Pavle Kveder Domovanje v platneni vasi Spomini na dalmatinska taborjenja. Dvoje stvari sein vzljubil že kot otrok: planine in morje. Velika in silna je ta Ijubezen do teh dveh mogočnih Stvarnikovih del, ki jih je občudovalo moje srce že od mladih dni. Spomnim se, da sem v prvih razredih Ijudske šole čul prvič veČ o plani-nah. To sem požiral besede, ki so opisovale Zlatorogovo kraljestvo, dobroto belih žcna in predrznost ter kazen lovca, ki si je upal nadlegovati dobre žc-ne. FripovedovaJi so mi tucli o skalnatih vrhovih, o groznih prepadih, snegu in lcdu, nevarnostili in lepotah. Na šojskih ruajskih izletih sem začel obisko-vnti naše gore, prav za prav Ie vznožja te-li. Spoznal sem njihovo lepoto in od iakrat me -vabijo, pogosto jih bodim obisktrvat poleti in pozimi. Poleg planin pa je morje tisto, ki je vzbujalo vse dni nioje zammanje. Sicer sem sc "vode kot otrok. bal. Kadar so me umivali, kar do sape nisem mogel. No, v potoku pod hišo pa sem zelo rad čofotal po vodi cele popoldneve, Iovil rake in trgal perunike. Tam sc vode nisem branil. Ko sem prvič čul o morju, me je bilo strab. Ni in ni mi šlo v glavo, da je niorjc tako prostrano in gtoboko. Čital sem zgodbe o Robinzonu, ki se jc rešil z razbite ladje, požiral sem zgodbe in opise odkritij tujih dežel. ObČudoval sem pogumne momarje, ki so mesece in mesece brodili iu jadrali po neznanih morjih. Tudi v meni je pocasi plahnel strab, z leti pa se je popolnoma izgubil. Vseeno pa mi ni bilo lahko, ko sem prvic kot dijak ocihajal na pocitnice v našo nepozabno Dalmacijo. Kar težko sem se poslovil od domacih, ki so me spremili na postajo, ko smo odliajali na taborjenje v nepoznane nam dalmatinske kraje. Nikoli pa nc bom pozabil doživeija, ko sem z vlaka, ki nus je pelja! v Split, zagledal v sončnem jutru morje. Prvič v življenju scm gledal ono morje, ki sem ga dotlej poznal le iz slik in zgodb. Molče smo strmeli v modro lepoto — morje, kl so ga obkrožali bregovi, v ozadju pa mu je plavkasto nebo črtalo mejo. Nepozabno je bilo io dožrvetje mladi duši! ' In ob tem mogočnem Jadranskem raorju sem živel pozneje še nekajkrat po več tednov. Na taborjenjih smo preživljali počitnice. SkromTio je bilo Življenje, a nikoli ne bodo izbrisani lepi spomini na tiste dni. Le bežno sliko o vsem tera, kar sem videl in občutil, bom podal. Dobro pripravljcni in težko obloženi z nahrbtniki. šotori, posodami. odejami in drugimi tabornimi potreb.Sčinami srno odsli z doma navadno sredi julija. Po desetraesečnem sedenju v Šolskih klopeh in bivanju v nezdravem mestnem zidovjti smo zaželeli sonca, čistega zraka in vode, kjer bi uzili I majhen del velikih poČitnic. Najprej smo taborili na Hvaru, nato dvakrat f na Rabu. Vedeli smo, da bomo živeli skromno, preprosto prirodno življenje, ' ki hoče od mladih vztrajaega dela! Nismo se prestrašili tega. Narobe. Hoteli smo ae s trdim delom ¦? taboru, naTezani sami nase in medsebojno pomoč, pripravljati za poznejše življenje. Saj zahteva ono močnih, delavnih ter vztrajnih ljudi. In taborjenja so izvrstna Šola za bodočnost. Kanior koli smo se peljali z ladjo, povsod in vedno nas je spremljala slovenska pesem. Ob harnioniki in kitari je navdusila tudi sopotnike tujce, ki so iz drugih držav prišli uživat dalmatinske krasote. Na lepih obalah, ob borovih gozdičih smo navadno postavili sotore — platnena raesta, v njih smo preživeli lepe tedne. Ne bom opisoval te-ga ali onega kraja — Dalmacija je lepa kjer koli, zato veljajo te be-sede za katcri koli dal-matinski kraj. Kes, ogromno lepot so nam odkrili dalmatin-ski kraji. Našim oČem, ki so navajene zelenih planin, je vse io novo. Povsod skalnate obale. Na njih domujejo pre-prosto zgrajene dalma-Platneoa vas ob morju tinske hisice. Stisnjene ob ozkih zalivih se ne morcjo vsc razporediti v vrsti ob obali. Zaio se vzpno po bregu. Med hisami vodijo s kamcnjem tlakovane ulice. Na njih ne boste videli vprežne živine, ali pa zelo redko. Voziti bi bilo težko v bregavite stopničaste ulice. Vozov sem videl le malo. Te so navadno vlekli kar ljudje. Pogosto pa sem srečal naiovorjene male konjičke in pohlcvne osličke, ki so spretno nesli po stop-ničasti ulici svoje breme. Pokrajine kljub skalovitosti niso dolgočasne. Dalmatinci so si s svojo delavnostjo spreinenili prvotno nerodovitno trdo pokrajino v male vrtove, njmce in vinograde. Vsak iak košček rodovitne zemlje je lcpo ograjen s kamnitno ograjo, ki je navadno nad pol metra visoka in isto tako široka. Pa ne zato, da bi sosed ne smel in ne mogel v ta ograjeni prostor. Ne! Kamenje je ploŠčato, nimajo ga kam odpeljati, zato ga lepo skladajo tn nastaja kam-nitna meja. Zemlja, ki malo rotii, zahtir\'a tlclavuih, skronmih in pridnih ljudi. In taki so Dalraatinci. Doma jiin zemlja ne da za življenje potrebnega, zato mora vočina moških z doma. V svet odidejo in kroŠnjarijo. Tudi pri nas jih je veliko. Mnogi Dalmatiuci so tudi sezonski delavci in rudarji v tujih deželah. Dalniatinci so sposobni in neustrašcni momarji, znaui po svojih sposobnostih po vsem svetn že siolctja. Vsi ti Dalmatinci, naj žive kjer koli, žive skromno in prihranke pošiljajo domov. Doma so prav za prav le starčki, ženske in otroci. Starci so navadno ribiti, ki brodarijo s svojimi Čolni ponoci po odprtem morju in Iove v nastavljeiie mrežc. Ribe so jirn glaviia hrana. Te tndi proflajajo in zamenjujcjo za živila. Ženam je navadno prcpuščena skrb za dom, obdelovanje zemlje, preživljanje in oskrbovanje družine. Otroci so pa kot otroci povsod. V igri, kopanju in brezskrbnosti jim potekajo mladi dnevi. V šolo pa ne hodijo vedno peš. Oddaljeni se vozijo v šolo s čolni v skupinah, če je morje primerno. \ode se ne boje. Ko shodijo, se krnalu nauče plavati in morje jim je pozneje igrišče — življeujski prostor. Dalmatinci so zelo verni ljndje. Pa kaj bi ne bili! Saj je vendar vse njihovo življenje kot nikjer odvisno od narave in njenih sil, zlasti vremenskih prilik. S tujci so zelo prijazni. To vam vedo zgodb iz pomorskega Življenjal 332 Koliko so nam jih povedali, ko smo jih povabili k tabornim ognjem. Tja so nam veckrat prinesli v dar kar cel zabojček ribic. To smo jih pekli! Njim smo pa dali toplega čaja pred odhodom na nočni lov. Govore sicer malo po svoje — naglašajo drugaČe besede kot Hrvatje, pa se jih človek brž privadi in se z niimi prav dobro razume. Pa še druge stvari so, ki so ne-pozabne. Tako smo poleg lovljenja rib z dobrimi ribiči in jadranja po morju občuc!ova]i na izprehodih rastlinstvo. Rožmarinove mejt* so goste in visoke kot Človek. Da je grozdje debelo in sladko in ga dobis zastonj ali za malo denarja ogromno. ni treba omenjati. SkrivenČeno in nizko borovje je gozd-no drevo. Ne manjka rožičev, ki smo jih sami trgali, oljk, agav in drugih rastlin, ki morejo tu uspevati. kcr je tu podnebje silno loplo in prija tem rastlinam. Vse to pa Dalmatinci pridno Rab izkoriščajo. Poznana so dalmattnska vina, Miklavž nam prinese poleg ostalih dobrot navadno tudi rožičev in bu-¦tare okrasimo za cvetnonedeljski žegen tudi z oljkovo vejico. Torej vse to lahko revni Dalmatiuci prodajajo. No, zadnje čase pa tudi tujci obiskujejo pogosto njihove lepe kraje in jim puščajo seve lepe denarje. Prav je tako! Vse to in še mnogo zanimivosti smo videli, ko smo živeli v Dalmaciji. Pa saj je to nemogoče opisali. Sami morate videti. Dežja ni bilo skoraj nikoli, ali pa le po nekaj kapelj — izsušena zemlja kar žge v bose noge. Zato pa je tam morje, kjer se človek le ohladi, osveži pa nc, ker je tudi morje zelo toplo. To vse smo uživali v polni meri. Sami smo si kuhali, pomivali, peli, pre-davali, plavali itd. Takole taborjenje je res lep, tiepozaben praznik. In dalmatinske lepote! Čarob-no jc nemirno inorje, ki sanja pod modrim nebom, valovi pojo mirne in vihar-ne pesmi, plešejo podivjani. mogočne so skalne stene, ki molče ob obali, ncskončne so mehke pešcene sipine. Ali je torej Čudno, da za-puste v človeku ti kraji toliko spominov in Iepot? Med palmami Prazni so bili nahrbtniki, a srca polna doživetij ob vrnitvi. Res, vsak se rad vrača v soncno dalmaiinsko zemljo, ki je tako bogato posejana z naravuimi krasotami kot malokatera druga na širnem svetu.