LETO XV. ST. 29 (704) / TRST, GORICA ČETRTEK, 5. AVGUSTA 2010
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Jurij Paljk
Dialog vodi k resnici
"O1
VI
b soočenju z našo zgodovino, ob ideološki, socialni in kulturni razdvojenosti ne samo našega naroda, temveč splošno celotne človeške družbe, je dialog najpomembnejša nuja današnjega časa za obvladovanje in reševanje problemov in sporov v svetu", je bil prodorno jasen rektor duhovnega središča v Tinjah na Koroškem dr. Jože Kopeinig minulo nedeljo na romanju treh Slovenij na s soncem in jasnim nebom obsijanih, nebeško lepih Svetih Višarjah, ko je nagovoril izjemno število slovenskih vernikov, ki so se zbrali ob Materi Božji na 22. Romanju treh Slovenij. Prišli so iz zdomstva, iz našega in avstrijskega prostora ter seveda iz domovine Slovenije, prišli so tudi od daleč, z drugih celin.
Letošnje predavanje dr. Kopeiniga je pomenilo nov premik višarskih srečanj, saj se je koroški duhovnik izjemno lepo dotaknil vseh težav, ki jih vsak ploden dialog prinaša s seboj, a je pri tem ostal trezen, velikodušen in krščanski, česar na Sv. Višarjah nismo bili vedno vajeni. Kajti, tako dr. Kopeinig, če hočeš sočloveka nagovarjati, se z njim pogovarjati, moraš biti najprej prijazen, moraš ga najprej poslušati! Prijazen torej, krščanski torej! "A ne samo v velikem svetu in v mednarodnih odnosih je dialog še kako nujen. Tudi v osebnem življenju je dialog-pogovor najpomembnejši način ustvarjanja zaupanja drug do drugega", je povedal dr. Kopeinig, ki je kot duhovnik izrekel tudi besede: "Dialog zahteva ponižno spoznanje, da nihče nima monopola nad resnico - noben učitelj, noben duhovnik, noben državnik, tudi noben papež"! Vsi smo torej na poti k resnici, kajti le Kristus je lahko o sebi rekel, da je Resnica.
Z veseljem sem opazoval stotine prisotnih na Svetih Višarjah, ki so zbrano prisluhnili koroškemu duhovniku, ko jih je nagovarjal k strpnosti, poslušanju, dialogu, iskanju osebne in skupne resnice, ki je edina lahko podlaga za resnično spravo. In kako smo bili veseli njegovih besed, ko je še enkrat poudaril, kar sicer od nekdaj uči evangelij, da pri dialogu ne more biti ne zmagovalcev ne poražencev, da ne more biti zmagoslavja, ampak le sreča ob skupnem iskanju resnice.
Naravnost preroško je dr. Kopeinig sklenil svoje lepo predavanje, ko je citiral blaženega papeža Janeza XXIII., ki je dobesedno spremenil obraz vesoljni Cerkvi z II. Vatikanskim koncilom in je v svoj dnevnik zapisal te besede: "Človek je največji, kadar kleči; najlepši, kadar moli; najmočnejši, kadar odpušča; Bogu najbolj podoben, ko ljubi"! Zares dober požirek hladne studenčnice v vročem avgustovskem dnevu je bil to, za cerkvijo Matere Božje na Višarjah, v kateri je Tone Kralj upodobil svoje videnje evangelija, ki vsakogar nagovarja, če le dovoli samemu sebi razmislek o končnih stvareh!
Biti prijazen, zavzemati se za dialog, ki vodi k resnici in Resnici, kajti "človek ni tako dober, kot so njegova vidna dobra dela, in tudi ne tako slab, kot so njegovi grehi"!
Upanje torej je, za vsakega posameznika in za ves slovenski narod, ki se mora otresti spon pretekle zgodovine, katero mora pisati s svinčnikom in ne s črnilom, s svinčnikom zato, da lahko vedno znova dodaja nova vedenja in nova spoznanja iz preteklosti, ki vodijo k skupni in edini resnici. Kakšen program!
Ko smo letos veseli prisostvovali skupni spravni slovesnosti ljubljanskega nadškofa dr. Antona Stresa in slovenskega premierja Boruta Pahorja, ki sta skupaj šla h kraju neznanskega trpljenja, kar Huda jama je, smo zaznali v slovenski družbi neki premik na bolje; dejanje pomeni več, veliko več, kot se na prvi pogled zdi, saj ne gre samo še za eno spravno gesto, ampak za uvajanje normalnega odnosa do mrtvih, naših prednikov, do vseh nas, za skupno iskanje resnice, za dialog, ki je temelj vsake sprave!
Na Sv. Višarjah smo dobili samo potrditev, da je naša osebna in narodna prihodnost v prijaznosti, iskanju dialoga in skupne resnice!
Ob vse številnejših “družinskih tragedijah”
Ko življenje ni več dominantna vrednota...
Vtem poletju smo priče neverjetno pogostim primerom tega, kar mnogi imenujejo "družinske tragedije”. V naslovih beremo: z nožem brutalno umoril ženo..., po dejanju si je sodil sam..., streljal na sina, nato pa se je obesil..., mati zadušila lastnega otroka..., mož pokončal ženo s kladivom..., z dvorogimi vilicami zadavil mater..., 60-letni kmet zaradi dediščine ustrelil mater in brata..., z lopato ubil očeta..., 30-letnik umoril 16-letno dekle, ki ga je zavrnila..., zaradi ljubosumja umoril mater in sestro nekdanjega dekleta..., žena zaklala moža in poskusila narediti samomor..., pa vse do zadnjega srhljivega primera, matere, ki je v Franciji zakopala (vsaj) osem novorojenčkov.
Kot se za take in podobne primere spodobi, si časnikarji (in založniki!) manejo roke. In skušajo razlagati pojav ter navajati najrazličnejše razloge za morilčevo dejanje: napačna vzgoja, izkušnja nasilja v otroških letih, norost, depresija, psihične motnje, nezmožnost prenašati frustracijo oz. sramoto, narcizizem itd. Vsekakor gre za skrajno dejanje, ki za vedno zaznamuje družino; za eksplozijo ubijalske norosti, raptus, ki izbriše nedolžno življenje. Kdor umori bližnjega, pravijo strokovnjaki, na neki način želi izbrisati
življenje, del svoje preteklosti, posredno samega sebe. Tudi zaradi tega se krvavi pohodi nemalokrat končajo s "klasičnim koncem”, samomorom. In krog je sklenjen...
Družine so šibke, nesposobne posredovati vrednote, med katerimi - v prvi vrsti - spoštovanje in ljubezen do življenja. V vedno bolj strpni in permisivni družbi se je razvodenel, če že ne izgubil, občutek za dobro in slabo. Zlasti krhkejše osebnosti več ne znajo uvideti meje med enim in drugim. Načelo "prepovedati prepovedi"!, ki neovirano kraljuje že več desetletij, je privedlo do izgube občutka za odgovornost, ki pa le sili človeka k temu, da presodi svoja dejanja.
Vsak primer je seveda svet zase. Prav je, da se kot tak tudi obravnava. Prav pa je tudi, da se kot člani te družbe - in členi te verige -sprašujemo o tem, saj bi se grenko motili, ko bi mislili, da so "najšibkejši členi" samo psihični bolniki. V Italiji je namreč letno več žrtev "družinskih tragedij” kot pa mafije. Sploh se vsak četrti umor dogodi v družinskem krogu. Leta 2000 je bilo umorjenih rekordno število 226 oseb. V zadnjih sedmih letih 1500, kar pomeni: en umor vsak drugi dan. Ker te številke postavljajo Apeninski polotok v sam vrh evropskih kriminalnih stati-
Tržaška pevka Martina Feri je v pogovoru razkrila svojo ljubezen do različnih pevskih zvrsti
stik, je več kot primerno, da se vprašamo, ali smo vsi nori. Če to ne drži, je edini možni odgovor ta, da morilske zgodbe niso nujno vezane na duševne patologije, temveč prej na druge razloge, kot npr. na izgubo osnovnih etičnih vrednot. Gre za spoštovanje, za spoštovanje do drugega, do življenja, do čustev, do telesa bližnjega, predvsem žensk in otrok, ki so - kot vedno - najpogostejše in najnedolž-nejše žrtve.
Življenje očitno ni več dominantna vrednota. Spoštovanje do drugega pa tudi ne. Ko bi tako bilo, bi bili omenjeni umori nerazumljivi. Žal pa so še kako razložljivi, če pomislimo, da je vrednoto spoštovanja zamenjala posest, last. "Ker te ne morem imeti, te ne bo imel nihče. In življenje vzamem še sebi, tako ne boste imeli niti mene”... Posedovati drugega, njegovo življenje, njegova čustva, njegovo telo: to ni bledež, temveč logična posledica razvpitega življenjskega sloga tistih, ki danes veljajo za uspešne družbene mite. Sredstva družbenega obveščanja nas obsipavajo z vzorci, ki učinkovito pogojujejo naše vedenje. Edini uspeh predstavljajo predmeti, ki jih posedujemo: oblačila, mobilniki, avti, ženske...
Poskusimo razmisliti, s kakšnimi vrednotami gradimo naše družine; s kakšnimi vzori moškega in ženske odraščajo naši otroci; s kakšno mero merimo vrednost sočloveka kot enkratne in neponovljive osebe; če samo s ceno, ki jo vsiljuje tržišče, ali pa z obzirom, s spoštljivostjo, s - sicer napornim - iskanjem uresničevanja sebe in drugih. Naši otroci zaslužijo kaj več kot samo zbirko predmetov...
Danijel Devetak
Obvestilo uredništva
Cenjene bralke in bralce, sodelavke in sodela vce ob veščamo, da bo prihodnja številka, ki bo izšla 12. t.m., zadnja pred poletnimi počitnicami. Redakcijo pa bomo zaključili v torek, 10. t.m., ob 12. uri. Sodelavke in sodelavce prosimo, da nam svoje zapise pošljejo najkasneje do ponedeljka, 9. t.m. zjutraj.
Intervju______________________
Tržaški predsednik Zveze neposrednih pridelovalcev Dimitrij Žbogar je spregovoril o položaju kmetijstva
Po zagotovilih ministra Žekša
Digitalizacija ne bo ugasnila slovenskih oddaj
Mnenje mednarodnega sodišča v Haagu
Razglasitev neodvisnosti Kosova je zakonita
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš je v torek, 27. julija, za STA zagotovil, da s prehodom na digitalni sistem oddajanja televizijske oddaje italijanske državne radiotelevizije Rai v slovenskem jeziku ne bodo ugasnile. Kot je zatrdil, bodo zamejci v Italiji slovenske oddaje lahko spremljali po tretji mreži Rai. Minister je opravil več pogovorov v zvezi s to problematiko, na katero je opozoril tudi Primorski dnevnik, češ da naj bi oddaje v slovenskem jeziku na Rai lahko ugasnile, saj med kanali, ki jih namerava družba Rai obdržati v FJK, ni tistega, preko katerega se trenutno oddajajo programi v slovenščini. Žekš se je v zvezi s problematiko pogovarjal s pristojnimi na RTV Slo-
venija in na Rai, po dosedanjih zagotovilih bo po prehodu na digitalni sistem vidljivost slovenskih programov možna na tretji mreži Rai. Pri tem so z ministrovega urada naglasili še pričakovanje, da bo italijanska stran zagotovila nemoteno spremljanje televizijskih programov Rai v slovenskem jeziku. Na to bo Žekš opozoril tudi med načrtovanim obiskom v Rimu jeseni, sicer pa na vprašanje vidljivosti televizijskih programov v zamejstvu, predvsem v Videmski pokrajini, kjer to ni mogoče, minister vseskozi opozarja pri vseh stikih z italijanskimi predstavniki. Oddaje v slovenskem jeziku so namreč vidne le na Tržaškem in Goriškem, ne pa na Videmskem. Dne 10. junija so se v Trstu sestali predstavniki
družbe RaiWay, ki je pristojna za prehod na digitalno televizijo, in krajevni inštalaterji televizijskih anten. Pri tem je odgovorni družbe RaiWay za FJK dejal, da bo družba v FJK zase obdržala tri kanale, preko katerih naj bi bilo mogoče doseči osemnajst Rai-jevih programov. Pri tem so inštalaterji ugotovili, da med kanali ni t. i. kanala Rai3 Bis, preko katerega se na podlagi konvencije med italijansko vlado in družbo Rai od leta 1995 oddajajo televizijski programi v slovenskem jeziku. Na vprašanje, kaj nameravajo storiti v zvezi s kanalom Rai3 Bis, so predstavniki družbe RaiWay odgovorili, da o tem nič ne vedo in da čakajo na ukaze iz Rima. Dokončni prehod iz analogne v digitalno tehniko je v FJK načrtovan za november.
Zadovoljstvo deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca
Zelena luč pravilniku, ki bo urejal seznam slovenskih organizacij
Komisija za kulturo deželnega sveta je pred kratkim soglasno odobrila pravilnik, ki bo urejal upravljanje deželnega seznama organizacij slovenske manjšine na osnovi 5. člena deželnega zaščitnega zakona 26/2007. "Gre za dolgo pričakovani dokument, ki po treh letih (kljub temu da je bil v zakonu določen šestmesečni termin!) od sprejetja končno zaključuje fazo popolnega zagona deželnega zaščitnega zakona", je v posegu v komisiji, ki ji predseduje Piero Cam-
ber, dejal deželni svetnik SSk Igor Gabrovec. V nadaljevanju je Gabrovec poudaril, da gre za dober pravilnik, ki ga je pred tem že pozitivno ocenila slovenska posvetovalna komisija. Pravilnik določa postopek za vključitev v seznam organizacij slovenske manjšine in je razdeljen na šest sekcij oz. sklopov, ki opredeljujejo vlogo in področje delovanja posameznih organizacij in ustanov. Vpis v seznam bo obvezen za vse organizacije, ki nameravajo sodelovati z Deželo ali vsekakor zaprosijo za finančni
prispevek na osnovi zaščitnega zakona.
V seznam se bodo lahko vpisala društva, ki imajo za sabo vsaj dve leti delovanja, so knjigovodsko in upravno samostojna in imajo sedeže na območju tržaške, goriške ali videmske pokrajine. V seznam ne sodijo politične stranke in cerkvene ustanove ter javnopravne ustanove. Deželna uprava bo seznam organizacij obnavljala in pregledovala vsaki dve leti. Pravilnik bo stopil v veljavo dan po objavi v deželnem uradnem listu.
Poseg deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca
Do vozniškega dovoljenja v FJk
- I •	I	VV»	•	•	f	I	v	v*	•
tudi v slovenščini in furlanscmi
S prvim januarjem 2011 bo v Italiji stopil v veljavo nov prometni zakonik. Med novostmi je tudi jezikovno poenotenje vprašalnikov za izpit za vozniško dovoljenje, ki so bili
doslej na razpolago v različnih evropskih in svetovnih jezikih. S prihodnjim letom bodo kvizi načelno samo v italijanščini, predvideni pa sta izključno dve izjemi: Dolina Aoste, kjer bodo
Na dnu...
Potem ko so propadla pogajanja odposlanstva OZN in nato še posredovanje trojice (ZDA, EU, Rusija), je razglasitev neodvisnosti Kosova postalo neizogibno, četudi pod nadzorom mednarodne skupnosti, ker bi odlašanje poslabšalo varnost zahodnega Balkana. Evropska unija se je v tem primeru jasno zavzela za ustrezno rešitev kosovskega vprašanja v danih razmerah.
Predhodno se je namreč obvezala Kosovu pomagati, da se postavi na lastne noge. V ta namen je sklenila tja poslati (kar se je potem tudi zgodilo) 1800 usposobljenih funkcionarjev za zagotovitev delovanja potrebnega upravnega aparata ter za zagotavljanje reda in varnosti v pokrajini. Posebni pogajalec OZN za Kosovo, finski diplomat Marti Achti-saari je izdelal načrt za rešitev vprašanja statusa Kosova, po katerem to območje dobi "nadzorovano neodvisnost", ker mednarodnopravno se ne odcepi od Srbije.
Na tej podlagi je kosovska skupščina 17. januarja 2008 lahko razglasila neodvisnost Kosova. Oktobra istega leta je generalna skupščina OZN na zahtevo Srbije zaprosila Mednarodno oz. meddržavno sodišče za mnenje o skladnosti kosovske neodvisnosti z mednarodnim pravom. Med tem časom je do letošnjega maja Kosovo priznalo 69 držav, med njimi 22 od 27 članic Evropske unije, med temi tudi Slovenija in Italija. Značilno dejstvo je, da doslej kosovske državnosti niso priznale Velika Britanija, Španija in Francija, ki imajo odklonilen odnos do avtonomističnih teženj doma. Meddržavno sodišče v Haagu je, kot znano, minulega 21. julija odgovorilo na omenjeno postavljeno vprašanje z objavo večinskega
mnenja, da razglasitev neodvisnosti Kosova ni predstavljala kršitve mednaordnega prava. Po mnenju večine članov sodnega odbora Haaškega sodišča načela mednarodnega prava ne vsebujejo nobene uredbe, ki bi omejevala deklaracije o neodvisnosti. Vendar je treba tudi povedati, da mnenje Meddržavnega
sodišča pravno ni zavezujoče, ima pa, razumljivo, velik političen pomen, ker na zgovoren način potrjuje dejansko stanje na Kosovu. Zato so v Prištini navdušeno sprejeli mnenje omenjenega sodišča, najvišji državni predstavniki Srbije pa ponavljajo svoje znano stališče, da Srbija nikoli ne bo priznala kosovske neodvisnosti. Po drugi strani pa so stvarno sprejeli v vednost, da je sedaj najpomembnejše ohraniti stabilnost na celotnem ozemlju Kosova. V tem smislu je Beograd tudi napovedal, da bo izključno s političnimi sredstvi nadaljeval boj za ozemeljsko celovitost srbske države. Visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve Catheri-ne Ashton je opozorila, da je treba sedaj pozornost usmeriti v prihodnost. Poudarila je tudi, da sta tako prihodnost Srbije kot Kosova v vključitvi v Evropsko unijo, ki je pripravljena pomagati pri dialogu med Prištino in Beogradom.
Za mnenje, ki ga je o razglasitvi neodvisnosti Kosova izreklo Mednarodno sodišče s sedežem v holandskem mestu Haag in ki deluje
Povejmo na glas
v okviru OZN, je v mednarodni javnosti vladalo svojevrstno zanimanje, ker je šlo za odgovor na eno najdelikatnejših vprašanj tudi sedanjega časa, kdaj so narodi oz. ljudstva na določenem ozemlju priznane države upravičeni ne samo zahtevati, ampak tudi razglasiti in uveljaviti politično neodvisnost. V obdobju zadnjih dvajsetih let je v svetu nastalo kakih trideset novih državnih tvorb iz različnih vzrokov in pravnih utemeljitev, med temi šest držav na ozemeljskem območju nekdanje Jugoslavije in kakih deset na	območju
nekdanje Sovjetske zveze. Poseben	primer
predstavlja Kosovo z različno politično in pravno ureditvijo v sklopu jugoslovanske države od njene ustanovitve po prvi svetovni vojni naprej. V prvem obdobju je Kosovo bilo navadna srbska pokrajina, pod Titovo vladavino je pridobilo položaj Avtonomne republike, ki jo je odpravil Miloševič in začel v pokrajini uveljavljati genocidno politiko proti albanskemu prebivalstvu in proti njemu tudi vojaško nastopati. Prišlo je do vojaškega posega Nata, mednarodna skupnost pa je ob tem priznala upravičenost Kosova oziroma njegovega albanskega prebivalstva do stvarne avtonomije". Skratka, Meddržavno sodišče v Haagu je v bistvu potrdilo zakonitost postopka za razglasitev neodvisnosti Kosova, vendar ni dalo napotkov, ker ni za to pristojno, za nadaljevanje postopka do polne državne neodvisnosti.
Na ozemlju današnjega Kosova živi 1,8 milijona prebivalcev, od katerih je 88% albanske narodnosti in muslimanske vere. Prebivalstva srbske narodnosti in pravoslavne vere je 5%.
Alojz Tul
vozniški kvizi tudi v francoščini, in Gornje Poadižje, kjer bo zajamčena uporaba nemščine. Kaj pa slovenščina, nemščina in furlanščina v FJk?
Podatek je prišel na dan na posvetu, ki ga je v začetku julija v Benetkah priredilo Ministrstvo za prevoze. Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je zato na predsednika deželne uprave FJk Ren-za Tonda naslovil nujno svetniško vprašanje, s katerim ga seznanja z nevarnostjo, da bi se v naši deželi ponovno znašli pred primerom diskriminacije priznanih jezikov, in sicer slovenščine, nemščine in fur-lanščine.
"Kar velja za Francoze v Aosti in za Nemce v Bocnu, naj velja tudi za pripadnike priznanih jezikovnih manjšin v FJk, ki jih tako kot ostale priznavajo in ščitijo državni in deželni zakoni", je v svojem dokumentu zapisal deželni svetnik Gabrovec, ki predsednika Tonda poziva, naj nemudoma poseže pri pristojnih rimskih oblasteh, zato da se uveljavi načelo enakopravnosti in enakega dostojanstva za italijanščini načelno enakovredne jezike v Furlaniji Julijski krajini.
Porogljiva	moč	dana
Ko ne bi bilo res, bi se vse skupaj zdelo smešno in povsem neverjetno. Neverjetno namreč, kaj vse se dandanes dogaja, in to v razvitem svetu, v katerem smo ponosni na svoje vrednote. Zgodba je znana, saj gre za katastrofalni izliv nafte v Mehiškem zalivu, ki traja vse od 20. aprila. Tako ali drugače sta dogodek zakrivili angleška naftna korporacija Bri-tish Petroleum (BP) oziroma njena uprava, ki se vse te mesece trudi, kako bi se izvlekla iz te ko-losalne polomije s čim manj škode. Toda pokazalo seje, da v njenem vodstvu ne more ostati tako, kot da se ni nič zgodilo, zato bo predsednik uprave TonyHayward odstopil ter opravljal posle le še do meseca oktobra. Najlepše pa sledi sedaj, ko je bilo objavljeno, kakšna bo usoda tega Tonyja, ki je po položaju prvi odgovoren za grozljivo ekološko katastrofo. Dobil bo odpravnino v znesku več kot 1 milijon evrov, čez dve leti pa bo 55 let star šel v pokoj s
600.000	evri letne pokojnine. Tudi sicer si družba BP s stroški v Mehiškem zalivu ne beli glave, čeprav bodo ti znašali vsaj 15 milijard ameriških dolarjev, ker posluje z dobičkom in se očitno poigrava z milijardami kot mi z n ekaj sto evri. Zgodba s Tonyjem Haywardom vsekakor bode v oči, ker nismo že docela otopeli in se potopili v resignacijo, kar se tiče do-stojnejše družbe. Lahko da z nekaj manjšimi zaslužki, toda vrhunski menedžerji ali bančniki so na delu že povsod. In tako od časa do časa pricurlja na dan kakšen podatek o njihovem velikanskem bogastvu ter o dejstvu, da nas bo-
gati sloj, ki zajema približno 10% prebivalstva, v celoti obvladuje, medtem ko je enak odstotek ljudi z enim korakom že stopil čez prag revščine ali vsaj bolečega pomanjkanja. Za vse, ki so v razvitem svetu v stiski, velja, da njihova dmži-na ne premore 1000 evrov mesečnega dohodka, potrebovala pa bi vsaj še enkrat toliko, da bi živela dostojno življenje. Če sedaj še enkrat prikličemo v spomin našega Tonyja, ki bo prejemal 50.000 evrov mesečne pokojnine, potem se nam upravičeno zavrti v glavi. Res, da smo vzeli v pretres dvoje skrajnosti, ampak kljub temu, kako je mogoče, da prihaja v našem razvitem svetu do tako velikanskih socialnih razlik, ki se nenehno in ves čas še povečujejo? Medtem ko toliko govorimo o pravičnosti, za katero je bistven prav ekonomski dejavnik, mirno dopuščamo nepravičnost brez primere. Seveda ni najstrašnejše, da je vse več revnih in obubožanih ter istočasno vse več bogatih, ki se zdi, kot bi se norčevali iz vseh, ki niso bogati. Strašno, osupljivo in etično nesprejemljivo je, da je vse skupaj popolnoma zakonito, saj naša zakonodaja in naš sistem vse to dovoljujeta, omogočata in podpirata: nebrzdano bogatenje na eni in sramotno revščino na drugi strani. V izhodišču smo torej nepravična družba, ki svojo nepravičnost še stopnjuje, zato nam ne preostane drugega, kot da Tonyja in njemu podobne le ogorčeno opazujemo, kako plavajo v denarju in se javno vsem v obraz samozadovoljno smehljajo.
Janez Povše
PRESNETO POLETJE, TUDI VLADNA VEČINA RAZPADA!
CE NE PAZIŠ,
Tl V TEJ VROČINI VSE SKVARI!
POGOVOR
| Dimitrij Žbogar
Made in ltaly?
tih pa se mora isti proizvod kosati s podobnimi proizvodi, katerih proizvajalci zaradi konkurenčnosti že itak nižajo cene. Pridelovalci osnovnih surovin so zato prisiljeni kupovati nizko kakovostne snovi npr. iz Kitajske, ne pa npr. v Furlaniji, kjer stanejo več. Ker naš tržni sistem sloni na konkurenci, smo pridelovalci prisiljeni določati naše cene po 'zgledu' Kitajske... To nikakor ne gre tudi zato, ker so finančne krize zadnjih let prizadele zlasti kmetijski sektor, ki v bistvu ne prejema več državne podpore. Kmetje v zadnjih desetih letih delamo izključno zato, da krijemo stroške naše dejavnosti, to pa nam prikrajša možnost vsakršne razvojne strategije. Ti problemi so prisotni na vseh kmetijskih področjih.
Kaj pa Evropa?
Ubrala je pot uvozno - izvozne strategije, pri čemer je nadzor nad uvozom živil izredno nizek, drugod po svetu pa ga sploh ni. Resnici na ljubo je kontrola v Italiji večja kot drugod po Evropi. Italijansko živilsko tržišče je med najbolj dobičkonosnimi na 5ve-tu, saj je Italija poznana po t. i. dobri prehrani. Ta je njen razpoznavni znak, ki pa ga nekateri izrabljajo za lastne nečiste in nejasne posle.
Kaj to pomeni?
Zlasti to, da neitalijansko hrano
pridelujejo v Italiji in jo prodajajo, kot da bi bila italijanska.
Se pravi?
Velike evropske in tuje multinacionalke so lastnice tovarn za proizvodnjo živil. Pri proizvodnji nikakor ne uporabljajo italijanskih surovin, temveč cenene surovine iz tujine. V končni fazi pa predstavijo svoj proizvod za made in Italy, ker ta naziv daje njihovemu produktu neko dodano vrednost, ki bi je drugače ne imel.
Ta naziv sam na sebi znatno poviša ceno proizvoda, ki bi ga sicer zgolj po kakovostni presoji nikakor ne imel.
Na primer testenine znamke Barilla...
Po vsej verjetnosti je v njej bore malo italijanske moke. Morda so v zadnjih letih, po vročih polemikah, končno postali bolj pozorni na ta vidik.
Kot primer bi lahko navedel tudi konzerve paradižnikove omake. To omako sestavlja pretežno paradižnikov koncentrat, ki ga pridelujejo v Španiji ali na Kitajskem. Z uporabo skromne količine italijanskih paradižnikov - pravzaprav zgolj njihove lupine, nikakor ne jedra - si podjetniki perejo vest in svoj proizvod oplemenitijo z določenim kakovostnim 'dostojanstvom' in prestižno'geografsko pripadnostjo'.
Zveza neposrednih obdelovalcev pa zahteva, da...
...da lahko kmet domači pridelek trži tudi mimo oziroma v alternativni veliki distribuciji. Zveza obenem pričakuje, da bi na podlagi Agrarnega konzorcija postal kmet akter svojega gospodarjenja bodisi v neposredni prodaji svojih pridelkov kot tudi v odnosu do velikega trga. Želimo torej enkrat za vselej menjati pravila igre. Kmet ne sprašuje o denarju, temveč o možnosti, da si lahko sam pomaga. Politika nam načelno stoji ob strani, sprti smo le z industrijskim in tržiščnim sistemom. Kako so se predstavniki velike distribucije odzvali na vaš protest?
Dejansko z molkom, ker bi morali drugače enostavno potrditi naše teze.
Kako je strukturirana velika distribucija?
Ustroj temelji na holdingih, se pravi velikih delniških družbah, v katerih mora poverjeni upravitelj svojim delničarjem zagotoviti izključno dobiček. Več kot polovica velike distribucije v Italiji je v rokah tujih družb (Billa, Despar, Carrefour itd.), ki dejansko določajo ceno, po kateri bo npr. konzorcij parmezana prodajal svoj vrhunski sir.
Zveza neposrednih obdelovalcev si prizadeva bolj tesno navezo med pridelovalci, potrošniki in
nimi proizvodi in našimi domačimi.
V tem vidiku lahko omenimo zadevo o gensko spremenjenih organizmih.
Problem je v bistvu isti. Združenje neposrednih obdelovalcev že vrsto let nasprotuje tej varianti. Naša presoja temelji izključno na gospodarskih razlogih. Gensko spremenjene organizme so pred leti razglašali za sredstvo, ki bo enkrat za vselej odpravilo revščino. Gensko spremenjeni organizmi so sad raziskovanja velikih multinacionalk. Ob prodaji teh sredstev, ki so običajno do šestkrat dražja od navadnega semena, mora dobavitelj podpisati s holdingom pogodbo, s katero se obveže, da bo njemu prodal delež pridelka po ceni, ki jo bo holding sam določil. Taka semena bi tržišču prinesla največ 10% več zaslužka, kar je navsezadnje malenkost. Multinacionalke pa imajo tako monopol nad prodajo žitaric. Na svetu je pet multinacionalk, ki določajo ceno žitaric s špekulativno politiko. V letih je postalo jasno, da kmet z uporabo takih organizmov ne bo obogatel, kvečjemu bo polnil žepe holdingov; gensko spremenjeni organizmi obenem lakote niso odpravili, saj je manipulacija v laboratoriju v bistvu sterilizirala seme. Znanstvene raziskave so tudi potrdile, da se taka sterilnost v času lahko prenese na človeka. Vemo pa, da obstaja kup drugih možnosti (npr. z mehanskim križanjem), da bi seme oplemenitili in izboljšali, ne da bi mu odvzeli duše. V ZDA se uporaba teh semen zmanjšuje, v Evropi pa žal ne, saj so za tem še veliki interesi. Ne smemo se torej čuditi dejstvu, da so oblasti našemu Združenju nasprotovale, ko smo sprožili akcijo v pordenonski pokrajini zoper pridelovalca Giorgia Fidenata, ki naj bi gojil pridelke z gensko spremenjenimi sredstvi. Manifestacijo smo priredili zato, da bi oblast storila svojo dolžnost.
Igor Gregoii
teritorijem, na katerem oba prebivata: naša bitka sloni na enostavnem vprašanju: zakaj mora tržaški potrošnik kupovati paradižnike iz Španije, ali pa kebab oziroma brazilsko meso, ki je zaradi nizkega zdravstvenega nadzora prišlo v Evropo preko Lat-
vije? Komu koristi ta sistem, če ne zgolj velikim koncernom?
Med akcijami Zveze je bil dokaj odmeven nedaven protest na mejnem prehodu pri Brennerju.
S privoljenjem pristojnega ministrstva in pomočjo finančne straže smo na tamkajšnjem mejnem prehodu preverili kakovostno stopnjo tujih surovin, ki so jih tovornjaki prevažali v italijanske tovarne. Našli smo, kar smo žal pričakovali... Dokazali smo protislovje, na katerem sloni naš sistem, ki nas sili v nakupovanje surovin v tujini, s svojimi pa ne vemo kam. Industrijski obrati v Italiji nizko kakovostne surovine predelajo in jih prodajajo po italijanski tržni vrednosti kot italijanski produkt. To je nepošteno, saj italijanski potrošnik mora vedeti, kaj sploh kupuje, s čim se sploh hrani. Naše Združenje nikakor noče monopolizirati tržišča: želimo zgolj to, da lahko ima italijanski kupec možnost, da v trgovini izbere med prej opisa-
Mesec julij je bil za vsedržavno Zvezo neposrednih obdelovalcev (Coldiretti) dokaj vroč. V začetku meseca so se njeni člani srečali v Rimu, kjer so tudi pred vladnimi predstavniki še enkrat potrdili namero, da bi ustvarili alternativno prehrambeno prodajno verigo, ki naj bi se postavila proti veliki distribuciji in njenemu zakoreninjenemu sistemu, ki dejansko sili družbo v nakupovanje nizko kakovostnih živilskih proizvodov. Gre za načrtno gospodarsko potezo velikih koncernov, ki iščejo zaslužek za vsako ceno zlasti na račun potrošnikov in domačih pridelovalcev. O tem je trdno prepričan Dimitrij Žbogar, tržaški pokrajinski predsednik Zveze.
kaj skromen, saj zadostuje zgolj za preživetje. V Evropi pa smo še v obdobju gradnje ogromnih centrov. Ne smemo se vprašati, koliko časa se bo ta proces nadaljeval, vprašati se moramo, kdo bo vse to plačal: v bistvu bosta to potrošnik in privatnik, ki ima v tovrstnih središčih trgovino. Najemnine so izredno visoke, trgovec zato ne more shajati.
Kako deluje velika distribucija? Ta si iz leta v leto zagotavlja večji zaslužek v prehrambeni verigi, in to na račun prehrambene industrije: da bi prehrambeni sektor lahko dejansko shajal, mora nižati svoje stroške, kar počne tako, da izkorišča dobavitelje, se pravi začetni del verige, kmete: ti so zato prisiljeni nižati kakovost svojega pridelka oz. proizvoda, da bi lahko sploh preživeli. Kmetje so v zadnjih desetih letih izgubili 8% zaslužka, prehrambe-
Koncerni velike distribucije širijo svoje interese na razna področja in na tak način širijo svoj monopol: to počnejo tudi z gradbenimi špekulacijami. Trgovska središča se množijo kot gobe po dežju, ne da bi bilo jasno, kako bodo zaradi nasičenosti tržišča sploh shajala. Odgovor je dokaj enostaven: koncerni odkupijo zemljišča po nizki ceni z denarjem, ki je itak sad njihove monopolizacije tržišča, in na njem zgradijo nakupovalno središče, da bi njihovemu začaranemu krogu ne bilo konca. Koliko časa se bo to nadaljevalo?
Kdor se spozna na ameriško stvarnost, trdi, da se gradnja velikih nakupovalnih središč upočasnjuje, ker so male trgovine pridobile novega zagona. Res je, da so ti manjši obrati v lasti indijskih priseljencev in priseljencev iz arabskih držav: njihov delokrog je do-
na industrija ravno toliko: velika distribucija pa je povečala svoj zaslužek v višini seštevka prejšnjih odstotkov. To je storila neupravičeno, saj je kakovost proizvoda - že na začetku samega pridelovalnega postopka - vedno manjša. Kakšni so stranski učinki take politike?
Velika distribucija iz leta v leto predlaga svojim dobaviteljem zaradi tržne politike znižanje cene proizvoda v višini 1 %: v marke-
katerem bloger podrobno opiše, kaj jo je navdihnilo, kako so oblačila narejena, omeni njihovo ceno in modnega oblikovalca. Bloger redno vstavlja nove komentarje, s katerimi osvešča svoje bralce o najnovejših "must have" (oblačila, čevlji in torbice, ki naj bi jih vsaka oseba, ki sledi modi, morala imeti), o zadnjih modnih trendih in novostih.
Če blogu sledi veliko ljudi, lahko postane avtor izredno vplivna osebnost, pravi družbeni pojav, ki s svojimi izbirami izoblikuje njihovo mišljenje. Zaradi
tega so zadnje čase blogerji zelo zanimivi za proizvajalce, ki bi želeli večjo vidljivost in prepoznavnost za svoje izdelke.
V modnem sektorju veliko vrhunskih oblikovalcev vabi blogerje na lastne defileje in predstavitve. Rezervirana so jim mesta v prvi vrsti in večkrat dobijo v dar oblačila z namenom, da jih pokažejo na spletu. Govori se celo, da bi "fashion" bloger lahko s časom postal prava delovna figura.
Podobno se dogaja npr. v kozmetični industriji, kjer kljub
Blogi in vprašanje prikritega oglaševanja
Ko osebni dnevnik postane vir zaslužka
po. Na spletu objavljajo lastne slike z različnimi oblačili, slike drugih, navad-
Se je nekaj ljudi, ki si vsak dan vzamejo čas, da razmislijo o tem, kaj se jim je zgodilo, kaj so videli, koga so srečali, in si te občutke in misli zapisujejo v dnevnik. Dnevnik je zanje nekaj zelo osebnega, česar ne delijo z drugimi, je sredstvo, ki jim pomaga pri samoodkri-vanju in lajša tegobe njihovih src.
Vedno več je takih oseb, ki rade delijo svoj vsakdan z drugimi, s čim večjim številom ljudi. Za to izberejo virtualno skupnost, ki je brez prostorskih omejitev in temelji na spletnih komunikacijah med posamezniki. Tako nastane spletnik ali blog (angleška okrajšava besede vveblog), ki pomeni spletni dnevnik oz. e-dnevnik; to je spletna stran, ki periodično prikazuje besedila, slike, mnenja in povezave na druge zanimive članke. Avtor bloga svoj dnevnik redno nadgrajuje z novimi vsebinami. Svojo ustvarjalnost izraža ne le s tematiko, temveč tu-
di z obliko in načinom pisanja ter z grafično podobo. Zanimivo je, da blog ni enostransko podajanje informacij, obiskovalci namreč lahko pustijo komentar, si izmenjujejo informacije, tvorijo t. i. blogosfero.
Blogi so vsebinsko zelo raznoliki, a po navadi so namenjeni določeni temi, npr. umetnosti, fotografiji, športu, glasbi, modi. Temeljijo torej na omrežju posameznikov, ki jih povezuje skupni interes.
Bloger (pisec bloga) lahko deluje tudi kot neke vrste referenčna osebnost. To velja zadnje čase še posebno za tiste, ki obravnavajo tematike, najbolj sorodne ženskemu svetu: modo, ličila, zdravo prehrano, kuharske recepte... Kar se tiče mode, so blogerji večkrat mlada dekleta, študentke, ki ljubijo fotografijo, estetiko in imajo občutek za le-
nih ljudi, ki jih lahko vidimo na mestni ulici (street style), iz raznih revij in reklam, ki jih na katerikoli način nagovarjajo. Slike so navadno skrbno izdelane s profesionalnimi aparati: poseben poudarek gre ambien-taciji (mesto, narava, zaprt prostor...), pozi telesa, luči. Fotografiji navadno sledi zapis, v
gospodarki krizi gredo izdelki še vedno odlično v prodajo. Ta industrija vlaga veliko denarja v nova ličila, nove barve, tehnološko izpopolnjevanje izdelkov in oglaševanje. Blogerji imajo tudi v tem sektorju vedno večjo vlogo. Izdelek poskusijo, fotografirajo, opišejo njegove značilnosti; njihov pozitivni komentar lahko prepriča uporabnika o kakovosti izdelka in ga nato privede do nakupa. Zaradi tega jim kozmetične industrije večkrat pošiljajo izdelke na dom z upanjem na pozitivno reklamo. Ko bloger govori o izdelkih, naj bodo to oblačila, ličila, prehrambeni ali tehnološki izdelki, ki imajo prepoznavno znamko, jih reklamizira. Zaradi tega je problem prikritega oglaševanja na blogih izredno aktualen.
Z blogi prihaja do novih oblik interakcije. Posameznik, ki želi deliti svoja zanimanja z virtualno skupnostjo, lahko doseže tako popularnost, da tudi nehote vpliva na kolektivno miselnost. S tem ne privabi samo internetne uporabnike, ampak tudi oglaševalce, tako se namen pisanja bloga iz preproste želje po družabnosti spremeni v zaslužek.
KF
5. avgusta 2010
Kristjani in družba
Papež Benedikt XVI. in EU
Odločna podpora konvenciji o prepovedi kasetnega streliva
spodarske reintegracije tistih, ki jih je prizadela uporaba takšnega streliva. "Nadaljnji napori so potrebni za zvišanje števila ratifikacij", je še poudarila.
Kasetno strelivo je orožje, v katerem je več manjših delcev - od bomb, granat do raket -, ki se razsujejo po obširnih območjih. Veliko teh delčkov pa lahko ostane neeksplodiranih tudi več let in predstavlja posebej veliko nevarnost civilnemu prebivalstvu, še ko se oborožen konflikt že konča.
Tovrstne bombe so sporne prav zaradi številnih žrtev med civilisti. Po ocenah organizacije Han-dicap International je kar 98 odstotkov žrtev kasetnih bomb civilistov, med njimi skoraj tretjina otrok.
28. srečanje treh dežel pri Vrbskem jezeru
Jezus pravi: Zaupajte!
Srečanje treh dežel oziroma romanje vernikov iz dežele Furlanije, avstrijske Koroške in dela Slovenije bo v soboto, 21. avgusta 2010, pri Mariji na Otoku ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem v celovški škofiji. Geslo letošnjega srečanja se glasi Jezus pravi: Zaupajte!
Srečanje se bo začelo ob 11.15 s slovesnim štirijezičnim somaševanjem škofov in duhovnikov, ki ga bo vodil krški škof msgr. dr. Alois Schvvarz. Na začetku bogoslužja bodo predstavniki župnij, ki mejijo na Vrbsko jezero, prinesli vodo za blagoslov, ki jo bodo romarji lahko vzeli s seboj. Po sv. maši bo kulturni program in prijateljsko druženje. Nastopili bodo zbori iz Furlanije (Coro di Latisanotta), Slovenije (zbor Konservatorija za glasbo Jurij Slatkonja iz Novega mesta) ter
pihalna godba Abwerzger in Die Stromlosen iz avstrijske Koroške. Organizatorji bodo poskrbeli za voden ogled Marijine cerkve v nemškem, slovenskem in italijanskem jeziku.
V imenu Cerkve na Slovenskem se bodo srečanja udeležili ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik, koprski škof msgr. Metod Pirih ter koprski pomožni škof msgr. dr. Jurij Bizjak. Romanje bodo organizirale posamezne župnije in agencija TRUD.
Pobudo za srečanje treh dežel je leta 1981 dal nekdanji videmski nadškof msgr. Alfredo Battisti, celovški škof msgr. dr. Egon Kapellari in ljubljanski nadškof msgr. dr. Aloj-
zij Šuštar pa sta jo takoj podprla. Prvo tovrstno srečanje je bilo leta 1982 na Svetih Višarjah, potem pa vsako naslednje leto v eni izmed (nad) škofij. Leta 2011 bo srečanje v ljubljanski nadškofiji.
Srečanje izmenjaje organizirajo videmska, celovška in ljubljan-
ska (nad) škofija. Globoka vernost in zaupanje v Marijino priprošnjo je skupna vsem trem narodom, ki kot sosedje že več kot 1.200 let živijo drug ob dru-
gem. Srečanje treh dežel je cerkvena iniciativa, ki ima tudi širši kulturni in simbolni pomen. Udeležencem daje priložnost, da povezovalno moč vere začutijo v živo in jo doživijo kot spodbudo za poglobitev osebnega odnosa z Marijo in Bogom ter potrditev osebne in družbene odgovornosti za medsebojno sožitje in sodelovanje med ljudmi, ki presega narodne, kulturne, jezikovne in politične pregrade. Dodatne informacije dobite pri dr. Janezu Grilu, vodji pripravljalnega odbora, GSM: 041/634-667, e-naslov: janez. gril@druzina. si, v vseh treh jezikih pa tudi na spletni strani: http:	//www.	kath-kirche-
kaernten. at/pages/bericht. asp? id=17436.
* A
T'
• -
L'
Razmišljanje
O duhovnih seminarjih
Papeški svet za pastoralo migrantov in popotnikov
Turizem, praznovanje različnosti
Tema svetovnega dneva turizma, ki ga je predlagala pristojna svetovna organizacija: "Turizem, praznovanje različnosti", nam odpira poti za srečanje s človekom v njegovi različnosti in antropološkem bogastvu.
Različnost je dejstvo, stvarnost, in kot pravi papež Benedikt XVI., je tudi nekaj pozitivnega, pravzaprav dobrina, ne pa grožnja ali nevarnost, zato si želi, da bi "vsi ljudje sprejeli ne samo obstoj kulture drugega, ampak bi se z njo tudi obogatili". Izkušnja različnosti je človeškemu bivanju lastna, saj razvoj vsakega posameznika poteka po stopnjah, ki spodbujajo osebno rast in zorenje. Gre za postopno odkrivanje tega, kar nas obdaja in kar nas razlikuje od drugega. Pri pozitivnem vrednotenju drugega opažamo protislovje, ko po eni strani ugotavljamo, da se kulture in verstva v dobi globalizacije vedno bolj zbližujejo in da v središču vseh kultur cveti pristna želja po miru, medtem kopo drugi strani prihaja do nerazumevanja, predsodkov in globoko zakoreninjenih nesporazumov, ki dvigajo pregrade in razpihujejo spore. V nas je strah pred drugačnim in neznanim. Zato si moramo prizadevati, da bomo diskriminacijo, ksenofo-
bijo in nestrpnost preobrazili v razumevanje in vzajemno sprejemanje, pri čemer bomo hodili po poteh spoštovanja, vz-goje ter odprtega, graditeljskega in obvezujočega dialoga.
Pri tem naporu ima Cerkev pomembno vlogo, saj izhaja iz globokega prepričanja papeža Pavla VI. (1963-1978), ki ga je izrazil v okrožnici Ec-clesiam suam, da "mora Cerkev vstopiti v dialog s svetom, v katerem živi. Cerkev postaja beseda, postaja sporočilo, postaja pogovor". Če hoče biti graditeljski in iskreni dialog pristen, "se mora izogniti popuščanju, relativizmu in sinkretizmu, napajati ga mora iskreno spoštovanje do drugih ter velikodušen duh sprave in bratstva".
S tega vidika je turizem, če omogoča stik z drugačnimi načini življenja, drugimi verstvi ter pogledi na svet in na njegovo zgodovino, prav tako priložnost za dialog in poslušanje, predstavlja povabilo k izogibanju zaprtosti v lastno kulturo in k odpiranju ter soočanju z drugačnimi načini mišljenja in življenja. Ni torej presenetljivo, če skrajneži in fun damen talisti čn e teroris tičn e
skupine turizem doživljajo kot nevarnost in kot cilj, ki ga je treba uničiti. Medsebojno poznavanje bo pomagalo pri gradnji pravičnejše, solidarnejše in bolj bratske družbe.
Začetno človekovo izkušnjo glede različnosti danes doživljamo
tudi v virtualnem svetu, tem kozmičnem velemestu, ki je nenehno na voljo vsakomur. Prek te prvotne virtualne, kinemato-
grafske oblike turizma lahko različnost opazujemo od blizu, saj nam približa oddaljenega človeka. Ta oblika turizma prva poveličuje različnost.
Še posebej pa je turizem v smislu fizičnega potovanja tisti, ki poudarja naravno, ekološko, družbeno, kulturno, premoženjsko in religiozno različnost ter nam odkriva skupno opravljeno delo, sodelovanje med narodi, edinost ljudi v ču-
doviti in hkrati vznemirljivi različnosti njihovih uresničitev. Pri odkrivanju različnosti se pojavljajo tudi protislovja in
omejitve. Če se turizem razvija brez etike odgovornosti, pride vzporedno do nevarnosti enoličnosti in lepote kot "čara pokvarjenosti" (prim. Mdr 4,12). Do tega pride na primer, ko domačini turistom iz svojih izročil pripravijo predstavo in jim nudijo različnost kot tržni proizvod zgolj zaradi dobička.
Vse to zahteva napor obiskovalca in domačina, da bosta lahko vzpostavila držo odprtosti, spoštovanja, bližine in zaupanja. Tako se bosta v želji po srečanju drugih, spoštovanju njihove osebne, kulturne in verske različnosti, odprla dialogu in razumevanju. Različnost temelji na skrivnosti Boga. Stvariteljska beseda je izvor bogastva vrst, na čelu z njim/njo, ki je "podoba in podobnost" Boga. Svetopisemska poetična beseda je beseda različnosti, utemeljiteljica identitete sleherne ustvarjene reči, saj je Stvarnik prvi, ki je opazoval lepoto in dobroto vsega, kar je naredil (prim. 1 Mz 1). Bog je tudi tista čudovita moč, počelo edinosti vseh različnosti, ki se kažejo kot "razkritje Duha v korist vseh" (1 Kor 12,7). Ob opazovanju različnosti človek odkriva sledove Božjega v človeških stopinjah. Skupek različnosti verujočemu odpira pota za približevanje neskončni Božji veličini. Kot pojav z možnostjo posvečevanja različnosti pa je turizem za nas
lahko tudi krščanski, odprta pot do njegove kontemplativne izpovedi.
Bog Cerkvi daje nalogo, naj v Kristusu Jezusu in v moči Svetega Duha oblikuje novo stvarstvo in osredini v Njem (prim. Ef 1,9-10) vse bogastvo človeške različnosti, ki jo je greh spremenil v delitve in spore, da bi prispeval k "utemeljitvi nove družbe v duhu binkošti, v kateri različni jeziki in kulture ne bi več preds ta vij ali n eprem os tl ji vih meja kot po Babilonu, ampak bi bilo mogoče prav v taki različnosti uresničiti nov način komunikacije in občestva".
Te misli lahko opogumijo vse, ki se ukvarjajo s pastoralo turizma, zlasti do tistih, ki po svoje trpijo zaradi tega pojava, čeprav je le-ta znamenje našega časa in nosi v sebi pozitivne vidike, ki smo jih znova poudarili ob nedavni 40. obletnici objave di-rektorija Peregrinans in terra. Božji duh naj premaga sleherno ksenofobijo, diskriminacijo, rasizem, zbliža oddaljene, v zrenju edinosti/različnosti ene človeške družine, blagoslovljene od Boga. Duh je tisti, ki združuje v edinosti in miru, harmoniji in vzajemnem priznanju. V Njem sta red in dobrota sedemdnevnega stvarjenja. Naj On vstopi v izmučeno človeško zgodovino tudi prek turizma, nadškof Antonio Maria Veglio'
predsednik
nadškofAgostino Marchetto
tajnik
bCMB, FKAC
BLU-97"
809420-3o" £
LOT ATB921109-003
Papež Benedikt XVI. se je v nedeljskem nagovoru vernikom dotaknil Konvencije ZN o prepovedi uporabe kasetnega streliva, ki je pričela veljati pred kratkim.
Spomnil se je vseh ubitih zaradi tega streliva in pozdravil prepoved njegove uporabe. EU pa je pozvala države k čimprejšnji ratifikaciji konvencije.
Papež je v nagovoru okoli 4000 vernikom z balkona svoje poletne rezidence Castelgandolfo izrazil "zadovoljstvo" s konvencijo, ki jo je podpisalo 107, ratificiralo pa 37
držav.
"Moje prve misli so namenjene številnim žrtvam, ki so utrpele
ali še trpijo resno fizično in moralno škodo, vključno z izgubo življenja, zaradi teh zahrbtnih
naprav", je dejal. Ocenil je še, da je mednarodna skupnost pokazala "modrost in daljnovidnost", ko je sprejela konvencijo, in vse države pozval k pristopu.
Na konvencijo se je odzvala tudi visoka zunanja predstavnica EU Catheri-ne Ashton, ki je v imenu Unije izrazila "globoko zaskrbljenost" zaradi velikanskih humanitarnih, socialno-gospodarskih in razvojnih izzivov, ki jih še vedno predstavlja uporaba kasetnega streliva. Konvencija poudarja ukrepe za pomoč žrtvam, zato je Ashtonova potrdila odločnost Unije za krepitev nege, rehabilitacije ter socialne in go-
Sprašujem se, kakšen pomen in vpliv imajo duhovni seminarji, ki jih občasno prirejajo v Sloveniji in jih vodi povabljen karizmatičen voditelj. V mislih imam seminarje, ki poudarjajo slavljenje Boga in ponujajo predvsem zunanje čustveno dogajanje. Zgoščeni so na nekaj dni s skrbno pripravljenim programom, ki vključuje čaščenje, nagovore, molitve, spoved in sv. mašo. Imajo podobno strukturo kakor duhovne vaje v tišini, a so v primerjavi z njimi bistveno bolj množično obiskani. Spremljajo
Najsvetejšega, pripravlja pridige, spodbuja k molitvi, vabi k spovedi in vsak dan daruje sveto mašo. Udeleženec seminarja pa je do svojega župnika pogosto zelo kritičen. Pozablja na njegovo stanovitnost, ki je ne zmoti prekomeren čustveni naboj. Neomajno in vztrajno služi Kristusu ter prinaša ljudem njegovo odrešenje. Vsak dan, znova in znova. Gotovo se domači župnik veseli udeleženca duhovnega seminarja, ki ga je srečanje z Gospodom na le-tem tako prevzelo, da mu bo z vso ljubeznijo tudi do domače Cerkve z veseljem hvaležno služil. Skrbi pa ga za tiste udeležence, ki v domači župniji še naprej iščejo enak vzorec oznanjevanja in instant rešitev vseh problemov. Jezus nas uči (prim Lk 9,23): "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj". Terna drugem mestu: "Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotakin v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; (prim. Mt 11,29) ". Za to pot pa je potrebno soočenje
jih navdušenje, glasno prepevanje, ploskanje ter intenzivno čustvovanje, zlasti to je tudi sicer v današnjem času zelo izpostavljeno. Vsi govorijo, da živimo v pomanjkanju pristnih odnosov in ne znamo več izražati čustev, tako je tudi ponudba raznoraznih terapevtskih programov obilna.
Razmišljamo dalje, kakšna je vrnitev udeleženca seminarja v domači kraj. V domači župniji njegov župnik prav gotovo z vso skrbjo in ljubeznijo organizira češčenja
z realnostjo in garanje, ki ni nič kaj lahko. Lepo je samo zavedanje, da je to, zaradi Jezusove obljube, prava pot.
Jana Barba
Kristi ani in družba
5. avgusta 2010
Mašo je daroval msgr. Franc Kramberger, osrednje predavanje pa je imel dr. Jože Kopeinig
Veliko ljudi na tradicionalnem 22. romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
sposobni za iskreno spravo”. Slovesno mašo je daroval metropolit in mariborski nadškof dr. Franc Kramberger, ob katerem je sodelovalo veliko izseljenskih in drugih slovenskih duhovnikov, višarska Marijina cerkev pa je bila pretesna za vse vernike, zato jih je izjemno veliko poslušalo mašo tudi pred njo. Nadškof dr. Kramberger je najprej poudaril
izjemen pomen Svetih Višarij in božjepotnega središča skozi stoletja in nato dejal: "Že od 16. stoletja so Svete Višarje imenovali 'Božja pot treh narodov1, danes lahko rečemo ' Božja pot Evrope'. - In temu jubilejnemu dogajanju pridružujemo danes 'Srečanje treh Slovenij'. Slovenska beseda 'srečanje' vključuje besedo 's-reča'". V svoji homiliji je nadškof spregovoril predvsem o verskih resnicah in je prikazal tri matere: Marijo, Cerkev in domovino, a dotaknil se je tudi odnosa vernika do države in domovine Slovenije: "Odkar imamo samostojno neodvisno državo, pišemo sami svojo zgodovino v svojo knjigo, ne več v zgodovinsko knjigo drugega naroda; smo svoji gospodarji pred svetom, tudi pred Bogom, sami smo odgovorni za vse, kar se dogaja pri nas".
Prav zato po mnenju nadškofa: "Po skoraj 20 letih samostojnosti ugotavljamo, da ni vse tako, kakor smo pričakovali. Mnogi so, žal, celo razočarani, malo-dušni, brezvoljni, naveličani, bolj obrnjeni v preteklost kot v prihodnost. Vsi, ki oblikujemo življenje v matični domovini, pa tudi v zamejstvu in izseljenstvu, si moramo prizadevati, da bo naše življenje bolj pravično, solidarno, dostojanstveno, manj zamorjeno, bolj veselo in srečno, manj sprto, razdvojeno in bolj spravno. Vsem, ki se danes udeležujemo že 22. srečanja treh Slovenij na Svetih Višarjah, in vsakemu posebej, želim ponoviti o domovini Jezusove besede: 'Glej, tvoja mati'! Vzemi jo k sebi! Nosi jo v svojem srcu! In ko smo že nekaj let v družini evropskih narodov, skrbimo v podvojeni meri, da bo ostala mati, da bo ohranila svojo identiteto, krščanske korenine, vero očetov, svoj jezik, ki je po bi.
pa zato, da bi znali bolje in veliko bolj sogovornike poslušati. Cilj dialoga po njegovem ni v tem, "da množimo besede, marveč da raste ljubezen, da zmaga resnica. Dialog pomeni iskati resnico in v njej živeti"! Dr. Jože Kopeinig je svoje predavanje končal z besedami: "Le v iskrenem dialogu in z vzravnano hrbtenico bomo premagali, kar nas še ločuje, in le tako bomo
Na Svetih Višarjah, blizu tromeje med Italijo, Slovenijo in Avstrijo, se je minulo nedeljo, 1. avgusta, ob 650. obletnici romarske poti že 22. tradicionalnega srečanje treh
Slovenij, ki ga organizirata Rafaelova družba in Zveza evropskih izseljenskih duhovnikov, udeležilo vsaj tri tisoč slovenskih ljudi iz Slovenije, zdomstva in zamejstva. Osrednje predavanje na tradicionalnem svetovišarskem srečanju in romanju je imel rektor Katoliškega doma v Tinjah na Koroškem dr. Jože Kopeinig, medtem ko je opoldansko mašo v nabito polni cerkvi daroval mariborski metropolit in nadškof dr. Franc Kramberger ob somaševanju izseljenskih in drugih duhovnikov.
Udeleženci romanja treh Slovenij na Svete Višarje so se zbirali že pred osmo uro, kajti prav takrat se je začel križev pot, ki je vodil do cerkve Matere Božje na Svetih Višarjah, ki jo krasijo imenitne poslikave Toneta Kralja. Križevega pota se je udeležilo več kot sto vernikov, letos so ga posvetili blaženemu Lojzetu Grozdetu in trpljenju, ki se je zgodilo v Hudi jami. Sicer pa so organizatorji povedali, da je na Svete Višarje letos prišlo peš na Srečanje treh Slovenij vsaj 600 ljudi, med njimi izjemno veliko takih, ki na Svete Višarje prihajajo vsako leto. Dr. Jože Kopeinig je po pozdravu predsednika slovenskih izseljenskih duhovnikov Janeza Puclja imel za svetiščem višarske Matere Božje predavanje z naslo-
narodov. Tu se niso zbirale armade z orožjem in nabojem sovraštva drug proti drugemu, temveč z nabojem vere in ljubezni, sprave in bratstva med narodi". Dr. Kopeinig se je nato naslonil na misel nemškega kanclerja in enega ustanoviteljev sedanje Evrope Adenauerja, ki je
ti in v njej sproščeno zaživeti". Poudaril je, da skupna zgodovina združuje in razdvaja, po njegovem bi jo morali pisati s svinčnikom in ne s črnilom, to pa zato, da bi lahko sproti in sproščeno dodajali nova spoznanja in nova vedenja, ki prihajajo o preteklosti na dan. Poudaril je, da je zgodo-
vinska resnica sicer res ena sama, da pa jo vsak po svoje tolmači, navaja, interpretira, kot se je tudi spomnil trpljenja pod fašizmom, nacizmom, komunizmom, o slovenskem narodu pa je dejal, da ni ne boljši in ne slabši od drugih narodov. Iz zgodovine bi se po dr. Kopeinigovem mnenju morali vsi naučiti, kako potreben in pomemben je ploden dialog med nami vsemi, saj
v globaliziranem svetu edino z dialogom "skupaj z drugimi iščemo resnico o človeku, o svetu in o Bogu". In dr. Kopeinig je zatrdil, da resnice ni mogoče iskati brez dialoga z drugače mislečimi. Prav tako je zatrdil, da katoliška Cerkev ne more razlagati Božje resnice ljudem, če le-teh najprej sama ne posluša, kot je tudi poudaril, da resnica niti enemu posamezniku ni vsa dostopna.
"Dialog zahteva ponižno spoznanje, da nihče nima monopola nad resnico-noben učitelj, noben duhovnik, noben državnik, tudi noben papež", je dejal dr. Kopeinig, ki je tudi zatrdil, da dialog "ni in ne more biti zmagoslavje enih nad drugimi", kajti pri dialogu ni poraženca in ne zmagovalca, temveč smo vsi soudeleženi, skupno obogateni z novimi spoznanji. Zato se je dr. Kopeinig zavzel za lepše in bolj strpno življenje na vseh ravneh, na osebni in seveda tudi javni ravni, za večjo simpatijo med ljudmi, predvsem
vom Dialog - iskati resnico in v njej živeti!, v katerem je množico prisotnih Slovencev iz treh Slovenij nagovarjal k dialogu, strpnosti, prijaznosti in iskanju skupne resnice, ki nas edina lahko po njegovem osvobaja in nam kot narodu omogoča polno življenje. Če lahko damo samo kratek komentar k letošnjemu romanju treh Slovenij, bomo rekli, da je dr. Kopeinig pripravil zares imenitno predavanje, saj je nagovarjal prav vse, skušal združiti vse in nagovarjal k združevanju, sodelovanju, dialogu, lepšemu skupnemu življenju. Dolgoletni udeleženec srečanj na Sv. Višarjah prof. Tomaž Pavšič nam je pomenljivo dejal, da se je srečanje zares "prijelo in tako naše Svete Višar-je zares postajajo duhovno središče, polno plemenite simbolike, ki lahko nagovarja tudi ljudi, ki niso verni"!
Dr. Kopeinig je o Svetih Višarjah dejal, da so "strateška točka Združene Evrope, kjer so se že nekdaj zbirali verniki romanskih, slovanskih in germanskih
dejal, da so romarski kraji pravšnja glavna mesta sveta. O Svetih Višarjah je dodal, da so simbol združene Evrope, kraj srečanja in dialoga med sosednjimi narodi in kulturami.
Sicer pa je dr. Kopeinig glavno misel svojega predavanja razgrnil v svojem pogledu na potrebo in nujo po dialogu, "ki naj bi nam omogočal bolje spoznati resnico o naši zgodovini, se z njo spravi-
jrf VF".........I	---
^nrŠOLJ M! ‘VERO UTRJUJ. 1 UPANJE.LJUBEZEN V' SRCjLPOMNS
Prvackova se veselimo z novomašnikom Andrejem Vončino
da apostol bi njegov postal.
Pod svoje naj skrije te srce,
posvetne želje naj zatre.
Na Tabor naj te pelje po razsvetljenje, na Kalvarijo po ljubezen in trpljenje. Naj bo Jezus tvoja moč,
naj ti vedno bo v pomoč.
Prvačkovci smo veseli in ponosni, ker je bila naša župnija po 83 letih spet blagoslovljena	z
novomašnikom, ki seje rodil leta 1983.
Za ta dar se Bogu in našemu zavetniku Sv. Andreju prisrčno zahvaljujemo. Doživetje je bilo veličastno -
enkratno, kot da se nebo dotika naših src in cele vasi. Varstvo naše nebeške Matere in Božji blagoslov naj ga spremlja vedno in povsod. / S. Č.
Dragi Andrej!
Te Jezus je izbral,
K Jezusu boš ovce vodil,
o kraljestvu Božjem jim govoril.
Zakramente boš delil, z Jezusom trpljenja kelih pil.
Sveti Duh naj te vodi, vseh zaprek osvobodi.
K Mariji vedno se zateči, po njej pot vodi k večni sreči.
S. Č.
Kratke
Vsakoletno romanje na Barbano: 30. avgusta
Slovenske župnije goriške, tržaške in videmske škofije vabijo na vsakoletno romanje na Barbano, združeno z molitvenim
dnem za duhovne poklice, ki bo v ponedeljek, 30. avgusta. Romarsko sv. mašo ob 11. uri bo vodil celjski škof, msgr. Stanko Lipovšek.
Jamlje: sv. Benedikt
V vasi Vižintini, ki spada pod župnijo Jamlje v goriški nadškofiji, imamo madžarsko kapelico, ki je posvečena sv. Benediktu. Obnovljena in posvečena je bila 29. maja 2009 ob prisotnosti predsednika madžarske države, predstavnikov cerkvene in civilne oblasti in še zlasti Madžarov, ki so prišli na slavje.
Na godovni dan sv. Benedikta se zberemo župljani in med drugim molimo za vse, ki so v prvi svetovni vojni padli na našem Krasu. Tako je bilo tudi letos, ko je mašno slavje vodil naš g. župnik Ambrož Kodelja. / Marco Peric
Več kot 50 tisoč strežnikov v Rimu
V sredo in četrtek, 4. in 5. avgusta, se je na mednarodnem romanju v Rimu zbralo okrog 53 tisoč ministrantov iz 17 evropskih držav. Vrhunec srečanja je pomenila sredina papeževa avdienca na Trgu sv. Petra.
škofu A. M. Slomšku 'ključ do zveličavne narodove omike', se pravi kulture, ki so jo ustvarjali naši predniki skoz več kot 1250-letno zgodovino, ki razodeva slovensko dušo in slovenskega duha! Glej, tvoja Mati! - Marija, Cerkev in domovina"!
Med sveto mašo je pel slovenski mešani pevski zbor iz Augsburga v Nemčiji, ki je tudi pomagal sooblikovati kulturni program, s katerim se je srečanje-romanje treh Slovenij na Sv. Višarjah tudi končalo. Med programom so imeli krajše nagovore številni vidni slovenski politiki, med njimi evropski poslanec Lojze Peterle ter Mojca Kucler Dolinar, prisotni pa so bili tudi nekdanja ministra Andrej Capuder ter Andrej Bajuk in številni drugi vidni predstavniki slovenskega življenja iz zamejstva, izseljenstva in Slovenije, predvsem pa smo na Svete Višarje prišli vsi tisti, ki verjamemo v enotni slovenski kulturni prostor, iščemo pomoč pri Višarski Materi Božji in še verjamemo v lastno in slovenskega naroda prihodnost!
Jurij Paljk
r "if.ir 1’ -" j.. c
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
junija, šteje že 160 članov, ki si lahko izposodijo filme, prebirajo filmske revije in knjige, uporabljajo računalnike.
V prvih petdesetih dneh delovanja so si mediateko ogledali številni obiskovalci, zlasti študentje, ki so nove prostore vzljubili in jih uporabljajo za ogled filmov in študij.
Prvi obiskovalci še najbolj cenijo možnost izposojanja filmov na dvd nosilcu. Vsakdo si lahko izposodi dva dvd-ja za sedem dni. Mediateka je gostila tudi predstavitve avtorjev in knjig. Dne 20. julija se je goriški publiki predstavil Enrico Nascimbeni, novinar in pesnik. Številnemu občinstvu je predstavil zbirko poezij Non poesie - L'amore ai tempi di MySpace, njegove poezije so prebirali Gabriella Gabrielli, Alberto Princis in Pierluigi Pintar. Vjuliju je bila mediateka tudi eno izmed prizorišč letošnje Nagrade Sergio Amidei. Mediateca. GO bo ponovno odprta od ponedeljka, 30. avgusta, in sicer od ponedeljka do petka, od 15. do 19. ure.
Podgorci: Note v mestu
Krajevna skupnost Podgora in glasbena šola Citta' di Gorizia vabita na koncert skupine Ensamble Jazz omenjene glasbene šole z naslovom Note v mestu, ki bo potekal v soboto, 7. avgusta, ob 20.30 v Attemsovem parku v Podgori. Na večeru, ki ga je finančno podprla Fundacija Goriške hranilnice, bodo nastopili Letizia Ranalletta (glas), Pierpaolo Gregorič (tenor), Eugenio Dreas (bas), Gianvito Cardarola (klavir) in Riccardo Chiarion (bobni). Vstop prost.
Sonce miru 2010 v Kulturnem domu v Gorici
Projekt goriške pokrajinske uprave
Razpis za 100 fotovoltaičnih naprav do 22. avgusta
Pokrajina Gorica je v sklopu delovanja odborništ-va za okolje, skupaj z ustanovama Ener (Ente na-zionale per le Energie Rinno-vabili) in Energesco z javnim razpisom podprla projekt, ki nosi naziv 100 fotovoltaičnih naprav za 20 kWp na teritoriju Pokrajine Gorica. Pokrajina Gorica je v ta namen že izdala sklep pokrajinskega odbora št. 54 z dne 14. aprila 2010. Posebnost razpisa je ta, da si je možno s 300 evri pridobiti foto-voltaično napravo 20 kWp, ki bo za 20 let brezplačno proizvajala elektriko. Te ugodnosti pa bo lahko koristilo prvih 100 prijavljenih na razpis, ki bodo seveda spoštovali določene zahteve.
Na podlagi prijavljenih prošenj, ki jih lahko predstavijo fizične in pravne osebe s stalnim bivališčem oz. sedežem na področju podjetja Energesco, bo sestavljena najprej kronološka lestvica, nato pa še lestvica na podlagi tehnične ekspertize, po kateri bo ugotovljena konkretna proizvodnja naprave (izpostavljenost
proti jugu z azimutom +0 -
15°).
Na podlagi druge lestvice bo določeno, komu bo Energesco postavil inštalacije fotovoltai-čne naprave, ki bo nudila energijo za GSE (Gestore dei Servizi Elettrici), ta pa bo lastniku
naprave energijo izplačeval po določenih tarifah. Cilj Pokrajine Gorica je ta, da bi z razpisom lahko vzpostavili 100 novih fotovoltaičnih naprav na pokrajinskem področju. Tako bi dodatno prispevali k zmanjšanju odvisnosti od organskih goriv ter posledično k zmanjšanju onesnaženosti in uveljavitvi energetske porabe iz obnovljivih virov. Zasebniki, podjetja in ustanove, ki bi se radi prijavili na ta razpis, morajo upoštevati, da je eden izmed pogojev lastništvo površine, namenjene
postavitvi fotovoltaične naprave oz. uporabniška pravica (najemnina, uporaba itd.). Pri tem morajo vedeti, da bodo za 20 let "prodajali" proizvedeno električno energijo, ki jim bo izplačana preko t. i. "energetskega računa" (conto energia), pri tem velja sklep št. 74/08 AEEG (Autorilij per PEnergia Elettrica ed il Gas). Obenem se bodo morali obvezati, da bodo skrbeli za dobro delovanje in vzdrževanje fotovoltaične naprave, ki jim ga bo zgradila Energesco.
Če bo prosilec uvrščen v dokončno lestvico, bo moral dati 300 evrov, ki bo nekakšna "članarina", v trenutku podpisa pogodbe s tehničnim partnerjem Energesco. V primeru, da ne pride do podpisa pogodbe, bodo 300 evrov vrnili.
Podrobne informacije je mogoče najti na spletni strani www. eneritalia. org. Prošnje (samo s priporočenim pismom) zbira Občina Tržič -Konzorcij	za industrijski
razvoj, Ul. Bologna 1 do 22. avgusta 2010 ob 12. uri.
Komelova obletnica
V soboto, 14. avgusta, bo poteklo 50 let od smrti goriškega skladatelja, organista, pevovodje slovenskih, italijanskih in furlanskih zborov Emila Komela (1875-1960). Obletnico so prvi obeležili v mestni četrti Podturn (San Rocco), kjer je Komel v letih 1902-48 vodil zbor. V sredo, 4. avgusta, so v Kulturnem središču Incontro ob cerkvi predstavili publikacijo o njem, ki jo je uredil Vanni Feresin, sodelovali so Laura Madriz, časnikarka Erika Jazbar in ravnatelj Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, prof. Silvan Kerševan.
Na dan obletnice, 14. avgusta, pa bo ob 18. uri prof. Alessandro Arbo predaval o Komelu in sakralni glasbi v njegovem času; ob 19. uri bo v podturnski cerkvi maša zadušnica, ki jo bo spremljal zbor profesorjev s šole Komel.
Dramski odsek PD Štandrež
Priljubljeni komedijanti ne mirujejo!
Ko se v poletnih dneh gledališke ljubiteljske skupine najraje malce odpočijejo in si nabirajo moči ter idej za naslednjo sezono, igralci dramskega odseka PD Štandrež neutrudno obiskujejo bližnje in daljne odre ter s svojimi daljšimi in krajšimi odrskimi uprizoritvami pestrijo kulturne programe, ki polepšajo vroče poletne večere. Čakajoč na 9. oktober, ko bodo s komedijo Gugalnik Novaka Novaka v režiji Jožeta Hrovata nastopili na finalnem delu Linhartovega srečanja 2010 - 49. Festivala gledaliških skupin Slovenije v Postojni in se potegovali za enega izmed matičkov, so s humorno enodejanko Stari grehi v razpoznavni režiji Janeza Starine nastopili v Oseku in Pevmi ob praznovanju zavetnice sv. Ane. Vsakič sta odlična igralca Majda
Zavadlav in Božidar Tabaj izzvala malho smeha in doživela navdušeno ploskanje občinstva, ki zelo rado spremlja njuno odrsko ustvarjanje. Nič manj navdušujoč ni bil nastop štandreških igralcev s celovečerno predstavo Gugalnik, ki nudi vse polno smešnih trenutkov ob situacijski komiki, v nedeljo, 11. julija, ko so se z njo predstavili v Vipavskem Križu. V torek, 24. avgusta, bodo z istim delom nastopili na sugestivnem trgu za univerzo v Kopru, na večeru v organizaciji Zveze kulturnih društev, ki celo poletje ob torkih prireja kulturne večere na prostem in tako nudi tistim, ki preživljajo dopustniške dni na Obali, tudi kulturno osvežitev. Novakov humor bodo člani štan-dreškega dramskega odseka, ki je prav gotovo najbolj dejavna ljubiteljska gledališka skupina v za-
Kratki
Mediateca. GO "Ugo Casiraghi" v poletnem času
Mediateca. GO “Ugo Casiraghi” je zaprta v poletnem času od 31. julija do 29. avgusta. Mediateka, kije odprta javnosti od 10.
Lutke sožitja Brede
Rovšek
V ponedeljek, 2. avgusta 2010, so v galeriji Kulturnega doma ob krajšem nagovoru Igorja Komela, Marka Marinčiča, Karla Mučiča in An-dree Bellaviteja odprli razstavo Sonce miru 2010, s podnaslovom Lutke sožitja mentorice in animatorke Brede Rovšek. Razstava je posvečena vsem otrokom po svetu, prizadetim v raznih vojnih morijah. Pri izdelavi lutk so namreč sodelovali otroci združenja za negovanje begunskih otrok Ikar iz Medvod
stavnik združenja organov ADO in pri tem podčrtal pomen podarjanja organov, Bellavite pa je v imenu skupnosti Arcobaleno povabil prisotne, naj se udeležijo tudi srečanj za mir 6. avgusta v Spominskem parku v Gorici in 9. avgusta zjutraj v Avianu. Prireditev Sonce miru spada med pobude, ki se v dneh "opomina prvega uničevanja" vrstijo na Goriškem in skozi celo leto v go-riškem Kulturnem domu pod naslovom Vsi drugačni, vsi enakopravni. Še posebej pa želi poudariti 6. in 9. avgust, obletnici, ko sta pred 65 leti na japonski mesti Hirošima in Nagasaki padli pogubni prvi atomski bombi. Sonce miru prirejata kulturna zadruga Maja in goriški Kulturni dom, v sodelo-
pri Ljubljani. V uvodnih besedah je Igor Komel poudaril tri dejstva: 15. izvedbo te prireditve, ki želi opozarjati na neizmerno bogastvo - mir, sodelovanje z Bredo Rovšek, s katero so delali tudi otroci iz Srebrenice -prav letos poteka 15 let od grozovitega genocida - in spomin na pred nedavnim prezgodaj umrlo učiteljico Aleksandro Maraž, ki je vselej z navdušenjem ustvarjala v pisanih mavričnih barvah sonce miru z goriškimi otroki. Marinčič je pozdravil v imenu goriške Pokrajine, Mučič kot pred-
vanju s športnim združenjem Dom Gorica, Slovenskim dijaškim domom Simon Gregorčič, posoškim Združenjem darovalcev organov ADO in skupnostjo Arcobaleno iz Gorice. Pokrovitelji pobude so Fundacija goriške hranilnice, SKGZ in pokrajina Gorica.
Razstava bo odprta do 25. avgusta 2010 od ponedeljka do petka od 10. do 13. ure.
mejstvu in verjetno tudi v bližnji okolici na slovenskih tleh, v soboto, 28. avgusta, ponesli še v Kanal, kjer bodo nastopili na slikovitem trgu Kontrada. Tu je večkrat nastopilo tudi Slovensko narodno gledališče Nova Gorica; s svojim srednjeveškim videzom je idealen prostor za gledališke predstave na prostem.
V nedeljo, 1. avgusta, je dramski odsek razvedril občinstvo v Temnici na Krasu. Na vaškem trgu
pred cerkvijo sta Majda Zavadlav in Božidar Tabaj s kratkima komedijskima enodejankama Interesantno..., a ne gre (na sliki) in Stari grehi v režiji Janeza Starine, v katerih sta se kot vselej mojstrsko in z duhovito mimiko prelevila v nastopajoče komične like, pošteno spravila v smeh gledalce, ki so se ob zadovoljstvu presenečenih prirediteljev zbrali v res velikem številu, tako da ni izostalo niti ponovno povabilo za nastop, ki bo v prihodnje spet razjasnil lica in srca domače publike. Sicer majhna kraška vasica Temnica se lahko ponaša z razvejenim delom na kulturnem, športnem, jamarskem in turističnem področju. Vse te dejavnosti pestrijo poletne večere na Krasu. / IK
Na pobudo kriške operne akademije in SKD Hrast basistovem rodnem kraju. Tam
_ | _	•II	|	•	so leta 2008 prvič na oder po-
Opera II Campiello udi staviiiMozartovoFigarovosvat
v Doberdobu
bo, lani pa Puccinijevo stvaritev Gianni Šchicchi.
zgodbo beneških prebivalcev malega trga (ki mu pravimo campiello), kjer se dogajajo ljubezenske zgodbe in poroke, a tudi medsosedska kreganja in spo-
Operna komedija II Campiello, ki jo pripravlja Mednarodna operna akademija Sv. Križ pri Trstu, bo v naslednjem tednu gostovala tudi na Goriškem. Po premieri in prvih ponovitvah na Tržaškem bo kriška akademija pod vodstvom mednarodno uveljavljenega basista Aleksandra Švaba gostovala tudi v Doberdobu: opero si boste lahko ogledali v ponedeljek, 9. avgusta, ob 21. uri v novem občinskem parku (zraven telovadnice). V primeru dežja bo opera na sporedu v torek, 10. avgusta, ob 21. uri prav tako v ob-
činskem parku. Dober-dobsko ponovitev prireja s kriško akademijo tudi doberdobsko društvo SKD Hrast.
Kriška operna akademija praznuje letos tretjo obletnico obstoja. Nastala je kot pevska odskočna deska za številne mlade pevce, ki pri nas gojijo ljubezen do lirične glasbe. Primerno kakovost je pobudi vdahnil uveljavljeni operni pevec Aleksander Švab, ki je doma iz Sv. Križa. Naravno je bilo torej, da se je tudi operna akademija oblikovala v
II Campiello je opera, ki je nastala izpod peresa skladatelja Er-manna VVolfa Ferrarija, njena predloga pa tiči v znanem istoimenskem dramskem delu Carla Goldonija. Gre za življenjsko
ri. Iz lahkotnega ozračja, ki vseskozi preveva delo, pa v sklepnem razmišljanju glavnih junakov izluščimo tudi nauk, ki omenjeno lahkotnost postavlja v nekoliko resnejši okvir. / AČ
Poletno središče Srečanja 2010 v Zavodu Sv. Družine
Prijetno in zabavno druženje z vrstniki se je končalo
V deževnem, po jeseni dišečem julijskem dnevu, v petek, 30., so se otroci, ki so obiskovali poletno središče Srečanja 2010 v Zavodu Sv. Družine, poslovili od razgibanih sprostitvenih trenutkov v družbi vrstnikov in skrbnih animatorjev. Letos je "letovišče za otroke" v krasni zeleni prostranosti vrta šolskih sester v ulici Don Bosco v Gorici prvič potekalo v skupni organizaciji Skupnosti družin Sončnica in Športnega druženja 01ympia, ki je sicer že v prejšnjih letih v zadnjem tednu poletnega središča prirejalo športni kamp. "Srečanj" bi brez velikodušnega privoljenja šolskih sester, ki vsakič rade volje odstopajo svoj lepi vrt in večjo so-
došlo novost. Otroci so se namreč družili kar sedem tednov, od 14. junija do 30. julija. Kdor je želel, je lahko v njem tudi kosil - kosilo nudijo organizatorji zadnja tri leta -, saj je središče od ponedeljka do petka delovalo od 7.45 do 15. ure. Kot nam je povedala predsednica Sončnice Ani Saksida, je to možnost vsak dan izkoristilo okrog 25 otrok, starši pa so že izrazili željo, da bi poletno središče delovalo tudi v avgustu. Prireditelja bosta o tem podaljšku še razmislila. Za sedaj lahko z veseljem ugotavljata, da jim je bilo vreme povsem naklonjeno, saj je vroče
tega so v središču namenjali več časa telesnemu razgibavanju oz., kot se je sama izrazila, motoriki. Konkretno, veliko so hodili - današnji otroci skoraj ne vedo več, kaj je hoja! - in pri tem seveda
sko ustvarjali marsikaj lepega in se z njimi neobremenjeno družili, kar je gotovo dobra šola za življenje. Kar so s spretnim delom rok ustvarili, so ponosno razkazali na razstavi, ki so jo postavili na ogled 30. julija, v njim namenjenem prostoru Zavoda Sv. Družine. Na njej sta kar prekipevali domišljija in iskrivost barv. Beležke s školjkami in spominske knjige iz recikliranega papirja, živobarvni pajaci, hobotnice, vetrnice, metulji, vlakci iz pa-
bo, ne mogli uresničiti, vsaj v takem obsegu ne. Zato se sestram vsi, odgovorni za središče, starši in seveda še najbolj prisrčno otroci, ki so brezskrbno uživali v čudovitem zelenem gaju, iz srca zahvaljujejo.
Letošnje sodelovanje med organizacijama, katerima so pri srcu otroci in mladina, se je izkazalo za posebno učinkovito in posrečeno; prineslo pa je tudi dobro-
sonce skoro vse dni pošteno žgalo, tako da so se mali varovanci najraje zadrževali v bazenu in uživali v objemu vode, seveda vselej pod budnim očesom animatorjev in minianimatorjev. Te pa je usmerjala energična koordinatorka središča Damijana Češčut -tajnica pri 01ympii - z dolgoletno izkušnjo trenerke športnega plesa, ritmike in uvajanja najmlajših v športne dejavnosti. Prav zaradi
spoznavali okolico in zanimivosti našega mesta in lepega grajskega naselja. Premišljeno so tako združevali sprostitvene trenutke s poučnimi. Med le-te gotovo spada tudi lov na zaklad, ki so se ga otroci po skupinah tako radi udeleževali.
V sredo, 28. julija, so načrtovali daljši izlet k Tolminskim koritom, pa so se premislili, ker je bilo vreme tiste dni bolj nestanovitno. Ob športnih aktivnostih, ki so bile tudi v telovadnici Slovenskega športnega centra Mirko Špacapan na Drevoredu 20 septembra, so se otroci na raznolikih delavnicah šli časnikarje, izdelovalce ročnih del, tudi iz odpadnih materialov in recikliranega papirja. Dvakrat na teden so, po že "stari" navadi, hodili v središče CISI in tam z mladimi s posebnimi potrebami prijatelj-
pirnatih tulcev, majice z odtisom rok, meduze, ogrlice iz odrezkov plastičnih slamic, risbe v različnih tehnikah, prikupne domače živa-lice iz papirja... so pričali, da otroci res niso stali križem rok in v središču niso poznali dolgočasja! Poleg vsega, kot so obljubili, so ob koncu pripravili tudi brošuro, v kateri so "časnikarski" zapisi, izrezki člankov o središču, ki so izšli v našem časopisju, poimenski seznam dvanajstih animatorjev in 92 (!) otrok, od treh do dvanajstih let, ki so se zvrstili v tem posebnem "letovišču" sredi mesta.
Ta vsakdanja več kot poldrugi mesec trajajoča srečanja so jim prinesla veliko veselja, razigranosti, novih prijateljskih stikov in poučne ustvarjalnosti, tako da bo spomin nanje še dolgo živ.
Iva Koršič
Mednarodni filmski festival Sergio Amidei
Pogled v delo vrhunskih mojstrov
ci lahko ogledali nemške in judovske filme ter dokumentarce o teh tematikah. Izbor je bil vezan na delo Uga Casiraghija, ki je med drugim preučeval
nacistično filmsko propagando, nemško filmografijo in dela judovskih režiserjev, kar je zbrano v knjigi Naziskino. Ebrei e altri er-
odlična priložnost za ogled vrhunskih filmov velikih mojstrov in spoznavanje novih ustvarjalcev.
inca
V Hiši filma na Travniku in v parku Coronini Crom-berg je, od četrtka, 22. julija, do nedelje, 1. avgusta, potekal 29. mednarodni filmski festival Sergio Amidei. Dogodek je, kot vsako leto, privabil veliko število obiskovalcev, predvsem na večerni ogled novejših filmov, ki so tekmovali za nagrado za najboljši scenarij. Mnogi radovedneži so z zanimanjem spremljali tudi raznovrstno ponudbo spremljevalnega programa, retrospektivo francoskega režiserja Roberta Guediguiana, retrospektivo zgodovinskih filmov in dokumentarcev Naziskino - Film and Reality, vezanih na študij kritika Uga Casiraghija, pregled italijanske produkcije iz 60. let, izbor kortometražnih filmov, novih italijanskih dokumentarcev, srečanje z avtorji, razstave in druge projekte. Festival se je uradno končal v soboto, 31. julija, s podelitvijo nagrade v parku Coronini Cromberg. Organizatorji so ga podaljšali še do nedelje zvečer, ko so v parku predvajali film izven tekmovanja Koncert režiserja Ra-duja Mihajleanuja, ki se je tematsko povezoval z glavnimi vsebinami letošnjega programa. V nedeljo popoldan so se z dokumentarcem spomnili ravnokar preminule ve-
znanje potegovala zanimiva dela zadnje kinematografske sezone, Cosmonauta Susanne Nicchiarel-li, HappyFamily Gabrieleja Salva-toresa, Mine vaganti Ferzana Oz-peteka, Perdona e dimentica Tod-da Solonza, La prima cosa bella Paola Virzd'ja, Welcome Philippa Loireta, L 'uomo che verra1 Giori-gia Dirittija in La nostra vita Da-nieleja Luchettija. Tekmoval je tudi film Dieci inverni Valeria Mie-lija, ki je prejel nagrado Opera Prima 2010.
Izven tekmovanja so si obiskoval-
ranti, ki je izšla po kritikovi smrti in so jo predstavili na festivalu. Na ogled so bili tudi dokumentarci goriških avtorjev, Attores Christiana Natolija o padcu železne zavese, Pogled skozi železno zaveso Anje Medved, s pričevanji o življenju ob meji med Gorico in Novo Gorico, ter Trenutek reke / II tempo del fiume Anje Medved in Nadje Velušček o življenju ob Soči.
Festival, ki bo naslednje leto praznoval okroglo 30. obletnico, prirejajo odbor za kulturo goriške občine, filmsko društvo Sergio Amidei, oddelek videmske univerze DAMS, v sodelovanju z goriško trgovinsko zbornico, s pomočjo dežele Furlanije Julijske krajine, Fundacije goriške hranilnice, goriške pokrajine in s pokroviteljstvom kulturnega oddelka francoske ambasade v Italiji. Poslanstvo mednarodno priznanega festivala je širjenje filmske kulture, vsakoletno srečanje je
like italijanske scenaristke, Suso Cecchi D'Amico, ki je kot članica žirije vsako leto, in zadnjič letos, sodelovala pri izboru zmagovitega filma.
Nagrado za najboljši scenarij so letos podelili komediji Soul Kit-
chen (2009) mladega turško-nemškega režiserja Fatiha Akina, ki prikazuje barvito, etnično raznoliko življenje restavracije na obrobju Hamburga. Film so nagradili, ker uspešno združuje zabavno atmosfero z iskrenim pogledom na sodobno Evropo in bistroumno ter duhovito opisuje večplastno, hitro spreminjajočo se družbo. Nagrado je v imenu zmagovalcev prejel koproducent Flaminio Zadra.
Ob nagrajenem filmu so se za pri-
Obvestila
Svet slovenskih organizacij
sporoča, da bo goriški urad zaprt zaradi dopusta od ponedeljka, 9. avgusta, do petka, 13. avgusta 2010.
Kulturni center Lojze Bratuž je
zaprt zaradi dopusta od 20. julija do 24. avgusta 2010.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, da bo društveni sedež na korzu Verdi 51/int. zaradi počitnic zaprt od 2. do 31. avgusta.
Mednarodna operna akademija Križ pri Trstu, ki jo vodi maestro Aleksander Švab, v sodelovanju z Združenjem za Križ in Pokrajino Trst, v sklopu festivala “Open door. Gledališče v gledališču 2010”, bo uprizorila operno komedijo v treh dejanjih Ermanna VVolf-Ferrarija II campiello, po Carlu Goldoniju. Predstave: od 31.7. do 4. avgusta, ob 21. uri, na 6. festivalu morja v parku ljudskega doma v Križu; 5. avgusta, ob 21. uri, na trgu pred županstvom v Zgoniku; 7. avgusta, ob 21. uri, v Gradežu na trgu pred baziliko; 8. avgusta, ob 21. uri, v Vidmu v palači Morpurgo in 9. avgusta, ob 21. uri, v Doberdobu. SCGV Emil Komel sprejema vpise všolsko leto 2010/11. Informacije na tajništvu (tel. 0481 532163, 0481	547569),	email
info@emilkomel. eu ali na spletni strani www. emilkomel. eu. Slovenska knjižnica Damir Feigel iz Gorice, Korzo Verdi 51, sporoča, da bo urnik v poletnem času, od 28. junija do 3. septembra 2010, naslednji: ponedeljek: 8. -16.; torek
8. -16.; sreda 8. -16.; četrtek 8. -16.; petek 8. -16. Zaprta pa bo od
9. do 20. avgusta 2010.
Od 6. do 10. septembra 2010 dopoldne bo v Mladinskem domu potekala Priprava petošolcev na vstop v srednjo šolo. Vpisi in informacije na tel. št. 328 3155040 ali 0481 536455. Urad Mladinskega doma iz Gorice je zaprt zaradi dopusta od 19. julija do 31. avgusta 2010.
Kulturni center Lojze Bratuž prireja Lutkovno delavnico Od ideje do uprizoritve, ki bo potekala v petek, 1. oktobra, popoldne in v soboto, 2. oktobra, ves dan. Vodila jo bo priznana lutkovna ustvarjalka mag. Breda Varl. Kotizacija za udeležbo znaša 50 evrov. Kulturni center Lojze Bratuž bo sprejemal prijave na delavnico od 1. do 15. septembra 2010 na telefonsko
številko 0039 0481 531445 -534549 (fax) ali po e-mailu na info@kclbratuz. org. Podrobne informacije in prijavnico lahko dobite na spletni strani Kulturnega centra Lojze Bratuž www. kclbratuz. org pod kategorijo gledališče.
Darovi
V spomin na Mirico Gruden daruje sestrična Romana z družino 50 evrov za popravilo cerkvenih orgel vSovodnjah.
Za onkološki center CRO v Avianu: namesto cvetja na grob Marice Černič vd. Devetak darujeta sestri Romana in Abina z družinama po 50 evrov.
Čestitke
Mara in Remo, ki v Škrljah živita, srebrno poroko od včeraj slavita. Nešteto brezskrbnih in srečnih dni jim njuna družina hvaležno želi.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 6.8.2010 Jo 12.8.2010]
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20.00 do 21.00. Spored:
Petek, 6. avgusta (v studiu Andrej Baucon): V poletje s polkami, valčki in popevkami - Zanimivosti v naši okolici - Humor.
Sobota, 7. avgusta (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 9. avgusta (v studiu Andrej Baucon): Poletni mix z Andrejem - Zanimivosti doma in po svetu.
Torek, 10. avgusta (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 11. avgusta (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: lezikovni priročnik Pomagajmo si §ami II. del - Izbor melodij.
Četrtek, 12. avgusta (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
ŽENSKI PEVSKI ZBOR IZ ROMK v sodelovanju z ŽUPNIJO SV. LOVRENCA
vabi na
ORGELSKI KONCERT
Mirko Butkovič in Eva Dolinšek (orgle)
Ana Cotič (violina) in Elisabetta Moretti (violončelo)
ponedeljek, 9. avgusta 2010, ob 20.30
cerkev sv. Lovrenca
Kratki
V septembru naj bi začeli obnovo štandreškega trga
Štandrežci bodo v osrčju vasi, pred domačo župnijsko cerkvijo sv.
Andreja apostola, imeli prenovljen trg. Morda zveni stavek malce preveč optimistično, a po napovedih pristojnih organov, bi se dela morala začeti septembra.
Po načrtu naj bi uredili prostor za parkirišče, zvečali pločnike, prenovili cestišče in razsvetljavo. Ob trgu naj bi postavili klopi in uredili zelene površine ter prehode za pešce. Med cerkvijo in igriščem ob župnijski dvorani bo prehod. Poskrbeli bodo za večjo varnost otrok, saj bodo speljali poti za pešce tudi do osnovne šole Frana Erjavca in otroškega vrtca.
Podli mazaški podvig v Romjanu
Običajni neznanci so pred kratkim z žaljivim napisom pomazali dvojezične cestne znake - kažipot do slovenskega vrtca in osnovne šole v Romjanu. Očitno kljub odprtosti marsikoga so v naših krajih še prisotni prenapeteži, ki jim je slovenščina trn v peti in se z mržnjo vračajo v stare čase...
14. junij 2010: prvi dan poletnega središča SREČANJA 2010 Sončnica-Olympia...
Otroci ne poznamo animatorjev, animatorji ne poznajo nas. Zato... To smo mi!!!
Danes smo šli "skejtati" na rampo. Niti enkrat nisem padel in bilo mi je zelo všeč. (Samuel)
V petek smo šli z animatorjem
li. (Marco)
V poletnem središču imamo bazen. Jaz v njem plavam, plešem in se zelo zabavam. (Chiara)
li razstavo igrač, ki je v palači Co-ronini v Gorici. Spremljali so nas animatorji Eva, Valentina, Miha in minianimatorji Peter, Matija in
3
Imenujem se Martina, stanujem v Gorici in sem stara 7 let. Obiskujem osnovno šolo Oton Župančič v Gorici in sem zaključila 1. razred. V poletnem središču je lepo.
Ime mi je Chiara. Stara sem 7 let in stanujem v Gorici. Končala sem 1. razred osnovne šole Župančič. Letos sem prvič v poletnem središču Srečanja. V središču sta tudi sestrica Aliče, stara 5 let, in bratec Nicola, ki ima komaj 3 leta.
Ime mi je Robin. Ko sem prvi dan prišel v poletno središče v Zavod Sv. Družine, smo se otroci in animatorji spoznavali. Nekatere
otroke sem že poznal. Spoznal sem animatorke Majo, Marijo, Evo, Valentino, Veroniko, animatorja Miho in mini animatorje Petra, Matijo in Tadeja. Z njimi se vsak dan ukvarjamo s športom, z animatorko Marijo sem prvi dan tudi risal. Z animatorjem Miho vsak dan vsi skupaj pol ure telovadimo. Rad se igram Med dvema ognjema, rad hodim tudi v bazen. Všeč mi je, ko z animatorkama Majo in Evo izdelujemo marsikaj lepega. Izdelal sem že kužka, kravo in muco. Všeč mi je bil tudi lov na zaklad. Upam, da bo konec tedna sončen in da nam bo koordinatorka Damijana dovolila iti v bazen.
Jaz sem Alex, imam 8 let in prihajam iz Sovodenj ob Soči. Obiskoval bom 3. razred osnovne šole, šola mi pa ni všeč. Všeč mi je nogomet, rad se lovim, skrivam in zelo rad igram Med dvema ognjema. Zelo rad plavam v bazenu. Poletno središče obiskujem že drugo leto.
Imenujem se Michela. Stara sem 8 let. Živim v Števerjanu, kjer bom obiskovala 4. razred osnovne šole Alojz Gradnik. Nimam nobenega brata in sestre. Letos sem v središču drugo leto.
Ime mi je Salvatore in imam 6 let in pol. Rodil sem se 18.8.2003. Živim v Gradišču ob Soči. Všeč mi je nogomet. V poletnem središču se rad igram namizni nogomet. Pišem in rišem z desno roko. Imenujem se Bernard. Star sem 7 let. Stanujem v Števerjanu. V poletnem središču rad nagajam deklicam. Tukaj sem že drugo leto. Imenujem se Petra F. Imam 7 let. Prihajam iz Gorice in na jesen bom obiskovala 2. razred osnovne šole. Letos sem že tretje leto v poletnem središču. Zelo rada rišem.
Jaz sem Francesco in imam 9 let. Rojen sem 27. marca 2001. Septembra bom obiskoval 4. razred osnovne šole. V poletno središče Srečanja prihajam že peto leto. Moj najljubši šport je nogomet, v središču sta mi všeč jutranja telovadba in športna dejavnost.
Ime mi je Ema. Stara sem 9 let. Živim v Števerjanu. V družini nas je
pet: jaz, brata Jernej in Bernard, ki mi vedno nagajata, mama in tata. Uspešno sem končala 3. razred osnovne šole Alojz Gradnik v Števerjanu. V poletnem središču sem drugo leto. Tu mi je všeč, ker spoznaš veliko prijateljev. Imenujem se Luka Z. Imam 8 let. Obiskoval bom 4. razred osnovne šole Fran Erjavec v Štandrežu. Stanujem v Gorici, v poletnem središču sem že tretje leto. Moj najljubši šport je "curling", rad igram tudi nogomet. Moja najljubša hrana je "polpeta", zelenjave pa ne maram.
Ime mi je Lili. Stara sem 9 let in obiskujem osnovno šolo v Pevmi.
Živim v Novi Gorici. V središču rada rišem in se kopam v bazenu. Jaz sem Silvia in imam sedem let. V Poletnem središču sem z bratom Lorisom, ki ima 3 leta. Zelo rada rišem.
Imenujem se Izak. Imam 12 let. Končal sem 1. razred nižje srednje šole Ivan Trinko. Živim v Gorici. Moja najljubša žival je pes, moj najljubši šport je odbojka. V poletnem središču mi je zelo všeč bazen. Všeč mi je lepo vreme, ne maram dežja. Imam brata, ki mu je ime Luka. Moja najljubša hrana so pica s pršutom, pašta z mesno omako, riž, hrenovke, šunka, "polpeta", kebab in sladoled. Ne maram zelenjave. Moja najljubša pijača je čaj, pa tudi sok, voda in kokakola.
Bazen, jutranja telovadba, delavnice...
Delovni dan ali teden vpoletnem središču
V torek nas je animator Miha peljal na Sočo. Bili smo tudi v Re-mudi, kjer smo videli konje in plezali po plezalih, ki so v bližnjem parku. V sredo je bilo oblačno vreme, zato smo z animatorkama Majo in Marijo izdelovali izdelke iz odpadnega mate-
riala. V četrtek pa so nam animatorji pripravili lov na zaklad. (Salvatore)
V tem tednu se res nismo dolgočasili. Bili smo pri konjih v Re-mudi, kjer smo se tudi gugali na gugalnicah in se spuščali po toboganu. V četrtek smo imeli lov na zaklad; naša skupina je zasedla drugo mesto. V petek smo tekmovali v poligonu. Bili smo tudi v delavnicah organizacije C. I. S. I., kjer so nas naučili delati izdelke iz recikliranega papirja. (Nicole)
V poletnem središču mi je zelo všeč. Danes smo tekmovali v poligonu. Potem smo se po skupinah kopali v bazenu. V središču
vsak dan rišemo ali barvamo. V torek smo v delavnici ročnih del izdelali veliko izdelkov. (Karolina)
V tem tednu smo se kopali v bazenu, vsako jutro smo telovadili, igrali smo nogomet, zbijanje, bili smo na Soči, igrali smo se lov na zaklad. Bili smo tudi v C. I. S. I,-izdelali smo izdelek iz recikliranega papirja, tekmovali smo v poligonu. Vsak dan smo tudi jedli kosilo. (Bernard)
V središču se igramo, telovadimo in hodimo na sprehode. Bili smo v Remudi in v C. I. S. I. V središču tudi rišemo, pišemo, izdelujemo izdelke. Zelo mi je všeč, ko nam animatorji pripravijo lov na zak-
lad, poligon in ko nam naša koordinatorka središča Damijana postavi vsak dan uganko dneva in potem nagradi s slaščico tiste, ki uganko uganemo. (Stefania)
Ko se zjutraj v središču zbiramo, najraje igramo nogomet. Ob 9. uri nas koordinatorka Damijana zbere, pozdravi, potem pa nam učiteljica Mirjam prebere kratko zgodbo. Vsako jutro tudi telovadimo. Včasih gremo na sprehod k Soči, včasih gremo v telovadnico 01ympie, kjer se gremo raznih športov in spretnosti. (Alberto) Včeraj smo bili pri Soči in v Pevmskem parku. Videl sem konje in tudi kačo. V sredo sem z animatorkami izdelal živali iz odpadnega materiala. V središču smo se igrali Lov na zaklad. (Samuel)
Danes sem v delavnici ročnih izdelkov izdelala pajke in rakovice iz plastičnih kozarcev. Včeraj pa smo bili na obisku pri konjičkih. Videli smo tudi ovčke. (Chiara)
Miho na "skate rampo", kjer smo se učili "skejtat". Miha nam je pokazal, kako je priden, saj ni padel niti enkrat. Potem nas je držal za roke in nam pomagal, da tudi mi nismo padli. Vsi smo poskusili in vsi smo bili pridni. (Izak)
V petek smo šli z Miho "skejtat" na rampo. Bilo je zelo vroče. Miha je zelo priden. Tudi jaz sem priden, ker na rampi nisem padel niti enkrat. (Luka)
Včeraj smo šli z Miho "skejtat" na rampo. "Skejtali" smo približno dve uri. (Ivan)
Vpoletnem središču nam vseh 7 tednov dela družbo bazen, ki hladi vroče poletne dni...
V bazenu
V bazenu je zelo lepo. Plavamo in se igramo. Razdeljeni smo v skupine. Medtem ko se deklice kopamo, se fantje sončijo, ko pa so oni v bazenu, se sončimo mi. V bazenu se kopajo tudi nekateri naši animatorji, posebno takrat, ko so v njem najmanjši otroci, ki ne znajo plavati. (Stefania)
V bazenu je zelo lepo. Igramo se in plavamo. Igramo se tudi z žogo. V bazenu je res zelo lepo. (Martina)
Včeraj smo bili v bazenu. Potopili smo Izaka in našega mini animatorja Petra. Zelo smo bili vese-
Tudi danes me je mama peljala v poletno središče. Igrali smo se in se pogovarjali v hišici. Ob 9. uri je koordinatorka Damijana sklicala zbor. Takoj za tem smo pol ure telovadili z animatorjem Miho, dokler niso prišle še ostale animatorke, ki so nas razdelile po skupinah in delavnicah. Po malici smo fantje šli v bazen, kjer je voda bila zelo mrzla. (Francesco)
V bazenu je res lepo. Igramo se in plavamo. (Petra F.)
V poletnem središču imamo bazen. V bazenu plešemo in plavamo kot morske deklice. Meni je tu zelo všeč. (Nicole)
"Danes je biu bazen zelo mrzu, ma mi smo šli noter in pole smo šli ven. Mene mi je bazen zelo ušeč". (Matteo)
Danes je tretji dan, ki se kopamo v bazenu. Deklice se gremo "sirene", fantje se igrajo z žogo. (Karolina)
V drugem tednu poletnega središča (sreda, 28. julija) smo obiskali pesjak AIPA v ulici degli Sco-gli (Gorica)...
Naše domače živali Nekoč sem s starši šel iskat psa. Ko je bil prvi dan z nami, je lajal in jokal. Imenovali smo ga Zeus. Imel sem tudi muco po imenu Nerone. (Alberto)
Doma imam morskega prašička. Podaril mi ga je dedek. Morski prašiček je bele, črne in rjave barve; imenuje se Mici. (Luca)
Jaz imam dve želvi: Freccia in Melman. Imam tudi dva kanarčka, po imenu Mike in Luna. Mike je bel, Luna pa rumena. (Mitja)
Doma imam kokoši. One rade jejo razna semena, solato in črve. (Bernard)
Jaz imam dve papigi: samčku je ime Marco, samički pa Carolina. Marco je črn in bel, Carolina je zelene, črne in bele barve. (Marco)
Obiskali smo...
V sredo, 16. junija, smo si ogleda-
Tadej.
Videli smo lesene igrače, vlak, punčke, vojake, lesene konjičke, stare namizne igre, Barbike, igračo telefon, otroški šivalni stroj, lego in lesene kocke, pa še in še igrač, s katerimi so se igrali naše mame, očetje, "nonoti in none". Morda so v marsikateri hiši te igrače še na podstrešju... Razstava nam je bila zelo všeč. (Ema, Petra, Martina, Chiara, Lili in Michela)
V sredo, 7. julija, smo si šli na Goriški grad ogledat razstavo starih glasbil iz srednjega veka. Videli smo kitaro, bobne, harfo, klavir, violino, razna tolkala. Gospod, ki nas je vodil po razstavi, je znal zaigrati na skoraj vse te inštrumente. Pokazal nam je tudi čudna glasbila. Večina teh je izdelana iz lesa. "Maestro" nam je tudi povedal, da so ta glasbila zelo draga. Razstava je bila zelo zanimiva. (Francesco, Alex, Samuel, Julian, Izak, Ivan in Emanuel)
Obiskali so nas...
V sredo, 13. julija, sta prišli k nam na obisk Mariza Perat in Danila Komjanc. Predstavili sta nam knijgo Metla Pika in njene dogodivščine. Knjigo je napisala gospa Peratova, Danila pa jo je ilustrirala. Danila nam je narisala glavne junake zgodbe in je bila res zelo pridna. Povedala nam je tudi, kako spoznati čarovnico: po nosu, po laseh, po klobuku, po čevljih in nogavicah.
Na koncu srečanja smo vsi otroci sami narisali enega izmed junakov pravljice. Nekateri smo narisali čarovnico, drugi palčka in seveda metlo. (Rachele, Samie, Sara, Karin, Chiara, Petra, Nicole in Stefania)
Med 14. junijem in 30. julijem sta k nam prišla na obisk tudi novinarja Novega glasa in Primorskega dnevnika...
Za nas so skrbeli... Koordinator: Damijana Češčut
Animatorji: Maja Devetak, Marija Jussa, Eva Kristančič, Valentina Kristančič, Veronika Vižintin, Miha Vogrinčič, Tanja Zorzut Minianimatorji: Gioia Innocenti, Tadej Pahor, Mateja Petejan, Peter Vogrič, Matija Zorzut
Organizatorji: Skupnost družin Sončnica - Gorica, Amatersko športno združenje 01ympia -Gorica
Pogovor / Martina Feri
"V meni je vedno prisotna posebna ljubezen do petja"
Martina je ena izmed nas, čeprav vedno nad nami. Srečam jo namreč vedno na koncertnih odrih tukaj in tam, gori in doli. V najrazličnejših zasedbah, raznobarvnih "paštah", na jazzu, televiziji, v knjižnici, kulturnem domu, toda vedno je ona. Preprosta, iskrena, neposredna? Tudi, a Martina Feri je predvsem glas. Sočen, globok, prepoznaven. Zato sem nekoliko pokramljal z njo...
Martina, v našem in širšem okolju te marsikdo pozna, a vseeno nekaj vprašanj in zanimivosti o tebi. Si glasbeno izobražena pevka: kje si dobila največ znanja in v katerem glasbenem stilu se sama najraje preizkušaš?
Največ glasbenega znanja sem gotovo pridobila pri študiju klasičnega klavirja, kjer sta me vsakdanje igranje in disciplina privedla do diplome. Gotovo so mi pri tem pomagali tudi razni pedagogi in njihovo posredovanje ljubezni do glasbe in seveda vztrajnosti. Ob študiju klavirja pa je bila v meni vedno prisotna posebna ljubezen do petja, saj me je petje navdušilo že, ko sem bila stara pet let in sem vstopila v vrste zbora Vesela pomlad. Od takratni minil dan, da ne bi kaj zapela. Zaradi različnih izkušenj sem se v letih preizkusila z različnimi glasbenimi stili, najraje pa se za zdaj posvečam jazzu in gospelu, ker mi ta dva žanra dajeta veliko svobode in uživanja v podajanju emocij. Koliko je po tvojem mnenju
pomembna izobrazba, koliko pa talent in glasba, ki jo imamo v sebi? Kaj na koncu prevlada pri kvaliteti glasbenika oz. pevke, v tvojem primeru? Izobrazba je po mojem mnenju temelj kvalitetnega glasbenika. Talent seveda k temu pripomore, vendar če ga ne gojiš s trdim delom, se glasba, ki jo imaš v sebi, ne bo razvijala. Obe stvari sta torej pomembni za pridobitev kvalitete, saj se s študijem okrepi tudi samozavest. Izražanje čustev ob nastopanju postane veliko lažje, če imaš za sabo "tehniko", ki te podpira. Sama izobrazba te lahko pripelje do določenega nivoja, talent in sposobnost podajanja glasbenikovega notranjega sveta pa sta tudi odločilna.
Koliko časa namenjaš glasovnim vajam in glasbenemu ustvarjanju in kako ti uspe se s tem preživljati?
Glasovne vaje so v mojem življenju kot vsakdanji kruh. Stalno moraš trenirati glasilke in mišice, ki so s petjem povezane, če hočeš pridobiti kvaliteten rezultat. Glasbeno ustvarjanje je prisotno predvsem na vseh vajah z raznimi skupinami in pri učenju doma; vsakič se kaj novega naučim in s tem obogatim svoje pevsko in glasbeno znanje. Preživljam se v glavnem s poučevanjem petja na Soli 55 v Trstu, z dirigiranjem in korepetiranjem različnih zborov in seveda s koncerti.
Tvoja glasbena sodelovanja so številna. Če omenim, recimo, projekte s tvojim bratom, kita-
ristom Markom Ferijem (Gomi Kramer kvartet ali v duu): se z njim glasbeno razumeš? S čim se pretežno ukvarjata v duetu?
Z Markom se odlično razumem, bodisi glasbeno kot življenjsko. On mi je bil prvi učitelj in verjetno se je moja ljubezen do glasbe rodila prav po njegovi zaslugi. Ko sem bila še dojenček, mi je Marko igral uspavanke na kitaro, tako da sem bila že od malega obkrožena z glasbo.
Zelo ga cenim kot glasbenika, umetnika in vsaka njegova kritika, bodisi pozitivna kot negativna, mi zelo pomeni. V duu se ukvarjava pretežno z aranžmaji različnih pesmi, takih, ki so obema všeč. Interpretacija pa nastane sama, ker mislim, da ne obstaja glasbenik, ki bi me boljše poznal kot on.
V manj formalni obliki te lahko spremljamo kot back vokalistko in pevko etno-rock skupine Kraški ovčarji, ki nas že dolgo razveseljujejo z balkansko energijo.
Kako doživljaš to izkušnjo in kaj ti pomeni nastopanje z njimi na takih in drugačnih odrih? "Ovčarji" so v našem okolju priznana in cenjena zasedba...
S Kraškimi ovčarji nastopam že precej let. Nastopanje z njimi je
velik užitek in predvsem zabava, ker že sama glasba, ki jo izvajamo, je energična in vesela. Z njimi
imam tudi zelo dobre prijateljske odnose, kar seveda pripomore, da je vzdušje v skupini idealno za kvalitetne koncerte.
Leto 2010 je zate obarvano predvsem z izkušnjo nacional-
nega izbora za pesem Evrovi-zije EMA 2010. Na njem si se predstavila s pesmijo Le en dan v sodelovanju z odličnim saksofonistom Tomažem Ne-dohom. Kako to, da si se odločila za to dogodivščino? Kje si dobila navdih zanjo?
Nastop na EMI je bil res posebno doživetje. S Tomažem sva že prej sodelovala na raznih odrih, njegova pa je bila zamisel, da bi se kot neobičajen duo predstavila na izboru. Res nisva pričakovala, da bo pesem Le en dan sprejeta med 14 finalistov, saj skladba ni komercialna in je žanrsko drugačna od pesmi, ki smo jih navajeni poslušati na odrih EME. Mislim, da sem se za to dogodivščino odločila predvsem iz radovednosti in zato, ker vsaka nova izkušnja me obogati in razveseljuje.
Zanima me, kakšne so razlike pri pevskih nastopih na televiziji in tistih na koncertnih odrih. Si bila ob koncu EME zadovoljna?
Velike razlike ni, raje pa imam nastopanje na koncertnih odrih. Večkrat moraš na televizijskih odrih peti v play-backu, kar sovražim. Recimo, na EMI je bil v živo samo vokal, glasbena spremljava je bila posneta... na tak način ne moreš z glasbeniki graditi tiste energije, ki jo lahko imaš na koncertih, ne moreš posredovati publiki, ki te posluša, svojih emocij. Tako igranje je zame nesmiselno, čeprav navzven lahko zveni perfektno. V nekem smislu sem na EMI bila razočarana, ker sem opazila, da sloni ta scena predvsem na
"show-businessu", na popularnosti pevca (letos strokovne žirije ni bilo, glasovala jele publika), kakovost in interpretacija skladb oz. glasbenikov sta skoraj na zadnjem mestu. Vsekakor pa je bila izkušnja pozitivna, ker sem stopila v stik s slovensko glasbeno sceno. Te dni nastopaš na tržaških odrih Triestelovesjazz, festivala s projektom Martina Feri Group "Stevie Wonder Tribu-te". Kako izgleda ta zasedba, od kod zamisel zanjo in čemu prav Stevie Wonder?
Zasedba bo drugačna od tiste, ki smo jo navajeni poslušati za pesmi Stevieja, saj smo skladbe aranžirali v jazzovskem stilu. Na odru bodo z mano igrali Marko Čepak na kitari, Pietro Spanghe-ro na basu, Giuliano Tuli na saxofonu in Manuel Kos na bobnih, tokrat pa se bom preizkusila tudi v igranju na klavir. Odločila sem se za VVonderja, ker je zame najbolj popoln glasbenik vseh časov, zaljubljena sem v njegov glas in njegove skladbe me navdihujejo s posebno energijo. Nam lahko razkriješ svoje tri najljubše pesmi Stevia Won-derja?
Najljubših pesmi je več, ker je njegov opus res neskončen. Tiste, ki mi dajejo največ užitka pri izvajanju, pa so Lately, 1 wish in Ribbon in the sky.
Za konec še napovednik za bližnjo prihodnost: kje bomo lahko Martino Feri kmalu poslušali?
V mesecu avgustu in septembru me čaka kar nekaj koncertov v različnih zasedbah; naj omenim nastop na trgu Hortis v sklopu festivala Triesteloves jazz, 10. avgusta koncert z Gorni Kramer kvartetom v vasi Fara ob Soči in 27. avgusta predstavitev zgoščenke Tomaža Nedoha v Goriških Brdih.
Jernej Šček
Miramarski grad / Razstava v konjušnicah
Joan Miro
Pogovor / Vesna Tomšič
Kapljice kulture
V konjušnicah Miramar-skega gradu so, ob letošnji muzejski noči, odprli razstavo, posvečeno katalonskemu mojstru Joanu Miroju. Z monografsko postavitvijo, ki je na ogled od 15. maja do 7. novembra in je nastala v sodelovanju Zavoda za varstvo kulturne dediščine Furlanije Julijske krajine (Soprintenden-za per i Beni Storici,
Artistici ed Etnoan-tropologici), milanske družbe Alef-cul-tural managment in tržaške občine, je ponovno zaživelo obnovljeno razstavišče ter obogatilo kulturno ponudbo Mira-marskega gradu.
Veliki španski pesnik kromatskih iger (naslov razstave je "Miro. II poeta del colore") se predstavlja s preko sedemdesetimi litografijami, jedkanicami in drugimi grafičnimi deli, ki so krasila umetniške revije, knjige ter pesniške zbirke. Joan Miro (1893 - 1983) je bil slikar, kipar, grafik, mojster keramike, eden najpomembnejših predstavnikov abstrakcije in nadrealistične umetnosti. V svojem opusu se ni mogel omejiti na eno samo likovno zvrst, saj so mu vse pomenile sredstvo za umetniško izpoved, ki je bila edini pravi cilj. Ustvarjanje grafičnih listov in knjižnih ilustracij ga je tako prevzelo, da je v nekaterih obdobjih opustil slikarsko dejavnost, da bi se popolnoma posvetil tisku.
Skupaj s Picassom in Matissom je obogatil francosko tradicijo izdelovanja umetniških knjig (livres d'artiste), ki je nastala v 19. stoletju ter se kasneje razširila po celem svetu. Z veliko ljubeznijo je ilustriral dela sodobnih pesnikov, pisateljev, Jacquesa Preverta, Pau-
la Eluarda, Tristana Tzare in mnogih drugih, saj je strastno ljubil poezijo. V pisano besedo je svobodno posegal z elementi iz lastnega domišljijskega sveta, reinterpretiral jo je z barvami, s fantastičnimi znaki ter abstraktnimi risbami iz osebne mitologije. Umetnik je podvojil vsebino, vzpostavil je dialog med besedilom in ilustracijo, ki sta postala enakovredna. Miro se je začel razmeroma pozno ukvarja-
ti z grafičnimi tehnikami. Prve, še nekoliko okorne ilustracije, je izdelal leta 1928 za pesniško zbirko bodoče muze nadrealistov Lise Hirtz Deharme, po drugi vojni pa je postal eden največjih mojstrov litografije. V 30. letih je začel tudi sodelovati s Tristanom Tzaro, njuno plodovito skupno delovanje je doživelo vrhunec leta 1950, ob izidu knjige Parler seul, kjer je Miro v intimnem dialogu orisal Tzarove izpovedi, nastale v obdobju zdravljenja v psihiatrični bolnišnici. Delo je izšlo v sodelovanju z Mirojevim glavnim podpornikom, trgovcem in založnikom Aimejem Maeghtom. Maeght je začel leta 1946 izdajati avantgardno umetniško revijo Derriere le Miroir, ki je do leta 1982 predstavljala dela številnih sodobnih umetnikov. Revija je nadaljevala in pomladila tradicijo znanih francoskih publikacij, namenjenih likovnemu ustvarjanju. Poleg originalnih grafičnih listov velikih umetnikov, Calderja, Legera, Matissa, Giaco-mettija, Chagalla, Miroja, so bila v njej objavljenja številna besedila znanih sodobnih piscev in kritikov, Bretona, Valeryja, Eluarda, Que-neauja, Preverta... Maeght je od leta 1948 dalje objavil številne Mirojeve grafične liste in s tem bistveno pripomogel k njegovemu razvoju. Vsaka stran je bila plod bujne domišljije in vedno novih invencij, saj je revija nudila umetnikom prostor, kjer so lahko eksperimentirali različne izrazne možnosti in razvijali svoj grafični potencial.
inča
Predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev Gorica Vesna Tomšič je v kratkem pogovoru predstavila letošnjo tretjo izvedbo prireditve Kapljice kulture, ki bo potekala od ponedeljka, 2., do petka, 6. avgusta.
Kakšen je letošnji program in
kakšne so novosti?
Kapljice kulture so namenjene vsem, ki bi radi pokazali svoje ustvarjalne sposobnosti na različnih področjih. Udeleženci se lahko predstavijo s plesom, glasbo, petjem, gledališkim nastopom, filmom, fotografijo, literaturo, poezijo in drugim. Vsak ima na razpolago pet minut, da očara gledalce in lahko nastopa v svojem jeziku brez prevoda. Prireditev bo potekala ob Gregorčičevem kipu v Ljudskem vrtu na Verdijevem korzu, od 2. do 5. avgusta. Po novem se bomo v petek, 6. avgusta, preselili v Spominski park na Korzo Italia, kjer bo končna prireditev, posvečena miru. Na dan tragedije v Hirošimi se bomo, v sodelovanju s skupnostjo Arcoba-leno, spomnili na žrtve atomske bombe. Pridružili se nam bodo
kolesarji iz združenja "Blaženi graditelji miru", ki se, poleg drugega, zavzemajo za odpravo jedrskega orožja. Tisto jutro bodo štartali izpred Rižarne v Trstu in v naslednjih dneh, z raznimi postojankami, nadaljevali do Avia-na, kjer se bodo pred ameriško bazo spomnili na eksplozijo druge atomske bombe vNagasakiju.
Ali pričakujete številno ude-
ležbo na letošnjih Kapljicah kulture? S kakšnimi prispevki se ljudje prijavljajo?
Dobili smo že številne prijave,
vendar je še prostor za vsakogar, ki bi se rad udeležil prireditve. Nastopili bodo glasbeniki, svojo prisotnost so potrdili tudi plesalci iz novogoriške šole Terpsiho-ra, ki so z nami že sodelovali. Dobili smo filmske posnetke, ki so letos sicer daljši, zato se nismo še odločili, ali jih bomo vključili, saj traja prireditev vsak večer eno uro. Počakati moramo do zadnjega dne pred začetkom, da dobimo vse prijave. Želimo si udeležbe mladih ustvarjalcev, še več gostov iz Slovenije, v program bi radi vključili tudi duhovite prispevke. Kako je bilo s prejšnjimi izvedbami?
Prvi dve izvedbi sta bili zelo uspešni. Vabila za udeležbo smo pošiljali številnim ustanovam (to smo seveda storili tudi letos) in dobili kvalitetne izdelke. Nastopali so ljubiteljski gledališki igralci, prisluhnili smo srednjeveški glasbi, ogledali smo si fotografske in filmske projekcije. Imeli smo celo čarovnika in kulinaričnega mojstra, ki je v petih minutah naredil torto. Kdo je podprl prireditev?
ZSKD je Kulturne kapljice organiziral v sodelovanju z go-riško Pokrajino, s pokrovi tel j s tvom Občine Gorica, s prispevki so nas podprli Zadružna banka Doberdob-Sovodnje, KB Center, Čedajska banka, JSKD, bar Kubik in prodajalna sladoledov II Gelatiere.
inča
Kratki
Dolina / Pripravlja se načrt za ohranitev in razvoj doline Glinščice
Za september je napovedano širše javno srečanje o novi ureditvi oz. določitvi obsega Deželnega naravnega rezervata doline Glinščice. Do takrat bi moral namreč biti pripravljen prvi osnutek načrta za ohranitev in razvoj rezervata, ki ga pripravlja podjetje D. r. e. am. Italia v sodelovanju s podjetjem Veneto Progetti. Podjetje D. r. e. am. Italia je namreč pred časom zmagalo na razpisu, ki ga je objavila uprava Občine Dolina, januarja letos pa je podpisalo pogodbo, ki določa, da mora v roku osmih mesecev pripraviti osnutek načrta, za kar je skupaj s podjetjem Veneto Progetti oblikovalo začasno združenje. Omenjeni osnutek naj bi torej
zagledal luč sveta
septembra, ko bi ga morali predstaviti na javnem srečanju, nato bi stekla vrsta posvetovanj z lastniki in prebivalstvom. Na podlagi teh srečanj naj bi popravili oz.
dopolnili načrt, ki bi moral v dokončni verziji biti nared za mesec februar prihodnje leto.
Kako potekajo priprave, seje nekaj več izvedelo prejšnji teden, ko je na dolinskem županstvu potekalo srečanje izvedencev omenjenih podjetij s predstavniki občinske uprave in kmetovalcev ter člani tehnično-znanstvene skupine, medtem ko so se načrtovalci pred časom že sestali s predstavniki srenj. S teh srečanj je izšla skrb domačinov in stanovskih organizacij, da bi nova ureditev rezervata ne prizadela v še dodatni meri že itak precej penaliziranih tradicionalnih, zlasti kmetijskih dejavnosti. Kraški in breški pridelovalec je namreč od t. i. zaščitenih območij in rezervatov, ki so se začeli pojavljati v 70. letih prejšnjega stoletja, doslej spoznal v glavnem le njihov omejevalni potencial, tako da prinaša velike težave že odločitev, da razširiš kak vinograd. Poleg tega je tu prisotna še narodnostna problematika, saj s takimi omejitvami slovensko narodno skupnost, ki živi na tem ozemlju, izrinjajo z le-tega. Pri nadaljnjem načrtovanju je treba upoštevati vlogo domačih pridelovalcev, kijih je treba vključiti v upravljanje rezervata. Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da se območje rezervata večkrat pokriva st. i. evropskimi zaščitenimi območji Natura 2000, ki jih je določila deželna uprava Furlanije Julijske krajine in za katere pripravljajo upravni načrt.
Načrt za dolino Glinščice ima že nekaj novosti: načrtovalci iz območja rezervata so že izvzeli nekaj več zemljišč okoli Gročane, medtem ko obstaja tudi želja, da bi omilili omejitve na območju Drage, kjer imajo domačini svoje vinograde, in Botača. Vendar gre pri tem šele za načrt v nastajanju, tako da bo slika jasnejša šele v septembru, ko bi moral biti dokončan prvi osnutek načrta. Takrat bi morali izvedeti kaj več.
Nagrada Luchetta / Naši angeli še vedno lebdijo nad zlom
Tudi letos so bili otroci zmagovalci mednarodne novinarske nagrade Luchetta, ki jo že vrsto let prireja Fundacija Luchetta, Ota, D'Angelo, H rovati n.
Otroci so namreč bili prisotni v številnih časopisnih in televizijskih prispevkih kot tudi v fotografskih reportažah, iz katerih je strokovna komisija - ki so jo sestavljali odgovorni uredniki televizijskih in časopisnih dnevnikov in direktor prve državne televizijske mreže Mauro Mazza ter predsednik združenja tujega tiska v Italiji Maarten van Aalderen - izbrala najbolj pomenljiva pričevanja o nasilju zoper otroke v vročih prizoriščih po svetu. Nagrajenci so tako s svojim delom ovrednotili spomin na štiri tržaške medijske operaterje, ki so leta 1994 na različnih vojnih prizoriščih (Marco Luchetta, Aiessandro Ota in Dario D’Angelo v Mostarju, Miran Hrovatin v Mogadišu) v opravljanju svoje službene dolžnosti nasilno izgubili življenje.
Na nagrajevalnem večeru, ki ga je v sredo, 21. julija, na Trgu Enotnosti po geslom Naši angeli vodil novinar Lamberto Sposini, so se zvrstili Alfredo Macchi, Viviana Mazza, Nina Lakhani, Dorothee Ollieric, Roberto Carulli in Armando Dadi.
Alfredo Macchi je zmagal nagrado Marco Luchetta za najboljši televizijski dopisniški niz, v katerem je orisal mučno usodo otrok v indijski pokrajini Tamil Nadu, kjer so izkoriščani kot delovna sila. Edina možna rešitev je zanje Susaj Ray, ki je v otroštvu utrpel isto usodo. V odraslih letih je zato ustanovil organizacijo, ki skrbi za vzgojo otrok v tovarnah. Viviana Mazza pa je prejela nagrado Luchetta v sekciji tiskanih medijev za reportažo o zgodbi Delare Darabi, mlade Iranke, kije prevzela krivdo umora pri neki tatvini, da bi rešila svojega fanta: oblastjo je usmrtila lani maja. Nagrado D’Angelo za evropski tisk je prejela Nina Lakhani, novinarka časopisa The Independent on Sunday, za zapis o delovanju mednarodne organizacije Plan, kijesvojčassprožila akcijo za popis novih rojstev v državah tretjega sveta: na tak način je v 32 državah rešila pozabe in zlorabe 40 milijonov otrok. Nagrada Ota za najboljše televizijske posnetke je šla snemalcu Rai Šport Robertu Carulliju za reportažo, ki je bila posneta v času afriškega nogometnega prvenstva v Angoli, državi, ki je že več let podvržena vojnemu nasilju. Armando Dadi je s fotografijo, ki jo je objavil dnevnik II Corriere della Sera, zmagal v sekciji, poimenovani po Miranu Hrovatinu, ki nagrajuje najboljše fotografske posnetke. Dadi je v svoj objektiv ujel ljubeznivega dedka, ki v zatočišču v L’Aquili tolaži vnuke po hudem potresu. Izjemno hud potres na Haitiju je prireditelje vodil v snovanje posebne nagrade Luchetta za najboljšo reportažo: prislužila si jo je novinarka di France 2 Dorothee Ollieric, ki je v svojem poročanju dokumentirala dramatične življenjske razmere otrok na otoku v mesecih po naravni ujmi.
Nagrada Luchetta je postala prepoznavna in tako posredno podkrepila delovanje Fundacije Luchetta, Ota, D’Angelo, Hrovantin, ki skrbi za malčke, ki sta jim vojna in revščina odvzeli nasmeh.
TRŽAŠKA POŠTA
| Unesco
Kras je samo eden!
Unesco je 1.2010 proglasil za Mednarodno leto zbliževanja kultur: praznovanje naj bi ovrednotilo kulturni dialog kot temeljni kamen različnih političnih soočanj, bodisi v krajevnem vidiku bodisi na državnem in mednarodnem prizorišču. Prav zato je tržaško središče Unesco priredilo v sodelovanju tržaških in deželnih znanstvenih ustanov razstavo, ki so jo odprli v petek, 30. julija, v razstavnih prostorih Poštnega in telegrafskega muzeja Srednje Evrope na glavnem sedežu tržaške pošte na trgu Vittorio Veneto.
Razstava ovrednoti številne lokacije v deželi FJK in v sosednjih državah, ki jih je Unesco svojčas proglasil za kraje svetovne dediščine. V vitrinah bo tako na ogled do 30. septembra
(od 9. do 13. ure, od ponedeljka do petka) bogata dokumentacija o ostankih iz rimskih časov v Ogleju, o slovitih Škocjanskih jamah pri Divači, o poreški katedrali; obiskovalec bo dobil tudi mnogo zanimivih informacij v zvezi s čedajsko občino in rudniki živega srebra v Idriji: obe lokaciji čakata na uvrstitev v seznam Unesca. Razstavni material dopolnjuje še dokumentacija o dejavnosti mednarodnega središča za teoretično fiziko, ki ima sedež v Grljanu, in o drugih znanstvenih središčih v deželi. Razstava bo priložnost, da se bodo ljubitelji znamk seznanili tudi z bogato filatelistično emisijo, s katero je Italija hotela poudariti doprinos in prizadevanje Unesca pri ohranjanju svetovne kulturne in naravne dediščine. Na ogled bo prva znamka, ki jo je država izdala daljnega leta
1950; v času se je emisija znamk v čast Unesca večala. Zadnjo 'Unescovo' znamko so italijanske pošte izdale 6. maja letos ob praznovanju konca del gorske železnice v Švici.
Na odprtju razstave je bila prisotna tudi direktorica Parka Skoci-janskih jam Gordana Beltram, ki se je prirediteljem zahvalila za vabilo k sodelovanju. V svojem nagovoru je poudarila bližino
naravnega bisera. V tem vidiku se jasno zrcali Unescov moto za leto 2010: lepo bi bilo, da bi se zbliževanje kultur nadaljevalo tudi na našem teritoriju, ki ga je nekoč hudo prizadela mejna črta. Prav je zato imela direktorica Beltramova, ko je trdila, da tega področja ne gre deliti na dve geografski enoti: "Kras je smo eden"!
IG
glede na smer vožnje, torej s tega vidika problem ne obstaja, gre pa za politično dejanje tržaške desnice, ki se raje ozira nazaj v hude čase polpretekle zgodovine, namesto da bi z odločilnimi dejanji pomagala pri rasti, razvoju in ugledu našega mesta, ki bi lahko odigralo pomembno vlogo v združeni Evropi, Evropi narodov in narodnosti.
Podpisana svetnika iskreno obžalujeta upravičeno odločitev opozicije, da ob ponovni okvari snemalnih in glasovalnih naprav protestno zapusti dvorano; v trenutku, ko je večina potrdila nadaljevanje seje in dnevnega reda, pa sta menila, da je prav, da ostaneta v dvorani, posežeta v razpravo in glasujeta proti; negativni glas celotne opozicije pa bi imel v tem primeru še kako velik pomen in težo.
Igor Švab (Demokratska stranka - SSk) in Emiliano Edera (Lista PrimoRovis)
Uspeh
Mednarodna operna akademija v Križu
premierne uprizoritve opere II campiello
Basist Aleksander Švab si ni privoščil premora po zahtevnem nastopu v Verdijevi operi Atila, s katero so se v Ogleju spomnili obletnice barbarskih vpadov. Izvedel je namreč novo premiero, tokrat kot vodja Mednarodne operne akademije v Križu, s katero je pripravil opero II campiello Er-manna Wolf-Ferrarija.
"To opero sem izbral zaradi več dobrih razlogov: v prvi vrsti zaradi imenitne uglasbitve, nato zaradi teksta v beneškem narečju po Goldonijevi istoimenski komediji, ne nazadnje pa zaradi komične vsebine, da bi lahko z njo privabili tudi novo publiko, predvsem mlade, ki navadno ne spremljajo opernih predstav". Z novim šolskim letom bo skrb za širitev operne kulture postala didaktični projekt, ki bo namenjen osnovnošolcem in srednješolcem in ga je je že podprla Pokrajina Trst. Prav gotovo bo stik z očarljivim, za mlajše sicer nekoliko oddaljenim svetom vsestransko koristna izkušnja na solidnih osnovah. Švab je v nekaj letih
trmasto in vztrajno zgradil velik projekt, ki se z minimalnimi sredstvi in veliko dobre volje razvija in uveljavlja z izvedbo produkcij, s katerimi mladi pevci izoblikujejo svoje pevske in scenske sposobnosti na tak način, ki jim ponuja dragocen kakovosten vpogled v
trgu, kjer se prepletajo želje, zavist, ljubezen, hrepenenja preprostih ljudi in nekaterih plemičev. Komično-sentimental-na zgodba je s primernim režijskim obravnavanjem lahko zelo hvaležna snov in umetniški vodja akademije je tudi tokrat dokazal
mnoge aspekte operne uprizoritve. Akademija je potrdila dober vtis z novim izzivom, dveurno operno komedijo v treh dejanjih iz leta 1936, ki govori o prepirljivih sosedih na beneškem
svojo odrsko izkušnjo z režijo, ki je učinkovito izkoristila uprizoritveni prostor in je omogočila mladim izvajalcem, da so sproščeno ustvarili pravo vzdušje, v katero se je publika vživela. V
vlogah temperamentne Lu-ciete in bolj sentimentalne Gnese, njunih nemogočih mater v komičnih kreacijah dveh moških, vročekrvnega Anzoleta, Orsole in njenega sina Zorzeta, domišljave Gas-parine, ki je zaljubljena v elegantnega uživača, viteza As-tolfija, a se mora zato znebiti strogega nadzorstva strica Fabrizia, se vrstijo razne zasedbe, kar omogoča sodelovanje dvaindvajsetih pevcev različne narodnosti. Pianistki Desire Broggi in Silva Ruscazio sta prevzeli zahtevno nalogo spremljanja na dva sintetizatorja, Svab pa upa, da bodo njegovi pevci zadnjič nastopili brez orkestra, saj so s svojim trudom, resnim delom in dosežki dokazali, da so vredni upoštevanja in mecenske podpore. Solopevska mednarodna akademija v Križu se iz leta v leto vključuje v širšo mrežo koristnih sodelovanj; letošnja produkcija je namreč zaživela na tradicionalnem kriškem Festivalu morja, a tudi v programu pokrajinskega poletnega festivala Gledališča v gledališču; v četrtek, 5. avgusta, bo na trgu v Zgoniku, v soboto na naravnem prizorišču pravega "campiella" v Gradežu, v nedeljo v palači Mor-purgo v Vidmu, v ponedeljek pa v občinskem parku v Doberdobu.
PAL
Zadnja seja tržaškega občinskega sveta
Odmevi na 13. julij
Nekaj več kot dva tedna sta minila od 13. julija, ko je Trst doživel enega od naj pomenljivejših trenutkov svoje novejše zgodovine s prisotnostjo predsednikov Italije, Hrvaške in Slovenije, poklon Narodnemu domu ob 90. obletnici požiga in pri spomeniku istrskim beguncem ter veličastni koncert na osrednjem mestnem trgu pod dirigentskim vodstvom Riccarda Mutija. Tržaški občinski svet pa je na zadnji seji pred poletnim premorom razpravljal in izglasoval resolucijo načelnika svetniške skupine NZ Lippolisa, s katero obvezuje upravo, naj namesti na dvojezične cestne table z napisi
krajev v tržaški občini italijansko trobojnico, saj "dvojezični napisi zbegajo še posebno turiste, ki ne vedo, ali se nahajajo v Sloveniji ali Italiji".
Podpisana občinska svetnika
levosredinske opozicije, Igor Švab (Demokratska stranka-SSk) in Emiliano Edera (Lista Primo Rovis), sta v svojih posegih ostro obsodila resolucijo, saj jo imata za strumental-izacijo, če že ne za pravo provokacijo, saj prav na mejni črti že stojijo table v simbolu evropske zastave in z napisom Slovenija oziroma Italija seveda
NOVI
Obvestila
Mednarodna operna akademija Križ pri Trstu, ki jo
vodi maestro Aleksander Švab, v sodelovanju z Združenjem za Križ in Pokrajino Trst, v sklopu festivala “Open door. Gledališče v gledališču 2010”, uprizarja operno komedijo v treh dejanjih Ermanna Wolf-Ferrarija II campiello, po Carlu Goldoniju. Predstave so bile od 31. 7. do 4. avgusta na 6. festivalu morja v parku ljudskega doma v Križu; 5. avgusta, ob 21. uri, na trgu pred županstvom v Zgoniku; 7. avgusta, ob 21. uri, v Gradežu na trgu pred baziliko; 8. avgusta, ob 21. uri, v Vidmu v palači Morpurgo in 9. avgusta, ob 21. uri, v Doberdobu.
V Domu blagrov (Le Beatitudini) bodo tudi letos 16., 17. in 18. avgusta duhovne vaje za žene in dekleta, ki jih bo vodil pater Bogdan Rus z Brezij. Za pojasnila in za prijave se obrnite na gospo Normo Jež, telefon 040 299409, iz Slovenije predklicna štev. 0039.
Slovenske župnije go riške, tržaške in videmske škofije
vabijo na vsakoletno romanje na Barbano, združeno z molitvenim dnem za duhovne poklice, ki bo v ponedeljek, 30. avgusta. Romarsko sv. mašo ob 11. uri bo vodil celjski škof. msgr. Stanko Lipovšek. Glasbena matica - šola Marij Kogoj prireja poletno delavnico za otroke od 5. do 11. leta Uvajanje v svet glasbe (petje, igranje, ples...) od 30. avgusta do 3. septembra.
Informacije bodo na razpolago vsak dan (razen ob sobotah) od 9. do 17. ure na tel. št. 040418605 (tajništvo šola). Svet slovenskih organizacij sporoča, da bosta urada v Trstu in Gorici do 31. avgusta imela naslednji umik: od ponedeljka do četrtka od 9. do 13. ure, ob petkih bosta zaprta.
Darovi
Za rojansko glasilo Med nami daruje Ivo Jevnikar z družino v spomin na Matejko Peterlin Maver in Nadio Pahor Verri 50 evrov.
Za akcijo nakupa riža otrokom patra Pedra Opeke, ki deluje v misijonu na Madagaskarju, daruje N. N. 1.000 evrov.
Padriče
Veliko slavje v Domu Jeralla
Dne 26. julija praznujejo god Jezusovi stari starši Joahim in Ana. Njiju so v Domu Ieralla izbrali za zavetnika. Njima v čast prirejajo vsako leto veliko slavje. Tako je bilo tudi letos. V ta namen so okrasili vrt z zastavicami različnih barv. Že pred začetkom praznovanja 26. julija so nas ob 17. uri razvrstili po vrtu po zeleni travici, v senci
Somaševali so štirje duhovniki, gostje Doma. Monsinjor je prinesel pozdrave in blagoslov gospoda nadškofa. Tudi bazovski in naš župnik g. Žarko Škerlj je poslal pozdrave in obžaloval, da se letos ni mogel udeležiti slavja. Tako je manjkala njegova slovenska beseda.
Ko se je končala maša, se je oglasil predsednik Doma dr. Dario Rinaldi. Zahvalil se je
Jelena Sitar (foto IG)
Hj OPZ Ladjica
Lutke so oko, skozi katerega gledam na svet
neko novo estetiko", nam je povedala mentorica in nam zaupala, da je njej bližji postopek, na katerem je slonela lanska produkcija, kajti minimalistična estetika je zahtevnejša; iz bogatega materiala je namreč veliko lažje narediti selekcijo.
S kakšnimi materiali pa so tečajnice izdelale lutke? "Z različnimi: uporabili smo stiropor, plastiko, papir, tekstil, das maso, kitajske palice in odpadle cunje. Naše predstave lahko nedvomno postanejo iztočnica tudi za naravovarstveno razmišljanje: tečajnica se pri nas uči, da mora na svet gledati z drugačnimi očmi in kreativno uporabljati najrazličnejša sredstva, tudi odpadni material". Ali bodo dekleta gojila ljubezen do lutk tudi v odraslih letih? "Prepričana sem, da bodo. Morda se bo katera izmed njih celo odločila, da se bo nekoč z lutkami resneje ukvarjala. Ampak tudi to ni nujno cilj naših srečanj. Če pa se to zgodi, je tudi dobro". Kdaj pa ste vi vstopili v svet lutk? "Gledališki svet je v meni, odkar zase vem. Z lutkami sem se prvič srečala v postelji. Zaradi pljučnice sem ležala in po radiu poslušala prenos neke lutkovne predstave: domišljala sem si prizor za prizorom. Prvo predstavo pa sem uprizorila na balkonu v pritličnem stanovanju v Novi Gorici: tedaj je bila pred mano prva publika otrok. Svojo ljubezen sem nato nadgrajevala v Pionirskem domu v Ljubljani pod mentorstvom znamenitega slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča. V tem okolju sem se izpopolnjevala do konca gimnazije, nato sem svojo pot nadaljevala na AGRFT Z lutkami se tako v najrazličnejših oblikah (kot mentorica na tovrstnih tečajih, kot vodja Lutkovnega gledališča v Ljubljani, kot režiserka) ukvarjam že vrsto let. Skratka, lutke so oko, skozi katerega gledam na svet".
Igor Gregori
postopek omogoča večjo natančnost pri dramatizaciji pravljice, tako da iz nje izluščimo ključne situacije, iz katerih se bodo razvili prizori. To je namreč naš način dela: nikoli ne izhajamo iz golega besedila, ker verjamemo, da je pri lutkah pomembna
Le nekaj tednov je minilo, kar smo v Devinu obiskali lutkovno delavnico pod mentorstvom Irene Zubalič Žan. Prejšnji teden pa smo na sedežu devinskih zborov pobliže spoznali lutkovno dejavnost skupine deklet, ki pod vodstvom priznane režiserke Jelene Sitar urno pripravljajo
občasno srečevali tudi v Ljubljani. Vsakič smo zaključevali določen postopek, bolj intenzivno pa se za jesensko produkcijo pripravljamo te dni v Devinu".
Med tečajnicami (to so Nina Pahor, Milena Legiša, Martina Bearzi in Nada Tavčar) in mentorico so se v teh letih izobliko-
nam bo pomagal dojeti, kako smo lutke izdelali, kaj jim do popolnosti še manjka in kako jih nameravamo uporabiti. Fotografija je namreč sredstvo, ki selekcionira pogled. Posnetek nam služi tudi zato, da postanemo bolj kritični do našega dela in skušamo naše izdelke popraviti. Po drugi strani nam ta
predstavo po slovenski pravljici Zlata ptica.
"To je šesti projekt, ki ga izvajam s to zasedbo obetavnih mladenk. One so 'jagodni izbor' našega dolgoletnega dela. Z njimi je lepo delati zlasti zato, ker razpolagajo s predznanjem iz prejšnjih let. Brez te podlage se tega načrta ne bi lotila", nam je povedala Sitarjeva. Skupina je do sedaj spoznala zakonitosti raznih lutkovnih tehnik (lutke na palčkah, enostavne lutke, marionete): za lansko predstavo Jaromer so tečajnice uporabljale ročne lutke, tokrat pa so se posvetile namiznim. Dekliška skupina deluje po čisto drugačnem načinu kot otroci Devinskega vrta ustvarjalnosti. "Vaditi smo začeli v maju, nato pa smo se
vali tesna vez, zaupanje in plodna medsebojna izmenjava idej, tako da "jaz jim postavljam vprašanja, one pa mi nudijo odgovore". To pomeni tudi, da je bila dekletom prepuščena izbira nad lutkovno tehniko letošnje produkcije in zgodbo samo. "Glede na to, da smo z lansko predstavo prišle do roba neke stilizacije oziroma minimalizma, je letos vzklila želja, da bi produkcijo udejanjili s pomočjo lepih in bogatih lutk ter zahtevne scenografije. Za naše razmere pripravljamo pravi lutkovni Spektakel"!
Skupino smo obiskali, ko so bila tehnična dela v zvezi z lutkami končana, dekleta so se tedaj začela pripravljati na postavitev predstave. "Sedaj se ukvarjamo s t. i. foto session: niz fotografij
zlasti akcija. Izhajamo torej iz položajev, ki se nakazujejo med branjem. Vsako dekle je tako iz zgodbe izvzelo deset prizorov, ki jih bomo nato prilagodili zahtevam besedila. Iz statične situacije bomo polagoma začrtali dinamično dogajanje. Zgodba ni cilj, je razlog, da osvojimo nekaj novega, da se soočimo z
UMETNOST
(Življenjski jubilej
Likovna pot Klavdija Palčiča
(4 "T Tsaka slika, ki sem jo \/ na svoji likovni poti V ustvaril, bi bila nepopolna, če je ne bi docela zaokrožile gledalčeve oči: šele vi dajete podobi, ki sem jo izrisal, popolnejšo obliko".
S temi besedami se je Klavdij Palčič zahvalil občinstvu, ki se je v petek, 30. julija, zbralo v galeriji Giubileo blizu tržaškega nabrežja, da bi prisostvovalo prvemu srečanju, s katerim se je Slovensko kulturna gospodarska zveza (s podporo sponzorjem KB 1909) želela pokloniti 70. življenjskemu jubileju njenega nekdanjega predsednika.
Zato je spregovoril sedanji deželni predsednik krovne organizacije Rudi Pavšič, ki je svojega predhodnika označil za "človeka dialoga. S pomočjo le-tega je iskal rešitve na nelahka vprašanja". Pavšič je Palčiča spoznal že kot dijak: "Še danes sem mu hvaležen, da je znal v meni ceniti popoln nesmisel za risanje: vedno pa je podpiral moja druga zanimanja... Že takrat sem spoznal človeka plemenitega srca". Martina Kafol, predstavnica založbe ZTT, ki je za razstavo tiskala priložnostni katalog, je predstavila niz prireditev v počastitev Palčičevega jubileja. Razstava je bi-
la le prva etapa razvejenega ciklusa pobud, ki so zaživele pod geslom Prehajanja. Slikarsko prehajanje se bo iz galerije Giubileo novembra selilo v Čedad, še prej pa bodo v Narodnem domu v Trstu od 24. septembra do 15. oktobra
na ogled Odrska prehajanja, kjer bodo razstavljena scenografska dela Klavdija Palčiča; od 22. novembra do 12. decembra bodo v goriškem Kulturnem domu na vrsti Pripovedna prehajanja, to so umetnikova ilustratorska dela. Iz galerije pa se bo Palčičeva umetnost selila na prosto, saj bo po tržaških ulicah razstavljenih 10 jumbo plakatov z umetnikovimi umetninami.
Na tak način bo v celoti prikazan ploden in razvejen Palčičev
umetniški svet, ki pa ima nedvomno izhodišče v slikarstvu. O tem je trdno prepričana umetniška kritičarka Jasna Merku', ki je spregovorila o razstavi del, pretežno velikega formata. V tem izboru so za-objeti Palčičev estetski in etični
čut, njegovo raziskovanje in eksperimentiranje: "Bil je vseskozi drzen v svojih likovnih izbirah, a znotraj parametrov, ki mu dovoljujejo, da ohranja vez z evropsko in krajevno kulturno dediščino". Njegovo slikarstvo bi lahko opredelili za kontaminirano slikarstvo, saj barva sobiva ob kleni risarski nastavitvi detajlov figure in reliefnih materičnih prvinah. Kontaminacija je obenem
osrednji motiv njegove likovne pripovedi, mišljeno tako v smislu likovnega pristopa kot v vsebinskem. "Kontemplacija narave ga je usmerila k razmišljanju o tem, kako človek posega vanjo. Vsaka še tako bliskovito iznesena poteza nosi v sebi izjemno vitalnost in izpričuje popolno obvladanje risarskega polja in raznotere možnosti eksperimentiranja raznih materialov. Ti so zapustili svojo sled na platnu in to v materičnih reliefnih izstopanjih. To opažamo bodisi v kolažnih elementih, pri kovinah, tkaninah, embalažah, celo v izpraskanih plasteh materičnih barvnih nanosov". Ob tako močnem spletu kontrastov občutimo tudi dramatičnost,	pretečo
nevarnost,	ogroženost,
apokaliptično vizijo človeštva (zlasti v cikusu Prebodeno telo, kjer je čutiti boj človeka za obstoj). V tem se globoka eksistencialna vprašanja razkrivajo preko simbolnih upodobitev. "Tudi v tem primeru gre za pošasti, ki ne pripadajo realnemu svetu in poosebljajo posebno življenjsko problematiko, človeške šibkosti in vrline. Klavdij Palčič je v mogočnih krilih Ikaru-sa uvidel nemoč uresničitve idealov in slikarsko zelo dramatično prikazal sprevrženost usode. Svet mitov pa je še posebej prisoten v ciklusu bronastih kipov manjšega formata, kjer razpeta krila Pegasa s svojim poetičnim navdihom govorijo o hrepenenju po svobodi".
IG
dreves in platnenih streh. Ob vratih na vrt je stala stojnica z izdelki risarske delavnice, ki jo obiskujejo gostje doma. Na stojnici so vabili k nakupu barvane majice, torbe, blazine, šali in še kaj. Izkupiček je bil namenjen misijonu v Keniji. Medtem so prihajali sorodniki in prijatelji gostov Doma. Veliko se jih je nabralo. Kupovali so na stojnici in tudi srečke loterije za Barkolano. Oktobra imamo namreč tudi gostje Doma svojo "Barkolano". Vozijo nas na morje na ladjo na ogled jadrnic, ki v tržaškem pristanišču čakajo na veliko regato. Obiskovalci so si tudi ogledovali razstavljene fotografije dogodkov v našem Domu.
Ob 17. uri se je začela sv. maša pod okriljem kipov svetih Joahima in Ane z Marijo še deklico. Mašo je bral msgr. Pier Emilio Salvade', generalni škofijski vikar. Spremljal ga je diakom Trani.
vsem, ki pomagajo pri delu v Domu, in sporočil, da je končno tudi stavba Doma prešla v roke škofije.
Še posebno se je zahvalil kuharici gospe Zofiji Goicia za njeno dolgoletno delovanje v kuhinji in tudi ravnateljica Doma sestra Primizia jo je pohvalila in ji izročila darilo za slovo. Gospa Zofija namreč odhaja v pokoj. Kuharica se je po mikrofonu zahvalila in povedala, da pušča kuhinjo v dobrih rokah. Govorila je v italijanščini in slovenščini.
Medtem so že pripravljali mize za večerjo. Postregli so nam z odlično pripravljeno hrano, v obilni meri. Med večerjo je igrala skupina Lady Laura. Po večerji so zaigrali in zapeli nekaj otroških pesmi, da so otroci zarajali. Nato so otroci pomagali pri žrebanju loterije in s tem je bilo konec slavja. Zadovoljni smo se razšli.
Nada Martelanc
Ob izdaji dvojezične izkaznice
Protislovenski izgredi v Reziji
Na občini v Reziji so v soboto, 31. julija, izdali prvo osebno izkaznico v italijanščini in slovenščini. Dvojezični dokument je v spremstvu odvetnika dvignil Gabriele Che-rubini, ki je bil tudi pobudnik uvedbe tega dokumenta v Reziji, dvojico pa je nato pred občino s kričanjem in žaljivkami pričakala množica protestnikov. Na dvojezični izkaznici, ki jo je prejel Che-rubini, so slovenski izrazi za zdaj napisani ročno, saj občina Rezija še nima na razpolago ustreznega računalniškega programa. Cheru-bini je po prejetju izkaznice z odvetnikom zapustil občinsko poslopje, tam pa ga je pričakala množica kakih petdeset "očitno nahujskanih demonstrantov", opremljenih s trikolorami in napisi. Demonstranti so med kričanjem, psovanjem in petjem italijanske himne Cherubinija in njegovega odvetnika spremljali vse do bližnjega kulturnega doma, kjer je morala očitke poslušati tudi predsednica Rezijanske folklorne skupine Pamela Pielich, češ da se je prodala Slovencem. Italijansko notranje ministrstvo je marca letos odredilo, da mora občinska uprava v Reziji izdajati dvojezične italijansko-slovenske osebne izkaznice občanom, ki zanje zaprosijo.
Deželni svetnik Igor Gabrovec se
je ob dogodku odzval s temle komunikejem: "Pomenljivo je, da si je v dolini Rezije prvi izboril dvojezično italijansko-slovensko izkaznico Gabriele Cherubini -po rodu iz Bologne, a po srcu trd-
no zaverovan v pomen bogastva večjezičnosti in večkulturnosti v naši deželi. Cherubiniju naj gre zato zahvala in priznanje vse naše skupnosti.
Naravnost osupljivo je zadržanje župana Chineseja, ki je možnost izdajanja dvojezičnih izkaznic že več mesecev odklanjal in se pri tem opiral na neke namišljene težave "tehnične narave". Na pomanjkanje primerne računalniške opreme se je Chinese skliceval celo potem, ko mu je obveznost izdajanja dvojezičnih izkaznic potrdilo samo italijansko notranje ministrstvo. Na problem smo podpisani in kolega deželna svetnika iz videmske pokrajine Della Mea in Marsilio opozorili tudi predsednika deželnega odbora Tonda. Na našo interpelacijo je župan Chinese reagiral na nestrpen način, ki jasno dokazuje, da je bilo upiranje dvojezičnim izkaznicam vse prej kot "tehnični problem". Župan Rezije istočasno zahteva pravico do izdajanja osebnih izkaznic v rezijanščini, kar pa seveda ni mogoče, saj je za italijansko zakonodajo tako kot za stroko režijanščina krajevna govorica, se pravi narečje slovenskega jezika. Dokumente pa praviloma izdajamo v knjižnih-stan-dardnih oblikah jezikov.
Prijatelj iz Bologne je prebil psihološko mejo in nam dokazuje, da je marsikaj še mogoče. Če je dvojezična izkaznica zagledala luč v sila zapleteni stvarnosti Rezije, potem je to toliko bolj mogoče povsod. Dobro bo, če njegovemu zgledu sledijo tudi pripad-
niki slovenske manjšine, da ne bo dvojezični dokument ostal osamljen primer. Kako pa je v ostalih občinah? Koliko je bilo zaprošenih dvojezičnih izkaznic, denimo v Čedadu? Odgovor bi nam najbrž potrdil trditev, da je marsikaj še mogoče doseči".
"Led je prebit, sprejmimo to dejstvo z zadovoljstvom v vednost ob podelitvi prve dvojezične izkaznice v Reziji". Tako poudarja tiskovno poročilo Sveta slovenskih organizacij v zvezi z dogodkom, ki je 31. julija dal poseben pečat ne samo Reziji in Rezijanom, ampak celotni naši narodni skupnosti v deželi Furlaniji Julijski krajini.
Gre pri tem prvenstveno za uresničevanje določil zaščitnega zakona (št. 38/2001), gre za konk-retiziranje posebnega dekreta predsednika republike Napolita-na, ki je določil 32 občin, v katerih se mora spoštovati načelo dvojezičnosti in uresničevati vse to, kar določajo norme zaščitnega zakona.
Živimo v pravni državi, ki je določen nacionalistični duh nekaterih do vprašanja zaščite Slovencev v Italiji ne sme begati.
SSO izraža vso svojo solidarnost gospodu Gabrieleju Cherubiniju, ki se je leta 1976 naselil v Reziji in pomagal v hudih časih prebivalstvu, ki je bilo prizadeto od potresa. Njemu in njegovemu pravnemu zastopniku dr. Igorju Černu izreka SSO solidarnost in priznanje za pogumno dejanje in dosledno vztrajanje pri zahtevi po dvojezični osebni izkaznici.
To dejanje je gotovo odprlo novo stran v zgodovini današnje Rezije in upati je, da bodo temu pomembnemu zgledu sledili prej ali slej tudi drugi zavedni, za medsebojni dialog strpni in konstruktivno zavzeti prebivalci v videmski pokrajini in v Furlaniji Julijski krajini, povsod tam, kjer živi slovenska narodna skupnost.
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Severni in severovzhodni predel mesta (28)
GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Mariza Perat
Leta 1762 je bil izdan ukaz, da morajo vrata v getu ob sončnem zahodu biti zaprta. Ža prekršitev te zapovedi je bila predvidena denarna in tudi telesna kazen.
Judje so se zaradi tega večkrat pritožili, vendar je bilo treba čakati do leta 1790, da so se vrata geta odprla.
Kljub temu se je njihov položaj polagoma izboljševal. Tako je leta 1765 cesarica Marija Terezija gori-škim Judom dovolila, da so smeli svobodno trgovati tudi izven geta. Že naslednje leto pa se je nadškof Attems pritožil zaradi njihovega oderuštva. Leta 1772 je izšel ukaz, da morajo vrata geta ob 22. uri biti zaprta. Do tega časa so kristjani, ki so se morebiti mudili v getu, morali oditi, razen če za svojo prisotnost niso imeli posebnega dovoljenja.
Leta 1775 so za go-riško judovsko skupnost odprli trivialko, to je osnovno šolo, v kateri so poučevali najbolj osnovne predmete.
Položaj se je precej izboljšal leta 1781, ko je cesar Jožef II. izdal odlok, da nihče ne sme biti zapostavljen zaradi vere, ki jo izpoveduje. Naslednje leto so tako v getu odprli nemško normalko, to je osnovno šolo s popolnim in obsežnim učnim programom.
Leta 1787 je isti cesar odredil, da si morajo vsi Judje namesto judovskih priimkov privzeti nemške oziroma take, ki bi jih lahko nosili tudi kristjani. Ker so skoraj vse judovske družine že imele nemški priimek, je svoj priimek prestavila v nemško obliko samo ena družina. To je bila družina Cor-mons, ki je svoj priimek spremenila v "Herzenau" (Associazione Amici di Israele - Gorizia, Breve sto-ria cronologica della comunita' ebraica di Gorizia, 1999 - 10. zvezek - A cura di Claudio Bulfoni).
IZ56-7	5s,6
Iz istih poročil tudi izvemo, da je bilo leta 1788 v getu 25 hiš z 270 osebami. Že naslednje leto je njihovo število naraslo na 293, medtem ko jih je leta 1800 bilo 450, vendar so tu bili všteti tudi Judje, ki so živeli zunaj mesta. V getu je obratovala tudi predilnica svile. V njej so bili zaposleni bodisi Judje bodisi kristjani.
Precej pravic so Judje pridobili pod francosko upravo. Tako so leta 1812 dobili pravico, da so se lahko nastanili tudi izven geta. Naslednje leto so bila odstranjena železna vrata, ki so zapirala vhod v geto s strani cerkve sv. Ivana.
Leta 1814, torej pod Avstrijo, je izšel ukaz, da morajo geto spet zapreti in da se morajo vanj vrniti vsi Judje, ki so se medtem nastanili v drugih predelih mesta. Vendar do tega ni prišlo in tako so Judje leta 1817 imeli izven geta že 17 hiš, medtem ko je njihova skupnost štela 334 oseb.
Ulico, v kateri je nekoč bil geto, so leta 1880 poimenovali po judovskem jezikoslovcu Grazia-diu Izaiji Ascoliju. Med prvo svetovno vojno so bile sinagoga in tudi bližnje hiše zelo poškodovane. Sinagogo so po vojni spet odprli leta 1920. Prvi obred je opravil rabin Ermanno Frie-denthal (Associazione Amici di Israele - Gorizia, Breve storia cronologica della comunita' ebraica di Gorizia, 1999 -10. zvezek - A cura di Claudio Bulfoni). Leta 1930 se je goriški judovski skupnosti pridružila judovska skupnost iz Vidma in iz San Dani el ej a. Tega leta je namreč v Italiji izšel zakon, na podlagi katerega je bilo treba v državi omejiti število judovskih skupnosti.
/dalje
sa ER'
h ' ' '7 '
Judovska sinagoga v Gorici
Temnopolti duhovnik in bodeče cvetice
Ob vrnitvi iz dokaj odročnega predela južne Italije. Zdi se, da v svojem življenju čutim vse pogostejšo potrebo po umiku v male realnosti, ki mi posredno pokažejo na določene plati mojega, našega vsakdana. Saj vem, da ni treba daleč stran, nasprotno: včasih vneto iščemo drugje to, kar je možno najti tudi tukaj in zdaj. Le pogum je potreben. Da se osvobodiš žal že ponotranjenih spon, ki ti že vse življenje narekujejo, kako naj misliš, kako naj delaš, s kom naj se družiš, čemu se je bolje izogibati, kaj sprejeti in česa ne.
V idiličnem belem mestecu na jugu je v italijanščini maševal temnopolti duhovnik. Ko sem vstopila v cerkev, sem čez ramena ljudi v klopeh uzrla obraz, temen kot oglje, šele nekaj sekund zatem sem se presenečeno zastrmela v živozeleno svilo, v katero je bil odet. Pravzaprav bi to ne bil noben dogodek vreden omembe, če bi ga ne seštela izkušnji v večjem mestu tega malo poznanega in tako zaničevanega italijanskega juga. Videla sem elegantne temnopolte študente, enako elegantne, enako ogle-no črne ali olivnopolte natakarje in prodajalce v butikih in glasbenih trgovinah. Spraševala sem se, kje jim je dom, morda Tunizija? Morda dlje: Senegal? Gotovo moj pogled preveva neko idealiziranje razmer, ki še zdaleč niso rožnate, zagotovo pa vem, da me je ob pogledu na možno normalizacijo določenih ekstremnih pojavov, kot je lahko priselje-ništvo, preveval zelo lep občutek.
Morda te počitniški oddih postavi v stanje drugačnega razmišljanja, ne vem. Morda pa je res ravno obratno: veliko manj obremenjeno gledaš na stvari, včasih ti uspe videti rešitve in ohraniti optimizem povsod in v vsaki situaciji.
Zanimivo naključje: mož je v mali knjigarni na jugu kupil knjigo različnih življenjskih zgodb. Izdala jo je velika italijanska založba. Povsem nepričako-
A
vano je med raznimi poglavji našel tudi zgodbo danes petindvajsetletnega Jawada iz Kabula. Na vozičku. V Kabulu ga je srečal Paolo Rumiz; pred odhodom v Italijo ga je vprašal: "Jawad, kaj so tvoje največje sanje? Za trenutek odmisli vse probleme in mi povej"!
Jawad je zelo jasno spregovoril o svoji želji po študiju filozofije na najboljših svetovnih univerzah, takih, na katerih so knjižnice polne knjig, v Kabulu so nasprotniki znanja uporabili njihove strani za gretje čajnika. In takih, kjer se lahko brez problemov kretaš na vozičku.
Po prizadevanju Paola Rumiza, ki je uvidel njegove neverjetne učne zmožnosti, je Jawad po devinskem kolidžu bil sprejet v Oxford, odločil pa se je za Združene države Amerike, ker je pomislil, da bi “ne bil vedno obravnavan kot drugačen, integracija bo gotovo lažja. Nikoli pa bi ne pričakoval, da bom dočakal dobo temnopoltega predsednika". Danes Jawad sodeluje v skupini, ki izdeluje ekspertize za razvojno pomoč Afganistanu.
Zanimivo naključje: Jawad in njegovo življenje ravno tu, na tem koščku Italije, kjer so res življenjski stroški nižji, zato pa je tu tudi realnost, kjer se družine celo leto morajo preživljati s tem, kar jim dajejo turistični meseci. Temnopolti župnik. In švig spomina na besede prijateljice, ki si čez mejo urejuje skromen dom. Ko mi je pred meseci kazala mali vrt pred hišo, se mi je zdelo čudno, da ima soseda pogled stalno uperjen v tla: lopata in urejanje cvetic. Stale pa smo morda štiri metre stran druga od druge.
"Prvi dan sva se vljudno pozdravili in ogovorili, dan zatem, ko se mi je pri urejanju hiše pridružil še mož in je slišala, da je Italijan, se je njeno zadržanje spremenilo. Sama sem Slovenka, sin obiskuje slovensko šolo, mož je najodprtejših pogledov, soseda pa mi je zaradi njegove “neustreznosti" umaknila pozdrav. Saj vem, da se bo s časom vse uredilo, a pravim si: je v letu 2010 to res možno"?
Kanalska dolina
Izdali so drugo zgoščenko Tako so peli
Pred poletjem so v Kanalski dolini izdali novo zgoščenko, ki nosi naslov Tako so peli-Cosi' cantavano. V zgoščenki, ki je druga po vrsti (prvo so izdali lani), so zbrane pesmi, ki so bile posnete v Ukvah med leti 1968 in 1972. Največ jih je posnel dr. Pavle Merku1, ki jih je nato podaril Glasbeno narodopisnemu inštitutu, ki danes deluje v SAZU. Posnetki, ki so bili opravljeni s takratno tehnologijo in v
neprimernih prostorih, največkrat v gostilni, in so bili seveda ohranjeni na starih in deloma že pokvarjenih trakovih, so na zgoščenki predstavljeni tako, kot so bili registrirani v originalu in brez zvočnih popravil. Vsekakor so se morali založniki zgoščenke kar potruditi za izdajo kakovostnega izdelka.
V zgoščenki zasledimo pesmi, ki so jih takratni pevci peli v knjižni slovenščini in v krajevnem na-
rečju. Zgoščenko so izdali Glasbena matica-Glasbena šola v Kanalski dolini Tomaž Holmar, Stori in S KS Planika ob delni finančni podpori krajevne gorske skupnosti. Glasbeno, tehnično svetovanje ter ureditev zgoščenke je opravil prof. Manuel Figelj. V letošnjem letu načrtujejo tudi tisk spremljajoče knjižice s spremnimi teksti in besedili pesmi v izvirniku in italijanskem prevodu. Zgoščenka je zagotovo prispevek slovenskih ustanov, ki delujejo v Kanalski dolini, k ohranjevanju pevske in kulturne dediščine, hkrati pa spodbuda k nadaljnjemu delu in raziskovanju na ozemlju, kjer je še prisotna avtohtona slovenska govorica.
Rudi Bartaloth
Razstavi slikarskih del Štefana Turka in Roberta Faganela
ARS LOCI. Umetnost v prostoru svetega / Cikel razstav sodobne sakralne umetnosti
V cerkvici Device Marije v Bovcu bodo v soboto, 7. avgusta, ob 20. uri, odprli razstavo tržaškega
slikarja Štefana Turka, z naslovom Portae Au-reae (Zlata vrata), ki bo na o-gled do 7. septembra 2010. Slikarska dela bodo predstavljena v ciklu razstav sodobne sakralne umetnosti, ki se začenja prav s to postavitvijo. Organizator razstave je društvo ARS Bovec, kustosinja pa Monika Ivančič Fajfar. Štefan Turk bo predstavil cikel monumentalnih slik na leseni podlagi, z motivom gotskih arhitekturnih detajlov. Z geometrijskimi vzorci, ljudsko ornamentiko in stiliziranimi krščanskimi simboli delujejo Turkove slike arhaično in prvinsko. Motiv vrat nosi simboliko prehoda med starim in novim, zemeljskim in nebeškim ter simboliko srečanja med različnimi svetovi.
Turk je Portae Aureae predstavil tudi v goriški galeriji Ars in z njimi opremil koledar Goriške Mohorjeve družbe.
Svet Roberta Faganela / Prvobitni elementi / Retrospektivna razstava
V razstavni dvorani občinske palače v Auronzo di Cadoreso, od 1. do 19. avgusta, na ogled slikarska dela Roberta Faganela. Avtorja je na odprtju predstavila pesnica Irene Navarra, s katero je Faganel leta 2009 izdal lirični dnevnik La terra, la visione (Zemlja, vizija).
Roberto Faganel je neutrudni popotnik, ki na platno beleži poglede na naravo, mesta in prebivalce številnih dežel po širnem svetu, domačih krajev, bujne havajske narave, ameriških metropol, Grand Canyona, Tunizije... Slikar se skozi podobe globoko vživlja v kompleksnost in večplastnost življenja, narave, moči prvobitnih elementov, zemlje, zraka, vode, ognja.
Dela predstavljajo duhovno potovanje skozi veličino stvarstva, ki je za človeka nujno, da vsaj malo razkrije skrivnosti življenja.
Z energično, odločno potezo in materičnim občutkom za barvo, v postimpre-sionističnem slogu ustvarja prizore z igro svetlobe in sence ter kromatskih kontrastov.
Sloveniia
	^	M-
Razmišljanje ob poročilu o stanju in varovanju človekovih pravic
Ali je Slovenija še socialna in pravna država?
Poročilo o stanju in varovanju človekovih pravic v Sloveniji, ki ga je državnemu zboru in predsedniku republike predložila varuhinja omenjenih pravic dr. Zdenka Čebašek-Travnik, pomeni eno izmed izhodišč za presojo učinkovitosti socialne, pa tudi pravne države. Zaradi hitrega razslojevanja družbe, ki se kaže tudi v naraščanju krivic in izrinjanju revnih na obrobje življenja, se je varuhinja pač upravičeno vprašala, ali je Slovenija še socialna država, in opozorila, "da pravna država bolje deluje za tiste, ki imajo denar in si lahko privoščijo odvetnike. Enako velja za zdravstvene storitve".
Med perečimi zadevami je dr. Zdenka Čebašek-Travnik omenila, da v Sloveniji živijo nekateri otroci, ki zaradi neurejenega zavarovanja staršev, ki ne plačuje-
jo prispevkov za zdravstveno zavarovanje, nimajo pravice do zdravstvenih pregledov in varstva. Ob prejemu in oceni poročila je tudi državni poglavar dr. Danilo Tiirk izrekel pridržke o učinkovitosti socialne države in pri tem vladi dal več predlogov za uspešnejšo politiko in ravnanje na posameznih področjih. Kot je dejal, ga posebno skrbi stanje v zdravstvu, ki bo nastalo zaradi preklica soglasij zdravnikov za delo čez polni delovni čas. Predsednik države je tudi ob predstavitvi poročila o varovanju človekovih pravic ponovil, "da imamo v Sloveniji eno pravno državo in ne dveh", vendar je bil tokrat stvaren, saj je dodal, "da pravna država ni enako dostopna vsem ljudem". Med bližnjimi aktualnimi dogodki omenjamo kampanjo za volitve županov in občinskih svetov, 10. oktobra. Opozicijski poslanci iz
Slovenske demokratske stranke in Slovenske nacionalne stranke so vložili zahtevo, da Državni zbor izreče nezaupnico (v Sloveniji ta izraz zamenjujejo z besedo interpelacija) ministru za šolstvo in šport, Igorju Lukšiču. Očitajo mu, da je v nekem razpisu poizkušal zagotoviti sredstva za zgraditev športnega parka v Stožicah, ki je velik predvolilni projekt ljubljanskega župana Zorana Jankoviča. V povezavi z volitvami v Ljubljani je razumeti tudi pamflet, ki ga je v informativnem tedniku Reporter objavil Janez Turinek, dušni pastir iz Artič na Štajerskem. Osti njegovega pisanja so uperjene zoper ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, državnega poglavarja dr. Danila Turka in premierja Boruta Pahorja. Janez Turinek zatrjuje, "da po novem pri nas, menda na pobudo Kitajcev, upravljajo državo tako,
kot bi upravljali malo večje mesto oziroma hotel. Zato je letos pred lokalnimi volitvami opazno, da je slovenska vlada samo servis glavnega mesta Ljubljane. Pri
20.000	kvadratnih kilometrov njene površine bo tak način upravljanja lahko uveljaviti in ga obvladati. Ljubljanski župan Jankovič si bo že letos zgradil dovolj spomenikov v glavnem mestu, da ga bodo lahko pomnili rodovi. Veliko iger in malo drobtinic bo okusilo več državljanov, komunalna infrastruktura bo ponujala poceni deževnico".
Zanimivi so zmeraj novi zapisi in analize o značajih in delovanju predsednika države dr. Danila Turka in premierja Boruta Pahorja v sedanjem času in razmerah v Sloveniji.
Dr. Aleš Maver, profesor na mariborski enoti ljubljanske teološke fakultete, je v daljšem pogovoru, objavljenem v novi številki političnega tednika Demokracija, o vlogi predsednika Turka dejal, "da je on zanj velika uganka, njegovo zmago na volitvah pa bolj pripisujem nespretnosti njegovega tekmeca Lojzeta Peterleta. Po drugi strani bi od predsednika republike, ki mora
biti že po definiciji nestrankarski, pričakovali več taktnosti. Bojim se, da je Tiirk na neki način še vedno pretirano hvaležen določenim skrajnim krogom na levici, ki jim po svojem mnenju dolguje predsedniški položaj. Je pa po svoje presenetljivo, da imamo predsednika vlade Boruta Pahorja, ki se trudi biti nestrankarski, in politično dokaj jasno umeščenega predsednika republike, čeprav
bi moralo biti obratno. Glavni zmagovalec sedanjega položaja v Sloveniji je premier Borut Pahor. Njegova moč v vladajoči koaliciji se je v zadnjem letu povečala. Znebil se je obeh glavnih tekmecev v koaliciji in vladi, Gregorja Golobiča in Katarine Kresal". Predsednik vlade Borut Pahor se je ob koncu prejšnjega tedna v Bohinju ponovno sestal s hrvaško
premierko Jadranko Kosor, razpravljala pa sta o nerešenih problemih med državama. Najbolj zapleteno vprašanje je tisto o dolgovih nekdanje Ljubljanske banke deviznim varčevalcem na Hrvaškem. Če bi se dogovorili o razpletu, bi Nova Ljubljanska banka lahko odprla svojo enoto oziroma poslovalnico v Zagrebu. Našo javnost pa bolj zaskrbljuje predlog zakona o novem zakonu na nepremičnine, ki bi ga uvedli v letu 2011. S tem zakonom bi obremenili vse lastnike nepremičnin enako; tiste, ki imajo eno stanovanje in ga uporabljajo za prebivanje, kot bogate lastnike nepremičnin, ki jih ponujajo na tržišču.
Branje časnikov v Sloveniji se je povečalo
Z nacionalno raziskavo branja so ugotovili, da se v Sloveniji ponovno povečuje branje časnikov. K temu veliko prispeva brezplačni časnik Žurnal. Med najbolj branimi plačljivimi revijami ostaja Ognjišče, ki ima 225.000 bralcev. Pošta Slovenije pa je izdala razglednično dopisnico za obeležitev 650-letnice romarske poti na Svete Višarje, ki jo najbolj obiskujejo Slovenci.
Marijan Diobež
D JU •letnica ROMARSKE POTI
SVETE VIŠARJE
Nekaj počitniških idej za krizne čase
Tudi doma si je mogoče napolniti baterije
Škol, Poldanovec, Mrzovec, Mod-rasovec, Golak ipd. Zanimiva je tudi pešpot za zidom, ki vodi okrog vasi, ali pa sprehod po markirani gozdni poti do Lažne. Tamkajšnji dom je pred kratkim znova odprl vrata, tako da je mogoče z domačimi dobrotami nadoknaditi izgubljene kalorije. Če vzamete s seboj na Lokve gorsko kolo, se vam odpre na številnih gozdnih poteh po Trnovskem gozdu nova dimenzija, če ste bolj lene sorte in vas na skoraj 1000 metrov nadmorske višine zvabi le bolj svež zrak, pa je mogoče tudi na Lokvah doživljati podobne občutke kot na
		
Sredi julija, ko je res hudo pripekalo, sem na ulici srečal starega prijatelja, s katerim sva pred leti skupaj trenirala eno od borilnih veščin. Dolgo se nisva videla, zato sva malo poklepetala o tem in onem. Mimogrede sem ga vprašal tudi: "Kaj pa počitnice, si že kam šel, se kam odpravljaš"?, kar se mi je, glede na gnečo pred turističnimi agencijami in počitniško mrzlico, ki v teh dneh kljub krizi trese večino, zdelo vprašanje na mestu. "Nikamor ne grem. Bom kar doma. Saj ne rabim počitnic", me je presenetil z odgovorom, ki mi je dal misliti, pa čeprav vem, da dela kot krupje v Hitu in je eden tistih "srečnežev", ki so v službi le čez vikend, pa kljub temu zaslužijo dovolj za dostojno preživetje. Z izraza na njegovem obrazu je bilo jasno razbrati, da lenobnega poležavanja na kateri od plaž daleč od doma ali česa podobnega res ne potrebuje. Oči so mu pomirjeno žarele, zadovoljen nasmeh se mu je širil čez obraz. Vesel sem bil zanj. Tudi zaradi njegovega odgovora mi je bilo nekaj dni kasneje, ko se je zaradi niza neljubih pripetljajev "sfižil" načrt o nekajdnevnem solo kolesarskem izletu v neznano, veliko lažje sprejeti dejstvo, da je načrtovana pustolovščina padla v vodo in da bom kar lepo število prostih dni
preživel doma. Tolažil sem se tudi s tem, da sem itak totalno skurjen od dela in bi me novi kraji, ljudje, izkušnje, prevoženi kilometri ipd. trenutno le še dodatno obremenili. "Bom vsaj kaj prebral, "zrih-tal" marsikaj, kar je bilo dolgo na čakanju, pa za malega Natana bom imel več časa", sem se bodril in iskal pozitivne strani dopustovanja doma. Jana je morala v času mojega domačega počitnikovanja vsako jutro v službo, mali pa je bil v vrtcu, tako da sem imel dopoldneve povsem zase, kar je bilo pravo razkošje. Popoldnevi so bili rezervirani za kratke izlete v bližnjo okolico in v nekaj dneh sem se prepričal, da tudi obiski teh znanih in že večkrat obiskanih krajev še kako napolnijo baterije. V nadaljevanju	je
nanizanih nekaj predlogov za popoldanski, celodnevni ali večdnevni izlet na Goriškem.
Začnimo z Lokvami, oazo miru sredi Trnovskega gozda, ki so le dobrih dvajset kilometrov oddaljene od Nove Gorice. Če ne marate gneče, potem priporočam obisk med tednom, ko obiskovalcev skoraj ni. Lokve so lepo izhodišče za osvojitev katerega od bližnjih vrhov, kot so na primer
plaži, še posebej ob koncu tedna, ko je "gužva". Le ležalnik ali mehko podlogo je treba prinesti s seboj. Nekaj popoldanskih uric je dovolj tudi za lahkoten, družinski naskok in sestop s Škabrijela, Sabotina in Svete Gore. Na vsako
od naštetih vzpetin vodi več poti in vsaka od njih ponuja povsem drugačno zgodbo in doživetje. Svojevrstno poglavje je reka Soča, ki je od izvira dalje pravi magnet za turiste od blizu in daleč. Zanimiva je za ljubitelje narave, pa tudi za ribiče. Tam, kjer se reka peni in šumi, je vse polno kajakašev, na njenih mirnejših odsekih pa je mogoče uživati tudi v sproščenem veslanju kanuja. Za sedem evrov na uro lahko kanu (z vesli in
rešilnimi jopiči) najamete na Mostu na Soči in z njim odves-late do sotočja Soče in Tolminke, kjer se vedno kaj zanimivega dogaja. Privlačna je tudi za kopalce, predvsem tiste, bolj odporne na mraz, saj tudi v najtoplejših poletnih mesecih v zgornjem toku pa vse do Solkana v nekaj sekundah dobro ohladi telo in duha. V porečju Soče je tudi cela vrsta manjših, na videz neuglednih pritokov, ki pa se jih - vsaj nekatere - res izplača raziskati. V večini od njih ne boste srečali žive človeške duše, prav
lahko pa kakšno zanimivo nečloveško. Višje kot se povzpnete ob njih, bolj je divje in v nekaterih primerih brez primerne opreme preprosto ne gre. Tovrstno amatersko soteskanje proti toku ni za vsakega. V primeru, da gre kaj narobe, postane zaradi težke dostopnosti vse skupaj precej zoprno, zato je prvo pravilo zdrava pamet. Pri Nadiži, ki je zadnja leta vse bolj "in", letos še nisem bil, po poročanju kolegov in znancev pa je tam trenutno precejšnja gneča. Če vam to ustreza, je tudi Nadiža dobra izbira za kratek oddih oziroma čofot, saj je temperatura vode bolj človeška kot v Soči. Vsekakor je obiska vreden slap Kozjak pri Kobaridu, do katerega vodi lepa sprehajalna pot, ki gre tudi preko visečega mostu nad Sočo, in še bi lahko našteval. Potem so tu še čarobna Brda, pa mistični Kras in rodovitna Vipavska dolina, kjer je tudi cel kup zanimivih kotičkov in kjer se turizem vse bolj prebuja. Med zanimivejšimi cilji velja omeniti še Sesljanski zaliv, ki pa pride v poštev le za tiste, ki že dolgo časa niso bili na "pravem" morju, pri čemer mislim vsaj na južno Dalmacijo, če ne Grčijo, Sardinijo in podobne morske turistične biserčke. Lani sem naredil veliko na-
pako in se v Sesljan odpravil le nekaj dni po vrnitvi z grškega otoka Kos, in kar je še huje, proti Sesl-janu smo jo mahnili pozno popoldne. Kljub temu da je voda spominjala na mineštro, sem se vrgel noter in nekajkrat zamahnil, potem pa nehal kravlati, saj se pod vodo ni videlo deset centimetrov daleč in sem bil povsem obupan. Letos je "štorija" malo drugačna kot lani. Letos tudi naša družina iz prve roke občuti posledice krize, zato ne bo Grčije, tako da je tudi jutranji skok do Sesljanskega zaliva, ko je voda še razmeroma čista, dobrodošel. Precej družin, pa tudi posameznikov je na isti barki. Vse več je tistih, ki ne grejo nikamor na dopust, pa ne zato, kot kolega s Hita, ker počitnic ne potrebuje, saj dela od ponedeljka do petka, kar se mu zljubi, ampak zato, ker si tega preprosto ne morejo privoščiti. Ni denarja. Že nekajkrat sem bil zraven, ko so otroci na vprašanje "Kam greš pa ti letos na dopust"? le tiho sklonili glavo in zlezli skupaj, kar res zaboli, zato je danes najbolje, da se otrokom ne postavljajo taka vprašanja, saj so časi "gnilega" socializma, ko smo šli vsi otroci na morje, pa čeprav le v kolonijo, za vedno mimo. Kakorkoli že, tudi domači kraj in njegovo okolico je mogoče z malo domišljije in dobre volje spremeniti v zanimivo počitniško des-tinacijo in kje, daleč od pobe-blj enega sveta tudi prespati, morda pod milim nebom, zastonj, saj, kot pravijo, ne vem pa, ali to še drži, so najboljše in najbolj dragocene stvari zastonj.
Nace Novak
Ljubljana / 200-letnica Botaničnega vrta
V današnjem času izredno pomembna ustanova
Botanični vrt Univerze v Ljubljani letos praznuje 200-letnico delovanja. Vodja vrta Jože Bavcon je za STA dejal, da je vrt ustanova, kjer o rastlinah lahko spoznamo marsikaj, zato so bili sprva tudi ustanovljeni zaradi študiranja rastlin. Sčasoma so botanični vrtovi dobili mnogo funkcij in so danes izredno pomembne ustanove na svetu.
Ljubljanski botanični vrt deluje neprekinjeno že od leta 1810 in letos praznuje 200-letnico delovanja, tako je poleg Narodne in univerzitetne knjižnice naj stare-
jša slovenska kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova v Ljubljani, je povedal vodja Botaničnega vrta Jože Bavcon. Njegov ustanovitelj je bil Franc Hladnik, po katerem se imenuje rastlina hladnikia, ki je del novega logotipa Botaničnega vrta. Botanični vrt po besedah Bavcona sodi med srednje stare botanične vrtove na svetu. V njem si je mogoče ogledati več kot 4500 različnih domačih in tujih rastlin v devetih vsebinskih enotah. Ustanova skrbi za predstavitev domačega in tujega rastlinstva, ki uspeva v našem
podnebju, je pa tudi življenjski prostor pisane družbe rastlin in živali.
A tudi delovanje te naše najstarejše ustanove ne poteka brez težav. Pred časom je bila na robu propada. "Leta 2008 se je izkazalo, da smo ostali brez financiranja, ker nismo bili mestni zavod. Tedaj nas je v večini financirala Mestna občina Ljubljana. Težave smo težko reševali, vrt še vedno nima dovolj denarja za normalno obratovanje kot ostali vrtovi", je poudaril. A kljub temu vrt, kot pravi, deluje kot najbolj razviti botanični vrtovi na svetu.
Na to kaže tudi gradnja tropskega rastlinjaka, ki ga financira ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo prek ljubljanske univerze. Naložba, vredna okrog milijon evrov, bo vrtu, ki bo
nared predvidoma jeseni, po mnenju Bavcona dalo tisto, kar potrebuje - tropski vrt. To pa zato, pojasnjuje, ker smo v zmernem podnebju in se teh rastlin ne da gojiti v zunanjem delu vrta.
Zelja vodje Botaničnega vrta je tudi, da bi obnovili stari rastlinjak iz leta 1955, a tu se zapleta.
Mestna občina Ljubljana se je že spomladi odpovedala sredstvom, ki bi jih zaradi odžagane "operne bukve" nekam drugam vložila, in jih je namenila botaničnemu vrtu, pojasnjuje Bavcon in dodaja, da se zatika pri okoljskem ministrstvu.
Botanični vrt danes sodeluje s
prek 300 vrtovi v Evropi in po celem svetu, leta 2007 pa je bil predstavljen v knjigi Botanic gar-dens a living history. Med 178 zgodovinsko pomembnimi botaničnimi vrtovi na svetu, ga knjiga uvršča v prvo desetino najpomembnejših vrtov na svetu. Poleg lokacije na Ižanski ulici delujeta v okviru vrta tudi rastlinjaka ob biološkem središču Biotehniške fakultete na Večni poti pod Rožnikom in v Tivoliju ob čolnarni.
Botanični vrt kot skriti biser osrednje Slovenije vsako leto obišče okoli 50.000 ljudi, opravijo pa tudi do 8000 strokovno vodenih ogledov za učence, dijake, študente in ostale zainteresirane skupine.
Ob 200-letnici vrta je bil v nedeljo 11. julija brezplačen izlet s turistično ladjico po Ljubljanici in ogled vrta.
14 5. avgusta 2010 	Primorska	/	Gospodarstvo
Zgornje Posočje / Obnova po potresu iz 1.2004
Neizrabljene možnosti
Dvanajstega julija je minilo šest let od potresa, ki je leta 2004 prizadel Zgornje Posočje in po statističnih podatkih poškodoval 1700 objektov. V tem času je več kot polovica poškodovanih ali uničenih stavb, v katerih so ljudje bivali, že obnovljenih ali so zgrajene nadomestne. Pristojni za obnovo na Ministrstvu za okolje in prostor
Republike Slovenije (MOP RS) predvidevajo, da bo obnova trajala vsaj še nekaj let, zato lahko ugibamo, da so tudi za to potrebna sredstva šele nekje na polovici. Do letošnjega julija je bilo na poškodovanih objektih opravljenih 472 popravil
dimnikov in streh, rekonstruirali so 138 objektov, 146 je bilo rušitev in na teh lokacijah zgrajenih 58 nadomestnih gradenj. Skupaj bo še 25 rušitev, pripravljenih je bilo 814 projektov, v načrtu pa je še 68 rekonstrukcij in nadomestnih gradenj.
Na MOP RS ocenjujejo, da bodo za dokončanje obnove po potresu 2004 rabili okoli 70 milijonov evrov. Doslej so
porabili 34 milijonov evrov. Čeprav je bilo sporočeno, da je t. i. obnova po velikonočnem potresu leta 1998 končana, prizadeti pravijo, da je iz tega obdobja videti še kakšno gospodarsko poslopje razpokano in v propadanju. To pa je nenavadno, če ve-
mo, da so nekdanje tovarne v Bovcu na dnu lestvice
dohodkov v Sloveniji, da je preživela turistična strategija postavila nekdaj znano bovško desti-nacijo med začetnike... Ljudje se iz njih lahko rešijo s samozaposlitvijo. Prav neob-novljeni ali pa porušeni objekti (zgolj porušena velika stara šola), na lokaciji katerih niso zgradili ničesar, kot je npr. 8 tisoč m2 koristnih stavbnih površin nekdanjih vojašnic v Bovcu ali pa še razpokan zasebni gospodarski objekt, za katerega lastniku niso priznali upravičenosti za obnovo, kaže, da se nekdo, ki ima škarje in platno v rokah, dela napol slepega v težki gospodarski situaciji, ko mora prednostno poskrbeti za preživetje tajkunskih bank in podjetij, ki so postala del sistema gospodarskega preživetja politike oblasti in podzemlja hkrati. Prav tako ni slišati, da bi za “želje, ki jih ni mogoče izpolniti", komu uspelo pripraviti projekt za koriščenje evropskih solidarnostnih razvojnih sredstev za takšne primere razvoja družinskega podjetja ali gospodarske družbe.
MM
Zapletena politična zadeva
Še o pasteh arbitražnega
Strokovna pomoč pri raznovrstnih težavah
Psihoterapija je danes po mnenju terapevtov že del osebne higiene
Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije je ob mednarodnemu dnevu družine organiziralo dan relacijske družinske terapije. Kot pravi terapevt Christian Gostečnik iz Frančiškanskega družinskega inštituta, je psihoterapija danes postala del osebne higiene, kjer lahko posameznik s pogovorom razčiščuje svoje probleme in travme.
Po besedah terapevtke in tudi raziskovalke tega področja Tanje Repič ni formule, kateri ljudje dejansko potrebujejo pomoč terapevta. Tako tudi en cikel terapij, ki po navadi obsega 12 ur, ne pomeni nujno razrešitve težav posameznika.
"Včasih je pri primeru hujših travm potrebno tudi pol leta ali eno leto terapij, da človek to preboli in lahko naprej normalno 'funkcionira'", pravi Repiče-va. V večini primerov, zlasti ko gre za spolne zlorabe ali pa
nežalovane ločitve oz. smrti, pa je 12 ur začetek za rešitev. Sicer pa ura psihoterapije po besedah ustanoviteljice Centra za družinsko in zakonsko terapijo Stik Barbare Kreš znaša okoli 40 evrov, ker pa sofinancira to dejavnost ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, pa lahko nekaterim storitve ponudijo tudi zastonj - cena pomoči je tako odvisna
glede na prihodke osebe. Poleg predstavitve relacijske družinske terapije so predstavili tudi svoja stališča do osnutka zakona o psihotera-
pevtski dejavnosti. Osnutek zakona med drugim ocenjujejo kot nesprejemljivega, saj, kot trdijo, priznava neakreditirana izobraževanja, javno veljavne izobrazbe Univerze v Ljubljani pa ne. Pred štirimi leti, ko so začeli pripravljati zakon, združenja še ni bilo in se tako niso mogli vključiti v pripravo zakona, sedaj pa želijo tvorno sodelovati pri zakonski ureditvi področja. Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije je samostojno strokovno združenje terapevtov, ki delajo po relacijskem družinskem modelu terapije, ki ga je razvil Gostečnik. Združuje 24 centrov po Sloveniji, 70 zaposlenih in preko 150 terapevtov s specializacijo, magisterijem ali doktoratom s tega področja, ki skupaj letno opravijo več kot 13.000 terapevtskih ur.
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 3. avgusta, ob 14. uri.
sporazuma
V svojem odgovoru (PN, 2. 7.2010) na moje trditve o tem, da bodo pravi problemi v zvezi z arbitražnim sporazumom (AS) šele nastopili, se je Milan Rakovac v veliki meri ognil obravnavani temi kot tudi mojim argumentom. Predstavil je predvsem lastne poglede na pozitiven vpliv potrditve sporazuma o slovensko-hrvaških odnosih in se razgovoril o evropski levici, kar vse pa ni bilo predmet mojega pisanja. Obravnavane teme se je dotaknil le na koncu sestavka z besedami, da ne more deliti mojega mnenja o tem, da bodo pravi problemi v zvezi z AS šele nastopili, ker bo arbitraža, ko bo končana, tudi že "preprosto udejanjena", pa ker "meja na morju takrat (kot ne danes ne včeraj) ne bo pomenila prav nič več" in ker naj bi mi Istrani s 70% plebiscitarno podporo AS pokazali Ljubljani in Zagrebu, "kako se živi in dela med sosedi".
Tudi sam bi rad videl, da bi se stvari z arbitražo iztekle v zadovoljstvo obeh strani, vendar ne morem mimo neizprosnih dejstev, ki govorijo drugače. Iz MZZ so nam namreč pred referendumom sporočili, da Slovenija ne sprejema kake služnosti ipd., ampak vztraja na teritorialnem stiku z odprtim morjem. Pa da jo razsodba, ki bi nas prikrajšala za ta stik, "ne bo obvezovala, ker bi bila s tako odločitvijo kršena jasno določena odgovornost in strokovnost sodišča" (Peter Toš, Delo, 17.4.2010), ter da bo vtem primeru "vložila uradno pritožbo na razsodbo arbitražnega so-
dišča" (Samuel Žbogar, La Voce del popolo, 21. 5. 2010). Da ne omenjam posebej dejstva, da je slovensko Ustavno sodišče razsodilo, da je Piranski zaliv in del ak-vatorija, ki služi Sloveniji za dostop na odprto morje, slovenski teritorij, ter da bo v primeru njegove izgube treba spreminjati ustavo. Hrvaška pa je itak že ob ratifikaciji AS dala vedeti celemu svetu, da ne pristaja na teritorialni stik Slovenije z odprtim morjem, ter je to, menda kar s pristankom slovenske vlade, zapisala tudi v zakon o ratifikaciji AS. Glede na to, da sodišče lahko ugodi samo eni strani, ni ob navedenih dejstvih skoraj nobene možnosti, da bo razsodba tako preprosto "udejanjena", kot si zamišlja Rakovac. Tudi trditev, da meja na morju ne pomeni nič več, je za zdaj le pobožna želja, ker bi sicer hrvaška policija in hrvaški ribiči ne razkazovali na tak način svojih mišic ob skoraj slehernem prestopu slovenskih ribičev prek sredine Piranskega zaliva. Tudi trditev, kako da mi Istrani učimo Ljubljano in Zagreb, "kako se živi in dela med sosedi", nekoliko šepa, ker bi sicer v obdobjih naj večje napetosti zaradi spora v Piranskem zalivu ne prihajale najtrše besede ravno iz ust istrskih veljakov (Damir Kajin, Ivan Jakovčič idr.).
Zato menim, da smo s sprejetjem arbitražnega sporazuma problem samo odložili, kupili nekaj let varljivega miru, premier Pahor pa je vroč kostanj potisnil v roke tisti vladi, ki se bo morala soočiti z razsodbo arbitražnega so-
dišča. Sicer pa se bodo prvi problemi pojavili ob skorajšnji izmenjavi ratifikacijskih listin v parlamentih, ko bo moral DZ sprejeti v vednost hrvaški dokument, v katerem naj bi z domnevnim soglasjem slovenske vlade pisalo, da ničesar v AS ni mogoče tolmačiti tako, da bi Sloveniji omogočalo teritorialni stik z odprtim morjem. Sledil bo verjetno še hujši zaplet ob ratifikaciji pridružitvenega sporazuma Hrvaške k EU, za katerega naj bi bila, skladno z dosedanjo prakso, potrebna dvotretjinska večina, a je naj večja opozicijska stranka (SDS) dala vedeti, da bo o pridružitvi glasovala šele potem, ko bodo znani rezultati arbitraže. In, končno, lahko pride celo do ustavne krize, ker bi težko katerakoli vlada zbrala dvotretjinsko večino za implementacijo (sprejetje) take razsodbe, ki bi Slovenijo prikrajšala za del njenega teritorija.
Za konec, menim, da je Rako-vačeva uničujoča kritika Popovičeve referendumske kampanje enostranska, prenapeta in krivična, ker ni dal Popovič v dosedanjih dveh mandatih nikakršnega povoda za kake očitke o rasizmu in ker se je iskreno trudil za sožitje ob meji. S svojo propagando pa ni povedal nič drugega kot to, kar je dejal tudi premier Pahor na TV SLO, da je namreč na željo Kosorjeve on sam umaknil iz AS besedo "teritorialni" (stik namreč), ker bi sicer hrvaška premierka imela s tem prevelike težave doma. Mesič pa je stvari dal piko na i z besedami, "da je Kosorjeva Pahorju zabila gol".
Milan Gregorič
Kako bo na tej naši Zemlji?
Na svetu nas bo v začetku leta 2012 predvidoma sedem milijard
lijarde pa v manj razvitih regijah sveta.
Med velikimi regijami sveta, v katerih se bo število prebivalcev v prihodnosti pomembno zmanjševalo, bo tudi območje EU-27. Po projekcijah se bo namreč prebivalstvo EU do leta 2060
zmanjšalo na 506 milijonov, potem ko naj bi leta 2035 doseglo svoj vrh s 523 milijoni prebivalcev. Po teh projekcijah bo Slovenija leta 2060 imela milijon in 768.000 prebivalcev.
Združeni narodi so 11. julij razglasili za svetovni dan prebivalstva leta 1989, in sicer z namenom, da bi usmerili pozornost na nujnost in pomembnost vprašanj, povezanih s prebivalstvom.
V začetku leta 2012 nas bo na svetu živelo predvidoma sedem milijard. Slovenija k skupnemu številu prebivalstva držav članic EU-27 prispeva 0,4 odstotka, so ob 11. juliju, svetovnem dnevu prebivalstva, zapisali na državnem statističnem uradu. Ta dan je letos potekal pod geslom Vsak štejem je poudarjal pomen dobrih demografskih podatkov za razvoj.
Dobri demografski podatki so ključnega pomena za načrtovanje šol, zdravstvenih storitev in javnega prevoza, za oblikovanje politik, pa tudi za spremljanje učinkovitosti izvajanja storitev. Prav opozarjanje na pomen kakovostnih podatkov naj bi ljudi spodbudilo k sodelovanju pri popisih prebivalstva.
Potem ko je število svetovnega prebivalstva leta 1999 preseglo šest milijard, se počasi približujemo številki sedem milijard. Po zadnjih uradnih ocenah Združenih narodov je sredi leta 2009 na Zemlji živelo skoraj 6,8 milijarde ljudi oz. natančneje 6.790.062.216 prebivalcev. Številko sedem milijard pa naj bi dosegli v začetku leta 2012.
Približno 90 odstotkov ljudi na Zemlji živi na 10 odstotkih zemljišč in približno prav toliko ljudi živi severno od ekvatorja. Gostota prebivalstva planeta vključno z vsemi kopenskimi območji, vendar brez Antarktike, ki dejansko ni poseljena, je 115
ljudi na kvadratno miljo. Najmanjša gostota je v Mongoliji s štirimi ljudmi na kvadratno miljo, največja pa v Monaku s 44.000 ljudmi na kvadratno miljo.
V svetu se danes kažeta dva zelo različna vzorca rasti prebivalstva: majhna rast ali celo upadanje števila prebivalstva v najbogatejših državah in nadaljevanje hitre rasti prebivalstva v najrevnejših državah sveta. 1,2 milijarde ljudi živi v razvitih, 5,5 mi-
Premalo poznana Afrika
Kjer ne nosijo krinke na obrazu
Z e po začetku svetovnega prvenstva sem hotela nekaj napisati o Afriki. Ne zato, ker bi bila navdušen navijač, čeprav sem tokrat sledila tekmam slovenske reprezentance, pravzaprav sem tisti večer čisto slučajno vključila televizijo, ko je bilo odprtje že pri koncu, in po pravici povem, da je do konca nisem izključila. Z ekrana je velo tako veselo razpoloženje, glasba se ti je zasidrala v srcu, nastopi so bili spontani, polni veselja, polni tiste pristne povezanosti z glasbenim svetom, ki jo poznajo samo Afričani. In občinstvo je bilo enkratno. Spomnim se, kako sem zaspala ob otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger na Kitajskem, ko je bilo vse tako do pičice popolno, zrežirano, izdelano, izpeljano do konca in seveda do skrajnosti suhoparno. Čisto jasno mi je, zakaj ne maram Kitajcev.
In zakaj imam od nekdaj rada Afričane, njihovo pristnost in prijaznost, njihovo preprostost, s katero pristopajo k nam. Celo tu na zahodu, kjer so žrtve raznih družb, ki jih pošiljajo na ulice, da tam preprodajajo "prešvercano" blago. Nikoli ne vem za stisko v njihovih sr-
• ••
cih, vem pa, da človeka vedno tikajo, nikoli me še niso vikali; vedno te povprašajo, kako si, vedno radi poklepetajo, no, še preveč radi za naš življenjski tempo.
Tedaj članka nisem napisala, ne vem zakaj, čeprav so burni afriški ritmi še naslednje dni zveneli v
ložiti zakaj, čisto instinktivno je, Pap je drugačen od vseh ljudi, ki jih poznam. Pristen je, tako spontan, tako vesel in povsem brez zadržkov, brez maske. Čeprav so Afričani mojstri v izdelovanju mask, kaže, da jih nosijo le pri čarovniških obredih, mi pa jih nosimo vsak dan, vsak trenutek našega življenja in ob vsakem stiku z ljudmi.
Ko so mi Papa prvič predstavili, mi je bilo nerodno, kot je nerodno vsem nam zahodnjakom. Hitela sem mu razlagati, da moja koža ni veliko svetlejša od njegove, je pa čisto enaka koži njegovih otrok. Ves
C
«(
mojem srcu. Potem je prišel k nam na obisk prijateljičin mož iz Senegala, imenujemo ga Pap, čeprav to ni njegovo pravo ime. Pravo ime je za nas zahodnjake zelo, preveč zapleteno. O Papu bi lahko rekla, da je ena izmed oseb, ki jih imam najrajši. Saj se pravzaprav ne da raz-
moj strah je bil odveč, kajti Pap me je objel, sprejel me je takšno, kakršna sem, in objel bi me, četudi bi bila moja koža še svetlejša. Brez zadržkov, tako kot objameš prijatelja, o katerem veš, da boš ostal z njim povezan do konca dni.
Papa, ki se je pred kratkim z druži-
no in ženo, Slovenko, preselil k nam na Kras, so na vasi vzljubili čisto vsi. Zaradi prijaznosti, odprtosti, ker zna zavihteti vsako orodje, in ne nazadnje zato, ker je odličen nogometaš, ki bo ravno v teh dneh začel trenirati otroke in kasneje starejše. Nogomet podira vse meje in sovraštva, vsaj med preprostimi ljudmi.
Zadnjič, ko je bil pri nas, sem mu povedala vtise s svetovnega prvenstva. Rekel je, da je bilo to prvo svetovno prvenstvo, na katerem ni bilo večjih napetosti, izgredov in incidentov. Ko pa je južnoafriška ekipa "bafana, bafana" izgubila in izpadla iz četrtfinala, so Afričani navijali za ostale, pač za vse, kajti prvenstvo je bilo zanje predvsem praznik, čeprav so bile vstopnice predrage, da bi si ga lahko ogledali v živo, in ni prineslo sprememb v njihovo revščino. Afričani so revščine vajeni, za veselje jim je dovolj nogometna žoga, nekaj glasbe, skodelica riža. Pap in njegova družina so se lani poleti preselili v hišo, kjer ni bilo niti vode niti elektrike. Dvomeče sem jih gledala češ, kako boste preživeli. In povedal mi je, da je zadovoljen, da se je znebil odvečnih stvari, tako preprosto in lepo je živeti, ko imaš čisto malo in ko te ne teži vsa ta nepotrebna navlaka. "Vi zahodnjaki imate preveč vsega", mi je rekel, "zato ste tako nesrečni".
Preveč vsega, predvsem preveč hrane. Smejeva se, ko si pripovedujeva, kako se okoli nas vsi pritožujejo zaradi vročine. Ko bi v
Afriki ljudje toliko jedli, bi že vsi pomrli zaradi nje. Ko je toplo, pravi Pap, jemo malo, skoraj nič, predvsem sadje, in pijemo vodo, nekateri si privoščijo tudi nekaj
morda niti mlajši tega več ne počnejo, razen če ne trenirajo nogometa. Škoda je obleke, ugleda. Pa kaj bodo mislili drugi!
Za Papa vem, da se nikoli ne
riža, brez zabele, brez omak, samo hladen riž in nič drugega. Ko si ogleduje naš vrt, nam pove, da v Afriki ni nikoli maral paradižnikov. Ko so jih doma jedli, je sam šel na kosilo k sosedu. K sosedu, se čudim, ker vem, da je doma iz senegalske prestolnice, ki je sedem milijonsko mesto. Ja, k sosedu, mi z nasmehom odvrne, pri nas gre preprosto tako. Pri nas, mu povem, se sosedje v mestih sploh ne poznajo in zaklepajo vrata drug pred drugim. Ja, ob besedi zaklepajo se nasmehne, mene pa je sram, ker sem morala pred kratkim kupiti ključavnico.
Pogosto igramo z otroki nogomet, smejemo se in se valjamo po travi, čeprav smo vsi odrasli, stari okoli petdeset. Pri nas ljudje pri teh letih ne tekajo po travniku za žogo,
sprašuje, kaj bodo mislili drugi. Mislim, da to ni v njegovi kulturi. Meni so prirasli k srcu njegova spontanost, njegova volja do življenja, njegova energija in nasmeh, ki se blešči kot sonce v savani. Samo tedaj, ko pripoveduje, kako tuje velesile izkoriščajo Afriko, se nekoliko zresni in videti je, da trpi. Kajti svojo domovino ima rad, tja bo popeljal tudi otroke, da ne bodo pozabili na svoje korenine. Smejem se, ko se vračamo z njive domov in me ljudje nekoliko osuplo gledajo, ko po cesti kot najstnica tekam za žogo. Mislim, da je v moji duši ostalo nekaj Afrike, nekaj tistega otroškega veselja, ki ga pri nas ne poznamo več. Prav je, da nosim Afriko v srcu, saj od tam pravzaprav izviramo vsi!!!
Suzi Pertot
Številni osebni podatki so dostopni javnosti
Objavljeni podatki petine uporabnikov FB-ja
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ?
Raziskovalec s področja računalniške varnosti Ron Bowes je pred dnevi objavil zbirko osebnih podatkov s profilov več kot 100 milijonov oziroma petine uporabnikov spletne socialne mreže Facebook, ki jih je zbral s preiskovanjem Face-bookovega javnega imenika, kot poroča Slovenska tiskovna agencija.
Omenjeni imenik zajema uporabnike, ki vsaj del po-
nudil na voljo za prenos v obliki 2,8 gigabajta velike datoteke torrent. Bowes želi z objavo seznama opozoriti, da Facebookove zapletene nastavitve glede zasebnosti pogosto povzročijo, da se uporabniki sploh ne zavedajo, kateri njihovi osebni podatki so javno dostopni. Tovrsten seznam komurkoli, ki bi ga to zanimalo, olajša zbiranje in razvrščanje e-poštnih predalov, lokacij in drugih javno dosto-
datkov s svojih profilov delijo z javnostjo. Na podlagi tega je Bowes, ki prihaja iz podjetja Skull Security, sestavil seznam uporabnikov in z njimi povezanih javno dostopnih podatkov ter ga javnosti po-
zdaj dostopni javnosti prek Facebooka in spletnih iskalnikov. Poudarjajo, da gre le za podatke, za katere so se uporabniki strinjali, da bodo javno dostopni, medtem ko drugi zasebni podatki niso dostopni.
Ko mi je prijatelj Jure Kufersin pred dnevi ob objavi zadnjega zapisa na Facebooku napisal, da je letos na morju prebral že osem knjig, zvečine pa da so to “thrillerji”, je dodal tudi, daje imel srečo, ker je prebral tudi Camerona, ameriškega pisatelja srednje generacije, o katerem bomo gotovo še veliko slišali. A poudarekje vseeno bil na grozljivkah, kriminalkah, detektivkah, “thrillerjih”, se pravi knjigah, ki so žanrsko točno določene in jih beremo predvsem tisti, ki nas ta zvrst prevzame. Mislim, da sem že večkrat zapisal, a še enkrat ne bo odveč, da zame ne obstaja spodobna knjižnica povprečnega izobraženca, če v nji ni vsaj nekaj knjig dobrih kriminalk. In iskreno vam povem, da nisem še spoznal nobenega vrhunskega izobraženca, ki ne bi na leto prebral vsaj nekaj kriminalk, “thrillerjev”, detektivk. Evropski jeziki imamo različne vzdevke za detektivke, vsem pa je isto to, da pod to besedo pojmujemo točno določen roman. Zelo malo ljudi tudi ve, da seje detektivski roman pojavil sredi 19. stoletja, za očeta tega pisateljskega žanra pa še vedno velja Edgar Allan Poe s svojim junakom, ki mu je dal ime Auguste Dupin, pa čeprav večina ljudi misli, da je prvo detektivko napisal Arthur Conan Doyle, ki je ustvaril lik nepozabnega Sherlocka Holmesa.
Moji zapisi seveda nočejo in ne morejo biti nobeni literarno kritični zapisi o knjigah, ampak samo pogled nanje s stališča strastnega in zrelega bralca, ki ima za sabo malo goro prebranih knjig, ve pa tudi, da vseh, ki sijih želi prebrati, v svojem življenju ne bo mogel prebrati, kot tudi ve, da je še vedno prav otroško radoveden, ko odpira neko novo, neprebrano in nepoznano knjigo.
In se ne ukvarja več z ljudmi, ki vedno samo jadikujejo in govorijo, kako bi sami brali, a da za branje "enostavno nimajo časa”, ko pa sam dobro ve, da to ni res, saj jih posluša, kako lahko ure govorijo o brezzveznih televizijskih oddajah, kako lahko na plaži ležijo ure pod vročim soncem, a knjige ne vzamejo v roke.
Še najbolj nelagodno pa se vedno počutim ob ljudeh, ki govorijo o nekem avtorju in njegovem delu, a vem, da knjige niso prebrali, da avtorja ne poznajo, ker njegove knjige niso brali, morda so v kakem dnevnem časopisu prebrali odzive na pisanje, kako recenzijo, ali, karje najslabše, so videli film, ki je bil posnet po knjigi. Takrat se vedno vprašam, kaj sploh počnem tam, saj ni bolj mučnega kot poslušanje ljudi, ki govorijo o nečem, česar ne poznajo, najslabši so pa tisti, ki govorijo o Dostojevskem suvereno in na koncu izustijo znameniti stavek: “Kako mi je všeč Dostojevski, kako lepo ga je brati”!, tisti stavek torej, ki ti pove, da Dostojevskega gotovo nikdar niso (pre) brali, ker vsakdo, ki seje kdajkoli pretolkel skozi večino Fjodorovih del, ve, da to ni lepo branje, da je branje napor in zato raje molči o njem, ker mu je dal ta veliki Rus ogromno, zares ogromno, a seje za to bogastvo moral potruditi z zbranim in napornim branjem. Da, napornim branjem!
Za razliko od tega klasika in drugih romanov, ki zahtevajo od bralca določeno zbranost in napor, pa so detektivski romani t. i. lažje branje, čeprav bi se sam ne strinjal vedno s to oznako, ker je pisanje dobrih in odličnih detektivskih ali vohunskih zgodb izjemno težko delo, bralec in literarni junak, detektiv ali vohun ali preiskovalec, morata namreč o umoru vedeti natanko iste stvari, zapleti so izjemni pri dobrih piscih; kjer tega ni, ni dobre kriminalke, ni dobre detektivske zgodbe. Prav t. i. “napetost” je tista, ki bralca vleče, da “knjige ne more odložiti in jo prebere v eni noči”. A o tem izveste več v literarnih učbenikih pod geslom “detektivski roman ali detektivka”.
Te dni sem prebral, da bodo posneli film, baje ga že snemajo z vrhunsko zasedbo, kot se za tak roman spodobi!, slovitega romana enega največjih piscev t. i. "spystories”, vohunskih romanov, ki je v italijanščino preveden pod naslovom La talpa, v slovenskem prevodu ga še nimamo, v originalnem, angleškem jeziku pa mu je slavni John Le Carre' dal naslov Tinker, Tailor, Soldier, Spy. V tem romanu iz leta 1974 se izjemni George Smiley sprašuje o sebi, ko išče sovjetskega vohuna v lastnih vrstah. Ker sem Le Carreja prebral v celoti, lahko zapišem, da mi je ta zelo zajetni roman bil najbolj všeč, pravzaprav ga sam uvrščam med klasiko. Med klasiko vohunskih romanov seveda in romanov nasploh. Ne dvomim niti tega, da bodo po romanu naredili dober film, a knjige ne bo še tako dober film mogel nikdar zamenjati, to ve vsakdo, ki jo je prebral. Bo pa zato veliko več ljudi govorilo, “kako dober je John Le Carre'”, čeprav ga niso in ne bodo nikdar brali...
Ko sem pomislil na slovensko sceno kriminalnega romana, mi je pred oči prišel edino prijatelj Sergej Verč, kije leta 1991 izdal Rolandov steber in v njem ustvaril lik komisarja Bena Perka, samosvojega Slovenca, ki
raziskuje umore, živi samsko življenje posebneža in je po moje edini slovenski lik detektiva, ki je vreden serije knjig, doslej jih je Verč napisal že štiri, prav pa bi bilo, če bi po teh odličnih kriminalnih romanih posnel tudi kak dober film. Poudarekje na dober, ker drugorazrednega filma o meni izjemno ljubem Perku sam ne bi prenesel, kot ne prenaša slabih slovenskih filmov nihče in jih zato tudi ne hodimo radi gledat. Perko bi si zaslužil dobrega režiserja, odlične igralce, vse tisto, kar naredi neki detektivski film gledljiv, všečen, lep, dober film. Če bi ga snemal Scorsese z De Nirom...
Ja, sanjati je lepo! Tudi s Perkom je bilo lepo, vedno lepo in je še.
Knjigo Rolandov steber mi je v stari tiskarni Graphart v Trstu še sveže tiskano dal v roke pokojni tiskar Vinicio Stupar, tam smo namreč tiskali Novi list; vedel je, da so mi knjige všeč, čez očala in z obvezno cigareto v roki se je nasmehnil: “To je nekaj zate”! Iskrive oči nad očali, med ustnicami cigareta, kakšen tiskar, kakšen človek je bil Vinicio! Kako rad je imel nas, mulce, Vinicio, ki nas je bral, preden je tiskal naše članke, in nas je cenil, rad nas je imel! Kako pogrešam danes take ljudi, kot je bil Vinicio, tiskar, človek plemenitega srca in imenitnega poklica!
In sem seveda Verčev roman med prvimi prebral in napisal v Novi list zapis, navdušujoč zapis seveda, ker sem nad Perkom še danes navdušen.
Kasneje sem slišal, da nekateri literarni strokovnjaki pri nas niso bili zadovoljni, češ da sem preveč hvalil Verčev roman, ki “da je samo detektivka”. Sam sem tedaj zavračal vse take kritike in še danes trdim, da ima Verčev Perko prav vse, kar ima in mora imeti vsak spodoben detektiv. Po moje je edini v vseslovenskem merilu, ki "zdrži” težo svojih veliko bolj slavnih kolegov, pa naj gre za Holmesa, Smileya, Bonda, Maigreta, Marplovo, Morsa, Poirota, Blomkvista, očeta Brovvna, Montalbana, Renka, VVallanderja...
No, ja, vem, prepričanih se ne da prepričati, ampak vem tudi to, da se Beno Perko sploh ne bi “sekiral" preveč; ko bi bilo pa najbolj hudo, bi šel v bar na Veliki trg vTrstu in bi pri “šanku” sam naročil amaro, Unicum seveda, ter si kasneje prižgal obvezno cigareto, Diana seveda.
Kot se samo za Bena Perka spodobi.
pnih podatkov uporabnikov z ra-ziskovalčeve-ga seznama.
V Facebooku odgovarjajo, da zbirka vsebuje podatke, ki so bili že do
privacq?
Očarljiv indijski svet (4)
Prejšnji teden sem se zvečer odpravila na obisk k Darshani in Shradhi. Shradha je veselo tekala po stanovanju in čebljala v marathiju (jeziku, ki ga govorijo v državi Maharastra, kjer sem). Ponosno mi je pokazala novo obleko in nov nahrbtnik. Darshana jo uči tudi angleščine, doslej je osvojila
finančno, preko organizacije CRY.
Kmalu ji to ni bilo več dovolj.
Zanimivo se mi je zdelo, da je lahko posvojila otroka, čeprav ni poročena. Oddati je morala cel kup papirjev, vključno s podatki o svoji službi in finančnem stanju, overjeno potrdilo, da bo brat prevzel skrbništvo, če se ji kaj zgodi, in dokument o
lastništvu stanovanja. Ko je čez nekaj dni spet obiskala Jalno, je kar čez noč postala mama punčke, po imenu Shradha. Deklica je bila nekaj let v intenzivni negi, sedaj je stara približno tri leta in pol, a je zelo majhna za svojo starost.
osnovni besedi: hvala in prosim. Shradha je Darshano sprejela za svojo mamo. Počasi prihajajo na dan druge težave, značilne za svet, v katerem živim. Želim ji seveda, da bi znala dobro uskladiti službeno in družinsko življenje.
Slavica Radinja
Zgodbe malih ljudi z velikimi dejanji
Včasih vidiš okoli sebe velike zgodbe malih ljudi. Včasih se zgodi, da si tudi sam vanje vpleten in se sprašuješ, ali bi imel toliko moči in volje, da bi naredil kako veliko dejanje.
Konec junija sem imela dva prosta dneva istočasno kot Darshana, Gvven in Michie. Darshana ima tukaj drugo najpomembnejšo vlogo, saj je namestnica
upravitelja centra Sangam, Gwen je asistentka urednice programa in Michie je prostovoljka kot jaz. Darshana Pawaskar je Indijka, doma iz Mumbaja, a se je zaradi službe preselila v Pune. Stara je dvaintrideset let. Njena mama je ginekologinja, zato izhaja iz "dobre" družine. Gwen je iz Malezije, Michie pa iz Japonske.
Konec junija smo se tako vse šti-
ri odpravile na izlet v Auran-gabad in Jalno. V Aurangaba-du smo najele avtomobil in se odpeljale mimo značilne trdnjave, ogledale smo si tempelj, posvečen Šivi, in jame El-lora, znane po tem, da so jih izklesali budistični in hinduistični menihi. Zvečer smo prispele v mesto Jalna. Jalna je mestece nevajeno turistov; tu je zelo težko srečati koga, ki bi govo-
ril angleško. Zjutraj smo se odpravile na ogled sirotišnice, kjer je Darshana lahko videla deklice, ki so na razpolago za posvojitev. Sirotišnica je žalosten kraj, ker imajo otroci tam le nujno potrebno za preživetje, otroci pa so nas bili tako veseli! Koristno je bilo, da smo se že prej naučile, kako se predstaviti v jeziku hin-di. V sirotišnici so sprejeli vse Darshanine dokumente, sama pa se je tja vrnila približno teden kasneje s svojo mamo, da je izbrala, katero deklico bi posvojila. Ko smo se poslovili od sirotišnice, sem sedla v rikšo z Darshano in jo vprašala, kako potekajo posvojitve v Indiji. Povedala mi je, da se je odločila za posvojitev pred približno dvema letoma. Zbrala je vse dokumente, izbrala je agencijo, ki je priznana od države, a ta ni imela nobenega otroka, primernega za posvojitev. Nato se je oprla na drugo agencijo, ki je imela otroke, a ne v mestu Pune. Zato se je odpravila v Jalno, da bi lahko posvojila deklico. Darshana je že v otroštvu spoznala, da je življenje deklic in žensk v Indiji težje, zato je začela deklice podpirati najprej
skih rezultatov na tekmah svetovnega pokala, vendar so kakovost, odločnost in izkušnje na njeni strani, tako da lahko v mednarodnem merilu še mar-
Michele Leghissa, čeprav igra tudi pozimi v amaterskih prvenstvih (nazadnje lani v promocijski ligi, s številnimi doseženimi zadetki v dresu kriške Vesne). 35-
sikaj doseže. Za zdaj je že potrdila državni naslov v ravnini. Poleti ne miruje niti nogometaš
letni veteran iz Medje vasi je kapetan državne reprezentance nogometa na mivki, ki sicer v
zadnjem času ni bila najbolj uspešna, tako da je celo odstopil selektor Magrini. Azzurri pa so se kljub vsemu uvrstili v finalni del ugledne evrolige, ki bo konec avgusta na Portugalskem. Mateja Černiča in Lorisa Maniaja smo že omenili v prejšnjem prispevku, v zvezi s svetovno ligo, kjer se je italijanska moška odbojkarska izbrana ekipa uvrstila med najboljših šest. Nedvomno dobra popotnica pred skorajšnjim (od 24. septembra do 10. oktobra) svetovnim prvenstvom v Italiji (in tudi v Trstu!), za katero sta goriška Slovenca nedvomno resna kandidata za Ana-stasijevo dvanajsterico. Gabre je celo kapetan svoje šesterke in je tudi v Argentini nadvse zadovoljil, medtem ko Števerjanec zadnje čase ni veliko igral.
V teh dneh stalno tekmujeta na primer še mlada tenisačica Gaje Paola Cigui in veteran hitre hoje Fabio Ruzzier iz Lonjerja. V omenjenih poletnih panogah pa se seveda kreta tudi več naših športnikov v mladinskih kategorijah. Kolega Branko Lakovič ima torej pri urejanju svoje spletne strani polne roke dela tudi ob najbolj žgočem soncu.
HC
Novosti na spletnem portalu Youtube
Po vsem svetu priljubljena spletna stran za izmenjavo video posnetkov Youtube je zvišala omejitev dolžine naloženih video posnetkov z 10 na 15 minut, je poročala STA. Kot so pred dnevi pojasnili v Youtubeu, je bilo zvišanje omejitve dolžine posnetkov najbolj pogosta prošnja tistih uporabnikov, ki na stran nalagajo video posnetke. Uradni partnerji Youtubea, ki sodi pod okrilje spletnega velikana Google, so sicer že nekaj časa imeli možnost objavljati video posnetke, daljše od 10 minut.
Broadcast Yourself
Šport v vročih počitniških dneh
Ko večina počiva, so poletne panoge na vrhuncu
V prejšnji številki smo se pomudili pri glavnini naših tekmovalcev, ki vsaj v juliju počivajo, in spregovorili prav o športnem dopustu. Vendar je tudi v naši sredini kar nekaj športnikov, ki so v tem času na vrhuncu sezone. To velja zlasti za individualne panoge in seveda za poletne discipline.
V prvi polovici julija sta jadralca sesljanske Čupe, Jaš Farneti in Simon Sivitz Košuta, nastopila na članskem svetovnem prvenstvu v olimpijskem razredu 470, v Haagu na Nizozemskem. Obetavna Kraševca, varovanca koprskega trenerja Matjaža Antonaca, sta se uvrstila daleč od najboljših. Za las se nista prebila v zlato skupino (prva polovica sodelujočih) in bila tudi v srebrni neprepoznavna. Neuspehu je botrovalo nezadostno treniranje v zadnjih mesecih, ko sta se pripravljala na maturo, ki sta jo sicer uspešno opravila. Imela sta
tudi kanček smole, težko sta se prilagajala močnemu toku in sploh nenaklonjenim vremenskim razmeram, ki so ju pričakale v Severnem morju. Čupina obetavna najstnika vsekakor nista bila potrta zaradi neuspeha, saj sta tekmovala neobremenjena in brez posebnih pričakovanj. Prestižno merjenje moči z najboljšimi na svetu sta vzela kot kakovosten trening. Njun čas pa zadostuje za člansko kategorijo in že v preostanku letošnjega poletja želita veliko več pokazati. Pred nedavnim je sezono pričela tudi umetnostna kotalkarica Tanja Romano, ki vsako leto v tem času trenira tako, da bi bila v najboljši formi v novembru, ko je na sporedu svetovno prvenstvo. Na državnem prvenstvu v Roccarasu v Abrucih jo je v prostem programu ponovno premagala 20-letna Debora Sbei, reprezentančna kolegica in vzhajajoča zvezda italijanskih
kotalk, ki je lani odvzela Tanji svetovni prestol. Tudi tokrat je bila razlika med najboljšima malenkostna. Romanovo so v kratkem programu celo grobo in nerazumljivo oškodovali sodniki, v daljši vaji pa je predstavnica openskega Poleta doživela še padec, tako da je zmaga pripadla nasprotnici - naslednici. Rekorderka svetovnih kotalkarskih naslovov se je potolažila z rutinskim zlatom v kombinaciji, svoje najlepše lice pa bo kajpak skušala pokazati prav konec novembra na Portugalskem, med svetovno elito, ko bo Sbeieva predvidoma ponovno njena najresnejša tekmica.
V najtoplejših mesecih je zelo zaposlena tudi rolkarka kriške Mladine Mateja Bogateč, ki se je kljub čedalje večjim pomislekom le predstavila na startu nove sezone. Osredotočila se bo v glavnem na tekme v sprintu, v katerih je najuspešnejša, njeno treniranje in nastopanje pa je vse bolj težavno, odkar se je zaposlila kot bančna uradnica. Zaradi tega v začetku letošnjega tekmovalnega leta ni dosegla vrhun-
V Italiji odslej strožjiprometni predpisi
V Italiji stopajo v veljavo strožji prometni predpisi, s katerimi država predvsem zaostruje boj proti alkoholu in mamilom za volanom. Poklicni vozniki in posamezniki, ki imajo vozniško dovoljenje manj kot tri leta, lahko od prejšnjega petka dalje vozijo le popolnoma trezni.
Novi predpisi med drugim prinašajo dvig kazni za voznike, ki bodo za volanom telefonirali ali ne bodo upoštevali prehodov za pešce.
Po novem v vseh lokalih v Italiji po 3. uri ne bodo več smeli prodajati alkohola. Na počivališčih na avtocestah po 22. uri ne bo več mogoče kupiti žganih pijač, po dveh zjutraj pa bo prepovedana tudi prodaja vina in piva.
Z višjimi kaznimi naj bi italijanske oblasti financirale izboljšanje varnosti na cestah. Prav tako naj bi modernizirali prometno signalizacijo.