ETO VIII. ŠT. 44 (382) / TRST, GORICA ČETRTEK, 20. NOVEMBRA 2003 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY CENA 1 € www.novtglas.it NOVI GLAS |E NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 ISKANJE ZRELOSTI Je programska konferenca zadostila pričakovanjem? Hi lahko bila boljša?Je sploh bila potrebna? Ko smo pred nekaj leti v Sloveniji razlagali položaj manjšine - to smo storili že večkrat prej in kasneje tudi - je eden izmed manjšincev izrekel mnenje, da naša skupnost potrebuje strategijo za prihodnje desetletje. Strategijo ne samo za preživetje, ampak tudi za razvoj. Ideja ni bila jasna, a je zorela in se končno konkretizirala v obliki programske konference. Nekateri je niso razumeli, še danes ne. Gotovo ne bo odgovorila na vsa vprašanja, prav tako gotovo pa je vsaj nekatere načela. Programska konferenca je bila potrebna, ker manjšina nežni strnjeno na enem področju, marveč močno razpršeno vzdolž vse vzhodne italijanske meje. Že to zahteva več centrov in dvojnike, ki bi sicer ne bili potrebni. Zato, ker imajo njene komponente različno kulturnozgodovinsko preteklost. Zato, ker je politično in ideološko neenotna. Zato, ker je v določenem trenutku izgubila sposobnost oblikovanja lastnega gospodarstva. Zato, ker sta čas in politična računica zvodenela, poleg številnih etičnih, tudi nekatere tradicionalne vrednote, na katerih je v preteklosti slonela naša identiteta. Ti dejavniki v manjšini delajo pregrade in ji še preprečujejo, da bi zaživela kot skupnost, ki se zaveda same sebe in je sposobna načrtovati svojo prihodnost. Se in še bi našli odgovorov na postavljeno vprašanje. Nič na tem svetu ni popolno in nihče si ni dela! utvar, da bo programska konferenca našla odgovore na vsa naša vprašanja, saj nekaterih sploh nismo postavili v zavesti, da bi prehudo dregnili v razne občutljivosti. Glede izvajanja zaščitnega zakona na primer nismo postavili ne takega ne drugačnega vprašanja, ampak smo odprti vprašanje predstavništva in končno naleteli na prve konkretne in ugodne odmeve. Ne da bi se dobro zavedali, smo obšli ali pozabili na vprašanja sodobne družbe, ki za zdravo rast še kako potrebuje zdravo družino kot osnovno celico skupnosti. Slišali smo tvegane teze, ki so bile očitno sad osebnega razmišljanja, nekatere so bile predstavljene kot racionalna izbira, druge kot očiten izziv naši statičnosti. Že v okviru razprave so dobile odgovor. Na to, ali je progra mska konferenca zadostila pričakovanjem, bomo lahko odgovorili v prihodnosti, če bomo znali preoblikovati razmišljanje v trajen proces, ki nam bo omogočil, da bomo sproti reševali težave in probleme, ki bodo nujno nastajali. Ne bomo imuni pred preizkušnjami in izzivi, ki nam jih bo postavljala prihodnost. Dialog bo potreben, da bomo lahko odpravljati nesoglasja, ki so v tako razčlenjeni družbi, kot je naša, verjetno nujni, a ne smemo dopustiti, da bi nas blokirali. Gotovo je, da bo odločanje v prihodnosti terjalo i 'ečje sodelovanje naše skupnosti in dejavnikov, ki jo sestavljajo. Dl ’ojniki lahko res predstavljajo neracionalno porabo sredstev, a so večkrat lahko tudi sad idejnega in intelektualnega pluralizma, kar j ih že samo po sebi opravičuje in utemeljuje, neumni pa bi bili dvojniki, ki bi izvirali iz golega tekmovanja. Večkrat poudarjamo, da je naša manjšina relativno dobro organizirana in da naše ustanove in društva v dobršni meri odgovarjajo potrebam sodobne družbe, toda tudi manjšina se obenem z družbo spreminja in razvija. Zahtevam tega razvoja bomo lahko odgovarjali samo, če bomo sposobni skupaj zrelo razmišljati in skupaj iskati rešitve. Sergij Pahor Jubilejna proslava Štiridesetletnica Zveze cerkvenih 1 ČETRTEK, 20. NOVEMBRA 2003 pevskih zborov iz Trsta V veliki dvorani bivšega Narodnega doma, ki je danes sedež Visoke šole za tolmače in prevajalce, je prejšnjo soboto potekal slavnostni večer, ki ga je Zveza cerkvenih pevskih zborov priredila, da bi na primeren način proslavila svojo jubilejno štiridesetletnico delovanja; v tem obdobju je Zveza povezovala, vzklajala in pospeševala dejavnost cerkvenih zborov na Tržaškem. Kako pa strniti tako dolgo dobo v enem samem spominskem večeru? Seveda s petjem, saj benem sta gojenje zborovske- kot je zapisal predsednik ZCPZ ga petja in prizadevanje za slo- Zorko Harej, je petje privzdig- vensko besedo temelja, na ka- njena človeška govorica. O- terih je Zveza dogradila svojo odsotnost osrednje bo drilne duše ZCPZ, Zorka Hareja, ki mu zdravstveno stanje ni omogočilo, da se osebno udeleži slavja, ki ga gre v veliki meri pripisati predvsem njegovemu dolgoletnemu prizadevanju. Prisoten pa je bil vsekakor s pisano besedo, s pismom, ki ga je prisotnim posredoval Marko Tavčar. V njem je Harej najprej opozoril, da je obdobje štirih desetletij dolgo obdobje, če se ta čas nanaša na Organizacijo, ki je živela v posebnih, več-trdno povezovalno strukturo krat ne lahkih političnih, druž-med slovenskimi verniki v benih in kulturnih razmerah, manjšini. Zal pa so vsi prisotni / stran 9 na sobotnem večeru pogrešali Igor Gregori Atentati v Nasiriji in Istambulu Uresničuje se napoved Bin Ladna se dobro zavedali, da so odšli na "vojno območje". Zato so vedeli, da tvegajo življenje. To so dobro vedeli tudi tisti, ki so jih tja poslali, t. j. italijanski parlament - večinoma predstavniki strank večine. Zato je nekoliko neumestno govoriti o kakem "herojstvu", čeprav je verjetno velika večina udeležencev misije nedvomno verjela v poslanstvo, da morajo iraškemu ljudstvu pomagati iz bede in kaosa, v katerem se je znašlo po vojaškem napadu zaveznikov in predvsem po padcu diktature Sa-dama Huseina. 3.000 pripadnikov italijanska misije v Iraku je namreč imelo kot prvenstveno nalogo nudenje varnosti in zaščite krajevnemu (večinoma šiitskemu ) prebivalstvu, zdravstvenemu osebju, članom nevladnih organizacij ter nudenje pomoči pri razdeljevanju hrane, zdravil, obnovi hiš, cest, električnega in vodovodnega o-mrežja, bonificiranja cest, polj in puščave, na katere so vojaki raztresli mine. / stran 2 Breda Susič tvami atentata. Trije izmed preminulih karabinjerjev so res prihajali iz goriške vojašnice, med njimi pa hvala Bogu ni bilo znanca. Sele ko so me pomirili, da je živ in zdrav, sem začela razmišljati o tem, kaj je ta hudi dogodek pravzaprav pomenil. Pieteta je seveda tista, ki v takih trenutkih prevlada, zato je splošna pretresenost italijan- ske javnosti popolnoma razumljiva. Gotovo pa atentata ne gre vzporejati z "11. septembrom". V atentatu na Tvvin Tovvers je življenje izgubilo več tisoč ljudi, ki so v svoji državi, v popolnoma mirnem obdobju, nič hudega sluteč, odšli na svoje delovno mesto - tako kot vsakdrugdan. Italijanski orožniki, vojaki in civilisti, ki so se udeležili misije v Iraku, pa so Takoj ko sem slišala novico o napadu islamskih teroristov na italijansko vojašnico v Nasiriji v Iraku, me je prevzela tesnoba. Poznam namreč fanta, ki je služil v goriški karabinjerski vojašnici in ki je pred tremi tedni odpotoval na misijo v Irak. Čeprav sem ga poznala zelo bežno, meje prevzela groza ob misli, da bi lahko bil med devetnajstimi italijanskimi žr- Zahvala župnika Maria Gariupa Samo zdaj, ko sem se za stalno vrnil v župnišče in morem sesti za pisalnik, imam priložnost se zahvaliti vsem Slovencem, ki so prišli na pomoč v naših hudih trenutkih. Prosim, da se v mojem imenu in v imenu Ukljanov srčno zahvalite vsem darovalcev, ki so prispevali pri nabiralni akciji Novega glasa (znesek 2.600,00 evrov) za prizadete v Kanalski dolini. Naše okolje je raztrgano, skupnost razbita, in še ne vemo, kakšna bo naša bodočnost. Hvala še enkrat iz srca. j Prof. France Pibernik o * fH zamolčani II slovenski \ književnosti, janezu jalnu... (strani) Drago Legiša TRI LEVOSREDINSKE STRANKE ZA SKUPEN NASTOP j Ivan F. Žerjal MUŠIČEVA RAZSTAVA V GORICI Jadranka Cergol ZA RAZGLASITEV P. CORTESE|A ZA BLAŽENEGA Danijel Devetak POGOVOR Z G. MARJANOM MARKEŽIČEM Iva Koršič NOVA KNJIGA DR. DAMJANA PAULINA Knjižna novost Dr. Vida Valenčič s sodobnim priročnikom za Italijane izčrpno o nas. Istran 8) 2 Bližnje volitve v evropski parlament Tri levosredinske stranke za skupen nastop ČETRTEK, NOVEMBRA 2003 Italijanska javnost je še vedno pod globokim vtisom pokola v Iraku, kjer je teroristični a-tentat na poveljstvo italijanskega mirovnega kontingenta zahteval smrt 17 vojakov in dveh civilistov, 24 vojakov pa je bilo ranjenih. Trupla padlih so s posebnim letalom pripeljali v Rim, kjer je bil v torek pogreb z najvišjimi državnimi častmi. Krvavi dogodek, ki nima primere v zgodovini italijanske republike, je skoraj povsem zasenčil dnevno politično dogajanje, čeprav so prav v dneh splošnega žalovanja potekala pomembna zborovanja treh glavnih levosredinskih strank. Predmet razprave in sklepanja je bil poziv predsednika Evropske komisije Romana Prodija, naj italijanske levosredinske stranke na bližnjih evropskih volitvah nastopijo s skupno kandidatno listo. O tem vsekakor pomembnem in aktualnem vprašanju so v Rimu razpravljali predstavniki Levih demokratov, v Bologni predstavniki Marjetice, v Neaplju pa predstavniki Socialistične demokratske stranke. Romano Prodi je svojo politično zamisel podrobno razčlenil v posebni brošuri, ki obsega 60 strani in ki obravnava le evropsko problematiko. Skupna kandidatna lista na bližnjih volitvah naj bi bila "prvi korak na poti oblikovanja prenoviteljskega političnega osebka federalnega tipa". V novem evropskem parlamentu naj bi poslanci, izvoljeni na skupni levosredinski listi, sestavljali svojo skupino, mogli pa bi se s časom vključiti v Evropsko socialistično stranko, če bi le-ta "odprla vrata tudi drugim predstavništvom". / stran 12 Drago I.egiša Tiskovno sporočilo Slovenske skupnosti Slovenska skupnost podpira pobude za krepitev prijateljstva in dosego popolnejše sprave med Slovenci, Italijani in Etrvati, zato se ji zdijo primerni tudi simbolični obiski najvišjih državnih in deželnih predstavnikov pri pomnikih trpljenja naših ljudi, glede česar so bili v preteklih dneh objavljeni nekateri predlogi. Ravno ker gre za globoko simboliko, pa je treba pošteno in jasno priznati in obžalovati vse odgovornosti za pretekle krivice. Ne gre samo za krvave zablode nacizma in komunizma, temveč ravno tako fašizma. In pri tem v našem prostoru ni mogoče mimo preganjanja primorskih Slovencev. Zato simbolni obiski po mnenju Slovenske skupnosti nikakor ne morejo mimo spomenika na bazovski gmajni, ki govori o nasilni asimilaciji in genocidu, a tudi prvem antifašizmu v Evropi. O tem je bil govor na zadnjem zasedanju deželnega tajništva SSk, ki ga je v Nabrežini vodil tajnik Damijan Terpin. V svojem poročilu sta Terpin in pa tržaški tajnik Peter Močnik pozitivno ocenila zmago Et- Italijanska zunanja politika Minister Giovanardi na obisku v Istri Minister za stike s parlamentom Giovanardi se je od 8. do 11. novembra mudil v Istri, kamor je prišel na obisk na povabilo Italijanske unije, krovne organizacije pripadnikov italijanske narodne skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem. Ob tej priložnosti je o-biskal Koper, Reko, Rovinj in Buje, se srečal z več italijanskimi skupnostmi in imel uradne razgovore z omenjeno predstavniško organizacijo italijanske manjšine. Povsod so ga sprejeli tudi predstavniki krajevnih oblasti. V Kopru ga je v obnovljeni pretorski palači sprejel župan Popovič, nakar je obiskal televizijski sedež Ko-per-Capodistria, ki je vse dni pozorno spremljal obisk italijanskega ministra. Iz poročanja tiska in omenjene televizije je razvidno, da so gostitelji ministra seznanili z vsemi perečimi problemi, ki zadevajo življenje in razvoj italijanske manjšinske skupnosti. Eden teh problemov so televi- zijske oddaje v italijanščini, ki se ne vidijo na celotnem področju Istre, oddajajo pa se, kot znano, iz Kopra v okviru slovenske televizijske strukture. Razni predstavniki italijanske manjšine v Sloveniji se v zadnjem času stalno pritožujejo, da oblasti ne kažejo zadostne pozornosti prisotnosti manjšine v družbenem življenju, kar naj bi bil eden glavnih vzrokov za znaten osip njenih pripadnikov pri zadnjem ljudskem štetju. V formalnem pogledu, tako pravijo, so pravice zagotovljene, dejansko pa se to ustrezno ne odraža navzven. Takšna ugotavljanja so sicer običajna pri vseh manjšinah, vendar v danem primeru ne moremo pritrditi, da je današnje stanje italijanske manjšine v Sloveniji odraz brezbrižnega odnosa slovenskih oblasti do manjšine. Potrebno bi zato bilo opraviti podrobno analizo dejavnikov, ki vplivajo na splošni razvoj italijanske manjšine. Sam minister Giovanardi je v intervjujih s sredstvi javnega obveščanja zabeležil pozitivne vtise o življenju in delovanju italijanske manjšine tako v slovenskem kot hrvaškem delu Istre. Na lastne oči se je lahko prepričal, da dvojezičnost ni samo deklarativnega značaja, ampak se tudi praktično uveljavlja in tako izpričuje prisotnost italijanske narodne skupnosti na teritoriju. Izrazil je tudi misel, da bi morala določena stopnja zaščite veljati za vse manjšine na področju načrtovane evrore-gije. Dejal je tudi, da italijanski parlament pripravlja zakon o zaščiti italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem, ki bi urejal zlasti finančne plati podpore manjšini, da bi bila čimbolj avtonomna pri upravljanju zadevnih sredstev. Predstavniki italijanske manjšine so ministra Giovanardija opozorili, da bo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo meja na Dragonji še naprej delila manjšino. Zato so se zavzeli, da bi bilo njeno prehajanje čimbolj olajšano. V tem pogledu je želeti, da bi tudi Hrvaška čimprej pristopila k Evropi. Alojz 'l\il NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 550 330 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica«1 noviglas.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trst«1 noviglas.it UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 548 276 E-MAIL uprava«. Vsekakor je Jezusu dana oblast, čast in kraljestvo. Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo je neuničljivo (Dan 7,14). A vse to bo Jezus olj koncu izročil Bogu Očetu, da bo Bog vse v vsem (1 Kor 15, 28). Po krstu sme vsak Jezusov učenec prepevati s psalmistom, saj je deležen Jezusove kraljevske časti: "Gospod, ti si kralj, odel si se v veličastvo ... tvoj prestol je trden iz davnine, ti si od vekomaj" (Ps 93, 1-2). S piscem Razodetja ponavljamo v prijateljskem pogovoru z Jezusom: Ti si prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Ljubiš nas in si nas s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta. Tako smo torej tudi mi po zaslugi Jezusa, po njegovi smrti in vstajenju kraljestvo in duhovniki in preroki (Raz 1, 5-8; 1 Pt 2,9). Zato mora biti naše hrepenenje odločno usmerjeno v "ta eshata" ("poslednje reči"). To je tisto skrivnostno kraljestvo, ki nam ga je Bog zaupal v Jezusu: "Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu" (Lk 22, 27-30). A to kraljestvo zahteva ponižnost: "Največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22, 26). Čeprav jih bo satan mikastil: "Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera" (Lk 22, 31-32). Nevernemu človeku se zdi, da so to sanje v oblaku. Zato se vedno prereka z Bogom, češ da ga omejuje in ustrahuje. A si mora odgovoriti na Pilatovo vprašanje: "Si ti judovski kralj?" (Jn 18, 33). Obenem noče slišati o resnici, o Bogu. Raje ima laž življenja. Pobesni spričo poštenega življenja kristjanov, polašča se ljudi duhovno, duševno in fizično. Noče slišati o kakem kraljestvu izven sveta. Tu je na mestu ponižna prošnja za vero in prijateljsko ljubezen do ponižnega in ponižanega kralja Jezusa. Odtegljivi prispevki za duhovnike: podpora Cerkvi izhaja tudi iz teh Sistem plačevanja škofijskih duhovnikov, ki je v veljavi od leta 1989, ko so postali možni t.i. darilni odtegljaji, namenjeni Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovščine (Icsc), podeljuje vsem 35.000 aktivnim duhovnikom v škofijah ter 3.000 ostarelim in bolnim duhovnikom isti način ravnanja in (oh enakih pogojih) ista sredstva. Sistem namreč temelji na treh osnovnih načelih: ■ vsi duhovniki, ki se posvečajo službi Bogu, imajo pravico do dostojanstvenega ekonomskega vzdrževanja. ■ Plačevanje mora po možnosti biti enako za vse duhovnike, ki živijo v enakih pogojih. ■ Plačevanje lastnih duhovnikov je naloga vernikov. Sistem zato lahko označimo kot izenačeval nega tipa. Poleg tega temelji na solidarnosti in na duhu “medsebojne pomoči”, ki mora biti gibalo vsake verne skupnosti. Točkovanje Plačevanje vsakega škofijskega duhovnika je določeno na podlagi točkovanja, ki se pripisuje, upoštevajoč parametre, kot so starost, opravljena služba itd. Izhodiščna točka je enaka za vse, trenutno znaša 80 točk. Poleg te baze imamo tudi dodatne točke za dodatna službena bremena ali pa za id 'A H opravljanje posebnih nalog v okviru duhovniške službe. Vsak duhovnik zbere tako določeno število točk, ki vsekakor ne morejo prekoračiti števila 141. Vsaki od teh točk odgovarja denarna vrednost. Vsako leto se točka izenači: letos velja 10,70 evrov (to je 20.718 starih lir). V spodnji razpredelnici sta predstavljeni točkovanje in plačevanje, ki pritičeta komaj posvečenemu duhovniku in pa škofu na pragu upokojitve. Kdo plačuje duhovnika Duhovnika plačuje v prvi vrsti cerkvena ustanova, pri kateri opravlja svojo službo, npr. župnija. Vsota, ki jo župnik ali njegov pomočnik prejemata, se izračuna po t.i. “temeljni vsoti”. Za vsakega posameznega prebivalca župnije je določena ena vrednost (za leto 2003 je to 0,07230 evrov oz. 140 starih lir). Ta vsota se pomnoži s celotnim številom prebivalcev župnije in se mesečno dvigne iz župnijske blagajne. Župnija, ki šteje tisoč prebivalcev, bo tako morala za svojega župnika prispevati 72,3 evrov (140.000 lir) na mesec; župnija, ki šteje 10.000 prebivalcev, pa 723 evrov na mesec (1.400.000 lir). Pri tem sta jasni dve stvari: prejete vsote so lahko prenizke in Plačevanje duhovnikov - leto 2003 (vir: Icsc) MESEČNO NETO* 784,87 1.210,37 V EVRIH T0CKE VREDNOST' MESEČNO BRUTO Komaj posvečen duhovnik 80 10.70 856,00 Škof na pragu upokojitve _ 136 10,70 1.455,20 * Vrednost točke 2001 ** Izračun, opravljen na podlagi dokončnih alikvotnih delov 2001 Kot je zlahka razvidno, med temi plačili ni velikih razlik. Dobro je tudi si zapomniti, da italijanski škofijski duhovniki prejemajo samo 12 mesečnin (predvsem) lahko ne odgovarjajo plačilu, ki pritiče vsakemu duhovniku na podlagi njegovega točkovanja. Pri tem pridejo v poštev tiste oblike skupne “podpore”, zaradi katerih postane sistem izenačujoč in, še bolje, solidaren. Najprej skrbijo za to Škofijski inštituti za vzdrževanje duhovščine, ki razpolagajo v prvi vrsti s “krajevnimi” premoženjskimi dohodki (bivšimi nadarbinami), vendar je skoraj vedno potreben tudi poseg Osrednjega inštituta za vzdrževanje duhovščine, edinega v celi Italiji, kateremu so namenjeni odtegljivi prispevki za vzdrževanje škofijskih duhovnikov. Kako deluje integriranje Navedimo praktičen primer in vzemimo spet v poštev župnika iz župnije s tisoč in tistega iz župnije z 10.000 dušami, o katerih smo govorili pred kratkim. Če na podlagi svojega točkovanja (npr. 100 točk, ker sta službovala vsaj 30 let) lahko oba računata na 1.070 evrov bruto dohodka mesečno, bo Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovščine župniku iz man) številne župnije podelil integriranje v višini 997,70 evrov mesečno, drugemu pa 347 evrov mesečno za 12 mesečnin. S tem da plačujeta davke, bo vsak od njiju lahko prejemal 9.32,96 evrov (približno 1.806.000 lir) mesečno. Še zadnja opazka: duhovnik lahko prejema dohodke, ki izhajajo iz delovnega razmerja, npr. plačo za poučevanje verouka ali pa pokojnino, kar se pridružuje temeljni vsoti. Če je vsekakor skupna vsota nižja od tiste, ki jo določa točkovanje, je duhovnik lahko deležen že omenjenega integriranja. Temeljna točka je, da mora Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovščine razpolagati s potrebnimi ekonomskimi sredstvi, da lahko opravlja svoje poslanstvo. To so predvsem tista sredstva, ki jih predstavljajo t.i. odtegljivi prispevki, ki so v celoti in izključno namenjeni vzdrževanju duhovnikov. Zato v življenju Cerkve, mišljene kot skupni dom, mora tema soodgovornosti vsakega “stanovalca” v odnosu do izredno delikatnega vprašanja vzdrževanja duhovščine biti usmerjena v tisto, kar je najbolj neposredna in konkretna oblika “solidarne podpore”: vodtegljive prispevke. (Pripravila Maria Grazia Bambino) Vaš prispevek h konkretni podpori stalnega delovanja duhovnikov v življenju skupnosti. Otipljivo in odgovorno dejanje, dejavno pričevanje lastne verske izkušnje. Cerkev, kakršno opisuje Drugi vatikanski koncil, je “Cerkev-skupnost”, v kateri so veniki poklicani, da odgovorno poskrbijo, tudi ekonomsko, za to, kar je nujno, da imajo vsi duhovniki, kar potrebujejo, da lahko opravljajo svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija ter pastoralne in karitativne oskrbe. Sistem ekonomske podpore Cerkvi, ki izhaja iz predelanega konkordata iz leta 1984, je v zelo veliki meri omogočil prav praktično uresn ičitev tega namena. Velikodušnost italijanskih katoličanov pa žal prepogosto pozablja, da bi se lahko usmerjala proti specifičnemu cilju vzdrževanja duhovščine. To izhaja iz zmotnega mišljenja, da viri, ki so potrebni za to nalogo, “avtomatično” izhajajo iz materialne posesti cerkvenih dobrin ali iz ne pojasnjenih finančnih mehanizmov. Kako pa so pomembni specifični in neposredni darovi, namenjeni vzdrževanju duhovščine, pa lahko razumemo v polnosti, samo če poznamo mehanizem, na podlagi katerega je določeno plačevanje duhovnika, ki opravlja poslanstvo znotraj škofije. Sveže sociološke raziskave so med drugim podčrtale, da sta vzgoja in osveščanje krščanskih skupnosti o razlogih prispevkov pravzaprav način, kako omogočiti, da se razvija tudi kultura “Cerkve-skupnosti”, ki jo je nakazal Drugi vatikanski koncil. 6 ČETRTEK, 'novembra 2003 Mladinska knjiga / Velika ilustrirana enciklopedija NAPOVEDNIK Živali Letos jeseni so pri Mladinski založili predstavili knjigo, ki bo našla pot tudi do ljudi, ki se sicer z živalskim svetom ne ubadajo, prav gotovo pa bo osrečila predvsem otroke in vse tiste, ki bi radi videli in izvedeli kaj več o živalih z vseh koncev sveta. Velika ilustrirana enciklopedija, ki ima preprost naslov Živali, je knjiga večjega formata, obsega več kot šeststo strani in je seveda tiskana v barvah, v slovenščino pa jo je za Mladinsko knjigo prelilo več prevajalcev, za slovenski prevod in knjigo pa je bil odgovoren urednik Mitja Pucer, ki mu je pomagal strokovni urednik Milan Lovko, tehnično pa je knjigo uredila Zlata Maurer Pivko. Slovenska enciklopedija živali, ki je za razmeroma majhen slovenski knjižni trg izjemen podvig, je prevod angleškega dela, ki ga je napisalo več kot 70 strokovnjakov, ki so v njej podali popoln pregeld živali, od popolnoma neznanih vrst do poznanih. V knjigo, ki je polna čudovitih barvnih fotografij, so angleški strokovnjaki uvrstili ogromno živali, podrobneje pa so jih opisali več kot dva tisoč. Zoologi so doslej opisali že okoli 2 milijona živalskih vrst, domnevajo pa, da je vseh živečih vrst desetkrat več. Skupina 70 zoologov, biologov in naravoslovcev je pod okriljem britanske založbe Dorling Kindersley Book za izid enciklopedije pripravila zares čudovit pregled dela raznovrstnosti živalskega sveta. Slovenska knjiga Velika ilustrirana enciklopedija živali na 624 straneh prinaša predstavitev okoli 2000 živalskih vrst - od mikroskopsko majhnih nevretenčarjev do več kol 30 metrov dolgega sinjega kita. Domala vsaka živalska vrsta je v enciklopediji živali prikazana na barvni fotografiji ali risbi. Fotografije so prispeval i številni svetovno znani fotografi, nekateri njihovi dosežki so plod večmesečnih zasledovanj in preučevanj živali v njihovem naravnem o-kolju. Rezultat teh prizadevanj je izjemna zbirka naravoslovnih fotografij, zbirka, kakršna v podobnih poljudnih knjižnih izdajah doslej še ni izšla. Knjigo Živali sestavljajo trije obsežnejši razdelki. Uvodu s splošnimi značilnostmi živalskega sveta in njegovega življenja sledi opis najpomembnejših življenjskih okolij sveta. Na Zemlji kot edinem znanem planetu, za katerega vemo, da na njem obstaja življenje, živali naseljujejo prostor med spodnjim delom zemeljskega ozračja in dnom oceana. Čeprav največ živalskih vrst najdemo v toplih in vlažnih tropskih območjih, pa so se nekatere vrste prilagodile tudi življenju v najbolj neprijaznih okoljih. Vsebina opisov je tu dvodelna. V prvem delu se nahajajo splošne značilnosti bivališča z opisom podnebja, rastlinstva in živalstva, drugi del pa bralca seznanja s telesnimi in vedenjskimi prilagoditvami živali v posebnem okolju. Razdelek Kraljes tvo živali v poglav- jih z naslovi Sesalci, Ptice, Plazilci, Dvoživke, Ribe in Nevretenčarji prinaša opis živalskih skupin in vrst. Uvod posameznega poglavja seznanja z opisom posamezne živalske skupine, temu pa sledijo opisi nižjih razvrstit-venih skupin (rodovi, vrste). Na koncu vsakega poglavja je seznam ogroženih vrst, s čimer želi knjiga opozoriti na nezadržno upadanje številnih živalskih vrst, in to je še posebno pomembno danes, ko človek s svojim onesnaževanjem okolja uničuje naravo, rastline in živali in posredno tudi samega sebe. Glavni urednik angleške izdaje Velike ilustrirane enciklopedije Živali David Burnie navaja v svojem uvodnem zapisu podatek, da je po statistični verjetnosti samo med štiriletnim nastajanjem knjige izumrlo 5000 živalskih vrst. Enciklopedijo sklene slovarček manj znanih zooloških in strokovnih izrazov ter podrobno stvarno kazalo znanstvenih in domačih imen vseh opisanih vrst. Knjiga je v izvirniku izšla leta 2001 in bila odtlej prevedena že v 30 jezikov. Za prevod in priredbo slovenske izdaje so poskrbeli Bojan Maršeta, Staša Tome, Davorin Tome, Milan Lovka, Lovrenc Lipej in Boris Kryžtufek. Knjiga Živali je izjemnega pomena tudi za naš prostor, saj podobne knjige sicer lahko kupujemo v italijanskem jeziku, kar pa ima za posledico predvsem to, da imen živali ne poznamo v slovenskem jeziku. Zato je knjiga več kot dobrodošla predvsem za šoloobvezne otroke, dijake in študente, naročiti bi jo morale vse slovenske šole in jo dati učencem v roke. Vsaka žival je lepo predstavljena, s prepričljivo, jasno in dovolj povedno barvno fotografijo in s kratkim opisom, kot je tudi opisano okolje, v katerem živi, predvsem pa je lepo poimenovana s slovenskim imenom, kar samo potrjuje bogastvo našega jezika. UP RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 21.11. DO 27.11.2003) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9, Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 21. novembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni desert iz diskoteke 103. - Šopek narodnih viž. - Zborovski kotiček. - Obvestila. - Ponedeljek, 24. novembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije. - Torek, 25. novembra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. - Sreda, 26. novembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Poklon severnemu jelenu. - Izbor melodij. - Četrtek, 27. novembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2. RADIO OGNJIŠČE V zadnjem tednu se je v Cerkvi na Primorskem dogajalo marsikaj. Če bi radi bili na tekočem ne zamudite oddaje Zvonovi zvonijo v četrtek ob 16. uri. In ko boste že ob radijskem sprejemniku, prisluhnite še oddaji V goste smo povabili (ob 17. uri), kjer se bo Lucija Cirovič pogovarjala s Petrom Musevskim, v zadnjem času največkrat nagrajenim slovenskim filmskim igralcem (nagradi za filma Kruh in mleko in Rezervni deli, nagrada Vesna za najboljšega glavnega igralca in Sto-pova nagrada za najboljšega igralca). O čem se bosta pogovarjala? O filmu, kajpada. V petek ob 16.uri ste vabljeni v Brda, natančneje v vas Šmartno, kjer je Tomo Golob poskušal izmerili ulrip življenja ljudi. Potem bomo pospravljali podstrešje, v soboto se bomo poveselili v oddaji Allegro in že bomo skočili v novi leden. O tem, da ni dobro, če so otroci popoldne na cesti, se gotovo strinjamo. Zelo v redu pa je, če preživljalo Popoldne na Cesti. Kaj tam počno je poskušal izvedeti Gabrijel Križman. Če hočete vedeti tudi vi, prisluhnite oddaji Mozaik mladih, v torek, 25.11. ob 16uri. Literarni natečaj Mladike 1. Revija Mladika razpisuje XXXII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. 2. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, ulica Donizetti 3,34133 TRST, do 1. decembra 2003. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani, ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). 3. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisatelj Alojz Rebula, prevajalka prof. Diomira Fabjan - Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Čenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno. 4. Na razpolago so sledeče nagrade: PROZA - prva nagrada 300,00 (', druga nagrada 200,00 €, tretja nagradal50,00 (. PESMI - prva nagradal50,00 €, druga nagrada 100,00 ( , tretja nagrada 70,00 fc . 5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešernovem dnevu - na javni prireditvi in po časopisju. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2004. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo. Rokopisov ne vračamo! s 3. STRANI Vračanje pomena... Edina izjema je bil pesnik France Balantič. Čeprav je bil prepovedan in ga v domovini ni bilo mogoče tiskati (leta 1966 so že natisnjen izbor na ukaz političnega vrha v celoti uničili), je bil ves čas dejavno prisoten ne le v literarni javnosti, ampak tudi v širši, celo politični. Bil je vseskozi predmet javnih debat, omenja- li so ga tudi visoki partijski funkcionarji, seveda zgolj per negationem, a omenjali so ga, njegovo ime je bilo mogoče slišati in brati v javnosti. Balantič je bil ves povojni čas na poseben način prepoznaven simbol zamolčane in zatirane književnosti v domovini, visoko pa ga je dvignila nazorska emigracija, veliko pisala o njem in ne nazadnje: zunaj domovine so izšle kar tri izdaje njegovih pesmi (Buenos Aires, 1956, 1976; Celovec, 1967). Ali pripravljale še kakšno zamolčano knjigo? So tlela, ki naslajajo v zdomstvu, dandanes dosegljiva bralcem v Sloveniji'f Do zdaj je bilo v matici izdanih oziroma ponatisnjenih že precejšnje število prepovedanih avtorjev, med njimi Vinko Beličič, Tine Debeljak, Ivan Hribovšek, Ruda Jurčec, Stanko Kociper, Vladimir Kos, Karel Mau-ser, Ludve Potokar, Branko Rozman, Zorko Simčič, Milena Šoukal, vendar marsikaj še čaka. Nedvomno je treba izdati izbor Mirka Javornika, povsem na novo odkriti Lojzeta Novaka, Saša Jermana, Dimitrija Jeru-ca, Karla Klančnika. Precej dela so £ Fran Šaleški Finžgar opravili tudi posamezni izbori (To drevo na tujem raste, 1990; Lipa šumi med evkalipti, 1990; /utro pozabljenih, 1991; Pod Južnim križem, 1992; Ob Srebrni reki, 1993; Beseda čez ocean, 2002). Trenutno je v pripravi izjemna izdaja Balantičevih pesmi (okvirno ob 80-letnici rojstva in 60-letnici smrti) pri založbi Nova revija: izšel bo faksimile njegove rokopisne zbirke iz leta 1942 in ponatis zbirke V ognju groze plapolam iz leta 1944, dodana pa bo ludi obsežna študija, priložnostno izdajo pripravlja založba Družina, dogovarjamo se tudi za trojezičen izbor njegovih pesmi (slovensko-nemško-angle-ško) pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Povezave z zdomstvom in zamejstvom niso bile nikoli idealne in tudi zdaj niso, toda nekatere poti so u-tečene in je mogoče na normalni ravni vzdrževati medsebojne stike. Vsekakor so mlajšim zdomskim avtorjem, ki nadaljujejo tradicijo svojih očetov onstran oceanov, naše založbe odprte. Prav pred nedavnim sem imel priložnost prebrati rokopisno zbirko izjemno nadarjenega mladega slovenskega pesnika iz Argentine, to je novo zbirko Toneta Rodeta, za katero sem prepričan, da pomeni izjemen dosežek sodobne slovenske poezije v celoti. Za njen natis v domovini verjetno ne bo zadržkov. Za ugledno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev ste uredili Zbrano delo pesnika Aniona Vodnika (l-IV), zdaj ste sredi dela za Zbrano delo pesnika Jožeta Udoviča. Kakšen je zdaj "status" te zbirke, ki menda ni namenjena toliko široki publiki kolikor specialistom in zgodovinarjem? Zdaj pripravljam peto, to je zadnjo knjigo Udovičevega zbranega dela, vendar se mi priprava zatika in jo prekinjajo številni drugi opravki. Glavni vzrok za mojo počasnost je v skrajno neugodnih razmerah, v katerih se je znašla zbirka Zbranih del, potem ko je DZS zbirko dobesedno potisnila čez prag. Zbirka v svoji zasnovi skuša na strokovni ravni zbrati najpomembnejše besedne stvaritve slovenske besede, kar v svojem bistvu predstavlja temeljni kulturni fond našega naroda. V tem smislu bi zbirka morala imeti status kulturnega spomenika in bi za njeno izhajanje morala normalno poskrbeti ljubljena samostojna slovenska država, po nespodbudnih dejstvih sodeč pa naša sedanja oblast ne misli tako, saj je zbirko prepustila nekakšni odprti ekonomski logiki, pa naj gre za Prešerna, Cankarja ali Kocbeka, čeprav vsi vemo, da ekonomiste Janez Jak n Cankar res ne zanima, razen če jim kdaj kaj popestri kakšno reklamo. Vaše literarnozgodovinsko delo je zelo raznoliko, saj ste ob knjigah iz prejšnjih vprašanj izdali antologijo slovenske zdomske poezije Beseda čez ocean (2002) in leto prej izbor Slovenska duhovna pesem. Po kakšnem "ključu "se lotevate izbora avtorjev in tematike, ki potlej izide vknjižni obliki't Obe omenjeni antologiji sem pripravil na zunanjo pobudo. Za antologijo Slovenska duhovna pesem me je nagovoril Gorazd Kocijančič, ko je bil še pri Tretjem dnevu, pozneje pa se je naključilo, da je izbor izšel pri društvu Logos, ki ga zdaj vodi. Izbor slovenske duhovne pesmi je narekovala okoliščina, da je bila v povojnem obdobju ta stran poezije povsem izločena iz rednega literarnega življenja pač glede na ideološko zamejenost med 1945 in 1990, čeravno vemo, da je poezija v prvi vrsti duhovno dejanje. Hkrati se je odpiralo vprašanje, kako je dejansko bilo s pisanjem take poezije v povojnem času. Prvotno sem želel v izbor vključiti zgolj pesmi 20. stoletja, toda založnik je želel izbor celote. Odločil sem se, da je izhodiščni kriterij izpovedna pesem, ker najbolj neposredno izraža duhovno naravnanost posameznega ustvarjalca, kar je pomenilo, da sem začel s Prešernom in končal pri naših sodobnikih. Pri antologiji sta bila pomembna dva kriterija. Prvi je izviral iz okoliščine, da je antologija tematska, da je temeljno vodilo duhovnost, v ožjem smislu tudi religioznost, drugi kriterij zadeva estetsko stran izbranih pesmi, seveda pa je v kakšnem primeru šlo tudi za časovno pokritost celote, vendar je bilo vodilo izbora vseskozi tematika in so bili avtorji v drugem planu. Antologijo zdomske poezije, ki sem jo uredil na povabilo Aleša Bergerja za Mladinsko knjigo, sem zasnoval zelo podobno. Vodilo je bila tematika begunstva in zdomstva, izbor je želel hkrati pokriti celotno zamejsko ustvarjalno razseljenost, toda nosilci antologije so bili vendarle posamezni avtorji, ki so zunaj ustvarili pomembna in značilna pesniška dela. Vključenih je bilo petindvajset naših pesnikov z vseh celin, razen Afrike. Glede izdajanja zamejskih in zdomskih avtorjev v domovini moram zapisati, da so zelo majhna, ker niso deležni nobene posebne skrbi, čeravno imamo šest organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko Slovencev po svetu. Gorica / Pokrajinski muzej Mušičeva razstava v palači Attems Mušičeva razstava, ki bo na ogled v palači Attems vse do 7. marca 2004, je za Gorico nedvomno velik dogodek. Otvoritev je zaznamovala res številna prisotnost publike, kar je dokaz za zanimanje in pričakovanje, ki sta vladali v mestu za ta pomembni dogodek. Krona vsega je bila seveda slikarjeva prisotnost. 94-letni slikar, goriški rojak, rojen v Bukovici leta 1909, se je kljub letom in slabemu zdravju skupaj z ženo Ido Barbarigo udeležil odprtja te pomembne antološke razstave. V Palači Attems Gledališki prikaz v počastitev Zorana Mušiča Izredno odmevna in izpovedno močna antološka razstava velikega goriškega rojaka Zorana Mušiča (na sliki), ki je od 12. oktobra do 7. marca na ogled v palači Attems v Gorici, je spodbudila vzklitje nenavadnega gledališkega prikaza. Pod okriljem četrte Čezmejne gledališke delavnice - potekala je od 10. do 21. oktobra v organizaciji Goriške pokrajine, sodelovanju dežele Furlanije-Julijske krajine, ustanov ERT in EMAC ter Primorskega dramskega gledališča - s pomenljivim naslovom Mili šaman za Zorana Mušiča je kot njen javni epilog, v torek, 21. oktobra, z dvema večernima ponovitvama zaživela svojska gledališka izpo- ved, ki si jo je zamislil Mario Brando-lin, dramaturško in režijsko pa uresničil Ferruccio Merisi, ustanovitelj in vodja Eksperimentalne šole za igralce v Pordenonu. S petimi mladimi ljubiteljskimi igralci, tremi italijanskimi dekleti (Clelia Delponte, Veronica Risatti, Lucia Zaghet) in z dvema slovenskima fantoma (Dorian Krapše, Primož Pavliha), ki sta si odrske izkušnje nabrala v PDG, je pripravil multikulturni, večjezični polurni prikaz. V njem bi si sicer pričakovali nekaj več prostora, odmerjenega slovenskemu jeziku, tudi zato, ker je bilo večkrat poudarjeno, kako pomembna je ta gledališka pobuda, ki briše meje in tke kulturne vezi med tu živečima narodoma. Ta neobičajna predstava je v svojevrstni poetični govorici z u-metnikovimi citati spregovorila o njegovem razmišljanju o smislu našega bivanja in soočanju s poslednjo resnico in gotovostjo - smrtjo. Igralci so vodili gledalce - njihovo število je bilo razumljivo omejeno - po spodnjih prostorih muzeja mimo pretresljivih Mušičevih podob, ki so jim bile tudi enkratno scensko ozadje. Z besedo, s plesom, presunljivimi kriki, še bolj pa z intenzivno, natančno naštudirano mimiko, ki je bila posebno izrazita in izpovedna v prizorih trpečih, skrotovičenih teles in od bolečine spačenih obrazov ob taboriščnih grozotah, so vzbudili v gledalcih globoke občutke in jih silili k razmišljanju. Prikaz je spremljala glasba, ki sta jo izvajala Giovanni Maier na kontrabas in Fabio Sfregola na kitaro in trobento. Gledališko sliko so dopolnjevali lučni efekti - zelo učinkovit prizor poigravanja senc z rešetkami kletke - in seveda preprosti, a dognani kostumi, ki so jim bila kot dopolnilo velika platna-ogrinjala; po Mušičevih slikarskih motivih jih je mojstrsko poslikal goriški slikar Adriano Velussi. Kostume je izdelala Snežiča Černič, ki jo v slovenskih in italijanskih goriških ljubiteljskih gledaliških krogih dobro poznajo kot pikolovsko sodelavko. IK Na kratki in - kljub uradnemu protokolu - prisrčni slovesnosti ga je predsednik Goriške pokrajine Giorgio Brandolin pozdravil s prijaznim "dober večer" gospod Mušič, umetnik sam pa se je razglasil za najstarejšega Brica v dvorani. Taki in podobni drobci iskrenega človeškega doživljanja nam nedvomno pričajo tudi o umetnikovih občutkih ob tako številnem občinstvu in ob otvoritvi pomembne razstave v rodnem mestu. Razstavo, ki je nastala v organizaciji Goriške pokrajine in Goriške občine, si je zamislil Marco Goldin. Ta je skupno s širšim znanstvenim odborom, ki so ga sestavljali še Jean Cla-ir, Kosme de Barajano in Paolo Riz-zi, opravil tudi izbor slik. Razstava predstavlja tako vsa vidnejša obdobja Mušičevega slikarstva. Dejansko, če izvzamemo manj znano in v svetovnem merilu vedno izpuščeno predvojno obdobje, so tokrat lepo zastopani vsi pomembnejši slikarjevi ciklusi od prvih povojnih let do danes. Razstavljene so tudi zadnje slikarjeve risbe iz leta 2001, saj v zadnjih časih umetnik ne ustvarja več. V prenovljeni palači Attems-Petzenstein je razstavljenih 120 del, lepo razporejenih v kronološkem zaporedju, iz javnih in zasebnih zbirk, od velikih olj na platno in akrilov pa do akvarelov, risb s kredo tako na platno kot na papir. Obiskovalca vseskozi spremljajo podnaslovi in sprotne, biografske ter tematske razlage, v italijanščini in v slovenščini. Na razpolago je seveda tudi obsežen katalog z reprodukcijami del in strokovnimi zapisi, za zdaj le v italijanskem jeziku, organizatorji pa obljubljajo, da bo kmalu na razpolago tudi v slovenščini. Razstava se prične z dvema portretoma, z majhnim slikarjevim avtoportretom iz leta 1947 in portretom žene Ide, ki je le nekaj let Rodil se je leta 1883 v Sv. Luciji (danes Most na Soči), v času velikih upanj in hrepenenj po novem, boljšem in pravičnejšem svetu, umrl pa ob zatonu komunističnega "razsvetljenstva" leta 1960. Bil je tragična figura iz enega samega preprostega razloga - ker je ostal zvest samemu sebi in ohranil pokončno etično držo. Prav na tej točki je kleč vseh njegovih težav, osebnih problemov, oficialne ignorance državnih struktur, nepriznavanje veličastnega opusa in skorajšnja umetniška anatema: resnica lahko služi samo resnici ter poštenim ljudem; oblastem je prej ko slej le "bruno v očesu". Spomnimo se, Ivan Pregelj je napisal enega največjih slovenskih romanov loannes Plebanus, znamenite Tolmince, noveli Matkove Tine prečudežno potovanje in Thabiti ku-mi, pa še vrsto del, ki jih stilno, vsebinsko ter umetniško dandanes uvrščamo v sam vrh slovenskega pri- poznejši. Iz istega obdobja, to je prvih povojnih let, je tudi skupina delikatnih akvarelov, kjer se pisane barke zibljejo v soncu zasanjanih Benetk. Iz njih veje brezčasna atmosfera. S skopimi potezami in izbranimi barvami je umetnik ujel čar in kromatizme mesta, ki se sredi lagune dviga razpeto med vzhodom in zahodom. Sledi nato številčno in kvalitetno bogat izbor znanih Mušičevih konjičkov. Neštete variacije na isto tematika, ko slikarju vsakič ponovno, z maloštevilnimi e-lementi, uspe zarisati na platno povsem prepričljivo pripoved. Ugasle zemeljske tone barvne palete poživljajo le živahnejši madeži sprehajajočih se konjičkov, ki se sredi rjav-kasto-sivkaste atmosfere gledalcu še toliko bolj zapišejo v spomin. Slike Zorana Mušiča je treba seveda videti, si jih pazljivo ogledati, se z njimi neposredno soočiti. Še tako natančne fotografske reprodukcije nam posredujejo le bled odsev originala. To velja za vsako slikarsko delo, morda pa je pri Mušičevih slikah to še toliko bolj izrazito. Šele ko se znajdemo pred sliko, se v polnosti zavemo razsežnosti in zgovornosti umetnikovega dela. Mimoidoči konjički, dalmatinski mo- povedništva. Odkrito je obravnaval družbene in osebne travme, se soočal z globokimi moralnimi dilemami, brez strahu odpiral žgoče rane takih in drugačnih herezij in ostal velik iskalec Boga (to je pravičnosti, ljubezni in resnice). Problematičen, no, "problematičen", je bil predvsem zaradi neposrednosti in popolne direktnosti svojega sloga. Literatura ni bila okras njegovega duha, nasprotno, bila je razgaljenje njega samega in časa, v katerem je bival, bila je najčistejše razodetje umetniške resnice in veličasten krik nekega individualnega stremljenja k očiščenju in katarzi. Zato je bil trn v peti vsem, predvsem pa lice-mercem vseh barv in ideologij; Pregelj je bil v bistvu velika slaba vest svojega časa, pa zato radikalno potisnjen v narodovo "podzavest". V osnovni šoli Dušana Muniha na Mostu na Soči so v letošnjem letu realizirali projekt Ivan Pregelj tivi, umbrijske pokrajine in pa sien-ski griči bi lahko bili le preprosti krajinski motivi, utrinki ujeti iz narave, pejsaži. Spretne slikarjeve poteze, ki skrbno nanašajo barvo na platno, plast za plastjo, tako da se tu pa tam že povsem spoji s platnom, spreminjajo to goličavo, pusto pokrajino v pokrajino duha. Platno je zgolj zrcalo umetnikovega notranjega doživljanja, izpovedni list, izbrani motiv pa le najprimernejša pretveza za vsakdanje, ponovno poskušanje. Mušičevo slikarstvo sili človeka, da se ob njem zamisli. Iz vsakdanjosti nas njegova dela vabijo v brezčasnost. Pomaknjena so izven časovnega obdobja, nedvomno daleč od trenutnih, tudi slikarskih mod, saj slikar išče raje v sebi kot v svetu. To velja tudi za pretresljiv ciklus Nismo poslednji, ki je na razstavi izpričan s številnimi platni. Tragična, neopisna izkušnja koncentracijskega taborišča, ki jo je umetnik doživel kot interniranec v Dachauu, zopet privre na dan sredi sedemdesetih let, ko nastane eden najpretresljivejših ciklusov sodobnega evropskega slikarstva. V taborišču so Mušiču risbe pomenile pot do preživetja. Iz tistega časa se jih je ohranilo le petintrideset, in njegov čas. Namen tega dela je bil predvsem obeležitev 120-letni-ce pisateljevega rojstva in ponovna oživitev prizadevanj za ureditev Pregljeve spominske sobe v rodnem kraju. Pisatelj je na nek način še vedno tujec tudi doma. To je pokazala anketa, ki so jo učenci izvedli med krajani. Rezultat je bil porazen; le redko kdo ve za znamenitega Mostarja, še manj pa jih pozna njegova dela. Vse to je seveda posledica sistematične zamolčanosti in dolgoletne prezrtosti velikega mojstra besede. Ljudje pač razmišljajo o svetu, ki se jim kaže skozi šolske programe, medije in splošno mnenje. Na šoli ob podpori ravnatelja Branka Loncnerja, celotnega učiteljskega zbora, predvsem pa pod mentorskim vodstvom slavistke Danice Taljat so učenci projekt v petek, 24. oktobra, pripeljali do sklepne prireditve, kjer se je Pregljev lik dobesedno "vrnil v to obdobje pa je za Mušiča bila najpomembnejša šola, oziroma, kot sam pravi, to je edina šola, ki jo priznava. Ciklus Nismo poslednji strne na platnu tragedijo koncen-tacijskega taborišča, vendar se tudi te slike izmikajo zgolj zgodovinskemu času. Preko lastnega doživljanja je umetniku uspelo te podobe iztrgati točno določeni zgodovinski izkušnji in jih spremeniti v univerzalno sporočilo. Poteze so tu zreducirane le na najosnovnejše, figure kakor iztrgane iz teme z vztrajnostjo in nenehnim bojem. Nagovarjajo nas iz neke izven časovne dimenzije prav tako kot tudi številna druga Mušičeva dela. Vse te slike niso le en, osamljen fotogram neke zgodbe, pač pa njena sinteza. Kot vsaka prava slikarska umetnina združujejo ta dela v sebi tako preteklost, sedanjost in prihodnost, so sinteza številnih, tudi nasprotujočih si elementov, pa čeprav so le ena sama, negibna slika. Iz njih se nam kaže Mušič kot nenehen iskalec, popotnik v prestolnicah evropske umetnosti, ki kot sam poudarja, se je umaknil v tišino svoje notranjosti. Sredi tujega konteksta se še toliko jasneje izrisujejo njegove izvirne lastnosti, tisti slovenski izvor, ki mu omogoča neko svojevrstno sintezo med vzhodom in zahodom. V njegovih delih se želja po elementarnosti in preprostosti kristalizira v do skrajnosti zreducirani potezi, ki zaznamuje vse njegove slike, predvsem pa serijo zadnjih avtoportretov. Tu se figura že skoraj razblini na platnu. Nekaj potez nam izriše slikarja, okoli praznina, vse pa tiči odeto kot v neko skrajno tišino, ki nam v spomin prikliče besede bizantinskega avtorja Emanuela Meliksena: "Občuduj umetnost v tišini, da ne bi tvoj hrup zdramil figur". Ivan Žerjal srca domačinov". Izdali so namreč Pregljev zbornik, kjer so objavili svoje raziskovalne naloge ter ob tej priložnosti pripravili kulturno prireditev, ki jo je kot osrednji govornik poglobil še pisatelj Saša Vuga. Njegov govor (objavljen je tudi v zborniku) pravzaprav slikovito naniza vse, kar nam o Preglju manjka, kar nam je o njem "ušlo" za časa šolanja, ko smo ga spoznavali z doziranimi odmerki, o-vrednoti pa kot "največjega primorskega pisatelja", katerega izpovedna moč se šele v zadnjem obdobju meri s pravimi literarnozgodovinskimi vatli. Lahko sklenemo: mladi rod Mostarjev je ob podpori svojih osveščenih mentorjev ustvaril pomembno zgodovinsko "novelo", ki bi jo prosto po pisateljevem znanem delu lahko poimenovali kar Ivana Preglja prečudovita vrnitev domov. Jože Štucin Obletnica Ivana Preglja prečudovita vrnitev domov Ivan Pregelj (mi sliki) je bil pisatelj v nenehni diaspori. V času življenja so ga odklanjali (beri preganjali) tako njegovi (to je katoliški) krogi kot tudi vse druge oblasti in politične opcije, v katerih je ustvarjal. 7 ČETRTEK, 20. NOVEM 2003 8 ČETRTEK, 'iNOVEMBRA 2003 DSI / Peterlinova dvorana Šola in radio: kako sodelovati? Društvo slovenskih izobražencev in Slovenski klub sta sklenila, da pripravita okrogli mizi o odnosih med šolo in našimi sredstvi množičnega obveščanja, to se pravi z dnevnikom, radiem, televizijo, tedniki in periodičnim tiskom. Prva je bila v ponedeljek, 17. t.m., v Peterlinovi dvorani. Glavni namen te pobude je globok razmislek o odnosih med mediji in šolo, obenem pa tudi si zamisliti uporabo medijev v bodočnosti slovenske šole. To bi pomenilo konkretno pomoč učiteljem in profesorjem pri u-trjevanju kvalitete pouka, predvsem materinščine in pedagoškega procesa sploh. Ponedeljkova prva okrogla miza je obravnavala, kako lahko izkoristimo radijski medij za namene šole. Za predavalniško mizo so sede- li Lučka Susič, oblikovalka radijskih oddaj za otroke, Evelina Umek, pisateljica otroških knjig in sodelavka mladinskih radijskih oddaj v Trstu in Ljubljani, Danilo Pertot, odgovorni za mladinske oddaje Radia Trst A, Marjan Kravos, ki ima za seboj dolgoletno izkušnjo na področju radijskih oddaj za mlade, in vzgojiteljica Mirjam Mikol, ki je vodila predavanje. Na večeru so vsi soglašali, da bi bil radio seveda pomemben dejavnik pri vzgoji otrok, ko bi imel večji dostop do šolskega učnega sistema in šole nasploh. Pomembno bi bilo, ko bi čim večje število mladih, pa tudi najmlajših sodelovalo pri oblikovanju radijskih oddaj, v katerih bi bili oni sami glavni akterji. To bi v njih sprožilo avtodisciplino in obenem bi se naučili nastopanja in bolj sproščene govorice. Žal pa je radijski medij dandanes zapostavljen, saj imajo prednost druga sredstva, za katera je značilno pasivno dojemanje sporočila. Radio pa prisili otroke k poslušanju, jih privede do tega, da razmišljajo na podlagi povedanega in bogatijo svoje besedišče. Dobrodošla je torej oddaja Radio za šole, ki ima za seboj dolgoletno preteklost. Ta bo nastala na podlagi rednega pouka in šolskih dejavnostih (izleti itd.). Sestavljali jo bodo dijaki pod profesorjevim nadzorstvom. Kar trinajst slovenskih šol iz vseh pokrajin F-Jk se je že javilo odgovornim. Oddaje bodo začeli snemati že letos. IG S Klubom prijateljstva pri Gospe Sveti in pri sv. Hemi Krški Po sledeh naših prednikov (2) Slovani so prišli v vzhodne alpske kraje okrog leta 590.0-bri so jih namreč potiskali iz Panonske nižine. Slovanska plemena so prodirala na zahod včasih sama, včasih skupno z Obri (Avari). Obri so bili podobni Hunom. Na konjih so se hitro premikali in njihov glavni opravek je bilo plenjenje. Slovani so pešačili. Bolj kot plenjenje jih je zanimalo poljedelstvo. Obri so jim res pomagali v bojih, a so od njih zahtevali del plena ali pridelke. Slovani so živeli v nekakih velikih družinah, zadrugah. Zadrugo je vodil starešina, najstarejši ali najsposobnejši mož. Več zadrug je tvorilo pleme. Ko je bilo potrebno, npr. ko so šli v boj, so starešine izvolili vojskovodjo - vojvodo (kneza). Ta je vodil pleme v boju. Po potrebi je bil tudi v miru plemenski voditelj, deželni poglavar. Vsako pleme je izvolilo svojega kneza. Okrog I. 626 so se Slovani rešili Obrov. Tedaj so se Karantanci s posebnim knezom na čelu pridružili slovanski plemenski zvezi pod Samom. Knez Samo je I. 623 onstran Donave ustanovil veliko plemensko zvezo s središčem na Češkem in Moravskem. Ko so se ji pri- družili še Alpski Slovani, je segala do srednje Labe tam daleč na severu in skoraj do jadranskega morja. Trajala je do Samove smrti leta 658, to je 35 let. Nato je razpadla v glavnem zato, ker tedaj ni bilo dovolj močnega vodilnega razreda. Karantanija je ostala sama. Njen obseg ni bil vedno enak, odvisno je bilo od plemen, ki so se odtrgala ali priključila. Skozi štiri stoletja je bila najvažnejša pokrajinska enota na slovenskem ozemlju in je pogosto združevala veliko večino Slovencev. Po Samovi smrti je bila samostojna kneževina do leta 745. Plemena so bila med seboj tesno povezana. Po Samovi smrti je tako nastala prva slovenska država. Imela je skupnega kneza, ki je imel sedež na Krnskem gradu na današnjem Gosposvetskem polju. Tedaj so bili Slovenci še vedno pogani. Verovali so v Pe-runa ali Svaruna, boginjo Živo in druge bogove, pa v božanstva, kot so vile, rojenice, sojenice ter ne ravno dobre volkodlake, moro idr. Sosedni narodi so Slovence imenovali Ven-de ali Slovene, Slovence. /dalje Nada Martelanc Knjižna novost / Predstavitev Kako ozaveščati večinsko skupnost o obstoju naše narodne skupnosti Da zamejci živimo v nam nenaklonjenem okolju, ni dvoma. To usodno pot si delijo vse manjšine, ki prebivajo v kakršnikoli domicilni državi. Večkrat se manjšinci spopadamo z javnimi oblastmi pri upravičeni zahtevi naših pravic; včasih se moramo tudi branili pred jeznimi kretnjami nekaterih nestrpnežev. Čeprav je skrajnežev bolj malo, je njihov glas tako visok in njihovo početje tako nasilno, da se zamejci zatečemo k našim "sorodnim vezem"; taka stvarnost privede tudi, da večkrat Slovenci istovetimo posameznega Italijana z "italianissi-mom", kar omegli naš pogled do vseh tistih sodržavljanov, ki jim je mirno in do sočloveka sožitno življenje pri srcu. Veliko je tudi tistih večinskih državljanov, ki o naši narodnostni skupnosti sploh nič ne vedo. Menda je teh največ. Kaj ko bi take seznanili na primeren način o naši avtohtoni prisotnosti na območju Furla-nije-Julijske krajine, preden bi morda zašli na "kriva pota"? Knjižna novost Botta e ri-sposta sugli Sloveni in Italia publicistke Vide Valenčič je dragocen pripomoček na poti sožitja. Svojevrstno publikacijo so predstavili prejšnji teden v očarljivih prostorih kavarne San Marco. Knjiga, napisana v večinskem jeziku, je torej namenjena italijansko govorečim državljanom, s katerimi delimo območje, na katerem živimo: v njej bodo naši sosedi dobili skupek informa- cij o različnih plateh našega življenja. Žadnji trud Valenčičeve je (žal!) pretežno slovenski množici predstavil prof. Aldo Rupel, predsednik goriškega Slovenskega raziskovalnega inštituta (Slori); ustanova, ki se posveča študijem s sociološko vsebino, je knjigo tudi izdala. Kot je sam Rupel poudaril, Slori takih knjig ne pripravlja in ne objavlja. V njej ni razpredelnic in grafikonov, a nasprotno je knjiga polna informacij, slik, naslovov in barv. Publikacija torej ni specifični znanstveni priročnik, kajti če jo bralec prelista, odkrije, da ima v rokah mavrico. Namenjena je predvsem mladim rodovom italijanskega prebivalstva v FJ-k, ki naj bi v njej našli priložnost spoznavanja osnovnih podatkov o narodnostnih manjšinah v Evropi na splošno in o slovenski narodnostni skupnosti v Italiji podrobneje. Knjižno novost je Slori tiskal v neobičajno visoki nakladi, da bi jo seveda ponudili knjigarnam, in tudi zato, da bi jo predstavili na višjih srednjih šolah v Trstu, Tržiču, Gorici, Čedadu in na Trbižu: na območju torej, kjer je slovenska manjšina prisotna. Sedaj je namreč primeren trenutek, ne le za mladino, temveč tudi za tiste, ki sicer bolj hladno ali morda sploh ne sprejemajo pojavnosti manj-šinskosti, drugačnosti, večjezičnosti in večkulturnosti, da se zavedajo raznolikosti izročil. S povečanim številom evropskih članic na 25 bo odslej dokaj težko si odmišljati drugačne jezike in vrednote, je poudaril prof. Rupel. Zakaj se ne bi prav zato najprej poglobili v tiste manjšine, ki so nam bližje: slovenska, furlanska, ladinska in nemška? Knjiga je torej znak odprtosti sožitju, ki pa ne sme pasti na raven podložnosti. Avtorica je torej razgradi- la našo narodnostno skupnost v vseh njenih podrobnostih. Glavni namen Valenčičeve je bilo informiranje o našem obstoju. Osebne izkušnje okrog po Evropi so avtorico prepričale, da je treba za sožitno sobivanje najprej vlagati veliko truda v formativno informiranje. Valenčičeva se točno zaveda, da petnajstletni študent ne bo vzel v roke zahtevnih tekstov, ki specifično obravnavajo določeno tematiko o manjšinah; verjetneje pa bo segel po tovrstni knjigi, ki bolj sproščeno obravnava raznoliko življenje naše skupnosti. Prav mlade gene-gacije predstavljajo rodovitni humus, kjer lahko vzklije neko bolj sproščeno doživljanje realnosti, v kateri živimo. Knjiga želi torej graditi na tej nevednosti: nevednost pa vsekakor ne gre istovetiti s protina-strojenostjo. Valenčičeva se je pri pisanju knjige zavedala, koliko so ji pomagala običajna vprašanja, ki smo jih Slovenci v zamejstvu že navajeni slišati o samem našem obstoju. Avtorica je tako skušala izvzeti samo sebe izven tega kolesja in na vrtenje naše stvarnosti gledati z objektivnega zornega kota. Nastali so seveda osebni odgovori, ki sicer na podlagi širokega gradiva docela osvetlijo nenehno vrtenje našega slovenskega življenja. Upajmo, da bomo v kratkem čim manj tuji sosedom. Igor (iregori Rižarna/V soboto, 15. novembra Sklenjen škofijski del postopka za razglasitev p. Corteseja za blaženega Gradivo za dokumentacijo sta zbrala p. Apollonio Tottoli in Ivo Jevnikar "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje" (Jn, 15, 13). Ta misel iz Janezovega evangelija lahko najbolje i-dentificira lik mučenika iz medvojnega in vojnega dogajanja, kandidata za beatifikacijo patra minorita Placi-da Corteseja. Pater Cortese je do svojega zadnjega diha živel za druge in se neprestano razdajal, njegova volja pa je bila tako trdna, da je po mesecu dni strahotnega vsakodnevnega mučenja v bunkerju gestapa na Oberdan-kovem trgu izdihnil, a v tem svojem trpljenju ni izdal niti enega svojih sodelavcev. Ob njegovi smrti dne 15. novembra 1944 so priče v koronej-skem zaporu z osuplostjo sprejele bolečo novico in ob njej vzkliknile: "Umrl je mučenik!" Njegovo truplo je bilo nato najverjetneje sežgano v Rižarni. V spomin njemu in vsem mučencem, ki so izgubili svoje življenje v tem kraju, je v soboto, 15. novembra, na dan usmrtitve, potekala svečanost, na kateri je bil skle- njen škofijski del postopka za razglasitev božjega služabnika Corteseja za blaženega. Več kot petdeset let je preteklo od njegove smrti, ko je p. Placido tonil v pozabo; v zadnjih treh letih pa je bilo zbranega veliko materiala o njegovem mučeni-štvu, "kot da želi biti Cortese zgled za današnje mučenike na Bližnjem vzhodu," je dejal upokojeni goriški nadškof p. Antonio Vitale Bommar-co. V prvem delu svečanosti je poleg g. nadškofa spregovorila še vicepostulator za Cortesejevo beatifikacijo p. Tito Magnani in tržaški škof Ravignani. Zelo občuteno je svečanost obogatilo še petje slovenskega ekumenskega zbora iz Trsta pod vodstvom Bogdana Kraja in zbora patrov minoritov iz Padove, kjer je p. Cortese tudi deloval. Svečanost je namreč potekala v treh jezikih, ki so bili pokojniku zelo domači: italijanščini, slovenščini in hrvaščini. Osrednji in za vse prisotne najverjetneje tudi najbolj zanimiv del je bil posvečen sami predstavitvi p. Corteseja. Bralca Elsa Fonda in Li-vio Valenčič sta prepričljivo podajala odlomke iz Corte-sejevih pisem oz. iz pisem, ki so bila njemu ali zanj poslana. Iz prebranih besedil so lahko poslušalci spoznali značajske poteze mučenika: trdnost v veri in nesebično krščansko ljubezen do bližnjega. Frančiškan p. Fortu-nat Zorman je ljubljanskemu škofu pisal: "Iz poročila je razvidno, da je delo, ki ga vrši p. Cortese, nadčloveško. Skoraj dobesedno lahko rečemo, da dela noč in dan za slovenske internirance. Dvomim, da lahko kak Slovenec tekmuje z njim glede materialne pomoči najbolj zapuščenim." A pater Cortese ni pomagal samo slovenskim jetnikom, reševal je tudi Jude in hrvaške internirance, zavezniške ujetnike in politične preganjance brez razlikovanja. Svečanost je dosegla svoj višek s podpisom in zapečatenjem zbranega materiala, ki bo sedaj poslan v Rim na kongregacijo za beatifika- cijske oziroma svetniške postopke. Ob koncu je bila izrečena še zahvala dvema najbolj zaslužnima raziskovalcema, ki sta veliko pripomogla k zbiranju gradiva in dokumentacije: p. Apollo-niu Tottoliju, avtorju Cor-tesejeve biografije, in Ivu Jevnikarju, ki se je temu delu posvetil s posebno zavzetostjo. Med raznimi pričevanji je Janez Ivo Gregorc takole opisal mučeništvo p. Placi-da: "Pater Cortese je strahotno izgledal, bil je pretepen, raztrgan, krvav po obrazu. Še danes pa vidim njegove iznakažene, sklenjene roke v molitvi. (...) Slikar Zoran Mušič mi je pravil o vsakodnevnem mučenju in stradanju patra Corteseja, da so mu lomili prste, kar sem tudi jaz videl, ko sva se srečala v Zim-merjevi predsobi. Mušič mi je tudi pripovedoval, da je vedno slišal, kako pater polglasno moli, pretresen je bil nad voljo, trdnostjo in vero mladega, slabotnega patra, ki ni klonil in ni nič izdal." .h: S 1. STRANI Štiridesetletnica ZCPZ Organizacija pa je vsekakor v teh letih delala prizadevno in prizadeto. Temelje miselnega sistema ZCPZ - je v pismu nadaljeval Harej - so začeli postavljati že na pripravljalnem srečanju v Skednju pri kaplanu g. Dušanu Jakominu, kjer so začrtali zgradbo organizaciji in program dela. To so izčistili in natančneje določali v naslednjih pobudah, kot so bile razpis natečaja za nove božične pesmi, s sestanki, dopisovanji s skladatelji in pesniki ter v programiranju koncertov in revij, posebej pa še v glasu Zveze, Glas naših zborov in v knjigah Slovensko cerkveno petje na Tržaškem ter v zbornikih za obletnice delovanja ZCPZ in seveda v programih in poročilih. Na študijskem posvetu v Bazovici I. 1970 so odgovorni Organizacije razpravljali, kakšna naj bo sedanja slovenska cerkvena pesem. Sklepi so se nato bolj ali manj odražali v zbirkah in pesmaricah, ki jih je ZCPZ v naslednjih letih izdala: vsebina in značaj teh publikacij odraža kulturno in glasbeno politiko Organizacije, ki predvideva duhovne, svete, ljudske in posvetne pesmi. Pomembno je gojiti bodisi cerkveno bodisi posvetno pesem, saj sta obe odraz duše Zveze, je podčrtal Harej. Revolucionarno dejanje II. vatikanskega koncila, ki je uve- Gospa Berta Vremec je nato občinstvu nakazala pomembne mejnike Zveze. Med temi gre omeniti da je ZCPZ del v cerkev nacionalne jezike, je približalo ljudi Cerkvi in spodbudilo maše s slovenskim besedilom, ki sojih pisali tudi ljudje, ki niso imeli posebnih vezi s Cerkvijo, bili pa so narodno čuteči in zavedni. Harej je še dodal, da je v načelu Organizacije besedilo v skladbah enakovredno glasbi: najboljša skladba je po mnenju predsednika tista, pri kateri se ena in druga sestavina spajata med sabo. Zelo občuten je s strani Zveze narodni problem, zato so vedno pazili, da so bili programi v celoti ali v glavnem slovenski, po glasbeni in jezikovni plati. priredila 75 božičnih koncertov v Trstu, Sloveniji, Benečiji, na Goriškem in v Kanalski dolini; 33 zborovskih revij Pesem mladih in sodelovanje z revijo Naša pomlad; 37 nastopov revije odraslih zborov; 33 zbo-rovodskih in pevskih tečajev, pa tudi srečanja, namenjena pritrkovalcem; številne seminarje za organiste; v štirih desetletjih je Zveza poskrbela za izdajo kar 23 publikacij (zbirke pesmi, jubilejne knjige, itd.). Prav v zvezi s tem je na jubilejnem večeru Saša Martelanc predstavil obširno in izčrpno 4. številko glasila Zveze G/as naših zborov. V sodelovanju z ZSKD prireja Zveza vsakoletno množično zborovsko revijo Primorska poje. Veliko je bilo predstavnikov slovenskih organizacij, ki so na večeru počastili jubilejno praznovanje Zveze. Msgr. Vončina je prinesel pozdrave in čestitke škofa Ra-vignanija. Msgr. Gerdol pa je spregovoril v imenu Slovenskega pastoralnega središča; Ri-naldo Vremec v imenu ZSKD; Sergij Pahor kot predstavnik SSO; Marij Maver kot predstavnik Slovenske prosvete; Igor Dolenc v imenu deželnega sveta. V imenu občine Dolina je spregovorila Fulvia Premolili, stranko Slovenske skupnosti pa je zastopal Drago Stoka. Spregovoril je tudi ravnatelj Glasbene matice Bogdan Kralj. Marko Tavčar je prebral tudi čestitki, ki sta ju poslali Marija Ferletič in Lojzka Bratuž. Marko Studen pa je v imenu Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti izročil Zvezi dragoceno spominsko plaketo. Večer je seveda popestrilo petje. Kot prvi je nastopil otroški zbor iz Bazovice Anton Martin Slomšek, ki ga vodi Zdenka Križmančič, nato sta se vrstili solopevki Matejka Bukavec in Dana Furlani. Končno pa je zadonelo petje Združenega zbora zveze pod vodstvom Edija Raceta. Izpovedi bolnika Cary Smith Henderson: Delna vizija sveta Poštna palača / Otvoritev razstave Mario Magajna in njegove Barve otroštva Alzheimerjeva bolezen je bolezen našega časa. Predvsem staranje prebivalstva jo pospešuje in zato je prav, da se soočamo s to stvarnostjo. Knjiga Cary Smith Hender-sona je dnevnik takega bolnika z globokim izpovednim tekstom, ki bralca zares ne more pustiti ravnodušnega. To je pretresljivo zapisovanje vsakodnevnih občutij človeka, ki na življenjski poti dan za dnem izgublja nekaj svojega jaza. Ko so mu leta 1985 (bilo mu je šele 55 let in bil je sredi akademske kariere) z biopsijo možganskih celic ugotovili Alzheimer in mu natanko predočili neustavljivi potek bolezni, se ni vdal sa-mopomilovanju. Z ženo je an-ticipiral vsa lista potovanja, ki jih je nameraval narediti šele v penzijskih letih. Ko pa tega ni zmogel več, je na hčerkino prigovarjanje sklenil, da mora drugim pomagati, in sicer tako, da izpove vsa svoja čustva malemu črnemu aparatu - magnetofonu. Tako je registriral od jeseni 1991 do poletja 1992, velikokrat z veliko težavo, saj je mnogokrat pozabil pritisniti na začetni gumb. Njegova pričevanja so tako izšla v knjigi, ki je gotovo več kot zdravniški priročnik. Zelo pomenljiva je njegova uvodna misel v dnevnik, ki naj bi bila nasvet drugim, ki bodo bolehali za to boleznijo oziroma domačim, ki bodo morali takega bolnika negovati. Misel se glasi takole: "Največ, kar lahko naredite v tem primeru, je, da enostavno si tega ne ženete preveč k srcu. Bodite zadovoljni z delno vizijo oziroma s katerokoli drugo, pa čeprav s polovično stvarjo, saj je vse v svetu parcialno." V samem tekstu najdemo med drugim še tole: "Je toliko stvari, ki bi jih hotel narediti - a je tudi dosti stvari, ki jih lahko še naredim in katerim se ne bom odrekel, dokler bom le zmogel. Smeh mi prinaša izredno veselje in smisel za humor je morda najdragocenejša stvar, ki jo lahko ima Alzheimerjev bolnik..." Da je res tako, dokazuje sedeče razmišljanje: "No, dober dan, moji dragi poslušalci. Odkar imam Alzheimer, vidim, da vsak dan zgubljam nekaj po poti. Nekaj, česar ne najdem dolgo časa, neko stvar, o kateri sem pozabil vse skrite odtenke in točno ne vem, kaj je. Pa naj bo karkoli. Če kdo, ki ima Alzheimer in vsak dan ne izgubi nekaj, ne ... ta ne spada v našo kategorijo, to ni pravi Al-zheimerjevec..." V svoji bolezni je zmogel celo ubesediti tudi to poezijo: "Vsak dan je nov dan. / Tudi današnji dan nisem doživel nikoli prej in verjetno ga ne bom nikoli več. / Vsak dan je različen od drugih. / Ne veš, kaj se ti lahko zgodi določenega dne. / Tako je, kot da bi vsak dan doživljal nekaj povsem novega, nekaj, česar nisem nikoli videl ali je bilo vsaj delno podobno temu, kar vidim sedaj. / Vsak dan je popolnoma drugačen. / Vsaka minuta je drugačna. / Niti dve minuti nista enaki ali skoraj enaki, razen v primeru, da sem ravno v tistem trenutku pozabil vse, kar sem se hotel spomniti..." Poštna palača vTrstu bo od 17.11. do 29.11 gostila fotografije, ki jih je Mario Magajna posnel v letih 1945-1955. Gre za izreden poklon fotoreporteju, ki je s svojo kamero ovekovečil pomembne fragmente naše stvarnosti v karieri, ki presega obdobje več kot petdeset let. Pobudnika tega dogodka sta Zveza slovenskih kulturnih društev in Narodna in študijska knjižnica v Trstu v sodelovanju s Slovensko kulturno-gospodar-skozvezo, Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Fundacijo Luchet-ta Ota D'Angelo Hrovatin. Razstava je nastala tudi zaradi prizadevanja Zadružne kraške banke in Fundacije CRT. Razstavo Barve otroštva so slovesno otvorili prejšnji ponedeljek. V dolgoletni profesionalni izkušnji je fotograf, ki je dolgo let sodeloval s Primorskim dnevnikom, ustvaril izredno bogato fototeko; okrog 300 tisoč Magajnovih negativov je danes shranjenih pri Odseku za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici. Življenje in delovanje fotoreporterja je tesno vezano na kraj in na določeno obdobje, ki ta kraj žigosa: čeprav se je Magajnov objektiv zazrl v najrazličnejša dogajanja svetu, so verjetno za naš spomin najdragocenejše fotografije, ki jih je fotoreporter posnel v Trstu v povojnem obdobju. Takrat je Magajnova že izkušena roka predala bodočim generacijam bolečo u-sodo našega mesta, ki mu leto 1945 ni pomenilo konec vojne in začetek izgradnje vedrejše bodočnosti, temveč začetek desetletnega turobnega obdobja. Takrat je Magajna neštetokrat pritisnil na sproži- lec, 70 tisoč fotografij priča o zagonetnem tržaškem položaju in še bolj pomembno, kako seje taka stvarnost odražala v vsakdanu na ulici in na obrazih ljudi, beračev, invalidov, brezdomcev, ciganov, beguncev, moških, žensk in - otrok. Dosedanji pripravljeni izbori Magajnovih slik se specifično tematike otrok niso lotevali, čeprav - kot so prireditelji spoznali med neštetimi posnetki-je otroški svet Magajni ležal pri srcu, saj o njem priča kar tisoč fotografij. Razstava teži namreč prav k osvetlitvi Magajnove-ge tovrstne otroške tematike: izbor, pravijo organizatorji, se je od 400 fotografij moral zreducirati na dokončno število razstavljenih slik, ki kažejo otroke na robu preživetja, pa tudi otroke iz dobrih družin, nasmejane in umazane otroke, njihovo nebogljenost, zasanjanost, igrivost ter zaskrbljenost v široko razprtih očeh. Čeprav je nekatere fotografije Magajna namensko posnel, je na obrazih malih junakov kljub vsemu utegnil ujeti globoko presenečenje in smeh ali pa razočaranje. Zvest svojemu poklicu, je bil Magajna vedno prepričan, da se najboljša predstava odvija na prostem, na ulici. Kot poudarja soorganizatorka Martina Repinc, so otroci redkokdaj v spremstvu staršev, saj živijo neko svoje življenje in tega jim niti kontekst odraslega sveta ne more ugrabiti. Pošta je izdala dvojezični žig, ki bo spominjal na Magajnovo razstavo. Priložnostna izdaja, za katero je poskrbelo ZTT, bodo interesenti dobili v Tržaški knjigarni, Transalpini in Katoliški knjigarni v Gorici. IG OBVESTILA ZDRUŽENJE H0SPICE Adria - Onlus, Slovensko zdravniško društvo in Krožek Krut prirejajo dne 21.11., ob 20.30, v dvorani, ki jo je dala na razpolago ZKB na Opčinah, predavanje na temo Alzheimer -delna vizija sveta. Predavatelja bosta nevrolog dr. Zdravko Bisin in psihiater dr. Boris Kariš. Sodelovali bosta tudi flavtistka Meta Starc (učenka prof. Dine Slama) in prof. Matejka Maver, ki bo prebrala nekaj odlomkov na to temo. DAROVI MARKO Udovič podari stegu Trst 4 100,00 € v spomin na pokojno Marijo Bizjak. V SPOMIN na Felicito Vodopivec daruje N.N. 15,00 (■ za Marijin dom pri Sv. Ivanu. V SPOMIN na Felicito Vodopivec daruje Ida Klarič 20,00(• za Slovensko Vincen-cijevo konferenco v Trstu. V SPOMIN na Marijo Bizjak daruje Boži 30,00 € za Marijin dom pri Sv. Ivanu. V SPOMIN na Marijo Bizjak in Felicito Vodopivec daruje Stana Žerjal De Luiza 15,00 in Imelda Žerjal 20,00 t' za Marijin dom pri Sv. Ivanu V BLAG in hvaležen spomin na Marijo Bizjak darujeta Mirjana in Nino Parovel 20.00 6 za Marijin dom pri Sv. Ivanu. V SPOMIN na Marijo Bizjak daruje 10,00 € za svetoivan-ski cerkveni pevski zbor in za Marijin dom pri Sv. Ivanu 10.00 ( Darinka Živic. V SPOMIN na drago sestrično Marijo Bizjak darujeta Rožica in Rosana z družinama 50,00 € za svetoi-vanski Marijin dom in 50,00 € za svetoivanski cerkveni pevski zbor. V SPOMIN na drago Marijo Bizjak daruje Ida Klarič za Slovensko Vincencijevo konferenco 25,00 € in za Slovensko versko skupnost - Marijin dom pri Sv. Ivanu 25.00 €. V SPOMIN na Felicito Vodopivec in Marijo Bizjak darujeta za Marijin dom pri Sv. Ivanu 50,00 € Mira in Marijan Bajc. V SPOMIN na drago Marijo Bizjak darujeta Mario Sušelj in mama 25,00 € za svetoivanski cerkveni pevski zbor in 25,00 € za Marijin dom pri Sv. Ivanu. Razpis za študijske podpore iz Flajbanovega sklada Slovensko dobrodelno društvo v Trstu razpisuje svojo sedemnajsto študijsko podporo iz sklada "Mihael Flajban". Podpora bo znašala 1.500 evrov za prvi letnik in potrditev 1.250 evrov za vsako naslednje leto, če bo dobitnik zadostil pogojem pravilnika. Poleg glavne podpore bo društvo po svojih možnostih upoštevalo tudi druge ostale prošnje visokošolcev. Podpora je namenjena visokošolcem, ki so se vpisali na univerzo v akademskem letu 2003/ 2004. Podrobnejša pojasnila in razpis dobite na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, ulica Mazzini 46, prvo nadstropje, tel. 040 631203, ob četrtkih od 16. do 18. ure. Rok zapade 11. decembra 2003. Pesniški večeri v SSG Nadaljuje se niz pesniških večerov v prostorih Kulturnega doma v Trstu. V petek, 21. novembra, bosta občinstvu spregovorila pesnik, esejist, prevajalec in slikar Iztok Osojnik ter pesnik mlajše generacije Umberto Magnani. Osojnik je diplomiral iz Primerjalne književnosti v Ljubljani, postdiplomski študij je opravil v Osaki; trenutno je direktor uglednega Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica. Magnani se je leta 1969 rodil v Fermu in se še kot otrok preselil v Trst; v svoji umetnostni karieri je objavil dve pesniški zbirki. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vabi na ZBOROVSKO REVIJO PESEM JESENI 2003 na Pomorsko postajo v Trstu, v nedeljo, 30. novembra 2003, ob 16. uri. TRŽAŠKA KNJIGARNA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA PREDSTAVITEV KNJIŽNE ZBIRKE GMD 2004 ❖ Koledar 2004 ❖ Lida Turk, Le šepet je, ki ga slišimo o Njem ❖ Zorko Simčič, Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide ❖ Adrijan Kustja, Rodil sem se v soboto Sreda, 26. novembra 2003, oh 18. uri v Tržaški knjigarni v Trstu 9 ČETRTEK, 20. NOVEMBRA 2003 NOVI GLAS / ST. 44 2003 Goriška pokrajina / Projekt sožitje Identiteta in integracija v večjezikovni družbi Pastoralni obisk v Doberdobu Župnija lahko napreduje samo z župljani God sv. Martina, zavetnika doberdobske župnije, so domači župljani obeležili na poseben način. Praznovanje vaškega zavetnika je namreč letos oplemenitil pastoralni obisk goriškega nadškofa, msgr. Dina De Antonija. 10 ČETRTEK, 20. NOVEMBRA 2003 Goriški pokrajinski odbornik za jezikovne skupnosti Marko Marinčič in predsednik pokrajinske uprave Gior-gio Brandolin napovedujeta niz štirih srečanj o zaščiti manjšin in sožitju. Goriška pokrajinska uprava in številne posoške občine so namreč zadolžene, da udejanjijo zaščitne predpise, ki so bili odobreni z državnima zakonoma št. 482/1999 in št. 38/2001 v prid furlanske in slovenske jezikovne skupnosti, ki sta zgodovinsko prisotni na tem območju. Gre za zadostitev ustavnemu načelu in mednarodnim obveznostim, a tudi za civilizacijski dosežek in priložnost kulturne ter družbene rasti. Sobivanje jezikov in kultur je dejavnik, ki bogati celotno posoško skupnost, njegovo ovrednotenje pa predstavlja prvino rasti z vidika priložnosti, ki izvirajo iz bližnje odprave meje s Slovenijo. Preživeta pojmovanja o etnični izjemnosti, ki predstavljajo dediščino razhajanj in preteklih zamer, žal še vedno pogojujejo razpravo o teh vsebinah. Včasih gre za zastrupljen sad političnega načrtovanja, včasih pa za predsodke, ki izvirajo iz nepoznavanja in zato iz strahu pred vsako različnostjo. Ponovno urejeno prepletanje izkušenj narekuje umirjeno razpravo in zavesten napor v smeri spoznavanja in razumevanja stališč drugega. Odborništvo za jezikovne skupnosti goriške pokrajinske uprave je sklenilo, da izvede -v dogovoru s Pokrajinsko kon-zulto za slovensko narodno skupnost in z dragocenim strokovnim prispevkom Slovenskega raziskovalnega inštituta v Italiji ter v sodelovanju z Univerzitetnim tečajem o odnosih v javnosti Videmske univerze v Gorici - niz srečanj o zaščiti manjšin in sožitju. S pomočjo resne in stro- kovno podprte poglobitve vsebin, ki se nanašajo na identiteto, na medosebne odnose in na integracijo v večjezikovni družbi, želimo prispevati k izboljšanju kakovosti sožitja v naši pokrajini. "Sožitje nudi in zahteva številne priložnosti medsebojnega poznavanja. Zato, da poteka na enakovredni ravni in brez vsakršne odrinjenosti, je potrebno razvijati čim višjo raven vzajemnega spoznavanja. Več imamo opraviti eni z drugimi, bolje se bomo razumeli!" (Alexander Langer) PROGRAM: Srečanja bodo potekala v sejni dvorani Pokrajinske uprave, Korzo Italija 55. - sreda, 19. novembra, ob 17.30: Pravice ali privilegiji? Zaščita manjšin v Evropi, prof. Emidio Sussi, ravnatelj, Slori -Slovenski raziskovalni inštitut, Trst; dr. Bojan Brezigar, predsednik, Eblul - European Bu-reau for Lesser Used Langua-ges, Bruxelles; - sreda, 26. novembra, ob 17.30: Biti manjšina v Sloveniji: primer Italijanov, Mitja Žagar, direktor, INV - Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana; Silvano Sau, predsednik, Comunita' degli ita-liani in Slovenia, Koper; - sreda, 3. decembra, ob 17.30: Kakšno sožitje? Primerjava izkušenj, Marino Vocci, Forum Cerniera,Trst; Patrizia Vascotto, Gruppo-Skupina 85, Trst; Edi Rubini, Fondazio-ne Alex Langer, Božen; Franco Juri, Associazione Medi-terran, Koper; Carlo Miche-lutti, Isonzo/Soča, Gorica; Marco Grusovin, Nuova Ini-ziativa Isontina, Gorica; - četrtek, 11. decembra, ob 17.30: Trgovski dom - dom goriških kultur, okrogla miza: sodelujejo politiki in krajevni upravitelji z Goriškega ter predstavniki kulturnih ustanov in organizacij. Pobratenje med Jeremitiščem in Dragovico Ob lanskem natečaju za najlepši goriški mlaj so se Je-remitarji prvič spoznali s prebivalci majhne vasi Banjške planote Dragovico in od takrat so navezali stalne stike in sodelovanje. V soboto, 15. novembra, so se tudi pobratili. Prvi del slovesnosti je bil, kjer so odkrili večje kamnito obeležje, ki so ga postavili ob začetku vasi. Obeležje z napisom obeh pobratenih krajev so Dragovici podarili Jeremi-tarji in ga je blagoslovil domači župnik Matjaž Kravos. Nato je pod šotorom sledila slovesnost s predstavitvijo grbov in praporov obeh kra- jev, ki jih je izdelal umetnik Pavel Medvešček. Jeremitar-ski grb, rdeče in bele barve na modrem polju, je stiliziran cvetni motiv, povzet iz freske jeremitarske kapelice. Tudi Dragovico predstavlja cvetni motiv gorske cvetlice avriklja. Prebivalci Dra-govice so nato podpisali listino o pobratenju, ki jo bodo Jeremitarji podpisali v soboto, 22. novembra, ko se bo drugi del slovesnosti odvijal v Jeremitišču. Na prireditvi je spregovoril tudi novogoriški podžupan Andrej Miška. Prijetno druženje se je nadaljevalo ob petju zbora Lipa iz Ravnice in ob glasbi ansambla, ki je družabnost spremljal pozno v noč. Nadškofovo spoznavanje različnih športnih, kulturnih in prosvetnih dejavnosti na območju doberdobske občine je kronala zahvalna sv. maša v nedeljo, 16. novembra, ki jo je skupaj s farnim župnikom, g. Ambrožem Kodeljo, daroval prav msgr. De Antoni. Goriški nadškof je nedeljsko sv. mašo daroval v zahvalo Gospodu za vse prejete darove v minulem letu. Posebej je seveda blagoslovil poljske pridelke, sad dela Doberdob-cev in Dobe r d o b k. Farani, ki so napolnili domačo cerkev do zadnjega kotička, so se z zaključnim verskim obredom od nadškofa poslovili, potem ko je predstojnik goriške nadškofije prejšnje tri dni posvetil spoznavanju realnosti doberdobske občine. Svoja o-pažanja iz nekajdnevne izkušnje med Doberdobci je msgr. De Antoni vključil v homilijo. Njegova izhodiščna točka je sicer bil atentat v Iraku, v katerem je izgubilo življenje 19 mladih Italijanov. Nasilje, ki nam ga vse pogosteje in v bolj okrutni obliki podaja tudi sodobna tehnologija v povezavi z mediji, je nadškof opredelil za sicer zelo negativen dejavnik, na katerega pa ljudje ne smemo gledati kot na vnaprej postavljeno nezamenljivo dejstvo. Ljudje ne smemo obupati, ker se lahko zanašamo na krščanstvo in njegovo izročilo. Ob tem se je navezal na iztekajoči se pastoralni obisk v Doberdobu. Omenil je številne dejavnosti, ki jih ponuja dober-dobska vaška skupnost, vse od športnih aktivnosti do kulturnih društev in kar treh pevskih zborov ter šole in mladinskih organizacij. Svoje razmišljanje je nadškof De Antoni nadaljeval z mislijo, da mora človek vse te dejavnosti gledati s krščanskega vidika, katerega cilj je posmrtno življenje. Tuzemni svet je samo del naše poti, tuzemske dejavnosti pa le sredstvo, s katerim si lahko pomagamo na poti v nebo. Pred seboj moramo imeti vedno sočloveka in odnos z njim, saj po nad-škofovih besedah ni pomembno kako velika in u-dobna je hiša, ki si jo gradimo, če se med člani družine, ki v hiši živijo, ne vzpostavijo pristni odnosi. Pri tem igra pomembno vlogo verska vzgoja otrok: koliko najmlajše navajamo k molitvi in prejemanju zakramentov. Na župnijo lahko gledamo kot na skupni dom vseh župljanov, cerkev pa je kraj, kjer si lahko vsak vernik ob nedeljah nabira (duhovnih) moči za delovni teden. Nadškof je pridigo zaključil z obujanjem svojih sanj o stalnem napredovanju župnije skozi korake, ki jih opravlja vsak posameznik, sestavni člen župnijske skupnosti. Ob sklepu sv. maše je sledila krajša družabnost, ki je doberdobskim župljanom ponudila še zadnjo možnost kramljanja z msgr. De Anto-nijem. Tako je goriški nadškof sklenil nekajdnevno gostovanje v do-berdobski občini, ki ga je začel v sredo, 12. novembra, ko je obiskal doberdobske u-čence in dijake. V petek se je msgr. De Antoni srečal najprej z občinsko upravo in svetovalci na občini. Obiskal je nato doberdobsko pokopališče, v večernih urah pa je bil v župnijski dvorani na sporedu kulturni program, na katerem so se nadškofu predstavile vse prosvetne in kulturne organizacije, ki delujejo na območju doberdobske občine. V jutranjih urah v soboto je msgr. De Antoni obiskal bolnike, popoldne pa je po kratkem snidenju s skavti obiskal še Jam-Ije in Dol. Nedeljska sv. maša je sklenila niz "gostovanj" goriškega nadškofa v dober-dobski župniji. Andrej Černič Po pastirskem obisku v Sovodnjah/ Pogovor: g. Marjan Markežič “Injekcija za vsakodnevno življenje” Od 3. do 9. novembra so svoj “teden milosti” doživeli tudi ljudje iz Sovodenj ob Soči, saj so imeli v gosteh goriškega nadškofa msgr. Dina De Antonija, ki jih je na pastirskem obisku hotel spoznati in spodbuditi. 0 bogati sedemdnevni izkušnji smo se tudi tokrat pogovorili z župnikom, energičnim in delavnim Marjanom Markežičem. Kako ocenjujete kot župnik nadškofov obisk v župniji? Življenje teče dalje. Pastirski obisk je gotovo nekaj velikega, kar je mobiliziralo mnogo ljudi. Tudi taki, ki niso redni obiskovalci srečanj v župniji, so začutili, da prihaja mednje človek, ki jim ima kaj povedati, ki ceni vsakogar in vsako delo; mislim, da je to najpomembnejše. V Sovodnjah smo namreč načelno dogovorjeni, da ne bomo veliko govorili, ampak da bomo delali. Vsaka skupina ima svoj program; ko je potrebno, se ustavimo in pogovorimo, drugače pa vsaka skupina dela po sporedu, ki ga župnik seveda koordinira in skuša biti čimbolj prisoten, kot mu je pač mogoče. Ženski zbor ima, recimo, svojo dolgo tradicijo, z gospo Marinko, ki ve, kaj je treba storiti na tem področju; če se ji zdi, da se je potrebno pogovoriti, se pogovorimo. Isto velja za mladinski zbor, ki ga vodi Magda Tomšič; potem imamo skupino Karitas. Skupina oseb skrbi za čiščenje in krašenje cerkve. Druga lepa skupina prevaža starejše gospe k maši in raznim srečanjem; to je v Sovodnjah že dolga tradicija. Pastoralni obisk je bil torej prava injekcija za vsakodnev- no življenje, ki se nadaljuje. Kateri so bili po vašem mnenju najmočnejši trenutki v tem pestrem tednu? Težko je reči, kateri trenutki so bili najmočnejši. Vsak zase je bil močan. Za najmlajše je bil tisti v vrtcu gotovo najmočnejši, saj so nadškofa res doživeli kot očeta, kot nekoga, ki jih razume, se z njimi igra itd. Prav tako je bilo na osnovni šoli. Zelo mi je bilo všeč srečanje z mladino; zbralo se je lepo število mladih, ki so navdušeno poslušali in sodelovali. Najbolj prisrčno pa je bilo v soboto zvečer sklepno srečanje s člani župnijskega pastoralnega in gospodarskega sveta, s pevskim zborom in krasilkami. V petek zvečer je v Kulturnem domu sprejela nadškofa polna dvorana ljudi iz naših kulturnih, športnih in rekreativnih društev. Zbrali so se člani kulturnega društva Sovo-dnje, Sovodenjska dekleta, dramska skupina, Ciciklub, balinarski klub, športno društvo Sovodnje, športni ribiči, lovska družina, člani VZPI-ja in Glasbene matice. To srečanje je nadškofa zelo presenetilo. Ko je videl, koliko društev deluje pri nas, se je v šali vprašal, kdaj so pa ti ljudje doma, v krogu svojih družin, saj toliko skrbijo in delajo za skupne zadeve. Tudi tokrat je nadškof obiskal občinski svet. Ustavil seje tudi s člani Odbora proti upepeljevalniku, ki so mu prikazali aktualno žgočo problematiko... Na občini je bilo srečanje zelo prisrčno. Zastopniki občinske uprave so orisali gostu delo občine, probleme in želje. Nadškof jih je povabil, naj skrbijo za človeka. Prav v tem se srečujemo, saj tako v župniji kot civilne oblasti prihajamo naproti človeku, rešujemo njegove probleme in mu skušamo lajšati življenje. Na srečanju z Odborom proti upepeljevalniku je nadškof slišal marsikaj novega, in to iz prve roke. Doslej ga je namreč vsaka stran vlekla sem in tja ter mu povedala del resnice. Tokrat je spoznal zadevo v celoti. Gost je obljubil, da bo imel ta problem pred sabo, ko bo srečeval ljudi, ki lahko vplivajo na razvoj zadeve, ki je za Sovodnje življenjskega pomena. Nadškofje med pridigo pri zadnji maši v nedeljo. ). I.m..pozval Sovodenjce, naj bodo “živi kamni ” ter naj vzgajajo sebe in druge k molitvi. Kako gledate na ta poziv? Te nadškofove besede so bile rezultat župnikovega "pri-šepetavanja". Prosil me je namreč, kaj želim, da poudari. Seveda je prej in potem dodal še svoje. Mislim, da je najpomembnejše prav to, da vsak član župnijske skupnosti naredi to, kar je njegova dolžnost, kar zmore, kar zna in kar ga veseli. Drug ob drugem smo res kot kamni, ki držimo pokonci stavbo. Če zmanjka kamenček, se stavba lahko zamaje in je njena stabilnost ogrožena. V župniji govorimo o tem, da je naša skupnost kot družina, v kateri ima vsak svojo specifično nalogo; nihče ga ne more zamenjati, saj ima vsakdo na tem svetu svoje sporočilo, dolžnost in nalogo. Skupno in složno lahko nekdo nekaj gradi, samo če je povezan z drugimi, če drugim pomaga in to vzajemnost čuti. Danijel Devetak V Jeremitišču / Predstavitev nove knjige dr. Damjana Paulina Za staro pravdo Jeremitišča Praznično vzdušje je zavelo na martinovo, v torek, 11. t. m., ob predstavitvi nove publikacije dr. Damjana Paulina s pomenljivim naslovom Za staro pravdo jeremitišča, v z občinstvom natrpani starodavni kapelici na Zornovi domačiji v Jeremitišču, štan-dreškem zaselku, ki je v zadnjih letih trmasto in vztrajno bil boj za svoj obstoj. Prejšnja občinska uprava ga je namreč želela zbrisati iz krajevnega zemljevida s širitvijo postajališča in gradnjo betonskih hal. To pa ji ni uspelo prav zaradi zagrizenosti in bojevitosti domačinov in vseh Slovencev, ki so se strnili okoli Jere-mitarjev in tokrat složno, brez strankarskih predsodkov, stopili z njimi na bojna tla za ohranitev tega lepega koščka že tako izropane slovenske zemlje tostran meje. Rumitarji so v zadnjih letih seznanili s svojimi težavami krajevne in državne organe, tudi najvišje, bodisi na italijanski kot na slovenski strani, s pozivi, peticijami, protesti, prireditvami in drugimi pobudami. Izkazali so se kot neustrašni puntarji in so se kot le-ti uprli tuji oblasti, ki je stegovala grabežljive roke po njihovi zemlji, in se borili "za staro pravdo". Nekdanji puntarji so žal morali kloniti * pred oblastniki, sedanji rumi-tarski pa so izšli iz boja zmagoviti. Slovenci smo pri tem pokazali, da je res v slogi moč! Knjiga je petnajsta na seznamu publikacij, ki jih je v zadnjih 20 letih izdalo Prosvetno društvo Standrež; lepo vrsto izmed teh je uredil oz. napisal izredno aktiven kulturni in politični delavec Damjan Paulin, dolgoletni predsednik ZSKP, rojen v Jeremitišču. On je tudi avtor 85 barvnih fotografij, ki dopolnjujejo in bogatijo tekst, natisnjen na 212 straneh. Od teh jih 23 obsega prevod vsebine v italijanskem jeziku. Od 164. Zahvalna nedelja v Štandrežu strani dalje pa so navedeni v kronološkem zaporedju članki o Jeremitišču, ki so bili objavljeni v časopisih in revijah med leti 2000-2003 in so predstavljali tudi izhodišče za Paulinovo delo. Ponatisnjeni so tudi nekateri omenjeni dokumenti in časopisni članki, kot je v predstavitvenem nagovoru med drugim zapisala prof. Lučana Budal - v njeni odsotnosti ga je prebrala prof. Vanda Srebotnjak, trdoživa Rumi-tarka - : "Besedilo spremlja tudi najmanjši dogodek, ki se je odvijal v omenjenem zaselku in okrog njega, v podporo povedanega je avtor vnesel krajše in daljše izjave, ugovore, sploh dokumente, ki so nastajali v zvezi z napovedanimi razlastitvami...". Dalje pravi še: "Pomen publikacije je predvsem v tem, da je v njej zbrano dragoceno gradivo o dogajanju, ki smo ga mi vsi na različne načine spremljali v teh zadnjih letih, in kar bo v prihodnosti lahko osnova raznim raziskavam o naši narodnostni skupnosti v Italiji". Paulin se je zahvalil vsem, ki so omogočili izdajo publikacije in kakorkoli pripomogli k njeni uresničitvi, prof. Lučani Budal za lektoriranje slovenskega besedila, Majdi Mozetič, Claudiju Biancuzziju, Grafiki Goriziani in vsem organizacijam, ki so jo gmotno podprle -ZSKP, Rajonski svet Standrež, Zadružna banka Doberdob in Sovodnje, Kmečka banka-Ban-ca di Cividale -. Na večeru je povzel besedo tudi občinski odbornik dr. Damijan Terpin in izjavil, da je to dan uspeha za Jeremi-tarje, Standrežce in vse, ki so dvignili glas v prid Jeremitišča. Povedal je tudi, da brez pozitivnega zasuka na zadnjih občinskih volitvah bi ne bili uspešni. Zagotovil je tudi trdovratnim skeptikom, da bo s popravkom regulacijskega načrta zadeva razlastitev dokončno rešena. Vanda Srebotnjak pa je napovedala, da bo 20. t. m. Giorgio Ciani v palači Rabatta predaval o zgodovini Jeremitišča na podlagi listin, ki jih je odkril v zadnjih letih, in srečanje o pobratenju z Dragovico, zaselkom na robu Banjšic. Povabila je tudi vse, naj se udeležijo manifestacije, ki jo 23. t. m. prireja Odbor proti upepeljevalniku. Torkovo predstavitev je uvedel mešani pevski zbor Standrež, ki je pod vodstvom Davida Bandellija zapel tri ljudske pesmi v priredbi treh zamejskih glasbenikov, Merkuja, Jericija in Lavrenčiča. Prireditev pa se je končala v duhu martinovega s pokušnjo nove kapljice in domačih dobrot, ki so jih pripravile vselej izredno gostoljubne rumi-tarske gospodinje. Iva Koršič Zahvalna nedelja se je v Štandrežu začela s slovesno sveto mašo in nadaljevala na trgu pred cerkvijo, kjer je domači župnik Karel Bolčina blagoslovil kmečke pridelke in kmetijske stroje. Pridelke so mladi domačini pripeljali na trg na lepo okrašenem vozu, na katerem je kraljeval puran, simbol Štandreža. Številnim prisotnim so nato domači kmetje razdeljevali koruzni kruh in ga zalili z domačo vinsko kapljico. Zahvalno slovensnost je lepo popestril in obogatil štandreški otroški zbor, ki sta ga pripravili Majda Zavadlav in Tiziana Zavadlav. 0 beli muci v Feiglovi knjižnici Med pisanimi barvami zlate jeseni so se spet pojavile Otroške urice; s svojimi očarljivimi pravljičnimi zgodbicami bodo na petih srečanjih pospremile otroke v topli svet domišljije in z radostjo polnile otroška srčeca od jeseni do pomladi. Prvi pravljični popoldan, v ponedeljek, 3. t. m., je priklical v prijazno okolje Mladinske sobe Feiglove knjižnice nad šestdeset malčkov, takih, ki obiskujejo vrtec ali prva dva razreda osnovne šole, pa tudi prav male otročičke, ki so se tiščali maminega naročja. Cicibančki so zasanjano poslušali učiteljico Barbaro Rustja, ki ima kot pravljičarka že dolgoletno izkušenost in zaradi tega dobro ve, kdaj in kako je treba male poslušalce pritegniti v pravljično zgodbico in ohraniti njihovo pozornost skozi celotno pripoved. To ji je povsem uspelo tudi ob pripovedovanju dogodivščin Bele muce, ki si je želela postati progasta kot mamica. Zaradi tega so si jo hudomušno privoščile razne živalice, dokler si ji ni izpolnila velika želja: postala je progasta, ker se je ulegla na komaj pobarvano klopco. Ob muckinem veselju in sreči so otroci na Barbarino spodbudo krepko zapeli pesmico Če si srečen. Do nadaljnje Otroške urice, ki bo v ponedeljek, 24. t. m., ob 17. uri, - Katja Ožbot bo pripovedovala o Zvezdici -, bodo otroci prelistavali knjižice, ki so si jih sposodili v dobro založeni Mladinski sobi pri prijaznih knjižničarkah. IK /, Vljudno vabljeni čv mi odprtje skupinske j77; frr fi4r:j H4P.t/({ ctiftiti rnc>hnr}ryp.@pS,r's?.r.nir>.i1 DA K