daj je najboljši, ker najiskrenejši —, v bistvu pa spada njegova povest v vrsto del ideološko-propagandnega slovstva vseh smeri. Čtivo za premnoge, ki osebnostno in umetniško še niso prebujeni. Zlasti lik glavnega junaka, Ivana Možine, je bleda literarna tvorba, brez življenjske resničnosti in prepričevalnosti. Neverjetno je najprej že njegovo »mentorstvo«, ki se vendar zdi kot pouk za stvari, kakršne tvorijo snovno ozadje povesti, zlasti še z ozirom na dejstvo, da je »učenec« sodobni abiturijent (!), nepotrebno, neverjetno in neprepričevalno. Z naivno nedozorelostjo je postavil pisatelj samega sebe, izredno nebogljenega slovenskega inteligenta z dovršeno srednjo šolo, ob lik skorajda »nadčloveške« osebnosti ljudskega apostola Možine, tako da je kontrast še bolj očiten. S tem je avtor očitno zašel s poti, s to idealizirano postavo v okviru najbolj konkretnega okolja in prostora je ustvaril primer nemogoče umetniške sinteze. Zaradi tega delo tnpi tem bolj, ker je prav Ivan Možina najvidnejši »človek s ceste«, včasih se celo zdi, da je pisatelj zasnoval povest v prvi vrsti zaradi njega, zaradi njega namreč kot nosivca, zlasti pa oznanjevalca svobodne človečnosti. Dosegel je s tem le, da je svoje delo odmaknil resničnosti ter da sedaj dela vtis izkonstru-irane abstraktnosti. Kljub podčrtani pomembnosti ne moremo v liku Ivana Možine videti iz življenja vzete osebnosti, nego le več ali manj neživo tvorbo literarne fantazije, v njegovi usodi pa kljub patosu ne globoke in odrešujoče tragike in občečlo-veškega simbola. Povest Jožeta Kranjca me zato ni zadovoljila niti kot ilustracija ideoloških gesel sodobnosti, še manj pa seveda kot   živ   neposreden   umetniški  privid!
France Vodnik
Liani   O'Flahertv:   Noč  po   izdaji.
Roman. Poslovenil Oton Župančič. Založba Modra ptica v Ljubljani 1931. Platnice: Ivo Spinčič. Tiskarna Merkur v Ljubljani. Strani 368.
Pozornost, s katero smo se začeli zanimati za severne literature, je znamenje žive potrebe po sočni in močni prozi, ki ji niso predmet pretanka in igrava čuvstvovanja skrajno civiliziranih dvobojevalcev, temveč ljudje z elementarnimi nagoni v borbi za prvobitno pravico do življenja.
Irska   nam  je  prav   za   prav   malo   znana, kljub   dejstvu,  da  imamo  v  prevodih  že O. Wildea, B. Shawa, M.  Baringa, ki pa so že vendarle prešli v angleški svet in se niso v svojih  delih  zanimali  za  irske  probleme,  in kljub dvem — trem knjigam Patricka Shee-hana, ki podobno kot Edward Temple Thur-ston  obravnava  izključno irsko  življenje,  to čudno prelivanje brezprimerne požrtvovalnosti in bojevnosti, temne žalosti in zmagovite ljubezni,   to   zagonetno   dvojnost   svetlobe  in somračja, ki ima  odmev  v  nasprotstvu  med globoko ukoreninjenim katoličanstvom in ničesar se strašečim anarhizmom. Somračje, ki se v njem izživljajo najbrutalnejši vzgoni do blaznosti divjajoče volje, je svet, ki ga tak ) mojstrsko   prikazuje  Liam   0'Flaherty. Z   romanom  je nastopil   šele  po  vojni.   Njegovemu  prvencu »The Neighbour's Wife«  je sledilo  več  romanov  in   novel,  ki  vsi  izpričujejo    avtorjevo    nagnenje   do   oblikovanja nočnega   pola   človeške   duše,   tako   »Mračna duša«   (1924),   zbirka   povesti  iz   dublinskega okolja, »Noč po izdaji«  (1925),  »Mr.  Gilhoo-ley«   (1926),  ki  je  poleg  romana   »Kadar   se zver prebudi« dostopnjevan do zadnje možnosti, kjer se brutalnost in umetnost še skladno prepajata: Mr. Gilhoolev je odurna tragedija inženirja, ki se je povrnil iz  južne Amerike v Dublin, si najel priležnico, ki jo je ubil v navalu blaznih strasti, sam pa izvršil obsodbo nad samim seboj.  Pričujoči  »The Informer«, kot se  zove »Noč po  izdaji«  v izvirniku,  je nenavaden poizkus, strniti ogromno dogajanje v dvanajst ur strahotne noči. Ta nepretrganost dejanja, ki jo je v literaturi prignal do viška   James  Jovce v  Ulyssesu, posnemal jo tudi  Aldous  Huxley in  jo  prenesel  v  svojo »kinotehniko«, nam je že znana iz Dostojevskega   (prvi  del   Idi jota!)   kot  rafinirano  su-gestivno sredstvo, ki čitatelja popolnoma pritegne  v  krog   dejanja.  Zgoščenost,  enosmernost, zaporednost in neizprosna posledica dogodkov,  izvirajočih  drug  iz  drugega,   pričarajo   vtis   usodnosti,   ki   deluje   še   dolgo   in dolgo na čitatelja.
V dvanajst ur, od večera do jutra, je ukle-njena strašna borba med izdajalcem in njegovim nezakonitim sodnikom. Izdajalec je Gypo, mož, ki viharijo> v njem nebrzdani nagoni, iščoči samo izhoda, da se sprostijo, pa najsi bo v še tako zverskem dejanju. Ta človek, ki se klati težak in neodrešen po dublin-skih labirintih, izda policiji svojega tovariša-
402
delavca kot člana skrivne revolucijonarne organizacije. Ne samo iz gladu, da bi se za judeževe groše uteščal, marveč iz tiste slepe, divje pohote, ki mu veleva zadnji napor, da bi se osvobodil more vsega svojega življenja. Ne zna se ustružiti, naj ga tedaj ustruži zločin. Po izdajstvu se prične divjaški ples te ranjene zveri, ki se je je dotaknil tresljaj vesti, beg iz beznice v beznico, vino in ženska naj vpijanjata besnečo dušo, ki nima več pokoja. Potem pade svojemu poslednjemu sodniku v roke, silnemu Gallagherju, vtelesitvi demonske budnosti in hladnosti, zapovedniku, ki se mu mora podrejati vse. Gallagher je borec za stotisoče iz dna proti meščanski družbi. Ta voditelj, o katerem či-taš, da je »ta cvet irskega junaštva zrastel na temni gnojni gomili, v vsakdanjem izvrševanju vseh čednosti, ki so samoniklo pognale iz irskih tal...« in »tovariš Gallagher vodi narodno organizacijo kratko malo kakor pravi diktator ...«, saj mu »taktiko določa muha, ki mu je ravno trenutkoma šinila v glavo...«, je sijajen lik, kakršnih je v literaturi malo. Ob tem skalnatem velikanu se mora razpeniti kaotična lava brezdom-skega razviharjenca-izdajalca, ki doživi svoj inferno ob zaslišavanju na tajnem podzemskem sodišču. Kot ogromni postavi si stojita nasproti Gallagher in Gypo. Med štiri stene ujet, obdan od mirkih delavskih stražarjev, se mož-nagon zvija in ognjeni, dokler ne omahne pod nečloveškim hladom maščevalca. To podzemsko okolje je prestavljeno iz sveta resničnosti v dimenzije sanjskega privida, kajti te jakosti, te svetlovidno prikazane usodnosti, ki zadobi tu že skoro magično otipljivost, ne doživiš več na realističnem površju.
Izdajici se posreči uiti. Beg na smrt zlomljenega človeka, ki ga je zapustilo prav vse, kar nosi na sebi človek kod dedŠčino in dar civilizacije, ta beg je nekaj najmočnejšega v celem romanu. Kakor, da bi šele zdaj prvič pogledal v brezdno takih usod, ki se odigravajo neprestano, a gremo mimo njih kakor mimo policijskih kronik. Vse do zore beži človek, ki si hoče rešiti samo še življenje, obdaja ga blazno prostor je: »Brezlike postave, plešoče na ogromnih hoduljah ob obronku prepada na zvoke spodaj se valečih skal, v temi, vse neskončno in temno in odmevajoče, vse brez oblike ali smisla, mrak in pretežnost, zevajoči prepadi, polni zmrzle
megle, čeri, ki izpolzijo, kadar se jih dotakneš, in ne ostavijo' tal pod nogami, brezkončno potovanje skozi prostor, skozi vršeče vetrove...« V tej blazni mučilnici se je v beguncu, ki mu utriplje iztekajoče se življenje v zadnjih nihajih, zvršila sprememba, ki jo more povzročiti samo še dih smrti: nagon je ugasnil, čisto nov človek se zateče v cerkev, kjer se zgrudi tik pred materjo izdanega tovariša. »Odpustite mi, umiram«, zaprosi izčiščeni duh iz razpadajočih tesni telesa. In ko začuje, da mu je odpuščeno, se završi njegov konec. »Iztegnil je ude v podobi križa. Vztrepetal je in mirno obležal.«
Vse do tega zadnjega stavka se odigrava roman v nezmanjšanem ritmu dogajanj. Od trenutka, ko se je sprožilo zlo dejanje, pa do hipa, ko je bilo zadoščeno sodbi — ena sama črta ognjenih prizorov, ostrih in zasekanih, kakor je stavek za stavkom, ki je vsak plastičen in izbrušen. Spremljajoči prizori, ki mečejo nanje poulične svetiljke svoj tujin-ski svit, in ki jim dajejo grozotno vzdušje predmestne pivnice in beznice, so okvir kolektiva dvoboju dveh osnov življenja. Prav za prav ne samo okvir: temni izvor so, ki meče iz sebe vse te Gvpoje in Gallagherje, nalikujoče požarom v vulkanu, ki bo zdaj zdaj predramil brezskrbno površje meščanske družbe iz uspavalnih sanj.
L. OTlaherty se je pokazal v tem delu mojstra proze. V popolni oblasti mu je oblika pokorna, da ž njo lahko izrazi sleherni odtenek tako ostrih psiholoških opazk, ki se skladno prilegajo orisom miljeja. Zadnje strahote v človeku so osvetljene s tisto jar-ko jasnostjo, ki jo pozna samo umetnik, stoječ na ravnini visoko iznad umskih gesel in opredelitev. S to knjigo, ki je vsebinsko in formalno čisto sodobna in ki ima moč, da razburi v čitatelju tista brezdna, kjer se koljeta za premoč kaos in red, smo v Župančičevem prevodu obogateli na poznanju moderne književnosti, kakor tudi povojne irske literarne produkcije.                      Mimn  Jarc
Johan   Bojer:   Izseljenci.  Roman.
Iz norveščine prevedel Božo Vodušek. Opremil arh. Jože Mesar. Leposlovna knj. Jugoslovanske knjigarne v /Lj.  1931. Str. 410.
Sodobna norveška književnost premore leposlovna dela, ki upravičeno vzbujajo našo pozornost. V mislih imam Hamsuna (Blagoslov zemlje), Ostenso (Klic divjih gosi)  in Bojer-
24*
403