PoJtotne plača** v gotov-ioi.
Cen« 50.— lir
DEMOKRACIJA
Leto XII. - Štev. 24
Trst - Gorica, 15. decembra 1958
Spediz. In abb. post. I. gr.
f Politika je kolebanje med ljudmi,
Iki bi radi prišli in lakirni, ki bi radi ostali pa nočejo oditi.
JACQUES DE BOURBON - BUSSET
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Evropa in zahodna solidarnost
Zadnja dva predbožična tedna bosta prav gotovo prešla v zgodovino kot eno izmed odločilnih obdobij, v katerih sta bili volja in možnost uresničenja evropskega združevanja ob istočasni ohranitvi zahodne vzajemnosti, postavljeni pred težko preizkušnjo. Ce ne bi Sovjetska zveza malo pred tem tako izzivalno zarožljala z berlinskim vprašanjem in opozorila s tem Zahod, da sta mir in ravnotežje sil, posebno še v Evropi, v stalni nevarnosti, bi danes najbrže ne mogli z olajšanjem reči, da je ta preizkušnja v glavnem že mimo, in to z rezultatom, ki ne ruši tistega, kar je bilo pred tem zgrajeno.
Evropska gospodarska skupnost
V Zahodni Evropi imamo trenutno dva organizma, ki se zavzemata za čim tesnejšo gospodarsko povezavo evropskih držav. To sta Evropska gospodarska skupnost ali Skupno tržišče, katerega članice so Francija, Nemčija, Belgija, Nizozemska, Luxemburg in Italija, in Organizacija za evropsko gospodarsko sodelovanje, v kateri je poleg pravkar naštetih še 11 ostalih zahodnoevropskih držav, med njimi Velika Britanija, Avstrija, Švica, Švedska, Norveška in Danska. Toda medtem ko so se članice Evropske gospodarske skupnosti leta 1957 že zmenile o postopku, po katerem bodo združile svoja ozemlja najkasneje do leta 1970 v enotno gospodarsko področje, ki ga bo na zunaj omejeval skupni carinski zid ter bosta v njem promet dobrin in kapitalov ter gibanje delovne sile prosta, Organizacija za evropsko gospodarstvo sodelovanje ni prišla daleč. Anglija, ki je vpliven član te organizacije, se zaradi svoje nevezanosti na Britansko skupnost narodov in kolonije otepa pretesne povezave z Evropo. Zato je zavirala sprejem raznih predlogov in to je bil eden izmed razlogov, da so Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luxemburg pohitele, ter so na svojo roko ustanovile Skupno tržišče, ki bo s 1. januarjem prihodnjega leta stopilo v prvo fazo svojega uresničevanja.
Od 1. januarja 1959. dalje bodo namreč, članice skupnega tržišča v medsebojnem prometu znižale carine za 10 odstotkov in za 20 odstotkov povečale kontingente, ki so v veljavi za medsebojno izmenjavo določenih dobrin. To dejstvo je seveda izBvalo zaskrbljenost pri vseh ostalih državah, ki trgujejo s članicami Skupnega tržišča, še posebno pa pri ostalih članicah Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje. Zbale so se, da bi zaradi novih okoliščin trpela njihova trgovina s članicami Skupnega tržišča. Protesti so postajali vedno ostrejši in padale so celo grožnje z napovedjo carinske vojne.
Posebno huda je bila Velika Britanija, ki ithk že od nekdaj s sumom opazuje vsako delovanje, katerega posledica bi bila močna in enotna Evropa. Toda tisti Angleži, ki še vedno mislijo tako, so morali očitno pozabiti, da danes ne živijo več v časih Napoleonove Francije ali Viljemov-ske Nemčije, temveč v dobi komunistične napadalnosti, katere fronta teče skozi sredo Evrope. Pred to nevarnostjo je tudi zanje edini zanesljivi ščit gospodarsko in politično povezana, čimbolj enotna, ne pa razdrobljena Evropa. V tem smislu so
Vesele praznike in srečno novo leto svojemu članstvu in vsem Slovencem doma in po svetu želi
SDZv TRSTU
začeli govoriti svojim čitateljem razni u-gledni britanski listi, med njimi resni »Economist«.
Potreba je bila samo še sovjetski ultimat v zadevi Berlina, pa so tudi Britanci začutili, da v svojem nasprotovanju evropski združitvi ne smejo iti predaleč, ker bi sicer podžagali vejo, na katero se sami upirajo. Na konferenci Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje, ki je bila pred dobrim tednom v Parizu, so sicer še vedno padale težke besede, seja je bila deloma prav dramatična, toda ni končala z razbitjem Organizacije, njenj člani se niso sprli. Niso preprečili, da bi 1. januarja'že začelo živeti Skupno tržišče. Sprejeli so razumen Fanfanijev predlog, da se sredi januarja sestanejo na nove razgovore, na katerih bodo uredili razmerje med članicami Skupnega tržišča na eni, in članicami samo Organizacije za skupno evropsko sodelovanje na drugi strani. Dogovor bo najbrže imel obliko večstranskega, torej nekakšnega kolektivnega sporazuma med članicami obeh skupin, ne pa dvostranske pogodbe med posameznimi dvojicami držav.
Atlantska vzajemnost
Tako je preteklo nedeljo nato začel v Parizu Atlantski teden v znaku sporazu-zuma, ne pa sporov in razdvojenosti, česar so se nekateri bali, tisti, ki jim je za-
hodna vzajemnost na poti, pa želeli. Prvi so se sestali zunanji ministri Združenih držav, Velike Britanije, in Nemčije, ki so sklenili, da v berlinski zadevi ne bodo klonili pred ultimatom, ki ga je bil poslal Hruščev. S tem so izpolnili tudi željo Nemčije, ki noče, da bi zahodne sile odstopile od svojih pravic do zasedbe bivše nemške prestolnice in do dostopa v mesto. Odgovor, s katerim bodo sporočili Sovjetski zvezi to svoje stališče bodo zahodne velesile poslale v Moskvo še pred koncem letošnjega leta. Hruščev se je torej zmotil, ko je mislil, da bo z ustvaritvijo nove berlinske krize razbil zahodno za-, vezništvo.
Na zasedanju Atlantskega sveta, ki je sledilo, so vse članice odobrile sklep štirih držav glede Berlina in nemškega vprašanja. Poudarile so, da je treba poleg odklonitve sporočiti Sovjetski zvezi tudi razumne protipredloge glede ureditve celotnega nemškega vprašanja in evropske varnosti. Odgovor Zahoda na moskovsko izzivanje torej ne bo samo negativen, temveč tudi pozitiven.
Sovjetski in vzhodnonemški komunisti so se prepričali, da njihov poizkusni tabor ne prinaša zaželene zahodne razdvojenosti, zato napovedujejo, da bo Hruščev svoj šestmesečni »ultimatum« glede berlinske ureditve skrajšal. Pravijo, da bo tudi to svojo obljubo požrl in že v bližnji prihodnosti prepustil sovjetski položaj v Berlinu vzhodnonemškim komunistom. S takim ukrepom se bo položaj močno poslabšal, in kaj se iz tega lahko izcimi, jetežko uganiti. Dobrega vsekakor nič.
Atlantski svet je pazljivo poslušal poročilo vrhovnega poveljnika atlantskih sil v Evropi generala Varstadta, ki je poudaril, da je treba čimprej ustanoviti prvi obrambni ščit z vodljivimi iztrelki na srednji domet. Deljal je, da stoji danes v Evropi proti 170 sovjetskim divizijam samo 22 zahodnih divizij medtem ko bi jih moralo biti vsaj 30. In se potem je neob-hodno potrebno, da se njihovo obrambno moč poveča s tako učinkovitim orožjem kot so vodljivi izstrelki. V splošnem se je general Varstadta pritožil, da nekatere članice atlantskega zavezništva prepočasi izpolnujejo svoje odveze in da njihove
oborožene sile niso dosegle tistega obsega in višine, za katero so se obvezale. Po debati, v katero so posegli razni ministri in vojaški predstavniki je 15 držav članic sprejelo resolucijo, s katero so se obvezale, da bodo z ozirom na stalno sovjetsko nevarnost povečale svojo vojaško pripravljenost, v smislu priporočil vrhovnega poveljnika atlantskih sij v Evropi.
Končno je Atlantski svet proučil vprašanje sovjetskega pronicanja na Srednji vzhod in je v četrtek zaključil svoje zasedanje.
Vesele božične praznike in srečno novo leto želita vsem na: ročnikom, čitateljem, sodelavcem in oglaševalcem
UREDNIŠTVO IN UPRAVA DEMOKRACIJE
Božični preudarek
Časi, ki jih preživljamo danes, so ponekod v bistvu podobni tu stim, sredi katerih se je pred sko; ro dvatišoč leti v Betlehemu ro; dil Odrešenik. Stiska je tlačila svet, ljudje so obupani zrli v tem; no, svinčeno sivo in težko bodoč; nost.
Bili so orodje v rokah vlada; jočih, predmet, do katerega ni bilo treba imeti nobenega obzira. Vsakokratni vladarji ali ozke skupine oblastnikov so samovo; Ijno odločali kaj je prav in kaj ne, v kaj naj se veruje in kaj naj se obsoja. V tistih časih ni bilo dvojnosti Bog na eni, država na drugi strani. Oboje se je zlivfdo z dvojnosti v eno. Cesarji so pro; glašali sami sebe za bogove. Kot takšni so si domišljali, da lahko ustvarjajo božje in človeške za; kone. Ni bilo posameznikove pr a; vice, za katero bi smatrali, da jo morajo spoštovati. Nič jim ni bu lo sveto, niti človeško življenje, kaj šele njegova svoboda in sre; ča. Vse to so upoštevali samo v kolikor so mislili, da služi smo; trom, katere so si postavili.
Ljudje so služili tem malikom, se pokorili tem naukom, ker dru; gega pač niso poznali. Država; bog je brez priziva in brez ob; veznosti do nekih višjih zakonov, ki bi veljali tudi zanjo, odločala o žit ju in bitju svojih podanikov. Kdor pozna zgodovino, ta bi lah; ko naštel neskončno strašnih kriz vic, ki so jih nad posamezniki zagrešile tako takratne demokra; cije kot monarhije, tiranije ali
MAO.TSETUNG SE BO -ODPOVEDAL
predsedništvu rdeče Kitajske republike. Na pomladanskem ljudskem kongresu ne bo vač kandidiral za to mesto.
Prvak kitajskih komunistov je že nekaj let napovedal to svojo namero, pri čemer je poudarjal, da se hoče posvetiti pesništvu in književnosti. Vendar o tem zdaj ne govori več, pač pa pravi, da odlaga funkcijo republiškega predsednika ker bi se rad poglobil v vprašanja marksizma, in leninizma.
Nobena tajnost ni, da smatra Maotse-tung samega sebe za največjega živečega ideologa marksizma. Med drugim ga v tem potrjuje dejstvo da je organiziral in izpeljal zmago komunizma na Kitajskem v glavnem s pomočjo kmetov in skoro brez industrijskega proletarjata, ki bi moral biti tudi po Stalinovem mnenju glavna in neizogibna podpora vsake uspešne komunistične revolucije.
Maotsetungovo željo po umiku od vladnih poslov so doslej razlagali na razne načine. Malo pred proglasitvijo teorije o »sto cvetlicah«, ki naj bi istočasno uspevale in cvetele na isti gredi, so menili, da je razočaran nad pomanjkanjem svobode v komunizmu. Ko je po proglasitvi pravkar omenjene teorije, po kateri naj bi komunizmu lahko obstajala razna mnenja in struje, sledilo razdobje novega vi-stosmerjanja in teorija, naj bi se Mao-tsetung nameraval umakniti, ker je pač s svojim poskusom liberalizacije komunizma pogorel. Toda kmalu se je videlo, da je prav Maotsetung osebno največji pobornik novega vala totalitarizma. On je zahteval doslednejše in ostrejše obsojanje titovščine, nastopil je proti »odjugi« na Poljskem, odobril je sovjetsko zatrtje madžarske ustaie. Letos pa si je izmislil novo poostritev komunistične usmeritve na Kitajskem. Ustanovil je »komune«, v katerih ljudje sploh ne dobivajo svojih prejemkov v denarju, razen za nekatere osebne drobnarije.. Zn vse ostalo skrbi skupnost. Kaj takega si Rasi niso upali podvzeti niti v najhujših dneh svoje revolucije ali kasneje Stalinove diktature. Zamisel »komun« pa ni naletela na odpor samo na Kitajskem, temveč jo obsojajo tudi v Moskvi. To pa iz dveh razlogov: ker se Kitajcev pravzaprav boje in ker se jim zdi, da bo takšno zatiranje posameznikove ga osebnega življenja, kakor ga predvidevajo kitajske komune, škodovalo uveljavljanju komunizma v naprednejših deželah. Zaradi tega so nekateri komentatorji v prvem trenutku razlagali sedanji Maotsetungov umik kot posledica njegovega neuspeha v tekmi z Moskvo. Hruščev naj bi nepokornega in nevarnega Maotsetunga prisilil, da mirno odstrani s politične pozornice.
Vendar je videti, da ni tako. Ameri-kanci, ki opazujejo rdečega kitajskega orjaka na drugi obali Pacifika vse temeljitejše kot. delamo to v Evropi (saj je neposredni mejaš njihovega življenjskega prostora), opozarjajo, da si je Maotsetung
Dogodki— [ po svetu J
še vedno pridržal vodstvo kitajske komunistične stranke. Ze Stalin pa je pokazal, da je vodstvo stranke v komunističnih deželah važnejše kot katerakoli vladna funkcija. Dolga leta predno je postal minister in predsednik vlade, do predsednika republike se sploh nikdar ni povzpel, je bil Stalin že dejanski gospodar države. Zato je pravilneje, če smatramo, da se je Maotsetung samo otresel neposredne odgovornosti za nehvaležno dnevno vladno delo ter je s posnemanjem nekdanje Stalinove taktike svojo osebno diktaturo in vpliv pravzaprav še bolj u-trdil. Odtegnil ju je očem javnosti in jima je s tem dal značaj večje neranljivosti in stalnosti. Ce bo odslej kdo delal napake bodo to drugi, Maotsetung pa bo samo gledal, sodil in po potrebi rezal glave.
* * *
DE GAULLE JE DOBIL PARLAMENT, ki je bolj golističen kot on sam. Soustel-lova Unija za novo republiko in »golisti« imajo v njem 189 poslancev, Pinapevi in Duchetovi neodvisni 120, Bidaultova stranka (MRP) in krščanski demokrat je 57, socialisti in njim sorodne skupine 42, center (pravi center, levi center, radikali in radikalni socialisti, demokratična levica in republikanski center) 35, razne zmerne skupine 12, komunisti 10 in fašisti 1 poslanca.
Kako je na to razdelitev vplival novi volilni zakon, po katerem je bil v vsakem okrožju izvoljen poslanec, ki je dobil v njem največ glasov, medtem ko so glasovi oddani za vse druge kandidate šli v izgubo, nam pokažeta že dva ugotovita. Soustellovci in neodvisneži, ki so dobili vsega skupaj 41,28 odstotka glasov sta si zagotovili 66 odstotkov poslanskih mest. Medtem ko so Molletovi socialisti po skupnem računu dali za vsakega svojega poslanca po 80.000, komunisti celo 370.000 glasov, je posamezen poslanec veljal Sou-stellovce samo po 19.000 glasov.
De Gaulleu se torej ni uresničila želja, da bi dobil parlament, v katerem ne bi bil odvisen takorekoč od ene same stranke. Precej desničarsko usmerjena Unija za novo republiko in neodvisneži imajo v njem absolutno večino. De Gaulle si je gotovo želel močnejšega socialistične zastopstva, ker bi rad vodil naprednejšo socialno politiko. Tako pa bomo zdaj še le videli kdo bo končno koga: ali bo De Gaulle, kot bodoči predsednik republike, ob vladal parlament in dal vladi svoj pečat, ali pa bo „ . i~ia parlamentarna večina močnejša in	?	Gaullea	prisi-
lila da vodi njeno o.. ankarsko, ne pa široko državno politiko.
Odprti sta obe možnosti. Po novi ustavi ima namreč predsednik republike zelo
veliko pidast in polnomočja. Tudi si ne smemo predstavljati, da bi v zmagoviti Uniji za novo republiko in med neodvisneži bili vsi poslanci enakih misli. Golisti so že na parlamentarnih volitvah leta 1951 dobili 21,5 odstotka glasov, pa so se kmalu razbili in niso odigrali nobene velike vloge. Unija se tega zaveda in zato so zdaj vsi njeni poslanci morali podpisati posebne disciplinarno izjavo. Tako se tudi ona resno pripravlja, da bi si zajamčila odločilen vpliv na oblast.
* * *
FANFAN1JEVE TEŽAVE bi njegovi nasprotniki radi čimprej izkoristili, ne da bi nudili predsedniku vlade čas, da uredi nesoglasja v Krščanski demokraciji. Pri tem so se fašisti in komunisti znašli na isti črti. Oboji so zahtevali čimprejšnje sklicanje parlamenta, ki naj bi imel samo skrajšane božične počitnice, do Sv. Treh kraljev. Socialisti, ki imajo sredi januarja svoj strankarski kongres, in krščanski demokrati, ki bi radi najprej razčistili položaj v lastni stranki, pa so se temu uprli.
Obstoj Fanfanijeve vlade je postal dvomljiv potem ko je parlament v zadnjem času nekajkrat zavrnil razne vladne zakonske načrte. Po odklonitvi zakona o ceni bencinu je vlada zahtevala v parlamentu zaupnico. Pred tem pa je skupina demokrščanskih poslancev izjavila, da bo podprla vlado samo zaradi strankarske discipline, ne,pa zato ker bi soglašala s Fanfanijevo politiko. V vsem naj bi šlo za kakšnih 10-15 poslancev. To ni veliko, je pa važno, ker je vlada z njihovo podporo vred dobila v parlamentu zaupnico samo s 3 glasovi večine. Zadeva se je še bolj zapletla dva dni kasneje, ko je vlada, po takorekoč sveži zaupnici, zopet ostala v manjšini z načrtom novega zakona o občinskih tržnicah. Z njim je ministrski svet hotel dobiti v roke orodje za pobijanje neupravičene draginje vrtnarskih in sadjarskih proizvodov v mestih, pa'mu je parlament odvezel nujnost in je tako vse še pri starem.
Jasno je, da tako ne more iti dalje. Ali bodo demokrščanski poslanci podpirali vlado svoje stranke ali pa jo bodo onesposobili. Razlike, ki jih trenutno razdvajajo, se tičejo v glavnem socialnega programa Fanfanijeve vlade. Ze omenjena skupina demokrščanskih poslancev, ki jo med drugimi vodi nekdanji minister Pella, je po svojih pogledih konzervativna. Fan-fanjeve socialne reforme in načrti ji niso po godu. Ker bi rada prisilila Fanfanija, da se jim odreče ali pa odstopi, mu nagaja. Ko vlada predlaga kakšen zakon, ki tem poslancem ni po volji, glasujejo proti.
Fanfaniju, ki ima v lastni stranki za seboj še vedno večino in se je s socialnimi demokrati zmenil, da bo vodil aktivno socialno politiko, to ne gre v račun. Iti tako smo v italijanski notranji politiki pred odločilno bitko, v kateri bo Fanfani moral pokazati ali zna disciplinirati vrste lastne stranke, ali pa se bo moral umakniti, vsaj programsko, če ne celo osebno.
oligarhije prav zaradi tega ker so smatrale, da so njihovi pred; stavniki z vsemi svojimi slabost; mi in strastmi nezmotljiv vir občeveljavne, istočasno božje in človeške resnice.
Ali ni tako tudi danes v drža; vah, kjer ne slavijo božiča, ozi; roma drugih verskih praznikov? Ali ni tudi danes tako tam, kjer uradno zanikajo obstoj Boga in s tem veljavnost verskih resnic in naukov? Ali ni tudi v naših krajih kar precej mož in žena, ki se navdušujejo, da bi tudi pri nas in sploh po vsem svetu zavladal zopet tak družabni red, v kate; rem bi vladajoča stranka, bolje rečeno vladajoče klike, bile edini izvor prava, morale in svetovno; nazorskega mišljenja? Kot edini merodajni izvor naj bi seveda vse to predpisovale, svobodno določale in spreminjale, pr ega; njajoč z ognjem in mečem tiste, ki se ne bi pokorili.
Tu ne gre za majhne stvari. Pomislimo samo na komune, ki so jih nedavno uvedli na Kitaj; skem. Človeku so vzeli pravico, da bi živel kakršnokoli zasebno in družinsko življenje. Delati mo; ra tam, kjer mu je ukazano in kar mu je ukazano. Živi pod skupno streho in se hrani iz skup; nega lonca. Otroke, če jih ima, prevzema in vzgaja skupnost. Ta mu tudi predpisuje kako se bo oblačil, ker mu daje obleko, ne denarja, da bi si jo kupoval po svojem okusu. Posameznik ne preneha niti v svojem prostem času biti orodje skupnosti, pri če; mer je treba pod besedo »skup; nost« seveda razumeti tistih ne; kaj oseb, ki so trenutno na vrhu in imajo moč, da predpisujejo vsakokratno »linijo«.
Če smo od Kristusovega rojstva kdaj preživljali čase, ki bi pretili, da zopet zaživi in prevla; da država;bog, potem preživlja; mo takšne čase prav danes. Zato danes veliko bolj kot kdajkoli prej dojemamo veličino tudi so; cialnega preobrata, ki ga je s svo; jim prihodom na Zemljo izzval v človeškem življenju Odrešenik. Proti dotlej edino veljavni resni; ci, da so država, oziroma njeni predstavniki, izvor vsega prava in morale, je oznanil, da so nad cesarji, kralji, zbornicami in skupščinami resnice, katere morajo vsi spoštovati. Oznanil je, da so posamezniku že od Boga dane pravice, ki mu jih nihče ne sme odvzeti. Da ima vsakdo pra; vico na lastno življenje, razum in svobodno voljo, s katero celo odloča ali bo zveličan ali pogub; Ijen. Govoril je, da je treba sicer dati »cesarju, kar je cesarjevega«, toda predvsem »Bogu, kar je bo; žjega«.
Med eno in drugo je krščan; stvo postavilo razliko. »Držav; no« ni bilo več istovetno z »bož; jim«.
Slednje je bilo višje in naj bi omejevalo samovoljo vladajočih, ščitilo »ponižane in razžaljene«, na katere je zasijal topel žarek upanja in tolažbe.
V splošnem ta socialno revo; lucionarni pomen krščanstva pre; malo podčrtavamo. Toda danes, ko se po svetu zopet širijo po; dobni krivi nauki, kot so bili ti; sti proti katerim je krščanstvo nastopilo, je prav, da si ob praz; niku prihoda Sinu Božjega to pri; kličemo v spomin. Tudi v tem je obsežena nemajhna in živa ak; tualnost naukov, ki jih je On oznanjal in jih ljudje ne smemo pozabiti, če nočemo izgubiti tega, kar smo z njimi prejeli.
Borba za nilsko vodo
Ameriški zahvalni dan
V afriškem kotlu je spet zavrelo; v svežepečeni sudanski državni skupnosti je prišlo do prevrata, brez krvi, revolucij, požigov in razdejanj. Kdor pozna to deželo in njegovo prebivalstvo, se ni začudil. Med Egipčani in Sudanci obstojajo v temperamentu, srčni kulturi, dostojanstvu, mišljenju in razumevanju prav take razlike kot med Spanci in Švedi.
.Sudan je afriška dežela, ki obsega nilska področja med Belgijskim Kongom in Ugando na jugu in Egiptom na severu. Na vzhodu sega do Rdečega morja. Šteje dva in pol milijona kvadratnih kilometrov površine in devet milijonov prebivalcev. Na severu je to puščavska dežela, v srednjem in južnem delu se razprostirajo bujne savane, na skrajnem jugu pa tropski pragozdovi.
Glavno mesto je Kartum in leži ob spojitvi belega Nila, ki prihaja iz Viktorijanskega jezera z modrim Nilom, ki se spušča z Etiopske visoke planote. Je moderno mesto, ki so ga Angleži zgradili na nekdanjih ruševinah. Je pa tudi eno izmed najvažnejših letalskih oporišč. V tej deželi preobraža Nil z isto eksplozivno silo svoja obrežja v razkošne vrtove kot spreminja pomanjkanje vode v pravi pekel zemljske površine, ki so od Nila oddaljene komaj dva kilometra.
Povprečna temperatura 48 stopinj Celzija v senci nujno spreminja ljudi v ponočnjake. Na tisoče in tisoče Sudancev dremlje čez dan po jamah ob nilskih bregovih pod temačnimi streliami košatih dreves. Sele proti sedmi večerni uri se množice zdramijo, odpirajo se trgovine in pričenja vsakdanje življenje .
Ogromen drevored ob nilski obali je najlepša kartumska cesta. Tu se razvrščajo ogromni vrtovi z lesenimi vilami, kjer so nekoč prebivali britanski guvernerji in visoki uradniki sudanske uprave. Danes tu domuje nova sudanska aristokra-■ cija. Kolo usode se je zavrtelo in se vrti dalje kot povsod, pri tem pa škriplje...
Spomenik lorda Kichenerja so ob prvem navdušenju dosežene državne samostojnosti nameravali odstraniti. Ali kam z njim? No, pa naj' ostane, so končno sklenili. Vsako navdušenje se pač v taki vročini že kmalu stopi. Ko so Angleži odšli, so odpovedale hladilne naprave po državnih palačah. Edini Angleži bi jih lahko popravili, bili pa so tudi edini v Sudanu, ki bi se nad okvarami vznemirjali. Sedaj Angležev ni več, zato tudi ne vznemirjenja. Maleš! (Nič ne de!)
Kljub vsemu pa so Sudanci resničen narod, ne kako mrtvorojeno dete, kot je n. pr. Libija. Sudan ima svojo zgodovino. Nekoč je sudanska dinastija vladala Egiptu. Leta 1819. so Egipčani zasedli Sudan, da bi si tu nabrali sužnjev za svojo armado in zlata za svoje žepe. Madhijeva vstaja je bila predvsem upor proti tiraniji in korupciji egiptovskega uradništva. Egipčani seveda sami niso zmogli Sudancev in so poklicali na pomoč Angleže. Vzhod-noafriška ozemlja so si vsi takrat pridno delili Francozi so se usidrali v Somaliji, Italijani v Masaui, Marchantova ekspedicija je rinila vzdolž belega Nila. Tako so se tudi Angleški odločili, da se spet polastijo Sudana. Po dolgotrajnih srditih bojih se je generalu Kitchenerju posrečila zmaga leta 1898. Mlad angleški častnik je v bitki pri Ondurmanu prejel ognjeni krst. Bil je to Winston Churchill.
Pol stoletja je Sudan živel pod dvojnim angloegiptovskim gospostvom. V trenutku, ko so se leta 1951 Egipčani domislili, da z nasilnim udarom proglasijo Faruka za sudanskega kralja, so Angleži pričeli s prebujanjem sudanske narodne zavesti. Ta je leta 1956 pripeljala Sudance do popolne neodvisnosti. Egipčani so se le z negodovanjem sproprijaznili z dovršenim dejstvom. Vsa sudanskoegiptovska zgodovina je polna sovraštva med obema deželama. Sudanci se sicer s ponosom o-značujejo za Arabce, vendar so dosledni egiptovski sovražniki. Čeprav spaja Nil Sudan z Egiptom, ju prav tako tudi razdvaja. »Resnično, načelno in neizogibno sovraštvo proti Egiptu prinaša Nil«, je pred kratkim dejal sudanski aktivni minister.
To trditev si je lahko razložiti. Ze ob kratkem bivanju v Kartunu obiskovalcu ne bo težko uganiti, da je Nil življenjska sudanska žila in prav ista žila napaja tudi Egipt, zato poteka med obema deželama skozi generacije srdita pravda za vodne pravice.
Nil sudanska in egiptovska dojilja
Nil, ki že sto let spreminja egiptovska polja v obsežne bombažne nasade, pomeni za to deželo rodovitnost, bogastvo, življenje ali smrt. Dvakratne letne nilske poplave krotijo danes vodni jezovi od Asuita pa do Asuana. Ce so se egiptovski gospodarji poskušali skozi vso zgodovino polastiti Sudana, se je to dogajalo in se bo najbrž tudi v bodoče samo zaradi tega, ker priteka nilska voda z one strani egiptovske meje. To pomeni za egiptovsko gospodarstvo stalno grožnjo. Vsak trenutek lahko v Sudanu stopi nekdo na škropilno črevo in na drugem koncu odtoka je življenjskega napajanja konec. Kdor pa bi jezove odprl ob nepravem času, bi povzročil enako katastrofo.
Ze leta 1923. so podpisali pogodbo, ki daje Egiptu 92 odstotkov nilske vode; Sudanu pa 8 odstotkov. Poleg tega so si Egipčani zagotovili tudi pravico veta za gradnjo vodnih zapor na sudanskem o-zemlju. Po proglasitvi samostojnosti so tuji strokovnjaki izdelali v Sudanu načrte za obsežno namakalno omrežje, ki bi Nilu odvzemalo velike vodne količine.
Ne smemo pozabiti namreč, da je za sudansko gospodarstvo Nil življenjska dojilja.
Gospodarska stalnost je trajala v Sudanu 56 let. Ves ta čas je Sudan s svojo proizvodnjo bombaža in gumiarabikuma (7/8 svetovne proizvodnje) izkazoval aktivno trgovsko bilanco. Prav ta gospodarska zmogljivost je prispevala k sudanski neodvisnosti. Sedaj, po dveh letih svobode, je Sudan zašel v deficit. Samo v zadnjih 20 mesecih so se devizne zaloge znižale od 160 milijonov dolarjev na 12 milijonov.
Sedanja vojaška diktatura v Sudanu je samo en člen verige podobnih dogodivščin v Iraku in Pakistanu, obenem pa je tudi izraz splošnega političnega vrenja na Srednjem vzhodu, to je vidnih in nevidnih tokov in protitokov v arabskem svetu. Ce k temu prištejemo še osebna komol-čenja in korupcijo političnih strank, je podoba kar popolna. V sudanskem primeru so vsi ti faktorji složno delovali, poleg tega pa še dva aktualna in življenjsko važna momenta: pogajanja z Egiptom o razdeljevanju nilske vode v zvezi z gradnjo asuaskega jeza, zraven pa še vprašanje bombažnenga tržišča.
Poleg Egipta je Sudan najvažnejši producent dolgovlaknatega bombaža. Surovega bombaža v splošnem, dolgovlaknatega pa^e posebej pa je danes na svetovnih tržiščih na pretek, pa čeprav je Sudan letos doživel slabo letino.
Nerazprodanih bombaževih surovin je
O geniju so nekoč dejali, da ga sestavlja 95 odstotkov pridnosti in 9 odstotkov razuma. Pridnost pa pomeni osredotočenje vseh sil na eno samo točko; koncentracijo v eno samo nalogo, ki jo je treba rešiti.
Ze večkrat še je v človeški zgodovini pripetilo, da so se nenavadne zmogljivosti, ki človeka dvignejo visoko nad povprečnost, pojavile kar nenadoma in največkrat šele v visoki starosti.
Najuglednejši zdravniki, internisti zagotavljajo, da nastajajo v trenutku nenadnega človeškega duhovnega vzpona v organizmu fizična obolenja, ki silijo človeški duh k izrednim naporom in izredni učinkovitosti. To pa zato, ker telo samo ni več sposobno večjih naporov.
Bolje kot vsa teoretična modrovanja pa dokazujejo primeri iz vsakdanjega življenja. Ti potrjujejo, da so skoraj vsi veliki možje - bolniki.
Ameriški predsednik
Dwight D. Eisenhower, ki je proti nasvetom svoje žene ponovno kandidiral na predsedniško mesto Združenih držav, se je v teku enega leta dvakrat zrušil pod udarci resnih bolezenskih pojavov. Prvič je zbolel na spremembah srčnega ožiija. To je bolezen, ki se ne pojavlja od danes na jutri, ampak potrebuje leta in leta za svoj razvoj. Drugič je moral leči zaradi težkega vnetja tankega očrevja. Tudi pri tej bolezni so zdravniki ugotovili, da se je zasnovala že pred četrt stoletjem.
Prazniki so pred nami. Po domovih so se vtihotapile skrbi: Miklavž, božični prazniki. Novo leto. December je mesec najpomembnejših izdatkov. Obdarovanja pa so stara slovenska izročila, ki jih tudi revolucija ni mogla izbrisati: so košček resnične sreče tako za daritelja kot za obdarovanca.
Kdo naj kupuje darila? Na to vprašanje nam odgovarja ravnatelj največje londonske blagovnice: »Zenske je neprimerno težje zadovoljiti kot pa moške. Zenske so potrpežljive, blago si ogledujejo z vso pozornostjo in le težko jih je pregovoriti.« Tudi tega ravnatelja so poučile izkušnje. V oddelku za kravate, ki jih ženske po splošni sodbi ne umejo izbirati, je prodajalke zamenjal z brhkimi manekenami. In glej, moški nakupovalci se privlačnim prodajalkam niso mogli upirati. Pokupili, so tudi najbolj nemogoče samoveznice in metuljčke. Odjem se je dvignil za 50 do 60 odstotkov.
Nato je zamenjal prodajalke klobukov z elegantnimi prodajalci. Zaman. Naj so se mladi lepotci še tako trudili s pokloni in dvorjenjem, lepim nakupovalkam, ženskam niso vsilili niti enega samega klobuka zgolj zaradi »simpatičnih prodajalcev«. Ali so potemtakem ženske v resnici značajnejše in manj podkupljive? Najbrž ne. Očitna razlika med moško in žensko klientelo. Za moške je nakupovanje neprijetno in celo odvratno opravilo, za ženske pa so nakupi pravi užitek, prevsem resna in preudarna odločitev. Delo pa, ki ga človek opravlja prisiljeno in brez veselja, je polovičarsko delo.
Statistike ugotavljajo, da potuje 70 odstotkov vsega narodnega dohodka skozi ženske roke. Vsaka žena porabi povprečno 60 do 90 minut časa na dan samo za nakupovanje. Gotovo je, da mnogi zakoni odpovedo prav zaradi nemarnega gospodinjstva, kar pomeni zaradi neekonomičnega nakupovanja.
Hišna gospodinja je takorekoč »poklic-
bilo ob koncu sezije po skladiščih v o-gromnih količinah, zato bo sudanska ponudba vštevši tekočo letino izredno o-bilna. Taka pa je tudi svetovna ponudba bombaževine. Svetovno letino 1958-59 cenijo za 2,1 bale več kot pa je znašal lanski pridelek. Na ta način bo proizvodnja surovine za približno en milijon bal večja od uporabe. Pri dolgovlaknatem bombažu je položaj še neugodnejši. Cene surovemu bombažu stalno padajo in so že sedaj za 30-35 odstotkov nižje od lanskih. Pri sudanskem izvozu pa predstavlja bombaž 60 odstotkov celotnega izvoza.
Prejšnja vlada je sklenila s Sovjetijo trgovsko pogodbo za dobavo bombaža v zameno za sovjetske izdelke, čeprav je pred tem vsa sovjetska snubljenja stalno zavračala. Poslabšanje sudanskega gospodarstva je bil gotovo tudi eden izmed či-niteljev za odstranitev stare vladavine in postavitev vojaške diktature. Kot znano pa vojaške diktature ne odstranjujejo gospodarskih kriz.
Sudanska dežela je v Afriki precej izolirana in morda prav zaradi tega v srečnejšem položaju ter bi taka rada verjetno ostala za vse večne čase. Egiptovskega soseda se boji, z abesinskimi sosedi, je kulturno v očitnem nasprotju, s črnskimi sosedi: z Ugando, Belgijskim Kongom in Francoskim Sudanom nima stičišč.
Vsekakor bo Sudan v afriški politiki igral tudi še naprej določeno vlogo in prav nič ni verjetno, da bi zašel kakorkoli pod sovjetski vpliv.
Niti prvega niti drugega oblenja niso mogli zdravniki odpraviti niti z vestne oskrbo in niti s potrebnim odpočitkom pred volitvami. Eisenhower je zmagal nad Stevensonom. Napovedi popolnega okrevanja pa niso ravno optimistične. Verjetno je, da ne bo več kandidiral.
Smrtno igračkanje
Največji Eisenhowerjew politični nasprotnik Nikola Hruščev je trenutno najmogočnejši boljševik Sovjetije. Tudi ta boluje - po zanesljivih zdravniških izpovedih - na zelo težki sladkorni bolezni. Pojedine, ki jih ljubitelj prače zelo ceni, pomenjajo zanj pod določenimi okoliščinami igračkanje s smrtjo.
Tudi sedaj na hladno odloženi bivši sovjetski ministrski predsednik Bulganin je bolan mož. Njegovo bolezen označujejo za nevarnejšo od Hrušceve, kar je v sedanjem položaju za starega komunista prava sreča, saj je vendar prijetnejše umreti na postelji kot pa na morišču ali v koncentracijskem taborišču.
Z naravnost neverjetno žilavostjo se ' že tri leta upira smrti »rdeči kitajski cesar«, Mao Ce tung. Znano je, da ne boluje samo na težkem vnetju žolčnega mehurja, ampak je ta bolezen v tesni zvezi s spremembami na jetrih, ki jih povzroča rak. Mao vendar živi in celo krepko kriči. Pripovedujejo, da izvirajo njegove delovne sile prav iz fiksne ideje, da so mu ure štete. Mao ne umre, ker je prepričan, da je za to še prezgodaj...
na nakupovalka«. Njene gospodinjske spretnosti so za družinsko blaginjo skoraj prav tako važne kot so moževe za uspešno poklicno delo. Tega se žene tudi zavedajo. Zato se tako rade razgovarjajo o najboljših in najcenejših čistilnih sredstvih, o razprodajah, o novih tkaninah, o novih gospodinjskih pripomočkih, itd. Nepravično je, če moški take razgovore označujejo za »neumno klepetanje«. Prav zaradi tega klepetanja so žene navadno točno informirane o cenah in kakovosti blaga. Skratka žena smatra nakupe prav tako kot orientalci za pravo, resnično u-metnost.
Neka ameriška ustanova je naročila sto ženskam in sto moškim, naj kupijo določeno garnituro kopalniške opreme. Izkušnja je pokazala, da so žene isto blago cenejše nakupile, pa čeprav so trgovine uveljavljale načelo fiksnih cen. Prav tako so ugotovili, da v trgovinah z lastno postrežbo opravijo moški kupci mnogo več nepremišljenih kupčij kakor pa ženska. Seveda pa to ne velja za nakup avtomobila. Tu je moški preudaren in tudi izbirčen.	•
Imamo prodajalke, ki načeloma ponujajo moškim kupcem drage izdelke, ženskim pa cenejše. S tem seveda ni rečeno, da ženske ne kupujejo razkošnega blaga.
Zanimivo je, da se pred prodajnim pultom sploh spremeni: pri ženskah govori razum, pri moških srce. Zato so tudi žene preudarnejše nakupovalke. Z eno samo izjemo, tako je namreč ugotovil ravnatelj londonske blagovnice, ob božičnih praznikih. Ko gre za nakupe daril, se spet uveljavlja moška narava. Moški so darežljivi, brez slehernih predsodkov, brez kasnejšega kesanja in tudi brez zamenjavanja. Kupujejo najbolj nemogoče in nesmiselne reči - in prav s tem pripravljajo obdarovancem največja presenečenja. Zene so izvrstne nakupovalke, moški pa širokosrčni darovalci.
Toliko za napotek v naslednjih treh tednih.
(Thanksgiving Day)
Mnogi narodi se ob koncu pospravljene letine s posebnim praznovanjem spominjajo narave, ki jih je tako nesebično založila za dolge mesece enega leta. V Združenih državah je zahvalni dan državni praznik.
Na severnoameriški celini so prvi uvedli zahvalni dan angleški kolonisti, ki so se odpravili čez Atlantik, da bi v Novem svetu našli osebno in versko svobodo. Zgodovinskega dne 2. decembra 1620 so na Plymouth Rocker v državi Massachusetts prvič stopili na ameriška tla.
Prvo zimo jih je od nekaj nad 100 mož, žena in otrok preživelo komaj dobra polovica. Njihova prva letina v novi deželi je bila dobra. Majhna skupnost, je zaživela v miru in svobodi z najboljšimi upi v bodočnost. Tako se je William Bradfort, guverner kolonije domisiil, da bi se naseljenci po končani letini morali zahvaliti Bogu za prejete darove.
Priredili so procesijo s službo božjo, nato pa so se še veselili. Guverner je povabil v goste indijanskega poglavarja Masassoita, s katerim je kolonija živela v miru in prijateljstvu. Poglavar je prišel s svojimi 90 vojaščaki. Tri dni je trajala gostija. Obirali so predvsem divje purane s koruzo in sadjem.
Zahvalni dan so od tega leta dalje slavili po različnih krajih Novega sveta, vendar je šele George Washington, prvi predsednik Združenih držav 1. 1789 priporočal praznovanje zahvalnega dne.
Da so praznik letine končno proglasili za državni praznik v Združenih državah je zasluga mrs. Sare Hale, urednice pred
Tito in Franco
Po mnenju mnogih zdravnikov je tudi Tito težko bolan človek. Pred meseci so razglašali, da je obolel na nevarni revmi, ki obremenjuje srce in hromi prebavila. V splošnem domnevajo vsestransko sklerozo. Medtem pa se je Tito spet znašel s pozemskim življenjem, kar dokazujejo prav njegova sedanja potovanja. Prepričan je, da bo bolezen prav tako premagal kot je likvidiral svoje politične nasprotnike. Priznati pa moramo, da ima v sedanjem trenutku v teh upih za seboj veliko večino Jugoslovanov. To je gotovo tudi edina soglasnost v vsej dobi njegovega vladanja. Bolj kot kdajkoli velja danes pregovor: redko pride kaj boljšega.
Psihologi so prepričani, da bi bil ostal Tito brez svojih notranjih sprememb, to je brez bolezenskih pojavov, zelo povprečen možakar.
Drugi diktator, general Franco, boluje na spremembah trebušne slinovke in se bo moral - po mnenju zdravnikov in osebnih prijateljev - že kmalu umakniti iz političnega življenja. Ze 15 let se Ffanco z lastno voljo in pametnim ravnanjem ohranja pri življenju.
Z bolniškim vozičkom po svetu
Lenina, očeta ruske revolucije, je v zadnjih šestih letih življenja mučilo resno možgansko obolenje. Ta bolezen je sploh tipična poklicna bolezen vseh revolucionarjev. Na koncu je od možganov ostala le še dobra četrtina. Bolezen ga je - po mnenju zdravnikov - morala nadlegovati že desetletja pred nastopom smrti. Danes bi več ne umrl na tej bolezni.
Woodrow Wilson, oče versaillske mirovne pogodbe, je umrl na praralizi. Zadnja leta svojega življenja je preživel v polnem žaru delovne sposobnosti, ki se je posebno stopnjevala v trenutkih, ko je bil vsaj malo pri moči.
Franklin D. Roosevelt, eden najbolj popularnih mož našega stoletja, je postal politik, ko je bil star nad 30 let. Spinalna otroška ohromelost ga je neusmiljeno pohabila. To je bil pohabljenec, ki je dobesedno prepotoval ves svet v bolniškem vozičku, da bi vodil tako svojo lastno politiko kot politiko našega planeta.
V resnici izgleda tako kot to potrjujejo psihologi že leta in leta in so sedaji istega mnenja tudi zdravniki: izredne duhovne zmogljivosti domujejo največkrat v bolnem ali vsaj bolehnem organizmu.
Popolnoma zdravi ljudje živijo brez vidnejših uspehov in tudi o teh navadno ne izve ničesar radovedni svet.
Zdrav duh y. zdravem telesu je morda le preživela starogrška modrost.
Z letalom h striženju ovc
Leta 1788 je angleški kapitan Philipp spustil na avstralsko kopnino majno čredo drobnice. S tem je angleški pomorščak nevedoma zasnoval zelo dobičkanosen poklic ovčjega strižca. Iz takrat maloštevilne črede se je zaplodilo več kot sto milijonov ovc, ki so Avstraliji pridobile sloves najpomembnejšega svetovnega producenta surove volne. Ovčji strižec pa zasluži dnevno tudi do 15.000 lir.
Ljudje, ki se ukvarjajo s striženjem ovc, se morajo prevažati z letali in avtomobili na ogromne razdalje. Ovčje farme so v Avstraliji zelo oddaljene druga od druge. Navadno dela strižec po pet dni na teden, dnevno pa postriže 120 do 150 ovc. Iz tropske države Queensland potujejo strižci 4000 km daleč proti jugu skozi neznosno vročino in prah. Žeja je njihova poklicna bolezen. Ovc ne strižejo na prostem, ampak v zelo preprostih stajah, kjer dovajajo srižcu ovce pod škarje kot po tekočem traku. Letno postrižejo v Avstraliji okrog 130 milijonov ovc in pridelajo okrog 5 milijonov stotov surove volne.
100 leti zelo znanega ženskega lista, ki se je dolga leta energično potegovala za u-radno priznanje praznika. Predsednik Lincoln je to tudi storil.
Tako kakor v Standrežu na Goriškem, kraljuje na zahvalni dan na vseh ameriških pojedinah tega dne puran. Tudi revežev tega dne ne pozabijo. Po bolnicah, domovih za onemogle, po sirotišnicah, vojašnicah in kaznilnicah jedo na ta dan z veliko žlico. Predsednik Združenih držav pa se tega dne spomni svojih državljanov s posebno poslanico.
Upnfea zimskega spanja
V vsem živalstvu so samo sesalci in ptice tiste živali, ki lahko ohranjajo telesno temperaturo neodvisno od temperature okolice, ki jih obdaja. Te živali urejujejo svojo »toplokrvnost« s posebnim toploto, urejevalnim sestavom, ki deluje v medmožganju.
»Biološki termostat« toplokrvnih živali urejuje toplotno proizvodnjo v organizmu in oddajajo toplote okolju tako, da vlada pri teh naporih stalno ravnotežje. To urejevanje preneha samo takrat, če dotično bitje narkotiziramo. Tudi med spanjem deloma preneha to delovanje. Zato je tudi tako nevarno za človeka, če ob velikem mrazu zaspi na prostem.
Cim bolj se zniža zunanja temperatura, tem več hrane potrebuje toplokrvno bitje, da lahko vzržuje svojo telesno toploto na normalni višini. Bližajoča se zima postavlja sesalce in ptice pred resna” prehranjevalna vprašanja. Le zelo redki so tisti sesalci, ki se za določeno prehodno dobo lahko odpovedo svoji toplokrvnosti. Pri tem izenačujejo svojo telesno toploto, toploto okolju, prenehajo s sprejemanjem hrane in preživljajo najhladnejše zimske čase v otrpnjenosti. ki je podobna smrti. Presnova v njihovem organizmu se skrči na minimum. To stanje označujemo kot »zimsko spanje«.
Nobeno človeško bitje si ne bi moglo privoščiti tako pomembnega znižanja telesne temperature kot je to značilno za nekatere sesalce: Psi, mačke, kunci, miši, podgane, morski prašički in druge živali, ki niso usposobljene za zimsko spanje, ne bi prenesle takega znižanja telesne temperature.
Znanstvene raziskave, ki se že dolgo ukvarjajo s fiziološkimi vzroki zimskega spanja, še vedno niso zadostno napredovale. Hormonska raziskovanja pa so v zadnjem času usmerila znanstvenike na nova pota. Vse kaže, da nastopa zimsko spanje le tedaj, če se omejijo določena delovanja notranjih izločevalnih žlez. Na drugi strani pa se učenjakom do sedaj še ni posrečilo izsiliti umetno zimsko spanje, ki je zimskemu spanju podobno, če živalim vzbrizgamo, n. pr. insulin. Ce pa kasneje taki živali ne nudimo protisredstva, žival umre ne da bi se zbudila iz takega umetnega zimskega spanja.
Kaj se dogaja med zimskim spanjem v možganih živali? S presenečenjem so ugotovili, da je zunanji živčni sestav tudi pri temperaturah okrog ledišča življen-sko sposoben, da pa možganska skorja deluje le, če znaša telesna temperatura vsaj 20 stopinj Celzija. Ko se zimski zaspanec pričenja prebujati, se napnejo njegove mišice in zatrepetajo. Sele ko se dvigne temperatura na 20 stopinj Celzija žival lahko nadzira gibljivosti svojih u-dov. Poizkusi so dognali, da hrčkov sluš ni živec zaznamuje slišne zvoke le, če se je temperatura njegovega organizma povzpela vsaj na 16 stopinj Celzija. To pomeni, da so živali med zimskim spanjem popolnoma gluhe in da jih ni mogoče prebuditi s kakršnim koli hrupom!
Po dosedanjih raziskavah sodijo, da temperaturni urejevalci ob začetku zimskega spanja prenehajo z urejevanjem toplote. Notranji toplotni termostat pa med spanjem ni popolnoma izklopljen, ker mora vzdrževati temperaturo nad ničlo. Vsak večji dražljaj lahko požene v funkcijo toplotni termostat. Vprašanje je samo v tem: kateri mehanizem živalskega organizma postavlja toplotni urejevalec izven delovanja. Ce bo znanost enkrat tudi to uganko rešila, bodo mogoče še vse drznejše operacije človeškega organizma.
TRGOVINA JESTVIN V DEVINU
GrudenJosip
želi svojim cenjenim odjemalcem, gostom in prijateljem vesele božične praznike in srečno nove leto!
Josip (Vižintin
URARNA IN ZLATARNA želi vesel Božič in srečno novo leto! Ul. Monache, 9 •	GORICA
Emil Valantig
KAMNOSESKA DELAVNICA želi vesel Božič in srečno novo leto!
Ul. Duca d’Aosta, 19 GORICA
Bolni možje vladajo svet
Predbožične skrbi
Božične cvetke
 ...............................................  mirni!..
Daleč v davnih tisočletjih se zgubljajo veliki ognji, ki so jih divja plemena zažigala ob prelomu zime, da bi sredi mraza z njimi preganjala temo. Danes se vsako leto za božič prižigajo drobne svečice in kot je nekdaj visoko gori na severu bila jelka simbol poganskega praznika, tako se zdaj po domovih blešče božična drevesca.
A ni samo jelka znamenje, da se je približal božični čas. Vsak narod, vsaka dežela pozna svoj božični cvet.
Svetonočni cvet
Celo vroči Mehiko pozna svojo legendo o »svetonočnem cvetu«, kot pravijo domačini rastlini poinsettia. Zgodba je naslednja: »...Neke božične noči je stalo dekletce pred vrati velike katedrale in s široko razprtimi očmi občudovalo bogate darove, ki so jih nosili meščani pred Marijin oltar. Bile so to razkošne košare najboljšega sadja, veliki šopi pisanega cvetja, poviti v dragocene čipke in srebrne trakove . Dekletce je bilo žalostno in potrto, kajti doma je bilo vse preveč revščine, da bi zmoglo še tako malo darilce za Madono.
V trenutku pa 'e deklica čula tih glas, ki ji je prigovarjal, naj daruje Materi božji katerokoli malenkost; vsaka stvar se bo spremenila v čudovito darilo.
Deklica je verjela, ozrla se je krog sebe, in ker ni poleg skromnega šopa bodi-
časte trave zagledala ničesar drugega, je nabrala šop trave in se prerita do oltarja. Srčece ji je drhtelo od sreče, da more tudi ona nekaj darovati. V veliki polte-mačni katedrali je žarel oltar med gostim oblakom kadila. Dekletce je položilo revni šop pred Marijine noge. Verjetno se je šele tedaj popolnoma zavedla, kako bedno darilo je bilo to. Ni si upala pogledati Mariji v oči, samo kratko molitvico je zmolila. Ko pa je pogledala Jezuščka, se je čudež že zgodil: na konici vsakega stebelca se je vžgala po ena živordeča zvezdica.«
Od tedaj raste ta lepa rastlina po mehiških travnikih. Zgodbo po še zdaj včasih zapoje popotni pevec in spremlja pesem na kitaro.
pa se je ulegla kar pod prvim drevesom, ki ga je ugledala. Počasi se je spuščal nad pokrajino gost mraz in venomer naraščal. Uboga Marija se je zavijala v tenki plašč, da bi se vsaj malo obvarovala pred zimo. Tedaj je drevce razprostrlo svoje veje, kajti spoznalo je bilo božja popotnika. Korenine so se razmaknile, da se je prikazala žametna ruša in je Marija udobneje počivala. Toda kljub temu so jo golo-mraznice zbadale kot z iglami v nežna lica. V bolečini je pomislila na oddaljeno ljubljeno domačijo in je zajokala. Solze so ji kapale na zeleno listje grmičevja. In glej! Kamor je padla njena solza, tam se je pokazala majna rdeča jagodica. V hvaležnosti do drevca pa je Mati božja vzkliknila: »V spomin na to noč boš zelenelo tudi pozimi ter poveličevalo spomin najinega bega! In res se je tako zgodilo! V zimskih dneh še vedno zeleni sredi kraških gmajn božji lesec. Na snežnem božičnem prtu pa se blestijo njegove rdeče jagodice.«
Božično drevo
2e več kot tri stoletja smreka, vsa sijoča v lučkah in polna živopisanih trakov, balončkov in daril, predstavlja po domovih sladko poezijo božiča.
Božično drevo, domotožje po oddaljenih in za vedno izgubljenih stvareh, bleš-čoba snega -in drug za drugim izginevajoči zvoki, veselje pričakovanja - vse nam čara nežnost in domačnost božičnih dni.
V prejšnjih časih naši predniki niso poznali božične smreke; pristna slovenska božična navada so jaslice. Navada se je iz skandinavskih dežel razširila najprej po vseh anglosaksonskih deželah, nato pa tudi po ostalem svetu. Povzeli so jo celo »napredni« protiverski komunisti in jo
pomaknili na dan »Novega leta«. V srcih zatiranih narodov pa je tudi novoletna jelka ostala neizbrisljiv simbol božične noči.
Tako je namesto velikih ognjev ostalo iz pradavnih časov vse polno drobnih svečk, ki se vžigajo ha smreki, kot bi hotele potrjevati čudež vere, podobne tisti, ki je pričarala žarečo zvezdico na svetonočnem cvetu, potresla božje drevce z rdečimi jagodicami, posadila teloh in prinaša veselje vsem ljudem, ki so dobre volje.
Na Luni so d skrbeh
Leta 1968 je priobčil glavni dnevnik prestolnice Lune »Lunapark« naslednje poročilo* svojega vsemirskega reporterja:
Komaj je »Lunin svet«, naša vsemirska raketa pristala na površini Zemlje, na Sorškem polju, so nas obkolili Zemljani, ki sami sebe imenujejo Gorenjci, da bi nas pozdravili. Ko so pošteno napasli svojo radovednost ter izpustili nekaj bobnajočih vzklikov navdušenja, so nam razkazali vse, kar bi nas po njihovem mnenju utegnilo zanimati. Seveda so se zlasti postavljali - svojimi letali in raketami. Nekaj pomembnejšega pa med to šaro
Jiil®
ZABNICE V SNEGU
Nazaj k naravi
Božji lesec
Pa tudi v Sloveniji, na Notranjskem in na Krasu imamo svojo posebno božično rastlino - božji lesec. Takole pripoveduje legenda: »...Ko sta Marija in sv. Jožef bežala iz domačih krajev, sta bila močno utrujena. Marija je hotela malo počivati,
S hladilnikom je pričelo. Ni mogel in ni mogel stisniti niti ene same vroče stopinje več navzdol, ali pa lega tudi ni hotel, kar pa je za sežansko teletino približno isto presenečenje. Poklicali šmo specialista, strokovnjaka. Popravila je o-cenil skoraj prav toliko kot bi bilo stroškov za nov hladilnik. »Veste«, je zagotavljal strokovnjak, »povišane mezde, po-draženi obratni stroški, socialne dajatve, davki...«
»Lahko si zaboj kar obdržite,« sem dejal. »Zanj mi boste dali namizni ventilator.«
Nato so pričele težave s televizijskim sprejemnikom. Ze prvi nastop sprejemnika je bil dramatičen. Komaj ga je strokovnjak nastavil, je pričel sitnariti. Na zaslonki so se premikale same črne sence. »Ja,« je dejal strokovnjak, »cerkev! Cerkev je vsega kriva, ta stoji natančno med sprejemnikom in Trstenikom. Valovi ne morejo okrog ogla, vendar bomo nerodnost hitro odstranili.« Strokovnjak je postavil anteno, ki je bila tako obsežna kot, železniški vagon in tako visova kot cerkveni stolp. Tako so končno prihajali na zaslonko Eisenhower, Fanfani, Janez XXIII. kar okrog cerkve. Ko je strokov-.njak odšel, je še dejal: »Ce bo kaj narobe, telefonirajte! Največ težav nastaja prvih šest mesecev, no pa saj imate garancijo.«
Točno po preteku garancije je sprejemnik umolknil in oslepel. Prišel je strokovnjak, odšel in se spet prikazal. Proračun je bil močno zabeljen. »Veste,« je dejal, »AV 43-80, PCF 80, E 220 F-350-2 in sinus oscilator.«
»Bašta,« sem. zakričal.
»In potem, povišane plače, socialne dajatve...«
»Davki!«
»Seveda! Razumete?«
Ničesar nisem razumel, vendar sem se kar hitro odločil. »Kar obdržite si skrinjo, zanjo mi boste dali gramofon.«
Tudi »miška« se je upirala. Začelo je povsem nedolžno pri olju. Strokovnjak pa je zadevo zdramatiziral. »Kompresor«, je dejal. »Valje bo treba prepolirati in sploh vse pregledati, od vrha do tal. »Preračun
Svetonočno nebo
Predivuste megle ihtijo nad gmajno. V mrazu se izgubljajo meje dolin. Gabri so otrpnili v zamolkli tišini, brinjeve jagode, šipek, robide -vse en sam tih, prozoren spomin.
Burja zaganja se preko ograd -in vendar sem tebe, Otroček, našla! Kot bi od daleč, narcise vzdrhtele, kot bi ciklame v večer zažarele: o Jezušček, Jezušček, spet sva doma'.
Zdaj se vse v eno veselje prepleta, svetonočno nebo se kot sveča iskri. Potrkala bi do vsakega okna, postavila jaslice v vsako srce, objela vse sestre in brate po svetu:
naj bodo veseli, kjerkoli iive!
N. R.
je bil v nasprotnem razmerju z velikostjo vozila.
»Veste-«
»Vem, vem: mezde, obratni stroški, socialne dajatve, davki. Veste kaj, kar obdržite si »miško« in dajte mi zanjo bicikel. Kolesa sam popravljam.«
Na koncu je prišla na vrsto še hiša. Leta in leta se je junaško borila s kraško burjo, nazadnje pa je le potegnila »ta kratko«. Preventiv se je glasil na 1 milijon lir za streho, okna, omet, utrditev temeljev (hiša stoji na živi skali!), za asfaltiranje sten in tako dalje in tako dalje.
»Pri vsem tem ne zaslužim niti počenega groša«, je zatrjeval strokovnjak, »mezde, obratni stroški, socialne dajatve, davki... To bo komaj toliko, da se spravim na boben.«
»Na boben pojdem pred vami!«
Pogledal sem okrog sebe. Povsod same stvari, ki so čakale strokovnjakov: ura, pisalni stroj, plinskoelektrični štedilnik, grelec v kopalnici, zastori na verandi in tako dalje. »Veste kaj,« sem dejal, »obdržite si vse skupaj in dajte mi zato sod!«
Mislil sem pri tem na Diogena. Nato pa sem se spomnil, da tudi sod potrebuje popravil. Zato sem ga naprosil, naj mi preskrbi kako kraško jamo, tam skrbi za popravila ljubi Bog.
Moja žena Kunigunda pa o tem ni hotela ničesar slišati. »Pred oltarjem sem ti prisegla zvestobo, o kraških jamah pa župnik ni govoril, zato se spet vrnem v pisarno!« Tako so odpadli še stroški za frizerja, šiviljo, modistko, zobozdravnika in lekarnarja.
nismo našli. Vse, kar so nam pokazali, poznamo, mnogo pa je tudi še takega, kar je pri nas že davno iz mode. Te«a jim seveda nismo razkrili, da bi jih ne razžalili. Končno smo se Gorenjcem za vse lepo zahvalili in jih naprosili, če se lahko tudi malo sprehodimo po čudoviti okolici.
Seveda so bili takoj za to. Sam prometni minister Matija Povh je prevzel vodstvo izleta. Ze ob prvih korakih smo opazili naravnost neverjetne in čudežne stvari. Resno se bojim, da me bodo čita-telji imeli za lažnika, vendar me tolaži misel, da se bodo mnogi obiskovalci - po uvedbi rednih poletov med Luno in Zemljo - lahko sami prepričali, da prav nič ne pretiravam.
Na obširnem zelenem travniku smo o-pazili nekaj čudovitega. Od samega občudovanja nismo niti do sape prišli. Končno sem prišal jaz do besede in povprašal prometnega ministra, kako se imenujejo umetniki, ki so zgradili tako čudovit spomenik in ga postavili sredi parka. Minister je radovedno ogledoval vso okolico in se ni mogel domisliti, kaj naj bi to le bilo. Ko sem mu dopovedal, kam so obrnjeni vsi pogledi Luninih prebivalcev, se je narahlo nasmehnil in dejal: »Oh, to je samo majhna jablana!«
Pripovedal nam je in pojasnjeval, da male jablane ni nihče izmed Zemljanov zgradil, da je sama pognala iz zemlje in se postavila pokoncu. Drevo je bilo visoko kake tri metre, deblo pa ne debelejše od moje roke. in vendar je bilo drevo do vrha obloženo z rožnatimi kroglami, ki so pričele poganjati. Nočni hlad je zdaj jih več kot sto. Mesečani dreves ne poznamo, saj raste pri nas samo stepna trava, zato mi je zelo težko popisati ta zemeljski čudež.
Ko je prometni minister stopil k jablani, da bi nam natrgal nekaj rožnatih krogel, smo mesečani hoteli to namero preprečiti. Prepričevali smo ga, da bi bilo nedopustno uničiti jablano samo zaradi nas. Zopet se je nasmehnil in dejal, da jabolka - tako imenujejo Gorenjci svoje krogle - lahko mirno potržemo. Vsako leto obrodi jablana nova jabolka. Lepota drevesa in jabolk pa še ni bilo vse. Jabolka smo tudi jedli, in zagotavljam vam, dragi čitatelji, da presega njihov vonj, svež in sladek okus vse, kar si lahko predstavlja še tako izbirčen mesečan, ki se v glavnem hrani z letečimi žabami.
Skrivaj sem si ogledoval Gorenjce in kar razumeti nisem mogel, kako da jih pogled na jžiblano ne gane. Zato sem si to obnašanje razlagal tako, da so Zemljani navajeni na takšne čudeže, ker so vsakdanji. Vsaj za trenutek bi jim rad posodil svoje mesečanske oči, oči bitja, ki je prvič zagledalo obloženo jablano.
Ko smo pri nadaljnih obiskih še drugih krajev Zemlje zvedeli, da si Zemljani izmišljajo čarobne vrtove, ne da bi se zavedali, da živijo v pravem pravcatem raju, mi je bilo še težje razumeti naravo teh čudakov. Kaj naj bo drugega kot čarobni vrt zvezda, na kateri uspeva na milijone in milijone čudovitosti? Bog je Zemljane hudo razvadil. Tudi, če bi Zemljani resnično prišli do tistega paradiža, o katerem neprestano sanjajo, bi se ga prav tako naveličali in se vedli v njem prav tako brezbrižno kot to počenjajo, ko hodijo mimo jablane. Seveda bi si tudi v paradižu izmišljali stvari, ki naj bi bile še čudovitejše od tistih, ki jih imajo. Pri tem pa niti ne pomislijo, da bi bili tudi novi čudeži za njih že v kratkem dolgočasna vsakdanjost. Njihova zahtevnost presega že vse meje v taki meri, da se sami postavljajo iz same nezadovoljnosti proti svoji lastni sreči.
To se mi zdi najznačilnejša lastnost Zemljanov. In prav ta me navdaja s strahom v bodočnost.
uiuimiiiiniuui(iiiuimuifliUBitinintimitiuuuiiuiniiiiiitiiiniiMiiiiiii!!i!iiiiiuHiii[iniiiinHiitiiiiniiaiiiuiuiiiMiuiiiirtiiumiuiii!iiiiiiuuuiH!ii!i!ii!iii!umu]HiiiiiiiiniiniuiiiumuiiuiiuiiitiiiuiiumHui!iiiniuuiuiuiuiiiiui
inniniiiiiHitii i
Slovo od tujcev
Podolgovata jedilnica je bila prazna. Se pred mrakom so bili prižgali bledikaste luči in bržkone so menili, da bo luč primogla do svetlejšega razpoloženja. Pa je nema svetloba kazala samo hladne stene. Zdelo se je, da niti zlati in rdeči plameni v kaminu ne morejo priklicati domačnosti v hišo.
Eva je stopila na debelo sivkasto preprogo. Gladki temni lasje so za trenutek ujeli košček trepetajočega plamena in ko je naložila na ogenj debelo grčo, ji je mladi obraz zažarel v žaru ognja, a ne v radosti. V njenih očeh je bila zaskrbljenost. S pogledom je obšla omare, mizo, naslonjače, vaze in cvetje v njih, zavese in okna in široke palme pred njimi. Objela je vsakega od predmetov posebej. Za trenutek je postala, da se je zajetna gospa, ki je pravkar pomivala posodo, obrnila.
»Tomie, prihodnji teden odpotujem.«
Tomie je prestala s pomivanjem, si poravnala živozeleni predpasnik, in šla s prsti počasi preko oči. Moj Bog, kako se je navezala na to dekletce! Vedela, je, da ne bo vse življenje ostala v tuji hiši, da se vrne domov - in vendar jo je zdaj stisnilo v grlu, kot da se poslavlja bd hčerke.
»Kdaj pojdeš, Evy?«
Bila je edina, ki jo je klicala z ljubkovalnim imenom, edina, ki jo je vedno razumela, ji vedno pomagala. Eva se je toliko mesecev veselila povratka domov in ko ji je zdaj manjkalo samo še teden dni do odhoda, ji je bilo slovo težko in odločitev grenka.
»Ali zares pojdeš, mala?«
Eva se ji je rahlo dotaknila mokrih prstov. »Moram, Tomie. Doma me pogrešajo. In on me čaka. Moram nazaj.«
»Vem. - Seveda. »Potem je hotela še
nekaj reči, a ji je bilo očitno močno težko.
»Kaj, Tomie?«
Z roko jo je objela krog ramen. »Težko ti bo tudi po nas, kajne? Nas boš pogrešala?«
Eva je čutila, kako se ji oči pričenjajo počasi svetliti k joku in skušala se je premagati. Zadnje čase je vse preveč jokala, kot bi se poslavljala od nečesa prelepega - in ne kot da bi šele zdaj odhajala svoji sreči naproti.
»Evy, ali veš da zaslužiš vso srečo, vso živo srečo, ki jo moreš objeti?«
Eva je odmajala z glavo in jo skrila v Tomien objem.
»Ne, Tomie. Res ne.«
Pomislila na Petrov pegasti obraz, ko ji je skušal razlagati sebe. Nekje so pa umirali zadnji zvoki Rahmaninovega klavirskega koncerta.
»...nisem popoln, niti dober ne.. Samo jaz sem... in tako težko je biti vedno pošten do samega sebe.«
Znova jo je zabolelo. Kako je bil Petrov glas žalosten!
Tomie jo je gledala in ni vedela, kaj naj reče. Slap zlatega sončnega zahoda jo je slepel. Tisoče iskric je pršelo v kuhinjo.
»Tomie, zato ne vem, ali zaslužim srečo, ker sem uvidela, da sem vedno hotela biti neke vrste drugim vzgled.«
»In je to, kar si?«
»Ne, Tomie. Hočem reči, da se ne bom pretvarjala več.«
Zbegana je pred tako dolgo potjo, je pomislila Tomie. Hotela ji je že reči, naj se premisli. Naj se ne vrača, ko ima pri nji svoj dom. Naj se nasloni nanjo. Varovala jo bo. Vedno. Toda, s kakšno pravico bi smela vse to reči preplašenemu otroku?
Oba psa sta se /t ■ in položila glavo ob Tomieno koleno. ju je pogledala. In kot bi se nagonsko Dala ponovnega prepričevanja, je stisnila psa k sebi, da bi si ob njunem rdečkastem kožuhu zagotovila zavetje.
»Kako močno ju bom pogrešala!«, jima je šla s prstom počasi preko vdolbine med očmi. Nenadoma se je počutila kot kamenček, ki se je skotalil po mnogovrstnih bregovih in se pokril z raznolikim mahom, in bila je kot rastlina brez korenin. Samo da zdaj ni bila več otrok in si včasih že ni mogla več kaj, da ne bi pomislila na vsa pretekla leta, na vse ljudi, na katere se je navezala in kjer je iskala ljubezni.
Odprla je okno.
Zunaj so lepotična grmičevja pričela dišati po večerni rosi in po svežem zelenju.'
* * *
Ali čuješ, kako svetla živa voda klopoče iz stare cevi na vodnjaku in se kot en sam bleščeč žarek spušča v kal, med opolzle kamne in v goščo gnilih bilk? Nekje doli med travo se počasi razprši v soncu kot mavrični venček. V lesku podrhteva ozračje in za trenutek se zdi kot bi zdaj potihnili celo črički in strnadi in kosi in bi sredi sončnega veselja v poletnem poldnevu v svečani tišini zažarel rdečkasti sij koničastega zvonika.
Celo rahla sapa ostane in preneha božati gole lahti. Orehovo listje zaleskeče v omamni zeleni barvi kipečega življenja; vsa cesta je polna duha po otavi, pelinu in medlem vonju nažetega radiča. Kakor bi deževalo ognjene plamene, se spušča preko okrušenega zidu cel slap rdečega listja divje trte.
...nikoli te nisem peljala v te moje kraje. Nikoli me nisi držal v naročju in pritisnil k sebi. In vendar čutim vse, kot bi bila od vedno tvoja. Ko si žalosten, delim s teboj trpljenje in ko si vesel, se s teboj smejem. Najdražje si, kar imam. In te nisem smela nikoli objeti...
Ravnina pada v ostro žareče, komaj razumljivo oranžno sikanje. Na spuščene veke se z rahlimi božajočimi dotiki vrača svetlozlati soj sonca. Božanje postaja kot neprestano širši kolobar, spreminjajoč se
v preprost čričkov krik, resen in brez okraskov, pa do solz ganljiv in lepši od vsega, kar je kdajkoli občutila. Kot uboga bela dlan je, ki se dviga pred njo in išče besedi, da ji pove, kako jo čaka. Eva pa se sklanja do nje in vsa trepeče v nedopovedljivi ljubezni. V sencih ji udarja in trepeta, raste in se spet približuje -ljubezen, ki ji ne pozna obraza. Ali je mogoče spremeniti temne murve v težko kri? Ali je že mogel kdo nositi v srcu sladkost prezrelih grozdnih jagod? Oh, da, tam za vsemi griči in za morji in tujimi ravninami kliče domača zemlja. Ce jo je Eva pozabila, je bilo to samo za hip. In če je utonil v megli oddaljenih let ljubljeni obraz, je bilo to samo za kratek trenutek. Vsaka pesem in vsaka domača beseda ie zagrinjala tuje ljudi. Vstajala je ljubezen. Zakaj naj bi bilo slovo od tujcev grenko? Pred njo je žarelo v siju iskrenosti in preprostosti. Bleščoba tujih kristalov in nepoznanega zlata je morala izginiti pred vonjem domačega kruha. Besede tujcev so izzvenele, ko se je oglasila pesem škržada. In vsi tuji obrazi so se umaknili v neresničnost, ko ie Eva stegala roki proti obrazu, ki ga ni nikoli poljubila, pa ji je bil dražji od lastnega življenja.
* * *
Po dolgih dneh deževja je postala trava svetlo zelena vse tam ob obronkih Južnega drevoreda, pod širokimi palmami in med razpotegnjenimi hortenzijami, ki so pričele pognjati. Nočni hlad je zdaj trepetal nad cestnim ovinkom in prinašal duh po akacijah in rdečem grmičju. Eva je stegnila roki predse. V njene ude se je pričela znova vračati neka mirnost. Mir je pravzaprav samo popolnoma abstraktna beseda za tisto popolno skladnost občutij in razpoloženja - toda njen duševni mir je izgledal nocoj kot modro nebo in dišal po akacijah in ga je bilo čutiti kot hladen žamet.
Pričela je tiho ihteti, solze so ji polzele
kot pomladni dež, brez težave in brez trpljenja. Kot bi se po vsej dolgi agoniji odločanja in tehtanja razlilo nenadoma sladko odpuščanje in z njim dobrodejni blagoslov.
Solza ji je padla na goli laket, počasi se je sušila in ko se je nato ozrla po sobi, se je morala sama sebi rahlo nasmejati, Pogledala je proti vratom, ali je ni morda kdo slišal - kajti zdi se, da bi vsakdo moral jokati sam, dočim je smeh nekaj takega, kar smejo vsi slišati. Vsak posamezni predmet se ji je zdaj zdel domač in svež.
Tomie jo je našla z naprej iztegnjenima rokama in priprtimi vekami.
»Kaj počenjaš?«
Eva je pogledala živozeleni predpasnik:
»Živim.«
Tomie se ji je približala in Eva je mogla videti, kako je v njenih temnih očeh veliko zaskrbljenosti. Mnogokrat je Eva že pomislila, kako so Tomiene oči za očali čudovite, mirne in čiste. Nenadoma se je počutila izredno otročjo, s tistimi objokanimi očmi in neumnim odgovorom.
Ponižno je rekla: »Ker sem se zares odločila.«
Tomie je sedla poleg dekleta na naslonjač, in zdelo se je kot bi se ji ramena nenadoma zožila.
»Cemu si jokala?«
»Od sreče, da živim. In od kesanja, ker sem pozabila ljudi, ki sem jih nekoč od srca ljubila.«
Tomie je prikimala. Bilo je čisto naravno. In kljub bolečini, se ji je rahlo nasmehnila: »Saj boš kmalu doma. Potem bo vse dobro.«
Uklenila ji je roko med svoji. Eva je čutila vso toploto in nežnost in mir. Palme in oranževci so se spremenili v orehe in šipek. Sklonila se je in poljubila Tomie. V slovo.
Neva Rudolf
VESTI z GORIŠKEGA
DESETA OBLETNICA
listine človečanskih pravic
Trošarino bo pobiral INGIC
Skupščina Združenih narodov je 10. decembra 1948 podala svetovno izjavo o pravicah človeka. Te pravice nosi mednarodna listina, ki ie po njih prejela tudi ime. Ves demokratičen svet je toplo pozdravil nastanek te listine in svečano proglasitev človečanskih pravic. Po dveh svetovnih vojnah, po zlomu fašistične in nacistične diktature ter ob trajanju in nastanku novih komunističnih diktatorskih vladavin, je svobodoljubni človek nekoliko svobodneje zadihal v upanju, da bo taka listina pripomogla k ublažitvi muče-niškega trpljenja posameznikov in celih narodov ter k napredku in blagostanju v vsakem oziru. Zlasti smo se listine o človečanskih pravicah razveselili mi Slovenci v Italiji in jo toplo pozdravili.
Zdelo se nam je, kot 'da nam je sam Bog poslal tak zaščitni zakon, in verjeli smo, da nam ga nihče ne bo kratil. Da nam nihče več ne bo kratil naših posebnih pravic in nas še nadalje raznarodoval. Slovenci se zavedamo svojih naravnih pravic, kot so na primer pravica posluževati se materinskega jezika v zasebnem in javnem življenju, pravica vereizpovedi v materinem jeziku, pravica krščevati slovenske novorojenčke tudi s slovanskimi imeni, pravica častiti naše mrtve, pravica svobodnega izraževanja misli, in tako dalje. Vse te pravice nam je do zloma fašizma Italija vseh vladavin odrekala in nas na vse mogoče načine raznarodovala z namenom, da nas iztrebi s te zemlje, kjer živimo že trinajst stoletji kot avtohtono ljudstvo. Se posebno smo bili prepričani, da nam listina človečanskih pravic prinaša uživanje vseh naravnih pravic, ker je rimska vlada svečano razglasila poleti 1945, da bomo vse te pravice res uživali. Rimska ustavodajna skupščina pa je izglasovala tudi posebna določila v našo zaščito in obrambo, in jih vnesla v ustavo.
Po desetih letih življenja listine človečanskih pravic, ki jo je sprejela tudi Italija, smo Slovenci še vedno v položaju nezaščitene jezikovne manjšine in dejansko nezaželenih državljanov slovenskega jezika. Ne samo to, ampak raznarodovanje se še vedno postopoma vodi proti nam, kot na primer v videmski provinci, ker nima trideset tisoč naših bratov niti enega samega razreda osnovne šole s slovenskim učnim jezikom, tamkajšnje slovenske duhovnike pa oblasti in drugi krivo gledajo ter jim nastavljajo povsod same ovire pri izvrševanju bogoslužja in verskega nauka v materinem jeziku slovenskih vernikov.
V Milanu, v Benetkah in drugod po Italiji so» se spomnili desete obletnice razglasitve človečanskih pravic in se pohvalili, da jih Italija spoštuje. Toda v Milanu, v Benetkah in drugod v notranjosti države slepo verjamejo geslom, s katerimi se italijanski tisk in italijanski politiki ter državniki ponašajo, da vlada v Italiji demokracija sloneča na spoštovanju človečanskih pravic. V Milanu, v Benetkah in drugod morda ne vedo, kaj z nami oblastva uganjajo in kako nas na vse mogoče načine zapostavljajo in prezirajo. Treba bo poskrbeti, da Slovenci v Italiji seznanimo širšo italijansko javnost s težko usodo nezaželenih in deloma brezpravnih, ki jo živimo in moramo prenašati. Italijanski narod, preprosti italijanski narod ne nosi hudobije v sebi in verjamemo, da bo obsodil vse šoviniste in tudi vsa oblasta, ki ravnajo z nami kot z nezaželenim ljudstvom drugega jezika. Dokler se ne zganemo, da objavimo prav vse, vse dokumente našega trdega in krivičnega položaja, bodo vsi verjeli, da uživamo vse pravice, ki nam jih ustava priznava in listina človečanskih pravic našteva.
Na drugi strani se ob tej desetletnici spominjamo težkega položaja, v katerem živijo naši bratje v matični državi, kjer vlada trda peta materialističnih komunistov, ki ne dovoljuje niti najosnovnejših naravnih pravic svobodnega življenja.
Svobodo besede imajo tam samo komu-
V torek 9. decembra je v Gospodu zaspala naša draga žena in mati gospa
Marija Čevdek
roj- Tomšič
stara 72. Pokopali smo jo v četrtek 11. tm Ugrabila nam jo je zavratna bolezen, Zanjo globo žalujemo! Zahvaljujemo se s tega mesta vsem, ki so našo blago pokojnico tekom njene bolezni zdravili in tolažili, vsem ki so se pogreba udeležili in pri njem pomagali ter vsem, ki z nami sočustvujejo in nas tolažijo.
DRUŽINA CEVDEKOVA s Peči št. 37
nistični voditelji, ki je ne privoščijo niti svojim tovarišem, ki se še niso povzdignili do stolčka voditeljev, glavnih in edinih diktatorjev.
Kar velja o naših bratih Slovencih in sploh Jugoslovanih, velja tudi za sto in sto milijonov ljudi pod komunistično trdo peto. Govoriti tam o listini človečanskih pravic je zločin, ki se kaznuje tudi s smrtjo. Svobode besede ne dovolijo niti najboljšim pisateljem, kot na primer Pasternaku, katerega so proglasili za sovražnika socialistične države in proletariata, ker je njegov roman »Doktor Zivago« prejel Nobelovo nagrado. Mislili so tisti, ki so ga za takega proglasili, in mu tudi državljanstvo hoteli odvzeti, da ga bodo strli in prisilili k preklicu romana kot takega in njegove resnične vsebine.
Pa glej! Pasternak se- je ovekovečil in odlikoval še višje od Nobelove nagrade, ko je pisal Hruščevu pismo in prosil, naj mu državljanstva ne odzamejo ter ga puste živeti v Rusiji, ker bi tujina pomenila zanj smrt. Tudi v tem vidimo veličino Pasternakove duše, Pasternakovega srca. Odpovedal se je Nobelovi nagradi, to je nekaj milijonom lir, in s tem pokazal ko-munistom-materialistom, koliko je resničnemu pisatelju demokratičnih načel in človečanske vzgoje do denarja, ki ga oni, komunisti, v kapitalističnih državah, kjer ga imajo na obilje in z njim slastno živijo, zaničujejo kot socialno zlo. Doma, kjer oni vladajo, pa denar naravnost obožujejo in z njim živijo v cesarskem razkošju, kot je primer maršala Tita, ki pohaja po svetu kot »velik politik« in uživa ter pri tem trosi in razsipa denar podloženega brezpravnega jugoslovanskega ljudstva. Jovanka pa, pišejo listi, nosi na sebi več dragocenih okraskov kot katerakoli druga najbogatejša dama Evrope. Tako si strežejo na račun žuljev delovnega ljudstva komunisti in komunistke, ki sicer klevetajo vsemogoče s izkoriščevalni kapitalistični družbi.
Tako vidimo torej, da ljudstva, posamezniki in skupine ter celi narodi, na sto in sto milijonov ljudi, ne samo, da ne uživajo človečanskih pravic, ampak da nimajo niti pravice pritožiti se, ko jih določeni režimi raznarodujejo, držijo pod trdo peto
Naši mladini, pa tudi odraslim
Politična opredelitev in politično delovanje državljanov predstavljata dolžnost in vrlino, ki odlikujeta vsakogar. Javno udejstvovanje človeka-državljana je dolžnost in pravica. Družba ni last te ali one osebe, te ali one skupine, struje, stranke ali ideologije. Družbo tvorijo posamezniki, ki so hkrati njen sestavni del. Družba je naravni zakon človeštva in ima za pogoj enakopravnost vseh posameznikov, ki jo sestavljajo, ali pa ni več družba, ampak množica, čreda brezpravnih pod vodstvom nekoga, ki se dviga nad družbo in ji poveljuje iz samolastnih, zgolj sebičnih namenov. V sodobnosti imamo samozvane diktatorje, ki družbi ukazujejo iz lastnega nagiba in v lastne, zgolj sebične namene in cilje, pa tudi stranke, ki se dvigajo nad družbo in žive izven nje ter družbi narekujejo življenjske pogoje in jo držijo v pasti.
Eni in drugi, osebni diktatorji in stranke diktatorice se poslužujejo policije in nasilja, da se le ohranijo na oblasti in jo po svoje izvršujejo. Okoli osebnega diktatorja, kot je bil na primer napihnjenec Mussolini, se zbirajo koristolovci vseh vrst, ki se diktatorju klanajo in približujejo, da le uživajo neko korist na račun družbe in posameznikov, ki družbo sestavljajo. Diktatorsko stranko zopet podpirajo koristolovci, ki proti svoji izpričani ideologiji stranko diktatorico tako ali tako podpirajo na škodo svoje lastne ideologije in vse družbe. To so odpadki in izprijenci človeške družbe, ki ni nastala po naravnem zakonu zato, da služi posameznikom, niti ne tej ali oni stranki in človeško i-zumljeni ideologiji, ampak samo zato, da naravni zakon pravičnejše izvaja v korist posameznikov in skupnosti.
Diktature so izjema, ki lahko družbi služi ali pa škodi.
Malo je primerov diktature prve vrste, veliko pa druge vrste. V prvem primeru ni moč trditi, da je diktatura zlo, ker sta njen končni namen in cilj obči skupni blagor družbe. Tako na primer v vojnih časih, kadar vlada neke vrste diktatorski zakon, kateremu se državljani, razen zlobnih in premišlienih sovražnikov demokratične družbe, rade volje podvržejo in ga ubogajo, ker vedo, da gre za disciplino, koristno za blagor skupnosti in ne za kako osebno ali strankarsko diktaturo.
Demokratičnost sodobnih državnih u-, stav in vladavin pa nudi pogoje za nastanek osebnih in strankarskih diktatur. Zapeljivci vseh vrst, ki imajo pravico tudi najbolj neumne in drzne besede, da zagovarjajo in podpirajo skrajno neutemeljene in prevratne ideologije, imajo v demokraciji vse pogoje, da se uveljavljajo. Odtod sodobno zlo tolikih in tolikih diktatur, ki pričajo o nepravilnosti uveljavljanja že samega pojma demokracije in povzro-
diktature jim prepovedujejo misliti, in delovati po naravnem človeškem razumu ter obsojajo podložnike na dolga leta zapora in celo na smrt in to v imenu nasilnosti, ki se često skriva pod plaščem ljudskih oblasti in celo verske discipline.
Ko je skupščina Združenih narodov leta 1948 izdala in razglasila listino človečanskih ravir, je bilo mišljeno in rečeno ter tudi poudarjeno, da se bo osnovalo tudi mednarodno sodišče za presojanje pritožb proti kratenju in nespoštovanju človečanskih pravic. Zal takega sodišča še ni, in državljani so takorekoč opeharjeni, ker obstajajo še premnoge vlade, žal tudi i: demokratičnem nekomunističnem svetu, ki teptajo pravice človeka in delujejo na tem, da široke plasti ljudstva raz-narodijo. Vse v imenu lastne države ki jo obožujejo pogansko ali krščansko, namesto da bi skrbeli za to, da bi država bila z vsemi pravična.
čajo človeštvu samo gorje in solze, pa mučeniško trpljenje v državah brezpravnosti pod to ali ono diktaturo. Take diktature so žal priča in dokaz nezrelosti človeštva, za demokratično družabno življenje. Dialektiki vseh vrst, ne samo materialistični, zavajajo posameznike, skupine in velike množice s spretno zlagano besedo, da se le dokopljejo do cilja.
Po tem uvodu, ki bi lahko bil še zelo daljši, pridem do žalostne ugotovitve, da se široke plasti državljanov, na žalost zlasti izobražencev nočejo politično opredeljevati. Tako imamo gibanja vseh vrst, od nižje izobraženih državljanov pa do visokošolcev, ki nosijo naslove nepolitičnosti, nestrankarnosti in podobno. Trdijo, da se ne marajo zameriti nobenemu; da želijo slovensko živeti v miru z vsemi in v globoki ljubezni do domovine.
Ti ljudje so vsi v veliki zmoti, ker na ta način podpirajo diktaturo. Nič boljšega si diktatorji ne želijo, kot da nimajo nasprotnikov in njihove krtike. Vsi tisti, ki se proglašajo za politične neopredeljene in za nadstrankarje svoje domovine ne ne in za nadstrankarje svoje domovine v okovje in pod diktatorjevo peto. Ljubezen do domovine je pravica in dolžnost, je treba izkazovati z delovanjem za ohranitev svobodne domovine, kjer naj bodo tudi vsi posamezniki svobodni v prosto izvoljenem zakonu.
Ne govorim tukaj o tistih združbah kulturnega, verskega in drugačnega nacionalnega pomena in namena ter cilja, ki ne spadajo v okvir politične opredelitve, ampak o tistih tudi visokošolskih klubih in kulturnih organizacijah, ki se na-zivajo nepolitične in nestrankarske.
Vsi taki ljudje žive v strahu pred diktaturo in diktatorji, kažejo, da nimajo ravne in trdne hrbtenice. Domovino sicer obožujejo, a ji prav nič ne služijo, prav nič ne pomagajo.
Kdo pa naj narod vodi, če ne izobraženci, katerim je izobrazba pogoj, da stopijo na vodilno mesto. Vsi izobraženci so voditelji naroda. Nihče od njih se ne sme samovoljno tej veliki nalogi odpovedati. Kako pa naj priprosti človek, brat državljan kljubuje nevarnostim in se diktatorjem in se diktaturi upira, če nima voditeljev in dovolj lastne politične izobrazbe?
Brez napora in po potrebi tudi trpljenja ni uspeha. Ni svobode, ki si ne bi venčala čela tudi s trnjevo krono, in ni napredka brez truda in znoja.
Proč s strahom torej, proč z malodušjem in površno ljubeznijo do naroda, do materinega jezika, do vsega, kar predstavlja narodni zaklad lastnega rodu! Visokega čela in odločnega nastopa morajo vsi izobraženci stopiti v vrste narodnih voditeljev po demokratičnih načelih, za obči blagor narodne skupnosti.
»Al nemico che fugge, ponti d’oro«
Štiri zapovrstne seje je pretekli teden posvetil goriški občinski svet vprašanju pobiranja trošarine. Skozi 34 let jo je v goriški občini pobirala tvrdka Bozzini in Giochetti. Pogodba zapade 31. t. m. Pogajanja za obnovitev pogodbe niso uspela in občinski odbor je sklenil novo pogodbo z INGIC (Istituto Nazionale Gestione Im-poste. Consumo), to je z Zavodom za pobiranje trošarine, ki je javna ustanova. Zato je zadeva morala priti pred občinski svet, ki je sklep odbora potrdil z glasovi demokrščanov, naših treh slovenskih svetovalcev, enega socialista in dveh komunistov. Naši svetovalci so pojasnili, da so se odločili za. potrditev odborovega sklepa, ker so ugotovili, da s pravnega stališča tvrdka Bozzini in Giochetti ni predložili pravočasno zadovoljive ponudbe.
Tudi pri pregledovanju pogodbe, člen po členu, so se naši svetovalci učinkovito udejstvovali ter predlagali in dosegli nekatere celo bistvene spremembe ali dodatke, tako na primer, da velja pogodba z INGIC le za tri leta (1959-1961), ker so naši svetovalci odločno zagovarjali štališ-
pravijo Italijani. Po naše bi rekli: »Zajcem nudi sovražiHk diktator prosto, z zlatom tlakovano pote.
Kaj nam pomaga veliko število visokošolskih izobražencev, če ostajajo zgolj kruhpborci, ki se ne marajo postaviti v bran svojih in narodovih pravic v državi, ki nam nudi vzorno demokratično ustavo, hrati pa je v določilih, ki se nas tičejo, ne izvaja? Kako naj se nasa jezikovna, skupnost ohrani pri življenju, če jo tisti, ki imajo nalogo in dolžnost biti njeni voditelji, zapuščajo?
Državljanski zakoni jamčijo vsakomur prosto javno udejstvovanje zato se nikomur ni treba bati preganjanja in hudih posledic. Samo strahopetci, pa kake širo-koustne mevže najdejo izgovor za svojo neopredeljenost.
Tistim pa, ki so izven matične države, ki je trenutno pod rdečo diktaturo, velja isto pravilo, isti nauk. Zaman je skrivati se pod zastavo neopredljenosti, ker s lem ne bodo rešili naroda in domovine iz železnih okovov. Treba je organizirati v gibanja, ki so nasprotna komunističnim robotom. Komunizem je treba vselej in povsod pobijati in mu kljubovati! Le na ta način pride preje ali slej do zloma rdeče diktature in do osvoboditve.
MIKLAVŽEVANJE akademskega kluba
Akademski klub je s pomočjo naših dobrih ljudi poskrbel tudi letos za mi-klavževanje na nekaterih podeželskih šolah.
Po klubovi zaslugi se je Miklavž spomnil otrok iz Gabrij pri Sovodnjah, s katerimi se ni srečal že več let, iz Jamelj, Jazbin in Skrljevega. Otroke prvih dveh
Akademski klub v Gorici želi vsem Slovencem prijetne božične praznike ter srečno novo leto 1959.
vasi je obdaril in obenem tudi primerno poučil v petek 5. t. m. zvečer, ostale pa v soboto 6. t. m.
Poseben sprejem so Miklavžu priredili otročiči iz Skrljevega. Ti so namreč po vodstvom požrtvovalne gospodične učiteljice pripravili majhno akademijo z deklamacijama in petjem ter tako pokazali, da res zaslužijo zanimanje, ki jim ga posveča nebeški dobrotnik.
Zahvala
Akademski klub v Gorici se iskreno zahvaljuje vsem dobrotnikom, ki so omogočili Miklavžu, da je tudi letos obiskal in obdaril lepo število otrok na našem podeželju.
če, da mora po tem roku trošarino pobirati občina sama, in da mora INGIC o-hraniti v službi najmanj vse dosedanje uslužbence.
Tudi odloli o prostem trpoosnju odbit
Poslanska zbornica ni potrdila vladnega odloka o prostem trgovanju, ki je imel namen pobijati stalno naraščanje cen na škodo potrošnikov. Vladi je zbornica svetovala, naj predloži v tem oziru raje osnutek zakona, o katerem je pripravljena razšpravljati. Tudi tokrat so proti vladnemu odloku glasovali sami demokrščan-ski poslanci. Ker je bilo glasovanje tajno, ni moči vedeti za imena teh poslancev. Vlada pa zaradi tega ne bo odstopila, ker ji je pred kratkim ista zbornica pri javnemu glasovanju že potrdila zaupnico. Nihče pa ne more zanikati, da je demokratska vlada zai'adi takih nasprotnikov'v vrstah poslancev lasine stranke v krizi, ki jo bodo skušali odpraviti pri medsebojnih razpravah o medsebojnih nesoglasjih. Ker poslanci niso potrdili imenovanega odloka, so takoj ob vsako veljavo določila, da smejo potrošniki kupovati neposredno pri pridelovalcih odnosno pri prodajalcih na debelo.
SOVODNJE
V sredo 3. t. m. je bila pri nas občinska seja, na kateri so najprej odobrili rekurz proti sklepu pokrajinskega sveta, da se cesta Gorica-Sovodnje-Zagraj postavi na deseto mesto v seznamu cest, ki bodo prišle pod upravo province, cesta Sovodnje- Gabrije pa komaj na petnajsto mesto.
Nato je prišla na vrsto odobritev dokončne napeljave električne luči na Vrhu, Za to delo je vlada nakazala 4,118.000 lir družba Selveg pa je porabila 3,420.000 lir. kar pomeni, da ostane občini še 692.000 lir.
Občinski svet je razpravljal tudi o imenovanju dveh zastopnikov v komisijo prostega pasu (Zona franca). Naša občina leži po zakonu v prostem pasu, kot je mesto Gorica, zato imamo mi Sovodenjci dolžnost in pravico biti zastopani kot so Goričani.
Pri obravnavi proračuna za leto 1959 se je izkazalo, da se dohodki občine sučejo okrog 12 milijonov lir, stroški pa okrog 20 milijonov lir. Primanjkljaj bo torej znašal okrog 8 milijonov lir. Ker pa je izvršni odbor vnesel med stroške tudi tiste za asfaltiranje cest po vaseh, kakor v Rupi, na Peči in na Vrhu, oziroma tistih delov cest, ki jim nalivi povzročajo največ škode ,ter tako' pokazal, da hoče skrbeti tudi za naše naselke, so proračun vsi odobrili.
Sledila je formalna odobritev nove lestvice trošarine predvidene za leto 1959, ki je določena po zakonu in je ni mogoče zato spreminjati.
Svetovalci so nato pristali na povišek sklada, namenjega ekonomatu od 35.000 lir na 60.000 lir. Uradniku, ki upravlja ekonomat. pa ostane nagrada nespremenjena.
Pred koncem je gospod župan predstavil novega živinozdravnika, gospoda dr. Vido. Gospod doktor se je zahvalil za pozdravne besede in izjavil prisotnim, da bo vedno in z vsemi sredstvi na razpolago vsem občanom, kadarkoli bo živina potrebovala njegovo pomoč in se je nato poslovil, želeč vsem obilo sreče in zdravja pri družini in živini.
Odvetnik Blessi odločen nasprotnik Slovencev
Ob koncu novembra se je v Rimu vršil kongres italijanskih liberalcev. Kot zastopnik Goriške je na kongresu nastopil tudi znani odvetnik Carmelo Blessi (nekdanji Blesich) rojen v Kninu, ki se je postavil odločno proti deželni avtonomiji. Pri tem ni pozabil soliti Italijanom pamet tudi kar se tiče vprašanja slovenske jezikovne manišine, o kateri tudi zasebno zatrjuje, da nima pogojev zahtevati kako zaščito svojih pravic.
Tudi tednik »Tempo« se je oglasil k besedi kar zadeva vprašanje deželne avtonomije in vidi v uveljaviti nevarnost za obstoj države. Trdi, da bi prišlo tudi pri nas do tistega, kar je prišlo v Poadi-žju z Nemci. Čudni nekateri Italijani, ki trdijo da nas Slovencev ni, pa vidijo kljub temu nevarnost za obstoj države, če zahteva zaščito svojih pravic.
Brezplačna živinozdravniška pomoč
Zupan goriške občine razglasu e, da morajo predložiti prošnjo na prostem papirju do 29. t. m. vsi živinorejci, ki menijo da imajo pravico do brezplačne zdravniške pomoči. Pojasnila daje občinsk urad.
PEČ
V torek 9. t. m. je po mučni • *atni bolezni umrla pri nas gospa arija Cevdek roj. Tomšič, stara 72 let. Po jpali smo jo v četrtek 11. t. m. ob lepi u-Wežbi ljudstva. Pokojnica je bila vzorn' družinska mati, mirnega značaja in doorega srca.
Sin Niko je občinski svetoval* izvoljen na listi lipove vejice.
Vsi domačini sočustvujemo s kojni-kovo družino zaradi težke izgube, t -*zom sočutja in iskrenega sožalovanja mači-nov se pridružuje tudi uredništvo demokracije«.
Božično in novoletno voščilo
Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici vošči vesele božične praznike in srečno novo leto 1959 vsem Slovencem v Italiji, v matični državi in povsod, kjer koli bivajo po svetu.
Letos obhajamo deseto obletnico razglasitve mednarodne listine človečanskih pravic. To naglašamo zato, ker predstavlja ta listina dokaz trpljenja in mučeništva človeškega rodu ob tolikih zmotnih ideologijah in vladavinah, ki na njih slone, hkrati pa tudi dokument, ki je klic izmučenega človeštva po pravičnem demokratičnem, strpljivem ter miroljubnem sožitju narodov v svetu.
Listina človečanskih pravic pa ne velja samo narodom kot skupinam, ampak tudi posameznikom, ki trpijo krivico, ko jim kdo pvavice človeka osporava in tepta.
Naša jezikovna skupnost v Italiji se šteje med tiste, ki trpijo krivico, ker je še vedno predmet napadov od strani hudobnih sovražnikov slovenstva ter zapostavljanja od strani vladnih organov. Upamo in trdno verujemo, da bo zmagala v svetu beseda Jezusa, ki je trpečim narodom in ljudjem oznanil, vlado pravice in resnice.
Verujemo, da po Jezusovem nauku končno vendarle zmaga pravica nad krivico, da bo tudi naši skupnosti dano živeti obljubljeno ljubezen med narodi.
Zato kličemo: naj svetla luč Jezusa Zveličarja iz betlehemske štalice posije v domove in srca vseh naših dragih bratov in sosedov Italijanov. Trpečim, naj ta božična luč vlije novih upov in novih moči, da bodo lahko vztrajali do zmage, državnim in drugim odgovornim činiteljem pa naj pokaže na te trpeče in na dolžnost ki jo imajo, da trpljenje odpravijo.
VODSTVO SDZ V GORICI
Strah politično neopredeljenih
Deveti občni zbor Slov. demokratske zveze
Kljub slabemu vremenu so se delegati SDZ v zelo lepem številu zbrali v nedeljo, dne 14. decembra v dvorani Zveze, v ulici Machiavelli 22-11., da pregledajo in ocenijo delo odbora od . zadnjega občnega zbora SDZ, in izdelajo načrte za bodoče delo.
Občni zbor je otvoril predsednik Slovenske demokratske zveze, dr. Josip Agne-letto, ki je pozdravil številne prisotne. Prebral je tudi voščila goriške SDZ.
Po dnevnem redu zborovanja so člani Ožjega odbora podali svoja poročila.
Predsedniško poročilo
Dr. Josip Agneletto je v svojem poročilu med drugim dejal tudi tole:
Tudi letošnji občni zbor se vrši v znamenju borbe slovenske narodnostne manjšine v Italiji za obstoj in pravice našega naroda na zemlji, ki je bila zaradi vojnih dogodkov odcepljena od matičnega naroda in države.
Naš položaj je zelo težak, kot je težak naših bratov koroških Slovencev. Ali stvarnost je taka kot je. Nič ne pomaga tožiti in tarnati. Od nas je odvisno, ali se vzdržimo in ostanemo, ali podležemo in izginemo, potem ko so naši pradedje skozi 1.400 let kljubovali in živeli na tej naši kraški zemlji.
Od nas samih je odvisen naš obstoj. Imamo šole, imamo kulturne ustanove, imamo časopise in politične organizacije. Našega jezika se ne preganja, tudi če se ga zapostavlja. Ali kar nam manjka, je narodna zavest in volja, da ostanemo zvesti svojemu narodu in jeziku. Ta narodna mlačnost in brezbrižnost izvira iz politične opredelitve Slovencev. Največ je pristašev komunistične stranke, ki gotovo ne vzgaja slovenskih članov in pristašev v narodnem duhu, ampak v duhu fratelance. Ta fratelanca je rak-rana, kriva nazadovanja naših šol. Kaj pomagajo vse naše šole na papirju, če so več kot na pol prazne zato, ker Slovenci ne pošiljajo vanje svojih otrok. In to ne samo delavci ampak tudi takozvani meščani, ki so dobro preskrbljeni in neodvisni. Hlapčevska natura je še vedno vkoreninjena v mnogih naših ljudeh, spremlja pa jo še pomanjkanje slehernega idealizma, ker ga je pri mnogih zadušil materializem.
Slovenska demokratska zveza ima kot politična organizacija dolžnost, da preudari, kaj je Slovencem v tem položaju storiti.
Združitev vseh narodnozavednih Slovencev v eno organizacijo je nemogoča dokler titokomunistična stranka z denarjem in kominformistična partija s strahovanjem priklepata narodno še zavedne Slovence na partijski voz. Sicer pa je s komunisti sklepati dogovore brezplodna stvar. Zato ni misliti, da bi mogla kakšna nadstrankarska slovenska organizacija, to ie »Narodni svet«, plodno uspevati, ker je nemogoče, da bi mogli v taki organizaciji z izključno narodnim značajem, smotrom in ciljem odkritosrčno, požrtvovalno in brez zahrbtnih teženj sodelovati ljudje komunističnega prepričanja in morale z diametralno nasprotnimi idejami tudi glede narodnosti in narodne zavesti. Mi bi pač krvavo potrebovali enotno organizacijo, kot je nemška v Južnem Tirolu. Ali tam ni komunistov in tudi ne titov-cev. Tam imajo eno samo stranko. Tako je bilo tudi pri nas pred prvo svetovno vojno.
Za tako nadstrankarsko organizacijo je potrebna skladnost vsaj osnovnih idej udeležencev, drugače je že v naprej obsojena na neizogibno smrt.
Je pa SDZ bila in je za skupno sodelovanje z vsemi Slovenci v Trstu, katerim je narodno načelo bistveni del cilja in programa. Tako je lojalno sodelovala in misli sodelovati s Katoliško skupnostjo in z vsemi onimi Slovenci, ki se zavedajo, <ia so Slovenci in hočejo to tudi ostati. Farizejskih sopotnikov pa se moramo izogibati. Ljubši mi je odkrit sovražnik, kot prikrit sopotnik.
V Dolini je bil letos prvi povojni tabor, ki-je uspel. Namen taborov je poleg razvedrila boj proti malodušju in kompleksu manjvrednosti naših ljudi. Zato moramo s tabori nadaljevati.
Naše ljudi je treba prepričati, da so pravice slovenske narodnostne manjšine zajamčene z ustavo italijanske republike, da so Slovenci enakopravni državljani in ■da se morajo kot taki obnašati. Zakon je na naši strani. Nasproti pa so nam ljudje, zlasti krajevni činitelji. To so ostanki zastarele miselnosti o absolutni državi in enem samem enakopravnem državnem narodu, ki so pri mnogih naših sosedih italijanske narodnosti še vedno v veljavi. Ničesar jih ni naučila zgodovina, nič zadnja vojna, nič italijanska ustava in mednarodna pogodba o enakopravnosti narodnostnih skupin v eni in isti državi.
Prav zato se Londonski sporazum še vedno ne izvaja. Ta sporazum nam, žali-bog, ne daje tistih pravic, ki nam jih je zagotavljal »Tržaški statut« v okviru STO, k^r smo bili popolnoma enakopravni s s'ovenščino kot enakopravnim uradnim jezikom. Ali priznava nam določene pravice, ki bi daiale Slovencem, če bi se izvajale, zavest enakopravnosti z italijanskimi sosedi.
Napisi na cestah, na ulicah, na javnih poslopjih kjer je 25 odstotkov Slovencev; slovenski jezik na sodnijah, na občinah, na uradih, na pošti, železnici, financi in vseh državnih uradih, to je, kar bi rodilo v Slovencu občutek enakopravnosti in enakovrednosti in pobijalo kompleks manjvrednosti.
Zato je treba storiti vse, da se Londonski sporazum izvede.
Visok funkcionar v Trstu mi je dejal:
»Kaj je par napisov? Sole, šole, te rešujejo narod«. Odgovoril sem mu: Oni skromni slovenski napisi na ulicah in na javnih poslopjih dvigajo zavest, utrjujejo čut enakopravnosti Slovencev in slovenskih šol. s tem pa tudi dolžnost, te šole pohajati. Prazne šole ne morejo rešiti naroda pred pogubljenjem.
Zato je za nas Londonski sporazum in njegovo izvajanje pri vsej površnosti in slabosti, vendar činitelj visoke moralne vrednosti za povzdigo narodne zavesti naših ljudi.
Nekateri znaki kažejo, da namerava rimska vlada sporazum izvesti. Podtajnik ministrstva zunanjih zadev Folchi je to izrečno naglasil v rimskem parlamentu. So pa težkoče. Vlada noče predložiti sporazuma v odobritev parlamentu, ker se boji kr,t:k in tudi morebitnosti, da sporazum ne bi prodrl. Misli pa sporazum izpeljati brez predhodne odobritve parlamenta, tako bi sporazum ne postal zakon, ki bi vezal vse dx-žavljane in zlasti sodnike. V tem tiči ravno tista ost, da ti vsak. najnižji uradnik lahko zabrusi v obraz, da ni dolžan spoštovati vladnih instruk-cij, ki nimajo zakonske moči.
Zato morajo države podpisnice Me-morandoma vztrajati, da se sporazum pravnoveljavno objavi in da kot zakon veže vse državljane.
Naše šole še niso sistemizirane. Sindikat slovenskih šolnikov, ki ga.podpirajo politične, stranke, se za tako ureditev zavzema.
Italijansko gospodarstvo se je pričelo pripravljati na Evropsko skupno tržišče, ki prične 1. januarja svoje delovanje z znižanjem carin za 10 odstotkov. Skupno tržišče bo omejilo suverenost posameznih držav in bo s tem pospeševalo evropsko miselnost, ki Jpo odtehtala narodnostno nestrpnost in s časom tudi onesposobila šovinizem. Prav evropska miselnost in evropski duh bosta s svojo širokosrčnostjo najboljša zaščitnika narodnostnih manjšin. Zato morajo biti vse narodnostne manjšine za Evropsko skupnost, in zanjo smo tudi mi.
Naravno je, da vidi komunizem v Evropski skupnosti, ki se snuje prav zato, da prinese svojim narodom blaginjo, organizacijo, ki križa njegove načrte: z bedo in siromaštvom goniti ljudske množice v komunistični jarem. Kjer ljudstvo dobro živi, tam ni komunizma: Amerika, Kanada, Anglija, Avstralija nas to uče.
Tudi tržaško gospodarstvo pričakuje, • razmaha od Skupnega tržišča in Evropske skupnosti. To je njegova poslednja nada, potem ko se je splošna carine prosta cona razbila ob egoizmu italijanskih mest.
Dežela Furlanija-Julijska Krajina se v Rimu pripravlja, porod pa ne bo brez bolečin. Fanfanijeva vlada, če ne pade, jo bo izvedla. Rim je za to, da postane Trst prestolnica nove dežele. Tudi v novi de-
HO-letnica ustanovitve „Slavjanskega društva“ v Trstu
6. decembra 1848 je bila ustanovljen^ v Trstu od slovenskih in hrvatskih narodnjakov prva slovenska narodna organizacija »Slovjansko društvo«, ki je sprejelo obširen narodni program kulturne vsebine.
Letos poteka 110-letnica od prvega kul-turno-političnega javnega nastopa Slovencev in Hrvatov v tržaškem mestu. Pred desetimi leti je že Slovenska prosvetna Matica lepo proslavila ta redek, pomemben jubilej, ki zasluži da se ponovno osveži kot važen mejnik v naši narodni zgodovini.
70-1etnica ustanovitve Ciril-Metodove šole
Letos obhajamo tudi 70-obletnico Ciril-Metodove šole.
Dolgo so se borili naši predniki in dokazovali naš obstoj v Primorju. Se danes stoji poslopje Ciril-Metodove šole, dokaz truda in požrtvovalnosti slovenskega človeka, čeprav danes, žal ne služi svojemu vzvišnemu namenu.
401etnica Cankarjeve smrti
Na letošnje Miklavževo je minulo štirideset let, odkar so pokopali v Ljubljani največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, ob samem rojstvu slovenske svobod0. Tudi to naivečjo slovensko kulturno last so si prilastili komunisti, čeprav se je Cankar bojeval zoper nasilje in za svobodo naroda, iz katerega je izšel. Na srečo Cankar ni doživel komunističnega »osvobojenja«. Verjetno bi ne umrl naravne smrti, če bi mu Bog naklonil še vsaj tri desetletja življenja.
Cankar je bil in ostaja za ves slovenski narod apostol resnice, demokracije in svobode. To pa niso načela današnjih komu nističnih samozvancev, ki cinično proslavljajo zaplenjenega mrtvega Cankarja.
Miklavževanje
Slov. dobrodelnega društva
V nedeljo 7. dec. popoldne je bil na sedežu SDD v Trstu, v ul. Machiavelli 22-11 pravi živžav. Naša šolska mladina je pričakovala prihod sv. Miklavža.
Koliko zadovoljnih in hvaležnih obrazov! Res, vsa hvala in čast neumornemu odboru te naše skromne, a velevažne socialne ustanove; posebno priznanje pa gre gotovo našemu damskemu komiteju, ki je
želi se bodo morali Slovenci boriti za svoje pravice.
V tržaškem občinskem svetu je na krmilu koalicija treh strank z demokršča-ni, republikanci in socialdemokrati. Od dejanj te koalicije bo odvisno naše zadržanje nasproti njej.
Odnosi SDZ do drugih tržaških strank so znani. SDZ hodi po poti, ki je začrtana v našem programu: narodnost, vera naših očetov, svoboda in dostojanstvo človeka, demokracija s socialno pravičnostjo in s pravico delavca do soudeležbe na dobičku pcdjetja.
V enajstih letih svojega obstoja ni SDZ menjala niti svojega imena niti svojega programa. Po začrtani poti je hodila in se borila. Kot njen predsednik sem se strogo držal te poti skozi vseh enajst let.
Dokler so bili naši kraji sestavni deli STO. smo bili za STO in njegovo uresničitev. Ko pa je leta 1954 Londonski spora-
Tajniško
V imenu tajnika SDZ je tajniško , poročilo prečital prof. Rudolf, ker se je tajnik zakasnil. Iz tega poročila posnema- I mo glavne misli.
Od zadnjega VIII. občnega zbora je Ožji odbor SDZ zasedal dvainštiridesetkrat, Širši odbor pa 11 krat. Pri tem seveda niso vštete številne seje koordinacijskega odbora s SKS, sestanki z našimi pristaši po podeželju in številni volilni shodi in zborovanja, saj smo se v tem času kar dvakrat, 1. 1956 in 1958 predstavili s Slovensko listo na občinskih volitvah.
Poleg volilni shodov je SDZ priredila po Hruščevem spokorniškem romanju v Beograd tudi več informativnih zborovanj
Seja širšega odbora SDZ
Bo zaradi zadržanosti nekaterih članov v nedeljo, 4. 1. 1959 ob 10 uri v prostorih Zveze.
ODBOR
po vseh večjih krajih Gornje tržaške okolice in v Dolini. Tudi s to in s podobnimi akcijami je SDZ v okviru svojih skromnih moči izpolnila svojo dolžnost, da pravilno obvešča slovenskega človeka o dogodkih, ki zadevajo tudi njega osebno, kar v ostalem sproti in vestno opravlja naše glasilo »Demokracija«.
SDZ je v tem času deloma v sodelovanju s SKS, nekajkrat tudi z drugimi slovenskimi političnimi skupinami sprejela, odposlala in publicirala vrsto resolucij in protestov narodnega, političnega
od vrat do vrat, od trgovine do trgovine od lire do lire zvesto nabiral darove. Razdeljenih je bilo nad petsto paketov.
Šentjakobska polnočnica
Tudi letos bo slovenska polnočnica ob 21. uri v cerkvi sv. Jakoba v Trstu. Preskrbljeno je tudi za radijski opol-nočni prenos. K domači pobožnosti, k nabožnim pesmim vabimo vse tržaške
Občni zbor Sindikata slovenske šole
Letni občni zbor bo v nedeljo, 21. t. m. v risalnici Višje realne gimnazije v ul. Lazzaretto Vecchio 9-II desno ob 9 uri.
Odbor
Volilni znak
Slovenskih akademikov Tržaike univerze
Skedenj
27. nov. t. 1. smo spremili k zadnjemu počitku škedenjskega rojaka g. Žerjala. Kruta in zavratna bolezen ga je izstrgala iz kroga svojih dragih. Pokojnik je bil vseskozi narodno zaveden Slovenec, iz starih časov »Edinosti« in socialno čuteč človek.
Naj mu bo lahka domača zemlja!
DAROVI
Ob letu odkar je preminul Alfred Sfiligoj se nanj spominja F. B. tovariš iza Maistrovih dni ter daruje L. 1000 za tiskovni sklad »Demokracije«.
Gosp. M. Lutman in Lokar darujeta 2Q00 lir za tiskovni sklad lista:
Gdč. Antonija Lukežič daruje 1000 lir za tiskovni sklad.
Priserčna hvala.
zum STO pokopal ob sodelovanju zahodnih velesil in Sovjetske zveze, smo sprejeli vrnitev Italije v naše kraje kot gotovo dejstvo in smo se kot stvarni politiki prilagodili novemu položaju z željo lojalnega sodelovanja v demokratični Italiji pod zaščito njene ustave in v medsebojnem spoštovanju z italijanskimi sodržavljani. Ob tej priložnosti naj s tega mesta enkrat za vselej pribijem, da so brez vsake najmanjše osnove klevete naših političnih nasprotnikov, češ da je SDZ proti Jugoslaviji. Nasprotno, v Jugoslaviji smo vedno gledali svojo matično državo in v jugoslovanskih narodih svoje brate, s katerimi smo v težkih dneh sočustvovali in se ob veselih dogodkih z njimi radostili, Nismo se pa strinjali z režimom, ki zdaj vlada nad Jugoslavijo, in se tudi ne moremo strinjati, dokler bo komunističen.
Izvajanja dr. Agneletta so prisotni odobrili z dolgotrajnim ploskanjem.
poročilo
in gospodarskega značaja. Skrbno se je zavzemala za pravično ureditev slovenskega šolstva, ki je še vedno brez zakonitega priznanja. Zavzemala se je za zopetno pridobitev državljanstva upravičencev in za priznanje opcij. Neprestano in ob vsaki priložnosti se je potegovala za u-vedbo Svobodne cone in za avtonomno področje Furlanija-Julijska Krajina. Idejno se je pridružila gibanju za Evropsko skupnost in Evropsko svobodno tržišče. Javno je obsodila sovjetsko krvopreliva-nje na Madžarskem in sodelovala pri vseh pozitivnih pobudah v korist slovenskega naroda.
Ugotoviti moram, da je tajništvo v tem času preživljalo težke čase. Dejansko je moral za tajniške posle v glavnem skrbeti sam predsednik SDZ. Naša organizacija je demokratična ustanova, ki je osnovana na čistem idealizmu. Vse njeno delo - mislim, da ne pretiravam - sloni na izredno omejenem številu ljudi, ki so v najtežjih časih povojne dobe na tem ozemlju dvignili svoj protestni glas in se postavili po robu komunističnemu nasilju. SDZ preživlja približno enake čase kot so jih preživljali prav tako maloštevilni protifašistični voditelji pred tremi desetletji v Parizu.
Danes je morda naš položaj še težji spričo orjaških uradniških in agitacijskih aparatov z milijardnimi proračuni, ki obdelujejo in kvasijo javno mnenje. Gotovo so fašisti in nacisti potrosili na milijarde ljudskega in državnega premoženja za ustvarjanje množične psihoze, vendar so bili oboji v primerjavi z današnjim nasilnim in podkupovalnim aparatom KP le skromni pritlikavčki. Tudi demokratične množične stranke so spričo take ideološke invazije danes prava država v državi. Vse politično življenje je po zadnji vojni zajel orjaški elefantizem.
Prizadevamo si, da bi ustvarili mlad naraščaj, utrjen in sposoben za vodstvo demokratičnih in svobodoljubnih zavednih Slovencev, vendar so ti naši napori le zelo, zelo skromni. Mlajši svet prepušča le prerad svojo lastno usodo drugim. V glave in duše so se vtihotapili tisti plodovi semena, ki so ga sejali fašisti, nacisti in komunisti: »On« misli za nas, »On« je nepogrešljiv.
Skokoma napredujeta znanost in tehnika, skokoma pa se tudi napihuje državna oblast, državljan pa se prav tako skokoma odpoveduje mnogim pravicam in svoboščinam, ki mu jih je s krvjo, revolucijami in vstajami pridobila prosvitljena doba. Današnji človek se zlasti tu med nami vse prerad odpoveduje svoji lastni individualnosti in soodločevanju. Pri tem izgublja pogum in se prepušča dvomljivi udobnosti. Poleg teh čisto osebnih nag-nenj današnjega človeka prihaja v poštev še čisto eksistenčno vprašanje. To
Nenadni smrti
V ponedeljek 1. decembra t. 1. smo slovesno spremili k zadnjemu počitku, na ljubljanskih Zalah našega tržaškega soro-jaka, pravnika dr. Antona Železnika, ki je bil doma iz znane in narodno-zavedne 2e’eznikove družine iz Sv. Ane pri Trstu. Pokojnik je bil svojčas pravni sodelavec tudi že preminulega tržaškega slov. poslanca v rimskem parlamentu, velikega Slovenca in Edinjaša dr. Josipa Wilfana. Po prvi svetovni vojni je nekaj let vodil lastno odvetniško pisarno v Sežani, dokler ga ni zloglasni tašistični hierarh Gra-zioli prisilil, da se umakne iz tržaške rodne grude in se umakne med svoje rojake, v Slovenijo. Tu je potem preživel križev pot intelektualca, malega, a pogumnega naroda. Se pred dobrim letom smo ga srečali veselega in vedno polnega življenja in humorja, kljub težavam in skrbem, na ulicah njegovega Trsta in morja, kjer se je, posebno po zadnji vojni, rad vračal in kjer je imel obilo zvestih in dobrih prijateljev.
Pogreb je res pokazal, kako je bil spoštovan, uvaževan in čislan, ker je ostal na svojem mestu do zadnjega (bil je pravni svetnik na uradu soc. skrbstva v Ljubljani), kjer je tolikim nesebično pomagal.
Užaloščenim preostalim, predvsem njegovi sestri gospe Elviri Železnik vd. po pok. dr. Petru Udoviču, ki mu je zvesto bila ob strani do zadnjega dihljaja, ter nečakom Petru, Markotu in dr. inž. Borisu Sancinu naše globoka sožalje!
pa je v spremenjenih okoliščinah splošen svetovni pojav. Dogaja se prav tako v Ameriki kot v Angliji in po vsej evropski celini. Mladi svet se prvenstveno zanima za čisto osebna vprašanja, v katera ne vključuje samo primerne, dobre in stalne službe, ampak tudi skrb za osebno udobje, šport, razvedrilo, zabavo. Svet je za pretežno število mladih ljudi že urejen tako na Zahodu kot na Vzhodu.
Prepričani demokrati so mladinci na Zahodu le v toliko, v kolikor, jim ta svet omogoča prijetno življenje. To je tudi naravno in človeško razumljivo. Dober gospodar pa mora biti stalno na preži, da svojega premoženja ne izgubi in ga ne zapravi. Vsi vemo da je svobodo in demokracijo težje ohraniti kakor pa si jo priboriti.
Zdi se mi nujno potrebno, da s tega mesta pozovemo našo mladino, da se pridruži našemu gibanju, da svoje talente posveča ne samo vsakdanjemu delu in zabavi, ampak tudi narodni politiki. Na političnih temeljih je zgrajen obstanek našega naroda. In te temelje je treba stalno in neumorno krepiti ne samo z izročili, ampak tudi z novimi ide’ami Sodobnosti in z vso potrebno dinamiko. Zaupajmo naši mladini, uvajajmo jo v koristne zaklade dragocenih izkušenj, poslušajmo in uvažujmo stremljenja te mladine in delujmo z vsemi silami za tem, da se naše vrste pomladijo. To bi bilo prvo priporočilo novemu odboru. Drugo nič manj važno pa je to, da mora v organizacijo v večji meri kot doslej tudi ženski svet. Zena je danes enakovreden činitelj moderne družbe. Zato moramo tudi mi posvečati naši ženi vso pozornost.
,,Demokracija“ kot tednika
Stiki med »Demokracijo« in našim človekom so sedaj prerahli. Komunistični, titovski in sopotniški tisk izrablja vsako priložnost za falzificiranje izjav in govorov občinskega svetovalca S. L. in predsednika SDZ, dr. Josipa Agneletta in to na tipično klevetniški način. Več kot eno desetletje izhaja »Demokracija« in vsi veste, kako je dosledno in stalno z neovrgljivimi argumenti razkrivala in razkriva komunistične, titovske in sopotniške laži o komunističnem raju in o »vrlinah« komunističnih oblastnikov. Vsa ta množična odkritja je ta tisk največkrat potrjeval z grobnim molkom. Od časa do časa pa je poskušal to resnico prikrivati z »imperialističnimi lažmi in protikomunizmom«. In vendar je Hruščev sam potrdil za Stalina vse tisto, kar je pisala »Demokracija«.
S tem pa je posredno povedal razumnim ljudem tudi vse tisto, kar sta potrdila velika ruska pisatelja Dudincev in Pasternak. Veliki ruski pisci so tudi v časih carizma odkrivali resnico - in potovali v sibirske zapore, resnica pa je čez ruske meje odhajala v svet.
Titovo Jugoslavijo in njen »novi razred«, ki pašuje tudi na Tržaškem, je potrdil in ga ocenil tako kot je to svojo dolžnost vršila »Demokracija« že od svojega rojstva dalje, sam nekdanji prvi oblastnik za Titom v Jugoslaviji, Milovan Djilas. Njegove besede in s tem tudi vse naše besede je v najnovejšem času potrdil bosanski partizanski pisatelj, Čopič.
V svoji borbi za svobodo in demokracijo ter proti nasilju vseh vrst je bil zlasti predsednik SDZ, dr. Josip Agneletto priljubljena tarča titovskih, komunističnih in sopotniških klevet, potvorb in žalitev. Ti napadi so se vrstili po komunističnem načelu, da so klevetnikom dovoljena vsa sredstva. In teh so se - kot vsi vemo - v nedavni preteklosti obilno posluževali.
Marsikdo, ki ni naš pristaš in ki našega predsednika pozna kot vzornega poštenjaka, nepremankljivega značajneža, hrabrega zagovornika slovenskih pravic in pridnega delavca, se je začudeno spraševal, čemu ta križni ogenj titovskih, komunističnih in sopotniških ogabnosti? Odgovor je kaj preprost. Titovska vladavina, ki je komunistična diktatura, je s kvislinškimi najemniki, z grožnjami in ugrabljanjem vodilnih demokratičnih o-sebnosti na eni strani in s prilizovanjem in podkupovanjem na drugi strani želela tudi zamejske Slovence stlačiti v komunistično vrečo. To samo zaradi tega, da bi zunanji svet slepila s potvorbami, češ vidite na Tržaškem, Goriškem in na Koroškem ne vladamo mi, pa so vendar vsi Slovenci komunisti. Vsi ti Slovenci živijo ob naših mejah in se lahko osebno prepričajo, da je komunistična vladavina njihova prava domovina.
V slabih vodah bi plavala SDZ, če bi ljudje, ki so se po večini iz čistih profitar-skih pobud zapisali komunizmu, hvalili predsednika SDZ, dr. Josipa Agneletta. Prav v časih ko so ga »Pr. dn.«, »Delo« in »Novi list« najbolj napadali, smo slovenski demokrati vedeli, da je na pravi poti, in s te poti nikoli ni krenil. Ali ste, dragi poslušalci, o teh mojih besedah prepričani? Ce ste: Živel naš predsednik, dr. Josip Agneletto! Njegovo ime bo živelo v srcih in dušah vseh Slovencev, ko bodo poklicni partijci in spolzki sopotniki že davno pozabljeni.
Zborovalci so dr. Josipu Agnelettu burno ploskali.
Tudi tajnjško poročilo so prisotni s ploskanjem odobrili, nakar je sledilo blagajniško poročilo ter poročilo Nadzornega odbora. Ta je predlagal odboru razrešnico.
Po četrturnem odmoru je bila predložena lista novega odbora ki vsebuje v glavnem člane starega odbora z nekaterimi dodatki mlajših članov.
Med slučajnostmi se je razvila kratka debata glede glasila »Demokracije« in njene tedenske obnove.
Tri važne obletnice
Nič ni tako skrtio, da ne postalo bi očito!
Svobodoljubni demokratični Slovenci smo za letošnji božič prejeli najlepše božično darilo: potrditev listih načel in zamisli, ki so Slovensko demokratično gibanje zarodile in pognale v cvet in sad. Mi, ki so nas ne samo komunisti, ampak tudi posamezni sredinski razumniki pitali z brezidejnimi zanesenjaki, smo prejeli za Dudince-vim, Djilasom in Pasternakom s Copi-čevim »Nemim smodnikom« popolno potrditev tistega, kar smo zagovarjali kakor tudi tistega, kar smo bičali. Vsi ti štirje pogumneži, redki v današnjem svetu kot kristal, naj nas spremljajo, tudi v bodoče vse do popolne zmage resnice in svobode!
Leta 1956, je ob takozvani sovjetski odjugi, ki je sledila stalinskemu obsolu-tizmu, izšel roman ruskega pisatelja Vla-dimira Dudinceva »Človek ne živi samo od kruha«.Roman z ostro kritiko žigosa komunistično partijsko razkošnost in raz-vratnost. Delo so v najkrajšen času prevedli v številne svetovne jezike. Svobodni svet je roman pozdravil kot »pravo senzacijo«. Optimizem pa, ki ga je nakazoval Dudincev roman, je bil mnogo prezgoden.
Pred kratkim je svetovno javnost na podoben način presenetil Boris Pasternak s svojim romanom »Dr. Zivago«. Za delo so mu priznali Nobelovo nagrado, in tudi ta roman se je razširil po vsem Zahodnem svetu.
V Beogradu so pred kratkim zborovali jugoslovanski književniki. Predsednik Združenja, Josip Vidmar, je na kongresu zatrjeval, da je ustvarjalna svoboda književnikov - v nasprotju z ostalimi komunističnimi deželami - v Titovi Jugoslaviji zajamčena. Zadnje dni novembra pa je tržaški pisatelj, prof. Alojz Rebula, z odprtim pismom Edvardu Kocbeku te trditve precej omajal. Znani slovenski pisatelj Edvard Kocbek je po svoji »Tovarišiji«, ki je slovenske partijce hudo razkačila, pripravi! novo umetnino, pod naslovom »Listina«. O usodi rokopisa pravi Alojz Rebula tole:
»Zato so tako pričakovali Listino. V mislih so gledali na tisto uredniško mizo v Stritarjevi ulici v Ljubljani, sprašujoč se, ali bodo tehtnost dokumenta, človeška prizadetost, umetniška potenca dovolj o-dločilni faktorji za objavo. Da ti edini suvereni kriteriji niso odločali, je dokaz v tem, da je morala v času, ko slovenska tiskarska industrija proizvaja toliko mrtvorojenega, Vaša Listina nazaj v predal.
Državna založba Slovenije ni imela niti za potrebno, da to svojo zavrnitev kakorkoli utemelji: toda ta njen molk ni bil zlat.
Za slovensko literaturo pa je to samo točka več, saj se v svojem začetku ni imenovala zastonj protestantska.«
Pisatelj Alojz Rebula je izrekel pogumne besede v nepogumnih časih. Znal pa jih je še ostreje zaokrožiti, kadar je šlo za manj pomembne stvari. Ta pripomba pa ne slabi njegovih besedi. Dodali bi samo, da je v Ljubljani zopet enkrat tri-umfirala slovenska ortodoksnost, ki je že po tradiciji bolj papeška kot papež sam.
V Beogradu je namreč v teh dneh izšlo in ni »moralo nazaj v predal« delo, ki je prava literarna in politična senzacija Titove Jugoslavije. V beograjski založbi »Prosveta« je izšel roman znanega pisatelja Branka Čopiča pod imenom »Nemi smodnik«. Prepričani smo, da bo delo že kmalu izšlo tudi na Zahodu, saj bo gotovo
izzvalo še vse večjo »senzacijo« kot pa pripovedovanje sovjetskega državljana, ki ne more samo od kruha živeti.
Pomen - in istočasno tudi presenečenje - tega romana leži prav v tem, da je Branko Copid sam partijec in celo poslanec jugoslovanske narodne skupščine, kar pa ga ni prav nič motilo, da ne bi razpršil mita o takoimenovani »narodnoosvobodilni vojni«, oziroma razgalil vseh tistih grozovitosti in ciljev, ki so si jih postavili komunistični partizani. Branko Čopič je y svojem romanu korajžno razkril vse strahotno trpljenje jugoslovanskega prebivalstva za časa revolucije, ki ga poskušajo partijski krivci zatajiti.
Pisatelj je bil rojen leta 1915 v bosanskih hribih kot kmečki sin in je že pred vojno zamenjal svoj učiteljski poklic s pisateljevanjem. 2e kmalu se je uvrstil med elito mladih modernih književnikov. Ustaška divjaštva in nacistična ter fašistična hudodelstva so Čopiča že leta 1942. nagnala med Titove partizane in v samo komunistično partijo. Kot politkomisar neke partizanske enote je Čopič pridno zbiral gradivo za književno obdelavo partizanskih borb,. To gradivo je tudi takoj po vojni objavil. Tako se je hitro povzpel med vidne partizanske pisatelje.
Copičeva zvezda pa je zatemnela, ko je leta 1950 objavil vrsto članov povsem v duhu kasnejšega upornika Milovana Djilasa ter neusmiljeno kritiziral »nove življenjske oblike« parvenijskih genera-
lov, ministrov in partijskih funkcionarjev ter zlasti še njihovih boljših polovic in jih pred vso javnostjo očitno osramotil.
Čeprav se je Čopič skrbno čuval, da bi, napadal samega Tita ali njegove najbljž-je sodelavce, ga je zadela partijska maščevalnost. Leta 1950 in tudi za časa partijskega kongresa 1952 je Čopiča ožigosal sam Tito. Niso ga sicer zaprli, vendar je naslednja leta povsem umolknil.
Sedaj je izšel njegov partizanski roman »Nemi smodnik«. Verjetno je, da pomeni to delo večjo politično kot pa literarno senzacijo. Posebno še če upoštevamo, da je roman izdala državna založba, in da to delo izredno globoko in načelno kritizira in celo popolnoma zanikuje u-radno partijsko razlaganje komunizma in partizanskih borb.
Glavni predmet Copičevega dela je u-soda jugoslovanskega kmeta, tega »nemega smodnika«, ki je nosil glavno breme gverile. »Junak« romana je poveljnik partizanske enote, ki so ga zaradi neustraše-nosti in divjaštva imenovali »Tiger«. »Tiger« je veteran španske državljanske vojne, ie tipični proizvod leninistično-stalin-ske šole, ki iz ledenega računa in z edinim ciljem, »da bi komunizmu pomagal naprej«, likvidira ne samo posameznike, ampak cela naselja.
Tigrova desna roka je politkomisar Vlado, fali’-an študent, strahopeten v borbi, zato pa nenasitljiv krvoses, kadar mu ne preti nevarnost. Čopič pravi o njem:
»Z nečloveško grozovitostjo in s posnemanjem sovjetskih komisarjev, o katerih je nekaj prebiral, je mučil ujetnike in osumljence. Včasih je hlinil pri zasliševanjih usmiljenje, da bi potem še z večjo surovostjo zaključil: »Naprej tovariši, bomo kar hitro končali...« In kadarkoli so za poslopjem partizanskega glavnega stana zažvižgali streli, ki so morili »izvr-žke«, kot je Vlado naziral kmete, je dejal z bleščečimi očmi: »Poslušajte, tovariši! To je prava revolucija...«
V Copičevem prikazovanju pa vsi komunisti niso negativni. Na primer politkomisar Milan je bil sam kmečki sin in mnogo manj »revolucionaren«, zato pa mnogo bolj človeški. Prav taki komunistični tipi, pravi Čopič, niso imeli v partizanskih borbah nobenega vpliva. Nasprotno, ker so sočustvovali s kmečkim ljudstvom, so jih likvidirali ali pa>. odrinili v senco. Iz takih izjem poskuša Čopič izklesati idealni lik komunista, ki naj bi nastopal proti človeškim »pošastim« v partiji.
Te »pošasti« sovražijo ljudstvo, predvsem pa sovražijo kmečkega človeka, ta kipeči »nemi smodnik«, ki je bil glavna ovira popolne boljševizacije dežele. Prav zato je treba tega kmeta brezobzirno likvidirati. V tem leži glavno jedro Copičevega dela. Medtem ko uradna partijska propaganda neprestano zagotavlja, da je bila »narodnoosvobodilna borba« namenjena izključno uničenju tujih okupator-
TOLSTOJ - PASTERNAK
Boris Pasternak se je moral odpovedati sprejemu Nobelove nagrade za svoje književno delo »Doktor Zivago«, ki mu jo je letos prisodila Švedska akademija.
Doslej so razdelili kakih 300 Nobelovih nagrad v skupni vrednosti 9 milijard lir. Marsikateri nagrajenec je prejel nagrado nezasluženo, marsikateri pa, ki bi jo zaslužil, je ni bil deležen. Kljub temu sloves ustanove ni trpel. Nasprotno, 10. december, dan razdeljevanja nagrad razširja in veča iz leta v leto krog svetovnih gorečnežev za to ustanovo. Čimbolj ljudje godrnjajo in se razburjajo nad pogreš-kami sodnikov, tem pomembnejša postaja nagrada.
Zakaj? Gotovo ne zaradi nepogrešlji-vosti. Sodniki v Stockholmu in Oslu si diktatorskih domišljavosti niso nikoli la-stili.Nobelov nagrajenec ni podložnik nobene vidne sile na svetu; to je prva zavest pri ocenjevanju ustanove. Druga je tej sorodna: zavest, da je nagrajenec s svojim delom oplodil nevidno silo, ki se imenuje človeštvo!
Največja pogreška Švedske akademije je bila podelitev literarne nagrade 1. 19Q1 Sullii-Prudhommeu, namesto Levu Tolstoju, ki bi mu po mišljenju svetovne javnosti z vso pravico pripadala.
Lev Tolstoj je bil najljubši pisatelj Alfreda Nobela. Tolstojevo delo je nazna-čevalno prav tisto »idealistično smer«, ki jo je v svojem testamentu predpisal Nobel. Njegovi ideali pa verjetno niso bili istovetni z ideali odbora za podeljevanje nagrad. Odklonitev nagrade Tolstoju so sodniki izčrpno tudi utemeljili. Prvič, so dejali, ga Rusi niso nikoli formalno pred-
lagali. Drugič: »pisatelju del »Vojna in mir« in »Ana Karenina« bi radi podelili nagrado, ali teoretskega anarhista, ki državi odreka pravico, da izdaja zakone, nismo mogli nagraditi«. Prav takšno je bilo tudi mnenje carske vlade v Petrogradu in tudi najvišje ruske cerkvene oblasti »svetega sinoda«. Tolstojeve knjige so v Rusiji prepovedali, zato pa so jih po vsem svetu prebirali z navdušenjem. Istega leta 1901 so ga tudi izobčili iz pravoslavja.
Zanimive zgodovinske podobnosti. Takrat je bil car, danes je to Hruščev, takrat je bil prvi prokurator »svetega sinoda«, Konstantin Petrovič Pobjedonoscev, danes je to predsednik Zveze sovjetskih pisateljev, Aleksej Surkov. Mož, katerega knjige so prepovedali, se danes ne imenuje Lev Tolstoj, ampak Boris Pasternak.
Vzporedba bi bila popolna, če bi današnji tajnik Švedske akademije, Anders Oe-sterling, dejal, da Pasternaka ni nikoli predlagala Sovjetija in da bi liriku Pasternaku sicer radi podelili nSgrado, ne bi pa tega mogli storiti kritiku vladajočega državnega in ideološkega reda v Sovjetiji. Tega pa tajnik ni dejal. Ne samo zato, ker so danes - v nasprotju z 1. 1901 -mnenja o ideološkem in državnem redu po svetu deljena, ampak tudi zato, ker vlada v Švedski akademiji danes drugačen duh.
Danes se kr. Švedska akademija ne boji več neprijetnih zamisli, ne sumniči več vsakega svojeglavnega misleca ali pesnika kot anarhista in vsakega kritik^ vladajočega reda kot nihilista. Nagradila je Williama Faulknerja, čeprav ga Ame-
iiiiiiiiKiiiMiiiiiiuiiitiininiiiuimiinuuiniiiiniiititiuitniKiiiiiimiiinnuiiiiiHiit
POD CBTO
Boris Pasternak,.Doktor Živago"
Kmalu pa je tudi stric Kolja izginil iz Zivagovega življenja. Jurij je odraščal pri sorodnikih v družbi Tonje, ki je bila domača hčerka in s prijateljem Mišo Gor-donom.
Prvo srečanje z Laro ga je prebudilo iz otroških sanj. Kot popolnoma tuj opazovalec prisostvuje ljubavni igri med Ko-marovskim in Laro. Ta scena je zanj nedopovedljivo grda. Larina mati, ki je zaslutila, kaj se dogaja med Komarovskim in njeno hčerko, poskuša nasilno skleniti s svojim življenjem. Zdravniki so ji izpraznili želodec in ji rešili življenje. Jurij ie hitro opazil, da je dekle zašlo pod magične vplive Komarovskega. »Scena med priklenjenim dekletom in njenim mojstrom se mu je zdela strahovito zagonetna in odkrito nesramna. Novi, nasprotujoči si občutki so se bolestno vtihotapili v Jurijevo srce.«
Lara je v svojem obupu spričo zoprnih in poniževalnih odnosov do Komarovskega streljala na svojega zapeljevalca. V zmedi božičnega proslavljenja, na katerega je bila povabljena tudi Lara, je pomotoma zadela neko drugo osebo. O-krajnega državnega pravdnika pa je strel samo oplazil po roki.
Tretje srečanje z Laro se je dogodilo mnoga leta kasneje. Izbruhnila je prva svetovna vojna. Jurij, mlad zdravnik, je poročil svojo mladostno prijateljico Tonjo. Tudi Lara je poročena. Njen mož je »paša« Antipov, sin v Sibirijo pregnanega železničarja. Rešila se je končno Komarovskega in v poročni noči izpoveduje Lara svojemu mlademu možu svojo grešno preteklost. Častihlepni in naduti proletarski sin smatra, da je njegova ljubezen uničena. Prostovoljno se javi na bojišče ter zapušča Laro in njeno malo hčerkico Katjenko. 2e kmalu ni bilo -z bojišča nobenega glasu od Larinega moža. Tudi Lara odide kot bolničarka na bojišče, da bi tam poiskala svojega moža.
Ves prevzet krvavih grozot se Zivago vrže v vrtince novega. «Je kot predolgo zadržani izdih... Slehernik opravlja sedaj
jev in s tem svobodi in enotnosti Jugoslavije, je bil v resnici glavni cilj komunističnega partizanskega vodstva likvidacija in fizično iztrebljenje »neupogljivih in neskončno neumnih kmečkih množic, ki so se upirale komunizmu.«
Prvič v zgodovini jugoslovanske komunistične diktature izve svetovna- javnost izpod peresa politkomisarja, kakšni so bili dejanski cilji komunistične »narodnoosvobodilne borbe«.
Pretresljivo slika Čopič, kako sta »Tiger« in Vlado organizirala posebne komunistične oddelke za likvidacijo samostojnih kmetov. Vlado je svojemu pod-komisarju naroča!, kako naj nastavlja kmetom ponočne pasti, da bi jih pobili brez velikega hrupa. Samo bogate kmete so morili javno pred množicami, vse ostalo •kmečko prebivalstvo pa je bilo treba hitro in po možnosti brez prič iztrebiti.
Ko je »Tiger« spet nekoč do temeljev uničil kmečko vasico, je to svoje junaštvo-zapisal v vojni dnevnik z naslednjimi besedami: »...spet smo zbrisali umazan madež in se za korak približali prevzemu oblasti...« Stalno je Tiger pripovedoval, koliko kmetov je »ohladil« v španski državljanski vojni.
Kmetje so razočarani in zagrenjeni. Povezujejo se s komunisti, da bi se rešili pred okupatorskimi vojaki in ustaši, pa jih komunisti sami morijo. Niso pa samo kmetje, ki se bojijo komunističnega terorja. Tudi mnogi komunisti so brez moči. Komunističnemu poveljniku v vasi Japa-ga je Čopič pripravil takole sceno: »Danes sem šel skozi vas, in zdelo se mi je kot bi me vsi kmetje nemo spraševali: Kaj se bo zgodilo na dan osvoboditve, ko bodo te krvoločne beštije same določevale ljudsko usodo, ljudje, ki ne spoštujejo življenja niti lastnine? Kaj nam bo prinesla taka svoboda...?
Odgovor na to vprašanje je kasneje izustil Milovan Djilas s svojim »Novim razredom«. Edina razlika med njim in Čopičem je ta, da Čopič ob koncu svojega pripovedovanja zrevolucionira prebivalstvo proti komunističnim poglavarjem. Brez milosti, prav tako kot meseca oktobra leta 1956. na Madžarskem, pobijajo in trpinčijo maščevalci politkomisarje. Kljub temu pa se komunistom posreči, da se spet polastijo oblasti in tako ostaja ljudska vstaja neučinkovita, pa čeprav so Tiger, Vlado in tovariši postali žrtve ljudske razkačenosti.
V svojem »Nemem smodniku« slika Čopič podobo ne samo Jugoslavije, ampak vseh ljudskih demokracij Vzhodne Evrope, slika resnično podobo pravega ozadja in ciljev komunistične polastitve oblasti. Človek ne ve, ali naj bolj občuduje neverjeten pogum komunističnega poslanca Branka Čopiča, ki je z vso odkritostjo dinarske rase obračunal s komunistično hinavščino in lažnjivostjo, ali pogum beograjske založbe »Prosveta«, ki je s tako uničujočo kritiko zagnala na smetišče toliko slavljene komunistične partizanske junake.
Kaj bo k temu dejal uradni Titov režim, kaj partija in kaj tukajšnji titovski užitkarji, ki so nas skozi deset let zmerjali, da obrekujemo in nas uvrščali med sovražnike Jugoslavije samo zato, ker smo sproti odkrivali vse tisto kar so tržaški titovski poglavarji in njihovi sopotniki zavestno tajili ter dosledno največje zločine pretvarjali v čednosti.
;miiiiini!iiiuDHmniiniiiiiHniiijiit«iHiHHiuiiimiiii(HiiuiuiiBiJi««iuuiiiiiiiiHuwHtniui!iiiiiiiimuiiHHaiiiiiHH(iiiiii)HHiHHiiiiHii!iiiiiiiiMuiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiimiiiuuiiiiiiiiiiiuiHiiiHmiii(!!iiiniinnimirnura!ii!iin!iimni]iiiiiinra!!uiiiiiiiiiiiar
čani niso nikoli predlagali za nagrado; nagradila je »brezdomnega levičarja« Camusa, socialista Halldorja Laxnesa in tudi Borisa Pasternaka, ki zagotovo ni »desničar«.
Ko pred 57 leti Lev Tolstoj kljub protestom sodobnikov ni prejel literarne nagrade, je že pri prvi nagradi legla na Nobelov testament težka senca. Ni pa ostalo pri tem. Pesnik Ibsen, Strindberg, Joyce, Proust, Valery, Conrad, Rilke i. dr. so prišli in odšli s tega sveta brez Nobelove nagrade.
Kako je bilo 10. decembra 1958 pri srcu trem ruskim fizikom, ko so v koncertni dvorani v Stockholmu iz rok švedskega kralja sprejemali Nobelovo nagrado? Četrti ruski nagrajenec je nevidno sedel ob njihovi strani, in iz ustnic ljudi, ki so se trojici ljubeznivo smehjali, so prebirali nemo vprašanje: kje je Pasternak? Moskva bi tako sceno lahko preprečila. En sam Hruščev ukaz bi zadostoval in tudi trije ruski učenjaki bi se morali zahvaliti za Nobelovo nagrado kot so to morali storiti nemški učenjaki za časa nacizma na Hitlerjevo povelje. Pohlep po reklamni propagandi s tremi soustvarjalci »sputnikov« pa je bil močnejši od jeze in ogorčenosti nad Pasternakom. Prav ta jeza pa samo dokazuje, kako visoko ceni Moskva Nobelove nagrade. Pasternaka, lirika, prevajalca Shaekespearea in celo Pasternaka, pisca romana »Doktor Zivago« so puščali pri miru, Pasternaka Nobelovega nagrajenca pa so obdelovali z najtežjimi topovi. Bila je to sramotna kanonada, vendar iztočasno tudi pozdravni salut Alfredu Nobelu.
dvoje revolucij: svojo lastno osebno, in splošno. Socializem se mi zdi kot morje, v katerega se zlivajo vsi ti ločeni tokovi, zasebnih, individualnih revolucij - morje življenja. Da, resničnega življenja - samo, da so sedaj ljudje odločeni, da tega ne bodo doživljali v knjigah in podobah, ampak v sebi, ne teoretično, ampak resnično.«
In kakšna resničnost! Da, bila je revolucija ali »ne tista študentovska, idealizirana iz leta 1905, ampak sedanja, porojena iz vojne, krvava, neusmiljena revolucija vojakov, ki jih vodijo poklicni revolucionarji - boljševiki.«
Ko se je vrnil v Moskvo k ženi, k otroku, tašči in tastu, je našel vse kot bi bilo preorano. Prijatelji - »v njegovem spominu so mu ostali mnogo pristnejši, verjetno jih je prej precenjeval... Odkar so se nižje plasti povzpele navzgor in so bogataši izgubili svoje privilegije - kako hitro so ti ljudje zbledeli! Kako lahko in brez naporov so se odrekli lastnim mislim, ki resnično niso bile nikoli preveč pristne.«
Vse to je Zivago sprejemal s potrpežljivostjo, tudi legar, ki je razsajal po mestu. »Mislim,« je dejal nekoč, »da je Rusiji usojeno, da postane prva socialistična dežela od začetka sveta. Ce se bo to tudi zgodilo, bomo za dolgo dobo o-mamljeni, in ko bomo spet prišli k sebi, bomo še vedno le pri pol zavesti, polovico spomina pa bo izgubljenega... Novi red nas bo obdal, da se nam bo zdel tako znan kot gozdovi na obzorju ali oblaki nad našimi glavami.«
Novi red doživlja Zivago ta'kole: »Možje v črnih usnjenih jopičih z neomejenimi pooblastili in železno voljo, oboroženi z ustrahovalnimi sredstvi in revolverji. Možje, ki so le redkokdaj obriti in ki še bolj redkokdaj spijo. Poznajo meščansko zalego, ki bi se rada izmaknila. To so posestniki cenenih državnih papirjev, in z njimi se pogajajo brez usmiljenja in s peklenskim smehljajem, tako kot z majhnimi tatiči, ki so jih zasačili. To so bili ljudje, ki so vse preorganizirali kot jim je veleval njihov plan.«
Povsem obubožani so se odpeljali Zi-vagovi v Varikino, majhno gnezdece na Uralu. Pot je vodila v neskončnosti iz tisoč ran krvaveče Rusije. Z njimi so se vozili vojaki in petsto ljudi, obsojenih na
prisilno delo. V resnici pogleda vredna slika! »Bogati, elegantno oblečeni odvetniki in borzni mešetarji iz Petrograda natrpani z ramo ob rami z izvoščki, čistilci, strežaji, tartarskimi krošnjarji, s pobeglimi norci, trgovci in menihi, vsi zmetani med razred izkoriščevalcev.«
Med potjo srečajo Strelnikova, ki kroti deželo. Žrtev je velika vas, ki jo Strelni-kov s svojm znamenitim oklopnim vlakom poruši do tal samo zato, ker leži ob Železniki progi. Ta človek, ki ima na vesti na tisoče nedolžnih človeških žrtev, ni nihče drug kot izgubljeni Larin mož, nekdanji priljubljeni gimnazijski profesor v mestecu Jurijatino. O njem pravi Zivago: »Revolucionarji, ki samovoljno pestijo zakon v svojih rokah, so nekaj strašnega, ne kot zločinci, ampak kot stroji, nad katerimi je človek izgubil nadzorstvo. Tako se dogaja pri drvečem vlaku brez strojevodje.«
Se enega človeka sreča Zivago v novem bivališču, Samdevjatova, praktičnega marksista, dobrosrčneža. Tudi temu, ki mu je veliko pomagal, zaupa svoje dvome nad novim naukom: »Govorite mi o marksizmu in pravičnosti. Ne poznam nobenega nauka, ki bi bil bolj sam nase priklenjen in bolj oddaljen od dejstev kot je marksizem. V splošnem se ljudje trudijo, da bi teorije preizkusili v praksi, se iz izkušenj nekaj naučili, ali ljudje, ki imajo oblast predvsem zato, da širijo v svet mit svoje lastne nepogrešljivosti, kažejo pri lem z vso silo hrbet resnici. Meni nič ne pomenijo ljudje, ki so nasproti resnici brezbrižni.«
Dve leti je dr. Zivago preživljal med partizani. Njegov poveljnik je bil Liberij Mikulicin. Z njim prihaja v razgovore samo zato, da bi nekaj izvedel o svoji družini in o Lari. Mladi partizanski vodja je ciničen častihlepnež. Njegova enotirna revolucionarna žlobudranja naganjajo Zivago v pravo besnost. »Zanj zavisi usoda vsemirja od zmage oktobrske revolucije!« In pri nekem nočnem razgovoru je izbruhnilo iz Zivaga: »Preobraziti hočete življenje! Ljudje, ki si upajo kaj takega : •' hehetati, niso nikoli ničesar v življenju , . -zumeli nikoli prisluhnili svojemu lastnemu dihu in srčnemu utripu. Srce jim je kepa surovine, ki jo morajo obdelovati,
da bi jo z lastno roko poplemenitili. Ali življenje ni gmota, ni substanca, ki jo lahko oblikujemo! Ce že hočete vedeti, je življenje načelo samoobnove; stalno se obnavlja, se spreminja, se preoblikuje in je neskončno oddaljeno od vaših in od mojih teorij... Zapomnite si za božjo volje že enkrat za vselej, da mi nobena vaših fraz, vaših primitivnih, vulgarnih prijemališč ne more ničesar dopovedati. Rečem A, ali B ne bom izustil, pa lahko napravite, kar hočete. Rad priznavam, da ste osvoboditelji Rusije, njene velike luči, da bi brez vas vsa utonila v bedi in neznanju, ali kljub temu pojdite k vragu. Ne maram vas! Radi žlobudrajo v pregovorih, na en pregovor pa so popolnoma pozabili: Konja lahko vodimo k napajališču, ne moremo pa ga prisiliti, da bi tudi pil, vi pa ste se navadili osvobajati ljudi in jih obsipati z blagri, za katere vas nikoli niso prosili. Verjetno mislite, da si jaz ne bi mogel ničesar neprijetnejšega predstavljati kot vaše taborišče in vašo družbo. Prav tako je verjetno, da bi vas moral blagoslavljati, ker me držite zaprtega in se vam zahvaliti, ker ste me rešili moje žene, mojega sina, mojega doma, mojega dela in vsega tega, kar mi jc drago in zaradi česar cenim življenje!«
Končno se je »rdečim« posrečilo zmagati, Zivagu pa zbežati. Razcapan in kosmat je nekge dne prispel v Jurijatino. Zvedel je, da živi njegova družina v Moskvi. Skozi Varikino so drvele bande, ki so govorile tujo govorico, pobrale vse prebivalstvo in ga postrelile ne da bi pri tem zinile eno samo besedo.
Lari govori nekega dne Zivago tole: »Ti in jaz sva kot prva človeka, ki na začetku sveta nista imela ničesar, s čemer bi se pokrila. - Na koncu sva midva prav tako gola in brez strehe. In ti in jaz sva zadnji spomin na vso tisto neskončno veličino, ki je bila ustvarjena v tisočletjih med njihovim in našim časom na tej zemlji; in v spomin na ves ta pretekli blesk živiva in ljubiva in jočeva v tesnem o-bjemu.«
Nekega dne se je prikazal Komarov-ski. Prišel je kot svarilec: »Jurij Andreje-vič, obstoja določen komunistični slog. Le redki ga dosežejo. Nihče pa ne zavrača tega načina življenja in ne misli tako od-
krito kot vi... Vi ste sramota, žalitev za ta svet; če bi vsaj vaša preteklost bila skrivnost - ali tu v Moskvi so ljudje, ki vas poznajo na zunaj in na znotraj. Nihče izmed vaju ni po okusu tukajšnjih častilcev grške boginje pravičnosti Themis... Kljub temu ste, Jurij Andrejevič, mož, svoj lasten gospod in kljub temu lahko igrate glumca in tvegate lastno življenje kolikor vam drago. Larisa Teodorovna pa ni svoboden človek, je mati, ima v rokah otrokovo življenje in ne more z glavo v oblake.«
Ta stavek <e namenjen obema. Kar sta že dolgo čutila in se o tem tudi-pogovarjala, je sedaj pred njima kot trda resničnost. Ločitev za vedno.
Prišel je dan in Komarovski se je spet pokazal. S pretvezo, da ju hoče rešiti, spraviti v Zunanjo Mongolijo, kjer bi bila na varnem, dejansko pa reši samo Laro in njeno hčerko. Zivago naj bi jima sledil, vendar je ostal. Ni hotel, da bi ga rešil Komarovski, čeprav se je zavedal, da ga bo ločitev od Lare ugonobila.
Vzrok, da se je Komarovski zavzemal za rešitev Lare je bil ta, da so Strelnikova, njenega moža, menda ubili in da bodo sedaj zasledovali tudi njo. Nekaj dni po ločitvi pa se je Strelnikov pokazal na vratih. Niso ga še prijeli. On, nepartijec, ki je storil za partijo vse, je padel v nemilost. Nekdanji neusmiljeni lovec, je posta! lovl.ienec. Dolgo sta se v tej noči razgovarjala Strelnikov in Zivago. Naslednje jutro pa je Jurij Zivago našel Strelnikova mrtvega v snegu. Sam se je ustre-
Tudi Zivagovo življenje se bliža koncu. Vzel si je dekle in imel z njo dva otroka. Ni pa to več človek 2ivago, kakršenega smo poznali. V njem je človek ugasnil, ko se je z nečloveško silo ločil od Lare. Drugi izgoreli Zivago umre v moskovskem tranvaju zadet od kapi...
* * *
Lara je za seboj zapustila svojo skrivnost. Sele mnogo kasneje nam jo pisatelj odkrije. Mlado dekle živi, močno, neustrašno dekle. Sredi strahot revolucije dorašča in se bori proti grozotam novega časa. Lara Antipova je temu človeku darovala življenje nekje v Mongoliji, ne da bi Komarovski o tem kaj vedel. Imenuje se Tanja in je Zivagova hčerka.
Kakšni akademiki so nam potrebni?
Živimo v času, ko mnogi odgovorni či-
nitelji ne priznavajo našemu narodu
pravic, ki mu gredo in ko se mnogi
Sovenci v zamejstvu ne zavedajo dolžnosti do slovenske skupnosti.
Akademiki so v »starih« časih smatrali narodnoobrambno delo za svojo dolžnost. Zavedali so se, da z nesebičnim sodelovanjem v narodnem-prebujevalnem delu in z ustvarjalnim delovnim zanosom lahko mnogo storijo za uresničitev boljših živ-lj-enskih ’ pogojev našemu narodu ob Jadranu.
Zato je naloga današnje akademske mladine, da nadaljuje z narodnim delom, ga stalno obnavlja, v prepričanju da ni nikogar, ki bi jo mogel zamenjati na čelu tržaških Slovencev v bodočnosti. Danes ne moremo braniti narodnih pravic kot osamljeni in razkrojeni posamezniki, temveč moremo kljubovati samo v enotno povezani skupnosti.
Akademik, ki se je do dna poglobil v naš položaj, bo razumel in dokazal svojo i notranjo potrebo, da s svojim idejnim in delovnim zanosom lahko pripomore k a-stvaritvi tistega preporoda, ki nam je v teh časih tako krvavo potreben. Po tem spoznanju bo nujno prilagodil svoje osebno življenje zahtevam skupnega narodnega delovanja in se predal ves, z vso svojo mlado silo skupni narodni stvari. Saj bo 5 svojim vedrim čelom in duhom lahko nudil ljudstvu, iz katerega izhaja, tisto razgibanost in načelnost, ki je življc-n-skega pomena za vsak narod in ki ".i ;-o mora prisvojiti vsakdo, ki mu je do resničnega napredka.
Mladinski programi in gibanja, ki so se večinoma spočela prav v akademskih vrstah, so v naši zgodovini dokazali svojo življenjsko silo in pomembnost. Spomnimo se samo časov in pripovedovanj naših očetov in dedov, ki so bili v dobi »EDINOSTI« in ak. fer. društva »Balkan«, polnoštevilni glasniki narodne politike in buditelji narodne zavesti. Nešteto vzgledov bi lahko naštel iz naše in tuje zgodovine, davne in sedanje. Vsak vzgled bi le dokazal, da je bila narodnozavedna akademska mladina požrtvovalen in tenkočuten pobornik narodnih koristi. Trdno .se oklepajoč svojih načel je posegala neustrašeno v središče narodovih dogajanj in je trdno vztrajala na teh svojih dolžnostih ter jih uspešno izvrševala tudi takrat, kadar so nedoslednost, taktika ali zloraba zaupanja ogrožali tiste ideale, ki so ji bili prav posebno pri srcu.
Iz povedanega jasno izhaja, kako resnicoljubni akademik noče biti polovičar in noče obstati na pol poti. Sam sebe je vključil v delo in v trajno povezanost za skupnost ter budno spremlja vsako njeno napredovanje ali nazadovanje, ker vidi v tej skupnosti samega sebe. Ni mu več pred očmi lasten življenjski cilj, temveč je njegova življenska pot, pot skupnosti. Za takega akademika velja izročilo naših prednikov: »Delaj tako, kakor da samo od tebe zavisi naša končna zmaga.« Izpolnjuje se z lastno notranjo odločitvijo in z lastno spodbudo. Ne pričakuje, da drugi opravlja njegove dolžnosti. Ne sklicuje . se na tuje pogreške, da bi lastne opravičeval ali prikrival in se ne odmika od težjih nalog in sebi postavlja lažje.
I z zavesti, da je potreben svojemu narodu in iz prepričanja, da se more izvršiti določeno poslanstvo samo s skupnimi odkritosrčnimi napori, se dviga, krepi in raste slovenski akademik. Varajo se tisti, ki mislijo, da bodo drugi reševali nastale probleme! Prav tako so na napačni poti oni, ki menijo, da niso potrebni svojemu narodu. Koliko je dela in kako malo je delavcev! Naša skupnost ima še mnogo idealnih akademikov. So pa tudi taki ki bi jih bilo treba šele prebuditi. Zato polagam na srca vsem slovenskim visokošolcem v zamejstvu in predvsem onim na Tržaškem in Goriškem, ki so najbolj odgovorni za usodo naše mladine in naroda sploh, naj preusmerijo svoj korak tako, da si bomo zopet pridobili
ono mesto v narodni skupnosti, ki smo ga nekoč že imeli in ki smo ga, morda pod silo neurejenih razmer in mlačnosti, zapravili. Ko bomo po bridkih preizkušnjah našli zopet sami sebe, naša usoda ne bo tako grenka in ves narod bo občutil, da mu hrbtenica - njegova akademska mladina ni zlomljena.
V narodno-zavednih svobodoljubnih in demokratičnih vrstah sem srečal sovrstnike, ki se ne izogibajo javnega dela in žrtvovanja. Nastopajo v našem narodnem in kulturnem življenju in tudi ob volitvah na univerzi, so zagovarjali in zastopajo potrebo samostojnega slovenskega akademskega nastopa. S tem so dokazali svojo življensko sposobnost. Zato jim lahko vsi zaupamo in pričakujemo, da bodo seme, ki bo rodilo obilen sad.
Vsaka malodušnost in nazadovanje v skupnosti se more zajeziti z novim valom prepričanja, predanosti in požrtvovalnosti, ki mora vzbuditi nekdanje navdušenje in omogočiti nov. idealen vzpon.
Take mlade in idealne akademike zahteva posebno naš današnji zmaterializi-rani čas. Mlade in nadebudne sile, ki bodo delovale v duhu izročila: »Vse zu. ohranitev našega naroda, vse za njegov kulturni, socialni in gospodarski napredek«, so dandanes. nadvse potrebne.
Ak. U. Marko - Trst
Občni zbor
Slov. dobrodelnega društva
V nedeljo 23. nov. t. 1. se ie zbralo lepo število članov in podpornikov SDD v Trstu, da pregledajo idealno in požrtvovalno delovanje odbornikov te naše najpomembnejše dobrodelne in socialne sloven-
ske ustanove na Tržaškem. Težko nam je naštevati vse prekoristne pobude, ki jih je društvo podvzelo v zadnjem delovnem razdobju v korist našega človeka in predvsem šolske mladine. Idealni in neumorni predsednik dr. R. Marc nam je do potankosti osvetil žilavo in vztraino pot navzgor v smislu prave in nesebične solidarnosti. Blagajnik g. Ignac Marc, pa nam je v jasnih številkah dokazal, kaj zmore društveni gospodar, ki se s srcem in dušo posveti društvenemu delovanju.
»Ves odbor, sestavljen predvsem iz naših požrtvova'nih gospd, moramo še po-
Slovenska prosvetna Matica vošči vesele božične praznike in srečno novo leto vsem ljubiteljem slovenske kulture in omike.
ODBOR
sebej pohvaliti, za vse, prav vse, kar so storile v korist naše revne šolske mladine«, tako je dejal predsednik nadz. odbora, gospod ravnatelj Ferluga.
Zborovanje so pozdravili najvidnejši predstavniki našega narodnega in kulturnega življenja in zastopniki sorodnih in bratskih dobrodelnih organizacij.
Izvoljen je bil odbor s preizkušenim prof. dr. R. J. Marcem na čelu. Izpopolnjujejo ga pa poleg nekaj starih tudi mladi odborniki.	M.	U.
Okrepimo »Demokracijo1*
Dovolite mi, gospod urednik, da se v rubriki »Svobodna tribuna« oglasi tudi Slovenec, ki je moral v preteklosti zapustiti svoj rodni Trst in si poiskati kruha v tujni. Sem že deset let naročnik »Demokracije«, ki me tako živo povezuje z mojim rodnim mestom kakor tega ne zmorejo vsi sorodniki in znanci. Hudo mi je samo, da list ne izhaja tedensko. Prav v tem pa najbrž tiči tudi eden izmed tolikih vzrokov propadanja slovenske narodne zavesti na Tržaškem. Saj je res, da danes ne manjka slovenskega branja v Italiji. Samo kakšen je ta tisk?
Edini resnični glasniki ogromne večine Slovencev na evropski celini so trije po obsegu res skromni listi, ki jih redno prebiram: eden na Tržaškem, drugi na Goriškem in tretji na Koroškem. Vse ostalo - in tega ni malo - je v glavnem, v eni ali drugi obliki, neužitna komunistična propaganda. To ne samo v političnem delu tega tiska, ampak se rdeča nit vleče od zunanjih in notranjih dogodkov, skozi beletristiko, gospodarstvo in kulturo ter zajema celo inserate. Ce me kot civiliziranega človeka tak tisk zanima, potem je pametneje, da sežem po tisku, ki že v naslovu pove, čigav je in kdo ga plačuje. Vem, da mnogi tako ne mislijo, samoprevara je priljubljena razvada in prav na to karto stavijo propagandisti.
Zavedam se s kakšnimi; težavami se bori slovenski demokratični tisk; čudim se, kako da se sploh še vzdržuje, in z negotovostjo pričakujem vsako številko. Vendar je tu ključ ne samo propadanja slovenske narodne zavednosti, ampak tudi usihajoče vere v osvoboditev našega naroda izpod komunistične strahovlade. Med Slovenci izven matične domovine so bili samo ti trije glasniki slovenske svo-
bode tisti, ki so sproti pobijali komunistične laži. Na prvem mestu »Demokracija«. To so potrdili komunistični voditelij sami (Hruščev) in tisti pogumni ruski, poljski, črnogorski in slovenski pisci, ki so v svojih delih povedali, kaj je in kaj ni komunizem.
Zato mislim, da je za okrepitev narodne zavesti in s tem demokratičnega duha nujno potrebna okrepitev demokratičnega tiska v zamejstvu. »Demokracija« mora vsaj enkrat tedensko med naš svet. Sproti mora pobijati, zavračati in razkrivati komunistične laži! Biti mora stalno, to je vsaj enkrat tedensko na preži! Je to tudi morda edini list v slovenščini, ki v poplavi komunističnega tiska tolmači in razlaga Slovencem stališča in mišljenja zahodnega sveta. »Demokracija« je resen korektiv in tolmač političnih dogodkov, ki jih komunistični tisk sproti falzificira. Nič čudnega, če se med preprostim ljudstvom ustvarja potvorjeno javno mnenje.
Zato, napnimo vsi demokratični Slovenci po vsem svetu vse sile, da »Demokracija« spet postane tednik! Tako bomo prav gotovo pripomogli tudi h krepitvi narodne zavesti na Tržaškem in Goriškem.
M... Rim
Naše žene imajo besedo
»Javna tribuna Demokracije« je do zdaj razčistila marsikaterega izmed bistvenih vzrokov usihanja slovenske narodne zavesti na Tržaškem in Goriškem. Vendar je pa ostala še ena, morda najvažnejša in najpomembnejša stran tega vprašanja nedotaknjena: naša žena. In prav v zvezi s tem je primerno, da objavimo razmišljanja neke naše slovenske matere, ki govori o vlogi slovenske žene v preteklih in sedanjih časih.
Slovenska Tržačanka je v. časih prvega prebujanja slovenske narodne zavesti vedno doprinašala velik delež kar se tiče
Prijetne božične praznike želi vsem svojim podpornikov, članom in prijateljem
SLOV. DOBRODELNO DRUŠTVO V TRSTU
političnega, kulturnega socialnega in gospodarskega dviga naših prednikov. Prav v tistih časih nismo imeli ustrezajočega šolstva v mestu. Tedaj je bila ženska volilna pravica tudi še popolnoma neznana in vsakdo bi sprejel kakršnokoli govorjenje o taki stvari sarho s pomilovalnim posmehom, če ne celo s protesti. In vendar je žena tedaj rada in z velikim navdušenjem sodelovala pri neštetih prosvetnih društvih, pri narodnem gledališču, pevskih zborih in tudi v tisku. Tedaj smo žene imele svoje časopise in revije kot »Jadranko« ali »Zenski svet«. Marsikatera sta-
VELETRGOVINA
Z DEŽELNIMI PRIDELKI
VATOVEC JAKOB NASL.
želi vesel Božič in srečno novo leto!
TRST . UL. TORREBIANCA 19
IOSIP IERIAN
čtio
ves'
el
ictrf, TRGOVINA JESTVIN
v TRSTU ul. Baiamonti 11 in v DOLINI
PEKARNA
v TRSTU ulica Combi
U RARNA
^Bratina
ZLATARNA
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Korzo 18
TRŽIČ
rejših Slovenk se bo gotovo spomnila znanih imen slovenskih žena, ki so stale visoko med vodilnimi osebnostmi v kulturnem življenju Slov. Tržačanov. Kdo se ne spominja Marije Skrinjarjeve, ki 'je s svojimi skromnimi močmi sama ustanovila »Zavod sv. Nikolaja« za hišne pomočnice v Trstu. Koliko mladih okoliških deklet se je zateklo do gospe Skrinjarjeve, po pomoč in nasvet, in tudi po prenočišče. In imena kot Mara Lamutova, Maša Gromova ali gospa Martelančeva! Zasluga naših babic in mater je, da so vzgojile trdne in značajne Slovence.
Pa še poglejmo, kako je danes. Slovenska mati se v večini primerov boji spregovoriti s svojim sinčkom v javnosti slovensko besedo. Boji, se da bo njenega otroka sosedova dečad smerjala. Zato poteka govorilno privajanje v mnogih primerih dvotirno: v materinem in tujem jeziku. Posledica strahu pred cesto je vpis slovenskega otroka v italijanski vrtec in od tu dalje v neslovensko šolo. Za tako raznarodovanje lastnih otrok se iščejo in najdejo »utemeljavanja« in »razlogi«, ki so največkrat le puhli izgovori.
Tudi danes delujejo matere v najrazličnejših društvih in organizacijah. Toda e-dina ženska združevanja, ki tudi narodni zavesti posvečajo nekaj pažnje - so slovenske nabožne organizacije. Vse titovske in komunistične ženske organizacije so politične ustanove, kjer vlada fratelančni duh. Ta pa zapoveduje, da je. glavni cilj zgrajena komunistka. Slovensko besedo pehajo v kot. Narodna zavest je tu nacionalistična nestrpnost.
Kaj naj bi pa sploh storile, kar nas je še zavednih in trdnih Slovenk, ki nam je mari slovenska beseda?
Ali naj pozabimo, kaj so imele naše babice in za kaj so one delale? Naj pustimo, da slovenska zavest umira in počasi ugaša, ker ni nikogar, da bi vzgajal novi, najmlajši rod?
Ne, slovenske matere in žene! Imamo še vedno svojo lastno voljo in tudi svojo narodno zavest. Po mojem bi moralo slovensko demokratično gibanje organizirati lastna ženska društva z gospodinjskimi, kulturnimi in vsemi tistimi delavnostmi, ki zanimajo današnjo ženo, vse to pa na temeljih narodne zavesti in njenega utrjevanja.
Zena bi morala dobiti v demokratičnem tisku svojo rubriko! Predvsem pa bi to delo morale vzeti v roke mlade intelektualke. Tako bi dokazale, da jim slovenska šola ni posredovala zgolj potrebnega znanja, ampak jim naložila tudi odgovorne dolžnosti. Sele tako se bomo oddolžile vsemu, kar so za nas in za slovenstvo tržaškega ozemlja storile naše matere in babice.
Priznati moram ,da so med nami še dek 'eta in žene, ki so ostale zveste slovenskim izročilom, ki požrtvovalno delujejo pri treh demokratičnih dobrodelnih ustanovah, ki so ob volitvah bodrile in svetovale slovenskim volivkam, ki se trudijo ob vsaki priložnosti za ohranitev slovenskega otroka narodni skupnosti. Na žalost pa je teh zaslužnih žena in deklet zelo, zelo malo. In vendar je še vse polno takih, ki bi tudi rade pomagale, ki bi se rade sestajale, pogovorile, se marsičesa potrebnega naučile.
Slovenske radijske oddaje so za našo ženo pogoste, so skrbno izbrane, zanimive in zelo koristne. Tem stikom pa manjka dinamika poslušalk, ki je tudi improvizirani dialogi in celo skupinski razgovori tehnično ne morejo aktivizirati. Radijski prenosi so dragoceno gradivo, ki
potrebuje praktičnih obdelovalk. Poskušajmo v prihodnjem letu organizirati redne sestanke žen in deklet. Tu se bomo spoznale, se porazgovorile in odločile, kaj nam je storiti. Saj smo tudi me družabna bitja. Le poglejmo po kavarnah in barih, da je res tako.
Prijateljski sestanki za začetek, potem pa naprej. Zdramimo se! Koliko je še nerešenih vprašanj, ki zadevajo prav ženski svet! G. urednik »Demokracije« nam je ponudil gostoljubje; oglasite se gg. učiteljice, profesorice, visokošolke, akad. izobraženke in študentke, gospodinje, u-radnice in nameščenke, naše podeželanke in meščanke, vse brez razlike, saj vendar mnogih ležijo na srcu vprašanja in radovednosti, premnoge težijo skrbi in tegobe. Pogovorile se bomo in tudi potolažile. Le malo več poguma!
Jadranka
Prelmii kulturni uečer
Slovenska prosvetna Matica je otvorila svojo letošnjo kulturno sezono četrtek 27. novembra. Predaval je inž. Ostan o Svetovni bruseljski razstavi. Po izredno lepo prikazanem uvodu, smo spremljali dinamičnega predavatelja od slike do slike in filmov, ki so pokazali v nazorni obliki obseg in svetovni pomen prireditve, ki je žela prav letos toliko izrednih uspehov, predvsem na področju znanosti in tehnike, čigar ljubitelj je predavatelj. Večer je izredno lepo uspel, tako po številu poslušalcev, ki so se tako poceni, idejno sprehodili nekaj uric med najrazličnejšimi paviljoni. Vsa hvala in čast inž. Ostanu in g. Marjanu Slokarju ter prirediteljem za trud in požrtvovalnost.
Ciril Budihna
TRGOVINA Z MEŠANIM BLAGOM
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Ul. Veniero, 6
GORICA
TRGOVINA JESTVIN
Žerjal Rado
želi vesel Božič in srečno novo leto!
BOLJUNEC
GOSTILNA PRI POSTI
:7lcra ^PresI
želi vesel Božič in srečno novo leto!
BAZOVICA
GOSTILNA
Karel Fieget
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Trg De Amicis, 11
GORICA
TRGOVINA S ČEVLJI
ČOTAR ANDREJ
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Raštel 34
GORICA
Svojim prijateljem in klijentom želi vesel Božič in srečno novo leto!
JCotel J^ras
REPENTABOR
Vesel Božič in srečno novo leto želi
Kmečka banka
R. Z. Z O. J. USTANOVLJENA 1909
GORICA Ul Morelli 14 - Tel. 2206
Trgovina
čevljev
AlpJjta
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Korzo Verdi 34	GORICA
TVRDKA UDOVIČ
fccin	^
cflc^
fls
želi vesel Božič, in srečno novo leto!
PEKARNA IN PRODAJA KRUHA
S E S L ) A N
Legiša Mirko
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Svojim klientom in prijateljem želi srečno novo leto
Milan Ambrožič
avtorizirani ELEKTRICIST
Viale Miramare, 29 « Tel. 29.322	TRST
TVRDKA
<f f y *
P. Udovič
VELETRGOVINA Z VRVMI MORSKO TRAVO, ŽIMO IN SLIČNO
TRST- ULICA MILANO 29 - TELEF. 23-828
MANUFAKTURA IN KRAMARIJA
ČEPAR PETER PAVEL
želi vesel Božič in srečno novo leto!
TRST * Ulica Udine št 36
VETRIH IVAN
ZALOGA DRV IN PREMOGA
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Ul. Lunticri, 5 - Tel. 25-47 GORICA
KLOBUČARNA
M. LEBAN
ŠPORTNI iN KLASIČNI KLOBUKI DEŽNIKI I. 1. D.
želi vesel Božič in srečno novo leto! Ul. Rastello, 28 - Tel 3907 GORICA
TRGOVINA JESTVIN
C ence iJ)cni//nk
Ob priliki 60-letnice nepretrganega udejstvovanja v jestvinski stroki, se prisrčno zahvaljujem vsem cenjenim odjemalcem za izkazano mi naklonjenost ter upam, da bodo tudi v bodoče izkazovali enako naklonjenost mojim naslednikom.
želi vesel Božič in srečalo novo leto!
Sv. Križ 125
GOSTILNA
KOMEL
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Via Trieste 104
GORICA
STROJNO MIZARSTVO
MILIVOJ
PERTOT
želi vesel Božič in srečno novo leto! BARKOVLJE BOVETO 12
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA
(Karel
rancesc
hin
TRST - Trg Liberla 6 - Telefon 38-984
želi-* svojim^ cenjenim odjemalcem, prijateljem in znancem veseljBožič in uspeha polno novo leto1.
ADOLF MLAKAR
MEHANIČNA DELAVNICA želi vesel Božič in srečno novo leto! Ul Donizetti	GORICA
Viljem Pauletič
JESTVINE
želi vesel Božič in srečno novo leto!
STANDREZ, 110
O EMAJLIRANI ŠTEDILNIKI IN PECI NAJMODERNEJŠIH OBLIK NA VSA GORIVA
O POPOLNA OPREMA ZA KUHINJE, RESTAVRACIJE, IZ EMAJLA NERJAVEČEGA (INOX) JEKLA ITD.
O ELEKTRIČNI LIKALNIKI, SESALCI ZA PRAH, PRALNI STROJI, GRELCI ZA VODO, HLADILNIKI
O DEKORATIVNI PREDMETI UMETNE OBRTI, OD KERAMIKE DO BRUŠENEGA KRISTALA
O LESTENCI,TER VSEH VRST ELEKTRIČNIH LUCI, KLASIČNE IN MODERNE OBLIKE
fteUe
TRST PIAZZA S. GIOVANNI, 1 TEL. 35-019
NOVA TRGOVINA
DORČE TERČON
ŽELEZNINA - DROGERIJA
želi vesel Božič in srečno novo leto!
S E S L J A N
TRGOVINA JESTVIN
Berce Franc
želi vesel Božič in srečno novo leto!
BORŠT
GOSTILNA
Kupa
želi vesel Božič in srečno novo leto!
PROSEK, 137
JESTVINE
Justina Gustinčič
želi vesel Božič in srečno novo leto!
SV. KRIZ, 340
TRGOVINA Z JESTVINAMI
FMc
ULLriC
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Ul. C. Cosulich, 47
T R Z I C
JERKIČ LUDVIK i
URARNA- ZLATARNA	j
i
želi vesel Božič in srečno novo leto!
Ul. Arcivescovado, 1
f
GORICA;
JESTVINE
Ivan Velišček
želi vesel Božič in srečno novo leto! Ul. Monte Santo, 91, tel. 3285 - GORICA
Svojim cenjenim odjemalcem in prijateljem želi vesel Božič in srečno novo leto 1959!
MARC IGNAC
TRGOVINA JESTVIN
T R S T - UL. S. MARCO 10
Antonija Legiša por. Braoin
TRGOVINA JESTVIN
želi vesel Božič in srečno novo leto!
DEVIN
Svojim cenjenim odjemalcem in prijateljem želi srečno novo leto!
(vrclkci (Iršič S^Ihcrž
ZALOGA VINA IN LIKERJEV
K r s i - (Zllicci (K. ZKitmaijer 7 -	23-	748
Semena in kmetijske potrebščine
Furlani Edvard
želi vesel Božič in srečno novo leto!
TRST - Ulica Milano 18
Stanko JKoren
ELEKTRIČNE
IN
VODOVODNE NAPELJAVE
želi vesel Božič in srečno novo leto! Ul. Mattioli, 11	GORICA
IVAN FRANCO
TRGOVINA S ČEVLJI
želi vesel Božič in srečno novo leto! Corso Verdi, 32	GORICA
MEHANIČNA DELAVNICA IN TRGOVINA RADIO - APARATOV ŠIVALNIH STROJEV - DVOKOLES ITD.
Tvdrka KNEZ WALTER
želi vesel Božič in srečno novo leto!
TELEFON 22-523	NABREŽINA
TRGOVINA
ŽELEZNINE
Josip Terčon
želi vesel Božič in srečno novo leto!
NABREŽINA
Ivan Lupše
TRGOVINA »PRI SONCU« želi vesel Božič in srečno novo leto! TRST
Ul. RISMONDO vogal ul. CORONEO
B U F E T
TOČIJO SE PRISTNA DOMAČA. ISTRSKA TER BRIŠKA VINA LN KRAŠKI "'ERAN
POSTREŽEMO TUDI Z DOMOCO KUHINJO
Jožkotu
T R S T - Ul. Ghega št. 3
ČEVLJARNA
Kosič Benecjikt
želi vesel Božič in srečno novo leto!
RASTEL
GORICA
POSLOVNA AGENCIJA
Agencija di affari in avtoprevozništvo
ELLO SULKO
IMPORT-EXPORT ULICA MAMELI št. 8 - TEL. 52-65
Vam preskerbi vsakovrstne dokumente, potne listine in vizume; Sestavlja prošnje in prijave; Posreduje v splošnih kupčijah
Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Tr
Uredništvo in uprav Trst, ul. Machiavelli 22-H. - tel. 3 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio ljc - Tel. : Goriško uredništvo Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L
Naročnina:
mesečno L 50,— — ]6tno L Za inozemstvo: mesečno L 90.— — le,tino L x Poštni čekovni račun: Trst št. 1