L i s t e k. in. Ob koncu posta. Različne in še ne preveč obupne misli nadlegujejo Človeka, ko je srečno prestal dobo slanikov, polenovke, sira, kavijara in drugih postnib jedil, ki so toliko dražja, kolikor so lažje prebavljiva, a jih mi drugi na deželi poznamo, razven fižola in prežganke, le po starih jedilnib listih iz mesta. To torej ni preveč obnpno, kar izpoznate sami, gospod urednik, saj je v ceno, a za želodec, prosim, za marsikateri želodec je baje dobro tudi — kislo zelje s kislim mlekora . . . In to še niso najslabši užitki, ki nani jih ponuja splošni napredek na Kranjskem. Kaj bi rekli, g. urednik, ko biVam imenoval šolski okoliš — ne samo eno vas — kjer mora podpisovati učitelj vsem stanovalcem poštne dostavnice, ker jib ne znajo sami. Ko bi Vam potrdil, da se vse to godi na pragu same Ljubljane, bi se prijeli za glavo. Na katerem mestu je že Kranjska glede analfabetov — pred Bukovino in Dalmacijo? Ta resnica pa je zato obupna, ker se da neuko ljudstvo izrabljati še v druge namene. Ker pa delajo klerikalci na to, da ostane omika na Kranjskem na sedanji, ali če možno še nižji stopinji, delajo prav — za svoj žep. Mi pa smemo z rokama v žepih čakati se lepših časov. Ako trdi ,,Narod", da bi bilo pametneje namestu treh ali štirih rožnih vencev, ki jih ropočejo Ijudje večer za večerom, moliti morda samo enega, a zato raje čitati zabavne in poučne knjige, trdi rNarod" tudi prav — za napredek, pa mu zato očitajo, brezvestno misleči, da -Narodu" s tem kaj škodujejo in ljudstvu že naravnost koristijo. Kaj pa? Ljudstvo, ki zna samo moliti, kakor so molili še za Cirila in Metoda, ne čita n. ..Naroda", pa tudi ne skrbnih svaril, naj se izogiblje strupenih brezvercev. Ljudstvo, ki ne čita, tudi ne misli. In v postnem času je najbolje, da človek ne misli, s tera se odvadi misliti na jed, na telesne potrebe. To je pa že dobiček, prosim, velik dobiček — v narodni ekonomiji. Zato ni čuda, če ljudje umevajo postno postavo tako, da niti ob nedeljah in praznikih v postnera času ne belijo jedi z živalsko mastjo, marveč s srardljivim oljem, maslom ali po največ samo z razbeljenimi kleščami na ognjišču; da zacvrči, pa je dobro. Ako želodec potem nekoliko zakruli in nastane po splošni erupciji bolesten — interregnum — hajdi na žganje. Tn se začne potem neki predokus obečan.ga raja, ki se razširi v prav pozemeljsko pijanč.vanje in konča s peklenskim pretepora ter krvavimi poboji —• na sodiščn. Pa da ni to napredek! In še kako nagel! Prav prijetno so me dirnile besede v 8. št. -Učit. Tov.", kjer poroča tajnik o zborovanju ,,Slov. učit. dr." ter om.nja v svoji proroški misiji, da se nam začne letos, torej v letu izboljšanja plač, neki bolje goditi. In tudi to sem uvrstil med tolažbe ob koncu dolgih postnih dni. Sicer pa prosim, gosp. urednik, pomnite, da ne mislim postne dni samo kot ironijo, ker sicer se začne v časopisju zopet nova sloveča polemika ali bolje: polemika o vprašanju, kaj je in kaj ni ironija. Polemik a la abecedna vojska, prekljanje o polglasnem e ali 0 upravičenosti nove struje ter dr. Ilešičevega in Levčevega 1 ali v — čitatelje slov. listov reši nas, o Gospod! — Kakor je rekel nekoč Stritar o satiri, ki so jo napčno umevali, velja tudi o ironiji: prijatelj, ako želiš, da bomo vedeli, kaj nameravaš, zapiši jasno in razločno (torej ne v secesijskem slogu) — to je ironija, ne kamela! Taka kamela se mi zdi tudi konec članka: Prihodnjič pa nekaj konkretnih slučajev, ki bodo vabili u.itelje li klerikalcem, kjer vabi prijatelj Hribovski tovariša A. K. v naš tabor. Po mojem prepričanju so tu poštene besede poštenih učiteljev vse odveč, kakor so odveč vsi popravki M. R. z Dobrove v -Slov. Narodu" o prejeti ali neprejeti graji, izrečeni mu v dež. Sol. svetu. — Stanovski ponos, stanovska pamet in pa osebna ambicijoznost ne korakate — vzporedno. Radoveden sem, kako ,,politi.no zadržanje" zabeležijo na Štajerskem onim tovarišem, ki kot bivsi napredni učitelji sedaj blatijo iz nasprotnega tabora — napredno učiteljstvo. Najprimernejše označenje na službeno tabelo takib junakov bi bilo: pol-tič, pol-miš, ali, kakor pravijo nekje na Dolenjskem: pin-pogačica, kar pa ne verjamem, da bi bilo na višini — uradne dostojnosti. Tudi nazivalo pokojnega Levstika ci-gu-di-gu-mi-govci (če ni to volapiik, pa naj bo kar hoče) bi se najbrž ne prilegalo popolnoma ti stranki. Ni čuda, če se pogreza Koroška, kakor so trdili oni dan slov. listi vsi vprek in drug drugemu očitali mlačnost, dočim so doslej složno molčali o korotanskem položaju. V tem ni prednjačil niti ninogostranski Podgornik z Dunaja! — Pa upajmo, da bodo o tem naši državni poslanci manj ropotali in več dosegli kakor so na pr. s predlogo o slovenski univerzi. Za prihodnji ,,odmev& pa prosim, da mi pojasnite vj^rašanje: kakšne knjige in kakšna učna metoda bi bila najbolj priporočljiva — proti ljudski nevednosti? Verjemite, g. urednik, da bo ta odgovor vsem naprednim učiteljem, vsem pravim domoljubom in rodoljubom najlepše velikonočno vezilo. Nadejaje se najpovoljnejšega odgo. govora, ki bo zalegel več kot vse moje misli ob koncu postnih dni, se beležim z odličnim spoštovanjem Vaš odkritosrčni Nadoslau.