V ANDOVCE VLEČE STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 8. marca 2007 • Leto XVII, št. 10 Monošter: razširjeni sestanek Slovenske manjšinske koordinacije POGOVOR O VEČJI UČINKOVITOSTI IN BOLJŠI PREPOZNAVNOSTI Nesporno je, da se je Slovenska vodi premier Janez Janša, minimanjšinska koordinacija, usta stru za kulturo in ministru za novljena 15. aprila 2004, uve šolstvo. ljavila med Slovenci v Avstriji, V Monoštru je Slomak namenil Italiji, na Hrvaškem in Madžar pozornost tudi medijem. »Ugoskem; da jo sprejemajo v poli tavljamo, da posvečajo mediji tičnih sredinah teh držav in v premalo pozornosti manjšin- Sloveniji, naredila je tudi prve, skim temam. Zato smo premis informativne korake v Evrop lili nekatere naloge, med kate sko unijo. Vendar to ni dovolj, re sodi pozornost nacionalni pravi predsednik Slomaka in Radioteleviziji Slovenija, ki predsednik Slovenske kultur ima tudi po lani sprejetem no gospodarske zveze iz Trsta Zakonu o odnosih Slovenije Rudi Pavšič. Učinkovitejšemu s Slovenci zunaj njenih meja delu Slomaka in večji prepo (30. člen) dolžnost skrbeti za znavnosti je bil namenjen prvi ustrezno obveščanje Sloven letošnji razširjeni sestanek v cev v zamejstvu in obveščanje Monoštru, na katerem so sode javnosti v Sloveniji o proble lovali predsedniki domala vseh matiki Slovencev v zamejstvu krovnih organizacij iz sloven- in po svetu. Dogovorili smo skega zamejskega prostora in se za pogovor z odgovornimi njihovi sodelavci. uredniki drugih medijev v Slovenija bo v letu 2008 pol leta daje pobude Evropski uniji, pripravi projekt – predstavitev v ljubljanskem Cankarjevem Sloveniji in za organizacijo predsedovala Evropski uniji. V ker ima sama visoke standarde manjšin v sosednjih državah domu. Predlog Karla Smolleja pogovora urednikov vseh za-Slomaku so prepričani, da gre manjšinske zaščite. -in ga v obliki brošure, zgi-je, da bi zamejska kulturna in mejskih medijev. Poiskati želiza enkratno priložnost tudi za Slomak je pripravil predstavi-banke ali zgoščenke posreduje športna društva vključili v pro-mo obliko, kako v teh medijih Slovence v sosednjih državah; tev Slovencev v Evropski uniji. šolam v Sloveniji. Kazalo bi se grame prireditev v Sloveniji, in poročati o vseh Slovencih v zamenijo, da bo morala Sloveni-Ker je bila prva predstavitev, se pogovoriti z ministrstvom za sicer v tistih okoljih, kjer je mo-mejstvu. Večjo pozornost bomo ja dati pobude za uveljavljanje v pogovorih niso toliko lotevali šolstvo, da bi manjšinsko tema-goče pričakovati dober obisk. namenili naši internetni stramanjšinskih pravic na evrop-problematike. Na vrsti je nada-tiko vključili v učne programe, Premisleka vredno pobudo je ni, ki bo objavljala sprotne ski ravni. Evropa je premalo ljevanje, ko se bodo ukvarjali s toda ne s suhoparnim našteva-posredovala Suzane Weitlaner, in aktualne informacije,« je pozorna do manjšin, čeprav konkretnimi nalogami. Najprej njem dejstev, ampak na mladi in sicer da bi se na Slovenskem naloge na medijskem področju le-te štejejo okoli 50 milijonov se želijo sestati z novim evrop-generaciji privlačen način. knjižnem sejmu skupaj pred-strnil predsednik Slomaka Rudi pripadnikov. Tudi za bodočo skim komisarjem za manjšine. Za več sodelovanja med zamej-stavile slovenske zamejske za-Pavšič. ustavno listino Evropske uni-V Monoštru so se pogovarjali skimi kulturnimi društvi se je ložbe, ne glede na število izdaj Drugi dan so se v Monoštru je je znano, da ni predvidena tudi o posameznih področjih zavzel Darko Šonc iz Zagreba. ali dosedanjo uveljavljenost. pogovarjali o novostih Slomavečja pozornost manjšinam. dejavnosti, vendar ne iz vidika Zato, da bi se bolje spoznali Lanska prireditev Preko mej, ka v organizacijskem smislu, Slomak bo pripravil konkret-naštevanja, kaj katera manj-med sabo in da se ne bi obna-ki se je začela na avstrijskem kamor sodi predlog za ustanone predloge in jih posredoval šina ima, ampak z zornega šali, »kako smo sami sebi do-Koroškem, nadaljevala v Slo-vitev Slovenske samoupravne Sloveniji, zlasti bi Slovenci v so-kota večje prepoznavnosti. Po volj«. Ob dejstvu, da zamejsko veniji in končala v Monoštru, narodne skupnosti, ki bi jo sednjih državah želeli, da pri-nekaterih anketah samo 4 od-kulturo premalo poznajo tudi je prvi poskus, kako prestopiti sestavljali Slovenci v sosednjih pravi Slovenija odmevnejše, za stotke Slovencev pozna položaj v Sloveniji, je Marijana Sukič meje in se vključiti v širši pros-državah, skupnost pa bo imela, manjšino pomembne pobude, Slovencev v sosednjih državah. spomnila na nekdanje, tedaj tor. Slomak bo stališča o pre-če jo ustanovijo, v Sloveniji stapri katerih bo sodeloval tudi Dogovorili so se, da Slomak zelo odmevne predstavitve poznavnosti posredoval svetu tus pravne osebe. Slomak. Slovenija upravičeno do začetka prihodnjega leta Slovencev iz sosednjih držav za Slovence v zamejstvu, ki ga Ernest Ružič 2 RAZSTREJLANI MOSTOUVJE, ZBOMBARDEJRANE ŽELEZNICE, PORÜŠENE INO VÖZGOREJLE IŽE, FABRIKE Tou videjnje je bilou karakteristično za Somboteu po grozovitom bombardejranji 4. marca 1945. leta. Samo eden od edenajseti mostouv je ostao cejli, šest ji je bilou ščista vničenih, štirje pa hüdo poškodovanih. V Somboteli je zapisano od 7. oktobra 1944. do 29. marca 1945. leta deset vekših ino menših bombnih napadov. Najbole hüdi napad zavezniških sil je biu 4. marca, šteri je takšne velke škode napravo, ka je naš županijski center grato peti najbole porüšeni varoš od teda 57 varošov na Vogrskom. Bilanca pustošenja: 1200 zgradb je postanolo neprimernih za bivanje, 312 hiž je bilou vcejlak porüšenih, 3575 od 4471 stanovanj je prišlo na nikoj. Porüšena je bila varaška hiža (naš magistrat), katedrala, štera je pretrpejla vničenje nenadomestlivih umetniških stvaritev, porüšeni je biu vodni rezervoar, tak ka je varaš ostano brezi preskrbe z vodou. Zavolo poškodbe je nej mogla obratovati plinarna, tak v varaši nej bilou ranč plina. Bombni trajtari so oskrunili indašnje velke fabrike ino cintor, vničena je bila kanalizacija. Tüdi med Slovencami v Somboteli sam najšla dvej gospe, štere se spominata toga najbole tragičnoga pripetja v žitki Sombotela, ar sta teda obej bile v varaši, kakti od vsej nas dobro poznana ino poštüvana Judita Pavel ino edna že skoron devetdeset lejt stara gospa, štera je z možom vred med bojno iz Prekmurja prišla v Somboteu, ali na njeno želejnje njenoga imena ne smem ovaditi. Judita Pavel: »Spominjam se toga dneva, ar je te dostakrat biu zračni alarm. Tisti, šteri so stanüvali blüzi železnice, so vnoužično bejžali prouti nam, v zapadni tao mesta, ar se je eti blüzi nas, na Kalvarijskom brejgi nahajala edna znana velka zavetiščna točka. Tisti, šteri Denešnja obnovlena forma katedrale so meli dobre zemenice, so šli ta doj, šteri pa nej, kak na primer tüdi mi, pa smo šli večinoma na te brejg. Midve z mamo, kak večina mladih, sva se nej bojale, pa sve večkrat sploj nej šle v zaklonišče (óvóhely). Vöni na dvorišči sve gledale, v štero smer letijo eroplani, pa poslüšale, kak bombe eksplodirajo. Gda je bil konec alarma, smo vsi šli gledat, ka se je zgodilo, pa smo eden drügomi pomagali. Tüdi mama je sprejela v našo ižo edno gospou, štero so vözbombardejrali iz njenoga stanovanja. Spominjam se tüdi štrtoga marca, vidla sam porüšeno katedralo, pa Rumijevo cesto, štera je bila od vsej najbole porüšena.« • Kakše je bilou splošno razpoloženje po velkom bombardejranji? »Vsi smo se strašno bojali ino bili čemerni, zaka je bilou potrejbno tou velko vničavanje. Zaka je bilou potrejbno bombardejrati zvün železnice tüdi drüge objekte, kak so katedrala pa stanovanjske hiže.« • Ali ste znali kakšni eroplani so bombardejrali, ruski ali amerikanski, ar se je že znalo, ka se približavajo Rusi? »Že po njuvom glasi je vsakši spozno, ka so tou bili amerikanski. Ali jaz mislim, ka je tou bombardiranje že nej melo nikšega konkretnoga cila, samo osloboditi so se ščeli svojega tovora.« • Ste nej mislili na tou, ka bi šli nazaj domou v Jugoslavijo, ar »Po bojni so se vsi skrivali prejk dvorišča v klejt. Kak pred njimi. Jaz, kak štu-smo notri stoupili na dvera, dentka, sam delala dobro-so že kapale bombe. Tisti, volno v sodačkij špitalaj šteri je za nami prišo, je že kak bolniška sestra. Nosila meu krvavi obraz. Čüli smo sam uniformo Rdečoga kri-strašne eksplozije. Nikdar ža, ar sam končala bolniški smo se ešče tak fejst nej botečaj. Stanüvala sam v bol-jali. Ništerni so se joukali, nici, domou sploj nejsam vsi smo molili. Gda so sirešla, tak se do konsolidacije ne zatulile konec alarma, smo šli gor po stubaj, ali nika na svejti smo nej vidli zavolo velkoga praja, ranč soused-ne hiže nej. Tak za pou vöre smo začnoli videti konture Glavnoga placa, pa smo opazili, ka je hotel Palac zgino. Ednostavno ga nej bilou več, njegovo mesto je bilou prazno. Cejli plac je ležao v ruševinaj, vse okna so bila vöpotrejta, črpnjé so povsedik ležale na zemlej. Lidge so nej spravili glas iz sebe, tak so bili obupani. je bilou eti pre-Streja in plafon katedrale sta čisto izginila Najin nemški goust je več nevarno? »Moj dom je teda že biu eti v Somboteli. Starišje mojega očo so živeli tam do 1927. leta. Zdaj pa ranč rodbine več nemamo tam. Moj oča si je premišlavao, ka bi bougše bilou oditi, ali mama ranč čüti nej ščela o tom. Kak leko v tihinskom mesti z ednim kufrom nouvi žitek začnemo, pravi. Pa smo ostali eti. Ne morem pozabiti tistih časov. Edna moja prijatelca, štera zdaj žive v Budapešti, je pri bombardejranji zgibila svojega brata ino njegovo zaročenko. Stanüvali so pouleg katedrale. Njuva iža je dobila puni zadetek, lidi so vöskopali s pevnice, ar se je iža na nji porüšila, ali brata z zaročenko vred so nej mogli rejšiti. Vsako leto se na eti den pride v Sombotel spominat. Tüdi letos jo čakam.« • Si z Rusami nej mejla nikšne afere? položaja z Rusami sploj nejsam srečala.« Gospa Š. je s svojim možom Slovencom, šteri je že pokojni, tisti den tüdi bila v Somboteli. Š.T.: Na žalost moj mouž več ne žive, ali če ščeš, ti jaz tüdi leko kaj povem o tistom usodnom dnevi, ar sva müva z možom v zimi 1944. leta že prišla esi prejk v Somboteu. 4. marec mi ostane v spomini. Te smo stanüvali na Glavnom trgi (Fő tér). Mela sva gousta, ednoga trgovca iz Nemčije, šteri je prenočevau v hoteli Palac, nej daleč od našega stanovanja. Ranč sedimo pri stouli pri obedi, gda se oglasi sirena. Z obedom smo ešče nej končali, zato smo si premišlavali, ali bi sploj šli v zemenico. Previdili smo, ka nemamo drüge izbire, pa smo se pomali napoutili samo hvalo dao Bougi, ka je k nam prišo, ka je nej ostano v hoteli. Tak se je postrašo, ka se je včasi odpelo nazaj v Nemčijo. Grozno je vövidla katedrala. Samo fasada je ostala, pa stejne. Vse freske, vsi kipi, oltarska slika, orgole, vse je na nikoj prišlo. Ogromni kipi z vrha cerkve so nakla ležali. Ešče zdaj, če idem mimo te cerkve, mi pride v spomin te strašni kejp... Mi, šteri smo jo te vidili, smo mislili, ka ne preostane drügoga, kak jo porüšiti. Ali v globini svojoga srca smo se vsi odloučili, ka koli bou, tou cerkev moremo rejšiti, ar je te že skoron dvejstou lejt stala, pa smo začnoli zberati pejneze za njeno obnavlanje. Tou je edna velika čüda, ka smo zmožni bili tou božo hižo rejšiti ino jo znouva gorizozidati.« Suzana Guoth Porabje, 8. marca 2007 3 „MALE BOJNE” V SAKALOVCIH V nedeljo, 26. februarja, je sakalovska Slovenska samouprava priredila gledališki večer, na katerem sta nastopili Gledališka skupina Nindrikindrik in mlada plesna skupina z Gornjega Senika. Prireditev je bila v tamkajšnjem kulturnem domu in na veselje organizatorjev je bilo obiskovalcev kar veliko, morda zato, ker je večina igralcev skupine Nindrik-indrik iz Sakalovec. Skupina Nindrik-indrik je predstavila igro z naslovom Male bojne. Zgodba je zelo smešna, govori o sosedih, kako živijo drug poleg drugega. V več prizorih prikazuje, kakšni problemi lahko nastanejo ob tem. Kot je naprimer nevoščljivost, če kdo kaj boljšega ima, ljubosumnost med sabo, kako morajo ženske ubogati svoje može ali pa lahko tudi obratno, na koncu pa kako lahko pride tudi do „male bojne”. Mislim, da smo se vsi, ki smo si ogledali to predstavo, zelo dobro zabavali in ugotovili, da bi zgodba lahko bila kar iz našega življenja. Zahvala gre avtorju in režiserju Mikiju Rošu in posebej igralcem, ki so svoje vloge odigrali profesionalno. Upamo, da pridejo še k nam s kakšno drugo predstavo. Za njimi so pa nastopile mlade plesalke in mlad pevec z Gornjega Senika. Oni so nam zaigrali venček narodnozabavnih viž. Skupino sestavljajo tri deklice in en deček. Pripravila jih je Margita Gyeček, njej se še posebej zahvalim v imenu občinstva za njen trud, saj lahko rečem, da smo vsi uživali ob nastopu njenih učencev. Otrokom pa želim veliko uspehov, in to, da bodo še najprej tako korajžni in veseli. Potem je malo pogostila vse nastopajoče in obiskovalce Slovenska samouprava, pri tem gre zahvala kuharicama za njuno delo. Mislim, da za konec lahko rečem, da je bila ta nedelja lepa za vse, ki smo bili zraven in da moramo to še kdaj ponoviti. Valerija Rogan Austrijci skrak pri meji, pri Monoštri škejo gorazozidati sežigalnico smetja (hulladékégető), tak ka so nas (nej rosag pa nej varaško samoupravo) od tauga ranč nej pitali. S kakšno koli moderno tehnologijo do delali, tau de zato naravi škaudilo etak ali tak. Varašanci so sploj prauti tau-ma, pa so že za volo tauga večkrat demonstrirali tö. Slovence, šteri v Varaša živejo, smo pitali, ka mislijo od tauga. Aranka Schwarcz, penzionistka »Tau nej dobro dje. Kak čüjem, vsakši se brani od tauga, zatok ka tau nej zdravo. Od tauga de samo lagvi luft, pa že tak telko betežnoga lüstva dje. Tak mislim, ka potejm de štje tau dosta vse kvarilo. Sto leko nika prauto deja, tisti naj deja zdaj, zatok ka slejdkar de že tjesnau. Tau nam, gvüšno, ka nede na asek. Veter tü vsigdar s tistoga tjikla piše, tak ka dim de se gvüšno k nam neso. Zaman majo nauvo tehnologijo, tau, ka oni taždjejo, tau nin mora tavö titi. Mena tašo zaman pravijo, ka nej, pa ka tau nede škaudilo. Tau nede samo nam kvarilo, liki cejloj krajini. Austrijci dosta vse obečavajo, dapa oni so ešče Rabo nej mogli vret djati, ka pa te štjejo s tau sežigalnicov.« Gabor Dončec, poslovodja trgovine v Monoštri »Tak mislim, ka tau nam nikak nede dobro. Znamo, ka vöter od tistec piše pa vse, ka de se tam vö iz ore kadilo, k nam prinese. Zaman pravijo, ka tau nede tak, ge njim ne vörvem. Gda njim je tista fabrika Lyocell eksplodirala, te smo okne tö vse zaprejte mogli meti. Zdaj so olij notra v Rabo pistili. Ka pride eške potejm? Te fabrike zato vse sé zidajo na mejo, naj nam tü smrdijo. Zaman pravijo, ka je tau čisto, če bi tau tak čisto bilau, te bi nej sé na našo mejo steli gorzozidati. Tak vögleda, ka nji trno tau ne briga, ka mi od tauga mislimo. Zdaj so se te lejpe terme gorzozidale, ta sežigalnica de pa nam tü smrdela. Tak mislim, ka moramo demonstrirati proti tauma, sežigalnico pa naj nesejo ta, kama go škejo.« Šandor Bedič, ravnatelj srednje strokovne šole: »Mojo mnenje o sežigalnici je zelo kratko. Takšnega objekta zozidati ta, gde dosta lidi žive, nej slobaudno. Odgovornost pri tom imajo predvsem tisti politiki, ki vodijo obedvej državi in Evropsko unijo. Lidje so nji zadolžili, naj naše interese branijo. Če lagvo delajo, te nam njih je treba opozoriti na tau. Zatok demonstriramo. Žau mi je, ka tau moramo delati, ali vüpam se, da je lejpa in zdrava krajina pomembnejša za nas in za človeštvo kak kakšen gospodarski interes.« K.H. Februara 26. je dosta lüdi sprevodilo na zadnjo paut „Margit néni”. Dosta dobroga so včinili v svojom žitki. Cejle novine bi leko napunili z imeni lidi, šterim so pomagali po naši slovenski vesnicaj. Margit Gašpar so bili predsednica Kmetijske zadruge (Földműves Szövetkezet), gda so članom MePZ Avgust Pavel oprvim küpili gvant za nastop. Prvi nastop so meli v Sloveniji - na Cankovi – 1966. leta (ob 20. obletnici smrti Avgusta Pavla). Po Avgusti Pavli je poimenovani tüdi muzej v Monoštri. Margit in mauž Karel Gašpar sta ustanovitela muzeja. 1975. in 1976. leta sta v porabski vesnicaj vküppobrala paverske škeri in posaude. Skor deset lejt sta v svojom domi (v ižaj, v künji pa na paudi) tau vse skrb mela, pa pokazala vsikšoma, šteri ji je sto videti. Na začetki 80. lejt sta se odlaučila, ka svojo zbirko Monoštri šenkata, če se v varaši ustanovi muzej. „Karči bači” so - na žalost - nej doživeli, ka bi Monošter varaš grato, 1982. leta so mrli. Žena Porabje, 8. marca 2007 pa so spunili njino željo, pa so rejsan Monoštri šenkali 400 falatov Gašparove zbirke. Tak smo leko 29. aprila 1983 - ob 800. oblejtnici ustanovitve Monoštra (in leta, gda je Monošter varaš grato) odprli muzej v „Štajerskoj iži”. Muzej vsikšo leto gorpoiške več kak 3000 lüdi, pa nej samo z Madžarskoga in Slovenije, liki iz tihinski rosagov tö (do tega mau so prišli iz 18 rosagov Europe, iz Australije, Algerije, Kine, Amerike, Izraela ptt.). Margit in Karel Gašpar sta erbo naši stari starcov rejšila in tadale dala vnükom Porabski Slovencov in vsejm, šteri bi radi spoznali našo slovensko kulturo. Naj počivata vu meri, mi mo pa erbo skrb meli! Marija Kozar 4 Živlenjske zgodbe (3) »BOMBARDIRANJE SOMBOTELA »1943. leta sva s sestrov pa na Vogrsko šle, cejlo leto sva tam bile. Na repi je veselo bilau, ka si je preveč dosta mladine tak pejneze slüžilo. Kakšnakoli ica je bila, mi smo veselo dela li. Večer, gda smo enjali z delom, smo po večerji na dvauri marofa popejvali pa plesali. Bijo je eden mladi, steri je emo stare fude, on nam je igro. Nejsmo trüdni bili, vej smo pa mladi bili. Leto je brž odletelo, djeseni smo radi bili, ka smo pa prislüžili sildje za familijo. Vzima smo doma bili, ojdli smo goštjice lüpat pa perdje čejsat po vesi. Pri vsakšoj drugoj iži so gosi držali, najbole pri tisti, gde je več dekel bilau. Mamice so štafirung redle čeram, dvej velke blazine pa štiri vankiše je vsakša dekla dobila, gda se je ženila. Tisti večeri so tö trno veseli bili, starejše ženske pa mlade dekle so vtjüpprišle. Starejše so vse kaj pripovejdale, kak je za inda svejta bilau, mi smo pa poslüšale. Starejše ženske so nas včile lejpe stare slovenske pesmi spejvati tö. Tistoga ipa je lüstvo bole vtjüpdržalo, so ednoma drugoma pomagali, če je sto v nevauli bijo. Nej je bilau nevoščenosti, litji lübezen do bližnjoga. Zima je brž minaula, miva s sestrov sva pa šle v Vassurány na repo. Od marciuša do božiča sva tam delale. Cukarno repo smo že izpod snejga vöbrali, tak ka je že vse zmrznjena bila. Dosta lidi je domau odskočilo, ka so nej SMO OD SKRAK VIDLI« Živlenjsko zgodbo svoje familije pripovejdajo tetica Zavcova Mariška (Császár Ferencné) iz Sakalauvec, steri so se narodili 1928. leta. steli v mrazi delati. Vert ji je notrazglaso, žandardje so šli pa so je nazaj prignali. Dokeč je vsakši mogo delati, ka ma je pogodba (szerződés) nej dolapritekla. 1944. leta se je front že fejst približavo. Na samo vsisvecovo smo vsi bili na mezevaj, gnauk samo vidimo, ka se prevnaugo fligarov nese po zraki. Od straja smo vsi trepetali, mislili smo, ka nas vse pokolejo. Nin smo se nej mogli skriti, ka je raven bila. Nejsmo vtjüp na tjüp leteli, litji smo naraznoč bili po cejlo meze- va. Sam se prekrižila, moje mišlenje je bilau, naj bau, kak je Božja vola. Če je tau skrajna vöra, te tü ostanem. Mi smo nej daleč kraj bili od Sombotela. Za par minutov so bombe začnile kapati kak gausti dež. Somboteu so bombardirali. Takšen velki zračni pritisk (légnyomás) je bijo, ka nas je vse kobaco po mezevaj, kak gda lejs rubnivajo. Baugi vala, vsi smo živi ostali. Ali v Somboteli je prevnaugo lidi smrt strpalo. Ovak, gda je alarm bijo, te so sirene kavülile, pa se lüstvo čas melo skriti. Dapa, gda se je tau zgodilo, so fligardje tak natima prišli, ka je nišče nej na tau računo, ka de takša velka nevola. Mi smo tö dostafart mogli vnoči vö iz postele skočiti. Naš prejdjen nas je vözmašero iz našoga kvartera, skrak je bila edna gauška pa tam smo se skrili. Liki vsakši človek je mogo mokro ronjo ali vacalejžec pred naus in lampe držati. Tam smo drgetali, dokeč so alarm nej dolapopinili. Nigdar ne pozabim, tisto so strašni časi bili. Baugi vala, dva dni pred božičom sva s sestro srečne pa zdrave domau prišle. Pogučavale sva si, ka si vzima malo počineve pa stra, ka sva ga doživele, malo pozabive, pa va na sprtolejt tanazaj na Vogrsko šle. Nama se je tam trno vidlo, dobra delavna banda je bila, ništje se je nej nazaj držo, gda je delati trbelo. Dapa najino vüpanje se je nej spunilo. Vojska je na sámo velko soboto leta 1945 v našo ves pa v našo krajino prišla. Skurok tri tjedne je nika nej zmest šlau. V Austriji na Schlossbergi so se Nemci notvkopali, Rusi pa za brgaum pri Rabi. Tau je kumin 2,5 km po zračni liniji. Gda so se s štükami strejlat začnili, se je vse zemla trausila. Edna nauč je strašna bila, Maudince pa Sveti križ je požar vse zaničo. S tistim je te tü v našom kraji konec bojne bilau, vojska je tadala išla. Dapa starištje so naja s sestrov nej tanazaj na marof pistili.« (se nadaljuje) Zapisala: Ema Sukič Hvala vsejm za fašenek V Porabskom slovenskom društvi penzionistov smo se tak zmejnili, ka mo držali fašenek. Najprva smo tak mislili, ka leko, ka je tau nej najbaukša ideja, zato ka je fašenek tak pravi, če se oblečemo v maškare. Tau pa vendar naši penzionisti nedo šteli. Vseedno, gda je predsedstvo melo djilejš, te smo ostali pri tejm, ka do kaulek spitavali, če se tau lidam vidi. Kak smo nazaj dobili glase, smo tak čütili, ka de vendar šlau. Naša sekretarka Klara in njena kolejgarca Gyöngyi sta začnile organizirati srečanje. Zgučale sta se z restavracijo Lipa, gda majo fraj, pripravile sta, ka je potrejbno. Dosta dela pa trüda sta aldüvale za prireditev. Hvala obej. Prišla je fašenska nedela. Naši upokojenci so na dvej vöro prišli v Lipo. Ženske iz Slovenske vesi so doma spekle fanke, naj leko malo ponidimo. Hvala flajsnim ženskam za delo. Kak so penzionisti prihajali, sam že vidla, ka ji precej ma s seuv maškaro, nej samo tisti iz Varaša, liki z vesnic tö. Te sam že vedla, ka mo vsi dobre volé. Zatok smo pa pozvali folklorno skupino Društva upokojencev iz Ljutomera tö. Najprva so nam oni zaplesali, ka se je našim penzionistom strašno vidlo. Potem so se pa naši opravili v maškare pa ji je muzikant sprvajo na dvor pa na cesto. Igrali, plesali, djufkali smo, kak se tau šika na fašenek. Lepau se zahvalim vsejm penzionistom, steri ste se opravili v maškare. Baug plati, ka ste aktivni. Zahvalim se našim gostom, ka so z dobro volauv vzeli našo pozvanje pa so prišli na prireditev: folklorni skupini iz Ljutomera, predstavnikom društva upokojencev iz Murske Sobote in Moravskih Toplic. Gospem iz društva upokojencev iz Murske Sobote ejkstra za tau, ka so se oblekle v maškare, in smo se leko vküper veselili. Zahvalim se restavraciji Lipa, bili smo z njimi zadovolni. Kak je lepo in veselo bilau, tak brž je večer prišo pa smo mogli titi na avtobuse. Vüpam se, ka je vsakši z dobro volauv išo domau, z vüpanjom, ka se drgauč pa vidimo na kakšni prireditvi. Marija Svetec, predsednica drüštva Porabje, 8. marca 2007 5 »NEJSAM RANČ DOBER DELAVEC, NEJ KA BI EZERMEŠTER BIU!« Dostakrat sam že piso od tauga, ka gnesden že nejgajo ezermešterge. Pa do tejga mau je tau držalo tö. Dosta mojstrov djesta, šteri se na edno maštarijo sploj dobro razmejo, dapa od tauga so ešče nej ezermešterge. Tiste leko zovemo za tau, šteri se na tri, štiri maštarije ali ešče več dobro razmejo. Nej bi mislo, ka dje taši človek, dapa zdaj se najšo enga. Jože Tibola se zovejo pa v Budinci živejo. Gda se pri njij bijo, ranč so sausedi štije redli v tapače. • Kelko štije ste že naprajli tau zimau? »Tau ranč ne vejm. Sploj dosta. Nega dneva, ka bi stoj nej prišo. Eden je zdaj iz Petrauvec prineso capin za lejs obračati, naj ma štijo napravim v njega. Pa vejn, ka zranja pa prinesejo, pa potistim tö. Tau vrag ne prešte vküper.« • Te leko povejmo, ka ste vi mojster za štije? »Nejsam ranč dober delavec, nej ka mojster. Mučim se, kak leko tak delam. Za volo hrbtenice pa za volo kolena, štera me boli, sam že dvajsti lejt v penziji. Etak, ka vsigdar nika delam, nika malo zato vcuj k penziji dobim. Pa te tak z ženov pomalek preživeva. Dece so odišli, tak ka sva sama.« • Tau ste prajli, ka dosta štijov delate, k tauma te zato lejs tö trbej. »Vejš, ka lejs moraš meti, pa že več lejt staroga. Najbaukši je gaber ali divji oreh. Tej držijo najbola, zato ka se ne sterejo. Tau je taši trdi, žilavi lejs. Rajši se vugne, kak bi se strau ali počo.« • Počan delate eden štijo? »Za dva evroja. V bauta košta dva pa osemdeset. Za dva evroja dja njim ešče gora na škir dejam.« • Tau je vaša delavnica, gde cejli den delate? »Bola bi tak pravo, ka tau je moja dnevna soba.« • V kauti vidim, ka šibge tö mate, pletete košare? »Nika malo pletem, dosta nej, zato ka me rauka boli. Klüčnico sam emo strejto. Za volo tauga ne moram zatagüvati.« Kak smo tü kauli kuče odli pa smo pripovejdali, sam vido, ka vi zato dosta vse fele delate pa se razmejte. Fčele mate, med odavate pa ešče palinko tö vsigdar mate na odajo. Žago mate pa lejs tesate. Mesau kadite drugim, svinje krmite, električne motore pa vse fele druge mašine popravlete, centralno kurjavo delate, lače šivate, črejvle popravlete, edno kučo ste s sinaum gorazozidali, pa če trbej, ešče harmoniko tö popravlete. Kak vragi je tau? Vi vse znate naprajti, ka ste vi, polihistor? »Mantram se kak leko. Ovak, če bi tau nej bilau, bi rejsan težko preživo. Baugi vala, tak med kak palinko, vse leko odam. Pa te sam ešče ranč nej gučo od bučnoga olja, zato ka s tistim se tö ukvarjam. Vejš, tau samau od sebe te presili, ka se moraš mučiti pa delati. Če ’š vse čako, ka ti drugi napravijo, te si fertik.« • Pa dja zaman štjem, če se ne razmejm vcuj. »Najbrž je tau tak, ka neškeš. Vej če ’š presildjeni, te napraviš.« • Tam v kauti so edne stare fude, od kec ste je vzeli? »Te so tam na Markovskom bile v ednom mesti na podstrešji (na pauda) že talüčene, pa sam je od tistec prineso. Čisto vse so fertik bile. Nej tipk, nej nika so nej mele.« • Zaka ste je te prinesli domau? »Zato, ka me je vleklo. Če stoj kaj tašo völiči, ka še vejm naprajti, tisto dja vse domau prinesem. Gda sam je domau prineso, te se je popravo pa sam se začno včiti igrati na njij. Samo té že nejmajo taši dober glas, zato ka so že vejn dvejstau lejt stare pa so sploj nanikuj prišle. Zato pa sam si te po tistim edne nauve küpo. Pa te zdaj, če tašo volau mam, malo igram. Sprvoga je težko šlau, dapa vsigdar več pa vsigdar več. Zdaj pa, če trbej, za silo dje.« • Gda vzemete naprej fude? »Nega dneva, ka bi nej. Če nej vgojno rano, te podne. Če nejmam časa, te dvej nauta potegnem, pa že dem tadala. Gda sam malo pá fraj, te si pá dolasedam pa pá malo potegnem. Tašoga reda človek vse pozabi, ešče tisto tö, če ga kaj boli. • Od kec ste erbali te stari tišlarski sto, šteri je tü pred oknom? »Toga sam tü sam redo.« • Zdaj že rejsan moram pitati, djeste tašo, na ka se vi ne razmejte? »Ne vejm, če se najde. Zvekšoga vse napravim.« • Tak mislim, ka vi vsigdar z oprejtamiočamioditeposvejti? »Name vse zanima. Če dja kama dem, te se vsigdar včim. Če kaj nauvo vidim, te dja tisto prejkpoglednem, kak je vküpsklajeno, kak se je redlo. Pa če de drgauč naprajti trbelo, te mo dja tö znau.« • Vi dosta vse delate pa popravlate, k tauma zato čas tö trbej. Kelko vör ste v svoji dnevni sobi? »Dosta sam tü. Nega taši den, ka bi nej prišo notra pa bi nej delo. Če si drugo delo ne najdem, te grable pa vile redim. Zdaj nej davnik se edna cejla kaula vküpsklau. Delo vsigdar mam, če drugo nej, te črejvle šivam. Baugi hvala, ka koli de-lam, tau vse leko odam. Če dja leko delam, tau name veseli pa se dobro počütim. Sploj pa te, gda v moji dnevni sobi nas več vküppride. Dje tak, ka trdje, štirdje smo. Te se malo pogučavamo pa pidjemo, dapa djesta tak, ka naprej vzemem fude pa te ešče popejvamo tö. Tau je v tejn lejpo, ka delam, tisto rad delam.« Karel Holec Porabje, 8. marca 2007 6 NAMÉ SRCE ZATO VSIGDAR NAZAJ V ANDOVCE VLEČE V Andovce je nej bilau vsigdar tak malo lüstva kak zdaj. Če se samo dja nazaj spomnim pa sam ešče mladi, kelko nas je bilau, pa kelko nas je zdaj, je velka razlika. Mladi so se pomalek odselili, starejši so pa tapomrli. Tak nas je te zdaj vsevküp šestdesetosem. Če bi vsakši doma austo, steri se je v Andovcaj naraudo (gnauk smo vküppršteli), skur tristau bi nas bilau. Pa tau smo samo za štirdeset lejt nazajpršteli. Vsakšo leto smo meli vaške dneve ali srečanje Andovčanov, na te programe so pozvani bili vsi tisti, šteri so gnauk svejta tam živeli. Dosta sam pripovejdo z njimi, pa sam tak čüto, ka tej znautra v srcej zato vsigdar Andovčani ostanejo. Zaman živijo daleč kraj od svoje rojstne vesi. Zdaj se z ednim taši človekom napravo reportažo, šteri že več lejt ne živi v Andovci, dapa nega tašoga kedna, ka bi nej prišo domau. On se zove Emil Mešič ali kak ga mi doma v vesi zovemo, Klošin Pitju. • Ti si moj saused bijo, gda si ešče doma bijo, pa itak ne vejm, zaka tebe v Varaša za Emila zovejo, gda si doma nam Pitju bijo? »Doma v Andovcaj sam dja Pitju, vsakši me tak zove. Tü v Varaša, gde zdaj živem, tü mi pa pravijo Emil. Pa tau je zato, ka dja dvaujo menje mam. Dja se tak pišem, ka Mešič Emil Istvan. Tau je rejdko, dapa pri meni obadvajo menje nüca lüstvo.« • Kak si notra v Varaš prišo? »Gda sam s poklicno šaulov zgutauvo, te sam v kosavni fabriki začno delati. Potejm sam emo priliko v Pešt titi delat, ta gde so pivo redli. Nikak se mi je povidlo pa kak mladi, tam sam bola fraj bijo, pa plača tü baukša bila. Tau je bilau sedemdesetšestoga leta. Pa šest lejt sam tam delo.« • Ka si tam delo? »Vse, ka je trbelo. Cevi smo vlekli, ali če je kaj popravlati trbelo, te smo tisto delali.« • Te ste tam dosta pira spili, nej? »Ranč ne guči. Telko pira smo spili, kelko je v nas šlau. Pa smo ešče domau leko nosili. Te je ešče drügi svejt bijo.« • V Budimpešti ste baukše slüžili, dapa tam ste veča pocerali tö. »V soboto, v nedelo, gda nej trbe lo delati, mi smo vsigdar šli. Spoznavali smo se z varašom, pa si pogledali vse tašo, ka je vrejdno bilau. Rejsan je tak bilau, ka zaman smo več slüžili, tisto smo tazapucali tü. Mladi smo bili, nika se nej štelo, uživali smo.« • Če se je tebi vidlo tam, zaka si te domau prišo? »Tau je tak bilau, ka sam vsakši mejsec dvakrat domau prišo. Gnauk tašoga reda sam üšo v Farkašovce v bal, pa sam se tam spozno z edno deklov, štera mi je potistim žena gratala. Potejm sam že vsakši tjeden domau odo. Oženo sam se, pa sam te tak tam njau Pešt. Potejm sam nazaj v Varaš üšo v kosavno fabriko delat.« • Nikdar ti je nej prišlo na pamet, ka bi nazaj v Andovce prišo? »Gda sam se oženo, potistim sam sedem lejt v Farkašovci bijo zet. Potistim smo pa v Varaš prišli, zato ka smo tü dobili stanovanje. Od tistoga mau sam tü, tak sam es prišo. V tom časi sta se narodile dvej hčerki. Večkrat mi je napamet prišlo, ka bi nazaj v Andovce üšo, dapa etak je vküpprišlo. Istino je, ka tau, ka se v Varaši držimo, ma zato prednost. Skrak mam slüžbo, nej trbej rano stanti, pa doste vse tašo djesta, ka je tü baukše, lažejše kak v rojstnoj vesi. Dobro se poznam (počutim) tü, dapa pravica je tau, ka srce namé zato ešče itak v Andovce vleče. Večkrat mi napamet pride, gda sam ešče doma bijo kak ladjen. Dobra pa vesela lejta so bile. Mi, andovski mladi, smo vsigdar fejst vküpdržali. Samo tau je baja bila, ka eden za drügim smo vö iz vesi odišli. Dosta smo delali doma, zato ka je trbelo, dapa dobro je bilau. Nazaj se spomnim, gda smo ešče kosit odli z očo. Trdje bratje pa oča, gda smo vcujstanili kosit, tak smo delali, ka se je vse prašilo za nami. Vejm, ka sam komaj čako, gda mati zajtrik prinese, zato ka potistim smo te že pomalek ejnjali. Te smo domau šli, nej na doudja pa zna uva tavö pa smo s senauv delali tadale.« • Nega tašoga tjedna, ka bi ti nej prišo v Andovce. »Sploj pa te, gda vleta grbanji rastejo, tisto namé žene, dja te ne morem doma na riti sejdeti. Dem v gauško grbanje iskat pa je najdem tü.« • Dja tak vejm, če po cejloj gauški samo eden grbanj zraste, tistoga ti tö najdeš. Je tak? »Drüdji zato grbanj tü najde, če ranč na njega parleti. Razlika je tau, ka dja poznam mesta, gde rastejo. Gda dja grbanje dem brat, dja samo tista mejsta poglednam, gde vejm, ka rastejo. Ne odim vse ta pa nazaj po cejloj gauški. Istino, lani je sploj malo bilau, ešče dja sam nej dosta najšo.« • Kak tau, ka ti tak rad grbanje bereš? »Moj oča je tü sploj dosta po gauški odo, ka on tü vsigdar brau grbanje. Name je tau brigalo, gde raste, gde ga leko najde pa se dja tü z njim odo. Tau je meni notra v glavej ostalo, vejm, gde rastejo grbanji, pa zato te zvekšoga vsigdar najdem. Dja ešče te dem grbanje brat, če vejm, ka več ne najdem samo ednoga. Zato, ka tau namé veseli.« • Ovak zato tü odiš domau? Mi, Slovenci, radi spejvlamo, geli bar? Kak bi pa nej, vej smo pa veseli lidge. Na, pa če nam srce napuni žalost, vejmo ranč tak kakšo nouto za žalostno priliko ziskati. Pa zato, ka smo gé takši s puno noutami v vüjaj pa eške nindri indri, je nej čüdo, ka se vsikšo leto nut zglasimo za popejvanje na nouti Evrovizije. Ja, skur vsikšo leto čakamo, če mo najboukši v Evropi. Če ne moremo biti ovak najboukši ali pa med najboukšimi, naj smo bar pri spejvanji. Depa nikak nam nejde! Evropa ne mara naše noute! Evropa sploj ne razmej našoga spejvanja! Evropa nema prave vüje za našo nouto! Mi pa vsikšo leto vse bole genijalne noute vöziškemo pa vse bole genijalne pevce pošilamo na festivale. Pa vse bole lagvo obodijo na toum festivali. Zdaj je že tak, ka molimo, naj samo nede un ali pa una slejdjen ali pa slejdnja. Rejsan, nikak pa nikak nam ne ide ta evrovizijska nouta. Depa tou leto de vcejlak ovak. Tou leto gvüšno gvinamo, ka tou leto mamo nebesko dobro nouto. Na, moram prajti malo ovak. Nemamo glij kakše nebesko dobre noute, trno dobra je prej tista, ka jo spejvle. Tak pravijo tisti, ka se na tou spoznajo. Pa takšo gučijo tisti tö, ka se na spejvanje razmejo. Kak bi pa nej bila dobra, če pa je zgotouvila šoule za spejvanje. Vej je pa ojdla v visiko šoulo za operno spejvanje. Ja, lidge moji, za nas de na Evroviziji spejvala operna pevka. Tak, ka te znali, če tou leto nemo prvi na evrovizijskom spejvanji, nemo nigdar. Pa če nemo prvi, te je rejsan nika nebesko naoupak ali pa nas ne marajo. Ali pa je zar nikšna künja, ka pravijo nisterni, pa se že vse za naprej zgučijo, stera de najboukša evropska nouta. Na, name tou ne miga najbole, tou spejvanje. Depa škeš ali neškeš, cejle dneve poslüšamo, kak tou leto gvüšno moramo biti najboukši. Tou je že skur gratalo kak epidemija. Eške moja tašča Regina, trno čedna ženska, se nagnouk trno globko razmej v spejvanje. Tak, ka je eške sama začala trenerati operno spejvanje. Ojdi gor pa doj po rami pa kcuj visko spejvle, kak bi rejsan bila v operi. Na, moram prajti, ka si una brodi, kak spejvle. Mi domanji pa naša mačka pa vejmo, ka bole rašči, kak pa spejvle. Pa se je začnila v noute razmeti njena najboukša padaškinja pa sousedica Rozina, trno moudra ženska, tö. Una tö spejvle, škem prajti, rašči. Pa sta se eto ženski zgučavali, kakšo nouto mo meli na Evroviziji. Pa sta se tadale zgučavale od spejvanja, pa eške od toga, kak vsikša rada noute ma pa kak vsikša rada spejvle. Pa sta po tistom začale spejvati nikšno nouto. Na bole sta nika škrabale pa tulile pa raščale. Naš maček je vcejlak zmejšani grato. Njivi dvej pa tadale do večera. Pa sta se zgučale, ka ta ženski meli duet. Pa sta se tadale zgučale, kak ta kouli odle po krajini pa ta spejvale. Pa sta senjale tadale od toga, ka leko njivi tö na Evrovizijo prideta. -Vej pa, kak ta naša visko vej cviliti, ge takšo tö leko spopejvlem, -je po šestvörnom »spejvanji« prajla Rozina, trno moudra ženska. -Gvüšno! Vej pa müvi vküper spejvleva kuman šest vör, pa sva jo že doj zgrabili, una je pa tak dugo v velke operne šoule ojdla, - si je na šurko zdenila moja tašča Regina, trno čedna ženska. Po tejm sta znouva začnili spejvati. Mi vsi domanji smo odišli na večerdjo k padašom, naš maček Bobi pa je od nevoule začno lajati. Miki »Dja odim, če rastejo grbanji ali zvali, ka nam pomauč trbej. nej, cejlo leto, vsakši tjeden. Mati »Dja, če sam čas emo, pa je je sama doma pa go malo po-trbelo, sam vsigdar üšo. Če glednem, pa ji pomagam, ranč ste kakšno prireditev meli pa ka trbej. Sprtulejt drva žagat pomagati trbelo tjöjati, ali na odim, te je domau spravlamo, borovo gostüvanje se trbelo potistim pa je kalam pa notra notrazravnati, dja sam üšo pa nosim. Ranč kak oča, dja z drvi sam pomago, kak sam vedo. tü sploj rad delam. Pa ovak tü, Vej pa, dja sam tü ta valaun. pri rama vsigdar dje nišo delo.«Človek telko za svojo rojstno • Dapa ti si te tü vsigdar pri-ves leko deja, nej?« šo, gda smo te mi, Andovčani Karel Holec Porabje, 8. marca 2007 7 VIKTOR+VIKTORIJA Rozika Čeh STÜDENEC Prvi sladoled za drovno dečico Doma pri Viktori pa Viktoriji se je vsigdar dobro davno gelo. Pa je gnesden ranč tak. Kak bi naj ovak bilou, če doma, ka je dež enjo te, kak se je svejt spremejno. što mislo, ka odavlejo počene. pa se je mama Vika navčila küjati od mame. Njena mama pa od svoje mame. Pa od mame mama od svoje mame. Pa tista mamina mama od mame mame, se je tö navčila od svoje mame. Tak se je v mami Viki nabralo za dosta lejt küjarskoga znanja. Pa se je po takšoj šegi kcuj vzela k küjanji Viktorija tö. Viktor pa se je po šegi svojga ate Vikija kcuj vzeu k gestiji. Ranč tau je delo od ate ata pa od njega ata pa od tistoga staroga ate ata pa tak tadale nazaj. Ja, pa malo je trbelo kcuj vujati, čiglij je gesti vsigdar bilou ena A. Se je pa nejdugo nazaj zgodilo v künji doma pri dvojčkaj nika trno zanimivoga. Sfalilo je vode. Ja, samo nagnouk je vö iz pipe nej pritekla več ena krapla vode nej. Pa so mama Vika pa čerka Viktorija ranč bile srejdi velkoga küjanja. Pa sta se ata Viki pa sin Viktor že žmajala za stolom. -Nega nikšne nevoule! Zakoj pa mamo stüdenec na dvouri? Poj z meuv, sin moj, ka ženskam vöpetegneva edno ali dvej vejdri vode. Po tistom pa gejst, - je zapovedo oča. Pa se je brž po tejm Viktorija prouti postavila. -Nikšno vodou s stüdenca nemo meli! Vej pa tou je nej voda za piti pa za küjati. Za tou je voda vö iz pipe. Pa si je ranč tak od vode začno broditi Viktor tö. Nejsta si dala valati, ka je za piti pa za küjati samo voda iz pipe, vö iz vodovoda. Pa bi rejsan nej nigdar sküjali tistoga obeda, če bi nej emo oča Viki glavou na pravom mesti. - Pa kak si brodita, kak pride voda es do nas? -Vej se pa vej, ka iz pipe, -je Viktoriji že pomalen šlou vse vküper na žile. - Vredi. Kak pa pride do pipe, - je oča spitavo tadale. -Vej pa po cevaj, po vodovodi, kak se tej cevaj povej, - se je zdaj vömeto eške Viktor. - Na, super! Od kec pa v cevi pride? Zdaj je tiüča gratala, kak na groubišči kouli pounouči. Dvojčka sta brodila pa brodila. Pa bi brodila eške gnesden, če bi mama Vika nej mejla silo sküjati obed do kraja. - Ja mojiva modrijaša! Voda pride v cevi pa do nas iz takšoga stüdenca, kak je naš. Obed je biu sküjani, do stüdenca pa je nej trbelo, ka je ranč v toj minuti vö z oprejte pipe spadnola prva krapla vode. Šteri ste že malo starejši, zna- Nikaj je nej čüdno, če ništerni čedni lidje pravijo, ka je dosta stvarij naopak obrnjenij. Gda smo ešče pa mi deca bili, te je vse ovak bilo. Dosta nas je bilo pri vsakšoj iži, tüdi pri nas, pa smo komaj čakali, če sta našiva dedek i mamca odišla kama na proščenje ali na senje. Vsigdar sta nam kaj küpila. Radi smo bili, če sta nam prinesla žemle, kakšega lecitarskoga konja, šifrice, medene pogačice, lecitarske bábike... Mamca so nam ešče kaj več küpili, če so meli v žepi kakše bačkare (drobiž), gda so odali bilice Recekovoj Veroni ali renkovskim kupinarom. Peneze so radi potrošili za „drovno dečico”, kak so nam dostakrat pravili. Mi vsi -njüvi vnükeci -smo dobro znali, ka so naša mamca najbole vrla ženska. Tüdi oči so nej povedali, če smo se kaj bíli s sosedovima dečkoma, Jančinom pa Štivinom ali se svajüvali. V Törnišči je bilo senje ravno vleti, gda je bila najvekša vročina. Mamca so dedeka prosili peneze, ka bi na senji küpili oblijane lonce za mleko. Naj so po njij klonkali, ka ne bi mogli biti Lidje, stari i mladi, so šamreli vküper z Nedlice, Gomilic, Lipe, Renkovec... Vsi so znali, ka je v Törnišči rada tisnoča, ka si včasi ne moreš vsega küpiti, ka prle sfalij ali pa ostane ešče najslabša posoda. Starejši küpci so si prebrali vse najbo ukše za fermanski mao, mlajši za proščenje ali krstitke, za mleko pa je bilo jako žmetno najti oblijane lonce. Mamca so komaj küpili, ka so nücali pa so te vpamet vzéli, ka se že začnolo oblačiti. Proti cintori se je že fejst blisnolo i jako je zagrmelo, tresnolo je pa tak močno, ka si leko čüo, kak svetomi Elijaši drnckajo kola po nebi. Mamca so se zusagali pa so se spomnili, ka so ešče deci nikaj nej küpili. Po glavi njim je brodilo, ka pütrce že majo doma, drügo pa ne vejo küpiti. Zadnji med ženskami so ešče bili pri lončaraj, gda so zaglednoli, kak se sladoledar pakiva z biciklinom domou. Friško so ga ešče prosili, naj njim nadevle sladoled (fagyi) v najvekši lonec, ka do ga nesli domou drovnoj deci. Z veseljom jim je naklao velko kroglo pa pravo, ka se ešče meli največ pejnez v i se je na nebi pokazala boža doga. Nikaj se njim je zgodilo. Te je pa Jožek začno kak najbole kričati: „Mamca idejo jako obklajeni. Dosta so vsega naküpili. Niti ne vemo, ka nam dajo. Gvüšno kaj dobroga i fajnoga.” Mamca so prišli jako zmantráni v velko ižo, gda so dečico zaglednoli. Vsi so se smejali, drli pa tak, ka grmečega boga nišče nej čüo. Posodo so mamca djali na komen (klop pri peči), na sto pa postavili dugi oblijani lonec i nas vse pozvali: „Dečica moja, vsakši si naj vzeme svoj lonček za mleko pa pride k stoli, ka nikaj fajnoga dobi. Nikdar sam ešče nej kaj takšega prinesla. Vej te vidili.” Gledali smo, ka je v lonci, pa drügoga nej bilo kak kmica. Mamca so nas vujška zdigávali, ka se njim čüdno vidlo, ka smo postali tüu. Vkraj so nas zgonili, ka bi nam razdelili sladoled. Lonec so nagnoli, te so pa breknoli: „Jezuš, Marija! Dečica moja, sladoleda nega! Notri je zamazana voda, lejko tüdi cmer. Komaj vörvlem, ka se je tou zgoudilo. Nemam pejnez, pa sladoleda ste ešče nigdar nej geli.” Vsi smo ranč nej razmili, ka se je zgoudilo. Tüdi mamci je nje šlou v glavo, ka je sladoled tak friško postao voda. Mislili so, ka prle pridejo domou. Ništerni so gučali, ka je leko malo dež šou v lonec, na šterom je nej bilou pokrivača. Najmlajša dečica so nikomi nej štela pripovedavati, kakši je büo prvi sladoled, ka so se njim te norca delali. Na senji ali na proščenji so pa ništerni komaj čakali, če so njim mamca küpili sladoled. Tüdi dedek so dečico radi pelali k sladoledari, ka so oni velkom bankaši v Filovec. Radi so se štimali, kak Doma je bila nevola. Po velkoj kovačnici. majo fal velke pa male lonce, iži je bilo vse razvlečeno. Deči- Miki Roš štere so ponüvali küpcom pa ca so brečala, ka bi že mamca jakšo posodo so vsigdar pri-bougše vküper drži kak vzimi pelali lončarji z Bogojine ali s snejg, gda najbole zmrzne. Porabje, 8. marca 2007 PETEK, 09.03.2007, I. SPORED TVS 6.10 TEDENSKI IZBOR, 7.00 POROČILA, DOBRO JUTRO, 9.05 TEDENSKI IZBOR, OTROŠKI PROGRAM, 11.05 ŠTAFETA MLADOSTI, 11.50 MILIJONAR Z JONASOM, TV KVIZ, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.15 DUHOVNI UTRIP, 13.30 ROŽMARINKA IN TIMIJANKA, ANG. NAD., 14.20 SLOVENCI V ITALIJI, 15.10 MOSTOVI – HIDAK, 15.40 MALI MOZART, RIS., 16.05 IZ POPOTNE TORBE: PIHALA IN TROBILA, 16.25 ŠTIRJE PROTI ZLODEJU, NEMŠ. NAN., 17.00 NOVICE, SLOVENSKA KRONIKA, ŠPORT, VREME, 17.45 VELIKANI ZEMLJE, MORJA IN NEBA, AM. DOK. SER., 18.40 RISANKA, 19.00 DNEVNIK, VREME, ŠPORT, 19.55 ZAČNIMO ZNOVA, DRUŽ. NAN., 20.30 NA ZDRAVJE! 21.50 ODMEVI, KULTURA, ŠPORT, VREME, 22.50 KULTURNI PREGLED, 23.05 POLNOČNI KLUB, 0.20 VELIKANI ZEMLJE, MORJA IN NEBA, AM. DOK. SER., 1.10 DNEVNIK, 1.55 INFOKANAL PETEK, 09.03.2007, II. SPORED TVS 6.30 INFOKANAL, TV PRODAJA, 8.00 SLOVENSKI VENČEK, 9.00 SEJA DRŽAVNEGA ZBORA, 14.10 BOLNIČAR, AM. FILM, 15.40 ŠPORT ŠPAS, 16.05 ZDAJ!, 16.30 MOSTOVI -HIDAK, 17.10 LESTVICA NA DRUGEM, 18.00 POROČILA, 18.05 PRIMORSKI MOZAIK, 18.35 ŠTUDENTSKA, 18.55 KAJNOV NASMEH, FRANC. LIT. NAD., 20.00 PLEME, ANG. DOK. SER., 20.50 SLOVENIJA V CAMERI OBSCURI 3. DEL: POLITIKA, VOJNA, DOK. ODD., 21.45 OPROSTI ZA KUNG FU, HRVAŠKI FILM, 23.00 ZATOIČI, JAPONSKI FILM, 0.50 SEJA DRŽAVNEGA ZBORA, 3.20 INFOKANAL SOBOTA, 10.03.2007, I. SPORED TVS 6.10 TEDENSKI IZBOR, 7.00 OTROŠKI PROGRAM, 10.50 POLNOČNI KLUB, 12.05 TEDNIK, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.10 UMKO, 14.00 OBISK V AKVARIJU, POUČNA ODDAJA, 14.10 VRTILJAK, 17.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 17.15 OZARE, 17.20 VRTILJAK, 18.40 RISANKA, 19.00 DNEVNIK, VREME, ŠPORT, UTRIP, EUTRINKI, 19.55 KONCERT ANIKE HORVAT Z BIG BANDOM RTVS, 21.05 HRI-BAR, 22.10 POROČILA, VREME, ŠPORT, 22.45 POD RUŠO, AM. NAD., 23.40 ZAMERA, JAPONSKI FILM, 1.10 DNEVNIK, 1.30 INFOKANAL SOBOTA, 10.03.2007, II. SPORED TVS 6.30 INFOKANAL, TV PRODAJA, 8.15 SKOZI ČAS, 8.25 TEKMA, 9.15 PRIMORSKI MOZAIK, 9.45 ŠTUDENTSKA, 10.10 SVETOVNI POKAL V ALPSKEM SMUČANJU, VELESLALOM (Ž), 11.25 SVETOVNI POKAL V ALPSKEM SMUČANJU, SMUK (M), 13.10 SVETOVNI POKAL V ALPSKEM SMUČANJU, VELESLALOM (Ž), 14.00 ZDAJ!, 16.10 SVETOVNI POKAL V SMUČARSKIH SKOKIH -EKIPNO, 18.15 KOŠARKA, LIGA NLB, 20.00 ALPE-DONAVA-JADRAN, PODOBE IZ SREDNJE EVROPE, 20.30 IZGUBLJENA MOČ, AM. FILM, 22.25 VRTILJAK, 0.25 VRATOLOMNA VOŽNJA JANE HALL, ANG. NAD., 1.15 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 1.35 INFOKANAL NEDELJA, 11.03.2007, I. SPORED TVS 7.00 ŽIV ŽAV, OTROŠKI PROGRAM, 9.50 ŠPORT ŠPAS, 10.20 SVET VODNIH ŽIVALI, NEMŠ. POLJ. SER., 10.50 PRISLUHNIMO TIŠINI, 11.20 OZARE, 11.25 OBZORJA DUHA, 12.00 LJUDJE IN ZEMLJA, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.10 NA ZDRAVJE!, 14.30 TISTEGA LEPEGA POPOLDNEVA, 17.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 17.15 TISTEGA LEPEGA POPOLDNEVA -VIKEND PAKET, 18.30 ŽREBANJE LOTA, 18.40 RISANKA, 19.00 DNEVNIK, VREME, ŠPORT, ZRCALO TEDNA, 19.55 SPET DOMA, 21.45 INTERVJU, 22.40 POROČILA, VREME, ŠPORT, 23.00 IZBIRNE SORODNOSTI, IT. FILM, 0.35 DNEVNIK, 1.00 INFOKANAL NEDELJA, 11.03.2007, II. SPORED TVS 6.30 INFOKANAL, TV PRODAJA, 8.40 SKOZI ČAS, 8.50 POMAGAJMO SI, 9.20 ALPE-DONAVA-JADRAN, 9.50 KULTURNI PREGLED, 10.10 SVETOVNI POKAL V ALPSKEM SMUČANJU, SLALOM (Ž), 10.50 SVETOVNI POKAL V ALPSKEM SMUČANJU, SUPERVELESLALOM (M), 13.10 SVETOVNI POKAL V ALPSKEM SMUČANJU, SLALOM (Ž), 13.40 SVETOVNI POKAL V SMUČARSKIH SKOKIH, 16.25 NOGOMET - MAGAZIN LIGE TELEKOM, 16.55 NOGOMET, LIGA TELEKOM, DOMŽALE - MARIBOR, 20.00 PO SLEDI MAGELLANA, FRANC. DOK. ODD., 20.50 FRASIER, AM. HUM. NAN., 21.30 Š - ŠPORTNA ODDAJA, 22.15 POKVARJENA DEKLETA, ANG. NAD., 23.05 UMETNOST GLASBE IN PLESA, 0.00 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 0.30 INFOKANAL PONEDELJEK, 12.03.2007, I. SPORED TVS 6.25 TEDENSKI IZBOR, 7.00 POROČILA, DOBRO JUTRO, 9.05 TEDENSKI IZBOR, OTROŠKI PROGRAM, 11.00 VELIKANI ZEMLJE, MORJA IN NEBA, AM. DOK. SER., 11.55 POETIKA RAZLIČNOSTI, ARHITEKT BORIS PODRECCA, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.15 SPET DOMA, 15.10 DOBER DAN, KOROŠKA, 15.45 NEKAJ IZ NIČ, RIS., 16.05 SEJALCI SVETLOBE: KUGEL GLAVA, OTR. NAN., 16.25 MARTINA IN PTIČJE STRAŠILO: KRESNA NOČ, 16.35 BINE: ZIMSKO VESELJE, LUTK. NAN., 17.00 NOVICE, SLOVENSKA KRONIKA, ŠPORT, VREME, 17.35 SUROVA NARAVA, ANG. POLJ. SER., 18.25 ŽREBANJE 3X3 PLUS 6, 18.40 NINA NANA, RIS., 18.45 JOKO! ŽAKAMOKO! TOTO!, RIS., 19.00 DNEVNIK, VREME, ŠPORT, 19.55 ROŽMARINKA IN TIMIJANKA, ANG. NAD., 20.50 OSMI DAN, 21.20 PRVI IN DRUGI, 21.50 ODMEVI, KULTURA, ŠPORT, VREME, 22.50 GLASBA LJUBEZNI -DEBUSSY, FRANC.-NEMŠ. NAN., 0.30 SUROVA NARAVA, PON., 1.20 DNEVNIK, 2.00 INFOKANAL PONEDELJEK, 12.03.2007, II. SPORED TVS 6.30 INFOKANAL, TV PRODAJA, 10.05 TISTEGA LEPEGA POPOLDNEVA, 13.45 VRTILJAK, 15.45 Š - ŠPORTNA ODDAJA, 16.30 ALPE-DONAVA-JADRAN, 17.00 MOZAIK, 18.00 POROČILA, 18.05 TEKMA, 19.00 TRPLJENJE MLADEGA IGORJA, DRUŽ. NAD., 19.30 MI ZNAMO, 20.00 SPOPAD BOJNIH LADIJ PRI JUTLANDIJI, ANG. DOK. SER., 20.50 KRATKI IGRANI FILM AGRFT, 21.00 STUDIO CITY, 22.00 KONCERT SKUPINE ASTORPIA, 23.00 SOUTH PARK, AM. RIS., 23.20 VAMPIRJI, IT. ČB FILM, 0.40 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 1.10 INFOKANAL TOREK, 13.03.2007, I. SPORED TVS 6.10 TEDENSKI IZBOR, 7.00 POROČILA, DOBRO JUTRO, 9.05 TEDENSKI IZBOR, OTROŠKI PROGRAM, 10.55 SUROVA NA RAVA, ANG. POLJ. SER., 11.55 INTERVJU, 13.00 POROČILA, ŠPORT, VREME, 13.15 OBZORJA DUHA, 13.45 PRISLUHNIMO TIŠINI, 14.20 OSMI DAN, 15.10 MOSTOVI – HIDAK, 15.40 TABALUGA, RIS., 16.05 AFNA FRIKI: SODOBNA TEHNOLOGIJA, 16.30 KNJIGA MENE BRIGA, 17.00 NOVICE, SLOVENSKA KRONIKA, ŠPORT, VREME, 17.35 ZA NAŠE GOSTE IZ TUJINE: ŽELEZNA SLED KARLA GHEGE, DOK. ODD., 18.00 MODRO, 18.30 ŽREBANJE ASTRA, 18.40 ANČINE NOGICE, RIS., 19.00 DNEVNIK, VREME, ŠPORT, 19.55 PIRAMIDA, 20.55 LJUBEZEN IN MOČ: MIHAIL IN RAISA GORBAČOV, NEMŠ. DOK. ODD., 21.50 ODMEVI, KULTURA, ŠPORT, VREME, 22.50 OPUS, 23.15 DOLGOPRSTNICA, ANG. LIT. NAD., 0.05 MODRO, 0.35 DNEVNIK, 1.15 INFOKANAL TOREK, 13.03.2007, II. SPORED TVS 6.30 INFOKANAL, TV PRODAJA, 12.30 DOBER DAN, KOROŠKA, 13.00 KONCERT SKUPINE ASTORPIA, 14.00 STUDIO CITY, 15.00 PRVI IN DRUGI, 15.20 MOZAIK, 16.15 LABIRINT, 17.10 SVETOVNI POKAL V SMUČARSKIH SKOKIH, 19.00 JASNOVIDKA, AM. NAD., 20.00 CITADELA, IT. NAD., 21.40 ASTRONAVTI, ŠPANSKI FILM, 23.10 DOMOVINA, NEMŠKA KRONIKA, NEMŠ. NAD., 0.35 DNEVNIK ZAMEJSKE TV, 1.00 INFOKANAL ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1.; p.p. 77, tel.: 94/380-767; e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1; 9000 Murska Sobota; Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Naročnina: za Madžarsko letno 2.600 HUF, za Slovenijo 22 EUR. Za ostale države 52 EUR ali 52 USD. Številka bančnega računa: HU15 1174 7068 2000 1357, SWIFT koda: OTPVHUHB