Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. JaroslaT. (Dalje.)
207.
Moja sopotnika. BazijaS. Babakaj. Gohibae.
„Živijo nam novi mentor!" zaklicali smo.
Kako sta nam minili postaji Pančeva in Kubin, ne znam, ker sem bil ves ta čas v razgovor zapleten. Ali so smo zaslišali klic: „Bazijaš," skočila sva s Srbom na kasar. Francozinja je obsedela na svojem mestu. Ali gori je pihal močen veter, da so valovi ob brod pljuskali. Pa zakaj? Od Bazijaša, siromašne vasi, pričenjata 3e vleči dva venca gora, na levo erdeljskih Karpatov, na desno srbskega Balkana, po koritu reke pa vleče malo ne vedno južnovzhodni veter, ki ga znani potopisec Mayer naziva že „iurchterliche Stlirme". S početka so se vidi nekaj obdelanih kosov, ali čim dalje je pa samo šumovito in strmo gorje. Ob levej obali drži vse do Oršove lepa cesta, katero je na spodbadanje pokojnega grofa Szecbenyia od 1837. do 1840. 1. delala država. Ko sva z Božidarom gledala vhod v to najveličastnejšo sotesko v celej Evropi, pristopi k nama uljudni kapitan in nama začne pojasnovati to in ono v okolici. Naposled
----     19
----    20    ----
pogleda na uro in pravi: „Škoda, da boae skoro po-ludne, videli bi „papagaja<k, strašno! — Ali vesta kaj raci hočem kuharju, naj počaka pol ure z obedom. Večna škoda, ko bi tega ne videla!"
Ko je kapitan naročal zastran obeda, pogledal sem v Mayerov potopis, ki sem ga vedno držal v roki, in sem čital to-le: „Im Flusse ein hoher P^elsenriff, der Babakai-Felsen". A, to je tisti papagaj. No da vidimo to strahoto. Zrem po reki in zazrem nekaj, kakor navaden kamen, kateri sicer raste čim bolje se mu bližamo, ali zelo po malem. Vzdigamo ga z ugreto domišljijo, ali kamon se neče potegniti, neče biti skala, ostal nam je neznaten, ko smo bili že prav blizu. ,,Kako, da je to tako strašilo, ko mu parobrod vendar ne more blizu, da bi se zadel in razbil ?'' dejal sem sam pri sebi. Se ve da, ljudje dosta potov narede vola s komarja. Kaj bi rekel kapitan, da je videl zares grozne ciklopske skale pod Etno.
Na to nam je pokazal kapitan na srbskej strani podrtine mesta Golubca, kjer se ležejo in po okolici širijo zares strašne muhe, ki morejo pomoriti cele črede.
O teh muhah kaj več v posebnih člankih.
208.
Kazanska soteska. Trajanova ploča Oršova.
Železna Vrata.
Po obedu smo   šli   zopet  na kasar. Donava, ki je na mestih do 2000 7 široka, zožuje se dalje na 670 mj mej stenami, katere  se  do  580   ^ visoko vzdigajo, in po katerih se vsa okolica „Klisura" zove. čim dalje pa se  pelješ,   tem   bolje  se   zgubljajo   pečine,   in  gore so odete od vrha   do vode s   tako   gosto   šunio,   kakor   da nikdar ne poje sekira v njej. No nič čudnega to, nikjer ne ugledaš ne hiše, ne človeka,   tudi živine ne. Grobna tišina vlada tu, katero   moti samo   šumenje vode okrog koles parobrodovih.   Zares   tajnovito  in veličajno je tu, dokler se parobrod ne priziblje do Drenkove.   Tu pa se pričenjajo   oni   razvpiti   slapovi,   kateri   se   po   turški ,,djerdap"  zovejo.   Teh  slapov  je   šest.   Ko   se je tu t predzgodovinskej dobi pod strahovitim potresom prelomil pot vodi, ni si ona niti   skozi  toliko  stoletij  mogla do celega izlizati korita, temveč je ostalo na nekih mestih grebenov.   Grebeni   ti   so,   kedar  je   tudi   visoka  voda, kakoršna je bila za mojega  potovanja,  pokriti samo za meter z vodo. Kedar je plitvo, grebenje to moreš z roko z broda doseči.   Ali   na   srečo   so   mesta, koder se mej grebenjem more  prebasati manji parobrod, na kakoršne se v Drenovki   premeščajo potniki.   Kedar  pa ni še toliko vode, takrat potnike  nalože   na vozove, in jih peljejo do Oršove,   ali   do   Turn-Severina.   Zato   merijo v Drenovki vodo, da vidijo,   kolikošen  parobrod  in s koliko težo more priti naprej. Pa tudi to jim še ni dosta; namestili   so   na  slapu Grebenu,  koder  more  iti samo jeden parobrod,   dve  postaji,  desno,  kjer nima ne pedi
zemlje, na ladiji, a levo na obali. S teh postaj se more pregledati cela reka, ki se tu vije, in kedar stražarji vidijo, da je prazna, dado prihajajočemu brodu s pov-zdignjeno rudečo kroglo znak, da more mimo iti. Drugej z bovami, t. j. plavajočimi pripravami naznanjajo varna mesta. Ali tudi ta opreznost ni jim dorelj, zato že v Drenovki, ali v Turn-Severinu dado vsakemn parobrodu pilota, ki pozna stanje vode. Brez njega ne sme nobeden parobrod tu mimo. No brod nič ne pada, če tudi se to slapovi zovejo, to je navadna voda, samo da okoli grebenov vre.
,.Pretiravajo potopišci", opazil sem Božidaru. „Saj to vendar niso take strahote4'.
„Pač, pač, resnico pričajo," oglasi se za nama poročnik. ;;Lahko se je sedaj junačiti, ko je voda visoka. Ali da vidite, kedar je nizka ! Brod more vsak čas zadeti ob greben."
„Pa pri tolikej previdnosti ?;< odgovorim mirno. „In če tudi bi se brod malo zadel, posebne ueprilike oi ne bilo, ker tako počasi plove.u
„A vendar se je 1862. 1. pri Železnih Vratih razbil turški vojni brod ,,Silistrija.u
„Vojni brod, tisto je kaj drugega. Ali tu ne vidim nikake nevarnosti."
„Hm!u zamrmral je poročnik in omolknil.
Sedaj pa se nam začne bližati najveličanstvenejša okolica, ki jg sotesko Kazansko zovejo. Obale se vse bolje in bolje primikajo, druga drugej, tako da je Donava tu široka samo do 17 mf, Z obeh stranij se spe-njajo navpik strahovite stene, kakor Tlite, do 709 ™f visoke, po katerih orli sede, ali se nad njimi slikovito vozijo. Szechenyieva cesta vodi na levo prav pod pečinami ter se ti vidi s parobroda, da potnik na vozu mora skloniti glavo. Na desno pa se vidijo vsekani v steno stedovi starorimske Trajanove ceste. A ti? Ti ploveš tu mirno po vodi do 60 **/ globokej, ti zmagovalec prirodnih močij in strahot. Na desno so pečine polne votlin, od katerih je najznamenitejša Veteranska, katero je 1692. 1. avstrrski general Veterani 45 clnij branil proti Turkom. Malo nižje na desno zagledaš spomenik, tako zvano „Trajanovo pločo" z napisom. Ta rimski cesar je šel preko zidanega mosta v Dacijo, in je 104. L po Kr. upokoril ta nevarni narod.                  (Dalje prih,)