681 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 prvi uporabil britanski filozof in ling- vist Gilbert Ryle. Zgoščeni opis je Geertzov slo- gan, stališče, vodilo, kot metodološki pripomoček pa predstavlja bistvo njegove etnografije. Kot pravi sam: »Etnografija je zgoščen opis.« (str. 21) Antropologu omogoči opisovanje in poglobljeno razumevanje ter osmi- šljanje človeškega življenja na način, da se osredotoča na njegove različne podrobnosti, partikularnosti, vsak- danjosti, mimobežnosti, banalnosti. Zato je potrebno narediti korak stran od uniformnega pogleda na člove- kovo naravo ter razumeti človečnost kot bistveno v svoji različnosti in svojem dejanskem in neposrednem izrazu. Večina v knjigi zbranih spisov so empirične raziskave, ki preučuje- jo družbeno življenje s perspektive simbolnih dejanj, torej takih, ki imajo določen pomen. Etnografija raziskuje simbolne sisteme in strukture pome- nov kot bistvene elemente določene kulture; ti pa se med sabo prepletajo, dopolnjujejo, nalagajo eden na dru- gega ter so hkrati nenavadni, nejasni in nepravilni. Geertz kulture ne razume kot uni- verzalne nadčloveške moči, torej kot nekaj, čemur je mogoče vzročno pri- pisati družbene dogodke, obnašanja, institucije in procese. Zato v nasprot- ju s pozitivistično tradicijo antropo- log svojega raziskovanja ne začne z dovršenimi hipotezami, ki bi jih nato prenesel na oddaljen teren in preve- ril s sistematičnimi postopki. Name- sto tega kulturo prepozna kot kon- tekst, znotraj katerega je mogoče ana- lizirati in zgoščeno opisati prepletene Gregor CERINŠEK Inovacijsko-razvojni inštitut Univerze v Ljubljani Clifford Geertz Interpretacija kultur Založba Aristej, Maribor 2019, 474 strani, 32,00 EUR (ISBN 978-961-220-127-2) »Tako kot človeška življenja tudi družbe vsebujejo svoje lastne inter- pretacije. Le naučiti se moramo, ka- ko priti do njih.« (str. 452) S to mislijo ameriški kulturni antropolog Clifford Geertz sklene zadnje poglavje svoje- ga znamenitega dela Interpretacija kultur; slovenski prevod je nedav- no izšel v zbirki Dialogi založbe Ari- stej. Monografija, ki je prvič prišla na knjiž ne police leta 1973, njeni spisi pa so nastali v desetletju pred tem, je v dobršni meri preusmerila tok druž- boslovne misli in razgrnila alternativo takrat prevladujočim funkcionalistič- nim, marksističnim in strukturalistič- nim pogledom na kulturo. Kot se slikovito izrazi sam avtor: »Človek je žival, viseča v mrežah pomenov (an- gl. webs of significance). Te mreže so kultura. Njena analiza potemtakem ne more biti eksperimentalna zna- nost v iskanju zakona, temveč inter- pretacijska v iskanju pomena.« (str. 16) Kot glavni zagovornik hermenev- tične oz. interpretativne metode je v antropološkem raziskovanju popula- riziral uporabo koncepta »zgoščene- ga opisa« (v angleškem izvirniku thick description), ki ga je kot način inte- lektualnega prizadevanja oz. »izpo- polnjene znanstvene pustolovščine« PRIKAZI, RECENZIJE 682 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 ponazoritev opisanih prvin Geert- zove antropologije želel izpostaviti spektakularno kulturno predstavo, prav tako z Balija, ki jo zaznamuje ritualni boj med čarovnico Rangdo ter prikupno pošastjo, imenovano Barong (4. poglavje). Rangda, hudi- čevska ostudna podoba, prikazana kot stara vdova, pride v deželo, da bi razširila kugo in smrt. Barong, neke vrste križanec med nerodnim medve- dom, bedastim kužkom in ošabnim kitajskim zmajem, ji nasprotuje. Njun prepir se med predstavo izraža kot spopad med hudobnim in komičnim z neodločenim izidom. Kontrast med zlobo in nizko komedijo ni vedno popoln in ravno odnosi med njima so srž drame, ki za Balijce ni samo spektakel, ki ga je treba gledati, tem- več je obred, ki ga je potrebno izve- sti. Gledalci se vanj ne ujamejo samo domišljijsko, temveč tudi telesno, z neposredno udeležbo. Obsedejo jih različni demoni in padejo v silovite in globoke transe, v katerih izvajajo izra- zito nenavadna dejanja. Po približno petih minutah (ali pa včasih celo po več urah) se zbudijo in se sploh ne zavedajo, kaj so počeli, prepričani pa so, kljub amneziji, da so imeli najbolj izjemno in globoko zadovoljujočo iz- kušnjo, kar jo lahko ima človek. Veli- ka bitka je končana, izid je vedno ne- odločen. Rangda ni bila premagana, vendar tudi ona ni osvojila ničesar. Geertz se sprašuje, kaj se lahko na- učimo o človekovi naravi in družbi iz tovrstne in iz tisoč podobnih poseb- nih izkušenj, ki jih odkrivajo antropo- logi. »Da so Balijci posebne vrste bi- tij, Marsovci iz Južnega morja? Da so sisteme pomenov človeškega življe- nja. Na ta način pa se s polja družbe- ne mehanike premaknemo na polje družbene semantike, antropologijo pa približamo humanističnemu polju vednosti. Antropološki spisi so inter- pretacija in so – kot pravi Geertz – fikcija v smislu, da so »nekaj narejene- ga«, »nekaj ukrojenega«, kar pa seve- da ne pomeni, da so neresnični. Zato je kulture moč brati kot besedila, kot skupek tekstov, zgrajenih iz družbe- ne snovi. Antropologova naloga je, da opazuje in poišče kulturne tekste, ki so ljudem te družbe pomembni, in da jih opiše, in to ne samo na način, kot jih razumejo oni, temveč da razgr- ne, kako ta besedila osvetljujejo raz- lične družbene vidike. Kulturna anali- za je ugibanje pomenov, ocenjevanje ugibanj in izpeljava pojasnjevalnih sklepov iz ugibanj. Tehtnosti razlag ne merimo po količini neinterpretira- nih podatkov, temveč po moči znan- stvene domišljije, ki nas pripelje v stik s tujimi življenji. Ali, kot pravi Geertz, namen interpretativnega pristopa h kulturi je, da nam pomaga pridobiti dostop do pojmovnega sveta, v ka- terem naši subjekti živijo, tako da se lahko, v razširjenem pomenu te bese- de, z njimi pogovarjamo. Podobno kot je Bronislaw Ma- linowski svoje znanstvene temelje vzpostavil in poglobil na podlagi pre- učevanja življenja in kulture prebival- cev Trobriandskih otokov, je Clifford Geertz svoje poglobljene etnografske opise črpal predvsem iz Indonezije. Širši javnosti so sicer najbolj pozna- ni njegovi zapiski o petelinjih bojih na Baliju (15. poglavje), sam pa bi za 683 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 nebrzdana panika in projicira posa- meznega Balijca iz vsakdanjega sveta, v katerem običajno živi, v tistega naj- bolj nevsakdanjega, v katerem živita Rangda in Barong. V transu pograbijo tradicionalna bodala in se pridružijo spopadu; raztogoteni in razočarani zaradi Rangdinega kasnejšega izgi- notja obrnejo bodala proti lastnim prsim in se pričnejo zabadati, goltati žive piščance in iztrebke, se v krčih valjajo v blatu, govorijo neznane je- zike, posnemajo spolni odnos itd. Tako kot pri petelinjih bojih se prika- žejo kot divji in morilsko nastrojeni, z maničnimi eksplozijami instinktivne krutosti in nebrzdane togote. In ne- nazadnje, kot pravi Geertz, petelinji boj je »zares resničen« samo za pete- line. Kot kulturna podoba, fikcija, mo- del, metafora je namreč izrazno sred- stvo. Njegova vloga ni v tem, da gasi ali razvnema družbene strasti, temveč da jih prikaže. S tem ko poveže po- nos z osebnostjo, osebnost s petelini in peteline z uničenjem, nazorno pri- kaže razsežnost balijskega izkustva, ki je navadno močno prikrita. Geertz povzema Northopa Frya, ko pravi, da si Macbetha ne bomo ogledali zato, da bi se kaj naučili o zgodovini Škotske, temveč da bi izve- deli, kako se počuti človek, potem ko je dobil kraljestvo in izgubil svojo du- šo. Ravno tako gredo Balijci na peteli- nji boj predvsem za to, da bi ugotovi- li, kako se počuti običajno zadržan in zbran človek (Balijec) po vseh napa- dih, izzivanju, žaljenju in ponižanju, ki ga na koncu privedejo bodisi do popolne zmage bodisi do popolnega poloma. Petelinji boj, prav tako kot v osnovi ravno taki kot mi, vendar z nekaterimi posebnimi, dejansko po- stranskimi običaji, za katere se ni pri- merilo, da smo si jih prizadevali dose- či? Da so prirojeno obdarjeni ali – ce- lo – da jih instinkti vodijo v določene smeri, ne pa v nekatere druge? Ali da človeška narava dejansko ne obstaja in so ljudje čisto in preprosto tisto, kar iz njih naredi njihova kultura?« (str. 48) Tako kot petelinji boj ni zgolj gola zabava ali hazarderska izkušnja z materialnimi učinki, tako tudi priču- joči obred ne predstavlja zgolj dolo- čene verske ali estetske perspektive, temveč prežema življenja Balijcev on- stran neposredno religioznega. Kot simbolna struktura jim vtiskuje po- mene in omogoči, da lahko občutijo realnost na doumljiv način. Opisani obred je umetniška obli- ka, njegova funkcija pa je interpreta- tivna: je zgodba, ki si jo Balijci pripo- vedujejo o samih sebi. In kot vsaka umetniška oblika – in s slavnimi pe- telinjimi boji ni nič drugače – tudi ta omogoči prepoznavanje vsakdanjega izkustva tako, da ga izrazi z dejanji in predmeti, katerih praktične posledice so odstranjene, sami pa so dvignjeni na raven čistosti, v kateri je mogoče njihov pomen ostreje artikulirati, do- jeti in interpretirati. Prepletanje hu- dobnega in komičnega, ki ga slika boj med Rangdo in Barongom, oživlja in daje pomen zelo širokemu področju vsakdanjega obnašanja Balijcev. Če sledimo Geertzovim opažanjem, se v običajnem življenju Balijci skorajda obsedeno izogibajo sporom. Mno- žični trans pa omogoči prestop na drugo raven eksistence. Širi se kot 684 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 antropologinje in antropologi nad- grajujejo dognanja drug drugega. Poleg strokovne javnosti je knjiga pri- merna tudi za širši krog bralcev, ki bi rad izvedeli več o indonezijski družbi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, o različnih kulturnih podrobnostih in pripadajočih simbolnih formah. Rok ji ne bo potekel ravno zaradi Geert- zove sposobnosti in večno aktualne etnografske drznosti opisovati in raz- lagati kulturne podrobnosti onkraj ustaljenih vzorcev, kar omogoča – kot pravi avtor sam – resnično srečati se s človečnostjo iz oči v oči. Tanja BUDA Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani Darja Zaviršek, Natalija Djoković, Laura Radešič, Katerina Meden, Katja Đogić, Maruša Kožman Romske družine: priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom Društvo Mozaik – društvo otrok, Ljubljana 2019, 122 strani, 0,00 EUR (ISBN 978-961- 290-506-4) Priročnik je prvo delo v sloven- skem prostoru, ki obravnava temati- ko prakse dela z romskimi družinami. Potrebo po tovrstnem delu avtorice prikažejo skozi zgodovino strukturne diskriminacije, katere posledice lah- ko opazimo tudi danes, saj nekateri slovenski Romi zaradi diskriminacije spopad med Rangdo in Barongom, je en od »paradigmatskih človeških dogodkov«, ki nam povedo, kaj bi se zgodilo, če bi bilo življenje umetnost. So simbolne reprezentacije, ki omo- gočajo spoznavanje etosa kulture in razsežnosti lastne subjektivnosti. Sku- paj so zbrane teme s skoraj vseh rav- ni balijskega izkustva, npr. živalska okrutnost, moški narcizem, hazardi- ranje, rivalstvo med statusi, množična razvnetost, krvna žrtev. Potrebno je poudariti, da cere- monialni obred »Rangda in Barong« – podobno kot petelinji boj – ne po- nuja univerzalnega ključa za razume- vanje življenja na Baliju, podobno kot na primer jurjevanje ali martinovanje ne dajeta celovitega vpogleda v razu- mevanje slovenske kulture. Zgodba morda poda zgolj en, nepopoln vidik življenja; včasih ji lahko drugi kultur- ni teksti celo oporekajo. Zato je po Geertzovem mnenju kulturo nekega ljudstva treba razumeti kot skupek teks tov in jih obravnavati, »kot da govorijo nekaj o nečem«. Interpre- tacijska antropologija vseskozi išče ravnovesje med tovrstnimi partiku- larnostmi kulture oz. posebnimi in- terpretacijami »človeka z malim č« ter med temeljno enotnostjo človeštva oz. »Človeka z velikim Č«. Čeprav bomo čez tri leta prazno- vali že okroglo petdeseto obletnico izida Geertzove Interpretacije kultur, je njegovo delo še vedno aktualno kot primer ubesedenja znanosti, ki ne temelji toliko na iskanju univer- zalnega in popolnega konsenza, temveč stremi k izčiščenju razprave in izboljšanju natančnosti, s katero 685 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 zato se avtorice na začetku priročni- ka najprej osredotočijo na zgodovino evropskih in slovenskih Rominj ter Romov, da bi pojasnile izvore objek- tivizacije, etnizacije, kulturalizacije in patologizacije romske skupnosti. Sodobna pravno-formalna delitev Rominj in Romov na »avtohtone« in »neavtohtone« »omogoča hierarhiza- cijo ljudi in učinkovitejše upravljaje z njimi, saj se na posameznika gleda v prvi vrsti skozi prizmo časa bivanja na določenem ozemlju in ne iz per- spektive pravic in potreb« (str. 11). Zgodovinski fenomen Romov kot grešnih kozlov se je ohranil vse do danes in je povezan z nastankom an- ticiganizma. Anticiganizem kot »ideo- logija, mentaliteta in politika, ki izhaja iz socialnih, religioznih, romantičnih in rasističnih elementov« ter številnih predsodkov o Romih in Rominjah (str. 15), je prisoten vse od prvega stika s tedanjimi evropskimi ljudstvi. Zgodovinsko gledano se anticigani- zem kaže v sistemskemu rasizmu in diskriminatornih evropskih politikah do Rominj in Romov. Vrhunec antici- ganizma beležimo v času nacizma s preganjanjem in genocidom (porraj- mos) nad Rominjami in Romi. Rasi- zem nad Romi se je nadaljeval tudi v obdobju socializma in po njem, kar je vidno še danes v obliki diskriminator- nih socialnih politik in drugih politik evropskih držav. Diskriminacija in socialne nor- me, ki so se obdržale vse do danes, avtorice predstavijo v kontekstu slo- venskih romskih družin. Opozarjajo na ekonomsko pomanjkanje, ki se med romskimi družinami spreminja v sistemu pomoči še vedno živijo v neprimernih bivanjskih, zdravstve- nih in socialnih razmerah. Priročnik je težko pričakovano gradivo, saj so v njem navodila in priporočila za po- trebno ukrepanje strokovnih služb, ki posegajo na vsa življenjska področja romske skupnosti, posebno kjer slo- venske romske družine živijo brez osnovnih pogojev za življenje. Priroč- nik pa poleg bogate teoretične vsebi- ne ponuja številne etnografske opise primerov, s katerimi se srečujejo stro- kovne delavke na terenu in so bistve- ni pri razumevanju teoretičnih kon- ceptov ter dajejo vpogled v vsakdanja življenja slovenskih Romov in Rominj ter v dolgoletno prakso strokovnih delavk in delavcev na področju dela z romskimi družinami. Priročnik je orodje za vse strokov- ne delavke in delavce, ki se pri svo- jem delu srečujejo z romskimi dru- žinami, koristi pa tudi Rominjam in Romom, da se informirajo o svojem položaju in o problemih, ki jih zade- vajo. Glavne prednosti priročnika so dostopen jezik in razumljiv način pisanja ter opremljenost z neposre- dnimi napotki za delo. Priročnik se sklicuje na številne znanstvene vire, mednarodne konvencije, etične ko- dekse različnih strok in je podlaga za razumevanje transgeneracijske pri- krajšanosti romskih družin, rasizma in kulturalizacije Romov in Rominj ter ponuja priložnost za spremembo in izboljšanje vsakdanjih življenjskih praks pri delu z romskimi družinami. Današnji družbeni položaj rom- ske skupnosti je tesno povezan z njenim zgodovinskim kontekstom, 686 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 premalo spodbude s strani socialnih in drugih strokovnih delavk, poseb- no pri avtonomiji romskih deklet, ka- dar se te odločajo za izobraževanje, saj je podpora zunaj skupnosti zanje odločilnega pomena. Avtorice zato poudarjajo pomembno vlogo stro- kovnega osebja v šolah, centrih za so- cialno delo in drugih izobraževalnih ustanovah pri spreminjanju socialnih norm v romskih družinah (podpi- ranje deklic pri odločitvi za šolanje, upoštevanje etičnih načel pri delu z romsko družino). V priročniku sta opisani zgodbi dveh romskih žensk, kjer se preple- ta izkušnja zgodnje poroke, nasilja v družini in nasilja v partnerski zvezi. Avtorice navajajo, da je nasilje nad deklicami in ženskami rutinsko pre- zrto, normalizirano in kulturalizirano, ker večinska družba vidi Rome kot »drugačne«. Med drugim prikazujejo primere otroških porok romskih de- klic in dečkov, ki so s strani številnih strokovnjakinj spregledane (str. 59). Prav tako avtorice opozarjajo na sla- bo duševno zdravje žensk, ki je posle- dica neučinkovite podpore za ženske z izkušnjo nasilja. Pri tem pojasnjuje- jo, da morajo biti strokovne delavke posebej pozorne na duševno zdrav- je Rominj, saj nanj vplivajo številni življenjski konteksti, kot so slab eko- nomski položaj, neugodne bivanjske razmere, socialna izključenost, škod- ljive socialne in patriarhalne norme. Reproduktivne pravice ter repro- duktivno obnašanje so poleg patriar- halnih vzorcev in nadzora zaznamo- vale tudi zgodovinske izkušnje zlo- rab (prisilne sterilizacije) in socialna v kulturo revščine ter na pozitivne in škodljive socialne norme; slednje namreč povzročajo škodo romski skupnosti in se prenašajo iz genera- cije v generacijo. Avtorice teorijo do- polnjujejo tudi s praktičnimi primeri in etnografskimi zapisi strokovnih delavk, ki opisujejo zgodbe deklic in žensk, ki so doživljale nasilje, otro- ško delo in diskriminacijo na podla- gi spola. V zapisih iz terena se osre- dotočijo tudi na vprašanje prehoda iz otroštva otrok v mladostništvo in pokažejo, da gre za prehod, ki je za mnoge deklice nevaren, saj ga lahko zaznamuje mladoletno materinstvo. Različne oblike diskriminacije, predsodki in škodljive socialne nor- me so prisotne tudi, ko govorimo o slovenski Romih v šolah. Avtorice opozarjajo na mlade Rominje in Ro- me, ki v mladosti ne pridobijo osnov- ne izobrazbe. Razlogi za to so najpo- gosteje revščine, selitve in zanemarja- nje otrok, ki povzročijo, da so otroci v šoli manj uspešni. Čeprav se rom- skim staršem očita, da imajo do šole neustrezen odnos, pa je takšno obso- janje pristransko. Avtorice pokažejo, da so razlogi za to, da otroci ne pri- hajajo v šolo, pogosto v tem, da starši ne zaupajo sovražnim okoljem in da je revščina ovira, da bi otroke na šolo pripravili. Poleg zgoraj naštetih razlo- gov so prisotni še številni strukturni problemi na področju izobraževa- nja Romov (zanikanje šolskega ose- bja, da so v šoli prisotni tudi romski otroci; premalo specifične podpore romskim otrokom; romski otroci so pogosto objekt vrstniškega nasi- lja). Romski otroci so v šoli deležni 687 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 razumevanje strukturne prikrajša- nosti odraslih Romov in Rominj ter z njo povezanega transgeneracijske- ga prenosa prikrajšanosti na otroke. Opisani etnografski primeri v pri- ročniku, pripovedujejo o osebah, ki jih strokovne službe težko dosežejo. Ob enem avtorice opozarjajo tudi na opustitev etičnega ravnanja stro- kovnih delavk v socialnem varstvu, ko govorimo o zaščiti romskih otrok. V skladu z etičnim načeli bi moralo delo socialnih in strokovnih delavk vsebovati na otroka usmerjeno per- spektivo. Socialne in strokovne delav- ke morajo pri svoji praksi z romskimi družinami imeti spretnosti na pod- ročju medkulturnih kompetenc, dela v skupnosti, zagotavljanju prevajalca v pomembnih situacijah, zaščiti ogro- ženega otroka, dejavno spodbujati socialno vključevanje, šolanje in izo- braževanje, krepiti odpornosti otrok in mater, medstrokovno sodelovati in izobraževati, opraviti intersekcij- sko perspektivo za oceno ogroženo- sti otroka ter uveljaviti zagovorništvo kot etično prakso. Poleg dela v skladu s kodeksi eti- ke, avtorice pozivajo strokovne de- lavke in delavce k uporabi in sklice- vanju na mednarodne dokumente in priporočila za delo na področju rom- skih družin. Avtorice so pri pregledu mednarodnih dokumentov namenile pozornost tudi zgodnjim porokam, ki se dogajajo znotraj nekaterih rom- skih skupnosti. Zgodnje poroke so predstavljene v kontekstu mednarod- nih konvencij, mednarodne in nacio- nalne zakonodaje, prakse številnih mednarodnih organizacij ter iniciativ distanca, katere posledici sta otežen dostop do zdravniških storitev ter neznanje med romskimi ženskami. Pomanjkanje reproduktivne avtono- mije in neznanje ustvarjata posebno reproduktivno obnašanje in prakse, kot je večkratna umetna prekinitev nosečnosti, namesto uporaba kontra- cepcije. Avtorice zato naštevajo de- javnosti, ki naj bi jih izvajale socialne delavke, učiteljice, ginekologinje in drugo zdravstveno osebje pri podpo- ri družinam na področju reproduk- tivnega zdravja in reproduktivnega obnašanja Rominj in Romov. Avtorice se po pregledu in opisu dela strokovnih služb sprašujejo o etičnem ravnanju in delu strokovnja- kinj in strokovnjakov glede romskih družin. Osredotočijo se na kodekse etike socialnih in drugih strokovnih delavk v socialnem varstvu, šolstvu, zdravstvu, sodstvu in policiji. Pri tem pa poudarijo nekatera etična ravna- nja in standarde dela z romskimi dru- žinami, kot so antidiskriminatorno delo, načelo obče dobrega, prepreče- vanje vseh vrst rasizma. Posebno po- zornost avtorice namenijo odnosu, ki ga imajo strokovne službe do Rom- ske kulture, saj kot opozarja Izjava o etičnih načelih globalnega socialnega dela, je beseda kultura »lahko včasih uporabljena kot krinka za kršenje člo- vekovih pravic« (str. 84). Za bolj učin- kovito etično prakso avtorice poziva- jo k samorefleksiji lastnega dela vse strokovnjakinje in strokovnjake, ki pri prihajajo v stiku z romskimi druži- nami. Ključno pri etičnem delu z otroki in romskimi družinami je 688 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 opozorili in predlogi ponudi mož- nost za razvoj novih paradigm na področju dela z romskimi družinami. Govorimo o novih praksah, ki teme- ljijo na multidisciplinarnih in tran- sdisciplinarnih strokovnih pristopih, kodeksu etike ter sistemskemu razu- mevanju položaja slovenskih Rominj in Romov. Posebna pozornost je na- menjena odnosu do zaščite žensk in otrok pred revščino, nasiljem in škod- ljivimi socialnimi normami. Jasnost izražanja in opremljenost z etnograf- skimi primeri priročnik še bolj ople- meniti, zato ga priporočam v branje socialnim delavkam in delavcem ter vsem strokovnjakinjam in strokovnja- kom, ki se pri svojem delu srečujejo z romskimi družinami, saj priročnik ponuja znanje za ravnanje, priporo- čila za delo v praksi in širše razume- vanje položaja slovenskih romskih družin. Priporočam ga študentkam in študentom socialnega dela in drugim pomagajočim poklicem, ker bodo v njem našli teoretsko in praktično podlago za delo v praksi. Na koncu priročnik priporočam še vsem Romi- njam in Romom, ki bodo v njem našli vire informacij o lastnem položaju in priložnost za opolnomočenje. za zaščito deklic pred zgodnjimi po- rokami. Zdi se, da je prihodnost Romani familije tesno povezana z delom šte- vilnih strokovnjakinj in strokovnja- kov, saj avtorice v priročniku ugotav- ljajo, da so romske družine, ki potre- bujejo strokovno pomoč, v sistemu pomoči izpuščene in spregledane. V primeru nasilja nad romskimi žen- skami in otroki se med strokovnimi delavkami in delavci pojavljajo pred- sodki v obliki etnizacije, kulturalizaci- je in patologizacije. Prav zato morajo strokovnjakinje in strokovnjaki razvi- ti spretnosti ter slediti etičnim nače- lom »na otroka usmerjene perspekti- ve«. Pri svojem delu potrebujejo med- kulturne kompetence, s skupnostjo ter družinami, v katerih živijo Romi- nje in Romi, pa morajo razviti zaupen odnos. Delo Romske družine: priročnik za razumevanje etične prakse v so- cialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Romi- njam in Romom prikazuje primere dolgoletnih praks, ki so nastale na področju dela z romskimi družina- mi. Priročnik je v Sloveniji izredno pomembno gradivo, saj z napotki,