost realizacije, hkrati pa implicitno kaže tudi na to, da vsebina Resolucije ni bila dobro premišljena ali pa celo, da je bila intenca oblikovalcev družin- ske politike v tem primeru omejena zgolj na formalno opredelitev tega cilja. Domnevamo lahko, da so s to drugo polovico cilja obliko- valci družinske politike hoteli poudariti, da se morajo starši pri ena- kopravnejši delitvi družinskega dela tudi sami angažirati. S kakšni- mi mehanizmi oz. ukrepi naj bi k temu prispevala država, pa ni jasno. RESNIČNO ODVISNI? V družinski politiki je skrb za otroke postavljena kot klasičen eno- smerni odnos, v katerem starši (skrbniki) skrbijo za odvisne otroke in v katerem ni nobene recipročnosti. Ni še prišlo do premika od deter- minističnega pogleda, ki otroka definira kot (od staršev oziroma odraslih) odvisno osebo in ga postavlja v kontekst moralne in eko- nomske odgovornosti staršev. V primeru, da starševska odgovornost ni zagotovljena, se na mesto njihove odgovornosti postavi zaščitni- ška država, kar je razvidno iz sedmega cilja družinske politike (»zago- tovitev neposredne zaščite otroka v primerih, ko je njegov razvoj ogrožen zaradi neugodnih družinskih pogojev ter omogočanje otro- ku dostop do posameznih družbenih dobrin, v primeru da obstajajo L ABIRINTI SKRBI 68 v družini ovire za njihovo doseganje«). Iz Resolucije je sicer očitno, da so imeli oblikovalci družinske politike namen, da upoštevajo so- dobne trende v »otroških« politikah, predvsem tiste iz skandinavskih držav, kjer otroci nastopajo kot državljani, ki so v nekaterih primer- ih neodvisni od staršev. Resolucija predvideva ustanovitev instituta ombudsmana za otrokove pravice, vendar se zdi (tudi če odmislimo, da do danes še ni prišlo do realizacije tega cilja), da ta cilj družinske politike ni predviden kot del širše sistemske politike za otroke, ampak zgolj kot primer dobre prakse. Če bolje pomislimo, nasta- vitev ombudsmana za otrokove pravice pravzaprav niti ne sodi (sa- mo) v družinsko politiko, saj se kršitve otrokovih pravic ne omejuje na družino. Zdi se, da je skozi različne vidike skrbi družinska politika v kon- ceptualizaciji skrbi za otroke predimenzionirana, ko gre za vre- dnote odgovornosti (staršev), pozablja pa na dva pomembna vidika, ki postaneta očitna, če skrb analiziramo iz vidika prejemnika skrbi. Otroci so namreč aktivni udeleženci v družinskem življenju, aktivno prispevajo k družinskemu delu, k skrbi (nakupujejo, pospravljajo, skrbijo za mlajše brate in sestre itn.) in še zlasti k odnosom, ki se skozi skrb v vsakdanjem družinskem življenju vzpostavljajo. So pa tudi emotivni podporniki drugim družinskim članom v različnih situacijah (Brannen, Heptinstall 2003, 190). Na skrb, ki jo prejemajo, se tudi odnosno odzivajo. Kot so pokazale raziskave (ibidem), se pogosto poskušajo oddolžiti staršem, se z njimi pogovarjajo, ko imajo ti probleme, in jih tudi razumejo. SKRB ZA STAREJŠE – PROBLEM, KI SE GA ŠE NE ZAVEDAMO Fenomen staranja zahodnih družb 6 , predvsem v kontekstu skrbi za starejše odpira vrsto zanimivih vprašanj, ki nagovarjajo družinske in socialne politike. Predvsem se zdita pomebni dve vprašanji. Naj- prej, kje je meja med javnim in zasebnim, predvsem pri delitvi odgov- ornosti za skrb za starejše. Drugič, in v tesni povezavi s prvim vpra- šanjem, se postavlja vprašanje o učinkovitosti javnega sistema skrbi K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 69 6 Slovenija pri tem ni izjema. Delež starejših konstantno narašča. Konec leta 2000 je bilo v Sloveniji 14,1 odstotek oseb starejših od 65 let, kar je 3,4 odstotkov več kot leta 1990. V državah članicah EU imajo največji delež prebivalstva, starega 65 let in več, v Italiji, Grčiji in na Švedskem (med 17 in 18 odstotkov), najmanjši delež pa ima Irska (nekaj več kot 11 odstotkov) (Recent demographic developments in Europe 2001, 50). za starejše (institucionalna skrb, podporne mreže za družine itn.) in z njo povezano vprašanje zagotavljanja javnih sredstev. V tem kon- tekstu lahko verjetno pričakujemo tudi ponovno preverjanje vloge družin pri zagotavljanju skrbi za starejše in predvsem težnje države, da bi te obveznosti čim bolj preložila na družino. V družinski politiki v Sloveniji sta glede skrbi za starejše generaci- je simptomatični dve situaciji. Najprej, medgeneracijski odnosi s starejšo generacijo so iz družinske politike popolnoma izključeni. Družinska politika je naravnana izključno na dvogeneracijske dru- žinske relacije med starši in njihovimi (odvisnimi) otroki. To je lepo razvidno že iz definicije družine, kjer je kot družina sicer opredelje- na tudi skupnost starih staršev in vnukov, vendar je tudi kontekstu- alizirana in se nanaša na situacijo, ko stari starši prevzamejo vlogo staršev in skrbijo za vnuka/e (če torej ni staršev). V tej situaciji nastopa skupnost otrok (vnukov) in starih staršev, ki skrbijo zanje, kot dvogeneracijska nuklearna družina, poudarjena pa je skrb za otroke. Trigeneracijski odnosi v definiciji družine niso predvideni kot predmet družinske politike niti v primerih razširjenih družin, ki jih konstituirajo tri (ali celo štiri) generacije, in ki v Sloveniji niso tako redke. Medgeneracijski odnosi so predmet obravnave le v so- cialni politiki v zoženem razumevanju kot skrb za starejše, za katero se določa delitev odgovornosti med družino in državo. Tu je poudar- jen predvsem institucionalni vidik skrbi, starejši pa so postavljeni v vlogo pasivnega prejemnika skrbi, ko jo potrebujejo. Skrb za starej- še je tako iztrgana iz medgeneracijskih družinskih odnosov. Pomemben vidik takšne politike (skrbi) za starejše pa je tudi samo- umevno razumevanje primarne odgovornosti družine (žensk), da skrbijo za starejše, oz. definiranje skrbi za starejše kot samoumevno neplačano neformalno delo, ki ga država podpira samo v omejenem obsegu. Ta problem postane še posebno žgoč, če ga postavimo v kon- tekst usklajevanja družinskih in službenih obveznosti. Evropske štu- dije na to temo so pokazale, da so ljudje, ki poskušajo uskladiti dol- žnosti glede skrbi, družinsko življenje in zaposlitev, pogosto izpo- stavljeni psihološkim, socialnim, medosebnim, praktičnim in zdrav- stvenim težavam, kar še zlasti pride do izraza pri usklajevanju zapo- slitve in skrbi za starejše (Phillips 1998, 70). Drugi problem je neupoštevanje recipročnosti medgeneracijskih odnosov. Tu je pomemben predvsem tisti vidik, iz katerega starejša L ABIRINTI SKRBI 70 generacija nastopa kot pomemben vir podpore družinam z otroki. V Sloveniji je predvsem razširjena pomoč starih staršev pri varstvu otrok (vnukov). Precejšen delež otrok ni vključenih v javno varstvo, kljub zelo kvalitetni mreži dnevnega varstva (javni vrtci). Stari starši pogosto nudijo tudi druge oblike materialne in nematerialne pomoči družinam, še posebno, ko so te v stiski. Omeniti velja na primer reše- vanje stanovanjskega problema (stanovanja so v Sloveniji predraga in za marsikoga nedosegljiva dobrina), pomoč v obliki dobrin (oble- ke, pridelana hrana ipd.). Enostransko obravnavanje starejših je seveda sporno, saj medgene- racijska razmerja (skrbi) niso omejena zgolj na odnose in prakse, v katerih so starejši pasivni prejemniki skrbi, kot tisti, ki ne morejo več živeti samostojno ali skrbeti zase. Te situacije je treba v oblikovanju družinskih politik postaviti v kontekst medgeneracijskih odnosov in stikov, ki so vselej recipročni in se tudi nenehno spreminjajo. Sklep Pričujoča analiza je pokazala, da je družinska politika in predvsem njen temeljni dokument (Resolucija), potrebna resnih konceptualnih premislekov. Pa ne le zato, ker je od sprejetja tega dokumenta preteklo že kar nekaj časa in je praksa medtem šla svojo pot, ampak tudi zato, ker je v njem kar nekaj konceptualnih opredelitev, ki že v izhodišču niso dovolj premišljene. Perspektiva etike skrbi se pokaže za zelo uporabno še posebej pri analizi družinske politike, saj je skrb ena od temeljnih dejavnosti vsakdanjega družinskega življenja. V tem prispevku smo obravnavali zgolj osnovne konceptualne usme- ritve družinske politike, na enostransko obravnavo skrbi pa smo pokazali na dveh, po našem mnenju ključnih, primerih – pri skrbi za otroke in skrbi za starejše. Odprtih ostaja seveda še vrsta dilem in problematičnih mest Resolucije in v tem kontekstu razumemo priču- joči prispevek kot izhodišče za širšo analizo družinske politike v Sloveniji. Med pomembnejšimi odprtimi točkami je reduciranje pravic, ki izhajajo iz družinske politike, na (polni) zaposlitveni status. Kljub te- mu, da se oblikovalci družinske politike zavedajo, da »socialna poli- tika ne bo mogla več temeljiti na polni zaposlenosti«, to zavedanje eksplicitno tudi korigirajo s trditvijo, da bo morala socialna varnost temeljiti »na statusu državljanstva in še dodatno na zaposlitvenem K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 71 statusu«. Tako ima tudi v konkretnih ukrepih zaposlitveni status prednost. Lep primer je porodniški oziroma starševski dopust. Pra- vica do nadomestila za čas porodniškega dopusta je pravica iz dela. Do nje so upravičene le ženske, ki so bile pred začetkom porodni- škega dopusta zaposlene, medtem ko nezaposlene ženske in študen- tke prejemajo zgolj minimalno nadomestilo oz. starševski dodatek. Zdi se, da bi bilo skozi perspektivo etike skrbi treba premisliti celotno družinsko politiko, saj se je pokazalo, da je prav pomanjklji- vo obravnavanje in razumevanje skrbi skupna točka raznih proble- matičnih mest te politike. Če je glavna pomanjkljivost v družinsko- politični konceptualizaciji skrbi to, da je kot skrb priznana zgolj skrb za otroke, pa ta primer ni izoliran. Obravnavati ga je treba še v drugih kontekstih, npr. v kontekstu samoumvenih predstav o spolni delitvi družinskega (in tudi skrbstvenega) dela, v kontekstu konce- ptualizacije usklajevanja družinskih in delovnih obveznosti, ki v Resoluciji ostaja nepremišljena in predvsem sistemsko nedodelana. Družinsko življenje je namreč kompleksno prav v tem, da posa- meznih družinskih fenomenov ne moremo obravnavati ločeno, da jih ne moremo iztrgati iz širšega družinskega konteksta, in to je dejstvo, ki ga oblikovalci družinske politike niso upoštevali. Prav per- spektiva etike skrbi pa je tista, ki nam pomaga skozi kompleksno obravnavo skrbi – ne le skrbi kot raznoterih praks, ampak tudi kot procesov, v katerih se ustvarjajo človeški odnosi – razumeti kom- pleksnost družinskih razmerij. To pa je temelj, na katerem lahko uspešno kritiziramo družinskopolitične nastavke in predlagamo smernice za izboljšave. Reference Arendell, T. (ur.) 1997. Contemporary Parenting: Challenges and Issues. Thousand Oaks, London, New Delhi: SAGE. Beck, U., Beck-Gernsheim, E. 1999. The Normal Chaos of Love. Cam- bridge: Polity Press. Bernardes, J. 1997. Family Studies: an introduction. London, New York: Routledge. Brannen, B., Heptinstall, E. 2003. »Concepts of Care and Children’s Contribution to Family Life«. V: Brannen, J., Moss, P. (ur.). Rethink- L ABIRINTI SKRBI 72 ing Children’s Care. Buckingham, Philadelphia: Open University Press. Holstein, J. A., Gubrium, J. F. 1994. »Constructing Family: descriptive practice and domestic order«. V: Sarbin, Th. R., Kitsuse, J. I. (ur.). Constructing the Social. Newbury Park, London, New Delhi: SAGE. Morgan, D. H. J. 1996. Family Connections: An Introduction to Family Studies. Cambridge: Polity Press. ———. 1999. »Risk and Family Practices: Accounting for Change and Fluidity in Family Life«. V: Silva, E. B., Smart, C. (ur.). The New Family? London, Thousand Oaks, New delhi: SAGE. Phillips, J. 1998. »Paid Work and Care of Older People. A UK Per- spective«. V: Drew, E. et al. (ur.). Women, Work and the Family In Europe. London, New York: Routledge. Recent demographic developments in Europe 2001. Strasbourg: Council of Europe Publishing. »Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Slo- veniji«. 1993. Ur. L. št. 40 – 17. 7. 1993. Sevenhuijsen, S. 1998. Citizenship and the Ethics of Care: Feminist Considerations ob Justice, Morality and Politics. London, New York: Routledge. Sevenhuijsen, S., Hoek, M. 2000. »Family Politics and the Ethics of Care. On the Normative Dimension of Dutch Family Policies«. Pri- spevek za SPA konferenco, London, julij 2000. Silva, E. B., Smart, C. 1999. »The ‘New’ Practices and Politics of Family Life«. V: Silva, E. B., Smart, C. (ur.). The New Family?, London, Thousand Oaks, New Delhi: SAGE. Švab, A. 2001. Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Tronto, J. C. 1993. Moral Boundaries: A Political Argument for an Ethic of Care. New York, London: Routledge. K AKO » SKRBNA« JE DRž AVA? 73 SKRB V SLOVENSKI ZDRAVSTVENI NEGI: NEKATERE OVIRE ZA KOGNITIVNO, REFLEKSIVNO IN MORALNO PRAKSO MAJDA PAHOR Uvod Delo medicinskih sester je po eni strani čisto vsakdanje, navadno, po drugi pa si marsikdo ne more niti predstavljati, da bi ga opravljal. Kako lahko medicinske sestre prenašajo bolečino, umazanijo, smrad, trpljenje, smrt tistih, za katere skrbijo? Kje dobijo moč, da to prene- sejo? Zakaj to delajo? Kaj pravzaprav delajo? In kakšno »prtljago« potrebujejo za potovanja po »pokrajinah skrbi« (McKie, Gregory, Bowlby 2002)? Ta vprašanja sem si začela postavljati, ko sem pričela predavati sociologijo zdravja in bolezni študentom zdravstvene nege na Univerzi v Ljubljani. Bila sem tudi vključena v projekt razvoja prvega univerzitetnega programa za medicinske sestre. Kot soci- ologinja sem v izobraževanje zdravstvenih delavcev stopila oprem- ljena z »velikimi zgodbami« in abstraktnimi koncepti moderne, ki so opredeljevali mojo profesionalno izobrazbo. Vendar sem kmalu ugo- tovila, da te perspektive ne zadostujejo za razumevanje in podpi- ranje različnih plasti procesov, ki potekajo v okviru zdravstvene nege. Namen tega prispevka je torej, da pogledamo še drugam in upora- bimo koncept etike skrbi (Sevenhuijsen) in koncept dvojnosti sveta življenja in sistema (Habermas) kot teoretsko ozadje, s katerim si lahko pomagamo, ko poskušamo pojasniti, kakšen je danes položaj zdravstvene nege v Sloveniji, in na osnovi tega analiziramo nekatere procese v izobraževanju za zdravstveno nego v devetdesetih letih 20. stoletja v Sloveniji. Vodilna misel prispevka je, da zdravstvena nega v Sloveniji ne more razviti svojih zmožnosti za izboljšanje kakovosti zdravstvene- ga dela, vključujoč etiko skrbi, ker ji ni dovoljena refleksija svoje lastne prakse zaradi, med drugim, odsotnosti raziskovalnega dela na tem področju. Prevladujoča paradigma v zdravstvenem varstvu 75 je biomedicinska. Raziskovanje skrbstvenih in zdravstvenonegoval- nih vidikov zdravstvenega varstva ni mogoče tudi zato, ker medi- cinske sestre nimajo možnosti, da bi si pridobile metodološko zna- nje, ki ga da univerzitetno izobraževanje. Besedilo je organizirano v dveh poglavjih. V prvem obravnavamo paradoks zdravstvenega dela kot v bistvu zasebne in medosebne dejavnosti, ki pa se je zaradi modernizacije v veliki meri preselila v javni sektor in se tam organizirala podobno kot industrijska proizvod- nja. Ta proces je mogoče komentirati z uporabo Habermasove teorije dvojnosti družbenega prostora in iz perspektive etike skrbi. V drugem poglavju se ukvarjamo s tem, kakšen pomen ima izo- braževanje za zdravstveno nego, ko gre za »prtljago«, ki jo medi- cinske sestre potrebujejo za svoja potovanja po »pokrajinah skrbi«, kjer si prizadevajo za blaginjo pacientov. Izobraževanje za zdrav- stveno nego lahko namreč pripelje k temu, da zdravstvena nega poteka kot hierarhična in tehnična dejavnost, po drugi strani pa lahko spodbuja sposobnost za svobodno in enakopravno razpravo, ki omogoča medicinskim sestram, da artikulirajo tudi skrbstvene vidike zdravstvenega dela. Teoretske perspektive PARADOKS POKLICNEGA ZDRAVSTVENEGA DELA: ZASEBNO IN JAVNO Posledica prenosa skrbstvene dejavnosti iz družine in lokalne sku- pnosti v institucije je, da tudi zdravstveno varstvo zajema čedalje več nekoč zasebnih, osebnih in čustvenih vidikov: ti zdaj stopajo v sfero družbenega in racionalnega. Skrb za bolne in pomoči potrebne namreč izvirno poteka v neposrednih stikih med ljudmi v tistem delu družbenega prostora, ki ga Habermas (1997) imenuje svet življenja. Ta je skupen članom skupnosti in se nanaša na predrefleksivne oblike predpostavk, prepričanj in odnosov, ki delujejo kot osnova eksplicitne komunikacije. Je simbolni prostor, v katerem se kultura, družbena integracija in osebnost razvijajo in reproducirajo. Svetu življenja stoji nasproti sistem, ki omogoča bolj materialno kot sim- bolično reprodukcijo. Družbeni sistemi, zlasti tržna ekonomija in država, ubogajo funkcionalne imperative in delujejo kot formalno organizirani sistemi akcije, zasnovane na denarju in moči. V svetu življenja se odvija komunikativno delovanje, v socialnih sistemih pa ciljno-racionalno. L ABIRINTI SKRBI 76 Ta dva dela družbenega prostora sta povezana, ni pa ju mogoče reducirati drug na drugega, saj imata različno notranjo logiko. Sistemska racionalizacija pelje k povečanju diferenciacije in kom- pleksnosti (ekspanzija trgov in politične ter administrativne organi- zacije), racionalizacija sveta življenja pa k povečanju smisla komu- nikacijske akcije in h komunikacijski racionalizaciji. Iz tega izhaja »paradoks racionalnosti« – življenjska racionalizacija se v sistemu osamosvoji in prevlada, sčasoma sistem instrumentalizira življenje in celo grozi, da ga bo uničil. Sistemska racionalizacija grozi s kolo- nizacijo življenja. Po Habermasu to sicer ni samo po sebi nujno, se pa to danes dogaja: tržna ekonomija in moderna birokratska drža- va dajeta prednost vrednostnemu sistemu znanosti, in sicer zaradi funkcij moči in nadzora, zato je znanstveno-tehnološka racionalnost prevladala nad drugimi vrednostnimi sferami, recimo skrbjo. Taka primera sta tudi institucionalizacija in birokratizacija zdravstva. DVOJNOST DRUžBENEGA PROSTORA PO HABERMASU PARADOKS RACIONALNOSTI rešiti ga je mogoče z uporabo razuma v korist vseh na temelju svobodne in enakopravne razprave Prirejeno po Habermas 1997; Scambler 1987. S KRB V SLOVENSKI ZDRAVSTVENI NEGI 77 SVET žIVLJENJA (re)produkcija ljudi – rojevanje, nega, socializacija, skrb za nemočne, prenos kulture, razvoj osebnosti neformalna organiziranost temeljno gibalo je preživetje racionalizacija na tem področju pomeni iskanje smisla teh dejanj, z njihovo formalizacijo in organizacijo pa jih preselimo v sistem SISTEM produkcija stvari – trg, ekonomija, država formalna organiziranost temeljno gibalo sta moč in denar tu racionalizacija pomeni rast in ekspanzijo proizvodnje, moči in dobička selitev skrbi v sistem pomeni nova pravila igre Del tega procesa je, da je medicinsko znanje koloniziralo svet ži- vljenja (Scambler, 1987). Medicinsko znanje temelji na formalnem znanju, ki se razlikuje od rutinskega vsakdanjega znanja in nefor- malnega specializiranega znanja. Zasnovano je v »svetem« znanju in besedilih, znanih samo nekaterim. To znanje se kaže v neobičajnih in večini nerazumljivih izrazih, tudi tehnike diskurza so neposveče- nim nerazumljive. Formalno znanje se poleg medicine najizraziteje kaže v tehnologiji pa tudi v pravu, upravi, ekonomiji, skratka, v vseh institucijah modernega sveta. Povezano je z vzponom racionalno- legalne birokracije moderne države. Še bolj pa je povezano s hitrim vzponom moderne znanosti in uporabo znanstvenih metod za reše- vanje tehničnih in družbenih problemov (Habermas 1997). SKRB KOT ELEMENT DRžAVLJANSTVA: ALI LAHKO SKRB PREžIVI V »SISTEMU«? (ZDRAVSTVENA NEGA KOT PRIMER SISTEMSKE PODREDITVE SVETA žIVLJENJA) Vzpon formalnega znanja je zlasti po drugi svetovni vojni v mno- gočem omejil razvoj demokracije. Taka vloga formalnega znanja pa ni nujna – tehnologija in znanost ovirata demokracijo le, kadar ju uporabljamo kot ideologijo, kadar z njima upravičujemo odločitve in dejanja, ki niso tehnična ali znanstvena. V teh primerih sta tehnolo- gija in znanost politično učinkovita legitimacija nedemokratičnega odločanja. Politične odločitve tako niso stvar javne razprave, ker obveljajo za »tehnične« odločitve, kjer je najboljša samo ena rešitev, in to lahko najdejo le strokovnjaki. Na drugi strani pa racionalizacija sveta življenja omogoča kritično prisvojitev tega, kar je prej veljalo za dano, in spodbuja objektivne možnosti za pravi racionalni konsenz – racionalno uravnavanje ži- vljenja, ki temelji na svobodni in enakopravni razpravi, ne pa na sili. Za racionalizacijo sveta življenja je pomembna emancipacijska dimenzija znanja in v zvezi s tem družbeni pogoji za odprt, demo- kratičen dialog. Samo neomejena razprava daje možnosti za razvoj samoreflektiranega kritičnega znanja in zavedanja. Emancipacijski spoznavni interes (družboslovne vede) poskuša pokazati in kri- tizirati politične okoliščine, ki deformirajo človekovo komunikacijo in naredijo znanje nezanesljivo in nenatančno (Habermas 1976; 1997). L ABIRINTI SKRBI 78 Korak k uskladitvi življenjske in sistemske racionalnosti omogoča kritična teorija družbe. Po Habermasu je funkcija kritične teorije družbe prav to, da eksponira nezavedno ali skrito izvajanje moči ali dominacije, kjer je skrb kot vrednota podrejena. Marginalizacija skrbi pomeni zmanjšanje kakovosti življenja. Ali se lahko skrb ume- sti v središče politične presoje in kolektivne akcije (Sevenhuijsen 2002)? Etika skrbi se distancira od individualizma in temelji na ideji medsebojne odvisnosti in odnosnosti. Skrb je razumljena kot proces in praksa: »… vrsta dejavnosti, ki vključuje vse, kar delamo za ohra- njanje, razvoj in obnavljanje našega ‘sveta’ zato, da bomo v njem živeli kar najboljše. Ta svet vključuje naša telesa, nas same in naše okolje, kar vse poskušamo preplesti v kompleksno mrežo, ki podpi- ra življenje« (Tronto 1993). Etika skrbi (Sevenhuijsen 1998) kot tradicionalen element sveta življenja in kot domena žensk in ženskih poklicev v zdravstvu se v poznomoderni družbi spreminja v politično kategorijo. Kakovost življenja postaja cilj sam po sebi in zdravje sredstvo za kakovostno življenje, ne pa le sredstvo za funkcioniranje posameznikov v intere- su družbene strukture. Skrb v odnosu do drugih ljudi in do okolja je pogoj za obstoj družbe. Tako kot so viri človekovega bivanja in delo- vanja npr. denar, vpliv, znanje in sposobnosti, je to prav gotovo tudi skrb. Vendar je ta vidik, tudi zaradi majhne družbene moči njegovih nosilk in nosilcev, pogosto prezrt, neviden in neslišan. To je vprašanje politike in etike raziskovanja zdravstvenega dela. Znanstveno raziskovanje zdravstvene nege lahko omogoči, da za- čnemo misliti skrb kot kognitivno, reflektirano in moralno prakso. To pomeni, da jo je treba empirično raziskati in izsledke objaviti, jo narediti vidno, da bo postala politično tako pomembna, da bomo skoznjo razumeli in presojali javne zadeve. Skrbna presoja javnih zadev je v demokratični družbi državljanska pravica. In skrbna pre- soja je presoja s skrbjo, je prepoznavanje ranljivosti sebe, drugih in okolja, in naklonjeno ravnanje (Sevenhuijsen 1998). Skrb v zdravstveni negi ZDRAVSTVENA NEGA Zdravstvena nega je tipičen primer sistemske podreditve sveta življe- nja. Njena vsebina je pomoč ljudem s težavami pri vsakdanjih življe- S KRB V SLOVENSKI ZDRAVSTVENI NEGI 79 njskih dejavnostih, kot so hranjenje, umivanje, oblačenje, izločanje ipd., ki jih zdrav človek lahko opravlja sam. Čeprav gre za pomoč pri vitalnih dejavnostih, ki omogočajo obstoj človeka, pa ima v institu- cionaliziranem zdravstvenem varstvu zdravstvena nega v delitvi dela podrejen položaj, in s tem pridejo v podrejen položaj tudi njene izvajalke. Ena od strukturnih osi moči je tudi spol: medicinske sestre so pretežno ženske, njihova podrejenost se kaže v različnih oblikah (Sevenhuijsen 2002): • Konstrukcija drugosti Medicinske sestre so pogosto opisane kot »druge« v sistemu zdravstvenega varstva. Redko se jih omenja (čeprav v zadnjih letih ne več tako zelo redko kot pred desetletjem), ampak ponavadi pade- jo pod »ostale zdravstvene delavce«, »osebje« ali »medicinsko osebje«. Dober primer tega odnosa do medicinskih sester je naslov poglavja v učbeniku splošne medicine, ki je takle: »Zdravnik in njegova (sic) medicinska sestra« (Švab 1992). • Dostop do sredstev za komunikacijo in interpretacijo V času izobraževanja imajo medicinske sestre malo možnosti za ra- zvoj komunikacijskih spretnosti, razen na individualni ravni. Imajo malo izkušenj z javnim nastopanjem, dokazovanjem in razpravlja- njem. Pri delu imajo zelo omejeno pravico do posredovanja informa- cij pacientom in sorodnikom, in pogosto se odločijo, da ne bodo posredovale niti takih informacij, ki izhajajo iz njihovega področja dela. • Dostop do virov moči in sprejemanja odločitev V večini zdravstvenih ustanov v Sloveniji zdravniki odločajo, kdo bo vodil zdravstveno nego. Medicinske sestre imajo relativno malo be- sede pri načrtovanju svojega dela, izbiranju opreme in pripomočkov in so redko na vodilnih položajih v zdravstvenih zavodih. Tak položaj spodbuja kulturo privilegirane neodgovornosti: če medicinske sestre ne načrtujejo same svojega dela, niso odgovorne zanj in jim ni treba razmišljati o njem. • Marginalizacija in stereotipizacija Vztrajno se ohranjajo stereotipi medicinskih sester kot »prenašalk nočnih posod«, stereotip medicinskih sester kot »spogledljivk«, »zma- jev« ali »pridnih-a-ne-preveč-pametnih« žensk (Pahor 1997). L ABIRINTI SKRBI 80 Izobraev anje za zdravstveno nego: ali daje študentom argumente za skrb? Ali jim daje moè za pomoè? EVROPA Tradicionalno izobraževanje za zdravstveno nego je bilo v funkciji industrializacije skrbi za bolne, ki je vplivala na organizacijo bol- nišnic kot industrijskih obratov. Medicinske sestre so izobraževali (ali bolje, usposabljali) kot pomožne delavke, ki izvršujejo zdravniko- va navodila (Dingwall et al. 1991). Tipičen princip šol za medicinske sestre v Evropi do druge polovice 20. stoletja, ponekod pa še dlje, je bil, da je »praksa več kot teorija«, zlasti v smislu, da je ohranjanje obstoječega pomembnejše kot iskanje novih možnosti. Drugi princip je izhajal iz pomočniške vloge medicinskih sester in se je kazal v prepričanju, da je pomembno vedeti, kako nekaj narediš, ne pa zakaj. Take šole so seveda zagotavljale množično produkcijo vodljive delovne sile. V spominih mnogih medicinskih sester so zato šole ostale kot »šole uboganja«, ki so temeljile na spoštovanju avtoritete kot osnovni vrednoti. Študentk niso usposabljale za samostojno in kritično uporabo znanja niti za proizvodnjo znanja z raziskovanjem. Konec 20. stoletja pa so se stvari močno spremenile. Razvoj izo- braževanja od vajeniškega usposabljanja do univerzitetnega študija zdravstvene nege, ki je mogoč v večini evropskih držav, je rezultat več dejavnikov. Po eni strani je posledica prizadevanja poklicne elite za profesionalizacijo dejavnosti, po drugi pa tudi rezultat družbenih trendov splošnega zviševanja izobrazbene ravni v 60. in 70. letih, ko so dokazali, da izobrazba ugodno vpliva na gospodarski razvoj. V nekaterih zahodnoevropskih državah so na ta razvoj vplivala tudi ženska gibanja. Kljub tem splošnim trendom pa je bil konkreten vzorec oblikova- nja univerzitetnega študija za zdravstveno nego v raznih evropskih državah praviloma rezultat osebnega prizadevanja. Zgodbe o začetkih so si zelo podobne. Ob koncu 50. ali v začetku 60. let je prišla izjemna posameznica, pri kateri socializacija v »šoli uboga- nja« ni uspela in si je želela pridobiti več znanja. Vpisala se je na uni- verzo, praviloma na katero od družboslovnih fakultet, največkrat na psihologijo, sociologijo ali filozofijo, a ob tem ohranila svojo identite- to medicinske sestre. Ko je diplomirala in pozneje magistrirala in S KRB V SLOVENSKI ZDRAVSTVENI NEGI 81 doktorirala ter se uveljavila kot znanstvenica, je podpirala mlajše kolegice in jim pomagala, da so dosegle višje naslove, jim kot men- torica omogočila, da so raziskovale svoje poklicno področje in tako oblikovale novo akademsko polje. Sčasoma so tako na univerzah nastali oddelki za zdravstveno nego in raziskovalni inštituti ter razi- skovalne enote v večjih kliničnih centrih. Taka je bila zgodba pred- vsem v zahodni in severni Evropi, medtem ko so izjemne posame- znice v srednji in vzhodni Evropi imele veliko manj možnosti za uve- ljavitev v veliko bolj patriarhalnem in rigidnem okolju. Izobraževanje za zdravstveno nego na univerzitetni ravni pa v tem prehodnem obdobju povzroča tudi veliko problemov. Med njimi je prisoten tudi spopad med različnima kulturama teh dveh okolij. Na univerzi je poudarek predvsem na raziskovalnem delu, nato na pe- dagoškem in manj na organizacijskem, prevladuje visoka stopnja individualnosti in notranje motiviranosti raziskovalcev in učiteljev. Kultura šol za zdravstveno nego pa je bolj hierarhična, organizacij- ske in pedagoške naloge so v ospredju, organizacija je rigidnejša. Učitelji in učiteljice zdravstvene nege dostikrat boleče doživljajo problem prehoda, zlasti tisti, ki so se izoblikovali v tradicionalnih šolah. Ker so sami »odrasli« v hierarhičnem, strogem okolju, imajo probleme z odprtostjo akademskih debat. Učitelj in učiteljica na tej stopnji naj bi bila koordinatorja študija, ne več predavatelja ex cathe- dra. Problem je tudi povezava s prakso – ali bi bile kombinirane zaposlitve (pol klinika, pol šola) rešitev? Učitelji in učiteljice imajo pomembno nalogo vzornikov. Ali se vedejo do študentov tako, kot si želijo, da bi se oni vedli do bolnikov, in omogočajo študentom, da »izkusijo skrb« zanje med študijem? Pomemben element poklicne socializacije »skrbstvenih poklicev« je namreč internalizacija skrbi kot vrednote. SLOVENIJA V Sloveniji smo začeli univerzitetni študijski program za zdravstve- no nego pripravljati v sredini 80. let preteklega stoletja. Na začetku 90. let sem se vključila v projektno skupino, ki je ta program s pod- poro WHO in EU (projekt TEMPUS) oblikovala. Program je bil zas- novan na mednarodni ekspertizi in sodobnih študijskih metodah z aktivno in kritično vlogo študentov. Dobil je visoko ekspertno oceno takratnega Centra za razvoj univerze (Kroflič 1994), tri avtorice pa L ABIRINTI SKRBI 82 nagrado Ministrstva za zdravstvo. Zasnovan je bil interdiscipli- narno, z večjim poudarkom na humanističnih in družboslovnih vse- binah kot prejšnji višješolski programi, ki so bili pretežno biomedi- cinsko usmerjeni. Med letoma 1993 in 1996 so se vpisale štiri gene- racije višjih medicinskih sester, ki so s tem študijem prišle do uni- verzitetne diplome. Nato je bil vpis prekinjen in program od takrat ni več oživel. Formalen razlog za to je bila sprememba visokošolske zakonodaje, ki ni več omogočala kombinacije višješolskega in uni- verzitetnega študija. Ko pa je bil narejen študijski program po novih navodilih, je Univerza v Ljubljani prosila za mnenje Medicinsko fakulteto, in takrat je proces sprejemanja tega programa zastal. Očitno tudi ni bilo velikega interesa drugih vključenih, zato študij zdravstvene nege zdaj poteka le na visokostrokovni ravni z manj ele- menti refleksivnosti, kritičnosti in samostojnosti študentov, kakor jih je imel ukinjeni univerzitetni program. Ko sem analizirala (Pahor 1997) proces razvoja, izvajanja in uki- nitve univerzitetnega študija za medicinske sestre, sem ugotovila močan odpor do vzpostavljanja znanstvene osnove dejavnosti zdrav- stvene nege v slovenskem prostoru, do možnosti raziskovanja na tem področju in zastavljanju raziskovalnih vprašanj tudi o »care« in ne le o »cure« vidiku zdravljenja. Zakaj in kdaj vprašanja o zdravstvenonegovalnih vidikih skrbi za pomoči potrebne postanejo raziskovalna vprašanja in s tem omo- gočijo sistematičen razmislek o njihovih pomenih? V 19. in 20. sto- letju so se mnoge praktične dejavnosti, za katere je bilo prej značil- no vajeniško usposabljanje, reorganizirale na temelju znanstvenega raziskovanja svojega področja in se oblikovale v vede, ki imajo mesto v akademski sferi: danes je normalno, da so tehnični, medicinski in pedagoški študiji na programu univerz. Zakaj se to ni zgodilo zdrav- stveni negi v Sloveniji? Preveč preprosto bi bilo, če bi odgovorili, da medicinske sestre v Sloveniji pač niso razvile lastne teoretske baze in specifične meto- dologije, niti niso omogočile zadostnemu številu strokovnjakinj, da bi si pridobile najvišje akademske naslove, npr. na univerzah v tujini. Res je, da postsekundarno izobraževanje za zdravstveno nego ob- staja že dobrih petdeset let (Višja šola za medicinske sestre v Ljublja- ni je pričela z delom leta 1951), a poteka ves čas v senci »velike ses- tre«, medicinske fakultete, ki je že večkrat jasno pokazala, kje so po S KRB V SLOVENSKI ZDRAVSTVENI NEGI 83 njenem mnenju meje izobrazbene ravni za zdravstveno nego, da bi ta še naprej lahko ohranjala sedanjo, zdravnikom podrejeno vlogo. To prepričanje se je usidralo tudi v glavah mnogih pripadnic pokli- ca. Kako se je ta čas stroka razvijala po svetu in kakšne potrebe po zdravstveni negi imajo slovenski bolniki, pa ni nikogar posebno zan- imalo. Dejstvo je, da je pričakovana življenjska doba v Sloveniji za nekaj let krajša kot v Evropski uniji. Deloma na to res vpliva življenj- ski slog Slovencev, saj več kadimo, pijemo več alkohola, se bolj nez- dravo hranimo in hitreje vozimo, kot je evropsko povprečje, a vsaj do neke mere je za to odgovoren tudi sistem zdravstvenega varstva. Za to je gotovo več razlogov, od katerih omenjam le enega, pa verjetno ne najmanj pomembnega: to je »neizkoriščenost« medicinskih sester in slaba komunikacija med zdravstvenimi delavci različnih strok, ter med zdravstvenimi delavci in pacienti. SKLEP: ZAČARANI KROG PREMAJHNEGA ZNANJA IN PREMAJHNE MOČI Razlogi za tako stanje so predvsem politične okoliščine, ki omejujejo svobodno razpravo. Te okoliščine je tudi na področju zdravstva tre- ba razkriti in s tem pomagati pri odpravljanju deformirane komu- nikacije, ki temelji na odnosih moči. Kajti pozna moderna je tekoča, spreminjajoča družba (Bauman 2002). Stari koncepti dobivajo nove pomene, vse se spreminja hitreje, kakor se je v preteklosti. To velja tudi za procese alokacije in distribucije moči. Udeleženci v zdrav- stvenem varstvu zasedajo nove položaje z novimi značilnostmi. Ver- jetno največja sprememba je aktivnejša vloga uporabnikov zdrav- stvenega varstva in njihova pričakovanja, da bodo celovito obravna- vani. Take obravnave obstoječi sistem zdravstvenega varstva ne more zagotoviti. Temelji namreč na hierarhični vertikalni strukturi, ki omejuje komunikacijo in razvoj znanja in spretnosti nižjih slojev v hierarhiji. Tako zdravstveno varstvo kot družba v celoti izgubljata zaradi prepočasnega razvoja poklicev, ki so jih nekoč imenovali »pa- ramedicinski«. Brez upoštevanja skrbstvenih in zdravstvenonego- valnih vidikov zdravstvenega dela znanje o tem področju ne more biti zanesljiv temelj za učinkovito dejavnost. Ko pa se družbeni odnosi dominacije transformirajo (racionalizirajo) v odnose sodelo- vanja, recimo v družbi, ki se imenuje demokratična, se v zdravstvu odprejo novi raziskovalni problemi. Po Habermasu (1997) bi jim lahko rekli problemi notranje racionalizacije sveta življenja z iz- L ABIRINTI SKRBI 84 postavljanjem nevid(e)nega, z omogočanjem, da se sliši glas nesliša- nih, z refleksijo (še) nereflektiranega. Stopnja razvitosti raziskova- nja zdravstvenonegovalnih problemov lahko torej deluje kot kazalec temeljnih, dejanskih, ne deklariranih vrednot in etičnih principov v družbi. Zato nadaljnji razvoj raziskovanja v zdravstveni negi v Sloveniji ni odvisen le od teoretičnega in metodološkega razvoja stroke, števila pripadnic z akademskimi kvalifikacijami za raziskovalno delo in kakovosti njihovega raziskovanja ter znanstvene utemeljenosti nji- hovih publikacij. Še bolj kot od teh »notranjih« dejavnikov je odvisen od družbenih razmerij, političnih prioritet in uveljavljanja etike skrbi kot temeljne družbene vrednote. Vprašanje je, ali tiste skupine v slo- venski družbi, ki imajo moč za odločanje, razumejo potencialni po- men znanstveno utemeljene zdravstvene nege za kakovostno življe- nje prebivalcev te države. Verjetneje je, da bodo morale pripadnice tega poklica same ali v povezavi s kar številnimi zavezniki uveljaviti spremembe v tej smeri. Zavezniki so lahko tudi teoretski koncepti, kakršen je etika skrbi, ki lahko z drugimi skrbstvenimi poklici vred odpre razpravo o nevidnih plasteh ohranjanja in vračanja zdravja. Reference Banks, B. E. C. 1995. »An uncompromising view of nurse education«. England. Guest editorial. Nurs Educ. Today. 15, 315–6. Bauman, Z. 2000. The liquid modernity. Malden: Polity Press, Black- well. Dingwall, R. et al. 1991. An introduction to the social history of nurs- ing. London: Routledge. Habermas, J. 1976. Saznanje i interes. Beograd: Nolit. ———. 1997. The Theory of Communicative Action. Reason and the Rationalisation of Society. London: Polity Press. Kroflič, R. »Načrtovanje kurikuluma – študija primera«. Novosti Centra za razvoj univerze 5–6: 47–50. McKie, L., Gregory, S., Bowlby, S. 2002. »Shadow times: the temporal and spatial frameworks and experiences of caring and working«. Sociology, Vol. 36, issue 4, November 2002. Pahor, M. 1988. Nekateri razvojni procesi osamosvajanja in povezo- vanja v zdravstvu. Magistrska naloga. Ljubljana: FSPN. S KRB V SLOVENSKI ZDRAVSTVENI NEGI 85 Pahor, M. 1997. Spremembe stališč in vrednot pri študentih zdravstve- ne vzgoje. Doktorska disertacija. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Scambler, G. 1987. »Habermas and the power of medical expertise«. V: Scambler, G. (ed.). Sociological theory and medical sociology. London: Tavistock Publications. Sevenhuijsen, S. 1998. Citizenship and the Ethics of Care. Feminist considerations on justice, morality and politics. London: Routledge. ———. 2002. Citizenship and the Ethics of Care. Ljubljana: Mirovni inštitut. Fotokopije prosojnic. Švab, I. 1992. »Zdravnik splošne medicine in njegova medicinska ses- tra«. V: Voljč B., Košir T., Švab I., Urlep F. Splošna medicina. Načela in tehnike. Ljubljana: Sekcija splošne medicine Zveze zdravniških društev. Tronto, J. C. 1993. Moral Bounderies: a political arugment for an ethic of care. New York, London: Routledge. Turner, B. S. 1995. Medical Power and Social Knowledge. London: Sage publications. Zdravje v Sloveniji. 1999. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje RS in Inšti- tut za varovanje zdravja RS. L ABIRINTI SKRBI 86 »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA!« ANALIZA PREDLOGA NOVEGA STANOVANJSKEGA ZAKONA SKOZI LEÈE ETIKE SKRBI R U ž ICA B OŠKIĆ Uvod Stanovanje je ena najpomembnejših sestavin človekovega vsakdan- jega življenja. Stanovanje pa ni pomembno samo za posameznika ali posameznico, marveč je pomembno tudi za državo. Zato država s stanovanjsko politiko vpliva na stanovanjsko področje. Stanovanjska politika je oblika javnega poseganja na stanovanjsko področje (Man- dič 1996, 13). Z izvajanjem stanovanjske politike lahko država ure- sničuje cilje stanovanjske politike na dva načina. Prvi način je izva- janje politike po lastni javni mreži države in se imenuje oskrbovalni (providing) tip. Drugi način je prepuščanje izvedbe drugim akter- jem, pri čemer država zagotavlja organizacijske, finančne in zakon- ske okvire. Ta tip se imenuje strategija usposabljanja/omogočanja (enabling) (Mandič 1999, 149). Srna Mandič (1996) navaja, da se od sedemdesetih let 20. stoletja naprej vse bolj uveljavlja strategija omogočanja. Strategija omogočanja je tudi eksplicitno opredeljena v slovenskem Nacionalnem stanovanjskem programu (NPSta 2000). V Ustavi RS je stanovanje omenjeno v dveh členih. Najprej v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, kjer je v 36. členu opredeljena nedotakljivost stanovanja. V tretjem poglavju »Go- spodarska in socialna razmerja« je v 78. členu opredeljeno, da »drža- va ustvarja možnosti, da si državljani in državljanke lahko pridobijo primerno stanovanje« (Ustava RS 1991). Slovenija je v samostojni državi dobila prvi stanovanjski zakon leta 1991. Zgodovinski okviri sprejema stanovanjskega zakona so bili specifični, zato so tudi pomembno vplivali na teme, ki so bile v zakonu podrobneje obrav- navane. Najpomembnejša tema tistega obdobja je bila namreč last- ninjenje stanovanj in denacionalizacija, s čimer naj bi popravili pretekle krivice. Dejstvo je, da zaradi družbenih sprememb in prob- 87 lemov, ki so se pokazali od sprejema stanovanjskega zakona leta 1991, Slovenija potrebuje nov stanovanjski zakon. Država torej nakazuje usmeritve stanovanjske politike deloma že v samem najvišjem zakonodajnem aktu, podrobneje pa v nacional- nem programu in stanovanjskem zakonu. Glede na to, da naj bi država ustvarjala možnosti, da si lahko državljani pridobijo primer- no stanovanje, moramo pogledati, po katerih kazalcih lahko ocenju- jemo možnosti dostopa do stanovanj. Tosics in Erdosi (2001, 11) nava- jata tele kazalce: •primerno stanovanje in minimalno zadovoljivo stanovanje; •vse oblike izključenosti in diskriminacije na stanovanjskem podro- čju in njihovo pogostost; •ranljive skupine; •število ljudi, ki spadajo v skupine ranljivih ljudi; V tekstu si pri analizi osnutka novega stanovanjskega zakona po- magam s prvimi tremi kriteriji. Pričujoča analiza se nanaša na predlog novega stanovanjskega zakona, ker je zakon osnova za konkretno delovanje na stanovanj- skem področju in je hkrati odslikava vrednotne usmeritve njegovih snovalcev in ozračja v družbi. V tekstu primerjam predlog zakona z obstoječo zakonodajo in drugimi dokumenti na stanovanjskem po- dročju, ker skupaj predstavljajo stanovanjsko politiko Slovenije. Kljub temu, da Tosics in Erdosi stanovanjske politike ne analizira- ta skozi optiko etike skrbi, pa so zgornji indikatorji skladni z njo. Ker je prispevek pisan skozi leče etike skrbi, nas zanimajo tudi samo- umevnosti, torej zapisane stvari, ki naj bi bile tako jasne, da ne potre- bujejo dodatne opredelitve in pojasnil. Pomembni so tudi tisti mo- menti, ki so v predlogu zakona izpuščeni, ali pa jih nikoli ni bilo. Upam, da se bo dalo s pričujočo analizo pokazati tudi na vrednotne usmeritve piscev in na morebitne diskriminacije ter izključenosti, ki lahko nastanejo po sprejemu zakona. Splošne znaèilnosti predloga novega stanovanjskega zakona Iz evidenčnih podatkov lahko razberemo, da je predlagatelj novega stanovanjskega zakona vlada RS. V prvo obravnavo v državni zbor L ABIRINTI SKRBI 88 je bil predložen 12. 8. 2002, že prej pa je bil tekst predloga objavljen na vladnih spletnih straneh. Kot razloge, zakaj je potrebno sprejeti nov zakon, navajajo izpolnjenost ciljev sedaj veljavnega zakona (last- ninjenje in privatizacija stanovanj), številne razveljavitve, ki jih je dosodilo Ustavno sodišče RS, tri spremembe zakona in spremembe zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu ter nove probleme, ki so se pokazali po sprejetju zakona leta 1991 in katerih reševanje potrebuje državno regulacijo. To so tudi razlogi, za predlagane ukrepe v predlogu zakona kot so, denimo, podrobnejša opredelitev obveznosti pri upravljanju večstanovanjskih hiš, podro- bnejša opredelitev pristojnosti stanovanjskega inšpektorja in podobno. Sistemska načela predloga stanovanjskega zakona so po navedbi avtorjev in avtoric enaka tistim iz leta 1991. Ker pa sta lastninjenje in privatizacija v glavnem končana, so drugačni osrednji cilji. Predlog zakona opredeljuje enajst ciljev in načel, ki se večinoma nanašajo na opredelitev stanovanjskih stavb, oživljanje gradnje in sklada stano- vanj, identifikacijskih oznak stavb in stanovanj zaradi vodenja regi- stra, kataster stavb, upravljanje stavb in podobno. Nič ni napisano o tem, da bi bil, na primer, cilj tega zakona zagotovitev primernega stanovanja za prebivalce. Če si ogledamo, kateri subjekti so omenjeni v ciljih in načelih, ugo- tovimo, da najemniki kot subjekti niso omenjeni nikjer, dvakrat pa so navedeni lastniki (kupci), iz česar bi lahko sklepali, da daje Slovenija prednost lastništvu pred najemom. Predlog je v skladu s poslovnikom državnega zbora pisan tako, da se ves tekst predloga nanaša na oba spola. Pri prvi opredelitvi sub- jektov sta povsod navedeni ženska in moška oblika, na primer: »last- nik ali lastnica (v nadaljevanju: lastnik)« in podobno. Ko obravnavamo cilje stanovanjske politike, nam pomaga če poz- namo tri razsežnosti stanovanja (Mandič 1996); to nam namreč omo- goča primerjavo med razsežnostmi in cilji ter načeli, ki so zapisani v predlogu novega zakona: •urbanistično-gradbena razsežnost (stanovanje kot fizični predmet in grajena struktura, prostorska lokacija); •gospodarska razsežnost (del gospodarstva in gospodarskih pa- nog); •socialno-politična razsežnost (stanovanje kot del socialne politike). Lahko ugotovimo, da se cilji in načela predloga stanovanjskega »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA!« 89 zakona v veliki meri nanašajo na prvi dve razsežnosti stanovanja: urbanistično-gradbeno in gospodarsko. V socialnopolitično razsež- nost 1 bi lahko uvrstili cilja poenostavitev in poenotenje neprofitnih najemnin na stroškovni ravni in izpopolnitev sistema socialnih ko- rektivov na stanovanjskem področju. Primerno stanovanje in minimalno zadovoljivo stanovanje Po Tosicsu in Erdosiju (2001) je torej eden izmed pomembnih kazal- cev za oceno dostopa do stanovanj opredelitev primernega stano- vanja in minimalnega stanovanja. Primerno stanovanje je pomem- bno z vidika kakovostnega bivanja, minimalno zadovoljivo stanovanje pa naj bi opredeljevalo najnižje še sprejemljive pogoje za bivanje. Zato je pomembno, da si pogledamo, kako sta ta dva koncepta ope- racionalizirana v predlogu novega zakona. V sedanjem stanovanjskem zakonu je primerno stanovanje opre- deljeno kot »tisto stanovanje, ki ima poleg dnevne sobe, kuhinje, sa- nitarnih prostorov in predsobe še toliko spalnega prostora, da za- došča stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in nju- nih ožjih družinskih članov, če živijo z lastnikom oziroma najemni- kom v skupnem gospodinjstvu« (SZ 1991, 5. člen). Po predlogu nove- ga stanovanjskega zakona pa je opredelitev drugačna. Primerno stanovanje je tisto, ki »izpolnjuje tehnične in druge pogoje za gra- ditev stanovanj in odgovarja površinskim normativom glede na socialno stanje najemnika« (predlog SZ – 2, 25. 7. 2002). Opazimo torej, da se je spremenil fokus opredelitve. Opredelitev primernega stanovanja se v sedanjem zakonu nanaša na stanovalca, medtem ko se opredelitev v predlogu novega zakona navezuje na tehnične in druge pogoje gradnje. V predlogu novega stanovanjskega zakona se površina primernega stanovanja razlikuje glede na socialni položaj najemnika, kar prevedeno v prakso pomeni, da je za bogatejše ljudi primerno večje stanovanje kakor za revnejše ljudi. Srna Mandič (1996, 69) navaja, da je za Slovenijo veljal kot mini- malno sprejemljiv standard tisto bivališče, »ki ima eno sobo manj od primernega in se dnevna soba uporablja kot spalnica za eno osebo«. L ABIRINTI SKRBI 90 1 Tu mislimo predvsem na socialno razsežnost, saj je lastnina (kupci, lastniki) poleg gospodarske teme v Sloveniji tudi pomembna politična tema, predvsem z vidika pose- sti lastnine. Avtorica nadalje v istem delu na podlagi raziskave Med lokalnimi potrebami in zmožnostmi nove politike – ljubljanska stanovanjska anketa 1993 ugotavlja, da glavni problem dnevne sobe pri iskalcih stanovanj pri Stanovanjskem skladu ljubljanskih občin sploh ni bil to, da se dnevna soba uporablja tudi za spanje, ampak to, da dnevne sobe sploh ni bilo (Mandič 1996, 169). V predlogu novega stanovanj- skega zakona ne najdemo nobene opredelitve minimalnega zado- voljivega stanovanja, verjetno pa stara opredelitev ne bo več ustreza- la, ker je vezana na število sob in ne na površinske normative glede na socialno stanje najemnika. Ranljive skupine Pojem ranljive skupine na stanovanjskem področju označuje tiste družbene skupine, za katere država meni, »da imajo v primerjavi z drugimi skupinami manj virov, kot so na primer denar, informacije, zveze in različne veščine, in so zato slabše opremljene za tržno tek- mo za omenjene dobrine ter prikrajšane že v izhodiščnem položaju« (Mandič 1999, 5). Eden od poglavitnih problemov stanovanjskega področja v Sloveniji pa je premajhen sklad cenovno dosegljivih sta- novanj, kar prebivalcem otežuje, da bi prišli do primernega stano- vanja. Poleg tega je stanovanje zelo draga dobrina, za katero je tre- ba nameniti velik del dohodka gospodinjstva, zato bi lahko rekli, da je, vsaj kar zadeva stanovanjsko področje, večina slovenske popula- cije ranljiva. Ranljivim skupinam so v sedanjem stanovanjskem zakonu (SZ 1991) namenjena predvsem socialna stanovanja. Prednost pri prido- bitvi socialnega stanovanja imajo tele (po zakonu opredeljene kot ranljive) skupine: družine z več otroki, družine z manjšim številom zaposlenih, mlade družine, invalidi in družine z invalidnim članom, po vrsti invalidnosti in obsegu prizadetosti invalida. Po predlogu novega stanovanjskega zakona med opredelitvijo najemnih stanovanj ni več socialnega najemnega stanovanja, kar predlagatelji pojasnijo tako, »da se tudi do sedaj socialna in nepro- fitna stanovanja niso razlikovala po kvaliteti gradnje ali opremlje- nosti, temveč le po upravičencih, za katere so bila namenjena« (predlog SZ – 2, 25. 7. 2002). Slovenski stanovanjski zakon ločuje socialno in neprofitno stanovanje. Socialna stanovanja so namenje- »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA!« 91 na socialnim upravičencem. Neprofitno stanovanje pa je tisto, ki ga zgradi neprofitna organizacija in z oddajanjem ne pridobiva zna- tnega dobička 2 (SZ 1991). V praksi je ločevanje na socialno in nepro- fitno stanovanje lahko pomenilo, da je upravičenec presegel cenzus in izgubil status upravičenca za socialno stanovanje, če se mu je dohodek povečal za, na primer, 1000 SIT, kljub temu, da se mu real- no kupna moč ni povečala (Mandič 1996, 155). Ko (če) bo predlog zakona sprejet, bo občina, država, javni stanovanjski sklad ali neprofitna stanovanjska organizacija v posameznem razpisu določi- la mejo dohodka, v okviru katere bo dodelila stanovanje in opre- delila površinske kriterije glede na število oseb, ki bodo živele v skupnem gospodinjstvu. Upravičenci do socialnih storitev s poviša- njem dohodka za 1000 SIT ne bodo izgubili pravice prebivanja v neprofitnem stanovanju, le prejeti dodatek za stanovanje bo na novo usklajen. Upravičenci bodo morali izpolnjevati splošne pogoje, na primer, dobiti potrdilo da prosilec ali njegov zakonec oziroma izvenzakon- ski partner ni lastnik stanovanja ali stanovanjske hiše oziroma na- jemnik neprofitnega stanovanja, ali pa lastnik kakšne premičnine, ki presega določeno vrednost. Med splošne pogoje sodi tudi ocena stanovanjskih in socialnih razmer prosilca. Eden izmed splošnih pogojev je tudi slovensko državljanstvo, kar je huda oblika izključevanja beguncev. Po drugi strani pa je zaradi usklajevanja slovenske zakonodaje z evropsko v predlogu stanovanj- skega zakona navedeno, da morajo biti pravice državljanov držav članic EU izenačene s pravicami državljanov Republike Slovenije pri pridobitvi socialnega in neprofitnega stanovanja, za kar se sicer zahteva državljanstvo Republike Slovenije. Čeprav gre za prilaga- janje zakonodaje EU, je malo verjetno, da se bodo v Slovenijo prise- ljevali revni državljani držav članic EU in pri nas prosili za neprofit- na stanovanja. Verjetno bodo več pomoči pri zagotavljanju stanova- nja potrebovali migranti iz manj razvitih držav, ki niso članice EU in ki bi si želeli ostati v Sloveniji. L ABIRINTI SKRBI 92 2 Seveda je pomembno, kako v praksi opredelimo »znatni dobiček«. Hkrati se zastavlja tudi vprašanje, ali bodo po sprejemu novega zakona neprofitne najemnine resnično neprofitne. Če pogledamo, kaj vse vključujejo elementi neprofitne najemnine v pred- logu novega stanovanjskega zakona, je to lahko vprašljivo. Tako kot je v stanovanjski politiki običajno, so tudi v predlogu zakona opredeljene skupine, ki bodo imele pri pridobivanju nepro- fitnega stanovanja prednost kot ranljive skupine prebivalstva. V predlogu novega zakona so kot take navedene družine z več otroki, družine z manjšim številom zaposlenih, mladi in mlade družine, invalidi in družine z invalidnim članom in državljani z daljšo delovno dobo, ki so brez stanovanja ali pa so podnajemniki ter prosilci, ki so glede na poklic ali dejavnost, katero opravljajo, pomembni za posa- mezno lokalno skupnost, kar mora lokalna skupnost posebej opre- deliti v razpisu (predlog SZ – 2, 25. 7. 2002, 91. člen). V predlogu stanovanjskega zakona ni več določila, da lahko upravičenec zapro- si za neprofitno stanovanje le v občini stalnega bivališča, kot velja sedaj za prosilce za socialna stanovanja. Če takih določil ne bo v posameznih razpisnih pogojih, lahko ta novost pomeni lažje kandi- diranje na razpisih, na primer, za žrtve nasilja v partnerski zvezi (ki se hočejo ali morajo odseliti z območja stalnega bivališča) ali za dru- ge posameznike in posameznice, ki bi se iz raznih razlogov radi pre- selili v drugo okolje. Druga oblika pomoči ranljivim skupinam, v tem primeru upravi- čencem do storitev socialnega varstva, so subvencije za najemnine. O posledicah sprememb subvencioniranja najemnin bi lahko napi- sali poseben prispevek, tukaj pa naj opozorimo le na novost, da bodo pristojni organi občinske uprave v skladu z občinskim stanovanj- skim programom lahko dodelili subvencijo tudi najemnikom v tržnih stanovanjih. To je vsekakor koristno, saj zaradi premajhnega sklada neprofitnih in (za zdaj še) socialnih stanovanj veliko upravičencev do pomoči živi v zasebnih najemnih stanovanjih in plačuje visoke najemnine. Izkljuèenosti in diskriminacije na stanovanjskem podroèju Razlika med ranljivimi in izključenimi skupinami je v tem, da so ranljive skupine opredeljene v političnih dokumentih in zato družbe- no priznane kot potrebne posebne pomoči. Izključene skupine pa niso omenjene v političnih dokumentih in pogosto nimajo predstav- niških skupin, ki bi zanje lobirale. V raziskavi, ki jo je Urbanistični inštitut opravil leta 2002 na območju Mestne občine Ljubljana, so avtorji in avtorice primerjali pogostost omenjanja različnih ranljivih »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA!« 93 skupin v političnih dokumentih 3 in ranljive skupine, kot so jih na- vedli v intervjujih v sedemnajstih različnih organizacijah, ki delujejo na področju stanovanjske politike. 4 Ugotovili so, da se navedbe ranlji- vih skupin v političnih dokumentih in v organizacijah med seboj ne prekrivajo. »Skupine, ki jih organizacije najpogosteje percipirajo kot najbolj ranljive, so le redko omenjene v dokumentih – gre za skupine revnih, ljudi iz drugih etničnih skupin, ter za enostarševske družine, ki so jih v organizacijah pogosto naštevali, omenjeni pa so le v enem političnem dokumentu« (Sendi et al. 2002, 74). Sklepamo lahko, da usmeritev v političnih dokumentih ni v skladu z realno situacijo, s katero se srečujejo v organizacijah. Če domnevamo, da organizacije na terenu bolj poznajo konkretne probleme, lahko sklepamo, da so nekatere skupine izključene iz stanovanjskega zakona. Enako bi lahko rekli tudi za skupine, ki so navedene v predlogu novega stanovanjskega zakona in so enake kot tiste v obstoječem zakonu. Avtorji in avtorice opažajo še eno zanimivo razhajanje v obratni smeri, in sicer, da so družine z večjim številom otrok in gospodinj- stva v podnajemniških stanovanjih v dokumentih pogosto navedeni kot ranljive skupine, organizacije pa jih ne navajajo (Sendi et al. 2002). To seveda ne pomeni, da ranljive skupine, kot jih zaznavajo pisci političnih dokumentov, niso v težjem položaju pri reševanju stanovanjskega problema v primerjavi z ostalim prebivalstvom, ampak da so to skupine, ki so politično priznane kot ranljive in jim lahko na razne načine pomagajo do nastanitve ali stanovanja. Nekatere diskriminacije v predlogu novega stanovanjskega zako- na pa so posledica splošnih predsodkov v družbi in se ne nanašajo na nevidne skupine. Skrite so pod samoumevnimi izrazi in jih ob branju dokumentov zlahka prezremo. Eden izmed takih primerov so istospolna partnerstva. Pri tem je treba opozoriti, da je predlog zakona usklajen s celotno slovensko zakonodajo, ki istospolna part- nerstva v celoti diskriminira s tem, da jih pravno sploh ne priznava. V sedaj veljavnem stanovanjskem zakonu so v 6. členu ožji družinski L ABIRINTI SKRBI 94 3 Nacionalni stanovanjski program, Mestni stanovanjski program MOL, Redno letno poročilo varuha človekovih pravic, Letno poročilo MOP – Republiški stanovanjski inšpektor, Program boja proti revščini in socialni izključenosti (MDDSZ), Program SV do 2005 (MDDSZ). 4 Nekatere med njimi delujejo primarno na tem področju, druge pa se pri svojem delu srečujejo poleg ostalih tudi s stanovanjsko problematiko svojih uporabnikov in uporab- nic storitev. člani, ki se nanašajo na partnerstvo, opredeljeni takole: »Ožji dru- žinski člani so po tem zakonu zakonec lastnika ali oseba, s katero lastnik živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti ...« (SZ 1991). V času pisanja tega prispevka sta bila na spletni strani vlade RS objavljena dva predloga novega stanovanjskega zakona. V prvem predlogu, ki sem ga našla na spletni strani, je bilo opredeljeno, da se po novem stanovanjskem zakonu med ožje družinske člane štejejo »zakonec ali oseba, s katero lastnik (ali najemnik, op. p.) živi v več kot dve leti trajajoči življenjski skupnosti moškega in ženske« (Predlog SZ – 1, marec 2002). V drugem predlogu stanovanjskega zakona (Predlog SZ – 2, 25. 7. 2002) pa je opredeljeno, da so ožji družinski člani »zakonec ali oseba, s katero lastnik (ali najemnik, op. p.) živi dalj časa trajajoči življenjski skupnosti v skladu z zakonodajo o zakonski zvezi in družinskih razmerjih«. 5 V 6. členu sedaj veljavne- ga Stanovanjskega zakona (SZ 1991) so družinski člani opredeljeni kot »zakonec ali oseba, s katero lastnik živi v dalj časa trajajoči zvezi«. To ne pomeni, da v sedanjem zakonu istospolni partnerji niso diskriminirani, ampak da istospolna partnerstva leta 1991 niso bila tako pomembna tema, da bi morali v zakonu sploh eksplicitno omeniti, kaj je pravo partnerstvo oziroma prava družina. Posamezne določbe zakonov se nam same pogosto ne zdijo tako grozne, vendar poglejmo, kaj predlagane opredelitve družinskih članov pomenijo v praksi. V konkretnem primeru to pomeni, da last- niku ob smrti najemnika, ki je živel v zunajzakonski skupnosti z istospolnim partnerjem, ne bo treba skleniti najemne pogodbe z nje- govim istospolnim partnerjem. Ta z zakonom ne bo zaščiten v smi- slu, da se mu ob smrti zakonca ali zunajzakonskega partnerja ne sme poslabšati stanovanjski položaj. Poleg tega konkretnega prime- ra prihaja do več drugih problemov. Pri nabiranju točk po različnih razpisnih pogojih za pridobitev neprofitnega stanovanja, imajo po- navadi prednost družine, kamor pa istospolna partnerja z otrokom pri nas ne sodita. Istospolni partnerji so lahko uvrščeni na seznam kot dva posameznika ali posameznici, ali pa kot enostarševska družina in posameznik ali posameznica, s čimer je njihov izhodiščni položaj na seznamu slabši. »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA!« 95 5 Tako opredelitev bi si lahko razložili tudi drugače – da ob spremembi Zakona o zakon- ski zvezi in družinskih razmerjih ne bi bilo potrebno spreminjati opredelitve ožjih družinskih članov v novem zakonu – vendar menim, da je opredelitev odraz miselnosti in ne odraz »gledanja v prihodnost«. Brezdomci in brezdomke Skupina, ki je predvsem v mestih fizično zelo navzoča, v političnih dokumentih pa najbolj nevidna, so brezdomci. Brezdomci in brez- domke so v vseh svetovnih listinah opredeljeni kot najbolj ranljiva skupina na področju stanovanja (Avramov 1999; Sendi et al. 2002). Njihovi problemi se namreč individualizirajo in večinoma nimajo predstavniških organizacij, ki bi zanje lobirale. V predlogu novega stanovanjskega zakona so brezdomci omenjeni trikrat. Dvakrat so omenjeni pri opredelitvi stanovanjskih stavb (»Stano- vanjske stavbe za posebne namene, ki so namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb«; predlog SZ – 2, 25. 7. 2002, 2. člen), pri čemer gre za kratkoročne rešitve stanovanjskega problema brezdomcev. Brezdomcem, raznim tera- pevtskim skupinam, raznim socialnovarstvenim programom, ki vključujejo bivanje in začasnemu reševanju stanovanjskih proble- mov ogroženih oseb so, tako kot bivanju študentov, dijakov in upoko- jencev, namenjene stavbe za posebne namene. Občina posame- znikom ali družinam v najtežjih materialnih ali socialnih razmerah za določen čas dodeli bivalne enote v skupinskih stanovanjskih stavbah, namenjenih za začasno reševanje stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb (predlog SZ – 2, 25. 7. 2002, 2. člen). V pred- logu zakona ni navedeno, ali je za to treba imeti državljanstvo ali stalno bivališče na območju te občine. Mnogi med njimi namreč niso upravičeni do denarne socialne pomoči, ker nimajo državljanstva, večina pa tudi zaradi tega, ker nimajo stalnega bivališča, ki je eden od pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči. 6 Tretjič so brezdomci omenjeni v 91. členu, kjer piše, da imajo pred- nost pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj, vendar ne vsi brezdom- ci in brezdomke, ampak »invalidi in družine z invalidnim članom in državljani z daljšo delovno dobo, ki so brez stanovanja« (predlog SZ – 2, 25. 7. 2002, 91. člen). To je edina potencialno dolgoročna rešitev stanovanjskega problema brezdomcev, ki jo predvideva predlog zakona. L ABIRINTI SKRBI 96 6 Največji problem brezdomcev in brezdomk je začaran krog, ki izhaja iz dejstva, da so brez stalnega bivališča. Brez stalnega bivališča namreč ne morejo zaprositi za denarno socialno pomoč in ne morejo dobiti osebnih dokumentov, kar pomeni, da so izbrisani iz državnih institucij, če za njih ne obstajajo posebni registri. Prenova z etiko skrbi Ena izmed ključnih normativnih usmeritev stanovanjskega zakona iz leta 1991 in tudi sedanjega predloga je vzpostavitev in delovanje stanovanjskega trga. V slovenski družbi prevladuje mnenje, da naj bi trg s svojimi mehanizmi poskrbel za ustrezno delitev dobrin. O skrbi ljudje razmišljajo takrat, ko jo sami potrebujejo od države, do takrat pa delujejo kot samozadostni. S tem zanikajo medsebojno odvisnost med ljudmi in organizacijami, ki je pomembna komponenta etike skrbi (Sevenhuijsen 1998). Subjekti, ki na trgu nimajo moči in spadajo v katero od ranljivih ali pa diskriminiranih skupin, ki potrebuje dodatne ukrepe države (kot je, na primer, v predlogu novega zakona neprofitno stanovanje za socialne upravičence), so pogosto percipirani kot nekakšni zajedalci družbe. Ljudje se imajo večinoma za drugačne oziroma boljše od socialnih upravičencev ali drugih diskriminiranih. Verjamejo, da mora država zanje poskrbeti drugače, in to takrat, ko oni to skrb potrebujejo. Pomoč (ali pa subvencija) države je zaželena, ko mora, na primer, lastnik obnoviti stanovanje. Hkrati pa ljudi vsakršna re- gulacija moti. Tipičen primer so najemnine v profitnem najemnem sektorju, ki so v Sloveniji zelo visoke. V profitnih najemnih stanova- njih mora zaradi pomanjkanja socialnih stanovanj živeti tudi veliko socialnih upravičencev. Ne dogaja se redko, da se poskušajo naje- modajalci izogniti plačevanju davkov od profitne najemnine in zato oddajanja stanovanja sploh ne prijavijo pri pristojnih organih. Po- gosto najemnikom tudi ne dovolijo, da bi si v stanovanju uredili stal- no bivališče. Ker torej upravičence do socialne pomoči pogosto vidimo kot zajedalce, hočemo imeti nadzor nad njimi, da ne bi »živeli na naš račun«. Stopnja zaupanja in solidarnost v slovenski družbi sta torej nizki. Možnosti za reševanje stanovanjskega vprašanja pa se med tistimi, »ki imajo«, in tistimi, ki »nimajo«, močno razlikujejo. Ker je v praksi bolj cenjena »iznajdljivost« kakor »poštenost« in je zaupanje v državo na stanovanjskem področju nizko, se ljudje ne zavedamo, da potrebujemo drug drugega, da bi v družbi bolje živeli, in da kot posamezniki obstajamo le v odnosih in zaradi odnosov z drugimi, kar je osnovni princip etike skrbi (Sevenhuijsen 1998). Kaj torej pomeni prenova z etiko skrbi? V proces sprejemanja novega zakona, ki bo temelj za delovanje na stanovanjskem podro- »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA!« 97 čju, bi se morali vključiti vsi subjekti ali zastopniki subjektov, ki jih to področje zadeva. Proces sprejemanja bi moral biti torej v vseh fazah interaktiven (Sevenhuijsen 1998). Uradno naj bi sicer proces tak bil, vendar se zdi, kot da poteka po principu top–down. V resornem mini- strstvu so pripravili predlog, ki ga posamezne interesne skupine komentirajo. Interaktivnost v smislu etike skrbi poteka na osnovi ocene potreb (needs assessment) na stanovanjskem področju. Vsaka skupina sub- jektov ima možnost, da pove, kaj so njene potrebe; torej imajo vsi enako možnost glasu (giving voice), s čimer zakonodajalec pokaže pozornost do potreb različnih skupin. V debato o zakonu bi bilo treba vključiti tudi strokovnjake različnih ved, ki bi k razumevanju problematike pripomogli tako, da bi predstavili pomen stanovanja za zadovoljevanje različnih človekovih potreb – na primer, potreba po intimnosti, potreba po ontološki varnosti. Subjekti v debati bi tako lahko bolje razumeli potrebe drugih, iz česar torej izhaja moti- vacija za njihovo delovanje. Sedanja debata poteka le na relaciji »kar ti dobiš, jaz izgubim«. Je torej dihotomizirana in izhaja predvsem iz strahu pred poslabšanjem situacije. Interaktivnost in širina političnega procesa ugotavljanja potreb na stanovanjskem področju bi pomenila tudi ponovno presojo ciljev in načel predloga zakona. S tem se ne bi zmanjšal pomen gradnje stanovanjskih objektov in kriterijev za kvaliteto gradnje, kar je ena razsežnost stanovanja in ureditev trga stanovanj, kar je druga raz- sežnost stanovanja, ampak bi debato razširilo na vse dimenzije stanovanja. Če bi sestavljavci zakona pri pisanju predlogov upošte- vali stanovanjsko vprašanje v vseh njegovih dimenzijah, bi v politiko vključili vprašanje potreb, ki jih človek zadovoljuje z rešenim sta- novanjskim vprašanjem. Sem pa ne sodijo zgolj varne zgradbo, ampak tudi psihosocialne potrebe ljudi. Ali, kot pravi Joan Tronto, ko govori o izbirah: »Stopiti moramo korak nazaj in se povprašati o potrebah, ki smo jih upoštevali, pa tudi o tistih, ki jih nismo« (1999, 274). Sklep Stanovanjska politika je tako kompleksna, da je v kratkem prispev- ku nemogoče zajeti vse njene vidike. V analizi smo zato popolnoma izpustili problematiko razlaščencev in najemnikov denacionalizi- L ABIRINTI SKRBI 98 ranih stanovanj, ker imajo oboji predstavniško skupino in so na pre- dlog stanovanjskega zakona prispevali svoje pripombe. 7 Prispevek je namenjen analizi splošnih smernic predloga zakona in vanjo smo zajeli ranljive skupine in skupine, ki so izpuščene. V analizi smo opozorili na nekaj konkretnih situacij, s katerimi se bodo srečevale nekatere skupine prebivalstva. Hkrati pa smo opo- zorili tudi na nekaj novosti, ki bodo morda prispevale k izboljšanju položaja nekaterih ranljivih skupin in zmanjšale neenakopravnost pri podeljevanju stanovanj. Predlog novega zakona izhaja iz fizičnega prostora, ne pa iz člove- kovih potreb. V celotnem tekstu, predvsem pa v eksplicitni opre- delitvi ciljev in načel predloga zakona lahko opazimo, da je večji po- udarek namenjen stanovanju kot prostoru za bivanje, se pravi tehnični in prostorski ureditvi stanovanj in ureditvi stanovanjskega trga, in manj stanovanju kot domu, s čimer mislimo na kakovost bi- vanja in občutek varnosti in zasebnosti v stanovanju. Razmere na stanovanjskem trgu v Sloveniji so take, da je dostop do stanovanja zaradi pomanjkanja cenovno dosegljivih stanovanj otežen skoraj vsem družbenim skupinam, in dokler ne bomo imeli večjega sklada cenovno dosegljivih stanovanj, niti ne moremo pričakovati, da se bo poudarek od tehnične ureditve stanovanjskih stavb in stanovanj- skega trga premestil k boljši kakovosti samega bivanja. Predlog novega zakona temelji na razdelitvi pravic in dolžnosti. Problemi pri predlogu novega stanovanjskega zakona pa so enaki kot pri obstoječem stanovanjskem zakonu – sankcije. Pristojnosti in dolžnosti najemnikov, lastnikov, upravnikov, inšpektorjev, občine, države in drugih akterjev so porazdeljene. Za nekatere izmed akter- jev so sankcije za kršenje ali neuresničevanje določb zakona dolo- čene. Kaj pa, če zakona ne uresničuje država, občine ali stanovanj- ski sklad? Kako bomo občine prisilili, da bodo zagotovile neprofitna stanovanja za socialne upravičence, začasne namestitve za brez- domce in podobno? Kako naj kaznujemo stanovanjski sklad, ki daje »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA!« 99 7 Pripombe razlaščencev se nanašajo predvsem na to, da so stanovanja mnogim upravi- čencem vrnjena v last, ne pa tudi v posest. Varovanje pravic nekdanjih imetnikov sta- novanjske pravice imajo za komunistični konstrukt (www.s3k-net.com/zlep/osnutek2. html). Najemniki denacionaliziranih stanovanj pa po drugi strani opozarjajo, da priva- tizacija prinaša nove krivice in da so bili diskriminirani v primerjavi z ostalimi prebi- valci pri možnosti odkupa stanovanja (www.nepremicnine.si21.com/novice/2002/ 060202.htm). premalo pobud za stanovanjsko varčevanje? Tudi novi stanovanjski zakon ne daje odgovorov na ta vprašanja. Prenova z etiko skrbi pomeni vsebinsko razširitev debate na stano- vanjskem področju z novimi dimenzijami, ki so sedaj izpuščene, zadevajo pa slehernega izmed nas. Vsak namreč potrebuje varen zaklon pred vremenskimi razmerami (stanovanje kot zavetišče – shelter) in vsak, ne glede na socialni in družbeni položaj, ima še ve- dno potrebo po varnosti in intimnosti (stanovanje kot bivanje). Vklju- čitev novih dimenzij bi pomenila, da bi se najprej osredotočili na sa- me vrednote, ki naj bi veljale v stanovanjski politiki. Šele z vpeljavo etike skrbi – torej s spoštovanjem do subjektov in z občutkom odgo- vornosti države in njenih akterjev – pa lahko pričakujemo večjo dejavnost države in več energije pri uresničevanju zakonov, ki jih je sprejela sama. Reference Avramov, D. 1999. Background paper on Access to Housing. Bruselj: Group of Specialists on Access to Housing. Mandič, S. 1996. Stanovanje in država. Ljubljana: Znanstveno in pub- licistično središče. ———. 1999. »Stanovanjska tveganja, ranljive skupine in novi pogledi«. V: Mandič, S. (ur.): Pravica do stanovanja. Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja ranljivih skupin. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Nacionalni stanovanjski program Republike Slovenije 2000. http:// www2.gov.si/zak/Akt_vel.nsf. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije. Predlog stanovanjskega zakona – 1, marec 2002. http:// www. gov.si/ dz/si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/predlogi_aktov/predlogi _aktov.html Predlog stanovanjskega zakona – 2, 25. 7. 2002. http://www.gov.si/dz/ si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/predlogi_aktov/predlogi_ aktov.html Sendi, R., Mandič, S., Černič Mali, B., Boškić R., Filipovič, M. 2002. Stanovanjska politika kot generator in blažilec socialnih proble- mov. Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Urbanistični inštitut. L ABIRINTI SKRBI 100 Sevenhuijsen, S. L. 1998. Citizenship and the Ethics of Care. Feminist Considerations on Justice, Morality and Politics. London, New York: Routledge. ———. 1999. »Too Good to be True? Feminist Considerations about Trust and Social Cohesion«. Focaal (34): 207–222. Stanovanjski zakon RS. 1991. Ljubljana: Državni zbor Republike Slo- venije. Ustava RS. 1991. http://www.gov.si/dz/si/aktualno/spremljanje_ zakonodaje/ustava/ustava.html Tosics, I., Erdosi, S. Jr. 2001. Access to Housing for Vulnerable Categories of Persons. Final Draft Report. Bruselj: Group of Spe- cialists on Access to Housing. Tronto, J. C. 1999. Age Segregated Housing as a Moral Problem: An Exercise in Rethinking Ethics. In: Urban Walker, M. (ur.). Mother Time – Women, Aging, and Ethics. Rowman & Littlefield Publishers, Inc. »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA!« 101 UPORABA METODE TRACE ZA ANALIZO SLOVENSKEGA PROGRAMA ZA BOJ PROTI REVŠÈINI IN SOCIALNI IZKLJUÈENOSTI V ESNA L ESKOŠEK Uvod Januarja 2003 je Mirovni inštitut organiziral dvodnevno regionalno delavnico na temo etike skrbi in povabil Selmo Sevenhuijsen, da je predstavila metodo Trace. To metodo je razvila, da je lahko z nizom korakov analizirala normativne okvire vladnih politik in to, kakšno mesto ima v njih skrb. To metodo smo uporabili na primeru slo- venskega dokumenta o revščini in socialni izključenosti, 1 predvsem zato, ker sta revščina in socialna izključenost prednostni temi social- ne politike v EU in v državah, ki se uniji priključujejo. Domnevali smo, da bo večina udeležencev vsaj delno seznanjena s to temo, saj so vsi vključeni v socialne projekte. Slovenska vlada je Program boja proti revščini in socialni izklju- čenosti sprejela februarja 2000. Skupina, ki ga je pripravljala, je bila sestavljena iz državnih uslužbencev, sociologov in ekonomistov ter z delno udeležbo nevladnih organizacij. Dobra stran programa je akademska obravnava problema in predstavitev številnih uporab- nih podatkov, od analitičnih do globljih perspektiv. Slaba stran je del o socialni izključenosti, ker teoretsko pisanje o tem ne zadošča, potreben je praktičen načrt implementacije. Prvo poročilo o imple- mentaciji je vlada predstavila in sprejela aprila 2002. Poročilo je bilo predstavljeno na enodnevni konferenci, katere soorganizatorica je bila Evropska komisija. Nevladne organizacije so predstavile zelo ostro pisno kritiko poročila, ki je bila prevedena v angleščino kot svo- jevrstno alternativno poročilo. Glavni očitek je bil, da ni dosledne strategije socialnega vključevanja, torej konkretnega akcijskega načrta, v katerem bi sodelovale tudi nevladne organizacije. 103 1 Program boja proti revščini in socialni izključenosti. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ljubljana 2000. Ker je ta program pomemben za trenutno slovensko situacijo, je Mirovni inštitut sklenil izkoristiti to priložnost in zbrati poglede zu- nanjih strokovnjakov, ki ne delujejo v lokalnih mrežah. Rezultati upo- rabe metode Trace so bili podobni komentarjem slovenskih nevlad- nih organizacij, z eno izjemo. Udeleženci delavnice so opazili tudi pozitivne lastnosti programa, ki dejansko kažejo na visoko raven države blaginje, višjo od tiste v svojih državah. Udeleženci s Poljske, Slovaške, Češke, iz Estonije in z Madžarske so prispevali obsežne in uporabne komentarje. 2 V prvem delu tega prispevka predstavljam kratko analizo dokumenta po sledeh metode Trace, v drugem delu pa nakažem nekaj smernic, kako bi ga prenovili iz perspektive skrbi. Rezultati analize z metodo Trace Namen dokumenta je zadovoljiti zahteve EU, ki jih zahtevajo v pro- cesu pristopa k članstvu. Avtorji si prizadevajo, da bi pokazali čim bolj pozitivno sliko o ravni socialne blaginje. Posledica tega je, da nezadovoljivo definirajo problem. Revščino povezujejo izključno z dolgotrajno nezaposlenostjo, socialno izključenost pa opredeljujejo s terminologijo, ki jo priporoča EU, kar je vidno iz uporabljenih refe- renc. Ni jasno, kaj bi morali videti kot vzroke revščine, razen precej nejasne omembe, da je to značilnost »modernega sveta«. Posledica je, da niso jasni razlogi za to, kako je porazdeljena odgovornost za boj proti revščini in izključenosti. V gradivu ni mogoče prepoznati glasu izključenih. Kljub temu, da obstaja močno soglasje o ravni socialne države, je predlagana politika razporejanja socialnih pra- vic tržno usmerjena. Odtod močan poudarek na samozadostnosti, dolžnosti, da vsak poskrbi zase. Nove družine so sicer omenjene, dokument pa podpre samo tradicionalne družine: istospolni pari so izključeni, samski starši pa ne dobijo zadostne podpore. Rešitev problema pisci dokumenta vidijo v tržni orientiranosti, ki se skriva v formuli »od socialne pomoči do dela« in v konservativnem poj- movanju, da ljudje ne smejo biti odvisni od socialne pomoči. Formula za odpravljanje problemov je večanje individualne samozadostnosti, kar je dejansko neoliberalen koncept. L ABIRINTI SKRBI 104 2 Zahvaliti se moram tudi Selmi Sevenhuijsen za komentarje in uredniško delo na tem članku. Eden izmed korakov metode Trace je namenjen temu, da določimo glavne vrednote dokumenta in razmislimo o njihovem ozadju. V besedilu o revščini in socialni izključenosti lahko vidimo mešanico (socio)liberalnih in skupnostno orientiranih vrednot. Prve so avto- nomija, svoboda in enake pravice, ki so omenjene večinoma v po- glavju o mednarodnih dokumentih. Druge so solidarnost, socialna pravičnost, priznanje »potrebe po pripadnosti« (ki nastopa kot nadomestek za ljubezen) in človeško dostojanstvo. Vrednote so na- vadno povezane z implicitnimi ali eksplicitnimi pojmovanji človeške narave. Pri tem zbodejo v oči tri lastnosti poročila: • skrb zase in samozadostnost sta predstavljeni kot normi za social- ni razvoj; • temeljna enota družbe naj bi bili posamezniki s svojimi pravicami in odgovornostjo; •trditev, da posamezniki potrebujejo temeljne pravice, da dosežejo ustrezen družbeni položaj. Normativna razsežnost teh trditev je očitna, program opredeljuje skupine, ki ne dosegajo teh standardov, kot »deviantne« in kot vzor- čne primere potencialne nevarnosti za socialno integracijo in social- ni red. Tako, na primer, revščino predstavlja kot socialni problem zato, ker lahko povzroči delinkventnost in kriminal, in ne zato, ker ljudem, ki jih zadene, prinese tegobe in stisko. Predstave o človeški naravi se skrivajo tudi za pojmovanjem spola. Opazimo tele prvine poročila: •program priznava, da revščina vse bolj postaja problem žensk in otrok, predlagani ukrepi pa ne omenjajo tega pojava; •izrecno so omenjene samo ženske, moški pa ne: spolno nevtralen jezik dela moške nevidne tudi v opisih družine; • program ne omenja spolnih razlik pri hendikepiranosti in etnično- sti, s čimer pravzaprav konstruira homogene skupine, namesto da bi priznaval mešane identitete; •ženske so omenjene večinoma v zvezi s plačanim delom: kombi- nacija dela in družine je poudarjena samo za ženske; •družina je omenjena kot koherentna enota, brez diferenciacije položajev, vlog, virov moči in interesov moškega in ženske ali posa- meznih generacij. U PORABA METODE T RACE 105 Program kot celota ne priznava skrbi kot relevantnega pojma. Skrb najdemo samo v argumentih za zaščito tako imenovanih »ranljivih skupin«. Pokaže se tudi pri pojmih »potreba po pripadno- sti« in »potreba po socialni podpori družinam«, da lahko svojim članom zagotovijo več varnosti in moralne opore. Ne vsebuje kri- tičnega razmisleka o povezavi med skrbjo in žensko naravo (kombi- nacija dela in skrbi naj bi bila problem žensk). Po teh domnevah je samoumevno, da ženske zagotavljajo skrb, s čimer pisci dokumenta zanikajo politično odgovornost tako žensk kakor moških pri kom- biniranju dela in skrbi. Skrb je odsotna tudi zato, ker se program osredotoča bolj na želje kakor na potrebe ciljnih skupin. Tudi ni jasno, zakaj je program nadomestil »potrebo po ljubezni« s »potrebo po pripadnosti«. Pomen pojma »potreba po pripadnosti« bi morali nedvomno natančneje opredeliti in o njem kritično razmisliti, zlasti v kontekstu razmisleka o vključenosti in izključenosti, v katerem zlahka dobi ekskluzivistični ali nacionalistični prizvok. Predlagana vloga države pri uresničevanju programa je precej protislovna. Po eni strani je država tista, ki zagotavlja socialne pra- vice in je koordinatorka civilne družbe in zasebnega sektorja, kjer mora opredeliti odgovornosti in postaviti časovne meje za sprejete politike. Po drugi strani ji je pripisana nadzorna vloga: je bolj reak- tivna kot proaktivna. To vidimo iz tega, da ima zelo široke cilje, da nima eksplicitnih oblik preverjanja odgovornosti in da ima šibak akcijski načrt (kaj bo kdo naredil in kdaj). Sklenemo lahko torej, da je splošna politična filozofija mešanica socialne demokracije in tržno usmerjenega neoliberalizma. Normativno razsežnost politik lahko odkrijemo tudi tako, da ana- liziramo retoriko, ki jo uporabljajo uradni dokumenti. Tako analiza pokaže, da ima država precej ambivalenten odnos do tega proble- ma. Trditev, da izključenosti same po sebi ne moremo povsem odpraviti, se morda sliši realistično, lahko pa jo interpretiramo tudi kot opravičilo za neuspehe politike ali za odsotnost politične reakci- je na nekaterih področjih izključenosti. Večkrat je uporabljena bese- da »obširna« analiza, ki je tam očitno zato, da bi pripomogla k višji kakovosti besedila in mu zagotovila znanstveno objektivnost. Pozorni moramo biti tudi na dihotomije in tabuje v besedilu. Dihoto- mije so navadno odraz tradicionalne miselnosti in ne priznavajo raz- lik, pluralnosti odnosov med ljudmi. Tako najdemo nasprotja med L ABIRINTI SKRBI 106 samozadostnostjo/ranljivostjo, neodvisnostjo/odvisnostjo, integraci- jo/anomijo, blaginjo/revščino in mirom/nasiljem. Tabuji veljajo za spolnost, zlasti spolno usmerjenost ter gejevsko in lezbično poroko in posvojitev otrok. Moški niso priznani kot kategorija, ki potrebuje pomoč, čeprav so samski moški srednjih let brez izobrazbe in/ali zaposlitve in osebnih mrež pravzaprav močno ogrožena skupina. Brezdomstvo in alkoholizem nista priznana kot socialna problema. Problem normativnosti v političnih besedilih lahko na novo osvetli- mo tudi tako, da poiščemo nedoslednosti ali protislovja v besedilu. Omenimo jih samo nekaj: •po eni strani program priznava, da so nekateri ljudje dolgoročno nezmožni sodelovati na trgu dela, po drugi pa v odgovor na neza- poslenost načrtuje zgolj začasno podporo; •program je protisloven, kar zadeva družino – po eni strani zago- varja enakost med moškimi in ženskami, po drugi strani pa tradi- cionalno družino pojmuje kot primarno enoto skrbi in socialne podpore; besedilo močno poudarja spolno enakost na trgu dela, molči pa o delitvi skrbi v družini in v gospodinjstvu. Glede na vse to lahko presodimo, ali se problem ustrezno obrav- nava. Rečemo lahko, da je program ustrezen, ker priznava obstoj revščine in potrebo po trajnih socialnih politikah na tem področju, vendar pa problema ne opredeli dovolj jasno. V splošni sliki pre- vladujejo mednarodna literatura in kriteriji, kar preprečuje pogled v posebnosti slovenske družbe. Poleg tega na temelju teh kriterijev pisci poročila revščine ne vidijo kot posledice socialnih neenakosti in socialno-ekonomskih procesov, temveč kot svetovni proces, na katerega posamezna država ne more vplivati, temveč se lahko zgolj bojuje proti njenim posledicam in jo poskuša omiliti, njen končni cilj pa je, da bi ljudi »spravila na pravo pot«. V poročilu ni refleksivnih socioloških podatkov o socialni izključenosti, na podlagi katerih bi ga lahko kritično ovrednotili in ga razširili, tako da bi prisluhnili drugim: lahko bi, na primer, aktivno pritegnili strokovnjake iz ne- vladnih organizacij. Opozoriti je treba tudi na to, da program močno poudarja eko- nomske in materialne dejavnike, ne omenja pa razmerij moči in kul- turnih in političnih procesov izključevanja, kakršni so diskriminaci- ja, stereotipiziranje in postavljanje meja med »nami« in »njimi«. Prav- U PORABA METODE T RACE 107 zaprav program reproducira rasizem do Romov, tako da jim pri- pisuje lenobo, ki da je del njihove kulture, s čimer »obtožuje žrtev« za njen položaj. Namesto da bi vzroke za socialno neenakost iskal v razmerjih moči in diskriminacije, jo vidi kot problem posameznika. Ker program močno poudarja neodvisnost, zanemarja dejstvo, da je medsebojna odvisnost nekaj človeškega. Ker je jezik programa spol- no nevtralen, onemogoča, da bi videli simbolno »moškost« samoza- dostnega posameznika, ki je norma poročila. Posledica je, da lažje vidimo, da so problem ženske. Cilji in vrednote poročila so zelo širo- ki in visoki, vendar nimajo trdnih temeljev, zato dajejo vtis, da osta- jajo večinoma »na papirju«. Kar zadeva splošno presojo poročila, so udeleženci seminarja kljub tem kritičnim pripombam program ocenili zmerno pozitivno in kot ustrezen temelj za prihodnjo politiko. V njem je vsaj zapisano, da so potrebne politike za odpravljanje revščine, dobra je tudi definicija skupin, ki potrebujejo posebno pozornost. Normativni okvir pa je preveč individualističen in ne priznava trajne narave odvisnosti in potrebe po skrbi. Prenova programa z vidika skrbi V drugem delu analize po smernicah metode Trace navajam nekate- ra priporočila, kaj je treba spremeniti, da bi lahko vpeljali perspe- ktivo skrbi v program boja proti revščini in socialni izključenosti. Udeleženci na delavnici so dali nekaj koristnih komentarjev in pred- logov, ki jih moramo upoštevati pri nadaljnjih razpravah o revščini in socialni izključenosti. Namesto enostranske odvisnosti bi morali bolj priznati medsebojno odvisnost med ljudmi ali med tistimi, ki dajejo skrb in tistimi, ki jo prejemajo. Na tiste, ki jo prejemajo, ne bi smeli gledati kot na pasivne objekte ali nemočne žrtve, ki sploh ne morejo skrbeti zase. Tudi ranljivost ni značilna za samo eno izolira- no skupino ljudi. Skrb bi morali usmeriti v potrebe namesto v pre- prečevanje socialnih tveganj. Več bi moralo biti ukrepov, ki bi pod- pirali ljudi, da bi si sami pomagali. Odvisne ljudi bi morali videti kot državljane, ne le kot prejemnike podpore ali drugorazredne drža- vljane. To med drugim pomeni, da bi morali njihove potrebe in pogle- de upoštevati pri oblikovanju politik. Vendar bi to pomenilo, da bi morali ljudem zaupati bolj, kakor jim zdaj. L ABIRINTI SKRBI 108 Z metodo Trace analiziramo tudi pet vrednot etike skrbi. Prva je pozornost, ki jo program vključuje. Posebna pozornost je namenjena zaščiti ranljivih skupin, kar pa se ne odraža v formulaciji ciljev poli- tike. Pri etiki skrbi pozornost nedvomno ni enaka zaščiti. V nekate- rih drugih odstavkih avtorji poročila ugotavljajo, da je za artikulacijo glasu prejemnikov pomembnejša kvalitativna raziskava. Njihov glas bi prišel bolj do izraza, če bi uporabili etiko skrbi, ki bi ga lahko uglasila z makrosociološkim okvirom, kakršen je zarisan v poročilu. Navsezadnje pozornost pomeni, da prisluhnemo ljudem. Druga vre- dnota je odgovornost: vlada se ima za institucijo, ki deli odgovorno- sti, vendar ne pove jasno, po kakšnem ključu. Potrebovali bi tudi več jasnosti o tem, kako črpati iz obstoječih odgovornosti, in kako revni sami ravnajo z (nasprotujočimi si) odgovornostmi. Nekaj porazde- litve je med ministrstvi in vlado in lokalnimi skupnostmi, vendar nevladne organizacije niso dovolj vključene. Tretja vrednota, kompe- tentnost, v programu ni upoštevana. Udeleženci so jo prepoznali le pri poudarjanju pomena izobrazbe strokovnjakov, pri delitvi virov in pri tem, da vidi dajalce in prejemnike skrbi kot enake v procesih odločanja. Poudarili so tudi, da bi skrb izhajala iz obstoječih poobla- stil. Četrta vrednota je odzivnost. Program ne odgovarja na opre- deljene probleme, temveč odgovarja na probleme, ki niso zapisani. Vrednota odzivnosti bi pomenila, da bi morali program po tem, ko bi preteklo nekaj časa, ovrednotiti iz perspektive uporabnikov. Peta vrednota je zaupanje. Da bi spodbudili zaupanje med ljudmi, bi morali imeti več podatkov o anomiji in izolaciji. Pripombe v obsto- ječem poročilu so preveč teoretične in spekulativne in ostajajo na ravni predvidevanja, da revščina pelje v izključenost in anomijo. Take pripombe, kadar so neutemeljene, pravzaprav le prispevajo k novim stereotipom in izključenosti. To je znova problem pogleda »od zgoraj navzdol«, poročilo je nasploh preveč pokroviteljsko. Etika skrbi bi omogočila več zaupanja v kompetentnost ljudi, ki jih pro- gram zadeva, da se lahko spoprimejo s problemi, in več posluha zanje. Drugače tvegamo, da bodo državljani izgubili zaupanje v vla- do. Nasploh bi bil program uspešnejši, če bi razvil več zamisli in ukrepov o tem, kako bi zaščitili tiste, ki dajejo podporo, tako na domu kot v socialnih institucijah, da bi povečali kakovost razmerij med njimi in prejemniki skrbi. U PORABA METODE T RACE 109 Kar zadeva vrednote, etika skrbi predlaga tole: Vrednote bi morale izhajati iz solidarnosti in skrbi; vključevati bi morale vrednoto plu- ralnosti; bolj bi morala biti poudarjena potreba po skrbi; vprašanje, kako ravnati z (medsebojno) odvisnostjo bi morali videti kot del argumentov za socialno pravičnost. Natančneje bi morali opredeliti, kaj je človeško dostojanstvo, ki je omenjeno le na kratko. Bolj natančno pa bi morali opredeliti tudi, kaj te vrednote pomenijo v konkretnih situacijah in za konkretne predloge politike, ki bi morali biti bolj povezani in utemeljeni. Državljanstva ne bi smeli razumeti le kot družbeni fenomen (v smislu socialne integracije), temveč najprej in predvsem v smislu politične participacije. Bolj jasno bi moralo biti, kaj pomeni demokracija in raziskati bi morali, kaj bi k temu lahko prispeval pojem »skrbi kot demokratične prakse«. Z etiko skrbi bi tudi na novo opredelili problem. Spremeniti bi morali prevlado »paradigme dela« (delo kot univerzalni odgovor na probleme revščine in izključenosti); neplačano in plačano dajanje pomoči bi morali priznati kot pomembni obliki družbene partici- pacije in tudi kot sredstvo za poglabljanje socialne kohezije v smislu solidarnosti in zavezanosti. Hkrati pa bi morali spremeniti definici- jo integracije. Namesto da poudarjamo integracijo in prilagajanje, bi morali natančneje opredelti pomen raznoličnosti. Za vzor bi lahko vzeli politično državljanstvo, ki temelji na priznavanju pluralnosti, pojem skrbi kot demokratične prakse pa bi lahko pokazal pot do političnega delovanja in oblikovanja politik, ki bi temeljile na po- zornosti in odgovornosti. Preveriti bi morali, ali program vsebuje ra- sistične ukrepe (npr. proti Romom), spolne predsodke in stereotipe. Kar zadeva konkretne ukrepe, lahko tu omenimo le nekaj predlo- gov. Pri regulaciji plačanega dela bi morali upoštevati podporo in izboljšave obstoječih oblik dela, namesto da se osredotočamo le na nove (kot, na primer, novo podjetništvo za ženske, na katero se pro- gram osredotoča zdaj); otroci ne bi smeli biti omenjeni le v zvezi s svojimi družinami, temveč bi morali biti nagovorjeni kot samostojni družbeni akterji; razširiti bi morali pojem skrbnikov, da bi lahko natančenje opredelili, na primer, odgovornosti delodajalcev glede uravnotežanja dela in skrbi. Vpeljati bi morali nove ukrepe za odpravo simbolnih oblik rasizma in seksizma; več podpore bi morali dajati projektom, ki spodbujajo civilno, kulturno in politično partici- pacijo. L ABIRINTI SKRBI 110 Sklep Vsi ti komentarji in priporočila so rezultat dvodnevne delavnice, na kateri se je skupina strokovnjakinj in strokovnjakov (filozofinj, soci- ologinj, socialnih delavk in zdravstvenih delavk) in študentov iz več držav teoretsko in praktično osredotočala na eno določeno metodo. Ustvarili so seznam uporabnih in relevantnih opažanj o tem, kako so razumeli besedilo in kako bi ga izboljšali. Pri tem so uspešno upo- rabljali metodo Trace Selme Sevenhuijsen. Ta metoda je sestavljana iz korakov, ki opisujejo, kako naj beremo besedilo, na kaj se moramo osredotočiti in kaj znova razmisliti z drugačnih perspektiv (vred- note, spol, problemi, rešitve itn.). Metodo Trace je lahko razumeti in tudi uporabljati, vendar moramo že prej poznati etiko skrbi. Upamo, da bodo od prizadevanj udeležencev delavnice imeli kaj koristi tudi oblikovalci politik. Reference Duffy, K. 1998. Opportunity and Risk: Trends of Social Exclusion in Europe. Strasbourg: Council of Europe, str. vi. U PORABA METODE T RACE 111