(50                 j—k.: Ruski jezik na balkanskem polotoku.
ljevalko nedelavnost podpirati. Mi glejmo, da slovanski značaj, kolikor smo ga ohranili, v literaturi razvijemo, a poleg tega se učimo slovenskega duha zlasti od najbližnejših svojih sorodnikov druzih Slovanov, stare in nove dobe. In v tem oziru kaj je večjega, kaj divnejšega nego so srbske ali hrvatske narodne pesni!
Pa kako žalostno sramotno malo so pri nas v originalu znane! Mnogo je omikanih Slovencev, ki vedo o krasnih srbskih narodnih pesnih le po kacem posameznem prevodu ali morda le iz „Talvija". Mnogo je narodnjakov, ki so navdušeni za literarno zvezo s Hrvati, ali da bi se bili kedaj potrudili dobiti in citati to kar je največje, kar je nepresežno v jugoslovanskej literaturi, srbske (hrvatske) narodne pesni, — ne, tega ne! In vendar je uže pred osemnajstimi leti pisal znan slovensk pisatelj, da ne bi nobeden Slovenec smel prej peresa v roke jemati, predno ni poleg druzega potrebnega tudi srbsko narodno poezijo proučil.
Ni častno za nas Slovence, a res je pa, da je mnozega zaviralo v čitanji srbskih narodnih pesnij to, ker so bile v cirilici tiskane. Naše iz šol in vsakdanjega življenja le na latinico in gotico navajeno oko se teško oprijemlje cirilice, ki se je v mladosti ne učimo.
Zagrebško gori omenjeno izdanje onih krasnih srbskih narodnih pesnij, ki pojo o narodnem junaku kraljeviči Marku, tiskano je z našimi latinskimi črkami, torej se lehko čita vsacemu Slovencu, če tudi cirilici ni prijatelj.
Narodne pesni o kraljeviči Marku, poleg Kosovskih najlepše pripovedne, razvrstene so v tej zbirki tako, da se dobi slika celega življenja Markovega in cela podoba narodnega junaka, podoba jugoslovanskega junaka, simpatičnega moža silne telesne kreposti in izborne hrabrosti, a nežne čudi, kakor dete glede dobrega srca, poleg tega pa veseljaka, ki poleg teške •'topuznice nosi tuluminu vina, ki ga rad in obilo pije „te pri svakom veselju niza krasne zdravice uz času vina."              J—č.
Ruski jezik na balkanskem polotoku.
Od nekdaj študiralo je mnogo mladih Srbov in Bolgarov v Rusiji, ki so ondu svoje nauke završivši vračali se v svojo domovino. Na velikih šolah v Kijevu, St. Peterburgu, Moskvi in Odesi nahajal si vsako leto mnogo mladih mož iz jugoslovanskih dežel, osobito mnogo svečenikov srbskih na duhovnej akademiji kijevskej. Od poslednje rusko-turške vojne
J—k.i Buski jezik na balkanskem polotoku.                 M
sem postala je ta zveza mej Rusijo in južnim slovanstvom še tesnejša. Tisoč in tisoč ruskih prostovoljcev drlo je za zadnje vojne na bojišče bolgarsko, srbsko in črnogorsko, članovi najodlionejših rodbin ruskih, velikaši in plemenite gospe hiteli so na balkanski polotok na pomoč ranjenikom po bolnicah in borilcem na bojiščih. Ruski jezik razlegal se je poleg bolgarskega in srbskega v krvavem boji: prejšnjej dusevnej zvezi mej Rusijo in balkanskimi kneževinami pridružila se je sedaj še krvna. Poleg tega bila je Bolgarija preko dve leti pod vojno in civilno upravo rusko, in še dandenes nahaja se v bolgarskej kneževini in v vzhodnjej Rumeliji mnogo Rusov v visokih vojaških in državljanskih službah. — Vse to je pripomoglo, da se je ruski jezik na slovanskem jugu jako razširil. V črne j gori vzdržava Rusija višjo dekliško šolo z obraževališčem, kateremu je predstojnica Ruskinja. V tem zavodu je ruski jezik obvezni predmet. Znano je, da črnogorski knez svoje hčere odgaja v St. Peter-burgu. V bolgarskej kneževini uveden je srbski jezik v vse šole in učiti se ga mora vsak dijak ravno tako, kakor bolgarskega. Srbija osnovala je na velikej šoli v Belem gradu stolico ruskega jezika, kjer je obvezni predmet vsem dijakom na tej šoli, uvedla je dalje srbska vlada ruščino v vse gimnazije, vsa učiteljišča in vse višje dekliške šole kakor obligaten predmet. V dotičnej osnovi za učiteljišča pravi srbska vlada, da ima učenje ruskega jezika ta namen, da bodoči srbski učitelj more v ogromnej ruskej literaturi najti vir svojemu nadaljnemu izobraževanju. K učitelj iščnim izpitom konec šolskega leta poslala je vlada posebnega komisarja P. Kulakovskega, profesorja ruskemu jeziku na velikej šoli v Belem gradu, da jej je poročal o šolskem napredku v tem predmetu. In kako se po Srbiji širi ruščina, vidimo iz velikega števila ruskih novin, ki dohajajo v Beligrad. Na ondotnjo pošto hodi 240 ruskih novin in sicer 117 dnevnikov in 70 mesečnikov. Na Srbskem, Bolgarskem in Crnej gori tedaj bode ves drugi rod, ki je sedaj v šolah, umel in govoril ruski in čez dvajset let ne bode se mogel imenovati omikanega človeka, kdor ne bode čital ruskih novin in knjig. Znano je, da tudi v Zagrebu imajo na ondotnjem vseučilišči osnovano stolico ruskega jezika, kateremu je učitelj naš rojak prof. dr. Celestin.
Da, celo Madjarji začeli so se učiti ruski. Nedavno je odličen Hrvat vprašal znanega profesorja in turkoljuba Vambervja, ki v Pesti na vseučilišči predava orijentalske jezike, in ki je imel še pred tremi leti za arabščino preko 50 poslušalcev, koliko dijakov obiskuje letos njegova predavanja. Vamberv mu  odgovori,   da  samo  trije.    Hrvat  se čudi ter
62                                     T. Talenta: Glasbene vesti
vpraša, kam so se poizgubili drugi dijaki. Vamberv lakonično odgovori: „Uče se ruskega jezika!" — Da, ruski topovi delajo čuda in stvarijo vseslovanski jezik !                                                                       J—k.
Glasbene vesti.
Piše Vojteh Valenta.
Slovenska Glasbena Matica v Ljubljani kupila je v last Hajdrihove napeve I. zvezek za 100 gld., katere hoče v posameznih glasovih na svitlo dati v zbirki „Lavoriki", V kratkem času bode to društvo razposlalo svojim udom muzikalije, mej katerimi bode 22 napevov v „Lavoriki". Za tisk se pripravlja Danilo Fajgeljeva transkripcija za klavir, katerej služi za motiv znana Fleišmanova „Luna sije."
Kje dom je moj?
Kdo ne pozna te krasne pesni? Ali malo jih je, ki vedo, kako se je rodila. Dne 21. decembra 1834. se je prvikrat predstavljala v Pragi Tvlova igra „Fidlovaoka", za katero je glasbo zložil F ran j o Skraup in takrat je prvič zadonela narodu češkemu pesen „Kde domov muj" in hitro kot blisk se je razširila mej celi slovanski svet in poje se dandenes v vseh slovanskih deželah in vseh narečjih.
Češka opera.
Razpisano darilo 1000 gld. za najboljšo češko spevoigro priznano je bilo g. Smetani za opero „Ljibuša". Za to sta dobili priznanje operi „Črnogorci" od Bendla in „Blanik" od Fibicha. Za darilo 1000 gld. za komično opero konkuriral je samo jeden skladatelj, toda delo se ni sprejelo kot vredno darila. Zato se je to darilo razdelilo mej skladatelja Bendl in Fibich.
Slovenski glasnik.
Slovensko slovstvo. Jurčičeve ..Slovenske knjižnice" prišel je nedavno na svitlo 8. zvezek, ki nam prinaša zbirko novelic pod skupnim imenom „Zimski večeri". Spisal jih je dr. Ivan Tavčar. Na 152. straneh obseza ta zvezek podobo iz življenja „Tat"; podobe iz 1-ga pogorja „Moj sin" in „Miha Kovarjev"; historično povest „Antonio Gledjevič" in noveleto „Gospod Ciril". Razven Antonija Gledjeviča, katero je pisatelj objavil uže 1873. leta v mariborskej ,.Zori", natis-nene so vse ostale štiri povesti zdaj prvi pot. Cena 8. zvezku „Slov. knjižnico" je 50 kr. in knjiga se dobiva v ,,Narodnej tiskarni" ali pa pri izdajatelju samem. — Znani pisatelj „krščansko-katoliškega nravoslovja"  g. Fr. Kosec,  župnik v