burne je javljala in zahtevala pravic narodu in posamezniku. Njihovo politično, zlasti pa kulturno delo je naletelo na hud odpor starejšega rodu okrog »Novic«. Brez dvoma je mlademu katoliškemu izobražencu zanimivo in poučno vprašanje: kako, da so se vodilni katoliški krogi tiste dobe tako dosledno postavljali na stran starega rodu in se borili proti mladoslovenski struji, ki je vendar prinesla Slovencem toliko svežega in koristnega življenja, ko je vsaj v prvi dobi komaj mogoče govoriti o kakih nekatoliških ali celo protikatoliških tendencah njih gibanja. Na to zanimivo vprašanje so dobili odgovor v pretesnem pojmovanju katoli-štva, prav slično kakor smo videli že v prvem članku. Gotovo ne moremo trditi, da je to subjektivna krivda takratne duhovščine, ne, to je usodna posledica janzeni-stično jožefinskega pojmovanja vere iz prve polovice stoletja. Tudi ne smemo misliti, da je to le slovenski pojav; ne, podobno se je godilo tudi vsej Avstriji in Nemčiji. V Franciji je revolucija razmere že ob začetku 19. st. znatno izpremenila. Iz istega napačnega pojmovanja, o kakršnem govori že prvi članek, je raslo neumevanje novih kulturnih vrednot pri katoličanih in odpor proti pretesno pojmovanemu katolištvu pri mladini. Rastel je ta odpor iz istih osnov, iz katerih je raslo 1. 1848., iz zahteve po politični in osebnostni svobodi. Prav gotovo je, da bi bil razvoj slovenskega libeiralizma znatno drugačen, če bi bili vodilni katoliški krogi ali vsaj mlajši duhovniški krog pokazal, da znajo ceniti in upoštevati pozitivne vrednote mladoslovenskega programa. Članek v tem pogledu čisto dobro loči tri razvojne dobe: Levstikovo, še povsem zasidrano v slovenska tla in narod, Stritarjevo, ki si že išče opore za svoje kulturno delo v svetovnem filozofskem sistemu, ki ni v skladu s krščanstvom, in Kersnikovo, ko dobi tudi slovenski liberalizem izrazito protikatoliško ost. Šele v tej poslednji fazi je vstal mlad, pogumen in globok mislec med katoličani, ki je s polnim razumevanjem slovenskega kulturnega dela pozval mlade bogoslovce, da aktivno in širokogrudno posežejo v ustvarjanje slovenske književnosti, slovenske kulture. To je storil seimeniški duhovnik Franc Lampe s svojim predavanjem, ko je 1882 polagal temelje »Cirilskemu društvu«. Dobro je čutil, da se mora katoliški živelj kulturno uveljaviti, če naj ne prepusti posvetne kulture krščanstvu sovražni orientaciji. Čutil pa je tudi dobro, da tudi katoliška kulturna akcija more in sme sloneti samo na življenjskem realizmu. Zato se je že tedaj postavil na svobodnejše stališče kakor nekaj let kesneje dr. Mahnič. Za tak nastop je bilo res treba »svežega in globoko svobodnega duha«. Članek sicer pravi, da s tem še ni bila rešena najvišja in specifično duhovska naloga, da namreč pokažejo zopet v krščanstvu »svobodo in moč in miselno osnovo za življenjski razmah«, ali dokazal je, da je tudi kristjan lahko človečansko svoboden. Gotovo je v tem poslednjem Lam-petovem dejanju njegova veličina, zakaj preveč bi zahtevali od enega človeka, da bi zmogel oboje. Zdi se mi celo, da je bilo Lampetovo delo nujno predhodno delo, brez katerega bi komaj mogla uspeti prva in najvišja duhovniška naloga, kakor si jo čisto pravilno zastavlja mladi rod bogoslovcev. To nalogo so spoznali deloma že tudi Lam-petovi sodobniki; saj so se poleg v naravnem redu mnogi razživljali tudi v pravi nadnaravni smeri specifičnega duhovskega poklica (dr. Jeglič). Ob presojanju Lampe-tovega rodu bi bilo morda dobro to omeniti tudi preko predavanja, ki služi članku za osnovo, da bi kdo ne razumel napačno te sodbe. Almanah je torej prinesel dve tehtni in sodobni razpravi, ki nam kažeta pravilno usmerjenost mladega bogoslovskega rodu. Iz razprav gleda veliko bistrosti, veliko razumevanja za sodobno problematiko življenja, velik življenjski optimizem, zavestna in sveža orientacija za bodočnost. Čeprav sta obe razpravi plod znanstvenega dela, dihata življenjsko neposrednost, sta pisani z ideološkim pogledom. Tudi to je vesel pojav ob današnji miselni suši. t &0iaT Lucien Tesniere: Oton Joupan- tchitch. Poete slovene. L'homme el 1'oeuvre. Pariš. Les Belles-Lettres, 1931. (Publications de la Faculte des Lettres de Strassbourg, deux. serie, vol. 7.). Str. 383.* Monografija g. Tesniera o Župančiču je v več pogledih pridno in lepo delo in naj ne bi šlo mimo nikogar, ki se je kdaj globlje bavil z umetnostjo Ž. in naše mo- * Op. uredn. Dom in svet knjige ni prejel. 242 derne sploh. Kolikor zadeva gradivo, nabrano deloma v notah pod črto, a deloma tudi v izvajanjih samih, se lahko trdi že danes, da bo tudi vsak bodoči slovenski poskus vnanje podobe Ž. pojava moral uporabljati T. delo kot vir in pripomoček. O namenu in cilju knjige piše avtor na str. XIII, da je le bolj hotel preprosto »predstaviti Župančiča francoski javnosti kot (ustvariti) delo iz primerjalne literature« in bolj ali manj v skladu s tem namenom stojita celotna struktura spisa kakor tudi razdelba tvarine. Knjiga obsega uvod, 10 poglavij monografije, zaključek in bibliografski pregled. V i. pogl. obravnava T. otroška in mladeniška leta Ž. in se tu med drugim izredno izčrpno pomudi pri razmerju teh mladih študentov do Jan. E. Kreka, čigar važnost za mladi rod stopi prav plastično pred nas. 2. pogl nosi naslov »Lirizem mladosti« in obravnava »Čašo opojnosti«, spremljajo ga kot vsa sledeča prevodi iz zbirke, ki nimajo namena umetniškega prevoda. 3. pogl. se imenuje »Lirizem bolesti«, obravnava zbirko »Čez plan«, 4. pogl., »Lirizem meditacije«, je posvečeno »Samogovorom« (za stališče g. T. do osebnosti ljubljanskega nadškofa opozarjam na prevod dotičnega mesta str. 118 pri Fr. Ste-letu, Čas, 1932, 339), 5., »Lirizem domovine«, je posvečeno zbirki »V zarje Vidove«, 6. obravnava pod naslovom »Vzlet dramatika« Župančičevo dramatiko, zlasti Veroniko De-seniško, 7., imenovano »Osnutek v epiki«, pa Jeralo. 8. pogl. nosi naslov »Pesmi za otroke« in obravnava Ž. mladinsko umetnost, 9., »Župančič prevajalec«, njegove prevode, dočim obravnava zadnje pod naslovom »Župančičev stil« osnovne oblike ter značilnosti njegove umetnosti in ustvarjanja. V »Zaključku govori T. o sodobnem vrednotenju Ž. umetnosti pri nas, temu sledi notica o bibliografiji. Razen prevodov, ki spremljajo poedinim zbirkam posvečena poglavja, vsebuje knjiga tudi obilno množico mestoma utrujajočih opomb, ki pričajo o ogromni vestnosti in ljubezni do predmeta, žal pa se ravno pri opombah ne da strinjati z vsemi T. svedoki in trpita v mestoma važnih stvareh interpretacije samostojnost in svoboda poti. Monografija g. T. je torej po strani gradiva nadvse zaslužno delo, materijal je zbran in urejen vzorno ter dokazuje, da je avtor zunanjo zgradbo do temelja sam izvedel, čemur nismo priča le v tekstu, nego tudi v nekaterih zelo značilnih korekturah domačih in tujih virov (n. pr. str. 18, 55 in pod.). Notranjo zgradbo je avtor naslonil in izvedel na okvirju poedinih Ž. zbirk, del in fragmentov, sledečih si v zgodovinsko-ca-sovni vrsti in morda je s to lahko dostopno, zelo informativno rešitvijo, ki na neprisiljen a nekoliko antikviran način druži biogra-fično in monografično obliko, podal francoskemu bralcu izmed dobrega najboljše. Ako bi smeli ugovarjati, bi seveda morali priznati, da nam, kolikor more taka študija presegati okvir gole informacije, le-ta rešitev ne ugaja niti ustreza in mislimo s tem reči to, da pri takem historično-psiho-loško vertikalnem konceptu, ako zavzame vlogo v osnovah gledanja kot v tem primeru, nujno ostanejo vsi s horizontalnih leg izvirajoči vidiki neizrabljeni, le-tam nahajajoči se momenti pa zunaj podobe. Prevladovanje historično - psihološko - analitičnega elementa v delu g. T. kaže na osnovni koncept avtorjevega gledanja, hkratu pa zanaša v delo neko ožino gole analitike, ki je žal ni oplodila tista sintetičnost pogleda in stališča, ki je pri vprašanjih, presega-jočih navadne formalno-predmetne probleme nujno potrebna in edino umestna, od-nos.no še več: ki je tudi edina logična forma takih nepozitivističnih problemov in vprašanj ter edini logični izvor in nosilec takega našega psihološkega razmerja. S tega vidika pa ne samo da smatram izvajanja g. T. na str. 244 o tedanjem uredniku Dis, Fr. Ko-blarju, zgrajena na podlagi njegove kritike Veronike Deseniške, za neokusnost in ne-uimestnost, ki v knjigo informativnega namena ne spada, nego tudi za posledico nedoraslosti in nedospe-losti avtorjeve metode, kajti dovolj svesti si veličin in vrlin Župančičevega dela, vendar sodimo — in z vsem poudarkom to izjavljamo — da se mu da uspešno bližati tudi in prav na ta način, ki ga žal g. T. zelo ozkosrčno imenuje konfesijonalnega. Zato je potem še enkrat bolj neumestno drugo mesto na str. 367 te knjige, kjer avtor neposredno z navajanja Župančičevih izjav o katoliški kritiki pred vojsko, danih g. prof. Iz. Cankarju v »Obiskih« (str. 176), preide h Ko-blarjevi kritiki »Veronike Deseniške«, kakor da je i. leto 1924 v »katoliški kritiki« 243 enako 1. 1914 in kakor da 2. tedaj take »katoliške kritike« o Veroniki Deseniški ni gojil tudi g. Josip Vidmar, ki mu g. T. na zelo čuden način ob tej priliki popolnoma — prizanese. (Zelo značilna so izvajanja g. T. o J. Vidmarju na str. 245 zgoraj, prim. Fr. Štele, n. n. m. 337, kakor tudi to, da avtor izrabi vsako priliko, ko more odlikovati sodbo J. Vidmarja, njega, ki se je motil v presoji Veronike. Prim. nepotrebni citat str. 368 in passim.) Mi teh in takih metod ne moremo imenovati lojalnih in najsi jih narekuje najtoplejša ljubezen do našega Župančiča; v svoji najmilejši formi so za naš tzv. »konfe-sijonalni« koncept samo posledica že zgoraj omenjene nedospelosti v idejno-metodološ-kem okvirju, saj kjer se linije v delu g. T. že iztekajo, prav tam in samo tam bi se morale po naši sodbi šele pričenjati, ako bi bil seveda avtor hotel podati resnično monografijo. Ker tega ni nameraval, bi bil seveda moral opustiti napade na stvari, ki stoje povsem zunaj njegovega zornega kota, to pa zelo solidno in trdno. Le zelo naravno je, ako se te nedospelosti javljajo v kar najmočnejši obliki v onem poglavju, ki bi nam v nasprotnem primeru podajalo najprikladnejše merilo za to, koliko je celotna interpretacija utemeljena v sintetični ideji in strukturi, namreč v poglavju o stilu Ž. umetnosti. G. Tesniere je poleg poglavja o »Veroniki Deseniški« ter o zbirki »V zarje Vidove« težko katerega napisal s tolikšno ljubeznijo kot tega o stilu in vendar moremo biti vprav ob teh njegovih izvajanjih, ki njih zaslužnost in vrednost cenimo in priznavamo, kar najmanj zadovoljni. Vzrok tega tiči v enostranosti, s katero obravnava avtor, ko bi moral govoriti o stilu, druge stvari, v glavnem dve ali prav za prav eno, ki po naši sodbi jemlje prostor temu, česar v knjigi ni. Vprašanje o stilu se je g. T. izmaličilo v glavnem v vprašanje o stilu Ž. umetniškega ustvarjanja, to je o nekaki psihologiji, kar pa naravno ni še stil njegove umetnosti; dotična razmotrivanja se opirajo večjidel na pristojna več kot znana mesta »Obiskov« g. prof. Iz. Cankarja. V drugi vrsti pa prihaja v tem poglavju, čeprav zelo nejasno ločeno, do besede stilistično-poetični moment, ki ga pa avtor ni izdelal. Ker tudi sicer prekinjajo ta izvajanja vpletki o položaju našega umetništva, o pisunstvu itd., ki so gotovo zanimivi, a ne bi smeli figurirati tu, je vrednost tega oddelka še toliko bolj dvomljiva. In tako ostane g. T. svojim rojakom dejanski na dolgu s končno sintetično podobo Župančičeve umetnosti, ki bi jo sicer pričakovali v takem delu, kajti reči je i*reba, da je zanjo okvir interpretacije pri posameznih poglavjih v vsakem pogledu preozek in da se potem avtorju niti ni posrečilo označiti Ž. mesta v našem slovstvu. Kakor cesto drugod, ga namreč tudi v »Zaključku«, ki bi moral o tem govoriti, preveč medejo razna naša »kritična« mnenja o Ž. (364 si.) in prihaja le do referiranja o vrednotenju Ž. dela v zrcalu naših, med njimi celo nekaterih za nas povsem neobveznih kritiških sodb in glav, namesto da bi poskusil sam določiti Ž. mesto in stopnjo v našem slovstvu s presojo našega ustvarjajočega slovstva samega. Za to pa bi bila seveda potrebna kratka notranja analiza našega slovstva ob in pred nastopom moderne. Sicer je pa neglede na te naše ugovore ta knjiga take vrste* da zasluži ne samo vso hvalo, ki ji s samo prav &a. prav ni dosti pomagano, nego tudi vso pozornost in zanimanje. Za dopolnitev sledečih opomb opozarjamo na že omenjeno poročilo Fr. Steleta v »Času« (str. 336 si.). Zelo zaslužno pri celi knjigi se nam vidi to, da g. T. navaja povsod izrecno slovenska imena in opozarja na germanizirana in nemška, česar v francoskih knjigah doslej nismo bili vajeni (prim. Dechelefte). Vendar se nam glede transkripcije zde zelo umestne opombe Fr. Steleta n. n. m. V poglavju o zbirki »V Zarje Vidove« je podal g. T. tudi kratko narodno-zgodovinsko ozadje in ne bi radi pridržali njegovih odkritosrčnih besed na str. 175 našim bralcem: »Za 60.000 Slovencev v Dravski dolini in Celovški kotlini bodo napravili plebiscit, kjer se bo Francija pokazala slabo (kakor vselej), kjer se bo Anglija pokazala perfidno, kjer se bo Italija pokazala nesramno in kjer se Amerika sploh ne bo pokazala, plebiscit, kot čigar edini rezultat bomo lahko zabeležili uspeh germanizatorne politike stare Avstrije in posvetitev njenih rezultatov s sankcijo prava nasilja in krivic preteklih vekov.« Tudi sicer zasluži to poglavje posebno omembo. Pravilno poudarja g. T. Glonarjevo tolmačenje simbola »v zarje Vidove« (str. 373) kot edino pravo in v zvezi s tem pametno 244 korigira Cronio (str. 166/7), da Vidov dan nkna nikakega opravka z zarjami Vidovimi. Prav tako se upravičeno vprašuje, zakaj vidi Cronia v »Kovaški« »marseljezo, skom-ponirano v svitu ideje jugoslovanskega bratstva«, ko pa se čisto gotovo nanaša le na Slovence. V nasprotju s tem pa mi je nerazumljivo, kar govori g. T. v uvodu (str. X/XI), da se je namreč Župančič nekoliko tudi sam obsodil, če ga ne pozna nikdo zunaj meja njegove domovine, ker se je pač »odločno odrekel širši javnosti, ki bi mu jo zagotovilo uporabljanje enega izmed glavnih jezikov sodobne evropske civilizacije.« To naziranje nam ni samo nerazumljivo, nego je tudi čudno in to zlasti s stališča avtorja samega. K podobi Župančičeve umetnosti le nekaj opomb. Na str. 76 pravi g. T., da nam pesem »Ljubljansko polje« kaže dobro, odkod je Ž. dobil simbolni naziv in podobo »čez plan«. Ta domneva je gotovo zelo duhovita in najbrž manj točna, čeprav jo avtor razlaga z močno sugestivnostjo; podoba sama je nedvomno manj geografsko in slučaj-nostno, kolikor kozmično-psihološko mišljena. Sicer pa me v francoskem prevodu (na prevode g. T. se to poročilo ne more ozirati in moram to nalogo prepustiti drugim) te pesmi moti naslov »La plaine de Lioub-liana«, kar pomeni vendar v prvi vrsti »ravnino«, dočim Župančičeva misel v tej pesmi stvarno ne obletava neke nejasne ravnine, nego opeva konkretno »Ljubljansko polje«, za kar najdem v svoji samouški francoščini besedo »champ«. To je tudi edino pravi geografski pojem, iz katerega ni v »čez plan« nikakega mostu. Nepravilno je navajanje pesmi »Ob Kvarneru« (str. 79) v zvezi s preporodom čuta za domačo zemljo v Župančiču v dobi druge zbirke kot dokaz česa takega, še bolj nepravilen seveda citat isto-tam; ta pesem je nastala čisto zunaj od vsega tega in ni govora o kaki renesansi »domačije« spričo nje. Pesem vendar sama dovolj jasno govori, kje je nastala. Zelo verbalna je po moji sodbi interpretacija »Zaprtega parka« in »Telesa naša« me po misli in ozadju prej navajajo k Nietzscheju nego k Whitmanu in Verhaerenu (str. 184). V gradivu pod črto je navedel g. T. ogromno vrsto primer iz Dehmla, Verlainea, Whit-mana, Verhaerena, Maeterlincka in drugih, ki dajejo pač več prispevkov za tipologijo moderne lirike, kot za genealogijo Župančičeve. Dober je zaključek o Cicibanu (str. 317) in poudarek realizma v Župančiču (str. 351), nasprotno pa porablja, kot že rečeno, avtor svoje vire drugje zelo nekritično1 in preobilno. Manj bi bilo več in zlasti bi uporabljanje dveh strani dalo> eno dobro, kar bi delu le koristilo. Tako je pa žal ta zaslužna in lepa knjiga spoštovanega prijatelja našega naroda slaba prav gotovo tam, kjer govori o stilu in mestu O. Župančiča v slovenskem slovstvu, dalje tam, kjer se je avtor brez potrebe pomešal in pomešati dal od naših domačih prerekanj in vrednotenj Ž. dela in najbolj tam, kjer je celo zavzel napram izvestnemu delu naše kulture in delavcu slovenske kritike svoje z ničemer opravičljivo in utemeljeno stališče. Namesto da bi bil izmed dveh tretji, se je s svojimi nekritičnimi referati pomešal mednje in sedaj ne vemo, kateri je on. r> t - ¦> ' J K. Lozar Andre Gide: Ozka vrata. Prevedel Božo Vodušek. Leposlovna knjižnica. Jugosl. knjigarna, Ljubljana, 1931. Str. 165. Gideova dela tvorijo enoto z nenavadno potezo: okrog osrednjega napona, ki jih je ustvaril, so se razvrstila v mnogolično zbirko, ki ni nastala na podlagi linearnega ustva-riteljevega razvoja, marveč predstavljajo skoraj izolirane prodorne sunke v vedno nove smeri, tako da stojimo pred sleherno njegovo umetnino kakor na novo zapuščeni, pa tudi na novo presenečeni. Ta Gideova ne-stalnost ali skoraj nepreračunljivost izvira iz njegovega bogatega zanosa, ki se je z njim obrnil proti vladajočemu javnemu etosu, kajti Gideovo temeljno spoznanje pravi, da je potrebna nova svoboda nasprotij v svetu in človeku, nova rekom -pozicija njegove biti. Dvignil je — neodvisno od Nietzscheja — zahtevo po svobodnem zadoščujočem si razmahu človekovih sil, rekoč: mir, srečo in notranjo moč najdeš, če uresničuješ svojo lastno naturo. V tem slepem skoku je iskati vzroka njegovi iracionalnosti in tu sovpade njegova pomembna kretnja s sodobnim moralnim razvojem, tako da so njegova dela že tretje desetletje med najaktualnejšimi izpovedmi in je z njimi postal arbiter posebno mlade francoske generacije. Pojavljajoči se novi etos pa ni v njeni rodil zlasti ideologa, marveč umetnika. Sam 245