0 bolezni, napakali in drugih skodljivili rcčeh pri saduih drevesih. QSpisal A. Štamcar.^ (Dalje.) IV. Smolika. Smolika se zapazi, ako se na drevesnem deblu vidi, da je verhna koža nekako suhotna; z zakrivljenim perstom, s kazavcem, z nohtom poterkaj na kožo; če koža votlo poje, je smolika spodaj. Xahaja se naj raje pri drevesih, kjer je zenilja prav zapprta, debela in gnojna. Take drevesa imajo po navadi preveč soka v sebi; ali pa, če drevesno pprje gosence in drugi marčesi do čistega ali saj zeld pojedd, se ga smolika rada prime, kpr ninia soka nikamor spustiti, se nakopiči in zastane. Kakor hilro se kaj enakpga zapazi, se mora koža in les odrezati; iz te rane iztpče rumena voila; ta rana se zamaže s cppivnim voskom in se dobro obveže. Ta bolezpn napada le ko.šičine drevesa. Oe je bolozpn od pretolste zemlje, naj se ta odvzame in z drugo bolj pripravno nadompsti. Dobro bi pa ludi bilo korenje okoli takili dreves nasejati, ker ima globoke korenine, zeld v zemljo seže in vpliko živeža iz nje potrebuje. V. S u š i c a. Sušica napada večidel drcvesa, ki so vsajeni v suho, plitvo in slabo zemljo. Pokaže se na deblu semtertje v majhinih mestih, kakor pereči oginj; enoletne mladike se na konceh suše, listje in tudi sadje pred časom izpade, drevo začne rumeniti in se počasi posuši. Ta bolezen se ozdravi, če drcvesu v.so vnajno terdo kožo odpraviš, deblo poteni čez in čez s slamo ali z niahom poviješ in večkrat to reč z vodo poškropiš. Ali pa, če se drevesn slaba zenilja odvzanie, in se s pripravno, bolj tolsto, tečno in niokro zemljo nadomesli. Drevesa, ki jim zakožni červi, miši, niraniorji in dnigf nierčesi korenine oglodajo, so za to bolezen posebno sprejetni; trebaje, kolikor niogoče, to nesnago pokončati. VI. Zlatenica, mišerba ali rnmenica. Zlatenica, ktera nasleduje iz koreninčinih bolezni, zapazi se, kadar na drevesu listje ia enoletne rastlike rumeno barvo dobijo. Zlatenica vselej nasledujp: 1) kadar poljske podgane (kertice) in miši poleti, še raje pa v zimskem času pod snegom, korenininčino olubje okoli ia okoli do čistPga oglodajo. V takem stanu se drevesu ne more nič več pomagati, k vpčjem, če se vtakne v kako dobro zemljo in okoli debla prav terdo zatlači, da si more koreninice še narediti; pri ndadih 2, 3 ali 4 leta starih drevescih je to še lahko; pri bolj odrasčenih pa to ni več mogoče, in boljše je, če se drevo precpj iz drevesnice ali verta zaluči, kakor pa če se še dalje z njim ukvarja. — 2) Drevo mišcrbasto postane v zeld zatlačeni, zabiti, slabi, plitvi in nerodovitni zenilji, v kteri se koreninice in sisavke ne morejo dalje širiti in potrebnega živeža si pridobiti; teniu se pa v okom pride, če se okoli drevesa, še celd pod koreninicami vsa slaba nerodovitna zemlja odvzame in potrebi, namesti te pa staro ccstno blato , ali pa že bolj trohljivi že kake dve leti stari živinski gnoj z dobro vertno zeniljo namešani pridene, in drevo se bo zopet oponioglo. — 3) Zlatenica se rada dreves poloti, če se tikonia zasajenih dreves graben koplje, ter se koreninice in sisavke po nemarnosti sekajo , kar je za drevo zpld, posebno jablanain, škodljivo. — 4) Rumenica velikrat napada drevesa, če predolgo dežuje, ali pa, če dolgo časa neprenphoma vročina pritiska. Ko pa vreme vgodno postane, tudi drevje začne hitro okrevati. VII. Trohljivi žlambor ali trohljivec. Ta bolezen se nahaja že precej pri mladili drevescib , in več let terpi, akoravno drevo zraste zavoljo te bolezni tudi veliko, pa prav dolgo ne more shajati. To vsaki majhin otrok spozna, če drevo v sredi tako strohni, da votlo postane in se samo pri koži les še nekoliko derži, da je viditi, kakor korito, da tedaj tako drevo ne niore biti zdravo. To pa pride od napčnega cepljcnja. Posebno iniajo kmetje to slabo navado, da že bolj odrasle drevesa cepijo, misleči, da majhino drevce še ni vgodno za cppljenje, da mora vsaj tako debelo biti, kot debeli ročnik; potem ga cppijo v sklad, kar je navadno prav kesno in slabo cepljenje. Ako se kot ročnik dpbeli divjak cepi, se ve, da se mora le v sklad ali za kožo, tedaj prideta na vsako stran že debplega divjaka, le dva prav pri kraji celd na kožo drobna cepiča, se primeta in zalijeta okoli kraja; ali sredni Ies divjakov vendar le ostane odrezan in suh, če se ravno okoli in okoli dobro zalije in zaraste, iz tega izhaja že pri mladili drevesih ta troldjivec. Tedaj bi bilo posebno priporočevati sadjorejcem in kmetom, da bi z nakladom cepili jabelka in hruške takrat, kadar so debeli, kakor pisavno pero. Pri nakladu se divjak in cepič tako zaraseta, les z lesom tako sklpne, ostane dolgo zdrav in čverst, da se v štirih ali petih letih skoro več ne pozna, kje je bilo cepljeno. Zlaniborjevcem se pa ne niore nič več poraagati, kar je trohljivo in gnjilo, ostanetako; drevo pa še po več let rodi sadje, ktero pa ni (ako okusno, kakor sadje zdravpga drevesa. Sramota je pa tudi za vsakega, naj bo kmet ali grajšak, še inanj pa za sadjorejca, če take drevesa vse razcepljene, gobnate in razklane Qiore gledali na svojem vertu. VIII. M a h. Ta kosmatin drevo nerodovitno stori, še celo sčasoma tudi umori, ker mu naj bolji sok izpije in zračni živež drevesu brani. Z mahom prerasčeno drevo se mora po deblu in vejah dobro ostergati. Pondad po dežji že poprpj dobro ostergano deblo in veje s skerhano metlo dobro dergniti. Dobro je tudi na vsake tri leta spomlad, ko muževno začne pribajati z apnom pobeliti, ker to ves mah posuši, zalego gosenc in merčpsov pokonča, drevju mlado, gladko, zdravo kožo naredi, in k rodovitnosti veliko pomaga. ' cnaije Prii,o