ZAKLJUČNO POROČILO O REZULTATIH OPRAVLJENEGA RAZISKOVALNEGA DELA NA PROJEKTU V OKVIRU CILJNEGA RAZISKOVALNEGA PROGRAMA (CRP) »KONKURENČNOST SLOVENIJE 2006 - 2013« I. Predstavitev osnovnih podatkov raziskovalnega projekta 1. Naziv težišča v okviru CRP: Modema socialna država in večja zaposlenost Cyf P g 2. Šifra projekta: V5-1046 3. Naslov projekta: Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja 3. Naslov projekta 3.I . Naslov projekta v slovenskem jeziku: 3.2. Naslov projekta v angleškem jeziku: 4. Ključne besede projekta 4.1. Ključne besede projekta v slovenskem jeziku: usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, enakost spolov, starševski dopusti, otroško varstvo, fleksibilno urejanje delovnega časa, certifikat družini prijazno podjetje 4.2. Ključne besede projekta v angleškem jeziku: reconciliation of family and professional life, gender equality, parental leave, child-care, flexible working-time arrangements, certificate Family friendly Enterprise 5. vfaziv nosilne raziskovalne organizacije: 0510 Univerza v Ljubljani (0591 Fakulteta za socialno delo) 5.1. Seznam sodelujočih raziskovalnih organizacij (R0): 0508 Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 6. Sofinancer/sofinanceiji: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Služba Vlade RS za razvoj in evropske zadeve 7. Šifra ter ime in priimek vodje projekta: 4243 izr. prof. dr. Gabrijela Čačinovič Vogrinčič Datum: 30.09.2011 Podpis vodje projekta: Podpis in žig izvajalca: izr.prof dr. Gabrijela Čačinovič Vogrinčič ^ t prof dr. Radovan Stanislav Pejovnik, rektor po poobla^pu izr.prof dr. ^^gdan _/LfeŠR^c, dekan^f / V A II. Vsebinska struktura zaključnega poročila o rezultatih raziskovalnega projekta v okviru CRP 1. Cilji projekta: 1.1. Ali so bili cilji projekta doseženi? ^ a) v celoti b) delno c) ne Če b) in c), je potrebna utemeljitev. 1.2. M so se cilji projekta med raziskavo spremenili? a) da b) ne Če so se, je potrebna utemeljitev: 2. Vsebinsko poročilo o realizaciji predloženega programa dela': V skladu s sprejetim programom dela smo izvedli celovito analizo in oceno področja usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti v slovenski pravni ureditvi in praksi delodajalcev, da bi lahko odgovorili na vprašanje, ali so obstoječi ukrepi za lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja ustrezni, spodbudni in primerni glede na sedanje stanje v slovenski družbi in deklarirane cilje na tem področju v okviru Slovenije in na ravni EU (visoka stopnja zaposlenosti žensk in moških, in sicer vsaj 75% do 2020, enakost žensk in moških po različnih kazalcih, bolj enakomerna porazdelitev družinskih obveznosti med oba spola, aktivno očetovstvo, načelo največje koristi za otroka, itd.), ali pa bi bilo treba sprejeti kakšne nove ukrepe ali/in prilagoditi obstoječe ukrepe usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti, da bi še uspešneje dosegali zastavljene cilje, in na vprašanje, ali je slovensko pravno ureditev na področju usklajevanja poklicnega in družinskega življenja treba spremeniti in prilagoditi zaradi mednarodnih obveznosti, ki zavezujejo Slovenijo, in zlasti zaradi zavezujočih pravnih aktov Evropske unije (zlasti nova direktiva o starševskem dopustu, pogojno pa tudi pripravljana, a še ne sprejeta sprememba direktive o varstvu nosečih delavk). Kot izhodišče smo postavili, da morata biti delovna in socialna zakonodaja ter praksa delodajalcev takšna, da ustrezno upoštevata pomen družinskih obveznosti, sledita načelu največje koristi za otroka in omogočata enakopravno vključevanje na trg dela tako ženskam kot moškim. Prav ustrezna ureditev pravic v zvezi z usklajevanjem poklicnga in družinskega življenja je ključnega pomena za dejansko učinkovito uveljavljanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja delavk in delavcev. Poleg pozitivnih koristi za celotno družbo, je mogoče izpostaviti številne pozitivne učinke zagotavljanja enakosti spolov in ukrepov za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja na ravni posameznega podjetja. Vse več je raziskav, ki izkazujejo koristi vključevanja različnosti v delovno okolje za samo podjetje, njegovo inovativnost, produktivnost, poslovno uspešnost. Cilj raziskave je bil tako celovito analizirati ukrepe usklajevanja poklicnega in družinskega življenja v Sloveniji, pri čemer so bili predmet raziskave zlasti: ureditev starševskih dopustov; otroško varstvo; možnosti za fleksibilno urejanje delovnega časa, vključno s krajšim delovnim časom; varstvo pred nedopustno diskriminacijo v delovnih razmerjih zaradi starševskih obveznosti in posebne pravice zaposlenih staršev v delovnih razmerjih (varstvo pred odpovedjo, enako plačilo, enake možnosti za napredovanje, izobraževanje, posebno varstvo v zvezi z nočnim delom, nadurnim delom, prepoved opravljanja dela v času nosečnosti, dojenja in po porodu, itd.). Raziskava je potekala na sledeč način: Pregledali smo obstoječe raziskave, relevantno domačo in tujo literaturo na obravnavano tematiko in analizirali glavne ugotovitve. Pregledali in analizirali smo veljavno pravno ureditev, ki se nanaša na ukrepe usklajevanja poklicnega in družinskega življenja ter prepoved diskriminacije: mednarodni standardi. ^ Potrebno je napisati vsebinsko raziskovalno poročilo, kjer mora biti na kratko predstavljen program dela z raziskovalno hipotezo in metodološko-teoretičen opis raziskovanja pri njenem preveijanju ali zavračanju vključno s pridobljenimi rezultati projekta. pravo EU, slovenska zakonodaja. Pregledali in analizirali smo relevantne sodbe iz sodne prakse Sodišča Evropske unije in stališča nadzornih organov Mednarodne organizacije dela in Sveta Evrope (Evrospki odbor za socialne pravice v okviru Evropske socialne listine). Opravili smo terensko raziskavo na podlagi spletne ankete in anketnega vprašalnika ter usmerjenega intervjuja z nosilcem projekta Družini prijazno podjetje Inštitutom Ekvilib, da bi pridobili in analizirali stališča podjetij in stališča socialnih partnerjev glede ukrepov usklajevanja delovnega in poklicnega življenja v Sloveniji, s posebnim pogledom na ukrepe v okviru certifikatskega postopka Družini prijazno podjetje. Pregledali in analizirali smo razpoložljive statistične podatke za Slovenijo in za EU in ureditev v Sloveniji primerjali z ureditvijo v nekaterih drugih, primerljivih državah EU ter umestili značilnosti slovenske ureditve in prakse v okvir EU. Na podlagi analize mednarodnih, EU in notranjih pravnih virov, na podlagi analize prakse in stališč delodajalcev in socialnih partnerjev, na podlagi analize statističnih podatkov in primerjanopravne analize smo oblikovali sklepne ugotovitve in na tej podlagi tudi predloge za spremembo, nadgradnjo obstoječih in/ali uvedbo novih, dodatnih ukrepov usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, ki naj bi (še dejavneje) spodbujali enakomernejšo porazdelitev družinskih obveznosti med oba spola, enakopraven položaj žensk na trgu dela, polno sodelovanje obeh staršev v varstvu in vzgoji otrok in krepili načelo največje koristi za otroka. Obsežno in podrobno vsebinsko zaključno poročilo je priloženo. 3. Izkoriščanje dobljenih rezultatov: 3.1. K^šen j e potencialni pometf rezultatov vašega raziskovalnega proj ekta za: a) odkritje novih znanstvenih spoznanj; b) izpopolnitev oziroma razširitev metodološkega instrumentarija; c) razvoj svojega temeljnega raziskovanja; ^ d) razvoj drugih temeljnih znanosti; Z] e) razvoj novih tehnologij in drugih razvojnih raziskav. 3.2. Označite s katerimi družbeno-ekonomskimi cilji (po metodologiji OECD-ja) sovpadajo rezultati vašega raziskovalnega projekta: a) razvoj kmetijstva, gozdarstva in ribolova - Vključuje RR, ki je v osnovi namenjen razvoju in podpori teh dejavnosti; b) pospeševanje industrijskega razvoja - vključuje RR, ki v osnovi podpira razvoj industrije, vključno s proizvodnjo, gradbeništvom, prodajo na debelo in drobno, restavracijami in hoteli, bančništvom, zavarovalnicami in drugimi gospodarskimi dejavnostmi; c) proizvodnja in racionalna izraba energije - vključuje RR-dejavnosti, ki so v funkciji dobave, proizvodnje, hranjenja in distribucije vseh oblik energije. V to skupino je treba vključiti tudi RR vodnih virov in nuklearne energije; d) razvoj infrastrukture - Ta skupina vključuje dve podskupini: • transport in telekomunikacije - Vključen je RR, ki je usmeijen v izboljšavo in povečanje varnosti prometnih sistemov, vključno z varnostjo v prometu; • prostorsko planiranje mest in podeželja - Vključen je RR, ki se nanaša na skupno načrtovanje mest in podeželja, boljše pogoje bivanja in izboljšave v okolju; e) nadzor in skrb za okolje - Vključuje RR, ki je usmeijen v ohranjevanje fizičnega okolja. Zajema onesnaževanje zraka, voda, zemlje in spodnjih slojev, onesnaženje zaradi hrupa, odlaganja trdnih odpadkov in sevanja. Razdeljen je v dve skupini: ^ f) zdravstveno varstvo (z izjemo onesnaževanja) - Vključuje RR - programe, ki so usmerjeni v varstvo in izboljšanje človekovega zdravja; ^ g) družbeni razvoj in storitve - Vključuje RR, ki se nanaša na družbene in kulturne probleme; ^ h) splošni napredek znanja - Ta skupina zajema RR, ki prispeva k splošnemu napredku znanja in ga ne moremo pripisati določenim ciljem; i) obramba - Vključuje RR, ki se v osnovi izvaja v vojaške namene, ne glede na njegovo vsebino, ali na možnost posredne civilne uporabe. Vključuje tudi varstvo (obrambo) pred naravnimi nesrečami. 2 Označite lahko več odgovorov. 3.3. Kateri so neposredni rezultati vašega raziskovalnega projekta glede na zgoraj označen potencialni pomen in razvojne cilje?_ celovita ocena pravne ureditve in prakse delodajalcev v Sloveniji glede vprašanja, kakšne ukrepe usklajevanja poklicnega in družinskega življenja imamo v Sloveniji, kako se izvajajo, kakšne so njihove prednosti/slabosti primerjava med ukrepi, ki kot obvezni izhajajo iz zavezujoče pravne ureditve, ukrepi, ki izhajajo iz certifikata Družini prijazno podjetje, in drugimi ukrepi, ki jih izvajajo delodajalci predlogi sprememb in izboljšanja slovenske ureditve in prakse s področja usklajevanja družinskega in poklicnega življenja, ki lahko služijo kot podlaga za oblikovanje politik pristojnih državnih organov (zlasti MDDSZ in drugih pristojnih organov) glede varstva starševstva, ureditve starševskih dopustov, otroškega varstva, pravic delavk in delavcev v zvezi s starševstvom in družinskimi obveznostmi in drugih vidikov usklajevanja dela in družine in spodbujanja enakosti med spoloma, in temeljijo na mednarodnih primerjavah s stanjem v EU ozaveščanje podjetij in socialnih partneijev o pozitivnih učinkih ukrepov za lažje usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti na zadovoljstvo delavcev, in potencialen pozitiven vpliv na dvig inovativnosti, produktivnosti in s tem konkurenčnosti slovenskih podjetij_ 3.4. Kakšni so lahko dolgoročni rezultati vašega raziskovalnega projekta glede na zgoraj označen potencialni pomen in razvojne cilje?_ predlogi sprememb in izboljšanja slovenske ureditve in prakse s področja usklajevanja družinskega in poklicnega življenja, ki lahko služijo kot podlaga za oblikovanje politik pristojnih državnih organov (zlasti MDDSZ in drugih pristojnih organov) glede varstva starševstva, ureditve starševskih dopustov, otroškega varstva, pravic delavk in delavcev v zvezi s starševstvom in družinskimi obveznostmi in drugih vidikov usklajevanja dela in družine in spodbujanja enakosti med spoloma, in temeljijo na mednarodnih primerjavah s stanjem v EU ozaveščanje podjetij in socialnih partnerjev o pozitivnih učinkih ukrepov za lažje usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti na zadovoljstvo delavcev, in potencialen pozitiven vpliv na dvig inovativnosti, produktivnosti in s tem konkurenčnosti slovenskih podjetij_ 3.5. Kje obstaja verjetnost, da bodo vaša znanstvena spoznanja deležna zaznavnega odziva? a) v domačih znanstvenih krogih; ^ b) v mednarodnih znanstvenih krogih; ^ c) pri domačih uporabnikih; d) pri mednarodnih uporabnikih. 3.6. Kdo (poleg sofmanceijev) že izraža interes po vaših spoznanjih oziroma rezultatih? 3.7. Število diplomantov, magistrov in doktoijev, ki so zaključili študij z vključenostjo v raziskovalni projekt? 4. Sodelovanje z tujimi partnerji: 4.1. Navedite število in obliko formalnega raziskovalnega sodelovanja s tujimi raziskovalnimi institucijami. 4.2. Kakšni so rezultati tovrstnega sodelovanja? 5. Bibliografski rezultati': Za vodjo projekta in ostale raziskovalce v projektni skupini priložite bibliografske izpise za obdobje zadnjih treh let iz COBISS-a) oz. za medicinske vede iz Inštituta za biomedicinsko informatiko. Na bibliografskih izpisih označite tista dela, ki so nastala v okviru pričujočega projekta. ^ Bibliografijo raziskovalcev si lahko natisnete sami iz spletne stram:http:/www.izum.si/ 6. Druge reference'* vodje projekta in ostalih raziskovalcev, ki izhajajo iz raziskovalnega projekta:_ Fakulteta za socialno delo in Inštitut za delo pri PF UL sta ob zaključku raziskovalnega projekta organizirali posvet »Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja - v praksi delodajalcev in socialnih partnerjev« (27. 9. 2011, Ljubljana, dvorana S-5 Pravna fakulteta UL), na katerem so z uvodnimi prispevki sodelovali G. Čačinovič Vogrinčič (FSD), K. Kresal Šoltes (IDPF), B. Kresal (FSD), A. Vodičar (MDDSZ), L. Rihter (FSD), V. Leskošek (FSD) in A. Kranj c Kušlan (Ekvilib), vzpostavljena je bila posebna tematska spletna stran o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja v okviru spletnih strani IDPF, ki so na voljo vsem zainteresiranim podjetjem, socialnim partnerjem in zaposlenim (www.institut-delo.com), rezultati raziskave bodo vključeni v učne vsebine v okviru predmetov Protidiskriminacijsko pravo (nosilka B. Kresal) in Kakovost delovnega življenja (nosilka B. Kresal), ki se izvajajo v dodiplomskem programu Socialno delo na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, - rezultati raziskave bodo podlaga za nadaljnje publiciranje sodelujočih raziskovalcev o tematiki s področja usklajevanja družinskega in poklicnega življenja._ Navedite tudi drage raziskovalne rezultate iz obdobja financiranja vašega projekta, ki niso zajeti v bibliografske izpise, zlasti pa tiste, ki se nanašajo na prenos znanja in tehnologije. Navedite tudi podatke o vseh javnih in dragih predstavitvah projekta in njegovih rezultatov vključno s predstavitvami, ki so bile organizirane izključno za naročnika/naročnike projekta. Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja Zaključno poročilo dr. Gabrijela Čačinovič Vogrinčič dr. Barbara Kresal dr. Katarina Kresal Šoltes dr. Vesna Leskošek dr. Mitja Novak dr. Liljana Rihter Poročilo uredila: dr. Barbara Kresal Ljubljana, september 2011 »Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja« Končno poročilo Raziskovalni projekt št. V5-1046 v okviru CRP »Konkurenčnost Slovenije 2006-2013« Raziskovalni projekt sofinancirajo: Agencija RS za raziskovalno dejavnost (ARRS), Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), Služba Vlade RS za razvoj in evropske zadeve (SVREZ). izvajaiski raziskovalni organizaciji: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo (FSD) in Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (IDPF) Vodja projekta: izr. prof. dr. Gabrijela Čačinovič Vogrinčič, FSD Trajanje projekta: 1. 10. 2010-30. 9. 2011 Sodelujoči raziskovalci in avtorji poročila: izr. prof. dr. Gabrijela Čačinovič Vogrinčič, FSD (šifra raz.: 4243) izr. prof. dr. Barbara Kresal, FSD (šifra raz.: 15102) dr. Katarina Kresal Šoltes, IDPF (šifra raz.: 16387) doc. dr. Vesna Leskošek, FSD (šifra raz.: 18606) prof. dr. Mitja Novak, IDPF (šifra raz.: 3917) doc. dr. Liljana Rihter, FSD (šifra raz.: 22929). KAZALO 1. UyOD (B. Kresal)...............................................................................9 2. NAJPOMEMBNEJŠI VIDIKI USKLAJEVANJA POKLICNEGA IN DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA (B. Kresal).............................................13 2.1. Zaposlovanje žensk in načelo enakosti spolov....................................13 2.2. Aktivno očetovstvo.........................................................................13 2.3. Prepoved diskriminacije.................................................................. 14 2.4. Evropska zaposlitvena politika in neizpolnjeni cilji................................15 2.5. Spreminjajoča se družba, raznolikost družin, nove oblike dela in zaposlitve..........................................................16 2.6. Staranje prebivalstva in dolgoživa družba.......................................... 17 2.7. Položaj mladih.............................................................................18 2.8. (Neformalno) skrbstveno delo in negotove, prekerne oblike zaposlitve .... 18 2.9. Vloga delodajalcev, vloga države in javnega sistema socialne varnosti, vloga socialnih partnerjev....................................... 19 2.10. Starševski dopusti (dopusti, povezani z družino)..................................21 2.11. Otroško varstvo.............................................................................23 2.12. Delo s krajšim delovnim časom zaradi starševstva...............................26 2.13. Pravice zaposlenih staršev v razmerju do delodajalca...........................27 2.14. Drugo.........................................................................................28 3. ZAVEZUJOČI MINIMALNI STANDARDI, KI IZHAJAJO IZ MEDNARODNE UREDITVE IN UREDITVE V PRAVU EU (B. Kresal, K. Kresal Šoltes, M. Novak)....................................................29 3.1. Mednarodna organizacija dela (MOD)................................................29 3.1.1. Konvencija MOD št. 183 o varstvu materinstva, 2000.................. 30 3.1.2. Konvencija MOD št. 156 o enakih možnostih delavcev in delavk in njihovem enakem obravnavanju (delavci z družinskimi obveznostmi), 1981................................................................32 3.1.3. Druge konvencije MOD..........................................................35 3.2. Svet Evrope (SE)............................................................................36 3.2.1 Splošno...............................................................................36 3.2.2. Evropska socialna listina, spremenjena (MESL)..........................37 3.3. Evropska unija (EU)...............................................................42 3.3.1. Splošno.......................................................................42 3.3.2. Direktiva 2010/18 o starševsl ÖJ3 fr O = S ' TZ O on ^ o: CL............... -10 -20 -30 -40 Vir. Eurostat ifla — N O 5 a a a E? S. a - t ? s I II £ii G — E " 5- u. a, « ra ts. =■ IM I" •'"Z'- to s ■ » » » « H ™ M m M H i mcški i žerske V Sloveniji je stopnja zaposlenosti žensk med 25-49. letom starosti z otroci do 12. leta starosti najvišja v EU (glejte tabelo 6.3.) in znaša 85,9%, medtem ko je za ženske brez otrok v isti starostni skupini ta stopnja 83,7%; za moške z otroci v isti starostni skupini stopnja zaposlenosti znaša kar 94,3%, za enako stare moške brez otrok pa 85,2%. V EU-27 je razlika med stopnjo zaposlenosti žensk z in brez otrok negativna in znaša kar -11,4 odstotne točke, medtem ko je ta razlika za moške pozitivna, in sicer +8,5 odstotne točke. Razlika med stopnjo zaposlenosti moških z otroci in žensk z otroci pa je v EU-27 kar 25 odstotnih točk v korist moških; za Slovenijo je ta razlika bistveno manjša, nekaj manj kot 10 odstotnih točk - še vedno v korist zaposlenosti moških. Tabela 6.3.: Stopnje zaposlenosti žensk in moških (starih 25-49 let), glede na to, ali imajo otroke (do 12. leta starosti) v EU, leto 2009 ŽENSKE MOŠKI brez otrok z otroci brez otrok z otroci EU-27 77.0 65.6 81.8 90.3 Avstrija 84.8 74.1 88.0 92.9 Belgija 78.3 71.7 83.2 92.3 Bolgarija 79.5 67.5 81.8 88.3 Ciper 80.3 74.5 85,4 94.0 Češka 87.1 53.3 88,7 95.3 Nemčija 82.3 69.1 84.1 91.2 Dansl O o m ra > 0Ü 3 o Q. Tj ."5, 'S- «a-«d- _ap m o ? .5, a SIT! ij 00 ro CO CTi O CC m Švedska 7,8 H Slovaška 10 B Estonija 10,5 H Francija 15,1 ■ Avstrija 16,4 ■ Češka 16,7 a Luksemburg 16,8 H Italija 17,7 H Bolgarija 17,9 ■ Ciper 23,8 ■ EU-27 27,9 «Portugalska 29,1 B Litva 30,2 ■ Madžarska 34,2 ■ Nemčija 38 H Poljska 42,6 ■ Belgija 44,7 B Slovenija 53,4 H Španija 61 B Grčija 69,7 H Latvija88,4 Vir: Eurostat, povzeto po EU 2011, s. 38. Po podatkih iz leta 2009 je tudi Slovenija precej pri vrhu tistih, kjer neustrezna razpoložljivost storitev otroškega in drugega varstva, ženske s skrbstvenimi/družinskimi obveznostmi (do otrok, do starejših članov družine) »izriva« iz zaposlitve: med ženskami, ki so imele majhne otroke ali so skrbele za druge člane družine, je bilo leta 2009 v Sloveniji kar okrog 53% takšnih, ki so se odločile za krajši delovni čas ali izstop iz trga dela prav zaradi tega, ker niso imele na voljo ustreznih razpoložljivih in dostopnih storitev otroškega ali drugega varstva. Le štiri države članice EU (Španija, Grčija, Latvija in Romunija) so dosegle glede tega še slabše rezultate. Gre za enega od indicev, ki kažejo na to, da vendarle - čeprav po nekaterih kazalcih glede otroškega varstva Slovenija sploh ni tako na repu - ureditev različnih storitev otroškega varstva in oskrbe za starejše ne pokriva ustrezno vseh potreb v praksi. Leto prej je bil ta odstotek za Slovenijo še višji (58,4% za leto 2008), kar morda kaže ugoden trend zniževanja tega kazalca (EU 2010). Domnevamo torej lahko, da večina tistih, ki v Sloveniji dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva, dela s krajšim delovnim časom neprostovoljno, po sili razmer, ker tako nadomeščajo pomanjkljive storitve otroškega in drugega varstva, in bi se želele zaposliti s polnim delovnim časom, če bi jim podporni ukrepi omogočali ustrezno usklajevanje poklicnih obveznosti z njihovimi družinskimi obveznostmi. Navedeno sovpada s podatki iz raziskave Eurofounda o zaposlitvenih vzorcih mater po izteku starševskih dopustov (Anxo e tal. 2007, s. 25-26), iz katere izhaja, da v Sloveniji velika večina žensk po izteku starševskega dopusta želi nadaljevati svoje prejšnje delo v enakem obsegu kot prej, le zelo majhen delež pa želi skrajšati svoj delovnik, še manj pa se jih sploh ne vrne s svojem prejšnjemu delodajalcu. Slovenija je glede vrnitve žensk na delo s polnim delovnim časom v samem vrhu v EU, le Danska izkazuje nekoliko višji odstotek vrnitve žensk na enako delo v enakem obsegu, kot so ga opravljale pred starševskim dopustom. Države, kjer je pomembno večji delež tistih žensk, ki želijo po izteku starševskega dopusta skrajšati svoj delovnik, pa so Združeno kraljestvo, Švedska, Nizozemska, Avstrija in Nemčija. Zaposlitveni vzorci po izteku starševskih dopustov so tesno povezani z značilnostmi organizacije otroškega varstva v posamezni državi, saj je tudi od njegove razpoložljivosti, dostopnosti in kvalitete (zlasti pa tudi kulturnih vzorcev in navad) odvisna odločitev staršev glede nadaljnje zaposlitve ter organizacije varstva in vzgoje svojih otrok. Pri obravnavi otroškega varstva je treba razlikovati različne starostne skupine otrok (običajna je delitev predšolskih otrok na tiste do tretjega leta starosti in na tiste od tretjega leta do šoloobvezne starosti), saj se potrebe in zahtevane storitve med njimi zelo razlikujejo. Opozoriti velja, da se v zadnjem obdobju posebno pozornost namenja tudi varstvu šoloobveznih otrok kot vprašanju, ki je pomembno za usklajevanje dela in družine in za povečevanje možnosti za zaposlitev žensk (Elniff- Larsen et al. 2006; Rakar et al. 2010). Prav tako je treba podatke o pokritosti s formalnimi oblikami otroškega varstva »...razlikovati glede na število ur, ki jih otroci preživijo v varstvu (manj ali več kot 30 ur na teden), saj so od tega odvisne možnosti staršev za zaposlitev s polnim delovnim časom«, opozarja Komisija v svojem poročilu 'Uresničevanje barcelonskih ciljev glede varstva predšolskih otrok' (Komisija ES 2008, 5). Glede mlajše starostne skupine (od O do 3 let) je Komisija leta 2008 ugotavljala, da je le pet držav članic EU (Danska, Nizozemska, Švedska, Belgija in Španija) preseglo barcelonski cilj, tj. 33-odstotni delež pokritosti, pet drugih držav pa se je temu cilju močno približalo, med njimi tudi Slovenija (poleg nje pa še Portugalska, Združeno kraljestvo, Francija in Luksemburg). Za večino drugih držav članic Komisija ugotavlja, da bo treba še veliko narediti, da se bo mogoče ustrezno odzvati na povpraševanje po varstvu. Kar v osmih državah članicah je bil delež pokritosti manjši ali enak 10% (med njimi veliko t.i. novih članic, pa tudi Avstrija, Malta in Grčija). Komisija še opozarja, da se ti deleži nanašajo na vse otroke, ne glede na to, koliko ur na teden preživijo v varstvu. Delež ustanov, ki delujejo le v skrajšanem obsegu, je v številnih državah zelo visok (zlasti na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu). Tabela 6.5.: Delež otrok, ki so vključeni v formalne oblike otroškega varstva (do 3. leta starosti/od 3. leta starosti do šoloobvezne starosti) (do 30 ur ali nad 30 ur na teden), leto 2006 Starost < 3 otroka: Starost 3_ otroka: soloobv. < 30 ur na teden 30 ur in več SKUPAJ < 30 ur na teden 30 ur in več SKUPAJ EU-25 14 12 26 44 40 84 Belgium 17 23 40 36 62 98 Czech Republic 1 1 2 28 39 67 Denmark 7 66 73 16 80 96 Germany 11 7 18 66 27 93 Estonia 6 12 18 7 78 85 Ireland 13 5 18 80 13 93 Greece 2 8 10 41 20 61 Spain 20 19 39 47 44 91 France 14 17 31 52 42 94 Italy 10 16 26 24 66 90 Cyprus 7 18 25 50 37 87 Latvia 2 14 16 4 56 60 Lithuania 0 4 4 9 47 56 Luxembourg 14 17 31 42 16 58 Hungary 2 6 8 21 58 79 Malta 5 3 8 32 25 57 Netherlands 41 4 45 82 7 89 Austria 3 1 4 55 16 71 Poland 0 2 2 7 21 28 Portugal 1 32 33 9 66 75 Slovenia 3 26 29 15 66 81 Slovakia 1 4 5 10 63 73 Finland 5 21 26 21 56 77 Sweden 17 27 44 34 58 92 United Kingdom 28 5 33 65 24 89 Vir. Eurostat, povzeto po EU 2009, s. 32. Glede skupine otrok od 3 let do obveznega vpisa v šolo Konnisija ugotavlja za leto 2008, da je osem držav članic preseglo barcelonski cilj 90-odstotne stopnje pokritosti (Belgija, Danska, Francija, Nemčija, Irska, Švedska, Španija in Italija), tri države so se mu približale (Združeno kraljestvo. Nizozemska, Ciper) približale; Slovenijo pa so uvrstili v skupino držav (Estonija, Madžarska, Finska, Portugalska, Slovaška, Avstrija), kjer je ta stopnja pokritosti »sicer dokaj visoka, vendar bolj oddaljena od zadanega cilja (med 70 % in 85 %)« (Komisija ES 2008, s. 6). Tudi za to skupino (3 leta - šoloobvezna starost) Komisija ugotavlja, da pogosto velik delež otroškega varstva deluje v skrajšanem času. Kar zadeva pokritost za polni čas, je delež v več kakor polovici držav članic manjši od 50%, v tretjini držav pa je delež pokritosti celo manjši od 30%. {Prav tam) Ocena Komisije je, da »povpraševanje po formalnih sistemih otroškega varstva v večini držav članic še zdaleč ni pokrito, kar ovira zaposlovanje staršev (in zlasti žensk)«. Predlaga ukrepe za izboljšanje tega vprašanja (Komisija ES 2008, s. 6): - z odprtjem novih varstvenih struktur, - kakor tudi s profesionalizacijo neformalnih oblik varstva (standardi kakovosti za otroško varstvo, pogoji zaposlovanja in plačila ter usposabljanje osebja); - poleg tega je treba pokriti tudi posebne potrebe staršev z nestandardnim delovnim časom ali bolnih otrok. Komisija opozarja tudi na dejstvo, da je otroško varstvo, zlasti za najmlajše otroke, lahko zelo velik strošek za starše, kar zmanjšuje dejansko dostopnost tega varstva, starše, zlasti matere, pa usmerja v sicer neželeno skrajševanje delovnega časa ali izstop iz plačane zaposlitve {Prav tam, s. 7). Poleg razpoložljivosti in (finančne) dostopnosti pa je za starše najpomembnejša kvaliteta storitev otroškega varstva. Ureditev otroškega (predšolskega) varstva je v Sloveniji precej dobra, zlasti z vidika visoke strokovnosti in kvalitete otroškega varstva, ki jo je treba ohraniti in razvijati še naprej, nekoliko manj pa z vidika razpoložljivosti in (finančne) dostopnosti. V zadnjem obdobju se v določenih območjih izpostavlja problem pomanjkanja prostih mest v vrtcih. Novejši slovenski statistični podatki kažejo dokaj boljšo sliko pokritosti otrok z formalnim varstvom v Sloveniji. Po podatkih SURS je bilo v šolskem letu 2010/11 v vrtce vključenih 75,3 % otrok ustrezne starosti. Število otrok, vključenih v vrtce, je bilo v šolskem letu 2010/11 glede na preteklo leto večje za 6,8%. Povečalo se je predvsem število otrok v starostni skupini do treh let - za 8,5% in znaša 54,6%; število otrok v drugem starostnem obdobju (od treh let do šoloobvezne starosti, pa se je povečalo za 6,1 % in znaša 89,1 % (SURS 2011c). Po teh podatkih torej Slovenija v prvem starostnem obdobju že dosega barcelonske cilje glede predšolskega otroškega varstva, v drugem starostnem obdobju pa skorajda, saj ji manjka le 0,9 odstotne točke. Velika večina, 96 %, vrtcev je javnih, 35 vrtcev, oz. 4 % vseh vrtcev pa je v zasebni lasti. Med strokovnimi delavci je nekaj manj kot 2 % moških; med temi pa so številnejši pomočniki vzgojitelja kot vzgojitelji. Enemu vzgojitelju in pomočniku vzgojitelja je povprečno dodeljenih 8 otrok (8,1), od tega 6 otrok (6,2) v 1. starostnem obdobju in 9 otrok (9,4) v drugem starostnem obdobju). Tabela 6.6.: Vključenost otrok v vrtce po dopolnjenih letih starosti in spolu, Slovenija, šolsko leto 2010/11 Starost (leta) Skupaj 1 leto 2 leti 3 leta 4 leta 5 let Skupaj 75,3 40,8 69,0 84,6 91,9 91,0 Deklice 74,0 39,8 68,6 84,3 89,6 89,3 Dečki 76,6 41,8 69,3 84,9 94,2 92,6 Vir. SURS (iz spletne strani SURS http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3813) Trend povečevanja vključenosti otrok v vrtce kaže spodnji graf. Iz njega je razvidna tudi razlika med podatki SURS in EUROSTAT, na katero tu le opozarjamo, nismo pa je pojasnili. Na porast pokritosti v prvem starostnem obdobju gotovo vpliva poleg sprememb v zaposlitvenih vzorcih zlasti tudi režim plačila vrtcev in zniževanje obremenitev v primeru več otrok. Slika 6.5.: Vključenost otrok v predšolsko vzgojo po starostnih obdobjih, Slovenija 77 6 S? 49,2| 2000Ä31 200S/D6 2008/09 2009/10 ^010/11 ©SURS * 1. siarosino obdofcje « 2. starostno obdobje « Skupaj Vir. SURS (iz spletne strani SURS http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3813) Za primerjavo naj navedemo še podatke o pokritosti predšolskih otrok z rednim (formalnim) varstvom, kot izhajajo iz raziskave o potrebah družin po različnih oblikah storitev, ki so jo opravili na Inštitutu RS za socialno varstvo; podatki so iz ankete, ki je bila opravljena oktobra 2009 v okviru Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na FDV na reprezentativnem vzorcu družin z mladoletnimi otroki (Rakar et al. 2010). Po podatkih iz te raziskave je bilo v vrtec vključenih skoraj 70% predšolskih otrok (ločenega podatka za starostni obdobji do treh in nad tri leta ni), več v Ljubljani in Mariboru (81,5%) in v večjih mestih (okrog 80%), manj pa na podeželju (Rakar et al. 2010, s. 23-24). Raziskava prinaša vrsto pomembnih podatkov in analiz glede potreb družin po otroškem varstvu in tudi drugih vidikih usklajevanja dela in družine. Med drugim pokaže, da slaba polovica staršev ocenjuje strošek plačila vrtca kot velik ali zelo velik, kar je zaskrbljujoče. (Rakar et al. 2010, s. 25) Preseneča pa, da je velika večina staršev zadovoljna z delovnim časom vrtca (ta ustreza 93,8% anketiranih; Rakar et al. 2010, s. 27), kar kaže, da - kljub sicer pogostemu izpostavljanju teh težav - starši zaradi spremenjenih zaposlitvenih vzorcev, podaljševanja nadur in bolj fleksibilnega delovnega časa, pravzaprav ne potrebujejo drugačne (še bolj fleksibilne) organizacije varstva. Ali pa takšnega varstva ne pričakujejo od vrtcev. Saj so, po drugi strani, na vprašanja o potrebah po občasnem varstvu svojih otrok starši odgovarjali, da takšno varstvo potrebujejo (kar 81,8% staršev predšolskih in 48,2% staršev šolskih otrok; zlasti v popoldanskem času) in da bi se ob primerni ponudbi organiziranega občasnega varstva za krajši čas (npr. občasno varstvo v okviru vrtca, društev ipd.) posluževala malo več kot polovica staršev predšolskih otrok in skoraj polovica staršev šolskih otrok. Zanimiv je tudi podatek, da polovico otrok, ki niso vključeni v vrtce, varujejo stari starši, dobro tretjino eden od staršev, le 1,4% staršev se poslužuje plačanih oblik varstva na svojem domu in 2,9% na domu varuške (Rakar et al. 2010, s. 28-29). Velik pomen neformalnih oblik varstva za otroke v Sloveniji izkazujejo tudi podatki Eurostata. Iz raziskave Plantegna/Remery (2009, s. 29-40) je razvidno, da je glede skupine najmlajših otrok (ki še niso dosegli starosti 3 leta) Slovenija po pokritosti s formalnim varstvom nekje na sredini oziroma začetku zgornje polovice držav članic EU (29% pokritosti), medtem ko je po obsegu neformalnih oblik varstva za najmlajše otroke Slovenija na prvem mestu v EU (60% pokritosti). Enako velja tudi za druge starostne skupine otrok; tudi za otroke od 3. leta do šoloobvezne starosti je obseg neformalnega varstva v Sloveniji velik (prav tako okrog 60% pokritost) in največji v EU. Tudi glede pokritosti z neformalnim varstvom za otroke od šoloobvezne starosti do 12. leta starosti je Slovenija na prvem mestu v EU (znaša nekaj nad 40%.) S staranjem prebivalstva in podaljševanjem delovnem dobe bo tega neformalnega varstva otrok s strani starih staršev (zlasti babic) tudi v Sloveniji vse manj. Zanimivo je opozoriti na podatek, da je za Slovenijo značilna zelo nizka stopnja zaposlenosti starejših, zlasti starejših žensk, ki je ena med najnižjimi v EU. Ženske so se v Sloveniji do sedaj upokojevale zelo zgodaj v primerjavi z drugimi državami EU, vendar so po drugi strani opravljale zelo pomembno (a pogosto, tudi v statistiki, neopaženo) vlogo pri zagotavljanju neformalnega varstva otrok in tako mlajši generaciji žensk omogočale lažje usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti in lažji in enakopravnejši nastop na trgu dela. Tako je razvidno, da je v Sloveniji delež žensk v starostni skupini 20-49 z otroci najvišji v okviru EU, tudi delež žensk zaposlenih s polnim delovnim časom v Sloveniji je najvišji v okviru EU, prav tako je edino v Sloveniji stopnja zaposlenosti žensk z otroki večja od stopnje zaposlenosti žensk brez otrok. V drugih državah EU ženske zaradi svojih družinskih obveznosti (ko dobijo otroka) bodisi izstopajo iz zaposlitve in trga dela, ali se prej sploh ne zaposlujejo v takem obsegu, bodisi pogosteje kot v Sloveniji delajo s krajšim delovnim časom. Tega ženskam v Sloveniji ni treba, zaradi dokaj velikega (vendar v primerjavi z EU ne izstopajočega) obsega in visoke kvalitete formalnega varstva otrok ter zaradi posebej velikega (opazno večjega kot v drugih državah EU) obsega neformalnega varstva otrok, zlasti s strani starih staršev. Na dejstvo, da bo možnosti neformalnega varstva s strani babic vse manj, se bo morala odzvati tudi ureditev formalnega otroškega varstva v Sloveniji, in sicer v dveh smereh: povečati bo treba razpoložljivost formalnih oblik otroškega varstva, v okviru javne mreže zagotoviti več prostih mest, tudi za najmlajšo starostno skupino otrok, hkrati pa tudi povečati finančno dostopnost tega otroškega varstva. Zavedati se je namreč treba, da je neformalno varstvo s strani starih staršev praviloma brezplačno in mnogi v Sloveniji so se zanj odločili tudi zaradi visokih cen vrtcev in posledično (dejanske) nedostopnosti javnih storitev otroškega varstva v vrtcih. Zlasti za družine z nižjimi dohodki je to še posebej pomembno. Če bo formalno otroško varstvo drago, obstaja nevarnost, da se bodo - glede na to, kaj je finančno sprejemljivejše za družino - marsikateri starši, ki so do sedaj uporabljali neformalno varstvo babic (v bodoče pa ga ne bo toliko), odločili, da bo eden od staršev (zlasti matere) raje ostal doma ali delal krajši delovni čas, da bo lahko skrbel tudi za otroka, kot pa da bi bila oba starša zaposlena s polnim delovnim časom in otrok v vrtcu. 6.4. Krajši delovni čas in drugi vidiki prilagodljive ureditve dela/delovnega časa Podatki o delu s krajšim delovnim časom so bili predstavljeni že v zgornjih razdelkih, saj so tesno povezani z vprašanji organizacije otroškega varstva, ureditvijo starševskih dopustov in splošnega zaposlitvenega položaja žensk in moških oziroma značilnostmi trga dela v določeni državi. Za Slovenijo statistični podatki kažejo, da je delež zaposlenih s krajšim delovnim časom za moške nekje blizu povprečja EU-27, medtem ko je delež zaposlenih s krajšim delovnim časom za ženske precej pod povprečjem EU-27, vendar v zadnjih letih narašča. Slika 6.6. Delež zaposlitev za krajši delovni čas (part-time) v EU, leto 2009 80 70 60 50 40 30 20 10 O r J t-/ t, tj I ŽENSKE i MOŠKI Ö o CO to o 'O ra Q n Q > ^ <5 o a: 03 OC fü r3 Hj CÜ Q. — ra uj O > e c Vir: Eurostat (povzeto po EU 2010b: Employment in Europe 2010, s. 165-193). Krajši delovni čas se pogosto obravnava in izpostavlja kot eden od ukrepov (nekateri ga omenjajo celo kot najpomembnejši) za lažje usklajevanje delovnih in družinskih obveznosti. Vendar pa ga hkrati lahko ali celo moramo obravnavati tudi kot pokazatelja (ne)obstoja in (ne)ustreznosti teh ukrepov. V državah, kjer je manj ukrepov, ki bi ženskam omogočali, da ustrezen del družinskih obveznosti prenesejo na druge, so le-te izrinjene iz trga dela, bodisi v celoti ali pa delno, tako da so zaposlene le s krajšim delovnim časom. Če bi bile na razpolago ustrezne druge možnosti in ustrezni ukrepi za lažje usklajevanje dela in družino, pa bi se zaposlile s polnim delovnim časom. Tako na pozitivne kot na negativne vidike dela s krajšim delovnim časom opozarja tudi novejše poročilo Fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer iz Dublina (Sandor 2011, s. 1 -3). Tudi iz dokumentov EU je v novejšem obdobju opaziti vedno več kritičnosti na račun dela žensk s krajšim delovnim časom. Sandor med drugim ugotavlja, da imajo zaposleni s krajšim delovnim časom nižje zaslužke in slabše možnosti za razvoj svoje kariere; raziskava je med drugim pokazala tudi to, da zaposleni s krajšim delovnim časom redkeje opravljajo bolj zahtevna dela, da so manj optimistični glede možnosti napredovanja, da imajo slabši dostop do izobraževanja (Sandor 2011, s. 2). Tako kot vsi statistični podatki in druge raziskave je tudi ta pokazala, da je s krajšim delovnim časom zaposlenih bistveno več žensk (zlasti v nekaterih državah, Slovenija pri tem ne izstopa; v celotni EU-27 je kar štirikrat več žensk kot moških v tej obliki zaposlitve) in da zaposlitve s krajšim delovnim časom prevladujejo v t.i. 'ženskih' poklicih oziroma v dejavnostih, kjer so pretežno zaposlene ženske, v šolstvu, zdravstvu, socialnem delu (Sandor 2011, s. 2). Cilj bi morala biti takšna ureditev, ki tako ženskam kot moškim omogoča, da ob zaposlitvi s polnim (običajnim) delovnim časom normalno lahko usklajujejo svoje delovne in družinske obveznosti. Tudi Poročilo o enakosti med ženskami in moškimi iz leta 2010 med drugim poudarja, da je treba izboljšati ukrepe usklajevanja za moške in ženske, vključno z dopustom, povezanim s starševstvom, storitvami oskrbe, prilagodljivimi delovnimi ureditvami, ter spodbujati enakopravnejšo razdelitev zasebnih in družinskih obveznosti, da bi se tako ženskam in moškim omogočila zaposlitev s polnim delovnim časom (EU 2010, s. 14). Pri delu s krajšim delovnim časom zaradi starševstva pa je potrebno razlikovati med t.i. želenim in neželenim (prostovoljnim in neprostovoljnim) krajšim delovnim časom. Če delavec/delavka z družinskimi obveznostmi želi delati polni delovni čas, ji je to treba omogočiti. Če pa želi delati s krajšim delovnim časom, mora imeti dostop do te oblike dela, brez da bi se ji zaradi tega poslabšale možnosti v zaposlitvi (načelo enakega (sorazmernega) plačila, enak dostop do izobraževanja, napredovanja, itd.). V Sloveniji je opaziti, da nekateri starši naletijo na ovire in nasprotovanja delodajalcev pri uveljavljanju pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva. Poleg krajšega delovnega časa pa se v okviru usklajevanja delovnega in družinskega življenja obravnavajo tudi drugi vidiki delovnega časa in prilagodljive organizacije dela. Za zaposlene starše je najbolj pomembno, kako je organiziran delovni čas, ali obstajajo možnosti za fleksibilno urejanje delovnega časa, ki upoštevajo potrebe po usklajevanju dela in družine. Številne raziskave in statistični podatki se ukvarjajo s tem vidikom in poudarjajo pomen za usklajevanje dela in družine (Stropnik 2007, s. 139; Cousins/Tang 2004; Eurostat 2009; Hardarson 2007; Parent-Thirion et al. 2007, s. 17-28, 71-76; Anderson et al. 2009, s. 23-38; Lewis 2009, s. 174-186; Kotowska 2010, s. 41 in drugi). Delovni čas in njegova razporeditev je eno od vprašanj, ki najbolj pestijo zaposlene starše. Po podatkih iz raziskave Statističnega urada spomladi 2010 (SURS, 2011) je v Sloveniji okrog dve tretjini zaposlenih imelo natančno določen čas prihoda na delo in odhoda, kar pomeni, da so verjetno težje usklajevali družinsko in poklicno življenje. Več kot četrtina zaposlenih je imela gibljiv delovni čas. Le slaba desetina zaposlenih pa si je svoj delovni čas lahko oblikovala po svoje oz. ga prilagodila svojim potrebam. Nadalje je v tej raziskavi 59 % zaposlenih izjavilo, da bi zaradi družinskih obveznosti lahko na delo prišli uro pozneje ali pa delo zapustilo uro prej, 25 % bi jih lahko to storilo samo izjemoma, 17 % zaposlenih oseb pa je menilo, da zaradi družinskih obveznosti ne bi mogle zapustiti delovnega mesta uro prej ali priti na delo uro pozneje. (SURS 2011) Slika 6.7.: Delež zaposlenih oseb glede na to, ali zaradi družinskih obveznosti lahko pridejo na delo ali odidejo z dela uro prej kot običajno, Slovenija, 2. četrtletje 2010 '67 % Načeloma lahko Sama izjemoma Ne tTiorejo 58,6 % ©SURS Vir. SURS (iz spletne strani SURS http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3821) Enaka vprašanja o usklajevanju dela in družine so bila vključena tudi v Eurostatovo anketo o delovni sili, tako da so slovenski podatki primerljivi na ravni EU. Iz raziskave Eurofound, izvedeni na podlagi teh podatkov, je na ravni EU delež zaposlenih, ki bi zaradi družinskih obveznosti lahko na delo prišli uro pozneje ali pa delo zapustilo uro prej višji kot v Sloveniji, in sicer jih je takšnih 69% vseh zaposlenih, pri čemer so razlike po državah zelo velike, tako je npr. takih na Nizozemskem 93%, v Romuniji pa le 45%. (Broughton 2011, s. 9) Raziskava SURS o vplivu delovnega časa na usklajevanje dela in družine ugotavlja, da je v Sloveniji še manj prožnosti glede celodnevne odsotnosti (dan, ko bi oseba zaradi družinskih obveznosti ostala doma, bi lahko nadomestila z dodatnim delom, lahko pa bi šlo tudi samo za količino opravljenega dela: če bi bilo delo opravljeno, ji ur ne bi bilo treba nadomeščati); 34 % zaposlenih takšne ugodnosti ne more izrabiti, 20 % jih lahko dan izostanka izrabi le izjemoma, 46 % zaposlenih pa je izjavilo, da bi zaradi družinskih obveznosti načeloma lahko izrabili kakšen prost dan. Iz raziskave Eurofounda na to tematiko izhaja, da ima v okviru celotne EU nekaj več kot 60% zaposlenih med 25 in 49 letom starosti možnost, da bi si vzeli en prost dan zaradi družinskih razlogov (Broughton 2011, s. 9). Tudi raziskava o povezavi med prožnimi oblikami delovnega časa in spolno enakostjo izkazuje, da je v Sloveniji veliko t.i. neprijaznih oblik delovnega časa, npr. veliko nadurnega dela, dolgih delovnikov, veliko večernega in nočnega dela, veliko dela ob nedeljah in čez vikende (Plantegna/Remery 2010). Tako je npr. delež zaposlenih, ki delajo nadure, v Sloveniji kar visok v primerjavi z drugimi državami. V Sloveniji je kar 15,4% moških in 11,8% žensk delalo nadure, pri čemer je bil delež nadpovprečen prav v starostni skupini 25-49 let, kjer imajo največ starševskih obveznosti. Podobne deleže imajo tudi na Švedskem in v Nemčiji ter Belgiji, nižje pa na Finskem (12,9% moški; 8,5% ženske), na Danskem (5,3% moški; 3,7% ženske); zlasti nizke tudi v Grčiji (4,1% M; 2,2% Ž), Španiji (5,6% M; 2,6% Ž); izredno visoke pa npr. v Združenem kraljestvu (31,9% M; 22,4% Ž) in na Nizozemskem (27,9 M; 19,9 Ž). (Plantenga/Remery 2010, s. 100-101) Tudi delež zaposlenih, ki običajno delajo tudi pozno v večernih urah, je v Sloveniji med višjimi. Tako je leta 2007 delalo kar okrog 22% moških in 19% žensk v Sloveniji; višje deleže imajo le še v Združenem kraljestvu, Nemčiji, na Finskem, Slovaškem in Nizozemskem (prav tam, s. 112-113). Po deležih zaposlenih, ki običajno delajo v soboto, pa je Slovenija med državami, ki imajo nižji odstotek, čeprav je še vedno kar visok (20,4% za moške in 18,9% za ženske leta 2007). Običajno bi pričakovali pri neugodnih delovnih časih višje deleže za moške kot za ženske (več delajo, daljše imajo delovnike, več delajo ponoči itd.), zanimiv pa je podatek, da je v marsikaterih državah (tudi tistih, ki se sicer pohvalijo z višjimi stopnjami zaposlenosti žensk) prav delo ob sobotah pogostejše pri ženskah kot moških, čeprav je splošna stopnja njihove zaposlenosti nižja od moške, tako je npr. na Finskem (17% moških in 22% žensk dela običajno ob sobotah), na Švedskem (9,4 za moške in 15,2% za ženske), na Portugalskem (17,4 za moške in 19,2 za ženske), v Avstriji (24,7% M in 28,2% Ž), na Nizozemskem (24,3% M in 28,4% Ž), pa tudi na Danskem, v Nemčiji. Podoben je vzorec tudi za delo ob nedeljah, vendar so razlike manjše in deleži nižji. {Prav tam, s. 114-117) Tudi ti podatki kažejo na to, da ženske v večji meri zapolnjujejo fleksibilne potrebe na trgu dela kot moški. Raziskave o usklajevanje poklicnega in družinskega življenja med možnimi ukrepi za lažje usklajevanje običajno med fleksibilnimi ureditvami delovnega časa in organizacije dela obravnavajo tudi delo na domu. Po podatkih Eurofounda v Sloveniji dela na domu okrog 8% zaposlenih (enako povprečju EU), najvišji deleži so na Češkem, Danskem, Estoniji, Belgiji, Avstriji, Nizozemskem, Litvi in Finskem, najnižji pa na Portugalskem, v Italiji, Romuniji, na Madžarskem, Irskem in v Luksemburgu (Kotowska 2010, s. 41). Zdi se, da ta oblika dela ni prav pomembna za zagotavljanje pogojev za lažje usklajevanje delovnih in družinskih obveznosti in za večje in bolj enakopravno zaposlovanje žensk. Včasih je lahko celo v nasprotju s siceršnjimi cilji politike usklajevanja delovnega in družinskega življenja in spodbujanja enakosti med ženskami in moškimi. Ta oblika dela lahko še dodatno spodbujajo tradicionalno delitev vlog med spoloma, hkrati pa se pogosto povezuje tudi s slabšimi pogoji dela. Za usklajevanje dela in družine se zdi pomembno le, ali se lahko delavec ali delavka občasno dogovori za delo na domu zaradi starševskih obveznosti, če to dopušča narava in organizacija dela. Slika 6.8.: Delo na domu: delež zaposlenih, ki delajo doma (redno/občasno), leto 2005 16 J 14 -12 -10 -8 -6 -4 2 4 O CZ DE BE LV NL EE Fl PL NO SE AU UK SK EL ES LT Si DE FR CY LU iE HU RO !T PT BG EU 27 Vir. Eurofound (povzeto po Broughton 2011, s. 12) Zanimiva je ugotovitev raziskave o kvaliteti življenja Eurofounda glede usklajevanja dela in družine, po kateri je Slovenija ena od držav, v kateri velik delež zaposlenih ocenjuje, da njihov delovni čas ne ustreza njihovim obveznostim izven dela (dobra četrtina vprašanih v Sloveniji, medtem ko le nekaj čez 10% v Avstriji, na Danskem, Finskem; najslabše pa je v Grčiji, ker je delež nezadovoljnih čez 40%). (Parent-Thirion 2007, s. 72). Zdi se, da je v Sloveniji glede ureditve delovnega časa z vidika njegovega vpliva na usklajevanje dela in družine predvsem problem dolgih delovnikov in veliko nadurnega dela, ter še vedno - čeprav niso nizki - prenizkih deležev prilagodljivega prihoda in odhoda z dela ter drugih fleksibilnih dogovorov glede delovnega časa, ki bi sledili potrebam starševskih obveznosti. 7. SKLEPNE UGOTOVITVE S PREDLOGI (Gabrijela Čačinovič Vogrinčič, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Vesna Leskošek, Mitja Novak, Liljana Rihter) Bistveno pri vprašanju, kako nadgraditi obstoječe ukrepe usklajevanja poklicnega in družinskega življenja v slovenski pravni ureditvi in praksi, je vprašanje, kako ustrezno porazdeliti bremena teh ukrepov med delodajalce, državo (oziroma sisteme obveznega socialnega zavarovanja) in posamezne delavce in delavke z družinskimi obveznostmi ter vprašanje, kateri so tisti ukrepi, ki spodbudno vplivalo na boli enakomerno razporeditev družinskih obveznosti med oba spola in posledično izboljšujejo položaj žensk (ki še vedno nosijo pomennbno večji delež družinskih obveznosti) na trgu dela ter preprečujejo, odpravljajo ali vsaj zmanjšujejo diskriminacijo delavk in delavcev z družinskimi obveznostmi na področju dela, pri tem pa izhajajo iz upoštevanja načela največje koristi za otroka in v največji možni meri upoštevajo potrebe družin, staršev in otrok v njihovi raznolikosti. Različni kazalci po statističnih podatkih in raziskavah ter primerjava z drugimi državami članicami EU kažejo, da ima Slovenija področje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja v splošnem zelo dobro urejeno, slovenska ureditev pa v glavnem presega zavezujoče mednarodne in EU standarde na tem področju. Pridobitve in uveljavljene prednosti slovenske ureditve je treba ohraniti tudi v bodoče. Glede splošne zaposlitvene situacije v povezavi z vprašanji usklajevanja dela in družine lahko ugotovimo, da je v Sloveniji stopnja zaposlenosti žensk med najvišjimi v EU (še zlasti če jo merimo v ekvivalentu polnega delovnega časa), pri čemer je značilno, da pri nas ženske tudi v obdobju ustvarjanja družine v veliki meri ostanejo zaposlene in sicer za polni delovni čas oziroma se zaposlenost žensk v tem obdobju še poveča: stopnja zaposlenosti žensk od 25-49 let z otroki (do 12. let) je v Sloveniji najvišja v EU (prek 85%) in le v Sloveniji je stopnja zaposlenosti žensk z otroci višja od stopnje zaposlenosti žensk brez otrok (kar pomeni, da je vpliv otrok na zaposlenost v Sloveniji pozitiven tako za moške kot za ženske, medtem ko je v vseh drugih državah EU pozitiven le za moške, za ženske pa negativen, kar utrjuje tradicionalno delitev vlog med spoloma). Tudi v bodoče je treba spodbujati in z ustreznimi ukrepi še naprej omogočati visol