Dopisi in novice. Iz Šentjerneja. V Kerškem okraji so bili pretečeni mesec (gruden 1876) volitve za novi okrajni šolski svet. Pri nas je bila volitev 30. decembra 1876 popoludne ob 1 uri pod vodstvom gospoda župana Ignacija Wutscher-ja. Volili smo zopet grajščaka g. Karola Eudeža za pervomestnika (predsednika), g. Jan. Lušino, poprejšnega župana, za namestnika in krajnega šolskega nadzornika, kot ude pa g. Ign. Wutscher-ja, sedanjega župana, g. Jožeta Zagorca in g. Antona Majzel-na. Kdaj bomo za pomnoženi kraj. šol. svet volili, še ne vem? Nedavno sem bral v »Laib. Schlztgi.« kako iz Srednjevasi (Mitterdorf) v Kočevji tarna gosp. učitelj nad udi kraj. šol. sveta. Gotovo je veliko ležeče na predsedniku. Ne morem si kaj, da opomnim memo grede, kako se pri nas v lepi slogi in edinosti razvija šolstvo. Kar imamo imenovanega gospoda za predsednika se je naša šola v 3razredno razširila. Mnogo reči se je omislilo, šolsko poslopje predelalo za 3razredno šolo, in to brez posebno velikfh stroškov in nakladov. Pri nas je ljudstvo zelo boječe pred plačevanjem za šolo, in zidanjem novih šol; akoravno v našem okraju tako razširjujejo šole, da malo kje tako. Tudi tukaj bi bilo treba novega velicega šolskega poslopja. 0 počitnicah 1876. leta sem obiskal mnogo šol Novomeškega okraja. V Žužemberku je zelo lepo poslopje za 4razredno ljudsko šolo, v Zagracu za 1 razred prav prijazna šola. V Ambrusu pa bo treba skerbeti za novo šolo, g. učitelj mi je pravil, da imajo prostor že pripravljen; kamnja je pa tudi dovolj v okolici. — Posebno razveselilo me je šolsko poslopje v Strugah. Prijazno šolsko poslopje, v šoli vse v najlepšem redu, okolica mikavna, naprejpostavljeni gospodje za napredek vneti. Učitelj tukaj Fr. Petrič deluje izgledno; in združeno z župnikom, ki je predsednik kraj. šl. svetu za šolo in omiko. Napredek v šoli je očividen. Menim, ko bi se tudi drugej gospodje tako poprijeli šole, gotovo bi povsod šole napredovale. Le čuditi se je, da vsi gospodje ne prevzamejo predsedništva v kraj. šl. svetu. Lepi učni pripomočki po nasvetu marljivega nadučitelja g. Eaktelja v Eibnici so se mi kazali v šoli v Strugah in v lepem kraju v Dobrepoljab. (Guttenfeld). Zelo veselilo me je viditi drage mi tovariše učitelje in prijaznega g. kaplana E. v Dobrepoljah. Ker pa ni moj namen popisovati vsega na drobno, kakor v »Novicah« poUtični sitnež, akoravno to zelo rad berem, to- rej le omenjam, da je verlo dobro za učitelje, ako popotovajo po mili naši deželi od šole do šole, ker vidijo tu nekaj hvalevrednega, drugej zopet kaj, in tako človek spozna sam svoje napake, in lahko sprevidi, kteri predsednik kaj za šolo stori. Želel sem, da bi bilo mnogo gosp. župnikov tako vnetih za šolo, kakor je župnik v Strugah. — Pa tudi svetni, kateri imajo serce na pravem mestu, lahko mnogo koristnega učinijo, ako ne, pa le učitelja zaderžujejo v delovanji. — Že dolgo mi je na misli, da bi bil sprožil o nažih knjigah besedo. Mnogo se je pisarilo, govorilo o berilih itd., pa ne vem, ali se je že kaj storilo ? (Kar se še ni zgodilo, pa se bode. Vr.) Moje mnenje je: Naj bi slavni c k. dež. šol. svet v Ljubljani skerbel, da se za zemljespisje, zgodovino, flziko, geometrijo sestavijo ravno take knjige, kakor je g. dr. Fr. M o č n i k v Gradcu sestavil računice za I., II., III., IV. in V. razred. Kako bi bilo vstreženo učiteljem in učencem. — Vem, da so v Ljubljani že delavne moči za to.... Naš drugi učitelj je sestavljal zgodovino slovenskega naroda po »Terdinovi«, pa sedaj je vse zaostalo, ker ga je silno nevarna bolezen gotovo za dolgo časa na postelj položila, in tako delujem na 3razr. šoli zopet sam in učiteljica. — Mnoga dela, — pa gotovo (?) le malo uspeha — ker otroci zelo izostajajo zaradi pomanjkanja obleke, jih je le nekaj čez 360, ki šolo obiskujejo. (Ali jih ni dosti dvema učenikoma?) Iz Železnikov 23. januarija. Letošnja zima šolskej mladini pač vse bolje ugaja, kot lanska. Med tem, ko smo imeli lanskega leta osorej, malo da ne z vsakim dnevom nov sneg, ga nam letos podnebje komaj toliko pokaže, da ne bomo ravno pozabili, kakošen da je. Tudi mraza ni, in če je količkaj zakurjeno, imamo že v učni dvorani predpisano gorkoto 12 stopinj. Memogrede naj povem, da so se bili naši učenci hitro navadili toplomera, in če kdaj ni bilo odveč toplo v šolski sobi, šli so prec gledat, ter hiteli pravit, koliko stopinj gorkote primanjkuje. Vsakdanjih učencev in učenk ima letos naša šola 142; ponavljavnih pa 80. Zmed poslednjih jih je več, ki so postavni starosti že odrastli, pa šo prosili ostati še dalje vversteni med šolarje. Dovolilo se jim je, ker nekateri še tako prezgodaj pozabijo, kar so se v šoli učili. Tudi zdravje se letos naše mladine dost dobro derži, in je toraj šolsko obiskovanje s pičlimi izjembami redno. Vmerl nam je dozdaj en učenec; eden pa bi se bil 19. dec. 1. 1. kmalo utopil. V šolo grede cepnil je po lastnem zadolženji v fužinski vodotoč, plaval blizo 70 korakov dalječ, ter obtičal pod dvema niskima mostovoma. Ženske so sicer klicale na vse gerlo na pomoč; ali v kalno vodo, pičel meter globoko, si ni nihče upal po pobalina, dokler ni prihitel po naklučji njegov kerstni boter, puhnil v vodo, ter zvlekel še živega iz merzle kopeli. — V naši selski dolini imamo 4 postavno vstanovljene šole, namreč pri nas, v Selcih, na Zalilogu in v Sorici. Na poslednjih dveh krajih ni bilo že dalj dasa učiteljev; letos prišla sta zopet, toda zaliloški je zbolel k Božiču, in od takrat imajo otroci zopet počitnice. Tudi 3 šole za silo šteje naša dolina: v Bukovšici, pri sv. Lenartu in v Dražgošah. Ondi podučujejo č. č. g. g. duhovniki .imi. Drugih posebnosti nimamo. Bog! J. L. Iz Rudolfovega okraja. 26. januarija 1877. »Kdor se ponižuje, bo povišan« — te besede sv. pisma so mi nehote prišle v spomin, ko sem pretečene dni v »Wiener Zeitung« čital, da so svitli cesar, P. Sigmundu Jeraj-u, frančiškanu in vodji lj. šole Novomeške, zlati križec za zasluge podeliti blagovolili. Teh misli, prepričan sem, je gotovo vsak, ki tega pobožnega moža pozna. Ni delal in iskal časti, — a vendar jo je prejel. Malo, mladino odgoje- vajočih mož, je na Kranjskem, ki bi bili toliko Casa na tem polji delali. Sme se po pravici učitelj vseh Novomeščanov imenovati. Minulo je že 40 let, od kar vse svoje moči posvetuje odgoji Novomeške mladine. Eojen je bil P. Sigmund Jeraj v Zapogah na Gorenjskem 13. oktobra 1809; po doveršeni šesti šoli, stopil je v frančiškanski red 13. okt. 1829. 1., in po dokončanih bogoslovskih študijah, poslali so ga njegovi predniki 1836. 1. kot učitelja v Novomesto. Tu je ostal do 1. 1839, a 1. 1839/40 postal je vodja tukajšne, takrat normalne šole, in kot tak še tudi dan danes službuje. V novejšem času so ga v pretečenih 6. letih učitelji volili zastopnika v c. k. okr. šol. svet, a pretečeno leto tudi za prihodnjo 61etno dobo. Eazun opravil, katere ima kot vodja in učitelj, podučuje tudi v veronauku učence obertniške šole vsako nedeljo popoludne, a dopoludne iz gole ljubezni tiste rokodeljske učence v pervih naukih ljudske šole, ki so iz taceh krajev prišli, kjer jim ni bilo mogoče ljudske šole obiskovati iz raznih uzrokov, kar se nobenemu čudno ne zdi, ki ta okraj pozua po njegovi legi. Od tod tudi, da po statističnih datih primeroma v Novom. okraju skoraj naj manj otrok šolo obiskuje. 25. januarja vidilo je Eudolfovo (Novo mesto) redko slovesnost, da se je redovniku z vso slovesnostjo pripel zlati križec na borno redovniško obleko. Okoli 10. ure zbero se učenci Ij. šole, kakor tudi dijaki realne gimnazije s profesorji in učitelji vred v dvorano gimn. poslopja, katero je direktor g. Fischer veselo prepustil in kaj okusno okinčati dal z izrekom: »Naj mladina vidi, kako cesar zaslužene može časti.« Zbralo se je tudi dokaj učiteljev iz dežele. — Ko c. k. okr. glavar g. K. Ekel z g. P. Sigmundom, z načelniki šolskih in drugih urad, z milost. g. proštom Wilfanom, predsednikom okr. šol. sveta, g. K. Legatom, c. k. okr. nadzornikom, g. Jevnikarjem, c. k. dež. sodnije predsednikom, g. Lehmanom, županom Novom., g. M. Moharjem, udom c. k. okr. šol. sveta, g. Elznerj e m, c. k. davkarskim nadzornikom in drugimi gosti v dvorano stopi, zapojo gimnazialni pevci pod vodstvom P. Hugolina lepo pesem: »Das ist der Tag des Herrn«. — Po dokončanem petji c. kr. okr. glavar g. Ekel v svojem govoru omenja zasluge, katere si je P. Sigmund za šolo pridobil, ter mu pripne v znamnje zlati križec. Svoj govor konča s trikratnim »hoch« na svitlega cesarja. Na kar po polni dvorani trikratni »hoch« zagromi. Potem se P. Sigmund zahvaljuje za skazano mu čast in prosi c. kr. glavarja, naj blagovoli njegovo zahvalo sporočiti Njih Veličanstvu. Nadalje se zahvaljuje vsim gostom in sklene svoj govor z obljubo, da hoče tudi zanaprej, če mu bodo telesne moči pripustile, kakor do sedaj, mladino napeljevati k ljubezni in udanosti do cesarja, cerkve in domovine. — G. c. k. nadzornik K. Legat čestita v lepem slovenskem govoru svojemu nekdanjemu sošolcu in prijatelju; opozoruje zbrano mladino na veseli dan, katerega obliajajo, ko vidijo svojega učitelja z zlatim križcem počastenega, na kar se bodo še spominjali, ko bodo kosti njegove že v grobu trohnele. Potem pevci zopet zapojo »Naj čuje zemlja in nebo«. Ko pevci kon- čajo, čestitajo nazoči gospodje z zlatim križcem poslavljenemu; za temi dijaki iz gimnazije in učenci lj. šole po dva iz vsacega razreda; kar je sivega starčka zelo ganilo. K sklepu zapoje vsa zbrana mladina »cesarsko pesem«; in redka slovesnost končala se je s tem,, da je šel P. Sigmund, spremljan po učencib lj. šole v cerkev žahvalit se Vsemogočnemu. (P. Sigmund je gotovo molil tam: »Non nobis sed nomini tuo da gloriam! Vr.) — Slovensko učiteljsko dmštvo je imelo odborovo sejo 28. decembra pr. 1. Na dnevnem redu je bilo: 1. Vštevanje službenih let starejšim učiteljem v dosego službenih doklad. 2. Službena (opravilna) doklada na jednorazrednicah. 3. Denarna kazen v prid ljudski šoli. 0 1. točki je poročal učitelj J., ter je govoril o §. 30. dež. šol. postave dne 29. aprila 1873 primerjaje ga s §. 87. (prehodnih določb); poslednji 87. §. namreč priznava »že postavljenim udom učiteljstva doklado le tedaj, ako že petnajst let služijo v kaki javni šoli.« A §. 30. govori: »Učitelji, kteri so za terdno postavljeni pet let . . . na javni šoli delali, dobijo službino letno doklado z 10 proc. Na enaki način jim daje vsaka spolnjena daljna petletna službena doba do spolnjenega 3 0. 1 e t a te službe pravico do druge doklade.« Govornik misli, daso prehodne določbe starejšim učiteljem terde, saj še nihče ni dokazal, da novejši učitelji polovico več delajo v šoli kakor starejši. Še bolj udarjeni so pa starejši učitelji, ako bi se jim starostna doklada ne priznala dalje, ako so že 30 let služili pri šoli. — Učitelj J. misli, da se iz paragrafov te postave ne bere jasno, ali §. 30 velja vsem učiteljem ali le onim, ki so v pravne razne razmere stopili še le takrat, ko je postava veljavo dobila. Ees da prehodne določbe ne govore o tem, koliko kvinkvenij sme pričakovati učitelj, ki je pri obveljavi šolske postave uže služil, recimo 22, 28 in še več let. Gotovo pa bode terdo, ako se bode §. 30 obračal na starejše učitelje, in bi po spolnjenih 30 službinih letih starejši učitelj ne imel več upanja do kake starostne doklade. Kakošna razmera bode v 10—15 in 20 letih zastran plače starih in mladih učiteljev! Učitelj K. pravi: tako je, kaj hočemo, rado in večkrat se na svetu staro prezira, a mlado v zvezde kuje, svet se zmirom suče in hoče imeti kaj novega. Ko so novo deželno šolsko postavo sklepali, niso hotli deželi na krat prevelikih troškov navaliti, toraj so pri starejših učiteljih štedili, češ stari so že tako navajeni terpeti, a mlade moramo privabiti k učiteljstvu, starim mežnarskim učiteljem je vse dobro, ti bodo zadovoljni, da jih le v službah pustimo. Poročevalec J. nadaljuje: Kakošna razmera bode v 10—15 in 20 letih med plačo učiteljev mladih in starih? Eecimo: pervotna najmanjša plača mladega učitelja ali starega je 400 gl.; to normalno plačo imata ves čas službovanja. Čez pet let izplača se mlademu 40 gl. več, toraj ima po minulih 5 letih t. j. koncem perve kvinkvenije 440 gl. » » 10 > » » druge » 480 » > » 15 » » » tretje » 520 » » » 20 * « » četerte » 560 » > » 25 > » » pete » 600 » » » 30 » » » šeste > 640 » Pri temu znesku se povikšanje plače ustavi in učitelj je služil 30 let pri šoli. Kake plačilne stopinje ima stari učitelj, ki je pri šoli že 24 ali več let? Za vsa doslužena leta se mu šteje ena kvinkvenija, toraj mu gre perva plača 440 gl.; čez pet let dobi drugo kvinkvenijo, tedaj ima potem 480 gl. Zdaj šteje kmalo 30 službenih let; ako ga zadene §. 30, potem je dosegel vse, kar mu je namenila osoda pri šoli, vendar pa ne gre še v počitek, temveč služi še 2><5 let. Med tem pa njegov mladi tovariš za vsakih 5 let dobi povikšano plačo. Ko je starček osivel in 40 let neumorno delal na šolskem polji, ima 480 gl. pokojnine; v tem času pa je mladi njegov kolega še 2 kvinkveniji dobil in jih za prihodnjo dobo še zmeraj pričakuje. In ako se starček ni do zadnjega ugonobil pri šoli, mogoče, da še doživi, kako njegov sedaj tudi postarani kolega vživa lepo počitnino 640 do 700 gl. Mladi in stari pa služita ob enem, more biti na jedni šoli. Od obeh se zahteva, da spolnujeta svoje dolžnosti po predpisih in malo se ozira na to, je li kdo star ali mlad, je li v pravnili razmerab prikrajšan ali ne? Stori! ako ne, bodeš sojen. Je-li pa staremu mogoče, brez večega truda zadostiti sedanjim zabtevam? Mladi je vzel vsa sredstva — tako vsaj stareji sodimo — izučivši se na izobraževališči seboj v prakso, ni mu treba tega učiti se na novo, kakor staremu, kar pri nauku potrebuje; zato menim, da stareji učitelj zasluži vsaj še eno kvinkvenijo več, ako je pri šoli že 20—25 in več let. Kdor je 15 do 20 let služil, naj ima jedno, kdor do 30 let naj ima pa 2, in kdor služi še čez 30 let naj ima pravico še do jedne doklade. Tacih učiteljev ni mnogo na Kranjskem, zato smemo upati, da se starostne doklade lahko bolj pravično priredijo. Ako se hoče učiteljem res pomagati, se bodo že našli viri, ki bodo donesli starim zaslužnim učiteljem nekaj več novcev za pošteno odreditev njihove družine. To je več kot gotovo: pri sedanjih plačah ne more ostati. Ko se je stvar še vsestransko prerešetala, so bili navzoči sploh te misli, da dež. šol. oblasti tudi kljubu §. 30 lahko priznajo starejšim več službenih doklad. Eesolucija, ki se po nasvetu J. sprejme, se glasi: Odbor slov. učit. društva naj prosi slavne šolske oblasti, da blagovole §§. 86, 87 (prehodnih določeb) tolmačiti tako, da bi se starejšim učiteljem, ki so dobili pervo petletno doklado še le po 15 službenih letih ali pozneje, vsakih spolnjenih pet let doklada prištevala, indabi takim (starejšim) učiteljem §. 30, ki priznava doklado le do spolnjenega tridesetega leta, ne veljal. II. točka. Opravilna doklada učiteljev na lrazrednicah. Tajnik prebere pismo g. E. iz Notranjskega, ki se glasi tako-le: Jutrajšni dan (28. decembra) imamo v Postojni volitev dveh zastopnikov učiteljstva v okrajni šolski svet. Ker se toraj zaradi tega imenovani dan ob povedanej uri zborovanja slovenskega učit. društva v Ljubljani osebno nikakor vdeležiti ne morem, hočem tukaj k drugej točki dnevnega reda »službena doklada na jednorazrednicah« pismeno nekoliko besedi spregovoriti. Ljudske šole jednorazrednice, katerih se v našej milej domovini največ nahaja, so večinom jedini zavodi, v katerih si blaga mladež potrebnih in koristnih ved za javno življenje pridobiva. A šola je pa gotovo le tam dobra, kjer deluje vestni, značajni in marljivi učitelj. Kdor pa neutrudljivo in vestno dela, gotovo tudi primerno plačilo, kot sad svojega truda zasluži; kajti tlačanstvo prouzročuje tudi le poveršnje delo. — Kdor pa dobro urejeno ljudsko šolo zares dobro pozna, prav ceniti ve in zna, se gotovo v pervej versti potrudi, taisto zdatno podpirati, in za vsestranski napredek racijonalno skerbeti, kar se pa ravno pri nas na Kranjskem le še prepogosto kratov, bodi Bogu potoženo, pogreša. Naj to reč nekoliko bolj natanko pojasnim. Vodji dvo- in večrazrednih ljudskih šol imajo za svoja pisarska opravila v šolskik zadevah primerno opravilno doklado (Funktionszulage). Ti vodji so pa v primeri z učitelji in vodji jednorazrednic splošno veliko boljše plačani, nego drufi. Prav pogostoma se primeri, da ima učitelj enorazredne ljudske šole pri obilnejšem številu učencev in učnih ur z manjšimi dohodki več pisarij in druzega šolskega dela, nego vodja kake dvo - ali večrazredne ljudske šole, česar sem sam iz svoje lastne skušnje popolnoma prepričan. Pervi primoran je postavno Tse, šolo zadevajoče pisarije, brezplačno opravljati, a drugi pa je po jedni strani uže z boljšimi dohodki za svoj trud deloma odškodovan, po drugi strani pa za svoja, dostikrat manjša in lehkejša opravila še posebno opravilno odškodnino (doklado) prejema. In to se splošno v celej našej milej domovini godi! Prav z malo izjemo obiskuje vsako jednorazrednico na Kranjskem od 100 do 150 in še več otrok šolo vsaki dan, — a ponavljavnico pa od 40 do 80 in tudi še več učencev, katero ogromno število vsakoverstnih učeucev in učenk mora le jedini učitelj podučevati, odgojevati in berižiti. Da je pri tolikem številu učencev se »zapisnikom za šolo«, »šolskim zapisnikom«, »razrednicami«, najmanj trojnim »tednikom«, »šolskimi naznanili«, »obiskovalnimi in odpustnimi spričevali«, »z odbodnicami«, »knjigo o izpustu«, »polumesečnimi kazali o zamudah«' se »šolskim inventarijem«, »zapisnikom učnih pripomočkov«, »bukvarničnim zapisnikom«, »šolsko kroniko« in druzimi uradnimi dopisi in odpisi itd. prav mnogo in sitnega pisarskega dela zjedinjenega, ne more ni jedni previdni človek tajiti. In vse to ogromno pisarsko poslovanje primoran je učitelj jednorazredne Ijudske šole sam in brezplačno izverševati ?!! Na podlagi mojega pričujočega kratkega pojasnila stavim toraj slavnej skupščini oziroma druge točke dnevnega reda denašnje seje sledečo resolucijo v pretres in odobrenje: Slavna skupščina naj se v to zjedini, da se izvoli odbor, kateri o pravem času glede primerne opravilne doklade vodjem jednorazrednih Ijudskih šol dobro utemeljeno prošnjo sestavi, jo potem slavnemu deželnemu zboru predloži, kateri naj bi na podlagi taiste omenjeno opravilno doklado postavno vredil in izplačevanje iz normalnega šolskega — oziroma deželnega zaklada pričenši s 1. prosencem 1877. leta pri dotičnih c. k. davkarijah v mesečnih obrokih, z drugimi dohodki vred, zadevajočim vodjem jednorazrednic na Kranjskem nakazati in izplačevati blagovoljno zaukazati hotel. (Konec prih.) — Iz seje c. k. dež. šol. sveta dne 28. decembra pr. l. — Na poročilo okrajnega šolskega sveta o tem, kako se je vedel ljudski učitelj pri okr. učiteljski skupini, ukaže se okr. šl. svetu, da opravlja službeno dolžnost v svojem delokrogu. — Eazsoja zastran šolskega okoliša v Velikem - Gabru, zoper katero je bila pritožba, se je poterdila. — Prošnja ljudskega učitelja, da se rau podaljša obrok za učiteljski izpit se je uslišala. — Prošnja ljudskega učitelja za popredno izplačevanje se je zavergla. — Eazreševale so se prošnje za nagrado in pripomoč. — Iz seje srenjskega odbora Ljnbljanskega mesta dne 18. januarja. — Poročila šolskega odseka. 1. Srenj. svet. dr. Schaffer nasvetuje, naj se katehetu za podučevanje v veronauku v šoli na Mahu privoli nagrade 30 gl. (Sprejeto.) 2. Gdna. Marija Krašner se nasvetuje za stalno učiteljico na mestni dekliški šoli, ta se bode priporočila dež. šol. svetu. 3. Sr. svet. dr. Schaffer nasvetuje za evangelj. šolo v Ljub. za 1. 1877, kakor sicer, nagrade 150 gl. — Zoper to govori najprej sr. svet. Klun, ker ne previdi potrebe posebne evangeljske šole v Ljubljani in potem iz verskega stališča, ker pravi, da so v protestantovski šoli otroci katoličanov v nevarnost, da pridejo ob vero. — Našteva nekaj pomanjkljivosti protestantovske šole namreč, da spola nista ločena in sicer tudi ne ve, zakaj bi se ta šola tako povzdigovala. Tudi srenj. svet. Jurčič je zoper pripomoč, ker je ta šola prav za prav verska šola, sicer je pa tudi iz političnih razlogov zoper podporo. — Sr. svet. Dežman se čudi nasprotovanji zoper nagrado, ker v protestantovsko šolo hodi 96 otrok, med katerimi jih je le 23 evangeljskega veroizpovedanja. Poročevalec dr. Schaffer se strinja s predgovornikom, ter še povdarja, da protestantovska šola poglavitno koristi s tem, da ni treba še posebne ljudske šole napraviti. (Tega pa se ne bode ognila Ljubljana, ako ne bode hotela zaostati za šolami na kmetih, kajti v I. mestni šolije otrok več, kakor jih sme postavno biti za 1 razred in na 1 učitelja.) Nasvetovana nagrada se potem sprejme z večino glasov. — — Šolski in učni red dne 20. avgusta 1. 1870 je, kakor znano provizoren. — Deželne učit. skupščine so tu in tam nasvetovale prenaredbe. Gosp. minister za bogočastje in prosvete je tedaj 2. decembra p. 1. poslal deželnim oblastnijam razglas, v katerem jih povabi, da naj ta učni red dobro prevdarjajo in mu potem nasvetujejo o tem prenaredbe. V Ljubljani se je v to pod predsedništvom dež. nadzornika volil odsek, ki bode imel nalog učni red pregledati in dež. šol. svetu nasvete staviti. V tem odseku so: vodja c. k. m. in ž. učiteljišča, g. Blaž H r o v a t, okr. nadzorniki g. g.: Mihael W u r n e r, Leopold pl. Gariboldi, Viljelm Linhart, Janez Sima, Janez Eppich, Anton Wisiak, nadučitelj Pvaprotnik in učitelj v kaznilnici na Gradu v Ljubljani, Feliks Stegnar. »L. Schlztg.« — f France Boštjančič. — 21. p. m. je umerl tu v Ljubljani gosp. France Boštjančič. Eanjki je bil rojen ravno tu 1. 1834, a v duhovna posvečen 1. 1857. — Bil je nekaj časa kaplan na deželi, a zarad bolehnosti je pustil pastirovanje na kmetih in prišedši v Ljubljano 1. 1867 je bil nekaj časa pomožni katehet na bivši normalki, a od 1. 1870 katehet na obeh mestnih šolah, kjer je navadno podučeval okoli 700—800 otrok v keršanskem nauku, tedaj je prišel, kar se dela tiče, kakor pravimo »iz dežja pod kap.« Pretečeno leto je podučeval v obeh mestnih šolah, katerih je I. v licealnem poslopji, II. v Krakovem na Cojzovem grabnu 981 otrok, 95 njih je pristopilo pervikrat k sv. Obhajilu. Da podučevati toliko število otrok, ni ravno lahka stvar, posebno ako se premisli, da po novem učnem čertežu se svetni učitelji podučevanja v verozakonu prav nifi ne vdeleže, vsakdo ume! — Podučevanje je bilo vsak čas in povsod trudapolna stvar, toliko težavnejše je sedaj, ko nekateri liočejo otroke po »Kantu« izrediti v tako popolne stvari, ki se ne ozirajo ne na plačila, ne na kazni, in v tem času, ko najboljši pripomoček pri izreji »strah Božji«, ki serce mebča in voljo k dobremu nagiba vse premalo cenijo in goje. Ni tedaj čuda, da je mladiua od leta do leta bolj neukretna in razposajena, in da se učenik, podučevajo tako mladino pred časom ugonobi. — Naj kdo le poskuša, kako se živi z nemirnim in užaljenim sercom, spoznal bode, da stvari nikakor ne presilujemo in pretiramo. — Eanjki gospod je svojo službo vestno opravljal, otroke za svete zakramente prav skerbno pripravljal, dostikrat je že zvečer 7. ura tekla, ko je otroke še učil in spraševal; kar pa ni mogel ob delavnikih opraviti, storil je še ob nedeljah. Popolnoma utrujen si je mislil letos nekaj odpočiti, a zadene ga precej drugi teden o počitnicab, huda bolezen, splošna vodenica se ga loti in izročil je po trudapolnem življenju 21. p. m. svojo dušo stvariku. »Utrujen se uleže na pare terpin, od tela in teže Adamov gre sin.« Mestni šoli ste razposlali naznanilo o njegovi smerti, in na njegovo rakev položili venca. Za mertvaškim sprevodom so šli milostljivi knezoškof in rekel bi vsa duhovščina iz Ljubljane, mestna gosposka, c. k. učitelji in mestni šoli a mestni učitelji so mu zapeli na grobu žalobnice. — Tako smo v 2 letih spremili dva mestna učitelja na pokopališče. »Vse kaže, nam pravi, da tukaj nič stalnega ni.«