1007 DITIRAMBI ZA D10N1ZA Gregor Fras DITIRAMBI ZA DIONIZA (K dojet ju Nietzschejeve filozofske misli kot Dionizove pesmi Zaratustri po Urbančičevem principu per negationem) I. UVOD: DIONIZOVI DITIRAMBI V zbirki Dionizovi ditirambi, zadnjem delu, ki ga januarja 1889 - torej v letu njegovega intelektualnega zatona oziroma, kot bi dejal Urbančič, katastrofe -Nietzsche pripravi za objavo, je nekaj skrivnega, nenavadnega, neverjetnega, mističnega. Nedvomno je najprej presunljiv čas, v katerem Dionizovi ditirambi nastanejo: v obdobju zadnjega engadinskega leta: leta, ki ga je Nietzsche preživel v švicarskem Engadinu v vasici Sils Maria ob Silvaplanskem jezeru, na višini 6000 čevljev nad morjem in veliko višje nad vsemi človeškimi rečmi - na višini brezdanje misli. [Tu velja omeniti, da to obdobje ne pomeni obdobje pisanja ditirambov, temveč zgolj posameznih korektur ter urejanja ditirambov v zbirko.] S tem Dionizovi ditirambi zaključujejo Nietzschejevo najbolj plodno pisateljsko leto, leto, v katerem ustvari filozof štiri velika dela svojega življenja: Primer Wagner (dokončan v maju 1888 v Torinu), Somrak malikov (dokončan v drugi polovici avgusta 1988 v Sils Maria), Antikrist (dokončan v drugi polovici septembra 1988 v Torinu) in Ecce Homo (dokončan v začetku novembra 1888 v Torinu). Sami Dionizovi ditirambi pa so za tisk pripravljeni med 1. in 3. januarjem 1889, ko Nietzsche v pismu Petru Gastu zapiše naslednje besede: »Včeraj sem poslal v tisk svoj 'non plus ultra' z naslovom Slava in večnost, narejeno na oni strani sedmega neba. To predstavlja konec Ecce Homo. Od tega se lahko umre, če se bere brez priprave...« [toda Dionizovi ditirambi so bili pripravljeni veliko prej, nedvomno že pred Nietzschejevim 44. rojstnim dnem (glej IV. del tega eseja)] Nekaj mesecev, nekaj dni kasneje, je Nietzsche zblaznel. V teh zadnjih mesecih svojega dejavnega življenja, v katerih je dosegel največjo jasnino svoje filozofske misli (filozofskega nauka, to pravimo danes le še pogojno!), je še enkrat, tokrat zadnjič, spregovoril z glasom večnega vračanja, te brezdanje misli, prevrednotenja vseh vrednot in - volje do moči. Nietzsche naj bi idejo tega poslednjega glasu - volje do moči, po Urbančičevih (menim zmotnih!) besedah, na koncu opustil. Gregor Fras 1008 Opustitev tega Nietzschcjevega največjega dela po Zaratustri, za katerega je filozof v svojem zadnjem engadinskem poletju pripravil več veličastnih zasnutkov, pa je, če sledimo Urbančičevi interpretaciji, tesno vezana ob problem resnice, s katero se je Nietzsche ob koncu moral seveda nujno soočiti - in ki naj bi ga, tako Urbančič, pahnila v mračno brezno blaznosti. V tem smislu, v smislu poslednjega soočenja s problemom resnice, pa je opustitev načrta za veličastno Voljo do moči -posledično pa seveda tudi Nietzschejeva blaznost, ki je (morda zaradi tega) imela slediti - tesno vezana ob Dionizove ditirambe, katerih osrednja tema. ki se kot nekakšna Ariadnina nit vleče skozi grozljive Dedailusove labirinte problema resnice, je ravno ta - resnica. Tu pa trčimo na samo vsebino Dionizovih ditirambov. Za pričujoči esej je pomembno predvsem dejstvo, da se prva in zadnja pesem v zbirki vezeta na problem resnice tesneje kot katerikoli pasus Nietzschejeve filozofije: namreč ditiramb Samo norec! samo pesnik! (v katerem, mimogrede, Urbančič skozi naravnost katastrofalno interpretacijo spozna Nietzschejcvo tragično sokratsko spoznanje, da ni resnice, razen te, da ni resnice1), ki je postavljen na začetek zbirke in se konča s temile verzi: »od Ene resnice / sežgan in žejen / - se še spominjaš, še pomniš, vroče srce, / kako te je tedaj zažejalo? - / da sem pregnan I od vsake resnice! I Samo norec! Samo pesnik!« ter zadnji ditiramb zbirke Dionozovi ditirambi. ki se konča, zatrjujoč: »Jaz sem tvoja resnica...« Neverjetno! [presunjen nad spoznanjem veličine tega Nietzschejevega slovesa od življenja padam v Nietzschejev patos, ko je presunjen nad spoznanjem veličine Sokratovega slovesa od življenja, zaklical tele besede: - Ali je to mogoče?! Za tistega, ki ima ušesa, pomenijo te besede: »Zaratustra - Jaz sem tvoja resnica!«: »Zaratustra - Jaz, Dioniz, sem tvoja resnica!« * Danes sanjarim; ko sem tako padel v resentiment Nietzschejevih besed, neuk, kot sem, le siromašno ponavljam besede, da bi v srcu občutil to usodno nemirnost, ki jo je čutil Nietzsche, ko jih je izrekal. Najbrž sem smešen v tem. In nedvomno -veličasten. Bralcu polagam predenj: moja rešitev je, da sem interpret, moja pravica, da sem esejist! [zato bom v nadaljevanju pokazal le - da se ne motim...; ne da bi se mi moralo razpočiti srce ob tem -\ II. DITIRAMBI ZA DIONIZA Prevajalci ter interpreti Dionizovih ditirambov - teh sicer ni ravno veliko: filozofi namreč ne marajo poezije2 - najprej trčijo ob problematični naslov zbirke: Dionvsos-Dithvramben, kot se glasi naslov v izvirniku, lahko namreč pomeni troje: »Dionizovi ditirambi«. kot je nekako že utečen prevod (tudi in predvsem interpretacija), nato »Dionizijski ditirambi«, kar sicer ima svoj, toda prešibek pomen, in nazadnje »Ditirambi za Dioniza«. Zadnja možnost prevoda - Ditirambi za Dioniza - je prevajalcem, interpre-tom, filologom in filozofom delala še najmanj preglavic. Takoj so jo zavrnili - s tem pa jim je izpred oči žal ušlo pomembno spoznanje in tako rekoč izvorno dojetje Nietzschejeve misli - saj predstavlja pleonazem [pleonazem pa je, če smo iskreni, za 1009 DIT1RAMBI ZA DIONIZA nas, filozofe logosa, nekoliko preveč jasen, zato prazen pojem; A=A: princip identitete oziroma po slovensko istovetnosti nas v svoji preproščini že kar ponižuje -sprejmemo ga le zato, ker ga ne moremo tajiti...): ditiramb je namreč iz svojega edinega pomena - pesem v čast Dionizu: je pesem, ki je posvečena in namenjena Dionizu. In kaj naj bi vendar pomenilo: Pesem v čast Dioniza za Dioniz.al\ Ali: Dionizova pesem za Dionizal\ Ter: Pesem Dioniza Dionizull... Mar ne bi bil norec ta, ki bi pesnil samemu sebi?! In prav to je Nietzsche za filozofe - norec, blaznež, pomračitev uma... Pa zaradi tega, ti filozofi, namreč zaradi tega, da so ga razglasili za blazneža, niso niti za korak bližje njegovi misli, niti za ton jasneje ali oktavo višje ne slišijo Nietzscheje-vega glasul Ne slišijo ga, preprosto [kajti resnice niso nikoli zapletene), ker ga ne poslušajo. In če bi ga poslušali, bi slišali, kako jim je večkrat dejal, skoraj zakričal (večkrat, na vsakem njihovem koraku): Nietzsche je Dioniz!!! [Potrebujete dokaz?! Naj vsak korak prestopimo še enkrat, preiščemo vse niti ne tako skrite ali vsaj zastrte kotičke, še kotičke ne, naslove! poglavja! knjige! - naj prenatrpam ta esej z dokazi in citati in vas ponižno prosim: Poglejte si no vendar, tu je dejal Nietzsche to, tu je dejal Nietzsche ono...?!] Prosim: naučimo se brati! Toda že Nietzsche je vedel (vedel samo zato, ker je upošteval najbolj pesimistično možnost): njegova dela bodo brali le Nemci, surovine brez primere - zato brez čuta za primero; brali ga bodo le robateži - s čutom le za robato, ne za umetnost... Zato se Nietzschejeve knjige začenjajo s tako žalostnimi napovedmi: »Ta knjiga je le za maiokatere. Bržkone ne živi še nihče od njih.« - ter se resignirano končujejo: »Ste me razumeli?« Se sam lahko razumem le tisto, kar je najlažje in kar je najbližje in razumem le zato, ker sem dovolj pogumen, dovolj agonalen, dovolj otroka, da sem se pripravljen biti s profesorji in navlako - če si sposodim Marxov izraz - gnilega akademizma. [sicer pa: le kako bi mogel spoznati vse to, le kako bi si upal spoznati? kako bi si drznil misliti osnovno gnoseološko spoznanje, ki sledi iz prevrednotenja - zamenjave vzroka in učinka - ki me zdaj lahko mami le, ker je nekaj novega in ker je to končno nekaj, kar človeka pahne iz orbite objektivnega, t.i. antropocentrizma (kakšen Kopernik neki!) - kako bi lahko dojel: da svet ni takšen, ker ga tako vidi moje oko, temveč: moje oko vidi tako, ker je svet takšen. Kako bi si drznil to dojeti?! Sem še preveč akademski, znanstven, še preveč očeta je v meni, da bi lahko bil otrok v celoti (pripis kulturologa); preveč tu sem, da bi lahko bil tam: nazaj k otroški naravi! - mar ni temu klical Nietzsche: k izvornemu bistvu človeka, k čudenju.. .?!| * Čigavi ditirambi, torej? (tega ne bom dokazoval! to bo ob koncu jasno vsem:) Dionizove pesmi za Nietzscheja. Dionizov narek Nietzscheju: »jaz. zadnji učenec filozofa Dioniza -jaz, učitelj večnega vračanja...« Ditirambi Nietzschejeve resnice! V naslednjih dveh poglavjih tega eseja se bom vprašal dvoje: Kaj so Ditirambi za Dioniza? in: Zakaj so Ditirambi za Dioniza (Nietzschejeva) resnica? Gregor Fras 1010 III. KAJ SO DITIRAMBI ZA DIONIZA Poslušajmo najprej, kaj je dejal Nietzsche na svoj 44. rojstni dan; na dan, ko je začel pisati svoj življenjepis:1 Ecce Hotno: »Na ta popolni dan, ko vse zori in ne rjavi samo grozd, mi je padel na življenje sončni žarek: ozrl sem se, pogledal ven, še nikoli nisem videl hkrati toliko in toliko dobrih stvari. Nisem kar tako danes zakopal svojega štiriinštiridesetega leta, smel sem ga pokopati - kar je bilo v njem življenja, je rešeno, je nesmrtno. Prevrednotenje vseh vrednot. Dionizovi ditiramhi in za oddih Somrak malikov - vse darovi tega leta, celo zadnjega četrtletja! Kako naj bi ne bil hvaležen vsemu svojemu življenju? In tako si pripovedujem svoje življenje.« Kaj sledi iz tega? Najprej brez dvoma dejstvo, da so Dionizovi ditiramhi očitno veliko pomembnejši, kot jih jemljejo njegovi interpreti. Toda - glej! - Nietzsche nikjer ne omenja svoje Zaratustre, to kljub vsemu (in brez dvoma) »najglobjo knjigo«, ki jo je dal človeštvu, kot pravi sam v zadnjem delu Obhodov nesodobnika v Somraku malikov. Mar ni to nekoliko nenavadno?! Nenavadno, kakopak, toda le za tistega, ki nima ušes... Najlažji - toda le najbolj logičen - odgovor bi bil: Nietzsche Zaratustre ne omenja, ker na dotičnem mestu govori le o darovih tega četrtletja, torej o obdobju nastanka Somraka malikov. Antikrista in Dionizovih ditirambov . Toda takšen odgovor se mi zdi povsem nezadovoljiv, predvsem z ozirom na celoten citirani odstavek, ki ga je Nietzsche postavil za uvod - ne kot uvod! temveč kot zdravljico in requiescat - svojega življenjepisa Ecce Bomo: Poglejte, poslušajte, kaj piše! - (slišati bo nekoliko patetično:) to je konec, Nietzsche je zakopal svoje 44. leto, pomeni: zakopal je svoje življenje; smel ga je zakopati, ker: kar je bilo v njem življenja, je rešeno, je nesmrtno. Da govori Nietzsche le plehko prispodobično, o rojstnem dnevu, ki ga pač zakoplješ, je stvar tistih, ki slišijo plehko prispodobično. Resnica pa je, da Nietzsche tu govori o vsem svojem življenju, ki ni le nekakšen režime dosedanjega, temveč tudi napoved in dejstvo, zadeva in god prihodnjega. Vse to brez dvoma vključuje Zaratustro\ Kako ne bi bil hvaležen vsemu svojemu življenju? - in vi mislite, da govori plitko?! Na tem mestu se ustavljam toliko časa, ker želim poudariti njegovo ključnost, ključnost za razumevanje Nietzschejeve filozofske misli oziroma, kot lepo pravi Urbančič, njegove filozofske zadeve. Tu si je torej očitno potrebno zastaviti vprašanje (to je iskanje iz vprašanja: tu je nujno postaviti vprašaj - ker: ta molk terja odgovor!): kje v tem requiescat se skriva Zaratustra?! Vprašanje kje, pa pbmeni kaj: Kaj je Zaratustra? ali pač: Kaj so Dionizovi ditiramhi?! [Somrak malikov: Zmota zamenjave vzroka in posledice (prva velika zmota): odgovor ni posledica vprašanja, je vzrok vprašanju (iz tega se je čudovito - predvsem na račun filozofije - pošalil Douglas Adams v svoji znanstvenofantastični parodiji O življenju, vesolju in sploh vsem); tako tudi dokazovanje ni vzrok dokazo-vanega, temveč njegova posledica: najprej je resnica, kasneje jo dokažeš (kako že gre tista?: praštevila bi obstala, tudi če bi Cantorja pobrala Črna smrt...); toda tisto sublimno, s katerim je prežeto dojemanje Nietzscheja! - kako bi lahko to dokazali?! Mar se tukaj ni nujno potrebno spustiti v bedno retoriko, sofizme, ugajati bralcu (zatajiti Nietzschejevo zadevo zato, ker se prilizujemo akademizmu) - mar ni to naš paradoks, ječa, ujetost, beda par excellenceV., se sprašujem.] * 1011 DITIRAMBI ZA DIONIZA Odgovor: Dionizovi ditirambi so Tako je govoril Zaratustra. Toda pravilno je obratno: Tako je govoril Zaratustra so Dionizovi ditirambi. In najpravilneje: Dionizovi ditirambi so Ditirambi za Zaratustra. Seveda bi si želeli dokazov, kajne?! V prvem poglavju Ecce Homo z naslovom Zakaj sem tako pameten'' piše Nietzsche takole: »Vendar potrebujem samoto, hočem reči ozdravitev, vrnitev k sebi, dihanje svobodnega, lahkega, igrivega zraka... Ves moj Zaratustra je ditiramb samoti ali, če ste me razumeli, čistosti... Na srečo ne čisti neumnosti.« Kajti gnus nad človekom, toda izrecno [od takšne zaostritve sem ob kakšni drugi priložnosti pripravljen tudi odstopiti, toda na tem mestu se mi zdi potrebna] nad sabo kot človekom, je bil Nietzschejeva največja nevarnost. [Kako na to odgovori Zaratustra? »Resnično, močan veter je Zaratustra vsem nižinam: in tak nasvet daje svojim sovražnikom in vsemu, kar pljuje in bljuje: varujte se pljuvati proti vetru!...«] Ključna beseda je samota, [zanimivo, toda asociacija mir, mirnost, spokoj, je povsem napačna - namreč če bi asociirala nam: za drugačne, za dionizične, so to iste stvari: mir je boj - volja do moči, princip agonalnosti! - k temu se še povrnem] V Ecce Homo, ko govori o Zaratustri1, piše Nietzsche takole: »V katerem jeziku govori tak duh, kadar govori sam s seboj? V jeziku ditiramba. Jaz sem iznašel ditiramb. Poslušajte, kako Zaratustra govori s seboj pred sončnim vzhodom (III, 18): take smaragdne sreče, take božanske nežnosti ni imel še noben jezik pred menoj. Celo najglobja otožnost takega Dioniza je še zmeraj ditiramb.« Zaratustra, ko govori sebi, je pojem samega Dioniza (- to pravi Nietzsche večkrat!). Ves Zaratustra in Zaratustra je Dioniz: govoreč, misleč, živeč (kot Nietzsche pišoč) v jeziku ditirambov kot agonalnega dialogičnega monologa*: kot Nietzsche-jeve metode resnice. * To, kar je v tem poglavju pomembnega in kar si velja zapomniti, je tale trditev: ditiramb je Nietzschejeva metoda spoznanja resnice. Nasledje poglavje se bo ubadalo s tem, kaj je ditiramb in zakaj je ditiramb metoda resnice. [opomba: v tem poglavju in tudi v eseju nasploh pa bo žal ostal neodgovorljiv problem fizičnih (konkretnih) Dionizovih ditirambov kot dela (dovršitve?) Tako je govoril Zaratustra, ki sem ga na začetku načel. Ta problem je namreč veliko preobširen in tudi prezahteven, tako zame kot za okvire tega eseja, saj zahteva ogromno (pogojno: fenomenološko-) hermenevtičnega napora. O povezanosti teh dveh del govorim zato v tem eseju zgolj in abstractol Poleg tega obstaja še drug problem, ki ga sicer sam nisem načenjal, je pa prav tako zanimiv in pomenljiv: namreč dekadentni Sokrat in njegov dialog, diairektika ter sofistika v odnosu do svojega presežka z Zaratustro in dialogičnim monologom kot ditirambom.] * Je, sprašujem, že kdo uvidel, da je ditiramb Nietzschejeva metoda spoznanja resnice?] Je kdo slišal molk, s katerim odgovarja Zaratustra?! To, vse to, so vendar ključne stvari. Kako smo bili brez njihV? Gregor Fras 1012 IV. ZAKAJ SO DION1ZOVI DITIRAMB1 RESNICA Vprašanje tega poglavja je sestavljeno iz dveh vprašanj in enega odgovora: Kaj je Dioniz? in Kaj je ditiramb? ter Ditiramh za Dioniza je resnica (pri čemer sta prvi dve vprašanji ključ za zastavitev kardinalnega vprašanja, na katerega nimamo odgovora: Kaj je resnica?). Znana je Nietzschejeva delitev, predvsem na polju estetike (iz samih nasprotij pojmov pa sta pojma zvedljiva tudi na nekatera druga področja: morala in spoznavna teorija), na apolonično in dionižično, ki ju pojmuje kot nasprotni si vrsti opoja: »Apolinični opoj ohranja vznemirjeno predvsem oko, tako da dobi moč vizije [v sodobni estetiki bi se takšen apolinični napoj imenoval okularocentrizem -op.g.f.]. Slikar, kipar, epik so vizionarji par excellence. V dionizičnem stanju pa je vzburjen in stopnjevan eeloten sistem afektov: tako da vse izrazne pripomočke v trenutku sprosti in obenem izzove moč podajanja, posnemanja, transfiguriranja, spreminjanja, vse vrste mimike in igranja. Bistvena je lahkotnost metamorfoze, nezmožnost »^reagiranja [to nezmožnost «ereagiranja omogoča volja do moči kot izhod iz dekadence kot nereagiranja - op.g.f.].« »Pri dionizičnem človeku«, pravi naprej v Somraku malikov (Ohhodi nesodoh-nika) Nietzsche, »ni mogoče, da ne bi razumel kakšne sugestije, saj ne prezre nobenega znamenja afekta in ima najvišjo stopnjo razumevajočega in ugibajočega instinkta, kakor tudi najvišjo stopnjo umetnosti sporočanja.« Dionizično je, z drugimi besedami, gon agonalnega. To je lepo razvidno iz naslednjih besed, ki jih za Nietzschejevim prijateljem, zgodovinarjem grške kulture Jacobom Burckhardtom (ki je na Nietzscheja izredno vplival), ponovi Urbančič: (i) »Agon, tekmovalna borba ali kosanje je igra, vendar skrajno zaresna, polna skrajnega tveganja, nevarnosti, strahu, ki zahteva kar največji napor vseh moči. Zato agoniao pove: bojujoč biti silovito notranje vzgiban, razburjen, silovito težeč k čemu; pomeni pa biti tudi v stiski, nemiru, strahu in negotovosti tveganja. Agonizo-moai je boriti se, izbojevati kaj, npr. agonizomoai agona je izboriti boj. Agon je tekmovalna borba za izbor tistega, za kar ti najbolj gre: za svojo gosposkost in za svoje gospodovanjc, za tvojo mogočnost, ki jo prinaša zmaga.« (ii) »agon, eris, polemos žene neki gon porajanja, nastajanja živega. Stalni življenjski boj ni le vnanja naključnost življenja, ampak je njegovo 'bistvo'. Pri človeškem bitju pa je - za razliko od vsega drugega živega - gon agonalnega, torej izbornega porajanja kot izkazovanja, razkrivanje.« (iii) »Izboriti, agonizein. je razkriti, aletheuin in obratno: ta krog je uganka začetka, je začetna zgodba grške zgodovine in grške človeškosti. Pri arhaičnih Grkih razkrivanje biti očitno ni kaka umna dejavnost. Dokler je hoj kot iz-bor vklenjen v ta krog razkrivanja in dobiva iz nje svojo mero -je ustvarjalen. Če pa se boj iztrga iz tega kroga in s tem izpod oblasti razkrivanja, ali če se ta moč razkrivanja izgubi, se boj izrodi v zgolj še uničevanje in razkrajanje.« Dionizično je v polnem pomenu besede agonalno. Dioniz je bog (ali, sledeč Urbančiču, ustrezneje in veliko bolj neobremenjeno: god-) agona. In šele v tem smislu lahko dojamemo ditiramb. Ditiramb ni poezija. Se pravi: ni poezija, kot jo dojema (in piše) naš (naš pomeni dekadentni) čas. Toda je poezija iz njenega izvora: iz tega, kar naj bi poezija bila [tu bi se lahko v razpravo vključili pesniki, a jih naš čas žal malone ne pozna]. To, da ditiramb - po vrstnem redu - m in je poezija, je za ta esej ključno in neizpodbitno dejstvo. Ključno in neizpodbitno je tudi to, da je prav neupoštevanje ter nerazumevanje tega dejstva Urbančiča zavedlo v tisto bedno in sramotno ugoto- 1013 DITIRAMBI ZA DIONIZA vitev. da je Nietzsche ugotovil, da je Sokrat - in seveda zblaznel. Čeprav ne rabiš biti ravno nobclovec, da ugotoviš, da prvega ditiramba Dionizovih ditirambov z naslovom Samo norec! Samo pesnik! ne izreka Nietzsche oziroma Zaratustra, še več, da ga Nietzsche proti-izreka (postavlja na laž), je dojetje tega, kaj je pri Nietzscheju poezija, kljub temu izredno težavno, saj smo neprestano podvrženi Nietzschejevim navideznim antinomijam med teorijo (poezija je lainivka) in prakso (Nietzsche piše poezijo). Nietzsche pa nam pri vsem skupaj niti najmanj ne pomaga1", kajti ko učenec vpraša Zaratustro, zakaj ta pravi, da so vsi pesniki lažnivi, ko pa vendar tudi sam piše poezijo, mu Zaratustra odgovori: »Zakaj? Sprašuješ zakaj? Nisem eden tistih, ki jih smemo spraševati po njihovih zakaj.« (Tako je govoril Zaratustra, O pesnikih) Jasno! - vprašanje je potrebno nasloviti na pesnike, ki pišejo lažnivo poezijo! Toda. Vrnimo se k poeziji. Kaj je torej ditiramb? Pustimo zopet k besedi Nietzscheja, ki to pove najbolje, v tem povedanem pa tudi že izpostavi tisto differentio specifico v odnosu med »pravo« in »lažnivo« poezijo. To je »mozaik besed, ko vsaka beseda kot zven, kot kraj, kot pojem«, ki »na desno in levo in čez celoto izžareva svojo moč, minimum v obsegu in številu znamenj, s tem dosežen maksimum energij znamenj - vse to je rimsko in, če mi hočete verjeti, odlično par excellence. Vsa preostala poezija je v primerjavi s tem nekaj preveč popularnega - samo čustvena klepetavost.« (Somrak malikov, Kaj dolgujem starim) Da je prav to Nietzschejev most (metoda) k resnici, pričajo tele besede o navdihu v Ecce Hotno (Tako je govoril Zaratustra): »Na vsaki prispodobi jahaš tu k vsaki resnici. Tu ti vznikajo vse besede in besedne skrinje vse biti; vsa bit hoče tu postati beseda, vse nastajanje se hoče od tebe učiti govorjenja.« * To pa je vse, kar zmore moja beseda povedati o Nietzschejevi resnici: Ditiramb za Zaratustro, iz Nietzschejevih ust, je resnica. Zavedam se, da je pričujoča formulacija resnice povsem nejasna, sublimna - toda to je ta način izrekanja, s katerim se, menim, lahko približamo Nietzschejevi misli in jo, kajpak, tudi presežemo; je alternativa, kajti jasen je Urbančič... (Toda pravo vprašanje zgornjega poskusa odgovora na vprašanje, kaj je resnica, je zadnji izmed Dionizovih ditirambov z naslovom O siromaštvu najbogatejšega: »Jaz sem tvoja resnica...« Vprašanje se glasi: Kdo izreka te besede?!] V. FRAS CONTRA URBANČIČ (NAMESTO ZAKLJUČKA) (aplikacija na podoben naslov enega izmed Nietzschejevih del je seveda pomenljive narave) Na tem mestu bi namesto zaključka (tam bi namreč moral odgovoriti na vprašanje: Kdo je izrekovalec resnice? - pa tega ne vem), rad spregovoril še nekaj besed o mojem ambivalentnem odnosu do Ivana Urbančiča, na katerega sem v pričujočem eseju naslovil vrsto raznih očitkov, med katerimi je bil bržkone najhujši ta, da se mu niti približno ne sanja, v čem je bistvo Nietzschejeve filozofske misli. In res: menim, da Urbančič ne razume bistva Nietzschejeve filozofije, preprosto, ker ne razume Nietzschejeve filozofske metode izrekanja resnice. S tem pa je Gregor Fras 1014 obsojen na tisto tragično resnico, da ne more zaigrati taroka, dokler se ne nauči pravil igre. Poglavitni vzrok, zakaj se Urbančiču Nietzschejeva filozofska misel tako vztrajno izmika, je predvsem v tem, da je vanjo vnesel toliko bistrim, jasnine, čistosti, logičnosti, strogosti, metodičnosti, hermenevtičnosti, fenomenološkosti, resnosti itd., itd. - pač vse tisto, kar našo filozofijo dela za resno znanost (kar je seveda v hudem sporu z Nietzschejevo veselo znanostjo) - vanjo je, skratka, vtaknil toliko te pristne nemške (protestantske) robatosti, ki sem jo sam sicer zelo dolgo občudoval pri Heglu in Marxu (nekaj časa celo pri Nietzscheju, dokler seveda nisem zaslišal prefinjenega glasu njegovih besed), da je popolnoma jasno, da, celo logično, da ni mogel dojeti prav ničesar, kar je Nietzsche kadarkoli izrekel. Pa pri vsem tem Urbančič kljub vsemu ni nikoli pomislil: če bi bilo Nietzsche-jeve misli res mogoče izrekati bistro, jasno, čisto, logično, strogo, metodično, herme-nevtično, fenomenološko, resno itd., itd., bi to storil že Nietzsche sam. Ne, na to Urbančič pač ni pomislil. Še več in še huje: pri vsem skupaj je Nietzscheju - navkljub vsej njegovi filozofski poštenosti, ki se je je učil pri mojstru že kar bolestne poštenosti, Sokratu - še jel očitati nekakšno metodično zavajanje. Kajti, kot pravi v Nauku modernega Zaratustre (spremna beseda k Tako je govoril Zaratustra): »Mi pa bomo sprejeli kot možno in zelo verjetno, da se Nietzsche in njegova velika izvorna misel branita pred vsevedno in radovedno vsiljivostjo in da morda tudi zavajata.« ...!!! ... [O sancta simplicitas!} S tem pa je Urbančič le še enkrat dokazal sloves, ki se ga drži, namreč sloves največjega interpreta Nietzschejeve izvorne misli v slovenskem, pa tudi v svetovnem pogledu: Nietzschejeva izvorna misel je namreč ravno to, kar Urbančičeva misel ni\ [Urbančičev princip per negationem...] Slovenski narod in naša filozofija bi si naredila veliko uslugo, če bi Urbančiču, temu fantastično-robatemu sinu nemškega duha, preprečila pisati kakršne koli komentarje k Nietzschejevim delom (tako bi za začetek že popolnoma zadostovalo, da v prihodnji izdaji Zaratustre iz nje izključimo škandalozno ter ponižujočo Urban-čičevo spremno študijo). Ob izdajanju njegovih lastnih del in člankov pa lahko -skupaj z Nietzschejem - samo resignirano kolnemo čez liberalizem in pluralizem. Ker ironični ter tragični preproščini, s katero imena, kot so Urbančič, svinjajo po filozofiji", še ni videti konca, obstaja velika verjetnost, da jih tole moje pisanje in moja oseba bridko dobimo po prstih, saj bo Urbančič, če se mu bo seveda zdelo vredno (to stanja stvari sicer še ne spremeni), s svojim bistrim, jasnim, čistim, logičnim, strogim, metodičnim, hermenevtičnim, fenomenološkim, resnim itd., itd. jezikom kaj hitro dokazal, kakšne nesmisle kvasim. S prstom bo pokazal na tale papir in s penjenim gnusom na ustih dejal: Je mar to filozofska konsekventnost?! V bran si že danes postavljam tole logičnost: dokler bo pastir Urbančič s svojo trdno palico pasel filozofsko živino na pašnikih logike, tako dolgo ne bo napočil trenutek, v katerem bi bilo moč legitimno govoriti o bližajočem se koncu evropske dekadence. Urbančiču, temu pristno nemškemu pastorju, pa pri vsej zadevi gre ravno za to - profetstvo. [namreč: kaj je Urbančič s prijatelji naredil Nietzschejevi filozofiji? Tako je govoril Zaratustra za Staro zavezo in kompilacijo Volja do moči -ta »evangelij prihodnosti« za Novo zavezo - apokalipso. Poglejte si samo stiL s katerim opisuje dekadenco Urbančič in s katerim Nietzsche1-: Razlika med Označe-vancem in Označevalcem je kajpak - razločnal] * 1015 DITIRAMBI ZA D10NIZA Na drugi strani se bo bralec najbrž že zaskrbljeno začel spraševati, kje je druga plat mojega ambivalentnega odnosa do Urbančiča?! Poleg že omenjene, namreč da Urbančiča izjemno cenim kot enega izmed najboljših interpretov Nietzschejeve izvorne filozofske misli, bi rad dodal še tole: pri vsem tem, kar sem povedal o Urbančiču, bi bil neodpustljivo nepošten, če mu, kot izvrstnemu fenomenologu ter hermenevtiku, ne bi priznal zelo lepih in ustreznih prevodov nekaterih pojmov, s katerimi operira Nietzsche in katerih vrednost je predvsem v njihovi neobremenjenosti ter pristnejšem pomenu - s tem se je dalo veliko natančneje postaviti diagnozo in s tem se bo v prihodnjem dalo tudi ozdraviti bolnika... To je nedvomno Urbančičev gromozanski prispevek k dojetju in preseganju Nietzscheja, že samo to je dovolj za praznovanje njegovega rojstnega dne! v Ljubljani, nekaj dni pred in na srečo 97 let po Nietzschejevi smrti Zares nenavadno! kot bi Urbančič, ta kljub vsemu eden najbolj vdanih poslušalcev Nietzschejevega glasu kot iz - ročila, sploh ne bral Zaratustre, v kateri tisti ditiramb poje čarovnik - Zaratustrov poslednji skušnjavec; ta ditiramb tudi sam Nietzsche kot Zaratustra imenuje limanicel... 2 Za ditirambe pa menijo, da so poezija (v pomenu pač, kot ga ima danes poezija). Filozofom se zdi poezija lainivka. [tako seveda tudi Urbančič; toda! - ali se je Urbančič sploh kdaj vprašal, ali pa spregleduje prav vse, kar je jasno: Zakaj se je Nietzsche poslovil kot pesnik ditirambov, ne pa kot filozof?! Ni se. Ali se je vprašal: Zakaj Nietzsche ni bil filozof?! Ni se. In ali se je vprašal: Zakaj Nietzsche ni smel in mogel biti filozof?! Seveda se ni - to bi zanj bilo usodno!] 3 Urbančič, ta neznosni patetik, pravi: tragičen... Sprašujem: le kje je, ob tem neznanskem veselju, našel to nemogoče?! 4 Tu spet velja poudariti, da so vsa dela nastajala iz fragmentov in zapiskov, ki jih je Nietzsche napisal v prejšnjih letih; veliko izmed teh fragmentov in zapiskov, iz katerih so nastala ta dela, so bila napisana v letih 1884 do 1888, ki so kasneje postala bolj znana pod naslovom Volja do moči Ta kompilacija fragmentov, ki sta jo sestavila Nietzschejeva sestra Elisabeth Forster-Nietzsche in njegov prijatelj in pomočnik Peter Gast iz ogromne zapuščine njegovih spisov; ta kompilacija, ki je prava sramota, ne, katastrofa za filozofijo; ta kompilacija potvorjenih spisov, v katero so se vmešale številne neavtorske potvorbe Nietzschejeve verne sestre; ta kompilacija, ki je filozof, ki raziskuje Nietzscheja, niti povoha ne, kaj šele da bi jo prebral - ta kompilacija je leta 1991 izšla tudi v slovenskem jeziku in povzročila tako grozovito tuljenje, da Nietzschejevega glasu ne bomo slišali vsaj še prihodnjih sto let! - in vse to se je zgodilo z Urbančičevim blagoslovom\\\\. 5 Pri čemer je neka druga Urbančičeva beseda, ki bi jo fenomenolog (izogibam se besedi filozof) ob tej priložnosti morda izrekel, namreč iz - ročilo, povsem neprimerna. 6 Urbančič je in ni dejal: to ego-megalomanstvo je očiten pokazatelj Nietzschejeve blaznosti, katastrofe... - Toda kdo bi lahko razumel Urbančiča?! On sam? 7 Toda tudi ta preprosti izraz, ki ga uporablja Nietzsche v Ecce Homo, je za tistega, ki ni prej - ali pozneje - dojel Zaratustre in vsega drugega, povsem nerazumljiv. 8 Ta navidezna antinomija postane razumljiva iz bistva agonalnega kot volje do moči. Gregor Fras 1016 y Pripis: o tem, zakaj Urbančič piše neumnosti... In nam ravno s tem seveda najbolj pomaga: v teh nasprotjih namreč Nietzsche izpostavi ta paradoksalen problem poezije tako radikalno, da je sam ditiramb - kot tista »prava« poezija - toliko bolj očiten! " Ostalim duhovom, ki strašijo po hodnikih Filozofske fakultete ali raziskovalnih inštitutov, tega ni pretirano zameriti, saj, prvič, se tega ne zavedajo in drugič, svinjajo po akademski filozofiji (torej po sebi samih), ne pa po filozofiji - kajti: njim tako ali tako že dolgo ne verjame nihče več... 12 Urbančič, denimo, porabi sto strani, da pojasni, da gre ta planet k vragu, Nietzsche en odstavek, da pove bistvo dekadence!