ike za narodne šole Tretji del Tretja čitanka Šesti natisk Cena 16 din 1939 Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani Kdo ti vedno služi vdano? To je tvoja lepa knjiga: v dušo ti dovaja hrano in srce veselo dviga! Ime: Kdor najdeš kje me knjigo izgubljeno, me vrni na ime tu sporočeno! - 7 ? /?, //' j- 1 ^ Njegovo Veličanstvo kralj Peter II. Rojen 6. septembra 1923., postal kralj 9. oktobra 1934. Slovenske čitanke za narodne šole Izdanje v petih delih Tretji del (Tretji razred narodne šole) Tretja čitanka Sestavil L. Černej Ta učbenik je bil po zaslišanju glavnega prosvetnega sveta S. št. 95 z dne 31. maja 1939 odobren z odlokom g. ministra za prosveto IV št. 7078 z dne 16. junija 1939 za rabo v ljudskih šolah kot učbenik privatnega izdanja. Sesti natisk Cena 16 din V Ljubljani 1939 Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik France Štrukelj) ^, \A Jugoslovenska narodna himna Boxce npaB^e, Th uito cnace oa nponacTH AocaA Hac, Hyj h OTca^ Hame rjiace h OTcaa HaM 6yjw cnac! MoflHOM pyKOM BOAH, 6paHH 6yAyhHOCTH Hame 6poa! Boace, cnacH, Boam, xpaHH Hamer Kpajba h Ham poAl Caojkh Hamy 6pahy Apary Ha cb3k AHHaH, CAaBaH pa^l Oiora finhe nopa 3 Bpary, a HajjaHH cbhm3 rpaa. HeK Ha Hamoj 6 ahCT a rpaHH SparcKe CJiore 3AaTaH njioAl Boace, cnacH, Boam, xpaHH Hamer npajba h Ham poAl Hen Ha Hame BeApo neno tbot He naAHe rHeBa rpoM! BAarocAOBH Hame cejio. nojbe, mnBy, rpaA h aom! KaA HacTyne 6op6e AaHH, k noSeAH HaM boah xoa! Bojne, cnac«, Boace, xpaHH Hamer npajba h Ham poa! H3 MpaHHora CHHy rpo6a Hame KpyHe noBH cjaj. HacTaAo je hobo Ao6a, HOBy cpehy, Borne, Aaj! KpaA>eBHHy Hamy SpaHH, neTBeKOBHe 6op6e naoAl KpaA>a neTpa, Boace, xpaHH, moah th ce caB Ham poA. Naprej, zastava Slave, na boj, junaška kri! Za blagor očetnjave naj puška govori! Draga mati je prosila, roke okrog vrata vila, plakata je moja mila: »Tu ostani, ljubi moj!« Z orožjem in z desnico nesimo vragu grom, zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom. Zbogom, mati, ljub'ca, zdrava! Mati mi je očetnjava, ljub'ca moja čast in slava, hajd'mo, hajd’mo zanjo v boj! 8 Lijepa naša domovino, oj junačka zemljo mila, stare slave djedovino, da bi vazda časna bila! Mila kano si nam slavna, mila si nam ti j edina! Mila kuda si nam ravna, mila kuda si planina. Vedro nebo, vedro čelo, blaga prša, blage noči, toplo ljeto, toplo djelo, bistre vode, bistre oči, vele gore, veli ljudi, ruj na lica, ruj na vina, silni gromi, silni udi: to je naša domovina! Teci, Savo, Dravo, teci, nit’ ti, Dunav, šilu gubi! Kud li šumiš, sv’jetu reci, da svoj narod Slaven ljubi: dok mu njive sunce grfje, dok mu hrašče bura vije, dok mu mrtve grobak krije, dok mu živo srce bije. L V domačem krogu 1. Mladi ljudje Kdo more kaj mladim ljudem, ko lica jim zdrava žare, ko glasne so njihove pesmi in jasno je mlado srce! Saj njih vsak na polju je cvet, njim solnce veselo gori, njim ptički prepevajo glasno, vsa sreča le zanje živi. Če pride nezgoda, bolest, kdo kremžil bi lice mlado! Na svetu ljudi je nešteto, ki stokrat je bolj jim hudo! E. Gangl. 2. Mati Dete revno, dete malo, kdaj mi bodeš poplačalo vse, kar zate skrbna mati mogla sem in čem prestati? Na rokah sem te nosila, v bolečinah te zdravila, zate noč in dan skrbela, zate sem in bom živela. 10 Postelj kolikrat postlala, zibel tvojo sem zibala, pesem ti zapela sladko, da zaspalo si čez kratko. Čezte se potem nagnila, srčno sem Boga prosila: Oče, hudega ga brani, meni, sebi ga ohranil Dete malo in ubožno, bodi pridno in pobožno! S tem skrbi mi boš plačalo, dete revno, dete malo! Simon Jenko. 3. Mamici Če bi bil jaz ptička, bi ti prinašal najlepše pozdrave iz daljnih dalj, bi pel najslajše pesmi tebi, draga mamica moja! Če bi bil jaz vetrc, bi ti božal čelo, ti hladil vročo glavo, ko moraš ob pekočem solncu težko delati, da mi pripraviš kruha, mamica moja! Če bi bil jaz solnčni žarek, bi ti grel roke, kadar peres moje srajčice ob hudem mrazu v ledeni vodi, mamica moja! In če bi bil jaz kralj, bi ti rekel: Vzemi to zlato krono ti, mamica moja! In vse kraljestvo vzemi, zakaj najbolje bo meni in drugim, če vladaš ti, mamica moja premila... Kaj bo sinku sen prineslo? Krilo se je utrudilo, Kaj bo sinku sen prineslo? Niti krilo, niti veslo, niti kita rožmarina, le popevka materina, aja, tuta, nana, nina! Ksaver Meško. 4. Uspavanka Ptičje krilo, tenko veslo ali kita rožmarina, aja, tuta, nana, nina! veslo se je polomilo, suha kita rožmarina — aja, tuta, nana, nina! Oton Župančič. 11 5. Materina molitev Tebi, o Marija, srce govori, saj sirotam mati si najboljša ti! Dragica je moja z mano čisto sama; ateja je skrila črna, mrzla jama. In v naročju mojem dete trudno spi. Čuvaj ga, Marija, čuvaj mi ga ti! V snu se mu prikaži, ti ga potolaži, ker si brez prestanka ateja želi! Iz »Zvončka« 6. Desetica Dvanajst ali trinajst let mi je bilo; hodil sem v tretji razred realke. Ob desetih, ob uri počitka so vstali vsi, da bi si šli kupit malice k vratarju ali prebegat se po dvorišču. Grabilo me je za srce, da sem sam, čisto sam. Prišel je tovariš in rekel: »Ti, zate je pismo!« Res je bilo na deski napisano moje ime. Šel sem k vra* tarju. Ko sem pismo dobil, so se mi roke tresle in skril sem se k oknu, da bi ne videlo tega svetega pisma nobeno nevredno oko. Odpiral sem počasi in čisto čudno, veselo in težko mi je bilo pri srcu. Tam so bile tiste velike, težke, neokretne črke: »Ljubi sin!« Zakaj mati se je bila šele od nas otrok naučila pisati, zato da bi je ne bilo sram. Ko sem razgrnil pismo, je zaklenketalo po tleh. Sklonil sem se in sem pobral: desetica je bila. Tista tenka, ogoljena srebrna desetica, ki jih že zdav* naj ni več. Ko sem jo vzel v roko, me je obšlo kakor milost božja. Vse je vztrepetalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo me kvišku kakor v plamenu ljubezni. Videl sem tisto ljubo, velo, trepetajočo roko, ki je držala med prsti poslednjo desetico ter jo naposled spustila v pismo. Zakaj desetica je bila poslednja, to sem vedel, kakor da je bilo na njej sami to napisano. Skril sem se čisto v kot, da bi me nihče ne videl. Iz srca, iz prsi, iz vsega telesa mi je planil jok, stresal me 12 kakor v vročici. Ali ko sem se vračal po stopnicah v šolsko izbo, je bilo v meni svetlo, svetlo. Iz daljave je videla mati mojo bolest in se je smehljaje ozrla name, kakor se ozre samo ljubo solnce. Ivan Cankar. 7. Lenka Lenka se šeta — metla pometa; Lenka počiva — igla ji šiva; Lenka pred duri — peč se zakuri, a kokotiček skoči v lončiček, leže v ponvico, dvigne glavico: »Lenčica, Lenka, kikiriki 1 Sem že pečenka, jest se mudi!« Oton Župančič. 8. Očetovska ljubezen Črevljarju je umrla žena. Zapustila mu je sedmero otrok. Ko je zvedela to bogata posestnica na bližnjem gradu, je prišla k črevljarju in mu rekla, da bi vzela enega otroka za svojega. Črevljar se je razveselil in začela sta izbirati. Pri naj starejšem sinčku je dejal oče: »Ivančka ne dam, ker je prvenček.« Pri drugem je menil: »Božidarčka je imela mati najrajši.« — »Anica se v šoli najbolje uči.« — »Milica je rajnki najbolj podobna.«- Tako je našel črevljar pri vsakem otroku pomislek in izgovor. Pri najmanjšem, ki je še ležal v zibelki, je malo pomislil, potem pa je dejal: »Tale mi dela največ preglas vice, a če preživim druge, preživim še tega ubožčka!« Nagnil se je k detetu in ga srčno poljubil. Graščakinja je videla, kako težko je bilo očetu. Solze so ji zaigrale v očeh. Ker je bila dobrega srca, je podpirala ubogega črevljarja, pa tudi drugi ljudj.e so jo posnemali, kolikor so mogli. 13 9. Prva laž »Lagal si! — Ljubo dete moje, obraz je od sramote ti rdeč, oglaša glas vesti se tvoje. Grešil si, a ne greši več! Vso vero laž človeku vzame in več nazaj je ne dobi. Lažnivcu nič se ne verjame, čeprav resnico govori. Laži se varuj in tatvine! Laž in tatvina sta sestre, obe iz ene korenine, Bog ju sovraži in ljudje. Laž Bog, resnice vir, sovraži, lažnivca se ogiblje vsak. Govori, kar je res! Ne laži, da boš pred svetom poštenjak!« Josip Stritar. 10. Očetova črešnja Stric je dal Jurčku lično sekirico v dar. In Jurček? Na vrt je šel in —• kakor je bil neveden — je z njo obelil pre= lepo očetovo črešnjo, da se je posušila. Oče, ki ni vedel, kdo je napravil to škodo, je bil silno nevoljen in je dejal: »Rajši bi plačal dve sto dinarjev, kakor da se mi je posušilo to drevo!« Ko pride Jurče, ga vpraša oče: »Ali morda veš, kdo mi je poškodoval to drevesce?« Deček se ustraši očetovega vprašanja, toda kmalu se osrči in pove očetu naravnost: »Atej, jaz sem obelil dre* vesce!« Očeta razveseli tolika resnicoljubnost. Sinčkova odkri* tosrčnost in ljubezen do resnice sta ga obilo oškodovali za uničeno drevo. Po »Angelčku«. 11. Bodimo veseli Juhejsa! Bodimo veseli! Po hribih, planinah, po polju, ravninah odeja snežena leži. Po bistrih potokih, po rekah globokih vabljivo nam led se blešči. Juhejsa! Bodimo veseli! Juhejsa! Bodimo veseli! Po snegu capljati, po ledu drčati — naj večja, naljubša radost! Naj kepe letijo, sani naj drči j o — oj rajsko si lepa, mladost! Juhejsa! Bodimo veseli! Juhejsa! Bodimo veseli! Ni mar nam mrzlote, še manj pa toplote, saj mlada in vroča smo kri Naj kurijo v peči, mi v izbi ko v ječi skopneli ubožci bi vsi... Juhejsa! Bodimo veseli! Juhejsa! Bodimo veseli! Naj burja razgraja, kri v lica nam vstaja, radosti žari nam oko! Le venkaj za mano na piano, na piano, pod milo in vedro nebo! Juhejsa! Bodimo veseli! 15 12. Papirnate barčice Dan za dnem spuščam svoje papirnate barčice drugo za drugo po dreveči reki. Z velikimi črkami napišem na vsako svoje ime in ime sela, v katerem bivam. Upam, da jih najde kdo v daljni deželi in da bo vedel, kdo sem. V svoje male barčice nakladam cvetice z našega vrta. Spuščam svoje papirnate barčice in gledam v nebo in vidim, kako razvijajo mali oblački svoja bela, napeta jadra. Ne vem, kateri mojih tovarišev na nebu jih pošilja po zraku, da tekmujejo z mojimi barčicami. Kadar pride noč, zatisnem oči in sanjam, da plavajo moje papirnate barčice dalje in dalje pod svetlimi zvezdami. Vila spanja jadra v njih in tovor so koši, navrhani s Sanjami. Rabindranath Tagore*Graduik. 13. Igra Juh, otroci, hej, juhej! Le po redu vsi naprej! Vrsta je pripravljena, past je že nastavljena. Kdor počasi koraca in preleno se ravna, tega pa ujameva, svobodo mu vzameva. Naglo smukni izpod rok, kdor dovolj je naglih nog, pa za hrbet tam se skrij, kjer nevarnosti več ni! Pa začnimo — hej, juhej! V lepem redu kar naprej! Vrsta je pripravljena, vsem je past nastavljena. E. Gangl. 14. Boječnost Ivan je slišal mnogokrat o strahovih in prikaznih, zato je bil jako boječ. Nikoli ni legel spat brez luči in hudo se je bal, če je moral biti sam v spalnici brez starejšega brata. Prigodilo se je pa, da je odšel starejši brat k sorodni« kom. Mati se ni ozirala na Ivanove prošnje in solze, ampak ga je spravila spat samega. Ugasnila je svečo, da bi se ne pripetila kaka nesreča z ognjem. Komaj pa odide, se Ivan 16 skrije pod odejo in se ves zavije vanjo. Skoraj bi se bil zadušil. Ko pa le nekoliko pomoli glavo izpod odeje, zagleda ob steni tanko, belo postavo. Silno začne kričati. Vsa preš plašena priteče mati, in ko zve, kaj je Ivana tako prestra« šilo, napravi luč, in glej, ob steni je viselo belo obrisalo, ki ga je obsevala luna. To je bila tista grozna bela postava. Mati se je smejala, Ivana pa je bilo sram. Od tega časa ni več veroval v strahove. I z »Zvončka«. 15. Strah Kdor boječ je, plah, naj posluša zdaj, da bo vedel vsaj, kaj je strah! To je čuden ptič: Velik kakor kotel, v sredi vam je votel, krog in krog pa nič, čisto nič ga ni. Kdo se še boji? Anica Černejeva. 16. Nasredin je delil ovne Devet gorskih razbojnikov je uplenilo s paše deset ovnov. Gnali so jih v gozd. Sredi gozda so se ustavili, da si jih razdele. Dele in dele, pa kakor se trudijo z delitvijo, da bi bila pravična in enaka, na vsakega pride po eden, na enega pa dva. Vnel se jim je prepir. Že so potezah orožje, tedaj prh vede srečno naklučje mednje Nasredina. Spoznali so ga, vedeli o njegovi modrosti, pa so ga pozvali: »Učeni mož, daj, da bo konec našemu prepiru, ti nam razdeli ovne, da pojde enako in po pravici!« Nasredin je dejal: »Ako je res, da vam bo veljala moja beseda in da mi ne bo nihče zameril, tedaj naj bo in vam bom razdelil plen enako in po pravici.« Vsi razbojniki so se zakleli, da bodo slušali njegovo besedo, pa je Nasredin razdelil ovne tako: »Vas devet in en oven je deset; jaz eden in devet ovnov je zopet deset. Na obe strani deset, to je enako in po pravici!« Izpregovoril je in je razbojnikom pustil enega ovna, S seboj pa jih je odgnal devet. Narodna šala iz Bosne. 17 17. Joško Joško je dobil od matere sladko gibanico. Zadovoljen je bil, da nikoli tako! Sladka, dobra gibanica in pa lačen želodček, kdo si more misliti dveh boljših prijateljev! Če bi zdajci kdo pristopil k Jošku pa mu dejal: »Fant, cekin ti dam, pa mi daj svojo gibanico!« — brž bi se odrezal deček: »Imej ti svoj cekin, jaz bom pa imel svojo gibanico!« Joško si je odrezal kos gibanice pa je stopil k oknu, da ga tam v miru in zadovoljstvu použije. Tam pri oknu je bilo pač tako lepo! Videlo se je daleč tja preko vrta in polja do daljnih gora. Sama velika zemlja, ogrnjena v debel zimski plašč! A kar je bilo najlepše: nikjer nikogar, ki bi se mastil s tako gibanico, kakršna je bila Joškova! In ko je Joško tako lepo jedel in zadovoljno gledal, je pridrsal po cesti ubogi Jernejec, slep na obe očesi, za roko ga je pa vodil mladi Tonček, edina opora slepemu starčku. Oba je Joško poznal; njiju uboštvo je bilo znano vsepo* vsod. Pa kaj stori Joško? Gre od okna k mizi in ureže dva velika kosa od svoje gibanice, zbeži na cesto in da en kos Jernej cu, drugi kos pa Tončku. Ne da bi čakal, kako ga ubožca zahvalita za dar, steče v sobo ter se spet loti svojega koščka. In glejte, sedaj se mu je zdela gibanica še mnogo slajša! E. Gangl. 18. Kanglica Deklica šla je po vodo z lepo srebrno kanglico. Zora na nebu sevala, ptičica v logu pevala. Jagoda zrela nudi se: »Daj, le za hip pomudi se!« »»Jagoda rdečka — dober dan! Ali moj bratec je bolan 2 18 in on ozdravel prej ne bo, da mu prinesem z vrelca vodo. Deklica moram zajeti jo ... preden še solnce obsveti jo ...«« Hladne vodice zajela je, bistra domov odhitela je. Deklica šla je po vodo z lepo srebrno kanglico. Deklica je domov prišla, kanglica bila zlata vsa. Oton Župančič. 19. Andrej ček Andrej ček je stal pri oknu. Zunaj je snežilo na vse pretege, pa še burja je pihala, da je bilo res že malo preveč. Pa kaj Andrejčku vse to mar! V kotu je peč, v peči ogenj, v ognju toplota, v toploti prijetnost, v prijetnosti Andrejček, v Andrejčku je smeh. Kar korenček strže venkaj zimi pod kljukasti nos, češ, pa me daj, če me moreš! Ho, kaj pa tole! Andrejček je kar pobledel: droban kljunček je potrkal na okence. Tip, tip, odpri! Andrejček odpre okno, ptiček prileti v sobo in sede Andrejčku na ramo. V sobi je Andrejček, ampak ne več sam! V sobi je tudi ptiček, v ptičku je grlo, v grlu so strune, v strunah je pesem, v pesmi je zahvala, v pesmi je od kraja do konca vse! E. Gangl. 20. Anka Gre po stezi čez polje zeleno Anka mlada, dete zapuščeno. Kovčeg lahek nese mi v levici, solze z desno briše si po lici, joče milo mi sirota Anka, stoče milo, toži brez prestanka: 19 »Oj cvetice, srečne ve sestrice! Jasno, vedro vam je lepo lice, jad nobeden srca ne pretresa, solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v hladni grob dejali in po svetu služit ga poslali!« Anton Aškerc. 21. Bojanov Matejka Sredi pašnika so sedeli trije otroci pastirčki. Mihec, naj* starejši izmed njih, je rezal vrbovo piščalko in štiriletna sestra je pazno gledala nož in les, težko pričakujoč, da bo delo gotovo. Zraven njiju pa je čepel petleten dečko, za Matejka so ga klicali. Ko bi imel pipec, bi tudi urezal piščalko, a ubožec ga nima. »Ej, zopet se mi je strla!« vzklikne Mihec in vrže vrbov klin stran. »Daj meni nož, jaz jo bom naredil,« prosi Matejka. »Daj mu, daj!« prigovarja Anička, ki bi piščalko rada imela. »Kaj boš ti! Kupi si ga!« odvrne jezno Mihec in gre iskat druge šibe. Matejka je pobesil glavo in jel s svojim bičem mlatiti po tleh. Mihec ni mogel narediti piščalke, ker vrbova koža ni še bila dovolj mužna. Medtem se je zmračilo in vsi trije so gnali živino domov. Bili so to Bojanovi otroci. Mihec in Anička sta bila domača, Matejka pa je bil tržaški najdenec, ki ga jfe bil vzel Bojan, da bi dobival zanj denar in da bi ga imel po* zneje za pastirja. Takrat je bil še prav majhen. Pravo ime njegovo je bilo zapisano v bukvicah, s kate* rimi je šel gospodar vsako leto enkrat na sodišče po denar. Na vasi pa so mu rekli vedno samo Bojanov Matejka. 2 * 20 Kadar se je napotil Bojan z Matejkom h gosposki po denar, so ga napravili v praznično obleko, ki pa ni bila njegova. Obuli so mu črevlje in dobil je velik kos pogače v žep, češ, naj vidijo gospodje, kako dobro se godi rejencu. Ko pa so prišli domov, je Matejka oblekel svoje raztrgane hlače in tudi pogače ni bilo več. To je bil za rejenčka vedno naj lepši dan v letu. Janko Kersnik. 22. Dva vesta za to Popotnik je našel mošnjo denarja. V bližnji vasi jo odda županu, da pozve za lastnika. »Norec!« mu reče tovariš, »zakaj nisi shranil denarja? Kdo pa je vedel, da si ga našel?« »Ne govori tako!« mu odgovori popotnik. »Dva vesta za to: Bog, ki se ga bojim, in vest, ki me sodi.« 23. Prevzetni hlapec Bil je gospodar, ki je imel jako prevzetnega in izbirč* nega hlapca. Nobena jed mu ni bila po volji. Zlasti boba ni mogel videti. Kadarkoli so prinesli skledo z bobom na mizo, je vselej obrnil žlico in rekel: »Ako se bob prime žlice, ga bom jedel, ako ne, ga ne bom!« Minilo je nekaj let. Hlapec ni več služil. Imel je svojo kmetijo, a ni gospodaril baš dobro. Bil je premalo varčen in zato si ni prihranil ničesar v boljših letih. Slabe letine so prišle ter so ga pritisnile tako, da je moral iti kruha prosit. Prišel je tudi k nekdanjemu gospodarju. Ta mu je rekel, naj gre z njim v žitnico. Ondi je vzel velnico, jo obrnil in rekel: »Ako se bob prime velnice, ti ga dam, ako ne, pa ne!« Hlapec se je spomnil nekdanje prevzetnosti ter prosil gospodarja odpuščanja. Dobrosrčni mož je odpustil hlapcu ter mu nasul boba. Zapisal Fran Praprotnik. 21 24. Zidar Zida ptičica vesela, gnezdo k vejici pripne; zida satovje čebela, kadar vesna se prične. Kočo tudi jaz postavim, da pod streho vzame dva, in jo še tri jem napravim, ako več jih Bog ne da. Stan imeli bodo tukaj hlapci, dekle in pastir, zdelam spalnice ondukaj njim in sebi v tihi mir. Tudi trsja prednjo vsadil v hlad poletni bi sladak, z mrežo okenca ogradil, zjutraj meni v daljši mrak. Koča bodi čisto bela, les ob oknih ves zelen, v veži kuhnja očrnela, v zemljo hramec položen. Poleg hiše hlev in staje, blizu dvora stog in pod, da si v zimi pokladaje h krmi skratimo dohod. Tam golobinjak ustvarim, da mladiče mi vzredi, in tako prigospodarim z njim za svoje si gosti. Pod gredo, v dišeče cvetje, v kraj prisojen in gorak, kjer za steno je zavetje, si ustanovim uljnjak. Vanj, čebele, strd nosite, kadar solnce stopi v moč, župnjak in kolač medite v Božič in Veliko noč! Ko bo vse to dovršeno, seč ob vrtu zasadim, z njo selišče si zeleno kakor gredo oplotim. Vrtec, nasajen orehov, jablan, hrušek, zlatih sliv, bodi mi otroških smehov, glasnih ptičev bodi živ! Tukaj delavni, veseli bodemo do konca dni kot čebele in pa ptički, kadar vesna se rodi! Fran Levstik. 25. Trije golobi Lepo so sedeli trije beli golobi v domačem gnezdu. Glo= boko pod njimi se je razprostiral svet: daleč na okrog velika, pisana zemlja — sama neskončna daljava. Tam na obzorju so stale visoke gore, kakor bi hotele zrasti do samega neba. 22 »Dolgočasno je doma,« pravi prvi golob. »Poletim od* tod, da bom videl, kako je po svetu.« Reče in zleti. Zagleda ga bistro oko ujedne ptice, ki se spusti kakor strela nanj, ga ujame in ugonobi. »Tudi jaz grem za bratom,« pravi drugi golob. »Kdo bi vedno čepel doma!« Reče in zleti. Ptičji tat pa je pripravil nastavo, ki je zgrabila goloba in ga ujela. Nič več ga ni bilo domov. Tretji golob pa je ostal doma. Gledal je, kdaj se vrneta brata, a gledal je zaman. Grulil je svojo pesem, pol žalost« no, pol veselo — žalostno po ugrabljenih bratih, veselo v čast varnemu rodnemu gnezdu. E. Gangl. 26. Blagi starac Bilo mu je osamdeset godina, a deca ga zvala »sveti Nikola«, j er je imao veliku i krasnu bijelu bradu i j er je sječao na sliku sv. Nikole na glavnom oltaru. I bijaše i živ« ljaše kao živa dobrota i blagost. Bio je pomorski kapetan, a sad se pod stare dane sklo« nio u svoj oj kučici. Nije imao nikoga svoga. Posluživao ga stari i vjerni sluga. Bijaše zaštitnik ptica pjevica. U dvorištu i na tavanu bilo je za njih zimi uvijek hrane. Staja bila mu prostrana, k suncu okrenuta i uvijek otvorena, jer su tu gnijezdile lastavice. Milo je bilo gledati toliko lastavičje društvo i slu« šati njihov cvrkut od rane zore do mraka. Kolika je opet radost kad mladi izliječu iz gnijezda! Starac to milo gleda i sječa se svoga djetinstva i svoje matere. Golubovi su svakidašnji njegovi gosti. Kad zazvoni podne, starac otvara prozor, a golubovi doliječu sa sviju strana pa mu sjedaju na ramena, na ruke, na glavu; kud koji može. Sipa im kukuruz, a oni se žure i jagme. Starac govori s njima, miluje ih, i oči mu sijevaju od sreče i dra« gosti. Starac govori da nema ljepše sreče, nego što je uži s 23 varno u sreči koju pripravljamo drugima. Kad se golubovi nahrane, razlete se na sve Strane, a starac ostaje blažen. Starac oslabi i legne. Dode čas kad se mora rastati s ovim krasnim suncem i svijetom. U podne ustaje, miluje svoje golubove, ljubi ih i privija na grudi. Ne svijetle mu se više oči. Mračne su. Svakoga goluba zove po imenu, sva* koga ljubi i sa svakim se oprašta. Dirljivo je to gledati. Tako je to bilo samo nekoliko dana. Nije više mogao podiči glave. U podne donese mu sluga kukuruza i otvori prozor. Starac prospe kukuruz po podu i po krevetu. Pun je krevet golubova. Pokriše ga svega. Blagi starac blago preminu okružen golubovima. Davorin Trstenjak. 27. Živali — naše učiteljice Olga je v šoli slišala, da se lahko od vsake živali kaj koristnega naučimo, ako natančno opazujemo vse njeno dejanje in nehanje. Ko gre Olga iz šole, sreča na potu mravljo. »Mravlja,« reče deklica, »česa se morem od tebe na* učiti?« »Dela,« ji odvrne mravlja. »Glej, jaz vstajam zgodaj in hodim šele po solnčnem zahodu počivat. Vse leto delam marljivo, čeprav vem, da za to ne dobim nikakega plačila.« Olga gre dalje in pride na domači vrt. Tukaj zapazi čebelni panj, potrka nanj in vpraša: »Čebelica, česa se lahko od tebe naučim?« Čebelica takoj odgovori: »Reda! Poglej le v našo hi* šico! Na tisoče čebel dela tukaj in vsaka ve dobro, kje ima opravek, in nobena ne zadržuje druge. Vsaka zleti pravo* časno iz panja pa se tudi o pravem času vrne domov.« Blizu panja zapazi Olga Čuvaja, zvestega psa, ki je baš nekaj zagrebel v zemljo. »Čuvaj, povej mi, česa me ti učiš?« vpraša deklica. »Varčnosti! Glej, tukaj imam mastno kost, ki mi je ostala pri obedu. Ker sem sit, sem jo zagrebel in shranil. Ko bom zopet lačen, mi bo prav dobro teknila.« 24 Olga pride na dvorišče. Na plotu stoji petelin in poje svoj »kikiriki«. »Petelinček,« reče deklica, »česa neki pa se naj od tebe učim?« »Zgodaj vstajati!« ji odvrne petelin. »Komaj pošlje zlato solnce svoje prve žarke na zemljo, se že zbudim in zapojem svojo jutranjo pesem. Zapomni si dobro: Rana ura — zlata ura! Ako začnemo svoje delo zarana, gremo lahko zgodaj počivat.« V kuhinji zagleda Olga mačko, ki se je pridno umivala. »Mucika,« vpraša deklica, »česa naj se od tebe učim?« »Snažnosti! Jaz ne morem trpeti niti najmanjšega ma* deža na svojem kožuščku, zakaj vem, da imajo ljudje naj* rajši tistega, ki je vedno lepo umit in čedno oblečen. Zato se vedno umivam in ni se mi treba sramovati, naj pride, kdor hoče.« Olga si dobro zapomni vse, kar je zvedela od živali, in si misli: »Vedno hočem biti delavna, redna in varčna, vsta* jala bom zgodaj ter bom vedno snažno oblečena, da se mi ne bo treba sramovati pred živalmi.« Iz Kosijeve »Zabavne knjižnice«. 28. Uganki K nam hodi deklica vesela. Ko bliža se, povsod zvoni. Ves dan pohaja, nič ne dela, od bratcev in sestric živi. Še drugim brani, da na polji ne delajo in ne doma, in vendar je po božji volji in človek sam jo rad ima. * Krščen sem, pa ne kristjan, vendar je visok moj stan. Kradel nisem, ne moril, vendar sem obešen bil. Josip Stritar 25 29. Zvonovi Bim * bim, bim* bim! Jaz dan zvonim, Bam s bam, bam * bam! Jaz solnca vam dam, en pehar za polje, en pehar za hram ga dam —■ bam * bam! na okna vsa trkam, zaspance budim, budim — bim * bim! Bom 5 bom, bom * bom! Kje tvoj je dom? Kdor pot si izgrešil, jaz vodil te bom na dom — bom * bom! Tema pokriva zemljo. V sladkem spanju počivajo lju* dje in živali. Že slišimo petelinov glas, ki naznanja jutro. Iz zvonika se oglasi veliki zvon. Kmalu milo in čisto zapojeta še dva druga zvonova. Kaj pomeni to slovesno zvonjenje v zgodnjem tihem jutru? Ubrani glasovi zvonov nazna* njajo dan Gospodov —• sveto nedeljo. Ljudje pravijo, da zvoni sveto jutro. Vsi ljudje vstajajo, se čistijo in oblačijo v pražnje oblačilo. Odpravljajo se v cerkev. Nekaj jih gre k prvi sveti maši, nekaj pa k veliki ali deseti maši. Pa tudi popoldne hite v cerkev k blagoslovu. Ko mine popoldanska služba božja, se razide ljudstvo na svoje do* move. Tu se zbirajo otroci, pa tudi mladeniči na vrtu, da se igrajo. Deklice pojo domače pesmi in se razveseljujejo v pošteni družbi. Tu obišče ženica ženico, druga k drugi prh sede na prag ali na trato pred hišo. Pomenkujejo se o do* mačih stvareh. Tam pri vinogradu glej trumo možakov! Pogovarjajo se o vinski trti, o slabi letini, draginji in nekdanjih boljših časih. Pa tudi o vojni ve marsikdo kaj povedati. Solnce se je nagnilo proti zahodu. Naši možaki se polagoma razidejo. Nekateri odhajajo domov, drugi h krčmarju, da si privo* ščijo kozarček vina, saj so se trudili in mučili ves teden. Oton Župančič. 30. Nedelja 26 Bog jim ga blagoslovi, da ga le pijo zmerno in v pošteni družbi med poštenimi pogovori! Zdravo Marijo je odzvonilo. Mladi in stari opravijo večerno molitev in gredo k počitku. Po I. Bilcu. 31. Srce — oltar Tvoja duša, ljubo dete, bodi kakor lep oltar! Nanj polagaj misli svete, grešnih misli pa nikdar! Voščenice v belem krogu na oltarju plamene, želje, dvigajoče k Bogu, v prsih tvojih naj gore! A ljubezen do Očeta, ki prebiva vrh neba, ta nad vse ti bodi sveta, bodi — večna luč srca! Anton Medved. 32. Opravljiva Jerica Ko pride Jerica v nedeljo iz cerkve, reče svoji materi: »Mati, ali ste videli danes Rupnikovo Roziko in Franico, kako sta bili gizdavo opravljeni? Pač jima ne pristoji, da se tako oblačita, ko gresta v cerkev! Pa še nekaj drugega vam povem, mati! Zdravnikov Poldek se je ves čas igral s svojo molitveno knjižico, smejal se je in gledal okrog sebe, kakor da bi bil v krčmi in ne v cerkvi. Županova hčerka pa se je držala, kakor da bi bila kaka kraljica. Uči? teljevemu Tončku se je neprestano zehalo in ves čas je dremal med propovedjo in sveto mašo. Moj Bog, sem si mislila, kakšni ljudje so pač na svetu!« Mati ni odgovorila Jerici nič, a hčerka jo vpraša čez nekaj časa: »Kajne, mati, da je pregrešno tako vedenje v cerkvi?« 27 »Pač res,« odgovori mati, »tako vedenje je pregrešno. Ali pa nisi zapazila v cerkvi tudi deklice, ki je ogledovala med sv. mašo ves čas ljudi po cerkvi, kako so oblečeni in kako se vladajo, a ni pobožno molila niti poslušala besede božje?« Pri teh besedah zardi Jerica kakor kuhan rak, zakaj vedela je dobro, katero deklico misli mati. Iz »Vrtca«. 33. Dnevi Del je ponedeljek davi: »Torek, k sredi se odpravi, naj četrtek petka vpraša, kaj počne sobota naša, ali, ko nedelja do j de, z nami k sveti maši pojde?« Anton Funtek. 34. Vseh vernih duš dan Kakor je Velika noč vesela, Binkošti veličastne in Božič poln radosti, tako je Vseh vernih duš dan žalosten. Na ta dan se v molitvah spominjamo vseh onih, ki smo jih ljubili, spoštovali ali samo poznali, ki jih pa ni več, ker jih je Bog poklical k sebi. Pokopališče se izpremeni v cvetoč vrt. Kdor količkaj zmore, okrasi grobove dragih svojcev z zelenjem in s cvet* jem. Prižge na gomili svečo in izmoli pobožno molitev za njih dušni mir. Bogatini okrase grobove z dragocenimi venci, ovijejo veličastne spomenike z dehtečim cvetjem in prižgo nebroj lučec. Koliko je pa tudi ta dan grobov, ki so pozabljeni, brez spomenika, brez zelenja in brez luči! V takih grobovih počivajo ostanki siromakov, ki so v življenju okušali samo bedo in so umrli zapuščeni, da se ni jokal nihče po njih. Če vidiš tak grob, poklekni ob njem in izmoli kratko mo« litev zanj, ki počiva v hladni zemlji! 28 35. Na njivici božji Na njivici božji plamika pa lučec nešteto nocoj umrlim, ki v hladnih gomilah že našli so mir in pokoj. Oj, semkaj pokleknem v zatišje, za rajne pomolim srčno, da Bog se jih večni usmili in sprejme njih duše v nebol 36. Cvetice na oknu Kako krasno je okno še tako preproste hiše, ako se smehlja z njega pisano cvetje popotniku v pozdrav! Kako dobro pa de očem to zelenje in cvetje šele pozimi, ko je krog in krog vse golo in belo! Lepa je torej navada Slovencev, da radi gojijo po svo« jih domovih cvetice. Ker jih imajo v posebnih loncih, jih imenujejo lončnice. Najnavadnejše naše lončnice so: pelargonija, roženka, fuksija, vodenka, petonija, belocvet, begonka in druge. Toda lončnice so nežna deca. Ako hočemo, da uspe« vajo, jih moramo skrbno negovati. Treba jih je zalivati, jih s paličicami podpirati, jim večkrat zrahljati prst, včasih jo celo premeniti, jih varovati mraza in jim skrbeti za svetlobo. V hiši, kjer ni skrbnih ljudi, ne uspevajo lončnice. Iz »Nazornega nauka«. 37. Franckova taščica Okolo Vseh svetnikov, ko je prvikrat popihaval mrzli jesenski veter, je našel Franček nekega dne v veži drobno taščico. Ko ga ptičica zapazi, smukne pod staro omaro. Franček pa hitro zapre vežna vrata, duri od izbe pa odpre na stežaj. Kmalu prhne ptičica izpod omare, pricinca v hišo 29 ter z veselim glasom pozdravi Franckovo babico, ki je se* dela pri peči za kolovratom. Od tega dne je bilo med dečkom in taščico prijatelj* stvo. Verno jo je povsod spremljal z očmi, ko je lovila po kotih zadnje osamele muhe. Vsak dan ji je premenil vodo in ji stregel, kakorkoli je mogel. Zunaj je metlo s snegom, babica, Franček in taščica so pa sedeli v tihi izbi pri topli peči. Babica je odmeknila kolovrat od sebe, Franček je se* del na nizkem stolčku in zvesto poslušal vesele in žalostne povesti iz njenih ust. Zraven obeh je sedela na kolovratu ljuba taščica in z rjavim očescem zvedavo pogledovala zdaj babico, zdaj dečka. Zjutraj je budila Francka iz spanja, žvrgoleč na njegovem vzglavju. Tako so prebili dolgo zimo. In ko je prišla pomlad, je Franček s težkim srcem odprl okm> in ptičica je zletela na vrt na bezgov grm. Fran Erjavec. 38. Sv. Miklavžu je pisal Bilo je pred godom sv. Miklavža. Na pošti v nekem mestu je prebiral pismonoša pisma in razglednice, ki jih je pobral iz poštnih zabojčkov. Sicer resni mož se glasno zasmeje in se obrne k svojemu uradnemu predstojniku, re* koč: »Tega pa ne bom mogel dostaviti.« »Kako to?« vpraša uradnik. Vzame dopisnico in glasno prečita naslov: »Sv. Miklavžu v nebesih ...« »To je pa res dobro« pravi, obrne in začne čitati: »Ljubi sv. Miklavž! Moji součenci so mi pravili, da Ti rad obdaruješ dobre otroke z igračami, s slaščicami in z drugimi lepimi rečmi. Tudi jaz sem večkrat priden. Rad molim, starše poslušam in v šoli se dobro učim. Zato Te pa lepo prosim, da se letos zglasiš tudi pri meni. Ni mi treba igračk in slaščic, nekaj 30 drugega Te prosim! Dragi sv. Miklavž! Glej, že štiri tedne leži naš dobri atek v postelji in ne more zaslužiti niti pare. Vsi stradamo in velikokrat jočemo. Ti si pri Bogu v \iebe* sih, prosi ga, da nam ozdravi našega ateka. Pa prosim, prinesi nam malo kruhka in nekaj drv, da ne bo ateka zeblo. Lepo Te prosim, usliši svojega malega Ivančka Logarja. Stanujemo na Bregu št. 5 v podstrešju.« Solze zableste gospodu v očeh, ko prečita Ivančkovo pismo. »Berite še vi,« pravi pismonoši, sam pa vzame iz predala poštno nakaznico in pošlje mlademu Ivančku Lo* garju 20 Din. Drugi dan — na Miklavževo — potrka na Bregu št. 5 raznašalec nakaznic in denarja. Kako se začudi Logarjeva mamica, ko ji reče, naj se podpiše, potem pa dobi 20 Din. »Ne, ne! To ne bo za nas,« vzdihne. »Nam ne pošilja nihče ničesar.« V istem trenutku pa priteče Ivanček iz temne izbe. »Si li ti Ivanček Logar?« »Sem,« odgovori deček. »Glej, zate je to, 20 dinarjev!« »Oh, kdo bi meni poslal!« pomisli tudi Ivanček. »Pismo* noša pa reče: »Tu je pisano: Sv. Miklavž iz nebes.« Iz hrvaščine. 39. Miklavževska Ej, svetnik čestiti v dolgi, sivi bradi! Angel je ob desni, a hudobec zadi! Rad bi nas po vrsti v koš nahrbtni spravil, z brezovo metlico naše grehe zdravil. S kljukasto zavitim nosom prikimava in z verigo težko zlobno porožljava. Pa ne boš, rogatec, ti nam pihal kaše, saj od tebe jačje čednosti so naše. 31 Le poglej krilatca, ki ljubeče gleda! Tvojo moč njegova ukroti beseda. Le poglej Miklavža s palico srebrno! Če te z njo nažene, padeš v brezno črno! In svetnik z desnico deco blagoslavlja, za spomin darove lepe ji ostavlja. E. Gangl. 40. Raj na zemlji Zvonovi pritrkavajo: Sto tisoč zvezdic gleda nanj timtinkom, tonkormtinkom ... z iskrenimi sijaji, Z neba krilatci plavajo prav kakor bi se bale zanj, na zemljo z rajskim Sinkom, da več ne bo ga v raji. Sto tisoč vernih src nocoj prevdano ga pozdravlja. Krilatci mu rose pokoj, a on jih blagoslavlja. Silvin Sardenko. 41. Božičnica Dokler je še živel zidar Gornik, se je njegovi družini godilo dobro. A zbolel je in dolga, huda bolezen je požrla ves prihranek, nazadnje pa je še vzela Gornikovim dobrega očeta. Kako se je odslej trudila Gornikova mamica, kako je delala noč in dan, da bi prehranila in oblačila svoja otroka Milana in Jelko! Od prevelikih skrbi in težkega dela je nazadnje zbolela še ona. Novcev za zdravnika in zdravila m bilo pri hiši, bolnica pa je hujšala od dne do dne. Dva* najstletna Jelka je stopila včasih k znancem, da je poprosila za košček kruhka ali za skodelico gorke juhe bolni mamici. Bližali so se božični prazniki. Kolikokrat so prišle Jelki solze v oči, ko se je spominjala prejšnjih let! Kako so bili veseli na sveti dan, ko je živel še dobri oče! In letos?! Kako 32 je vendar hudo!... Toda Jelka je pametno in pogumno dekletce. Hitro si obriše svetle solzice pa se zamisli, kako bi dobila za Božič vsaj najpotrebnejše. Skoči pokonci, ogrne svoj slabi plašček in steče v pritličje k Rožanovi Julki, ki je bila dobra šivilja in je imela bledo, slabotno dekletce posebno rada. Poprosi jo za ostanke in odrezke različnega blaga. Polnih rok se vesela vrne v temno in mrzlo sobico. Spretno sešije iz teh raznobarvnih krp pisane punčke, s črnilom pa jim napravi oči, nosek in usta. Navsezgodaj pohiti drugi dan na trg in razloži svoje bogastvo na ogled ... Dosti ljudi pride mimo. Marsikdo se ustavi in se nasmehne mali prodajalki, a nihče ne kupi ničesar, nihče ne vpraša za ceno... O vendar! Drobna, tenko oblečena deklica stopi k Jelki in ogleduje punčke. Boječe povpraša: »Koliko stane ena?« »Samo dinar,« odvrne Jelka. »Oh, to je zame preveč! Imam le dvajset par.« »Na, ljuba moja, podarim ti jo! Le poigraj se jutri na Božič z njo!« Vsa srečna se deklica zahvali in steče proti domu. »Čigavo si, dobro dete?« se oglasi za Jelkinim hrbtom velik, lepo oblečen gospod. Videl je bil ves prizor. »Gornikova Jelka sem. Atek nam je umrl, mamica pa leži že več dni bolna. Iz cunjic sem sešila tede punčke, da bi lahko kupila maj ki in bratcu za božičnico vsaj malo kruha.« Solze stopijo dobremu gospodu v oči in ginjen stisne Jelki v roko bankovec, rekoč: »Vzemi, mala, za prvo silo! Povej, kje stanuješ, da vas obiščem!...« Ko gospod odide, je Jelka vsa srečna. Spravi punčke v torbico pa steče k peku po kruha, k mesarju po košček mesa, za Miloška pa kupi pest orehov in tri lepa rdeča jabolka. »Mamica, mamica!« vzklikne, ko stopi v sobo: »Glej, tu je moja božičnica!« »Pa odkod vse to, ljubi otrok?«, izprašuje mamica, Miloš pa se kar ne more načuditi lepemu in dobremu darilcu. Deklica začne pripovedovati, a zmoti jo močno trkanje na duri. V sobo stopi oni gospod pa stisne mamici roko, 33 rekoč: »Srečni ste lahko vkljub svoji ubožnosti, ker imate tako dobrega otroka!« Takoj spozna, da je tej bolezni kriva beda. Seže v žep in da Gornikovi materi večjo vsoto denarja, poboža dobro Jelko in se poslovi. Kmalu je mamica ozdravela in dobila dober zaslužek pri svojem dobrotniku, ki je bil bogat trgovec. Jelko je dal izšolati. Vestna in pridna uradnica je sedaj, a še danes se rada spominja onega Božiča, ko je pripravila mamici in bratcu tako lepo božičnico. Iz hrvaščine. 42. Božič Radost in veselje Božič v srca trosi. Kdor si jih zasluži, mu darove nosi. Sreče zanj največ ima, kdor je dobrega srca! Iz »Zvončka«. 43. Tepežnica Šip, šap — zdaj je tepežni dan ... Reši se, reši pa me uteši! Šip, šap — daj mi denarca kaj! Bog ti daj sveti raj! Šip, šap! A. M. Rostov. 44. Ob novem letu Ko gremo spet v novo leto, vam, dečica, vsakdo želi zlatega solnca in sreče in lepih, veselih dni. In smeha in pesemc srebrnih, kakor jih ptički pojo, in misli čistih in jasnih, da bo veselo nebo! Anica Černejeva. 3 34 45. Sveti trije kralji Trije kralji, sveti kralji: Gašper s konjem v zlati halji, Miha s slonom v halji beli, Boltažar pa na kameli v Betlehem so jezdili in pred hlev prijezdili. Prvi se je ves zamaknil, drugi k jaslim se pomaknil, tretji pa je zadaj čakal, da bi Jezus ne zaplakal, ko bi videl tretjega, Boltažar ja črnega. Sveti Jožef mu veleva: Kralj, le stopi v sredo hleva, saj ne bo se razsolzilo Dete naše, Dete milo: Ne boji se črnih lic, črnih se boji dušic! Silvin Sardenko. 46. Meseci — prijatelji Živela je žena, ki je imela dve deklici, Marušico in Aleno. Hudobni Aleni je bila prava mamica, dobri Marušiči pa pisana mati ali mačeha. Svojo hčerko je zelo ljubila, jo lepo oblačila in ji sploh dajala vsega, česar si je želela. Mas rušico pa je sovražila, ker je bila lepša od Alene. Ves dan jo je zmerjala in mučila. Od ranega jutra do poznega večera je morala bedna pastorka opravljati najtežavnejša opravila. Nekega dne sredi prosinca se je zahotelo Aleni sladkih rdečih jagod. »Maruša, v gozd se mi spravi po jagode! Če mi jih ne prineseš, te z mamo naženeva z doma,« zaukaže sestri. Zaman ji ubožica dokazuje, da v tej ostri zimi pač ne morejo rasti nikjer jagode. Nič ji ne pomagajo prošnje in žalostna se napoti proti gozdu. Dolgo časa tava deklica sem in tja. Lakota jo mori in mraz jo trese. Iskreno pomoli k Bogu, naj ji pomore. Zdajci zagleda v dalji svetlobo. Gre za njo in pride vrh gore. Tam zagleda veliko grmado. Krog nje leži dvanajst kamenov, na njih pa sedi dvanajst mož. Trije so stari belobradci, trije so mlajši od teh, trije še mlajši, najlepši so pa drugi trije, ki so naj mlajši. Vsi sede tiho in strme v ogenj. To so bili dvanajsteri meseci. Prosinec je sedel najviše. Brada in lasje so mu bili beli ko sneg. V rokah je držal kij. 35 Marušiča se prestraši in obstoji prvi trenutek, kakor da so ji noge vkovane. Kmalu pa se osrči, pristopi bliže in poprosi: »Ljudje božji, naj se pogrejem!« Prosinec ji prikima in jo vpraša: »Česa iščeš tod, ljuba deklica?« »Po jagode sem prišla,« odvrne Marušiča. »Sedaj ni čas za jagode, saj je sneg,« meni Prosinec. »Vem, vem, toda Alena in mačeha me spodita od hiše, če jih ne prinesem. Lepo vas prosim, pomagajte mi, da jih dobim!« Tedaj vstane Prosinec, stopi k mesecu, ki je sedel prav nasproti, in mu poda kij, rekoč: »Rožnik, sedi više!« Rožnik sede na višji kamen in mahne s kijem preko ognja. Visoko vzplapola plamen, sneg ob njem se raztali, zemlja ozeleni, drevje zabrsti, ptičice zažvrgole in cvetke po gozdu se razcveto: poletje je tu. Pod bukovjem je vse polno belih zvezdic, ki se izpreminjajo v jagode in brzo dozorevajo. Preden se Marušiča prav zave, jih je okrog nje vse rdeče. »Hitro nabiraj, Marušiča, hitro!« ji prigovarja Rožnik. Deklica hiti, kar le more, dokler ji ne zaukaže: »Brzo do* mov!« Marušiča takoj posluša, se lepo zahvali in vesela steče proti domu. Alena in mačeha se ne moreta dovolj načuditi, ko vidita, da se deklica vrača. Mislili sta, da ostane v velikem snegu in zmrzne. Gresta ji odpirat in kmalu vidita, da se ne vrača praznih rok: jagode so zadišale po vsej hiši. »Kje si jih nabrala?« jo vpraša Alena. »Visoko v gozdu sem jih dobila, polno jih raste tam,« ji odgovori Marušiča. »Zakaj jih nisi prinesla več? Kajneda, gredoč si jih polovico pozobala!« jo ošteva hudobna Alena. »Niti ene nisem pokusila, sestra. Niso mi dovolili, da bi jih bila natrgala več. Ko so mi možje zaukazali, sem šla domov.« Tako se izgovarja Marušiča. Alena pozoblje jagode, pa jih ji je bilo premalo. »Sama pojdem ponje,« pravi materi. »Maruša mi jih zopet polovico pozoblje!« Zaman ji mati brani. Alena se zavije v svoj kožušček in se poslovi. s* 36 Snega je bilo do kolen, gazi pa nobene. Dolgo je tavala Alena sem in tja. Naposled zagleda svetlobo in dospe do grmade, kjer je sedelo dvanajst mesecev. Brez vprašanja si jame greti roke, ko jo pa Prosinec povpraša, česa želi, se obregne: »Kaj tebi mar, starec!« Prosincu se zmrači čelo. Jezen mahne s kijem nad glavo, nebo se pooblači, veter zatuli in sneg se jame vsipa* vati kakor iz vreče. Alena ne vidi koraka pred seboj. Noge ji začno pešati in trepetaje od mraza se zgrudi v zamete. Mati pa čaka in čaka, a Alene ni od nikoder. Zaskrbi jo. Obleče se in gre od doma, da najde hčerko. Dolgo tava po gozdu in kliče Aleno — zaman! — Marušiča pa hodi med tem k oknu in žalostno opazuje, kako se vsipava sneg. Pokriža se in moli za sestro in ma* čeho. Drugi dan ju čaka z zajtrkom, s kosilom — a ne pri* čaka ne Alene ne mačehe. Obe sta zmrznili v snegu. Marušiči so ostali hišica, kravica in kos polja. Odslej se ji je dobro godilo in živela je v miru in zadovoljnosti. Po »Zvončku«. 47. Na svečnico Od streh ledene sveče visijo, otroci v cerkev hite pa se na smeh držijo. — V rokah premrlih voščene jim sveče gorijo. Prav lepo svečke brle, še lepše oči žarijo... 48. Pojdimo, vlovimo Pusta, da nam dece ne pohrusta! Jopič rdeč, zelene hlače, v rokah raglje ropotače, a na glavi dva roga, hu, pa kakšen nos ima, brke take kot ščetine! Bojmo se ga, kadar zine, bojmo se ga, kadar stopi Pust in nas z dolgo šibo lopi! Če se kdo mu zagrohoče ali če se kdo zajoče, brž ga čez koleno zvije, živo uro mu navije, nič ne vpraša, nič ne reče. Kdor ne uide, kdor ne uteče, tega ujame in pohrusta. Le pustimo v miru Pusta! France Bevk. 37 49. Na poti v šolo Kaj mudiš me, oj zeleni Ptiček, ti utegneš peti, in cvetoči travnik ti? kar ti treba, znaš ti že, Lep si, ali v šolo meni, v šolo moram jaz hiteti, ljubi travnik, se mudil kjer se bistrijo glave. Urne ribice v potoki, rad bi vam tovariš bil, tekal, skakal bi po loki in metulje bi lovil. Ali ko pa šola mine, kakor ti bom, ptiček, prost. Hej, čez jarke in krtine, travnik ves bo moj in gozd! Josip Stritar. 50. Kako je Drejčka ščipalo Drejčku se včasih kar ni hotelo iti v šolo. Nekega jutra je zopet začel tožiti: »Jej, mama, tako neusmiljeno me ščip* lje po trebuhu, jej, jej, tako me ščiplje, da Bog pomagaj!« »No, pa ostani doma!« je dejala mati, Drejčku pa je bilo to po volji. Da bi mu mati še bolj verjela, je tarnal vse jutro: »Tako me ščiplje, ščiplje!...« Materi pa se je vendarle zazdelo, da se sinček samo pretvarja. Pa ga je izplačala! Spekla je za opoldan lep kolač, da je njegov vonj kar ščegetal po nosu. Kako se bo šele prilegel želodcu! A opoldne pri obedu de mati: »Glej, Drejče, ker te danes ščiplje po trebuhu, ne smeš jesti ne kolača ne česa drugega. Skuhala sem ti grenkih zdravil in te izpiješ!« Ivanček in Bojanček sta si bila soseda in prijatelja. Skupaj sta se doma učila in igrala, skupaj sta hodila v šolo in iz šole, skupaj sta v šoli sedela. Bila sta sploh neločljiva. Zgodilo pa se je, da so se sprli njuni starši. To je bilo tako: Purka Ivančkovih je zahajala v brajde Bojanč* kovih pokušat grozdje. Bojančkov starejši brat jo je hotel zastrašiti in je vrgel za njo palico. Nesreča pa je hotela, da jo je zadel tako, da je purka strepetala in končala svoje življenje. Zaradi tega je nastal med sosedi hud prepir. Po »Zvončku«. 51. Ivanček in Bojanček 38 Ivančkovi starši so prepovedali sinku hoditi z Bojane* kom, a Bojančkovi so dali dečku pismo s seboj v šolo, da bi ga premestili v kako drugo klop. Gospodična učiteljica pridrži po šoli oba dečka v raz* redu in ju vpraša, kaj imata med seboj. S solznimi očmi ji pripovedujeta, kako jezo je provzročila nesrečna purka. Gospodična vpraša Ivančka, ali je kaj jezen na Bo* jančka. Ivanček odkima. Tudi Bojanček zagotavlja, da ni prav nič jezen na Ivančka. Tedaj reče gospodična učiteljica: »Tako je prav! Zakaj bi se še vidva sovražila! Vedno sem vaju vesela opazovala, kako rada sta se imela. Povejta doma mojo srčno željo, da si ostaneta dobra,« Ko je Ivanček to doma pripovedoval, je mati malo pomislila in rekla: »Prav pravi gospodična! Kaj bi bili že taki otroci v jezi med seboj!« Bojančkov oče pa je delaj: »Saj res, kaj bi prestavljali v šoli otroke, ko pa ne moremo svojih hiš in posestev pre* mestiti in si ostanemo sosedi!« Šel je k Ivančkovim in poravnal neljubo zadevo. Drugo jutro pa sta šla Ivanček in Bojanček zopet vesela skupaj v šolo. L. Černej. 52. Součenca France je izgubil nekega dne na potu v šolo pero. Opazil je to šele tedaj, ko so že delili lepopisnice. Spomnil se je, da se je njegov sosed bahal dopoldne z novimi peresi, ki jih je dobil za božičnico. »Ljubi Drago,« poprosi tiho, »posodi mi pero, da ne bom kaznovan!« Drago pa reče: »Zakaj nimaš svojih reči v redu? Jaz potrebujem peresa zase!« Zaman je prosil France in ga rotil, naj se ga usmili in mu posodi vsaj svoje staro pero. Ni ga uslišal. Čez nekaj dni so se pripravljali za risanje. Tedaj se spomni Drago, da je pustil svinčnik doma na mizi. Prosi po vrsti bližnje součence, da bi mu ga kateri posodil, le Francetu ne reče ničesar. 39 Nihče ni imel dveh svinčnikov in Drago je bil v silni zadregi. Ko France to vidi, vzame nož in prereže svoj novi svinčnik na dvoje. Prirezani konec ponudi Dragu. Drago je ostrmel. Solza mu je zaiskrila v očesu in vzdihnil je samo: »France, ti si dober!« 53. Oglar in gospod Zorko Gorjan je ošaben, ker je njegov oče bogat. Včeraj se je na poti iz šole sporekel s Kmetičem, sinom nekega oglarja. Ko mu ni mogel ničesar odgovoriti, je za* klical na glas: »Tvoj oče je potepuh!« — Kmetič zardi do las, pa ne reče niti besedice. Solze mu žalijo oči. -— Ko ga vpraša doma oče, zakaj je jokal, mu pove, kaj je rekel Gorjan. Popoldne pride v šolo oglar, majhen, ves črn mož, da se pritoži učitelju. Ko mož še govori, pride tudi Gorjanov oče, visok gospod s črno brado in resnega vedenja. Spremil je sinčka v šolo. Ko sliši svoje ime, pristopi in vpraša, kaj se je zgodilo. »Ta mož,« odvrne učitelj, »se je prišel pritožit, ker je rekel vaš sin njegovemu sinčku: Tvoj oče je potepuh!« Gorjanov oče nagubanči čelo in lahno zardi. Obrne se k sinčku in vpraša: »Je li resnica, da si rekel tako?« Sinček stoji s povešeno glavo in ne reče ničesar. Oče ga prime za roko, ga potisne prav blizu tovariša Kmetiča in pravi: »Prosi ga oproščenja!« Oglar hoče to zabraniti, rekoč: »Ne! Ne!« Gospod ga ne posluša, temveč ponovi: »Prosi ga, da ti oprosti! Ponovi moje besede: Oprosti mi nepremišljeno, neplemenito in žalečo besedo, ki sem jo rekel o tvojem očetu! Moj oče si šteje v čast, da mu stisne roko.« Oglar se obrne, kakor bi hotel reči »Nočem!« a gospod se ne zmeni za to. Sinček pa govori počasi, tiho, s poveše* nimi očmi: »Oprosti mi nepremišljeno, neplemenito in žalečo besedo, ki sem jo rekel o tvojem očetu. Moj oče si šteje v čast, da mu stisne roko.« Nato poda gospod oglarju roko. Ta mu jo krepko stisne in hitro porine svojega sinka, naj poljubi malega Gorjana. De Amicis — Miklavčičeva. 40 54. Dve pismi Ljubi gospod učitelj! Čudili se boste, ko prejmete od mene to pismo. Mnogo s krat sem Vam že hotel pisati, pa sem vselej zopet odložil. Gotovo se me spominjate; saj sem bil eden izmed tistih učencev, ki so Vam delali največ opravkov in skrbi. Hudo* ben sem bil, silno hudoben, ker sem bil neumen. Danes pa sem drug človek. Česar me ni izučila šola izlepa, me je izučil svet izgrda. Zdaj šele vem, kako blago srce ste imeli in kako ste ljubili nas otroke. Verjemite mi, da sem se mnogokrat spominjal Vaših lepih naukov. Zdaj jih šele popolnoma urnem in cenim. Žal mi je, da sem Vas tolikokrat razžalil. Odpustite mi! Naznanjam Vam, da sem se izučil sedlarstva. Mnogo sem pretrpel. Kot pomočnik sem potoval dosti po svetu, a zdaj sem sedlarski mojster. Dobro se mi godi; ako pa bi bil poslušal Vas in se pridne je učil, bi mi bilo še mnogo bolje. Srce mi je velevalo to pismo. Oprostite! Bodite uverjeni, da Vam hrani hvaležen spomin vdani Peter Pepelnjak. Ljubi Peter! Pravzaprav bi moral pisati »gospod Pepelnjak« in vikati bi Te moral. Pišem Ti pa tako, da vidiš, kako si mi še zmeraj v spominu in — v srcu. Prav živo si mi pred očmi. Izredno živahen in zelo lahkomiseln dečko si bil, sicer pa odkritosrčen. Za posebno hudobnega Te nisem imel nikdar. Odkrito Ti pa povem: mislil sem, da ne bo nič prida iz Tebe. To me je skrbelo in bolelo in zato si navidezno nisva bila prijatelja. Malokdaj sem se v življenju zmotil, ko sem presojal bodočnost svojih učencev. Hvala Bogu, da sem se pri Tebi! Zato me je Tvoje pismo tem bolj razveselilo in hvaležen sem Ti zanje. 41 Mnogo pisem sem prejel od svojih nekdanjih učencev, a Tvoje mi ostane posebno drago. Odpuščati Ti nimam seveda ničesar, pač pa Ti iskreno čestitam! Vedi, da se radujem Tvoje sreče kakor sreče svojega lastnega otroka. Da ostaneš srečen, Ti želi iz vsega srca Tvoj stari učitelj Miroslav. 55. Domače živali Koliko težje bi bilo naše življenje, ako bi z rokami morali opravljati vsa dela, ki jih opravlja namesto nas naša domača živina! Nekatere živali redi človek zaradi poljskega dela in vožnje, druge so mu koristne tudi zato, ker mu dajejo meso, mleko, mast, kožo, volno, ščetine, rogove za razne potrebe. Kadar si hoče človek postaviti hišo, tedaj dovažajo in do* našajo konji, voli ali osli vse, kar potrebuje za zidanje, n. pr. kamenje, les, vodo, pesek, apno. Ako hoče obdelati zemljo, zapreže pred plug vole ali konje, ki jo strpljivo brazdi j o in branajo setev z brano. Ko je žetev dozorela, jo zopet zvozi živina domov. Ako hoče gospodar posetiti v daljavi stanujoče prija* telje, zapreže hitrega konjiča pred voz ali pa mu sede na hrbet in umtna žival dirja z njim urno do zaželenega kraja. Da mu v skednju in v žitnicah ne pojedo pridelkov škodljive miši in da ga ne bude iz sladkega spanja, izpusti mednje mačko, ki hitro ustrahuje in prežene male sitnice. Ako hoče človek zatreti škodljivo zver ali če si hoče privoščiti divjačine, vzame puško in pokliče psa. Ta ga vodi na pravo sled, ovoha skrito žival in jo pritira gospodarju pred puško. Živina je kmetovalčevo bogastvo in njegova sreča, brez nje je siromak. Srce se mu širi, ko vidi, da se mu ljuba živinica dobro redi in da mu lepo obdelano polje obeta bogato žetev. 42 56. Zvesti pes Dolgo vrsto let je pes zvesto služil svojemu gospodarju. Ko pa se je postaral, ga je hotel nehvaležnež potopiti. Vzame ga s seboj v čoln in odrine od brega. Ko pri* vesla sredi reke, zagrabi psa in ga vrže v vodo. Ubogi pes izgine pod valovi, a kmalu se prikaže zopet na površju in se obupno trudi, da bi priplaval do čolna. Vsakikrat, ko se približa, ga neusmiljeni gospodar sune z veslom. Slednjič ga hoče udariti z njim po glavi, a omahne, ker se je preveč nagnil in pade v vodo. Utonil bi bil, toda zvesta žival ga zgrabi za suknjo in ga srečno privleče do brega. 57. Mačka Kakor je pes že od nekdaj povsod domača žival, tako je šla tudi mačka za človekom skoraj po vsej zemlji. Mačka je lepa žival. Na njej je vse lepo in gladko, vse okroglo. Noben ud ni prevelik, noben premajhen, vse je v najlepšem razmerju. Nobena žival nima tako lepe okrogle glave kakor mačka. In kako je gibka in okretna, ročna in poskočna! Človek bi skoraj mislil, da v njenem truplu ni kosti, tako je voljna in mehka, tako se zvija in izteza. Tudi šapice so mehke, zato hodi tiho. Ostri in močni kremplji so skrčeni in skriti v koži. Pokaže jih le tedaj, kadar kaj lovi ali kadar se brani. Dolgi, proti koncu tanjši rep je jako gibčen in malokdaj miren. Kakor vsaka žival, ki lovi in je druge, ima tudi mačka ostre zobe. Jezik ni gladek kakor pasji, temveč raskav. Mačkino gibčnost vidimo, kadar pada. Mačka pade vselej na noge. Nad vse druge domače živali pa jo povzdh gujeta njena čistost in snažnost. Neprenehoma se liže in snaži. Mačka slabo voha, vidi pa izvrstno in še bolje sliši. V očesu nima okrogle zenice, nego podolgasto, ki se v temi raztegne, v svetlobi pa stisne. Zato mačka dobro vidi tudi ponoči. Miši so mački najljubša jed. Razen miši lovi rada majhne ptice. Privadila se je tudi kuhanim jedem; naj* ljubše ji je meso, pa tudi mleko pije rada. 43 Mačka ne mara za družbo. Najraje iztika sama po hlevih in kleteh, po žitnicah in drvarnicah. Rada zahaja tudi pod streho, še raje se izprehaja po strehah. Mačka je prekoristna. Kdor je izkusil, kaj počenjajo podgane in miši ponoči, da človek ne more zaspati od nemira in strahu in si vendar ne ve pomagati, ta ceni mačko. Ena sama mačka strahuje te nočne rogovileže. 58. Uganka Na zapeček sede, brez vretena prede, prede venomer, preje pa — nikjer. Oton Župančič. 59. Mačice Mačice, vsaki dam ime po tem, kar vsaka zna in ve: »Ti si Mehkodlačka, ona je Tihotačka, ti si Miškojedka, ona pa Sladkosnedka.« Lepo je dorasla sleherna mačka. V naročju igrala se Mehkodlačka, pod streho je Miškojedka hodila, po skednju se Tihotačka plazila, iztikala v kuhinji Sladkosnedka, jezila deklo brez presledka. Hey*A. Funtek. 60. Miš Kdo ne pozna te sladkosnede, razposajene in zvite tatice? Po kleteh in hramih gloje kruh in žito, slanino in maslo, sveče in sir, liže smetano, pije mleko in sreblje olje iz svetilnice. Pred njenimi ostrimi, dletastimi zobki ni nič varno. Rečemo lahko, da je miška lepa, živahna in okretna živalca. Truplo ji je zalito in vitko, gobček koničast, nožiče zale, velike oči črne in svetle. Sivi, svilnati kožušček ji 44 pristoji kaj dobro. Samo precej dolgi repek jo malo kazi, ker je skoro popolnoma gol. Služi ji pa izvrstno pri plezanju. Njeno vedenje je prav šegavo in kratkočasno. Jako je urna in skočna, nemirna in zvedava. Miška vedno krči in viha gobček. To kaže, da dobro voha. Ima pa tudi dober vid in zlasti tenak sluh. Najškodljivejša in najpožrešnejša naša miš je poljska miš. Največji sovražnik miši je mačka, toda tudi jež, dehor, podlasica, sova in postolka pogonobe mnogo miši. 61. Miši v skrbeh Nekoč so se zbrale miši, da bi se pogovorile o skupnih skrbeh. Marsikaj so imele na srcu. Najbolj jih je skrbelo, kako bi se varovale sovražnikov. Vse so rekle, da je njih najhujša sovražnica hudobna mačka. Zato so ugibale in se posvetovale, kako bi se najbolje obvarovale mačke. Več glav več ve, in kdor je starejši, ima več izkušenj. Vendar tokrat niti naj starejše miši niso vedele svetovati. Končno se postavi naj mlajša miška na zadnji nožiči in reče: »Jaz vem, kaj nam je storiti. Zvonec obesimo mački na vrat! Potem jo bomo slišale že od daleč in lahko v pravem času smuk* nemo v luknje.« Ves mišji zbor je odobraval to krasno misel. Veselje je bilo veliko, pa le za trenutek. Zakaj vzdignila se je stara miška in prosila besede. Nato je govorila: »Nasvet mlade tovarišice je všeč tudi meni. Lepo je govorila za našo bla= ginjo. Samo en pomislek imam: kdo neki bo mačkam obešal zvonce na vrat?« Na to vprašanje so molčale vse miši, mlade in stare, ter zapustile druga za drugo zbirališče. Prva je izginila sve* tovalka sama. Po Ezopu. 62. Modra miška Miška prileze iz luknjice in ugleda nastavljeno past. »Oho!« je dejala. »Vidiš jo past? Zviti ljudje nastavijo dve deščici, na zgornjo nalože kamenja, v sredo med deščici nataknejo košček slanine, da bi jo miška okusila, spro« žila past in se ujela. Hi, hi! Pa miši smo modrejše od ljudi. Dobro poznamo take zvijače. Ne ujamete me ne!« 45 »Pa povohati,« je dejala miška, »povohati to dobro sla= nino vendar smem. Nosek ne more še sprožiti pasti. Slanino pa kaj rada voham.« Miška smukne v past in prav na lahno povoha slanino. Past je bila rahlo nastavljena. Ko se miška sdanime dotakne, lop! — past zagrmi in miška — mrtva leži. Anton Martin Slomšek. 63. Ujeta ptica Milan je imel ptico zaprto v kletki. Bila je žalostna in jako plašna. Čepela je vedno na šibici v kotu. S prestra* šenim očesom je ogledovala stvari okolo sebe. Prisluškovala je petju svojih tovarišic, ki so veselo cvrčale in drobile pesemce v bližnjem zelenju. Ozirala se je zmerom skozi odprto okno v solnčno prirodo s pogledom, ki je izražal njeno srčno bol. Ko bi mogla pretrgati žice in zleteti iz tesne ječe! Milan je imel ubožico jako rad. Vsega je donašal svoji jetnici. Željno jo je pogledaval, ji govoril sladke besede, dostikrat pa ji je tudi zažvižgal pesemco. Ona se pa ni zmenila zanj. Vsak dan je bila otožnejša. Tolažil jo je s krušnimi drobtinicami in z drobci sladkorja. Vse te prijaz* nosti je niso zdramile. Če je bil kdaj Milan že preveč vsiljiv s ponujanjem, mu je izkušala ubožica vračati prijaznost. Kavsnila je v drobtinico, a je ni mogla pogoltniti. To je Milana žalostilo. Po cele ure je čepel pri kletki in tolažil ptičico. Ostrmel je Milan, ko je dobil nekega jutra ptico mrtvo na dnu kletke. Kdo bi bil mogel popisati njegovo žalost! Nikakor ni razumel, kako je mogla poginiti, saj je bilo njeno koritce še polno zrnja. Mi pa vemo, zakaj je poginila. 64. riTHita y KaBe3y Ha npo 30 py KaBe3 ctojh, y KaBe3y nrapa Maaa, A Ty>KHa je, Bpao Ty>KHa, Teic uito Huje 3anaaKaaa. Ila je nHTa xpaHHTejbKa Kap rpyMHH3K n.oj3H paae: „IIlTa je Tedu, mamo Moja? Hsjaaaj mh cBoje jame ! 46 Ta ca# HMaui ;ieny Kyhy, Ja th flajeM jieno xpane, Cap 6 h Moraa neBaT necMe, JJa ce op« Ha CBe crpaHe" H3 KaBe 3 a nrapa Be/in Tjiepeh’ TaMO y pajbHHe: „HMaM CBera, TeuiKo mchh M Jbyjw mh poSpo HHHe, H cyBHiue hmhm CBera, LIIto HeMajy ppyre nrape, A ji’ HajBeher po6pa HeMaM — HeMaM CBoje cjiodopupe!" 3Maj JoBaH JoBanoBHh. v 65. Ce Bog da Sosed je prišel vprašat soseda, ali pojde drugi dan na konjski semenj. Sosed mu odgovori: »Če Bog da, pojdem.« Prvi pa de z nasmehom: »Jaz pa pojdem, če Bog da ali ne!« Zmenila sta se, da naprežeta skupaj oba konja in da se popeljeta z enim vozom. Drugo jutro pa pride prvi sosed povedat drugemu: »Čuj, jaz ne pojdem na semenj, ker mi je ponoči konj poginil.« 66. Govedo Po rasti in sploh po telesnih lastnostih govedo ni lepa žival. Glava je daljša nego širja, ali vendar nekako štirivoglata. Čelo ima, ploščato, oči so sicer velike, ali prat vega ognja nimajo. Malomarno in topo gleda žival predse in ta srepi pogled jo dela neumno. Govedo ima širok, gol in moker gobec in tudi široko odprte nosnice. Rogovi so okrogli, gladki in votli ter venkaj ali pa naprej ukrivljeni. Ušesa so precej velika in ohlapna. Truplo je debelo, težko in čokato, posebno prednji del. Pod kratkim vratom visi ohlapna, mahedrava koža — podvratnik imenovana. Zadnji del je videti šibkejši. Zlasti pa zadnji nogi ne; kakor okorno švedrata, kakor bi jima bilo težko prednji dve dohajati. Po bedrih opleta govedu dolg, na koncu čopast rep, s katerim se brani muh. Na vsaki nogi ima dva velika parklja, po katerih hodi, zadaj pa še dva manjša, krnasta, ki ne segata do tal. 1 47 Vse te lastnosti delajo govedo nekako okorno, počasno in neokretno. Drugače pa je silno močno, strpljivo in vztrajno tudi pri najtežjem delu. To ga posebno priporoča za težka dela pri oranju in sploh pri obdelovanju zemlje, zlasti v goratih krajih. O umnih zmožnostih naših domačih goved se ne da kaj posebnega povedati. Res je, da poznajo pastirja in njegovega psa in sploh vsakega, ki se z njimi peča; slušajo tudi na njegov glas, ali vse to delajo menda bolj iz navade ali pa iz strahu. O pravi vdanosti ne moremo pri govedu govoriti. Proti živalim, ki jim niso nevarne, so goveda krotka in prijazna, svoje sovražnike pa trmasto in srčno napadajo in se tudi proti največji zveri dobro in uspešno branijo. Korist, ki jo ima človek od goveje živine, je jako velika. Krava daje okusno mleko, iz katerega delamo maslo in sir. Vol vlači plug in brano ter vozi poljske pridelke domov. Z gnojem gnoji poljedelec njive in vinograde. A kdo ne pozna tečne govedine ali teletine? Volovske, kravje in telečje kože strojijo v usnje, iz katerega delajo obuvalo. Z dlako polnijo sedla. Iz rogov in parkljev delajo glavnike, gumbe in druge reči. Iz loja vlivajo sveče in pripravljajo milo. S sežganimi kostmi čistijo sladkor. Tako nam govedo, živo in mrtvo, donaša obilo koristi. Brez goveje živine bi težko živeli. Po Franu Erjavcu. 67. Pijani vol Gospodar je bil pripeljal iz vinograda sod vina. Nosili so ga v keblih v klet. Ko pa je poklicala gospodinja ljudi k obedu, so pustili poln kebel pri vozu. Tedaj je prišel na dvorišče vol, ki ga je bil hlapec pre* slabo priklenil. Ker je bil vajen piti iz kebla, se je takoj lotil vina. Ali je bil toliko žejen ali mu je vino ugajalo, izpil je vse. Kmalu nato je začel z vzdignjenim repom tekati po dvorišču. Prihiteli so domači, da bi ga spravili v hlev. Vse zaman! Niti beseda niti palica nista nič zalegli. Sicer krotki vol je pohodil hlapca, a gospodarja je skoraj nabodel. Nihče 48 si ni upal več blizu. Čimdalje bolj je divjal. Končno je teleb« nil na zemljo. Strašno je bolil ter brcal z nogami. Gospodar ga je že hotel zabosti. Kar je začutil, da mu diši iz penečega se gobca vino. Tedaj mu je bilo vse jasno. Polivali so vola z mrzlo vodo. Proti večeru si je štiri« nožni pijanec toliko opomogel, da so ga spravili v hlev. Drugi dan ni mogel nič jesti, a tretji dan je bil zopet zdrav. Iz kebla pa ni hotel piti nikdar več. Ako ga je kje videl, se mu je na daleč izognil. Pa še pravijo, da je vol neumen! 68. Kravica prodana Zdrava, sivka, srečno hodi, milo me tako ne glej! Pridna kakor tukaj bodi, kjer živela boš poslej. Pridna kravica si bila, mirno v hlevu stala si, malo klaje si dobila, mleka dosti dala si. Modra bila si na paši, ne uhajala drugam, tele si o Mali maši vsako leto dala nam. Enkrat še poglej prijazno, preden te odtod ženo! O, kako bo v hlevu prazno, ko zdaj tebe več ne bo! Josip Stritar. 69. Konj Najlepša domača žival je pač konj. Kakor iz jekla ulita je vsa njegova postava. Tanek in skočen je ves kakor lalhkonoga srna na planini. Ponosno ziblje glavo na dolgem, labodjem vratu, ki ga lepša lahkokodrasta griva. Čelo je visoko in ploščato. Veliko, živo oko igra v prečudnem lesku. Ušesi ponosno migata pokonci. Široke, lepo obokane prsi in močna pleča so priča prečudne moči in ognjenega poguma. Noge so visoke in tanke, ali pri vsem tem močne in skočne. S kopitom bije zemljo, da podkev iskre kuje ob trdem kamenu. Hrbet je raven in lepo zalit, obokani križ proti dolgemu repu otočen. Gladko kožo pokriva gosta, kratka in svetla dllaka. Z vsem truplom trene, ako se ga le s prstom dotakneš. 49 Svojega gospodarja pozna dobro in takoj ve, če je kdo drug sedel nanj ali če je na vozu kdo drug vzel vojke v roko. Da bi se še bolj prepričal, se ozira rad nazaj na ljudi. Še čez več let spozna svojega prejšnjega gospodarja, teče k njemu, ga liže in od veselja rezgeta. Dobro razume besedo voznikovo ali jahačevo in se ravna po njej. Za gospodarjem ali za hlapcem gre kakor pes. Kadar je oko* matan, gre sam k vozu in se postavi na svoje mesto. Jako je radoveden; vsako stvar, ki mu ni še znana, ogleda in ovoha od vseh strani. Neznan hlev, nov hlapec, nov tovariš, nov voz — vse ga zanima, vse pregleda in prevoha. Konj nam je jako koristen. Rabimo ga za ježo in za vožnjo. Ker je zelo razumen in pomnjiv, ga lahko naučiš marsičesa, ako ga izlepa nagovarjaš in sploh lepo ravnaš z njim. Če pa nad njim vpiješ ali ga celo tepeš, bo zaman tvoj trud. Konj je pa tudi pogumen in srčen. Mirno stoji v bitki, kjer topovi pokajo, trobente done in bobni ropotajo. Ko začuje določen glas, zarezgeta od veselja in zdirja z jez* decem proti sovražniku. Poleg vse pogumnosti, ki jo kaže konj v družbi s človekom, je vendar sam zase jako plaši j iv. Najmanjša stvar ga utegne splašiti tako, da se zdrzne in zbeži, ako ga takoj ne zadrži in ne pomiri močna roka. Griva, žima, koža in kosti so za marsikatero rabo. Tudi meso je užitno. Po F ranu Erjavcu. 70. Ne muči živali! Človek je gospodar na zemlji. Bog sam mu je dal oblast čez vse živali, da jim gospoduje. Toda on jim mora biti mil in pravičen gospodar, ako hoče, da bo všeč Bogu, ki je sam največja ljubezen in dobrota. Človek sme žival pri* ganjati k delu, za katero ima dosti moči, ali ne sme je pre* oblagati s pretežkim delom, ne sme je neusmiljeno nabijati in pretepati. Bog dopušča človeku pobijati ali klati živino, ki mu je potrebna za živež, za obleko in za druge stvari. Do* puščeno mu je tudi pobijati in preganjati živali, ki so ali nevarne njemu in njegovim domačim živalim ali mu sicer delajo škodo. Vse take sme ubijati, toda mučiti ne sme nobene. i 50 Ljudje se radi izgovarjajo: »Kaj zato? Saj je le neumna žival!« No, mnogokrat je žival pametnejša od takega suro« veža. In če bi prav bila neumna, kdo ti je dal pravico, da jo smeš zato mučiti? Ali ni tudi nje ustvaril Bog? Ali ni tudi njej dal celih in zdravih udov, ji dal dosti živeža, da se veseli življenja? Tudi žival čuti bolečine, katere ji zadaja tak človek brez srca in brez usmiljenja. Fran Erjavec. 71. Surovež Kaj mi ravnaš tako surovo z živinčetom? — To ni lepo!... Hudoben človek je gotovo, kdor more delati tako. Kaj meniš li, da bolečine žival ne čuti kakor ti? — Trpljenje tuje te ne gine, ne smili se ti, kdor trpi? — Lehko bi z rogom se branila, kar bi ne bilo ti ljubo; lehko vse dvakrat ti vrnila, pa je predobro kravče to. Ti ne pomisliš, da ti mleka in masla daje, te redi. Žival osramoti človeka. Sramuj se, nehvaležnik ti! Josip Stritar. 72. Osel Ko je Bog ustvaril raznovrstne živali, jih je vprašal, ali so zadovoljne. Konju se je zdelo, da je nekoliko prevelik, da ima proti truplu prekratke uhlje, zlasti pa, da je rep prekošat. Tudi z barvo svoje dlake ni bil prav zadovoljen. 51 Tedaj je Bog še ustvaril manjšo žival konjske podobe; sive barve, dolgih uhljev in čopastega repa ter jo pokazal konju. Konj je strepetal in prosil: »Ljubi Stvarnik, pusti me rajši takega, kakršen sem!« Dobri Bog se je nasmehnil in rekel: »Naj bo! Za spo= min na tvojo nezadovoljnost pa naj ostane osel — tvoj sorodnik!« 73. Trije bratje in osel Ubožen oče je dejal na smrtni postelji svojim trem sinovom: »Kakor veste, vam ne morem zapustiti ničesar drugega nego osla. Lepo skrbite zanj ter ga rabite po vrsti vsak po en dan!« Po oporoki je prevzel osla prvi dan naj starejši brat. Ves dan je prenašal z njim tovore, a ko ga je bilo treba krmiti, si je mislil: »Čemu bi dajal od svojega zaslužka živali, naj jo nakrmi jutri mlajši brat!« Drugi dan je prevzel osla srednji brat, pa je dejal: »Osliček, včeraj si jedel, jutri boš jedel, danes pa delaj!« Tako je bil osel tudi drugi dan brez živeža. Ko je šel mlajši brat tretji dan z oslom na delo, je bil sivec slab in onemogel. Ni ga gladnega nakrmil, le priganjal ga je s palico in ošteval: »Magarac, dva dni si dobro živel, danes pa robotaj!« Toda osel je opešal, se zgrudil in poginil. 74. Ovca Poleg goveda in konja si je udomačil človek tudi ovco že v starih časih, ki je jako koristna, pohlevna in potr¬ pežljiva žival. Oven se včasih sicer brani s svojima rogo¬ voma, a kmalu mu upade pogum. Sploh so ovce plahe in neumne. En sam pes jih lahko strahuje po sto ini še več. Če se vžge ovčja staja, ovce ne beže iz nje; le z naj večjo silo jih je mogoče izvleči iz dima in plamena. Če morejo zopet nazaj, pobegnejo v ogenj. Kar stori oven vodnik, to store za njim vse po redu. Naj se on prekucne v globok prepad, vse poskačejo za njim. Še kokoš brani piščeta, ovca pa se ne upa postaviti v bran za svoje jagnje. 4 * 52 Močvirnati pašniki so ovcam škodljivi, zato pameten ovčar ne pase svoje čredle po mokrotnih krajih, ampak po suhih hribih in prisojnih rebrih. Od ovce rabimo vsako tudi najmanjšo stvar. Največjo korist ima človek od ovčje volne, iz katere si prede, plete in tke vsakovrstne pletenine in tkanine. Iz sladkega mleka si dela okusen sir, meso pa mu daje tečno pečenko. Loj rabi za sveče in milo. Iz raznih odpadkov kuha klej, iz črev suče miloglasne strune. Ustrojeno kožo ima za mehke ro* kavice in druge reči, krzno pa za kožuhe in kučme. 75. Svinja Med vsemi domačimi živalmi je svinja naj nečistejša in najpožrešnejša. To sta njeni glavni lastnosti, zaradi ka= terih je povsod na slabem glasu. Svinja se rada valja po najgršem blatu in ni je tako smradne in gnusne stvari, da bi je njen rilec ne preril z naj večjo slastjo. Vrhutega je še strašno požrešna in pohlasta vse, ako se le da prebaviti. V svinjak ji dajejo odpadke, olupke in pomije; vse te stvari samogoltno posreblje in požre. Zunaj na paši prerivajo svinje zemljo, kjer iščejo miši, ogrcev, črvov, glist in korenin. Zato je dobro in koristno puščati svinje na njive, ki leže v prahi. Sicer so pa povsod na obdelani zemlji in tudi v gozdu škodljive. Daši je svinja nečista žival, gre vendar rada v vodo in dobro plava. Svinje, ki se pasejo zunaj, gredo večkrat po ure daleč, da pridejo do vode, in vidi se jim, kako jim kopel dobro de. Zato se jako motijo vsi, ki mislijo, da v svinjakih ni treba gledati na čistost in snažnost in da se svinja v smradu in blatu bolje redi. Svinja je precej neokretnega trupla, koščenega in ro= batega hrbtišča, smešnega, usukanega repka. Noge so tanke in suhe ter pri nekaterih svinjah tako kratke, da se trebuh dotika skoro tal. Vsaka noga imia štiri parkeljce. Srednja dva sta večja, krajna dva manjša sta pomaknjena malo više, tako da žival stopa samo na srednja dva. Glava je podolgasta, mršava, pri ušesih debela, proti koncu zašiljena. Uhlji so dolgi, ohlapni in največ naprej obrnjeni. Oči so jako majhne 53 in stoje na pošev. Gobec je podaljšan v gibek rilec, s kate* rim žival rije po zemlji. Znameniti so očnjaki, ki so posebno močni, robati in navzgor zakrivljeni. Merjasec ima večje nego svinja. Z njimi se žival brani, ker nima drugega orožja. Take velike zakrivljene očnjake imenujemo okla ali čekane. Svinja je pokrita s ščetinami, ki so posebno na hrbtišču dolge, debele in močne. Znamenito je tudi to pri njej, da se ji pri obilni krmi naredi pod kožo nasad masti ali slanine, ki je pri pitankah včasih več centimetrov debela. Svinja kruli, star, razdražen merjasec tudi renči, mladi pujski pa cvilijo. Domača svinja koristi dosti v gospodarstvu. Mast, meso in čreva so v korist, koža daje usnje za marsikatero rabo. Iz ščetin izdelujejo čopiče, ščeti, omela in drugo podobno orodje. Fran Erjavec. 76. Koline Mi smo davi muho klali in koline vam poslali, z mesom tudi klobasic: nekaj lepih krvavic, tri mesene, tri prtene. Vina v reki si kupite, z njim koline poplaknite! Fran Levstik. 77. Petelin in kokoš Na vzhodu se še ne dani in že se na dvorišču razlega glasni petelinov kikiriki. Vesela ga čujeta zgodnji voznik in potnik na cesti, ker jima naznanja zaželeni dan, ne* ugodno pa doni na ušesa zaspanemu hlapcu. Petelin je lep, mogočen in ošaben gospod. Le poglej ga, kako se vede gizdavo, kako moško prestavlja noge, kakor bi bilo vse njegovo! 54 Kokoš je manjša od petelina in nima tako velikega grebena in podbradka niti tako lepega perja. Pohlevna je in tiha, mirna in krotka, z vsem zadovoljna. Pametna ni baš, je pa neizrečeno dobra mati. Ves dan kloče in vabi piščeta k sebi, hodi skrbno okolo njih, jih uči zobati, jim izlušči vsako zrno, vsako drobtinico jim izbrska pred kljun? ček. Sicer plaha in boječa je kot mati hrabra in drzovita. Ne boji se tudi velikega psa; togotna se mu zaganja v glavo. Kokoš koristi človeku z jajci, z mesom in s perjem. Jajca sama so v mehko kuhana prav zdrava in tečna jed, še več jih pa potrebujemo za raznovrstna druga jedila. 78. Jež in lisica Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se stiska v svoj koteč. Medved počiva v brlogu, zajec čepi pod grmom, lisica obira v votlini kosti, ki si jih je nanosila od daleč. Le ubogi jež s svojo ostro suknjo ne more dobiti strehe. Vsakdo se ga boji. Ves zmrzel prileze k lisici na prag in prosi prelepo, naj ga vzame pod streho, da ga ne bo konec od prevelikega mraza. »Hodi le dalje!« veli lisica. »Bila bi nama luknja pre? tesna. Poišči si lepšega prostora!« »Usmilite se, dobra mamka!« prosi jež. »Ne bom vam delal nobene nadlege. Lepo čedno se stisnem v koteč in tiho bom dihal, ek bom le na toplem. Saj vidite, da sem potreben strehe. Rad bom slušal, karkoli mi porečete.« Lisica, dasi zvita, se da preprositi in vzame ježa pod streho. Prve dni sta se lepo imela. Bil jima je kratek čas. Ko se pa jež privadi svojemu stanu, se začne iztezati in pikati ubogo lisico s svojo trnovo kožo. Lisica mu očita: »Ali ne veš, kaj si mi obetal?« Jež pa se le izteza in zbada lisico rekoč; »Starka, če ti ni všeč, pa pojdi drugam!« Lisica se umika, dokler more, naposled pobegne. Jež pa si osvoji vso luknjo. Anton Martin Slomšek. 55 79. Ježevo Kadar hruške dozore, jež na potovanje gre. Nima vreče, nima koša, torbe ne kot pismonoša, da bi vanjo brzo dal, kar po vrtih bo nabral. Nima palice ne biča, da ošvrkal bi fantiča, potovanje ki bi rad ga morda vjel. Jež predrzen je in smel. Brez orožja dom ostavi, vse sovražnike odpravi: Bodi deček, pes, lisica, huda ježeva bodica hitro sitneža ozdravi. Ježek zvije se v klopčič — nihče mu ne more nič. Borisov. 80. Speči zajec Popotnik zagleda v deteljišču spečega zajca in reče: »Glej, išče me sreča! Zajca ujamem in prodam pa kupim kokoš. Kokoš izvali piščeta, kokoš in piščeta prodam in kupim mlado kozico. Kozica zraste, postane velika koza in bo imela kozliče. Prodam kozo in kozliče in kupim telico. Telica zraste, postane velika krava in bo imela tele. Prodam kravo in tele ter kupim žrebe. Žrebe zraste in bo lep konj. Sedem nanj, zdirjam z njim gosposko in zakričim: Prrr!« Zajec se ustraši, prasne kvišku in pobegne v velikih skokih po polju — popotnik pa ni imel niti zajca niti konja. Zapisal Matija Majar. 81. Raca Raca je plavarica. Trije prednji prsti so namreč zvezani s plavno pečico, zadnji prst pa je krnast. Tako je noga podobna veslu, ustvarjena za plavanje in veslanje. Na su< hem je raca okorna in počasna, zakaj kratke in proti zad* njemu koncu pomaknjene noge ne morejo lahko nositi zaokroženega, težkega trupla. Zato se pri hoji ziblje zdaj na eno, zdaj na drugo stran; pravimo, da raca. Račji kljun je spredaj ploščat in tako širok kakor zadaj. Gornja čeljust je na robovih nazobčana. Naša domača raca je večinoma bela, so pa tudi take, ki so po perju divji sestri popolnoma enake. Glava in vrat 56 divjega racaka se izpreminjata kakor temnozelen žamet. Pod belim ovratnikom so prsi kostanjeve, hrbet je sivkasto* rjavkast, perutnice pa sive. Najlepše se sveti sredi perutnic okno ali zrcalo; tako se namreč imenujejo ona višnjevkasta ali vijoličasta, kovinsko se lesketajoča peresa, ki so zgoraj in spodaj črno in belo obrobljena. Racaka je tudi poznati po perju, ki se mu nad kratkim repom krivi kvišku. Samica ni tako nagizdana in je prav ponižnih in skromnih barv. Glava in vrat sta prstena, sicer je pa rjava in poškropljena s temnejšimi pegami in lisami. Pri raci in racaku so noge pomarančaste, oči črne, kljun pa rumenozelenkast. Daši raca težko hodi, vendar je videti spretnejša od gosi, tudi je umnejša, opreznejša in živahnejša. Race so rade v družbi med seboj, pa tudi z drugo perutnino na dvo* rišču se rade družijo. Racak vabi z glasnim: vek, vek, race mu pa odgovarjajo: kva, kva, kva! Kadar so skupaj, nepre* stano prav jezično čebljajo, se gledajo, otresajo z repki, si snažijo perje ali si pa iz prijaznosti druga drugi brbajo po glavi. Da se jim perje v vodi ne premoči, si ga mažejo z mastjo, ki si jo s kljunom iztiskajo iz neke žleze nad repom. Rade stoje na eni nogi, speč pa vtikajo kljun med perje na plečih. Toda njih pravi živelj je vendarle voda, brez nje raca ne more biti srečna. Kako veselo pozdravljajo dež, kako se snažijo in pero, zlasti take, ki nimajo prilike, da bi prišle vsak čas do vode! V najmanjši mlačici pod kapom se zna raca okopati, najbolje se pa počuti v vodi, kjer more pla* vati. Zna se tudi potapljati, čeprav ne bas dobro, vsaj v globoki vodi ne. Rep ji navadno gleda iz vode, kadar s kljunom brodi po blatu v plitkih vodah. Raca je silno požrešna in nič ni izbirčna. V tem je podobna svinji in podgani. Z največjo slastjo prebrba naj* smradne j še stvari, prežveka in precedi naj mastne jše blato. Zunaj vode trga travo, zoblje zrnje, iztika na smetišču po kuhinjskih odpadkih in žre tudi mrhovino. Po vodi pa pobira polže, črve, žabji krak, ribje ikre, semtertja si ujame tudi kako žabico ali ribico. Da pa želodec vso to sodrgo laže prekuha in prebavi, zoblje raca tudi pesek kakor kokoš. Fran Erjavec. 57 82 . Lastovica Lastovica se je prikupila človeku kakor nobena druga ptica. Povsod jo imajo radi, povsod jo željno pričakujejo in veseli pozdravljajo. Z otožnim srcem jo gledajo, ko jeseni zopet odhaja. Lastovica je drobna ptica dolgih perutnic — kakor ustvarjena za letanje. Viličasti rep ji služi imenitno za krmi# lo po zraku. Kljunček je kratek in ploščat, na koncu malo prikrivljen pa široko razklan. Z njim lovi leteč muhe in mušice. Lastovica je izvrstna letalka. Hitro šviga sem in tja, sedaj nizko ob tleh, sedaj zopet visoko nad hišami. Na cesti pobira blato s kljunom in ga odnaša tja, kjer misli delati gnezdo. S kremplji se drži, s kljunom pa polaga gru# dico za grudico. Da je gnezdo trdnejše, vplete med blato tudi kako bilko. Samica znese v gnezdo štiri do šest belih, sivo# ali rjavo# pikčastih jajčec, ki jih izvali v dvanajstih dneh. Mladiči vedno čivkajo in odpirajo lačne kljune, da stara dva komaj donašata toliko živeža. Ko je odrastel prvi zarod, valita stara še enkrat. Ko sta spravila tudi drugi rod na noge, potem se zbirajo stare in mlade lastovice. Nekoliko dni letajo nemirno v večjih jatah okolo poslopij, neke noči pa izginejo. Pri nas imamo dvoje lastovic, namreč domačo ali kme# tiško in hišno ali mestno lastovico. Domača je zgoraj jekle# nomodra, spodaj rjavkastobela, na čelu in pod grlom rdeč# kastorjava. Njeno gnezdo je zgoraj odprto. Mestna je na zadnjem delu trebuha bolj bela. Dela okroglo gnezdo, ki ima le od strani majhen vhod. 83. JlaeraBHue — JlacTaBHpe, mano MHJia, KyAa nppKain Jiana apajia? 3ap je 3HMa crpauiHO tsko Te pa36ajam Kpajia jaao? — 3a nojbHMa, 3a ropaMa, JapKO cyHue čaja HaMa. Pocho TaMO gBeTa apehe, He o,zyia3H npeMajiehe. TaMO, ta e ce Jiacra cnpeMa, HeMa 3HMe, Mpa3a HeMa. Aji’ Ka a Ae-ro cime caMO, Tloha heMO a Ma aMO. BojHCJiaB J Vimb 58 84. Lastovkam Lastovke, oj Bog vas sprimi, ko po dolgi ostri zimi priletele ste nazaj v mirni naš planinski raj! Ve pomladi ste znanilke, dobre sreče ste nosilke. Kjer si dom postavite, srečo tja pripravite. Gostoljuben strop je moj. Gnezda svoja nanj pripnite, tu valite, tu gojite srečonosni zarod svoj! Skrbno jaz vam branil bom nežni rod in mali dom. Nihče vas se ne dotakne in mladičev vam nikdo z roko kruto ne izmakne, čuval jaz jih bom zvesto. Simon Gregorčič. 85. Lastovica in Zveličar Ko je visel naš Zveličar v smrtnih bolečinah na križu, so prišli Židje in ga zaničevali. V tem trenutku prileti lasto* vica in srdito cvrči okolo križa, kakor bi se hotela jeziti na Žide in braniti Kristusa. Nato sede vrhu križa in cvrči tako dolgo, da odidejo Židje. Naposled obletava umirajočega Kristusa, da mu frfotaj e hladi bridke rane. Zato kristjani še dandanes spoštujejo lastovice, one pa rade posedajo na križe vrhu zvonikov in smejo tudi med svetim opravilom prileteti v cerkev in tam žgoleti. Zapisal Anton Brezovnik. 86. Črešnja Pred našo hišo stoji velika črešnja. Kako krasna je spo* mladi, ko je posuta z belim cvetjem! Kakor ogromen šopek se mi zdi. Čebelice in druge žuželke šumijo po njej in nabirajo sladki med. 59 Posamezni cveti so v šopkih na dolgh pecljih. Cvetiš šče nosi nai robu pet nazaj zavihanih časnih, pet belih venčnih listkov in mnogo prašnikov. Na dnu cvetišča je prost pestič s plodnico, z vratom in z brazdo. Kmalu porumene cvetni listki in veter jih odnaša, da se nam zdi, kakor bi snežilo. Iz plodnic pa se razvijejo črešnje, ki so v začetku drobne in zelene, pa hitro rastejo ter se začno čez poldrugi mesec rdečiti in zoreti. Oj, kako lepo je šele tedaj črešnjevo drevo! Ko so pa črešnje za silo dozorele, že splezam na drevo in od tedaj sem mu vsakdanji gost. Saj so črešnje prvi sad in kako dober! Tiste, ki jih ne morem doseči, rad' privoščim škorcem, vrabčkom in drugim pticam. Čudno pa se mi vidi res, da drozg odlušči meso in žre koščice. No, tako pa skrbi, da raznaša seme. Po Ivanu Macherju. 87. Vrt Vidica ima naj večje veselje z vrtom. Kadar ga začno spomladi obdelovati, bi rada pomagala, pa je še prešibka. Ko napravi mati gredice, mora seveda tudi Vidica iti ob vrvci. Pa se ji rado prigodi, da stopi mimo na zrahljano zemljo. Tedaj jo pokara mamica: »Po potih hodi in ne po gredah!« Vidica bi imela radia večji del vrta za cvetice, zato ne more umeti, zakaj seje in sadi mati toliko zelenjadi: solato, kapus, kolerabo, špinačo, grah, česen, čebulo, redkvo> ku* mare, petršilj, drobnjak. Le ozek rob ostane Vidici. Tamkaj je vse pisano razno« barvnih dišečih cvetic kakor: ključkov, mačeh, klinčkov, šebojev, iskric, nebin in še mnogo drugih. Najlepše so gotovo kraljice vrtnice, ki cveto na visokih ali nizkih grmi« čih, Vidica pa ima vse enako rada ter jih ob suši skrbno zaliva. Pa ribez in kosmulje tudi rada hodi gledat, kadar zore, še raje pa jih obiskuje, kadar so že dozorele, seveda le, če mamica ali oče dovolita. Ščinkavec in ščinkavka, ki gnezdita na bližnji jablani, že Vidico tako poznata, da se je prav nič ne bojita in bi ji najraje pomagala, kadar pride s koščkom kruhka na vrt. 60 Večkrat pride tudi škorec malo nadzorovat, kaj delajo razne žuželke, ki jih niso še pozobali vrabci in siničice. Navadno ni zadovoljen z njimi, pa jih za kazen zapre na dnu svojega temnega želodčka. Pod zemljo gospodari krt. Čeprav vzdigne s krtino tu in tam kako solato, mu mati tega prav nič ne zameri, saj ve, da lovi pridno škodljivi mrčes. Zato ga ima tudi Vidica rada. Krastače, ki se kobaca včasih zvečer po gredi in išče počasnih polžev, pa ne mara, dasi verjame očetu, ki ji pravi, da je koristna. Ljudje trdijo, da bo Vidica dobra gospodinja, ker se tako zanima za vrt. 88. Pikapolonica Deklice so vile na travniku vence. Kar ugleda Tončka na veliki marjetici rdečo kroglico s sedmimi črnimi pikami — pikapolonico. Strese si jo na votlo dlan in se hoče z njo malo poigrati. Hitro se živalca zvali na hrbet in stisne v klobčič. Misli si: »Tako naj lepše prevaram deklico. Z mrtvi* mi živalcami nima nihče veselja.« A jako se je zmotila! Tončka piha vanjo toliko časa, dokler zopet ne oživi. Deklice priskočijo k Tončki, motre z velikimi očmi nežno živalco in govore tako: »Pikapolonica, mala stvar, pikapolonica, božji dar! Pikapolonica, zleti v zrak, zleti na regrat, zleti na mak!« In glej! Žuželka dvigne rdečo suknjico, razgrne kožnata krilca, sfrli zopet k svoji ljubi marjetici ter se ji vrže v naročje. 89. Krt Večkrat najdemo ubitega krta. Mnogo ljudi še danda* nes ne verjame ali noče verjeti, da ta živalca ne podjeda korenin. Sovražijo ga po krivici. Poglejmo mu v gobček! Kako ostre zobe ima! Tako zobovje imajo samo živali, ki jedo meso. Meso pa res diši krtu, samo meso! Razne žuželke in ličinke, zlasti pa podjedi 61 in deževniki so njegova glavna hrana. Žre pa tudi polže in loti se celo žabe in miši. Pa bi ga še kdo črtil! Seveda krtine so res sitne, zlasti na travnikih, a umen kmet jih na pomlad poravna z motiko ali z grabljami. Ne* kam pa mora spraviti krt zemljo, ko si dela svoje rove. Le poglejte si rudnik! Rudarji tudi spravljajo na dan zemljo, ki jim bi bila sicer napoti, in krt je tudi pravi, pravcati rudar. Skoraj vse svoje življenje prebije pod zemljo, zato pra* vimo, da je tam krtova dežela. Samo ponoči pride včasih na površje. Takrat ga varuje nočnih ujed zlasti črna suk* njica. Baršunasta je in tako gosta, da ne more niti prst niti voda do kože. Z dolgim rilčkom rije krt po rahli zemlji. Najbolj pa mu služita pri kopanju sprednji nogi. Kratki sta sicer, a jako močni, lopatasti in na stran obrnjeni. Ko je nakopal krt toliko zemlje, da ga že ovira, jo spravi s krepkim tilni* kom kvišku v kupček. To je krtina. Oči so krtu skrite v gosti dlaki, da ne more prst do njih. Drobne so, saj jih malokdaj rabi. Kje so pa uhlji? Prav nič jih ni. Bili bi krtu le napoti. Ušesa pa ima in so tudi skrita pod dlako. Sliši prav izvr* stno. Sluh ga še najbolj varuje nehvaležnega človeka. Pod zemljo ima svoj grad, kotiček, ki je prav mehko postlan. Iz njega drže rovi na vse strani. Po njih teka kaj pridno, da si dobi živeža, zakaj silno je požrešen. Valjasto truplo, kratke noge in kratek rep so kakor nalašč za rove. Pozimi, ko zemlja zmrzne, se krt globoke j e zarije. Ker se na jesen tudi ogrci in črvi skrijejo pred mrazom globlje v zemljo, mu ne zmanjka živeža. Pameten kmet čisla krta kot svojega pomagača, ki mu rahlja zemljo in uničuje na tisoče in tisoče škodljivcev. Kdor ga pa ubije, je nehvaležnež, ki škoduje samemu sebi. 90. Uganka Poznam rudarja — gore ustvarja. Oton Župančič. 62 91. Tulipan Ko je ljubi Bog ustvaril cvetice, je obdaril tulipan z najlepšimi barvami in s presladkim vonjem. Ljudje so se mu divili, čebelice in metuljčki so ga obletavali. Bil je kralj pomladanskih cvetk. Kakor se pa ljudje v sreči prevzamejo, se je prevzel tudi tulipan. Prezirljivo in zaničljivo je zrl na svoje sestrice. To Stvarniku ni ugajalo. Naročil je vetrovom, naj vzamejo prevzetnežui vonj ter ga razdele med druge cvetice. Po viharni, deževni noči prebudi iz kratkega spanja vse rastline najlepša jutranja zarja. Deževne kapljice so se za* lesketale v zlatih solnčnih žarkih. Čudoma se ozre hijacint po bratcih. In glej! V pozdrav mu pošljejo sladek vonj, ki je bil z njim napolnjen tudi on. Vesel zahvali Stvarnika za prečudni dar vonja. Presrečna je ponižna vijolica, ko vidi, da je tudi ona deležna dobrote božje. Tulipan pa je bil brez vonja. Spoznal je, da je zaslužil to kazen. Prenaša jo molče, a glavo nosi še vedno veličastno pokonci. Ana Mešičkova. 92. Vrabec Vrabec živi le blizu človeškega domovanja, dasi človek ne mara zanj. V tem je siromak podoben nadležni miški, ki tudi spremlja človeka po vsem svetu. Glasu nima ugodnega, ali vendar molči malokdaj. Naj* bolj zgovorni so vrabci poleti in jeseni, ko je povsod dosti zobanja. Takrat se baje bahajo: »Žito imam, pa vreče ni* nam, žito imam, pa vreče nimam!« Pozimi pa, ko medle na suhem mrazu, žalostno čivkajo in baje tožijo takole: »Vreče imam, žita nimam, siten, siten, šlek, šlek, črn, črn!« Vrabec je jako oprezen in pameten. Ako se le pripo* gneš, da bi pobral kamen, ali če nameriš s palico nanj, hitro odleti. Vrabci gnezdijo zglodaj spomladi. Najraje si napravijo gnezdo pod streho. Mladiče pitajo s samim mrčesom. Ker vale na leto po trikrat, pokončajo po vrtih in po polju 63 mnogo škodljive golazni. Ko sta stara dva srečno odgojila drugi in tretji zarod, se združijo mladi in stari vrabci v velika krdela. Veselo letajo po polju, pri nas posebno po prosu. Ali za tolsto jesenjo pride mršava zima. Velika krdela se porazkrope in se spet približajo ljudskim stanovanjem, ker tu še najprej kaj dobe za lačni kljun. Prebijejo tudi naj hujšo zimo — potem pa spet pride pomlad in z njo novo življenje. 93. Vrabček in lastovka Vrabček mlad lenuh, vrabček potepuh culico je nosil, milostinje prosil: »Siromak sem jaz, prosim, prosim vas!« Lastovka gospa mimo je prišla, mošnjico odprla in se vanj ozrla: »Vrabček, vse ti dam, če ne bo te sram!« Vrabček umen ptič, več ni črhnil nič, nekaj ga je speklo, nekaj mu je reklo: »Ej, grdo je pač, mlad in zdrav — berač!« Vida Jerajeva. 94. Prvi izlet Na šolskem vrtu je med mladim sadnim drevjem stara, častitljiva jablana. V njenem duplu so imele siničke mlade. Dečki so že davno opazili, kako nosita starca neprestano mladičem hrano; tudi čivkati so jih slišali. Marsikaterega je mikalo, da bi splezal po deblu in polukal v duplo, a spomnil se je učitelja, ki je vsako leto strogo zabičeval otro* kom, naj puščajo ptičja gnezda lepo pri miru, ker so ptičice ljudem velike dobrotnice. Nekega dne pa je učitelj zbral ves razred na šolskem vrtu. Hotel je napraviti otrokom posebno veselje. Stare sinice so baš izpeljavale svoj zarod. To vam je bil dirindaj! 64 Po vejah so čepeli otročiči, siničice namreč, ter si ogle* dovale svet. Enajst jih je bilo, a dvanajsta je pogledavala iz dupla. Čivkale so in vpile na vse pretege. Kaj menite, saj tudi ni šala stopiti iz ozke zibelke takoj v široki svet, pa še v taki visočini! Še sedeti niso znali mladiči in zdaj pa zdaj se je bilo bati, da pade kateri na tla. Stara dva pa sta skakala zdaj k temu, zdaj k drugemu, jih tolažila ter jim dajala pogum. In res, kmalu so se ojunačili in poizkusili zleteti. Po dve pedi daleč je bilo že skoraj preveč. Z vsem trudom so si morali pomagati, da so se obdržali na veji. Eden pa je bil tako nesrečen, da je zgrešil svoj cilj in padel na tla. Ko ga je pobral bližnji učenec, je trepetal uibožček v smrtnem strahu, stara dva pa sta se zaletavala vsa razburjena proti dečku. Deček je posadil ponesrečenca oprezno na vejo ter ga tako morda rešil mačjih krempljev. Ko so otroci drugi dan zopet opazovali siničke, so se kar čudili vidnemu napredku. Čutile so se že mnogo bolj varne in upale so si že z drevesa na drevo. V nekaterih dneh po prvem izletu so že znale precej dobro letati. Klb cale in čivkale pa so še vedno, saj jim starca nista mogla dovolj naglo prinašati črvičkov in žuželk. Pomislite, dvanajst lačnih kljunčkov! Ubogi starši! Pa ni trajalo predolgo; v nekoliko dneh so že šle siničke same s trebuhom za kruhom. L. Černej. 95. Razbojniški grad Nima oken, nima vrat, to razbojniški je grad. Ropar žejen je krvi, spleta dolge si vrvi okrog nog in okrog pleč. Če te vjame, lepa reč! Tesno te z vrvjo ovije in ti vročo kri izpije. Dosti teh ugank in bajk! Tolovaj ta — v mreži pajk. Oj sirotica ti muha, boj se tega požeruha! Vida Jerajeva. 65 96. Pametnice Mirno, čisto vest imej! Slab si, kadar se bojiš. S komerkoli govoriš, v lice mu odkrito glej! Ako si oblečen čedno, to je dobro in lepo, a še lepše je, če vedno tvoje srce je čisto. * Kar je res — govori, kar je dobro — stori! Iz »Zvončka«. I II. Človek 97. Mladini Po žilah tvojih teče zdrava kri, nedolžno, jasno sijejo oči. Mladina, ti budiš nam upe zlate, srce nam dvigajo pogledi nate. Le pevaj zdaj, mladosti se raduj! Nebeški angel te nesreč varuj! A v cerkvi, šoli in domači hiši nauke lepe zvesto v dušo piši! Gojimo te v ljubezni in skrbeh. Sadov prineseš nam v bodočih dneh, če nikdar iz srca ti ne izgine ljubezen do Boga in domovine! Anton Medved. 98. Trmoglavec Milanček je bil trmoglav deček. Nekoč se je prehladil in je zbolel. Poslali so po zdravnika, ki mu je zapisal zdra* vilo. Milanček ga je malce pokusil, pa mu je bilo pregrenko. Zaman mu je prigovarjala mati, naj uživa zdravilo, da ozdravi. Drugi dan mu je bilo še huje, a zdravila ni maral. Tretji d)an mu je bilo tako hudo, da je sam prosil zanj. Bilo pa je že prepozno. Zdravilo ni več učinkovalo in trmoglavi deček je moral umreti. 67 99. Prišla je bela žena Prišla je bela žena skrivoma skozi vrt pa je Milico vzela. Žena je bila — smrt. Skrila je detece drago, splavala z njim čez goro, pa so angelčki prišli in so hiteli za njo. Vzeli so dete nedolžno smrti iz mrzlih rok, nesli ga v sveta nebesa v sredo nebeških otrok. L. Černej. 100. Človeška čutila Imamo petero glavnih čutov: vid, sluh, voh, okus in tip. Vsa čutila so za človeka neizmerne važnosti, zlasti pa oči in ušesa. Čutila so čuječi stražarji, ki pazijo, da se nam ne zgodi nič hudega. Opozarjajo nas na razne nevarnosti. Kako zavestno stopa človek, kadar je svetlo, kako bo? ječe v temi, ker ne ve, ali ne zadene ob kak predmet ali pade v jarek, jamo ali prepad. Uho nas opozarja na razne nevarnosti, ki nam prete, n. pr. na vozove, vlake, avtomobi? le, vodo itdi., ako se pravočasno ne ognemo. Pa tudi nos je že rešil marsikomu življenje, ko ga je opozoril na preteč požar ali dluišee zrak. Jezik je vratar našega želodca, ki zavrača dvomljiv živež. Končno nas vodi tip še tedaj, kadar odreko druga čutila, in nam pove tudi sicer takoj, ako ni kaj prav za naše telo. Oči in ušesa so največje važnosti za našo izobrazbo. Brez oči se človek težko uči. Mnogo pojmov sploh ne more dobiti. Tip pač le slabo nadomešča oči. Človek, ki ne sliši, se niti govoriti ne nauči, razen v posebnih šolah z velikim trudom. Čutila nam pomagajo nadalje, da si lahko služimo svoj vsakdanji kruh. V tem pogledu so najvažnejše oči. Končno pa nam služijo čutila tudi v naše razvedrilo in veselje. Koliko užitka ima človek, ki zna z odprtimi očmi opazovati božjo prirodo, razne umotvore! Kako nas razve? s* 68 seljuje krasno petje ptic ali sladka godba, premila materina beseda! Kako prijetno nam de vonj raznih nežnih cvetic! Ker so torej naša čutila tolikega pomena, jih moramo pridno negovati in skrbno čuvati. 101. Uganka Hlapcev delavcev petero zvesto služi ti, čuva te vsekdar skrbno. Pazi in skrbi še ti za nje, da ti kateri ne odpove! 102. Podmladkar »Zdravje je naj večje bogastvo,« pravi naš pregovor. Pa je res! Kadar smo zdravi, smo veseli in zadovoljni, se radi učimo, igramo in smejemo, ako nas pa kaj boli, se nam ne ljubi niti jesti. Jaz sem podmladkar in pazim na svoje zdravje. Pravijo, mi, da sem zdrav kot riba v vodi, in res se ne spominjam, kdaj bi bil zaradi bolezni moral zanemariti šolo. Zjutraj vstanem, ko me solnčece ali mamica zbudi, in ne poležavam v postelji. Umijem se v mrzli vodi, a ne zmo= čim samo nosa, temveč drgnem ves obraz pa tudi uhlje in vrat, navadno še prsi in pleča. Takoj me mine zaspanček in zapel bi, tako sem čil in čvrst. Kako mi gre nato v slast naša dobra žitna kava in žemljica! Po zajtrku si s toplo vodo izplaknem usta, zobe pa si očistim s ščetko, ki sem jo dobil lani od sv. Miklavža. Rad grem v šolo, ki je dobre četrt ure od nas. Navadno pridem ob 3 / 4 na 8 tja, baš ko naš stari sluga odpre vrata. Dopoldne ob 10. pojem košček kruha, ki mi ga mamica stisne v torbo. Časih sta dva koščka, med njima pa sladko presno maslo; takrat mi gre južinica še posebno v slast. No, ostane mi je nikdar, a opoldne me vedno že želodček sili, da grem naravnost domov. Tudi očka že najdem doma in v sobi pogrnjeno mizo. Pred obedom si pri nas vsi umijemo roke, prej ne sme nihče sesti. Pri kosilu ne govorimo mnogo, jemo pa precej počasi, ker je očetov prijatelj zdravnik dejal, da moramo 69 hrano dobro prežvečiti. Tako ima želodec lažje delo. Med jedjo pijem le malo, a vjna nikdar, saj sem tudi pri ml adih junakih! Najraje imam prikuhe in močnate jedi. Mamica nam jih večkrat napravi, čeprav sicer ne trpi, da ližem bom bončke in slaščice. Pravi: »Ni vse za želodec zdravo, kar je sladko v ustih!« Sploh vedno vprašam, kaj smem jesti in česa ne. Sadje, ki ga imam tako rad, najprej umijem, nezrelega ne jem nikdar. Sosedova Ivanka je skoraj umrla za grižo, ko se je najedla nezrelih češpelj. Večkrat imamo pri kosilu kuhano sadje. Zdravnik je povedal mamici, da je tako za zdravje še mnogo bolje in da se naj sploh varujemo nekuhanih jedi. Zato ne dobimo mi deca nikdar suhega mesa, slanine ali surovega mleka, ki bi ga časih rad pil. Po vsaki jedi si izmijem usta, po kosilu zopet z ono svojo ščetko, ki je ne posodim nikomur. Zobe imam dobre in zdrave, da me je zadnjič pohvalil še zobni zdravnik, h kateremu me povede mamica vsako leto enkrat, da mi jih pregleda. Pa sem mu dejal, da sem podmladkar, in se je nasmejal. Pogledal me je od pet do glave in rekel: »Res, pravi podmladkar!« 703. Roka Visoko so se zravnali ob dlani kazalec, sredinec, pr stas nec in mezinec. Ponosno pogleda dolgi sredinec navzdol in reče: »Kako lepi smo mi bratci na eni roki, tako ravni in visoko zrasli! Samo palec ni nič prida v naši družbi!« »Tako je,« dostavi ošabni prstanec. »Tisti palec tam zdolaj! Tako nizko je zrastel in prav ven iz vrste. Nič nam ni podoben.« »Res je,« pripomni modri kazalec. »Čemu neki je ta debelušasti paiec ob roki?« »Ha, ha, ha!« se zasmeje palec, ki je vse to slišal. »Ali ste brez uma, dragi bratci? Kaj pa bi vi počeli brez mene? Kdo vam največ pomaga, kadar imate kaj prijeti ali zagra* biti? Jaiz — palec! Kdo opravlja najtežje delo, kadar mora roka kaj držati, vleči, tlačiti, šteti, sukati ali vrteti? Jaz — 70 palec! In brez mene se ne morete niti braniti. Brez palca ni pesti. Ej, v« bratci, vi!« »Prav govori,« reče drobni mezinec, »le trdno držimo skupaj!« In vsi prsti mu pritrde ter drug za drugim poljubijo palec. Ferdo Kleinmayr. 104. Slepec in mleko Že od rojstva slep siromak vpraša svojega vodnika: »Kake barve je mleko?« Vodnik mu odgovori: »Belo je kot papir.« Slepec se začudi: »Ta barva torej šumi pod rokami kakor papir?« »Ne šumi,« mu reče vodnik. »Glej, belo je mleko kakor pšenična moka.« »Torej se tudi praši kakor moka?« vpraša slepi siro« mak. »To ne,« se glasi odgovor, »pa prav takšno je kakor bel zajček.« »A, že vem!« vzklikne slepec. »Mehko je in gladko kakor zajček.« »Ne tako! Misli na sneg. Take barve je mleko.« Slepec pa reče: »Aha! Tako mrzlo je kakor sneg.« Tako je bila vsaka primera zaman. Slepec ni mogel nikakor umeti, kakšne barve je mleko. 105. Uganka V lepi slogi brata dva gledata, kar svet ima, vendar pa še brata brat videl niti ni enkrat. 106. Kdo je večji siromak Tomažek je šel z materjo na božji pot. Bil je bos. Ostro kamenje ga je zbadalo v noge, da je začel milo jokati. »Joj meni!« je potožil materi. »Da mi ne morete kupiti črevljev! Največji ubožec sem na tem svetu!« 71 Mati ga zavrne: »Nikar ne govori tako! Zahvali Boga, da imaš zdrave noge in lahko hodiš čeprav bos.« Deček pa je le jokal. Na božjem potu pokaže mati Tomažku siromaka brez nog, ki je sedel pred cerkvenim pragom in prosil ubogajme. »Vidiš li, sinko, človeka brez nog?« je rekla mati. »Ali ni večji siromak od tebe?« Tomažek je pogledoval nekaj časa ubožca, potem je šel zamišljen z materjo v cerkev in hvalil Boga za zdrave ude. Anton Martin Slomšek. 107. Sejalec Svetel znoj sejalcu kmetu v izorane brazde pada. V zemlji se rodi, zaklije zlato klasje, zlata nada. Znoj na čelu — sveta rosa. Kamor na zemljico kane, kot bi Bog jo blagoslovil, tam življenje novo vstane. Cvetko Golar. 108. Kmetijstvo Delo je vsem ljudem sveta dolžnost. Pregovor pravi: »Brez dela ni jela.« Najlepše je kmetiško delo, dasi je težavno. Kmet obde* luje zemljo ter nam pripravlja živila. Kmetiški stan je torej za vse ljudi najbolj potreben stan. Resnica je, da je podlaga vsem drugim stanovom. Napačno pa je mnenje, da bi bili drugi stanovi nepotrebni. Kmet ne gleda mnogo na uro. Ko naznanjajo petelini prihod jutra, je že pokonci in poklada svoji ljubi živinici. Ves dan je na delu. Na polju orje, vlači in seje ali spravlja poljske pridelke. Na travniku kosi in suši ter nalaga seno. V vinogradu koplje, reže in veže, v gozdu pa spravlja nastil ali pripravlja drva. Pot mu kaplje pri delu s čela. Komaj da si privošči kmet toliko počitka, da použije svojo skromno južino, ven* 72 dar je vesel in dobre volje. Skoraj neprestano je v lepi božji naravi, kjer uživa svež in čist zrak. Zato so kmečki ljudje navadno krepki in zdravi. Ko se vračajo seljaki po truda* polnem delu pozno zvečer domov, si radi prepevajo, tvor* niški delavci pa hite bledih lic, tihi in nekako poparjeni proti domu, čeprav niso delali tako dolgo kakor kmetje. Ves teden se trudi kmet, ob nedeljah pa počiva. Po* poldne se izprehaja najraje po svojem posestvu in ogle* duje z radostjo, kako se mu razvija setev, kako mu obeta njegov znoj obilen sad. Prostost in nezavisnost ga navda* jata z zadovoljnostjo, zadovoljnost pa je podlaga vse ze* meljske sreče. Zato je kmetiški stan najlepši in najsrečnejši stan. 109. Večer za našo vasjo Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije, na okenca zagrnjena večerno solnce sije. Rdeča ruta, bel ošpet in zagorelo lice, tako se s polja vračajo dekleta in kmetice. Ti nageljci, ta rožmarin, ta okna, polna solnca — ah, takih nima ves ta svet, pa pojdi tja do konca! Vida Jerajeva. 110. Kmetiški dom Kmet je kralj. Če ima dober in čeden dom, če ima pri* merno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta. Tak kralj in gospodar je bil Presečnikov Boštjan na Jelovem brdu. Njegova hiša je stala prav na koncu vasi. Zidana je bila in imela je tako imenovano »gorenjo hišo«, okrog katere je tekel lesen hodnik. Okna so tičala v okvirih zelenih, kamenitih stebričev, a z železom so bila težko za* pažena. Nad okni je kraljeval sv. Florijan ter s svojo golido zabranjeval požare. 73 Tik hleva na dvorišču je ležal velik kup gnoja, a vzlic temu sta se povsod kazala snaga in red. Na steni je viselo raznovrstno orodje, da je bilo takoj pri roki. Tnalo je bilo pometeno in glavna pot proti hiši je bila še celo s peskom posuta. Tik vhoda pri veži je tekla voda iz vodovoda. Pri tej hiši si se takoj čutil domačega. Vse se je stri* njalo in ujemalo. Dr. Ivan Tavčar. 11 1. Kmetovalčeva sreča Kmetič vstaja v rani uri, truden lega v mraku spat. V radost da pomlad mu cvetja, a jesen v plačilo sad. Delo je uspeh rodilo, naj pokoj ga posladi! Koder vlada tiha sreča, žalosti prostora ni. E. Gangl. 112. Naj večji sovražnik Poznal sem delavca, pridnega, skrbnega moža, ki je vsako paro svojega skromnega zaslužka dal za svojo ženko in svoja dva otročička. Neizmerno je ljubil svojo družino, dokler se ni seznanil s slabim tovarišem. Od takrat je vse bolj in bolj umirala očetovska skrb v njegovem srcu, kmalu je čisto umrla. Ko je moj znanec v mraku končal z delom, ni hitel k deci in k ženi kakor poprej, hitel je k prijatelju. Njemu je nosil dinar za dinar; jem, ob njem je posedal pozno v noč, pozabljal večerjo, pozabljal dom in vse, kar je prej ljubil. Otročička pa sta z mamico čakala, plakala z njo, vpraševala po očku in prosila kruhka — a vse zaman. Kruhka ni bilo, očka ni prišel, a mamica je postajala vedno bolj tiha in žalostna. Ne veste, kaj trpi mati, ki jo otrok prosi kruha, a ga nima! Ves rdeč v obraz, ves izpremenjen je prihajal oče domov, vedno hud, nikdar prijazen. Opotekal se ie po sobi, 74 noge ga niso hotele več nositi, da se je moral mož loviti za stole, mizo, stene. Govoril je grde, surove besede, kakršnih ni prej nihče slišal iz njegovih ust. A trpljenje je postalo še večje. Bila je trda zima in črna noč je ležala nad mestom, ko so zadoneli zamolklo koraki po stopnicah v vlažno klet. Semkaj se je pred tedtai preselila delavčeva rodovina. Neznani možje so prinesli očeta nezavestnega, bledega kot smrt. »Na cesti je obležal,« so rekli. — Bolezen je stopila v hišo in pregnala iz borne, temne sobice še zadnji smehljaj, pregnala vsako glasno besedo. Zdravnik je prihajal in odhajal. Nekega dne pa je zmajal z glavo in dejal: »Tudi njega je ubil naj večji so vraž* nik človeštva — alkohol!« 113. Pijanec Težka je pijancu glava, duša mu je nevesela. Njiva, hiša, vol in krava, kje so? — Vse je žeja vzelal Modest. 114. Nezmernost Kapljica bi mleka muhi dosti bila, v njej bi pač nikoli se ne potopila. A lakomnost vleče muho sladkosnedo v celo belo morje, v mleka polno skledo. Smrt namesto zdravja najde v sladkem mleku, to naj bo v svarilo mlademu človeku. »Da škoduje mleko?!« čujem nekatere. Strup je vse, verjemi, kar je preko mere. Cika Jova — Gradnik. 115. Dihanje Smešno se vam zdi, da vam govorim o dihanju. »Dihati pa vendar znamo vsi!« vas čujem, a jaz vam oporekam: nič ne znate! Baš tebe tam zadaj vidim, kako imaš široko 75 odprta usta, da skozi nje loviš sapo. To ni dobro! Dihaj vedno skozi nos, pa pošteno! Prsi izbočuj dovolj in dihaj globoko! Kdor v mladosti površno diha, ne učaka sivih las! A zakaj nista razredna reditelja odprla oken? V tem slabem zraku se niti meni ne da dihati globoko, kakor je sicer moja navada. Odpirajte okna svežemu zraku, da prihaja dio nas in v naša pljuča — saj je sveži zrak pol življenja! Navadite tudi svoje doma, da odpirajo nekoliko* krat na dan okna in to tudi pozimi. Zrak, ki ga izdihavamo, je slab. Po našem telesu pobira in vsrkava vse to, kar nam škoduje, pa moramo gledati, da ga kolikor najmanj mogoče zopet vdihavamo. Sedite tako, da bodo vaša pljučka imela dovolj pro* štora! Še nekoliko minut in zvonec vam dovoli odmor. Na dvorišče gremo, tam je svežega, zdravega zraka dovolj. Tam lahko skačete in tekate, kolikor vam noge dajo, v razredu pa moramo biti mirni vsi, tudi ti, Franček, živo srebro! Če bi se lovili tukaj, bi se dvignil oblak prahu in mi bi ga morali požirati in vdihavati. Uboga pljuča, ko bi sedla nanje taka plast, kakršno vidite zjutraj na omarici ali na mizi, ko je mamica baš pometla sobo! Kdo ima že zopet odprta usta? Ti odpiraš bolezni vrata na stežaj, kakor bi jo vabil v goste! Pozimi stopiš tako z odprtimi usti iz tople sobe v mraz, pa si prehladiš grlo. Saj veste, kako vam je lani vzela zahrbtna davica sošolca Milančka. ... Cin*cin*cin... Tiho, mirno v vrsto in na vrt po sveži zrak! 116. Nezgode in nesreče I. Pod vozom. Otroci so šli iz šole domov. Došel jih je prazen tovorni voz. Nekaj dečkov se je začelo takoj obešati nanj, dasi so v šoli neštetokrat slišali, kako je to nevarno. Dolinarjevemu Tončku je izpoddrsnilo in prišel je pod kolo, ki mu je zlomilo nogo. Ubožec je premišljeval več tednov v bolnici znani pregovor. Kako se že glasi? 76 II. Pri kopanju. Dečki so se kopali v Savinji. Tisti, ki so znali dobro plavati, so šli v tolmun, ki ga je naredila voda ob škarpi, drugi so ostali na plitvem. Zaplotnikov Tine je bil hudomušnež. Zahotelo se mu je, da bi postrašil kakega neplavača. Zvabil je cestarjevega Mirka v bližino tolmuna. Tukaj ga je zgrabil nenadoma za roko in ga potegni v globočino. Mirko je zakričal na vse grlo. V smrtnem strahu se je oklenil z obena rokama Ti* neta. Zaman se je trudil Tine, da bi se oprostil. Tako sta bila kmalu oba pod vodo. Komaj se je posrečilo srčnim dečkom, ki so znali spretno plavati, da so ju izvlekli za lase iz vode. Oba sta se bila pošteno napila, zlasti pa Tine. Ko si je malo opomogel, je pripovedoval, kaka groza ga je obhajala, ko se je oklenjen potapljal. Dejal je, da ne napravi take neumne šale nikdar več. III. Na paši. Trije dečki so pasli živino. V jarku ob travniku so našli neko čudno, okrogli škatli podobno reč. Radovedni so bili, kaj je v njej. Peter je začel takoj vrtati s svojim močnim nožem. Ni dolgo delal, kar je strahovito počilo. Dečkom se je zazdelo, da se je odprla zemlja in jih požrla. Ko so se zavedeli, so bili vsi krvavi. Tetro je bilo odtrgalo tri prste. Morali so ga prepeljati v bolnico. Druga dva sta bila ranjena po licu. Lahko bi se jim bila pripetila še hujša nesreča. 117. Rokodelci Poleg kmetijstva je tudi rokodelstvo neobhodno po* trebno. Imamo vsakovrstne rokodelce. Mlinarji, peki in mesarji nam skrbe za živila. Tkalci, krojači, usnjarji, črevljarji in klobučarji nas oblačijo. Zidarji," tesarji, mizarji, ključavničarji, krovci, kleparji, steklarji in slikarji nam pripravljajo prijetne domove. Lončarji izdelu* jejo posebno posodo, kovači orodje, nožarji nože in škarje. Urarji prodajajo in popravljajo ure, lepotičarji pa skrbe za razno lepotičje. 77 Pregovor pravi, da vsako rokodelstvo pošteno redi človeka in mu pomaga do blaginje, ako ga dobro ume in pridno izvršuje. Vsak tak rokodelec pa je vreden ne le plačila, temveč tudi vse časti. Pameten človek ne zaničuje nobenega roko* delca, pa se ga tudi ne sramuje. Naš sosed je kovač. Kako je priden! Zjutraj, preden vzhaja solnce, nabija že v kovačnici, da se razlega daleč okrog. Fes dan dela neutrujeno. Mnogo otrok ima, pa vse preživlja z delom svojih rok. Čedno jih oblači in redno jih pošilja v šolo. Večkrat pravi: »Kar se naučite, to boste imeli. Kdor ima kaj v glavi pa pridne roke, se mu ne bo nikdar slabo godilo.« Pri vsem težavnem delu je sosed kovač vedno dobre volje. Žvižga si in prepeva, da ga je veselje poslušati. Srečen človek je. Starec nabere v gozdu suhih drv, jih poveže v butaro ter z naj večjo težavo zadene na hrbet. »O smrt! Da bi že skoraj prišla!« vzdihne žalosten nad svojo slabostjo. V tistem trenutku stopi smrt pred njega. »Zval si me, starec. Česa želiš?« Starec se ves prestraši. »Naprositi sem te hotel, da bi mi pomagala butaro nalo* žiti na hrbet. Pa sedaj sem že sam opravil. Hvala!« 778. Naš sosed 119. Starček in smrt Prekmurska pravljica. 120. Zvonikarjeva Ko dan se zaznava, Kdor hoče živeti in srečo imeti, danica priplava, se sliši zvonjenje čez hribe, čez plan. Zvonovi, zvonite, na delo budite, pa moli naj vmes! Zvonovi, zvonite, k molitvi vabite, ker prazno je delo naj dela veselo ker naše življenje le kratek je dan! brez sreče z nebes! 78 Če delavec se upeha, trpljenje mu neha, ga delopust vabi, večer ga hladi. Zvonovi, zvonite, nedeljo znanite, Gospod ne pozabi, plačilo deli! ves trud, bolečine, utrujen, glej, leže na pare trpin. saj z dela in s teže Gre Adamov sin! Zvonovi, zvonite, domov ga spremite, Oh, naglo nas mine Blaž Potočnik. 121. Reki Bolezni sto imamo, a zdravje eno samo. Bolje zdravemu ubožcu ko bogatemu breznožcu. Priden človek ima kruha, glad mori samo lenuha. Prebrisana glava in pridne roke boljše blago so kot zlate gore. Večkrat so iz šale nesreče že nastale. Pusti, česar ne poznaš, če nečeš, da si svojih prstov ne opečeš! III. Letni časi v prirodi 122. Pomlad Prikukal iz zemlje je zvonček zaspan, osolnčil si belo je lice, pa lahno pozvanja in kliče na dan iz zemlje vse nežne sestrice. Trobentica zlata se skoro jezi, — ni se še dosti naspala, — a solnček porednež ji mane oči: »Zaspanka, ne boš li že vstala?« Vijolica v grmu se sladko smehlja: »Oh, vigred je prišla v deželo!« Marjetica ljubka se z žarki igra, metuljčkom se klanja veselo. In v srca si vigred poišče pot, noseč jim mladost in veselje, po svetu razsiplje tisoč krasot in lepe misli in želje. Anica Černejeva. 123. Vigred Prišla je vigred in zbudila vso prirodo iz otrplosti in zimskega spanja. Trava zeleni, rožice cveto, drevje poganja in se oblači v snežnobelo cvetje. Ptički se vračajo, popevajo vesele pesemce in si znašajo gnezdeca. Čebelice brenče in si nabirajo med. Potočki šumljajo, sapice pihljajo in solnce boža vso prirodo s toplimi žarki. Vse se giblje in dela veselo 80 in zadovoljno, da je učakalo te lepe dneve, ki nam jih je poslal dobri Oče iz nebes. In človek? Njemu kličejo pisani vrtovi, rodovitne njive, razpro* strani travniki in obširni gozdi: »Glej, tukaj smo in čakamo tebe, tvojega dela! Pridi in delaj, delaj!« Človek se prijazno nasmehne, si zaviha rokave in koplje, orje, seje, grabi, snaži, seka. Zadovoljen si briše pot s čela, ki mu ga je porosilo delo. Saj ve, da dela in skrbi za sebe, za svojo deco, za družino svojo. Kompoljski. 124. Čez noč, čez noč . . . Čez noč, čez noč pregrnila travica svet je, čez noč, čez noč na travo se vsulo je cvetje. In sapica razkošna hiti po livadi: »Pozdrav, poljub, otroci, od zlate pomladi! Veselje, vrišč zaraja pred mano, za mano in z rožami in z deco je polje postlano. Oton Župančič. 125. Deček in cvet Cvet: Ti me ne trgaj, s sabo ne jemlji, pusti me, deček, v materi zemlji! Šopek dehteči kmalu ovene a korenine več ne požene. Deček: Rahlo te hočem, cvetek, izruti, v gredi vsaditi, dobro posuti. Cvet: Rodni zemljici me ne izpuli! K meni letijo krasni metulji k meni letijo drobne čebele kadar se zlato solnce pripelje. Kaj bi dejali sestre in bratci? Pusti me, pusti v zelenem gradci! Dragotin Kette. 81 126. Svatba Mesec maj je praznoval svatbo. Nevesta mu je bila jablana, sliva in hruška pa družici. Oj, kako krasno so bile ovenčane nevesta in družici! Od vrha do konca vej so bile odete s cvetjem. V rožnatih skledicah so dehtele slaščice, pripravljene svatom, ki so prišli v gostih trumah. To so bile čebelice. Srkale so iz cvetnih čaš medene kaplje in pobirale rumeni prašek. Prav kakor svatje so čebelice veselo kramljale ter prepevale. Tudi plesale in rajale so okrog krasne svatovske mize. Niti godcev niso pogrešale. Ščinkavec, lišček, penica in pogo* releek so jim godli in žgoleli najmileje fidlefidfidl, fidlefidlfid. Prišla pa sta dva razbojnika. Irme jima je bilo veter in ploha. Najprej je zapihal veter, potem se je ulila ploha. Godci so utihnili. Svatje so zbežali domov. Zlobni veter je neusmiljeno majal nevesto in družici. Potrgal jim je cvetne vence in jih metal na tratino. Beli lističi so frleli kakor sneg po zraku. Bilo je konec svatbe. Nevesta in dru; žici so slekle svatovsko obleko ter se odele z navadnim zelenim plaščem. Eliza Kukovčeva. 127. Setev Vsa zelena je ledina in zeleno vse je polje! Kmet na njivi že od zore orje, seje zlate volje. Na poljane, na planine pomlad rož je natrosila in drevesca je v ponosne bujne šopke premenila. Pomlad sveta, sij v srce mi! Vanje sejem zrna zlata — naj skale, se oplode mi, bodi žetev mi bogata! Cvetko Golar. 6 82 128. Majnikova prekrasen je maj! Žgolevajo ptiči, prepevajo ptiči: juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! Juhejsa, juhaj, Juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! Fantiči, dekliči, zapojmo kot ptiči: juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! Anton Funtek. 129. Rjavi hrošč Ko se odevajo spomladi listovci z nežnim zelenjem, prilezejo vsako četrto leto iz zemlje rjavi hrošči. Podnevi čepe po listju, v mraku pa brne po zraku. Nerodni so in marsikateri buli človeku v obraz. Otroci se jih vesele in tekajo za njimi. Hrošč je žuželka. Ima glavo, oprsje in zadek. Na glavi so kleščaste zgornje in manjše spodnje čeljusti. Z zgornjimi objeda hrošč listje. Z okroglimi, črnimi očmi ne vidi posebno dobro. S pahljačastima tipalnicama pa tipa, voha in najbrž tudi sliši. Glavico pokriva zgoraj ščitek, da lahko živalca rije pod zemljo. Oprsje je sestavljeno iz treh obročkov. Vsak ima po en par členastih nog. Vsaka nožiča se končuje v dva krem* peljca. Z njimi se oprijemlje hrošč listja in brstja. Zgornji rjavi, roženasti krili sta samo za to, da varujeta spodnji kožnati krili in zgornji mehki del zadka. Zadek je sestav* ljen iz sedmih obročkov, zadnji se končuje v dolgo konico. Preden hrošč zleti, dvigne pokrovki, skrčuje in razteza zadek ter srka tako zrak skozi luknjice, ki so med belimi, trivoglatimi lisami ob zadku, potem se šele dvigne. Ko sede, zloži in skrije daljši kožnati krili pod pokrovki. Včasih pa mu še molita zadi izpod pokrovk kakor kakemu malčku srajčka skozi preklane hlačice. Hrošč živi samo dober mesec. Samica gre večkrat v zemljo ter izleže po 80 belih, kakor makovo seme drobnih jajčec. Iz njih izležejo ličinke ali podjedi. Bele barve so in slepi. Rijejo pod zemljo ter objedajo s kleščastimi čeljustmi korenine. Večkrat zamenjajo preozko kožo z ohlapnejšo: 83 levijo se. Vsako jesen se zarijejo globokeje v zemljo, da jih ne zebe, in prespe zimo. Proti koncu tretjega leta so do 5 cm dolgi. Tedaj se zarijejo posebno globoko in se zabu* bijo. Iz bube prileze hrošč, ki se na pomlad izkoplje na dan. Rjavi hrošč je jako škodljiv, ker obere listje sadnega drevja, zlasti pa hrastja često do golega. Še večjo škodo od hrošča delajo podjedi. Z njimi pa se masti krt. Hrošča je treba torej zatirati, nikdar pa ga ne smemo mučiti. Kadar je hroščevo leto, imajo ptice pevke svoje koline. 130. Polonica Skoz bele meglice na daljnem obzorju se jutranje solnce blešči. Po rosni poljani, po rožicah poljskih polonica lepa hiti. Poljana se drami, šepečejo rože: »Sestrica, ne hodi od nas! Na svatbo poletno že kliče škrjanček, metulji k nam plavajo v vas...« Cvetko Golar. 131. Lišček Ko je ljubi Bog ustvaril ptičice, jim je dal noge, da lahko skačejo, peruti, da lahko letajo, in kljunček, da lahko zobljejo. Ko so bile že vse ptičice ustvarjene, so se zbrale okoli Boga. In Bog je vzel skledice z različnimi barvami ter je vsaki ptičici pobarval perje. Na vrsto pride golob in dobi višnjevkast vrat in rdeč* kaste peruti z dvema črnima pasoma poprek. Kanarčku je dal Bog lepo rumeno perje, a pastiričico je pobarval s sivo, pepelasto barvo ter ji dal na perutnice po dva bela pasa. Vsaka ptičica je dobila lepo perje, kakršno se ji najbolj podaje. Samo ena se ni hotela gnesti med toliko množico 6 * 84 ptic ter je ostala nekoliko bolj zadi. Ta ptičica je bila —• lišček. Naposled pride tudi on k Stvarniku, ali Bog ni imel več barv, vse skledice so bile že prazne. Ubogi lišček se je bridko jokal, ker ni imel tako lepo pisanega perja, kakor so ga imele druge ptičice. Bogu se milo stori in mu reče: »Potolaži se! V vsaki skledici je ostalo nekaj barve, te barve hočem s čopičem pobrati in pobarvati tudi tvoje perje.« Bog stori, kakor je rekel, in pobarva liščku perje neko* liko rdeče, nekoliko rumeno, črno, zeleno, belkasto in rjav* kasto. Tako je dobil lišček med vsemi našimi ptičicami naj* lepšo, prav svatovsko obleko. Čelo mu je rdeče kakor škrlat, teme in tilnik črna in svetla kakor žamet, hribet rjavkast, trebuh belkast, peruti rumeno pasaste, rep pa črn. Ivan Tomšič. 132. Spomladi v gozdu Tiho, tiho, le počasi, da stopinja se ne glasi! Tam v zatišju v grmu, glej, v krilu varnem gostih vej gnezdece drobno je skrito, meni samemu očito. In iz njega, glej, ljubo gleda drobna mi glavica! O ne boj se, drobna ptica! Kaj trepeče ti oko! Kak bi moral človek biti, da bi mogel ti kaliti tiho srečo, ljuba stvar? O ne boj se me nikar! Mila tebi sreča bodi, rod veselo svoj izvodi, da vaš zbor poletni dan v gozdu peval bo glasan. Josip Stritar. 85 133. Kukavica Angel je priletel k pticam in jim je rekel: »Ti orel boš stanoval v skalovju visokih gora, a ti mali palček v nizkem grmovju. Njiva naj bo bivališče škrjančku, človeška hiša lastovici, a voda racam in gosem.« Vsem je bilo prav, kakor je angel rekel, samo kukavica je ugovarjala. Gora ji je bila previsoka, grm prenizek, voda prevlažna, a pod strehami, je trdila, piše veter. Tedaj se je razjezil angel nebeški pa je rekel: »Idi in poišči si sama svoj dom!« Zato se potika kukavica še dandanes po svetu, ali sta= novanja ni še našla. Vsako noč spava na drugem drevesu. Jajčeca znese zdaj v to, zdaj v drugo, tuje gnezdo. Svoje dece ne pozna in vsaka kukavička kliče druge ptice za ateja in mamo. Iz hrvatske čitanke. 134. Veverica In veverica s smreke tam se norca dela: »Kumek, kam? Če moreš, pa ujemi me in v torbi s sabo vzemi me!« A če potekel si za njo — ho, ho, ho, ho! — po deblu gor je šinila, med vejami izginila in zdaj je tu in zdaj je tam, a ti ne veš ne kod, ne kam! Oton Župančič. 86 135. Breza in hrast Breza, breza tankolaska, kdo lase ti razčesava, da tak lepo ti stoje? Ali mati, ali sestra, ali vila iz goščav? Niti mati niti sestra niti vila iz goščav, tihi dežek opoldanji, lahni veter iz daljav. Hrast, hrast kodrogrivec, kdo lase ti goste mrši, da so kuštravi tako? Ali mačeha hudobna ali sto sovražnikov? Niti mačeha hudobna niti sto sovražnikov, mršijo mi jih viharji sred noči opolnoči. Oton Župančič. 136. Mravlji Zvečer sta se sešli mravlji v mravljišču. »Joj, kako sem zdelana!« reče prva. »Ves božji dan sem prevlačevala košček sladkorja, pa ga nisem mogla spraviti do doma; na sredi poti sem ga morala pustiti.« »A tako! Ti misliš drobtinice od sladkorja, ki ga je razsula neka deklica tam na cesti. Pa kako je to, saj je bilo polno majhnih koščkov tam...« »Seveda, ali lotila sem se naj večjega.« Druga reče: »Vidiš, jaz sem pa nosila le bolj majhne koščke. Le pojdi pogledat, kakšen kup jih je! Ti si hotela vse naenkrat, a nimaš nič.« Po Dragotinu Ketteju. 137. Polžek Hiško brez oken, štiri rožičke polžek tovori čez dole, čez gričke. Prišla je vrana: »Polžek, kra, kra!« Polžek šel v hiško: »Ni me doma.« Vrana je trkala: »Polžek, odpri! Pokaži rožičke, pokaži oči!...« Polžek na tihem v hiški čepi, skriva rožičke, se vrani smeji. France Bevk. 87 138. Zakaj šmarnica tako prijetno dehti Ko je ljubi Bog ustvaril cvetice, so se vse jako radovale. Radovedno so se ogledovale. Vsaki cvetki je bil odkazan prostor, kjer naj bi bivala. Šmarnici je bilo zaukazano, naj pojde v gozd. Ona pa se je branila in milo jokala. Tožila je: »Jaz malčica naj stanujem v gozdu med drevesi, ki so sami velikani! Tam me nihče ne opazi.« Njena žalost je genila Stvarnika. Vzel je jokajočo cvetko v roke in dihnil vanjo. Od njegovega diha je dobila krasni vonj, ki jo odlikuje. Vonj opozarja ljudi, da iščejo cvetočo šmarnico. Jako so veseli, ko jo najdejo. Natrgajo šopek in ga poneso do* mov. Tam okrasijo z dehtečimi šmarnicami Marijin oltar. Eliza Kukovčeva. 139. Pastir čad i cvijetak Mala zelena i sočna dolina medu kamenitim brdima. U njoj stado ovaca i dvoje male pastirčadi: 'bratec i sestrica. Odnekuda dopre glas zvona na molitvu. Djevojčica kleknu u travu, a mali bratac do nje. Sklopljene ručice, uzdignute oči i malena ustašca govore molitvu Gospodnju: — »Oprosti nam duge naše!« Mali povuiče sestricu za rukav — no ona moli dalje, pobožno i skrušeno. Opet je povuče za krioce: — »Marice!« —r »Čekaj dok svršimo!« šapče ona. — »Ne možemo! Kleknula si na cvijet. To ga boli, pa nas Bog ne sluša.« Sklopljenih ručica premjesti se djevojčica na kamen. Oboje nastaviše molitvu svoju, a cvijetak poče uspravljati glaviču i gledajuči u nebo pridruži se tihoj molitvi njihovoj: — »Oprosti nam duge naše!« Ivana Brlic Mažuranič. 88 140. Poletje Solnce je sijalo močneje in močneje. Lahkonoga in rah* ločutna kraljica Vesna ni mogla več prenašati njegovih pekočih žarkov. Odbrzela je čez ravan, njeni otroci, nežni pomladni cvetovi, pa so od same žalosti pomrli. Prišlo je poletje, ki ljubi najhujšo vročino. Prišlo je in zavladalo prirodi, z njim pa je nastalo novo življenje. Glej, senčni gozdovi, ki jih je bila Vesna odela v svetlozelene haljine, so vsak dan temnejši, vsak dan mračnejši. Tiho šepetaje vabijo stare in mlade na mehke blazinice v svoji senci. Jagode rdečke in črnice ponujajo svojim gostom. Bujne trate podrhtevajo ob vsakem vetriču. Kmalu, le pre= kmalu zapoje kosa smrtno pesem visoki travi in pisanim cvetkam, s katerimi je poletje okitilo livade. Rumene zla* tiče, rožnordeče kukavičje lučice ali petelinčki, modre zvončnice in grintavci pa veliko belo volovsko oko, ki ti pove, ali te čaka pekel ali vice ali nebesa — vsi, ah, vsi morajo umreti! Pa bogato polje in sadni vrt! Poletje je čarodej! Kar vidno raste bilje in hiti v klas, rumeni in dozoreva — še kratek čas in vsa širna poljana je zlatorumeno morje, ki ga valovijo poletni vetrovi. Sadje pa čimdalje bolj debeli, črešnjice se zasmejejo v novih rdečih srajčkah in tudi de* čica se jim zasmeje. Še malo, pa kane že tu in tam prvo jabolko ali prva hruška na tla. — — Kaj mislite, da leži tam dolgo? I kaj še! Tako vse raste in dozoreva. A včasih se mogočno, vro* čekrvno poletje zjezi, lice se mu stemni in zmrači. Črnosivi oblaki se pripode na nebo, iz njih pa šviga ogenj in grmi grom. Gorje tedaj, če pobije nevihta v nagli jezi z ledeno šibo vse, kar je nebo obetalo človeštvu! Anica Černejeva. 141. U ljetu Miriše sij eno, uz zgrbljene vrbe Potok se žuri i žuboreč zbori, Zob se uzbibana srebri na ravni, Makovo c vi ječe se njiše i gori. 89 Šuma se uspinje gusta i mračna, Stoljetne duhove bršljan sve ovi, Nad njima modrom po prozirnom nebu Visoko vunasto oblačje plovi. Praprat zašapta i miriš se razli, Pod njom se jagode sitne rumene, Sunca se zlato kr oz lisnate krošnje Sipa na travu i duboke sjene. Miriše sijeno; uz zgrbljene vrbe Potok se žuri i žuboreč zbori, Zob se uzbibana srebri na ravni, Makovo cviječe se njiše u gori. Dragutin Domjanič. 142. Poljska pesem Polje spi. Pšenično klasje sanja sanje zlate — še enkrat plamteči žarki zablešče čez trate ... Zemlja trudno, težko diha, klanja se pšenica, srpa in ženjice čaka naših njiv kraljica. In poljubljajo v slovo jo solnčni žarki vroči — srp srebrni že potuje čez nebo ponoči... Cvetko Golar. 143. Poletni večer Solnce je šlo za gore. Zahodno nebo se žari v nežni rdečici. Vročina ponehava, rahla sapica pihlja po dolini. Na nebesnem svodu se prikazuje zvezdica za zvezdico. Po zraku frfotajo netopirji, loveč žuželke. Kakor drobne zve* zdice se bleste svetle kresnice. V vaški mlaki se oglaša žabji zbor. Okoli široke mize so zbrani poljski delavci. Po večerji opravijo kratko večerno molitev in utrujeni ležejo spat. Preden solnce na vzhodu pogleda izza gora, bo treba zopet na delo. 90 144. Belokranjska Čez morje tri ptičice letijo. Prva nosi klasek od pšenice, druga nosi grozdek iz gorice, tretja nosi zdravje in veselje. Ktera nosi klasek od pšenice, o da bi zletela v naše polje, da bi polje rodovitno bilo! Ktera nosi grozdek iz gorice, o da bi zletela k nam v gorice, da bi naše trte obrodile! Ktera nosi zdravje in veselje, o da bi zletela v naše selo, da bi bilo zdravo in veselo! 145. Od kdaj čebele pikajo Ko je ustvaril Bog čebele, niso imele žela, da bi pikale. Pa so se pritožile pri Stvarniku, rekoč: »Skoraj vsaki živali si dal kako orožje, a na nas si pozabil. Sleherna stvar nas lahko napade in nam odnese sladki med, ki smo ga nabrale v potu svojega obraza.« Bog jih je vprašal: »Kakšnega orožja pa si želite?« Rekle so: »Daj nam strupeno bodalce, ki bo zadajalo hude bolečine!« Stvarnik odgovori: »Imejte, kar ste si želele! Ker pa ste tako maščevalne, naj vsaka izmed vas takoj po piku umre!« Od tedaj pikajo čebele tako, da se jih vsakdo boji, a vsak pik morajo poplačati z lastnim življenjem. Narodna pesem. L. Černej. 146. IlMejiHua JleTH rmeaa MaaeHa Oko upeha rnapeHa; Hhth eraje hhth cepa Ho k He CKynH uocra Meua. Ko joj pe^e, Boace Moj, Ha OCT3BH MHJIH poj ? Ko je yuu rue he era™, fue he Meaa Hacucara? 91 Bor je ym, 3aTO 3Ha Ene je 6auiTa rnapeHa, y kom imeTy HMa cnacTH, Ene he npoha, i\ne he nacra. 3Maj JoBaH JoBaHOBHh. 147. Zelena žaba I. Učitelj je prišel na izletu z otroki do mlake. Zelene žabe, ki so se solnčile na suhem, so poskakale prestrašene v vodo. Učitelj pa je ukazal otrokom, naj popolnoma mirno opazujejo površino vode. Druga za drugo so zopet pripla* vale žabe kvišku in — moleč glave iz vode — SO' dihale sveži zrak. Učitelj je poiskal rogovilasto suho vejo in je spretno vrgel z njo najbližjo žabo na travnik rekoč: »No, pa si jo malce oglejmo!« Otroci, ki so se bili v začetku razpršili, so obstopili žabo, da ni mogla nikamor. »Zelena je!« je zaklical prvi, drugi je pristavil, da ima črne lise, tretji pa je opozoril na rumene proge ob hrbtu. »Pa belkast predpasnik ima,« je pristavil učitelj, ko je obrnil žabo na hrbet. Otroci so umeli, da se taka barva dobro strinja z okolico in varuje žabo so* vražnikov, a da se z okolico tudi izpreminja v sivkasto ali rjavkasto, to se jim je zdelo kaj čudno. Eden izmed dečkov je obrnil zopet žabo, ki se je bila potajila, z roko in rekel, da je gola koža hladna in mastna. Učitelj pa je popravil, da je sluzasta, in sicer zato, da žaba laže plava in da se na suhem prehitro ne posuši. Pojasnil je tudi, da se ravna toplina krvi takih živali, ki žive v vodi, po toplini vode, da imajo te živali torej nestalno toplo kri. Da ima žaba neokretno, ploščato truplo, široko glavo in da nima ne vratu ne repa, so dognali otroci. Videli so tudi, da ima med prsti na zadnjih daljših nogah plovno kožico in da sta sprednji nogi precej šibki in brez plovne kožice. Učitelj jim je razložil, da imajo vse živali, ki ska* čejo, daljši zadnji nogi. Opozoril jih je tudi, kako se žaba pri skakanju na kopnem na sprednji nogi samo lovi, a pri 92 plavanju ju stisne k truplu, da ji nista napoti. S spredaj pri« raslim jezikom lovi razne žužke, pajke, polže in celo mlade ribice. Da vidi žaba z zlatoobrobljenimi očmi samo to, kar se giblje, se je zdelo otrokom kaj čudno, a da izvrstno sliši, so se bili sami prepričali. Ko so si tako ogledali žabo, so jo izpustili, da je z brzimi, dolgimi skoki zbežala v mlako. II. Učitelj je zajel s črepinjo v mlaki nekaj žabjih jajčec s sluzavo kožico. Drugi dan so opazili otroci ta jajčeca v šoli v steklenem koritcu, ki je bilo napolnjeno z vodo. Čez nekoliko dni so izlezle iz jajčec čudne živalce, ki niso bile prav nič podobne žabi. Bilo jih je samo debela glava in dolg, od strani stisnjen rep. Ob vratu pa so opazili drobne resice. Učitelj jim je povedal, da so to škrge, s katerimi živalce — paglavci — dihajo. Usteča so bila podobna rože« nemu kljunčku. Nekaj dni so se hranili paglavci z zdrizasto lupinico, potem pa jim je prinašal učitelj mehkih vodnih rastlin. Po približno treh tednih so se začele škrge krčiti in pred repom sta prirasli zadnji nogi in pozneje sprednji dve. Repek, ki bi bil žabi pri skakanju napoti, se je posušil, roženi kljunček je odpadel in namesto njega se je prikazal širok gobček, ki ga je pomolela mlada žabica večkrat iz vode — začela je že dihati s pljuči. Tako se je preobrazil paglavec v žabo. Vse to so otroci veseli in radovedni opazovali. Napo« sled je naročil učitelj dečku, naj ponese žabice — tri so bile, a štirje paglavci so se ponesrečili — v mlako. Otroci so prosili: »Naj bodo tako dolgo v šoli, da bodo velike!« Učitelj pa jim je pojasnil, da bi trajalo to malce predolgo — kakih pet let. 148. Žabe Rega, rega, rega, rega, vedno hujša je zadrega, solnce že do dna nam sega, j oj mene, kaj bo iz tega! 93 Kum, kum, le pogum! Slišal sem od juga šum. Kvak, kvak, glej oblak, glej oblakov sivih vlak! Vedro vode nosi vsak, kmalu bo vse polno mlak. Rega, rega, rega, rega, Bog nas reši vsega zlega! Kum, kum, le pogum! Kvak, kvak, glej oblak! Oton Župančič. 149. Postrv V bistrih gorskih potokih, pa tudi v jezerih živi naša najlepša in najplemenitejša riba, postrv. Kako krasna je! Luske se ji blešče v solncu kakor srebro. Po hrbtu je zelem kasta, po straneh rumenkasta, spadaj pa bela. Ob straneh je posuta z mnogimi temno sivimi, belimi in rdečimi pikami. Sicer pa se ji barva izpreminja po bivališču. V temnih tol* munih je tudi postrv temnejša. V potokih zraste malokdaj nad četrt metra dolga. Gobec ji je močno razklan. Ostro zobovje kaže, da je roparica. Hrani se z vodnimi žužki, z muhami in z manjšimi ribami. Silno je požrešna in niti lastni zalegi ne prizanaša. Podnevi se skriva med skalami ali pa se nepremično solnči ter opazuje z velikimi očmi vso oko* lico, tudi nad vodo. Za muho se požene iz vode. Ob hrbtu ima osem plavut. Kakor blisk šviga po vodi. Ako hoče preskočiti kako oviro, se upogne na eno stran in udari po vodi, da se vrže kakor vzmet kvišku. To ponavlja tako dolgo, da se ji skok posreči. Postrv ima malo kosti, a jako okusno meso, zato jo visoko cenijo. 94 150 . Pn6apneja caH An’ ce He6o nocMexH8a! Aa’ ce pena njiaBH! A pn6ap i ie y nyH chhbh J acHO k’o Ha jaBH. Oh xHTHyo ynHHHuy, PH6nuy je CTeK’o, MeTHyo Ha >KepaBHu,y, na je TaKO neK’o. ..ŽKepaBHue, Ae ce TpyAH, HeMoj Taiom 6payA>Hy... Oh ce Tpace... OAe caHaK nycra! BpaHKO Pa^HqeBnh. 151. Ščuka Ščuka je jako požrešna ujedna riba. Živi zelo dolgo. Ujeli so že nad 100 let stare ščuke, ki so bile nad meter dolge in so tehtale do 25 kg. Telo je valjasto, glava plo* ščata, račjemu kljunu podobna. V čeljustih in na nebu ima velike, neenake, nazaj zakrivljene, koničaste zobe. Pokrita je z drobnimi luskinami. Giblje se s plavutami, zlasti pa z repno plavutjo in diha s škrgami. Ščuka prebiva povsod po naših sladkih vodah. Najbolj ji ugajajo lužaste vode. Tu ne žre samo črvov, vodnih žužkov, rib in iker, žab, kač in podgan, temveč poteza tudi liske, race in gosi pod vodo. Ena sama ščuka napravi lahko veliko škodo. Vendar imajo po velikih ribnikih namenoma po kako ščuko, da preganja sicer prelene karpe. Njeno meso je jako cenjeno. Love jo s trnki, z mrežami in z žičnimi zankami. 152. Belouška Kaj je to belouška? Kača je, res prava, nad lm dolga kača! Nič se preveč ne ustrašite, saj je povsem nedolžna in nobenemu človeku ni nevarna. 95 Spoznate jo lahko, ker ima zadi na glavi dve beli ali rumenkasti lisi. Zato se tudi imenuje belouška. Najraje živi blizu vode, luž in močvar. Belouška je kakor vse kače roparica. Lovi žabe, ribe, miši in druge drobne živali. Ker nima nog, zgrabi svoj plen kar z zobmi in ga požre celega in živega. Zato ima globoko razklana usta in jih odpira prav na široko. Tudi vrat in prsi se močno raztezajo. Tako je mogoče, da požre belouška debelejšo žival, nego je sama. Razen tega ima v čeljustih in na nebu ostre, nazaj zakrivljene zobe. Če se uboga živalca še toliko upira in brani: kar je belouška pograbila, ne more več nazaj, temveč le po grlu naprej. Včasih si privošči kako ribo. Ponjo mora seveda v vodo, saj zna dobro plavati. Večkrat na leto sleče obleko. Pravimo, da se olevi. Koža ji poči na glavi in kača se plazi med ostrim kamenjem, da izleze počasi iz obrabljene suknje. Spodaj ima že čisto novo, malo svetlejšo od stare. Belouške se nam ni treba bati, saj nam ne more storiti nič hudega, ker nima strupenih zob. Še koristi nam, ker lovi miši in razno škodljivo golazen. Vendar je bolje, da otroci bežite pred vsako kačo! Nekatere so jako strupene. Marsh kdo je že moral umreti, ker ga je pičila strupena kača. Anica Černejeva. 153. Zlatice Oj zlatice, ve zlatice, zvezdice rumene, kdo bi mislil, kdo bi slutil, da ste ve strupene! Pa četudi ste strupene, to očem ne škodi. Vaš prijazni, nežni cvetek mi pozdravljen bodi! L. Černej. 154. Kosec V vsej okolici ni bilo boljšega kosca, nego je bil Košir« nikov Blaž. Ko je dospel čas košnje, ni čakal svetlega jutra, da bi zadel koso, lepo sklepano in ostro, na ramo in krenil 96 na travnik. Ne! Bilo je še mračno vsenaokrog, ko je Blaž vstal in odšel po poslu. Slavec je drobil v goščavi sladko svojo pesem. Blaž pa si je žvižgal veselo popevko, ko je stopal sredi travnika kraj vasi. Ta travnik, tako prostran in zelen, ves njegova last! Zamahnil je s koso. Velik polkrog se je začrtal pred koscem. Trava je omahnila po tleh, sto in sto cvetic je padlo z njo. Lepi beli cvetovi, rdeči in modri vmes — kakor da se sami spletajo v mrtvaški venec!... Postal je Blaž in brusil koso. I — to je pelo tanko in rezko! Daleč se je čul usodni glas. Za gorami je zažarelo nebo, kakor bi ga bila vžgala nevidna roka. Svetloba se je razlila po zemlji. Zašumelo je po drevju, ptice so splahetale in zaižvrgolele, kakor 'bi poteg« nil umetnik po srebrnih strunah. Na travniku pa, na pro« stranem in zelenem, se je bliskala Blaževa kosa. Od nje so se odbijali solnčni prameni, da se je videlo iz dalje, kakor da se vije med travo srebrna kača. Kar je kosec postal in z ruto potegnil po oznojenem čelu. Rosa se je zalesketala po bilkah in cvetkah. Ali morda p lakaj o, ker morajo umreti tako mlade? Solnce je pogledalo izza vrhov. »O ljube naše cvetke, kako je žalostna vaša zgodnja smrt!« so klicali njegovi žarki. Blaž pa je vihtel koso in stopal dlalje. Za njim se je sušila pokošena trava, pred njim je padala trava, lepa ze« lena travica! In mislil je, kako bo ob prihodnji košnji zopet pela kosa in koliko bo krme za ljubo živinico. Ko pa je bilo delo opravljeno, si je zapalil pipo in se zadovoljen vrnil domov. E. Gangl. 155. Kosčeva pesem Prepelica prepeli, ko še ni minila rosa; kosec travico kosi, v solncu se mu sveti kosa. Pot, ki čelo mu rosi, si obriše, koso brusi; kadar se mu dobra zdi, razkoračen jo poskusi. 97 Padaj, padaj, travica! Sivka suho bo hrustala, pridna naša kravica mleka bo obilo dala. Josip Stritar. 156. Uganke Preko loke, preko hriba se jeklena pase riba. Travne bilke padajo, vmes sirotice cvetice; glavice pokladajo petelinčki in zlatice. Čeprav ni živ, mori in podira — vsak ve, da je kriv, a nihče ga ne zapira. * Povezan mož — krepak junak, razvezan mož — slabič za nič. Oton Župančič. 157. Vrabci Čiv«čiv, čivsčiv, še dolgo bom živ, živ^žav, živsžav, še dolgo bom zdrav: na sredi polja tri vreče prosa! Čiv^čiv, živ^žav, vse prav? Vse prav! in strašilo Čiv=čiv, čiv*čiv, saj nisem jaz kriv, živ^žav, živ^žav, če mož je brljav, če metlo ima, pa mesti ne zna. Čivsčiv, živsžav, vse prav? Vse prav! Oton Župančič. n 98 158. Ž enjice Dozorela je pšenica, trudno kima klas težak. Urno sukaj srp, ženjica, snope povezuj, možak! Prepelica petpedika, vabi družbico mlado. Dalj in dalj se z njo umika, kam se slednjič skrila bo? Poludne je zazvonilo, zdaj sklenimo vsi roke! Dekla nese nam kosilo, použijmo ga sede! Potlej Njega zahvalimo, ki je tak dobrotnik nam, za poletje nam in zimo z vrhom polni žitni hram. Josip Stritar. 159. Mlatiči Hej, junaki, hej, mlatiči, kup pšenični je visok! Krepko naj pojo cepiči: Pika poka, pika pok! Kruhku belemu se smeje oče, mati in otrok. Pritiskajmo še krepkeje: Pika poka, pika pok! Ko mlatič je pri obedi gologlav in golorok, hitro mine, kar je v skledi: Pika poka, pika pok! Josip Stritar. 160. Pot do kruha Kmetič je seme vsejal, Bogec je solnčece dal, dežek in vetrček vmes, blagoslov svoj iz nebes, Prišel ženjičic je trop, žele so, vezale snop. Kmalu je cepec zapel, mlinar nam žito zamlel. Mati nam spekla je kruh, kruh pri nas nikdar ni suh. Prosimo vsak dan Boga, da bi ne zmanjkalo ga. L. Černej. 99 161. Kapusov belin Moj rojstni kraj je bil kapusov list. Na spodnji strani lista sem se izlegel iz jajčeca. Takrat sem bil podolgasta, črvu podobna gosenica in sem živel z drugimi brati v za« drugi. Pozneje smo se razšli. Zaradi tečne hrane sem tako napredoval, da mi je postajala obleka pretesna, zato sem jo moral v kratkem petkrat izpremeniti v večjo. Ko sem dorastel, sem zlezel na ograjo, kjer sem se zabubil. Na tej ograji sem visel, ne da bi se ganil ali kaj jedel, in vendar sem bil živ. Čez štirinajst dni mi je počila trda zunanja koža in zlezel sem iz nje kot lep metulj. Krila so mi bila velika in bela, s črnimi pegami na sprednjih voglih, a zelenkastorumena na spodnji strani. Rad sedam med listje in — krila pokonci! Otrok misli, da sem tudi jaz list, pa me pusti na miru. Tudi ptic se ne bojim posebno, kajti kadar letim, se dvigam in opotekam ter padam, da me ne more ptica lahko uloviti. Ljudje me ne trpe, dokler živim kot gosenica na ka? pusu, ali kot metulja me vidijo radi, ker sem lep in vesel. Pa jim tudi ne škodujem, ker ne iščem drugega nego neko* liko kapljic sladkega soka, ki ga srkam z rilčom iz cvetov. Kadar rilčka ne rabim, ga zvijem. Moje življenje pa je kratko. Že mi postajajo krila pro= zorna, zakaj dež mi je spral z njih svetle luskinice. Hitro moram poveriti kapusu nekaj jajčec, da ne izumre moj rod. Iz hrvatske čitanke 162. Metuljčka Po travniku sta se igrala dva metuljčka. Eden je bil bel, drugi lepo pisan. Pisanec pravi ošabno belinu: »Ali nimaš oblačila, da letaš v sami srajčki? Ubožec siromašni! Poglej, kako lepo pisano suknjico imam pa jaz!« Komaj pisanec to izgovori, priteče deček z metuljč* nico. Za belina se niti ne zmeni, ubere jo le za pisancem in ga ulovi. 7 * 100 163. Mak Mak, mak, mak sredi polja kima, mak, mak, mak rdečo kapo ima. Pravi mu solnčece žareče: »Daj, odkrij se mi!« On se neče. »Ali jaz sem te izvabilo iz zemlje, z lučjo te pojilo.« »Da me ti odgojilo nisi, jaz že sam bil pomagal bi si!« Vetrček čez polje zaveje, gizdalin mak se mu nasmeje: »Ha, ha, ha! Malo si me stresel, kape pa nisi mi odnesel!« A jesen je prišla in zima; gologlav mak na polju kima. »Joj, joj, joj!« drgeta in vzdiše —■ solnca ni, rezka burja piše ... Oton Župančič. 164. Strupene jagode Janezek je našel v gozdu grmič z lepimi črnimi jago« dami. Mislil je, da so črešnje. Utrgal je jagodo in jo po« zobal. Ker se mu je zdela sladka in dobra, jih je pozobal še več. Pa že je čutil, da mu ni bilo dobro. V glavi se mu je zavrtelo, pred očmi mu je nekako zatemnelo, bil je ves omamljen. To namreč niso bile črešnje, ampak strupene jagode. Iztežka je prilezel deček domov. Doma je povedal odkrito« srčno, kje je bil in kaj je storil. Urno so mu dali toliko mlačnega mleka in sirotke piti, da je hudo bljuval; glavo pa so mu umivali z mrzlo vodo. Komaj je ušel smrti. Le po« časi je ozdravel. Anton Martin Slomšek. 101 165. Dobra tetka Vsako leto nas obišče dobra tetka blagih rok. Stari* kava je že in nič kaj prijazno ne gleda, tudi solnca ne išče in njegovih žarkov, a za nas ima zlato srce. Vsakemu pri* nese nekaj. Vam, otročiči, nasuje rdečih jabolk in sočnatih hrušek pa sladkega grozdja in dobrih kostanjev. Kmetiču napolni v shrambi vsak kotiček, vinogradniku pa kleti z rujnim vincem. Dobra je, tako jako dobra, pa trdi svet, da ne mara drobnih ptičic in pestrobojnih cvetk, češ, sama je mračna in otožna, pa jo motijo vesele pesemce. A jaz vam pravim, otroci, drugače je to! Naša tetka dobro ve, da bo ona sama morala kmalu od nas, ko bo potrkala na duri njena stara, bela sestra, ki ima še resnejša lica, a tudi trdo srce. Po* morila bi nežne pevčice! Zato jih dobra tetka raje odpošlje v tople kraje, na solnčni jug, nekatere pa pokliče v bližino naših hiš, da jih mi branimo krute roke. Pisane cvetke po travnikih pa so umrle same, tako so se prestrašile tetke, ki hudo gleda, a dobro misli. Le pod* lesek junak še kiti livado in temu ne stori ničesar. — Vsi ste že ugenili, kdo je ta naša dobra tetka, in vaša srčeca jo kličejo z menoj, ko se poslavlja: Pridi, le pridi še kaj! Vsi te želimo nazaj. 166. Škorci Mi smo kralji brez kanonov, brez ministrov in brez tronov. Naša sablja trd je kljun. Svet naj pravda se in kolje, mi smo vedno zlate volje, pojemo brez not in strun. Za življenje pa je treba vsak dan tudi kosec hleba. 102 No, i škorci nismo norci: enkrat z žličko, v drugo s korci, ta na levo, oni v pravo, sem v bližino, tja v daljavo — sladke črešnje, polne brajde, kdor jih išče, ta jih najde. Ko pa dno pokaže skleda in jesen v kosmati kapi se cigansko vtihotapi, takrat škorci brž, seveda, za ledeno belo zimo kupit kožuh v jug hitimo, ker tam roba je cenej a in rodi še vrt in veja. Res simo kralji brez kanonov, brez ministrov in brez tronov, pač pa vseh smo ptičev dika! Kdor nad tem se kaj spotika, ta gre z nami pred sodnika, da bo vklenjen in zaprt, če ne stre celo ga smrt radi hudega jezika! Rudolf Maister. 167. Pes in zajca Lovski pes je našel mladega zajčka ter je tekel za njim. Ril mu je že prav blizu. Tedaj pa je skočil iz bližs njega grmičja drug večji zajec. »Ej, ta bo boljši!« si je mislil pes ter jo ulil za večjim zajcem. Ta pa je bil izpočit in mu je srečno odnesel pete. Nevoljen se je vrnil pes, da bi poiskal prvega zajčka. Pa kje je že bil ta! Pes se je vračal brez plena. 168. Uganka Pozimi vila Rogovila, spomladi vila Metuljarka, jeseni vila Radodarka. Oton Župančič. 103 169. Medved z medom Skoči, brate, na medveda! — Pa zakaj? — Vkradel nam je lonec meda. — Pa zakaj? — Lačni so mu medvediči. — Pa zakaj? — Prazni so še vsi grmiči. — Pa zakaj? —• Saj ne upajo še cvesti. — Pa zakaj? — Sneg bi utegnil jih zamesti. — Pa zakaj? — Burja se čez plan hohoče. — Pa zakaj? — Jug je prepoditi noče. — Pa zakaj? —- Ko pa ni še božja volja! — Bratec, oj: božja volja je naj bolj a. Naj le jug na burjo mahne in pomlad na zemljo dahne, cvet in sad rode grmiči, najedo se medvediči: takrat skočim za medvedom pa mu vzamem lonec z medom. Oton Župančič. 170. Srna Najlepša in naj ljubeznivejša žival v naših gozdih je srna, vkljub temu ima dosti sovražnikov. Lisice in kune ji davijo mladiče. Najhujši pa je človek, ki jo zasleduje zaradi okusnega mesa, kože in rogovja. Poleti se še dobro skriva v listnati hosti s svojim svetlo* rjavim kožuhom. Ko pa listje odpade, da je grmovje in drevje golo, jo varuje zasledovalcev temnosiva barva go* štej še zimske suknje. Mladiči so lisasti, kakor bi bilo padlo nanje suho listje. Težko zapaziš jeseni v hosti mirno stoječe živali, zlasti mladiče. 104 Dorasla srna je kozje velikosti. Nos ji je vedno moker. Že od daleč zavoha sovražnika. Ušesa so velika in pokončna. Zmerom jih obrača na vse strani, da sliši najmanjši šum. Oči so velike in bistre, njih pogled je nad vse prijazen. Lepo zalito, a vitko truplo nosijo visoke, tanke in skočne noge. Parkelj ci so trdi in ostri. Predrzno skače srna čez jarke, rove, plote in druge ovire. Spretno se spenja po strmem skalovju. Silno je plaha. Ko zapazi nevarnost, beži kakor strela. Pri begu iztegne vrat in glavo naprej in položi ušesa nazaj, da tem laže teče. Srnjaku se kaj lepo podaje rogovje, ki pa ni votlo, nego polno. Vsako jesen mu odpade. V prvem letu je brez stran* skih rogljev, v drugem je viličasto, v tretjem in pozneje pa ima po tri parožke. Srna prebiva pri nas po vseh večjih gozdih, zlasti po listnatih. Poleti se pase po višavah, kjer izbira mlada in sočna zelišča, na zimo pa se umika niže. Navadno vodi srnjak svojo družino, dve do tri srne in zadnje mladiče. Mlade srne se kmalu udomačijo. Srnjak pa postane sčasoma potuhnjen in človeku, zlasti ženskam nevaren. 176. Zakaj ne strelja gozdar Joško divjačine Nihče se ne spominja, da bi bil ustrelil gozdar Joško kdaj kako divjačino, dasi hodi mnogokrat s puško po gozdu. Ko so ga nekoč radovedneži izpraševali, zakaj ne strelja, je pripovedoval tole: »Ko sem bil mladenič prvikrat na lovu, je pridrvela predme družina srn. Pomerim na srnjaka in ustrelim. Kako pa se začudim, ko pade namesto srnjaka mladič! Ni bil mrtev, samo hrbtenico mu je zlomil strel, da ni mogel več vstati. Ko sem priskočil, me je pogledal tako milo v oči, da me je zabolelo v srce. Uboga žival! sem si mislil, kaj si mi storila, da sem uničil tvoje mlado, nedolžno življenje? Najraje bi se bil razjokal. Ko me je še gospodar zaradi mladiča pošteno oštel, sem sklenil, da ne ustrelim nobene živali več. Pa je tudi nisem. Pač pa sem že prijel marsika* 105 terega lovskega tatu, ki brez pomisleka in brezumno uničuje divjačino, brez katere bi bili naši lepi gozdi pusti in dolgo« časni.« 172. Gorska pripovedka V gori biva stric bogat, v gori biva stric košat, pa se nihče zanj ne zmeni do jeseni; a jeseni deca z doma v goro roma strica obiskat. Takrat striček se odkrije in obrije in razmeče svoj zaklad. Sreča v gori deco Mara, sitna stara, napol kara, napol bara: »Kaj pa iščeš tod, svojat?« »»Veste, ljuba botra Mara, mi smo prišli — kostanj brat.«« Utva. 173. Trgatev Ze čriček prepeva, ne more več spat, v trgatev veleva, spet pojdemo brat Narodna. Jesensko solnce objema z dobrodejnimi žarki vinske gorice. Po vinogradih je vse živo. Žene in otroci trgajo zrelo grozdje ter ga mečejo v lepo umite vedrice. Seveda izgine marsikatera sladka in najlepša jagoda skozi usta, zlasti otrokom. Kdo bi jim to zameril! Saj danes je trgatev, ki so je tako željno pričakovali! Polne vedrice izpraznujejo trgači v brente, ki jih nosijo moški v stiskalnico. Vsak brentač ima v roki količek, ki 106 zarezuje vanj z nožem zareze, da ve, koliko brent je zanesel. Veselo ukajo trgači po vinogradu, vmes pa streljajo s samo* kresi, da odmeva od hriba do hriba in da sladkosnedne ptice prestrašene prhutajo iz vinograda v vinograd. Žene in dekleta pa pojo, se šalijo in smejejo. To vam je veselja ves božji dan! Pa kaj šele zvečer, ko stiskajol Stiskalnica poka, da grozdje se joka in sladke solzice curljajo v kadi. Mati je spekla kostanj. Ej, pečeni kostanj in sladki mošt! To vam je življenje! Pa bel kruh mora biti za trgatev in v boljših časih tudi svinjska pečenka! — Kdor ni še bil pri Slovencih v trgatvi, ne ume vinograd« nikovega veselja. L. Černej, 174. Jesen je tu. Po vrtu v travi podlesek cvete nevesel, na jug zleteli so žerjavi, hladan je čas se nam začel. Slovo že lastovke so vzele, v grmovju črni kos molči; sinice so prišle vesele od mrzle severne strani. Jesen Po njivah se živina pase, več žitne bilke ni nikjer; plevel zdaj po strnišču rase, pastirčki kurijo zvečer. Jesen rumena, dobra žena! Otroci se je vesele: rdeča, bela in rumena na drevju jabolka zore. Josip Stritar. 175. Po zimi Kamor se obrne človek po deželi, povsod vse tiho in mirno! Nebo meži mrklo dan na dan, megla se vlači od jutra do večera, noč se že stika z dnevom in nekega jutra — kako se čudno blešči! Vse svetlo in belo: sneg! Že ga je na debelo, pa le še siplje. Kako izlahka prši navzdol! Zdaj drobna sipa, tisto babje pšeno, zdaj koscema, kakor bi se trgali berači. Te bele muhe, vsaka mična in lična vrtavka 107 na šest voglov, kako živahno nore po mrzlem zraku in kako plešejo! Ali to ni nikakšna šala! Kaj bo, kaj bo? Berači prihajajo od vseh strani v vas: črne kavke in vrane, lačne in sitne, rjavi kraljiček, ki prinaša prvi sneg z gora, rumeni strnad in ščinkavec pa taščica in siničica Ves stradajoči ptičji zarod, ki nam je ostal še zvest, išče in iztika po vseh kotih, da bi si za silo utešil lačni želodček. Le prehitro ga zaleze črna noč. Snežena dobrava pa dremlje in sanja, trudna zemlja počiva po težkem delu. Tisoče in tisoče rastlinic je vzredila in vzgojila — sedaj je zanjo čas oddiha in pokoja. Kakor vsak čas je tudi pozimi siromaček najbolj vreden pomilovanja. Po nizkih, lesenih kočah ter tudi po velikih mestnih hišah za širokimi vrati je mnogo sob, po katerih izprehaja mraz borne družine, ki nimajo česa vreči v peč, da bi grela stanico, ki nimajo ničesar za želodec, da bi dajal telesu gorkote. A zima ima tudi veselejše slike. Glej tamle — sani! Kako tihoma teče ta vprega po mehki, beli preprogi! Še stopinja se ne čuje konju, pač pa bingljajo in žvenkljajo zvonci in kraguljci po cestah. Ali tam gori, okoli strehe — ledena sveča pri sveči! Kako ti svetli ocurki lepo zobčajo vsako ostrešje! In tam za voglom na klancu gruča veselih otrok, ki se sankajo z radostnim krikom in vikom! Malo v stran pa ko¬ pica paglavcev, ki bojujejo ljut boj s sneženimi kepami ali pa vale po strmini valiže navzdol, da delajo spodaj iz njih možice. Pač res: tudi zima ima svoje lepote in svoje veselje! Po Josipu Ogrincu. 176. Zimska pesem Mrzli vetri so priveli, snežec so privedli beli. Snežec pada, pa ne vbada — je mehak! 108 Snežec pada, vedno pada, beli že se gozd, livada, log in njiva. Vse pokriva svetli tlak! Ha j d s sanmi po strmem bregu, ha j d navzdol po belem snegu! Preko griča vije driča se kot trak. Hajd s sanmi po strmem bregu, ha j d navzdol po belem snegu kar po vrsti v družbi čvrsti — to je vlak! Hajd s sanmi po strmem bregu, hajd navzdol po belem snegu! Skoči s tira, ne umira še junak! Ko smo doli, pa spet gori gremo s težkimi tovori; gori, doli stokrat vsak! Dr. Franc Zbašnik. 177 . riaxyjbHue CHenme MaMa, 3 Haiu jih mh petm uiTa cy naxyjbHpe CHenoie? J3,a HHcy OHe 3Be3ne noMpjie oa Mpa3a h noerajie Taico cpebpHacTo 6ejie h x;iaAHe? JI a HHcy OHe 6ejio uBehe ca Mecena pa 3 BejaHO HecTauiHHM BeTpOM ? 109 JX a Huje Ha He6y cyBHiue xjiaAHO, na 03e6AH 6em Aenrapn AOAa3e Ha CTapoM cyHu,y Aa ce orpejy? MaMa, 3Ham ah mh pehn uiTa cy to naxyA3HH,e cHeacHe? HecaHKa MaKCHMOBuh. 178. Na poljane snežec pada Na gorice in poljane snežec naletava in v svetlobi žarkobeli se blešči narava. Na gorice in poljane zima je dospela: majka zima — stara žena žalostna in vela. Le razsajaj, zima starka, čez ledene trate! V naših mladih srčecih ni prostora zate. Davorinov. 179. Nezadovoljna bukev Bilo je v pozni jeseni. Listje je rumenelo in padalo z drevja. Mlada bukev, ki je stala blizu lepe smreke, je začela tožiti: »Neusmiljeni Stvarnik! Zakaj si tako odredil, da moramo nekatera drevesa izgubiti jeseni vso svojo krasoto? Zakaj bi ne ostala tudi jaz zelena kakor smreka!« Ponoči nato je padel prvi sneg. Po gladkih, ozkih smre= kovih iglah je večinoma sproti spolzel na tla. Kadar se ga je pa vendar nekaj nabralo, so se pripognile prožne veje in se tako rešile neprijetnega bremena. Na širokem listju mlade bukve pa se je nakopičilo to* liko snega, da so že začele krhke veje pokati. Bridko je ječala bukev. Na srečo je drugi dan posijalo solnce in rešilo ubožico. Tedaj pa je prosila veter: »Ljubi vetrček, le brž mi otresi listje, kar ga je še na meni, preden pade drugi sneg!« In vetrček jo je uslišal. L. Černej. 110 180. Pesem nagajivka Zima, zima bela vrh gore sedela, vrh gore sedela pa tako je pela, pa tako je pela, da bo Mirka vzela, da bo Mirka vzela, ker on nič ne dela, ker on nič ne dela, ker on nič se ne uči — Čakaj, čakaj, Mirko ti! Oton Župančič. 181. Na pravi naslov Vladimir je deček, ki ljubi zimo in njeno veselje nad vse. Pomlad in poletje nimata zanj nič posebno veselega. Pride bogata jesen s sadjem in z grozdjem, a Vladimir hodi vedno gledat toplomer, ali je že dovolj mrzlo, da pride prvi sneg. In ko zagleda v daljavi s snegom pokrite gore, vzdis huje in toži: »Ah, ko bi sneg vendar že prišel k nam!« Med jesenskim dežjem zapleše prva snežinka. Veselo zbeži Vladimir pod streho in pregleduje sani, jih popravlja in prireja za vožnjo. Toda snežinka se raztopi v dežju — in snega ni. Vladimir pa je žalosten. Nekega dne minule jeseni je šel oče na vrt. Na vrtni lopi je viselo tole pismo prilepljeno: Ljubi sneg! Prosim te, pridi, pridi! Rad bi te že imel. Že eno leto te nisem videl. Pridi visok do kolena, da se bom lahko vozil s sanmi. Naj že mine ta voda in zmrzne to blato, potem pa pridi, ljubi sneg, visok do kolena! Pridi! Vladimir. Oče se je smejal, a Vladimir je bil žalosten, ker ni bilo snega vkljub njegovi lepi prošnji. 111 »Le potrpi,« ga tolaži oče, »saj sneg že pride! A svojega pisma nisi prav naslovil. Sneg namreč ne more poslati sa= mega sebe. Sneg pride samo tedaj, kadar mu ukaže Bog!« Vladimir se oddahne, kakor bi se nečesa domislil. Ko gre oče proti večeru zopet na vrt, najde že drugo pismo. Ljubi Bog! Prosim Te, ukaži snegu, naj vendar že pride! Že eno leto ga nisem videl. Pošlji sneg, visok do kolen, da se bom zopet lahko vozil s sanmi. Naj že mine ta voda, zmrzne to blato, potem pa, ljubi Bog, pošlji sneg, visok do kolena! Pošlji ga! Vladimir. Druigo jutro se Vladimir zgodaj zbudi, gre k oknu in vzdigne zagrinjalo. Vse belo! Kdo popiše njegovo veselje! Vsi so morali iz postelje: starši in bratje in sestre in vsem je obljubil Vladimir, da jih vzame na sani. Drugo pisemce pa je le pomagalo! Bilo je pač pisano na pravi naslov. E GangL 182. Led Ako hočejo imeti ljudje most čez reko, ga grade včasih dalje nego leto dni. Ljubi Bog napravi to hitreje. Zgodilo se je že, da je vse vode v deželi v eni sami zimski noči pokril s trdimi mostovi. A kako se vam bleščijo! Prav tako kakor bi jih bil napravil steklar, gladki pa so, kakor bi jih bil ostrugal in ogladil mizar. Gotovo ste že uganili, da so to ledeni mostovi. Otroci imajo led kaj radi. Po njem se lahko z drsalkami drsajo tako naglo, kakor dirja vlak po železnem tiru. Včasih sicer kateri trdo pade, a to nič ne de. Bolj nevarno je, ako začne led pokati pod nogami. Če poči, lahko pademo v vodo. Večkrat se je že zgodilo, da je bila pod ledom globoka voda. . Pomoči ni bilo blizu, pa je nesrečnež, ki je prišel pod ledeno skorjo, utonil. 112 183. Na ledu Sneg pokriva vse po redu polje, hrib in gaj. Mi se drsamo po ledu, da je kaj. Doli, gori kakor veter Videk, Blaž, Andrej, Jože, Tonče, z Minko Peter — vsi juhej! Ako že nesreča hoče, da se kdo zvali, sram ga bodi, kdor se joče in kriči! Pasti res na skorji trdi ni prijetno baš, a nikar se mi ne srdi, Videk naš! Prvič ne in zadnjič tudi menda nisi sel. Nič na tleh se nam ne mudi, saj si cel!... Huj, kako v ušesa reže, toda nam je všeč! Kogar zebe, pa naj leže spat za peč! Doli, gori kakor veter Videk, Blaž, Andrej, Jože, Tonče, z Minko Peter — vsi juhej! Anton Funtek. 184. Pojdimo se drsat! »Fantje, pojdimo se drsat!« Tako je rekel Ozimov Šime trem tovarišem, ki so šli z njim iz šole domov. »Pojdimo, pojdimo!« sta zakričala dva skoraj soglasno. Tretji, županov France, pa je dejal: »Ali ne veste, kako strogo so v šoli prepovedali hoditi na led, posebno na tej vodi?« »Ej, kaj to!« odvrne Šime. »Tukaj nas nihče ne vidi in tožljivca menda ni med nami!« Pa se obrne proti rečici, ki je bila čez in čez pokrita z ledom. Tovariša sta hitro stopila za njim. France jih je poizkušal pregovoriti, da ne bi šli, a ko nič ni pomagalo, je rekel odločno: »Da nisem tožljivec, to veste, a če greste na led, vas naznanim vse!« — »Izdajalec, le poizkusi!« se je jezil Šime. »Ti že pokažemo, v vodo te vržemo!« 113 France ni odgovoril nič, ampak je šel mirno po svoji poti. Na ovinku pa, kjer se cesta loči od struge k župa* novim, je nekoliko postal in se ozrl po tovariših. V tem trenutku zasliši grozen krik in kmalu nato vidi, kako bežita dva izmed tovarišev od rečice. Zdelo se mu je takoj, da se je pripetila nesreča. Hitel je, kar je mogel, nazaj po cesti. Že od daleč je vprašal bežeča tovariša, kaj je. Jedva je dobil odgovor: »V vodi je, Šime je v vodi!« »Pomagajmo mu, po* magajmo mu!« je klical France in s silo ustavil prestrašena sošolca. Hiteli so nazaj in našli Šimeta v groznem položaju. Telo mu je bilo do pazduhe v vodi in z razprtimi lakti je visel na ledu kraj predora, v katerega je bil padel. Zdaj in zdaj se pogrezne v vodo pod ledeno skorjo. Kaj storiti? Daši ni bilo daleč od brega, vendar ni bilo mogoče priti do pone* srečenca; zakaj razpokani led bi se bil gotovo udrl. »Dajta hitro svoja jermena!« je velel France tovarišema ter odpel močni oprti pri svoji torbi. Vse to je dobro zvezal ter vrgel konec proti Šimetu, ki je že omagoval. Nesrečnež je dosegel konec in tovariši so ga potegnili na breg. Trepetajoč od mraza in strahu, se je Šime oklenil Franceta ter vzdihnil: »Ti si me rešil!« France pa je slekel vrhnjo suknjo in jo dal Šimetu, da jo je oblekel namesto mokre. Naročil mu je, naj gre hitro domov in se preobleče in pogreje. Čez nekoliko dni je Šime zopet šel v šolo. Hudo se je bal še ene kazni za svojo neposlušnost. Brez vzroka, saj ga France ni zatožil. L. Černej. 185. Drsalica na cesti Kolikokrat je opozarjal gospod učitelj otroke, naj se ne drsajo po cestah, ker so drsalice nevarne ljudem in živalim! Pomagalo je le malo. Ko so šli nekega dne dečki pozneje iz šole, je zaklical Podgornikov Lojze, ki je znal v razredu najmanj pokoren biti: »Čujte, tukaj pod klancem nas nihče ne vidi! Podrsajmo se malo!« 8 114 Kmalu je bila oglajena dolga drsalica in drsali so se do mraka. Drugo jutro je zbudil Lojzeta iz spanja nenavadno glasen govor. Dva moža sta prinesla v sobo njegovo staro mater. Na potu k svitanicam ali zornicam je bila padla na drsalici pod klancem in se tako udarila na glavo, da je omedlela. Ko je Lojze to slišal, se je silno prestrašil, saj je za* krivil baš on nesrečo. Mnogo je pretrpel, dokler ni ozdra* vela stara mati. Zdelo se mu je, da kljuje ujedna ptica njegovo srce. 186 . Od kdaj je hojka božično drevesce Stara, ubožna ženica, ki ni imela nikogar na svetu, je šla v gozd nabirat suhega listja, da si napravi toplo in mehko ležišče. Pride do bukve in jo poprosi: »Ljuba bukev, usmili se me in podari mi malo listja, da si napravim doma gorko posteljo!« »Kaj še!« odvrne bukev. »Listje potrebujem sama, da pokrijem svoje korenine.« Žalostno stopa ženica dalje in dospe do visoke lipe: »Dobra lipa,« jo nagovori, »daj mi vsaj ti nekaj listja za toplo ležišče, vedno ti bom hvaležna!« Lipa pa de: »Glej okrog mene polno rastlin, ki se že boje hude zime! Te moram s svojim listjem odeti, zate ga nimam!« Že hoče starka oditi, kar se zasmili hoj ki, ki je stala blizu in je vse slišala. Pokliče jo in ji pravi: »Žena uboga, ne plaši se me! Igle so ostre, a mehko srce... Nimam listja, da bi ti ga dala za posteljco, a dam ti češarkov, da si z njimi zakuriš in segreješ izbico.« Vsa vesela se žena zahvali pa pomoli k Bogu, da blago* slovi dobro jelko za njeno milosrčnost. In glej! Z neba priplava krasen angel in pravi: »Ker si se edina usmilila uboge starke, se te bo odslej vsakdo veselil, posebno pa te bo ljubila nedolžna mladina. Jezušček te je namreč izvolil za božično drevesce!« Po »Zvončku«. 115 187. Kako toži zajček pozimi Nesrečni zajček sem, vse me sovraži in preganja, od vseh strani mi preti smrt. Lovec me išče s puško na rami, pes me zasleduje, ptica roparica se spušča iz zračnih višin nadme, mladiče pa mi jemlje maček. Niti enega prijatelja nimam! Da bi znal skakati po drevju kakor veverica ali pa da bi mogel prespati vsaj pusto in neusmiljeno zimo kakor jazbec ali medved! A tudi nikake obrambe nimam. Z dolgimi in močnimi zobmi lahko sicer oglodam najtrše deblo, a braniti se z njimi ne znam. Nisem baš junak! Če zaslišim najmanjši šum, napnem ušesa, potem pa zbežim, kot bi me nesel veter. V teku pa sem vam mojster! Skačem zdaj sem, zdaj tja, na levo in na desno, zdaj naprej pa zopet nazaj, da se moji preganjalci jeze, da je kaj! A kaj mi vse to pomaga, prej ali slej me vendar dohiti smrt iz lovčeve puške. Naj^ huje je zame pozimi. Travniki so pokriti z debelo sneženo odejo, zelniki prazni, gozdovi goli in zasneženi. V hudi sili se moram lotiti drevja in glodati trdo skorjo-, da vsaj malce potolažim sitni želodček... In vrhu vsega prirejajo baš v zimskem času lov za lovom na nas uboge živali... Psi lajajo in cvilijo pa dreve za nami in nas pode naravnost do lovcev in — pok — po nas je! Pa ko bi še vsaj po smrti ravnali malo lepše z nami! Mrtve konje in pse zakopljejo v zemljo — nas pa čaka kuhinja. Tam nas najprej slečejo iz gorkega kožuščka, ki ga posuše in prodado. Naše okusno meso pa skuhajo ali spečejo, najrajši pa ga snedo v omaki, a naše kosti vržejo psom, da jih požro ... Zdaj pa preudarite sami, če ni smola in nesreča bito zajčjega rodu! Iz hrvaščine. 188. Zajec pozimi O joj, oj joj, kaj bo, kaj bo? V debelem snegu gozd in loka! Sneg dol zapal je in goro in mraz je, mraz, da kamen poka. 8 * 116 Pa nič zelenega nikjer. Kar raste, beli sneg pokriva. Oh! zajec je uboga zver, največ bridkosti on uživa. Polh na primer je brez skrbi, smuk v duplo, ko začuti zimo, se zvije v klobčič pa zaspi in spi — mi mraz in glad trpimo. Potem pa ta nesrečni lov, ko je v trepetu vsa dobrava! Ta pok = pok * pok, ta hov s hiov 5 hov nam strah, človeku je zabava. Na zajca reveža preži, kar leta, lazi in kar teka. Živali vsake se boji, najbolj pa ga je strah človeka. O kdaj, o kdaj nam vendar spet pomladi pride čas zelene, da raztali nam sneg in led in zimo zoprno odžene! Josip Stritar. 189. Žitno polje pozimi Žitno polje je postelj, kjer počiva pozimi sladko in v lepi slogi tisoč in tisoč nežnih detet. Blesteče belo je odeta ta postelj kakor z najlepšim gosjim puhom. Skrbna mati narava je pokrila nežne žitne rastlinice, da jim ne more prehudi mraz do živega. V varnem zavetju spa= vajo pod nežno odejo in sanjajo o aleluji, o Veliki noči, ko vstanejo in oblečejo praznično pomladansko oblačilce. Prijeten jim je ta sen, zato se v spanju udobno natezajo. Marsikatera pomoli zelen listič skozi odejo. Brž se okori« stijo lačni ptički in zajčki, ki popasejo lističe. No, bilju to nič ne škodi, a ptički mu spomladi obero zato nadležni mrčes. Eliza Kukovčeva. 117 190. Uganka Štiri sestre vsako leto pridejo, nam darove mnogolične nesejo. Prva mlada, lahkonoga skače v svet, ponujaje v vencih rož dišečih cvet; druiga z delom poljskim lice si poti, koso v travi kleplje, krivi srp ostri; tretja drva seka, sadje spravlja v kot, grozdje sladko trga, polni vinski sod; a četrta v kožuh je ogrnjena, rokavice ima, v peč obrnjena. Vsem je znano štirih sester teh ime. Kdor ne ve ga, ta prebistre ni glave. Iz »Vrtca«. 191. Godišnja doba I. Zeleni se polje, Ptica gnijezdo gradi, Kukavica kuka, Rosa travu hladi. Sjajno sunce peče, Cvrči cvrčak mali, Krijesnica u plotu Svoju sviječu pali. III. Ptice na jug lete, Opustjele gore, Berač grozde bere, Orač njive ore. IV. Drvar stablo siječe, Krt se i jež kriju, Studen vjetar duše, A snjegovi vi ju. Ljubica miriše, Vrt je krcat cviječa, Seva slatko pjeva: »Evo premalječa!« Zru usjevi zlatni, Rujna ruža cvijeta; Al’ su vruči dani Usred žarkog leta! Jabuka je zrela S vočke dolje pala ... O jeseni plodna, Tebi čast i hvala! A dok vani selom Ide zima ciča. Nama baka stara Zlatne bajke priča. Vladimir Nazor. 118 192. Voda Razen zraka, svetlobe in toplote nam je voda neogibno potrebna. Brez vode bi ne mogla živeti nobena žival in bi ne mogla rasti nobena rastlina. Zato je je ustvaril ljubi Bog veliko množino. V potokih in rekah se pretaka v neizmerno morje. Kot sopara se dviga v zrak, kot rosa in kot dež kropi rastline in napaja zopet vrelce. Voda je najboljša in najbolj zdrava pijača. Voda goni mline in žage ter nosi težke ladje. Z vodo si kuhamo jedila, si umivamo telo, snažimo posodo in peremo perilo. Voda je imenitno in poceni zdravilo. 193. Solnce nas greje Poleti nas greje solnce. To vemo vsi. A kdo bi mislil, da nas greje isto solnce tudi pozimi, ko pokriva sneg hrib in dol, iz ljube peči, ki plapola v njej prijetni ogenj! »Kako pa to?« porečeš mladi radovednež. »Saj razgret vajo peč drva in premog!« Seveda. Toda pomisli! Rastline rastejo le poleti, ko je dovolj toplo. Brez solnca bi ne bilo drevja in torej ne drv. Zato lahko rečemo, da prihaja iz gorečih drv solnčna toplota. »Kaj pa premog?« Ali še nisi slišal, kako je nastal premog? Tam, kjer ga zdaj kopljejo, so bili nekdaj veliki gozdovi. Zemlja jih je podsula in les se je počasi izpremenil v premog. Na lesenem premogu lahko še razločno vidimo, da je nastal iz lesa. Pri črnem premogu se to ne razločuje več. Nastal pa je prav tako kakor leseni, samo da je mnogo starejši in boljši. Lahko torej rečemo, da je v premogu shranjena solnčna toplota silno dolge dobe let. 194. Železo Železo nas spremlja od zibeli do groba, saj se celo v naši krvi pretakajo majhne množine železa. Iz železa delajo jeklo. Iz jekla je sekira, ki je podrla drevo za našo zibelko, in jeklena je žaga, ki jo je razrezala 119 v deske. Z jeklenim orodjem je napravil mizar našo prvo posteljko. Z jekleno šivanko nam je mamica sešila prvo oblačilce. Vsi rokodelci, ki nam služijo, rabijo bolj ali manj železno orodje. Z železnim plugom reže kmet zemljo, je* kleni srpi žanjejo zrelo pšenico in z jeklenim nožem reže mamica ljubi kruhec. Iz jekla je drobno pero, s katerim pišemo, pa tudi ostri vojaški meč, ki nas brani sovražnikov. Po železju potujemo iz kraja v kraj. In ko dokončamo svoje življenje, izkoplje železna lopata našemu truplu zadnji do* mek, a železno kladivo nam zabije žrebelj v našo poslednjo postelj. L. Černej. 195. Sol Sol je rudnina. Ponekod je je velike množine v zemlji, v nekaterih studencih in v morski vodi. Morske vode ne moremo piti, ker je preslana. Zgodilo se je že, da so ljudje sredi morja umrli od žeje. Iz zemlje kopljejo sol rudarji tako kakor n. pr. premog. Nekatera je lepa, čista in prosojna, večinoma pa je zmešana s prstjo, s kamenjem in z drugimi rudninami. Zato je tudi različne barve: rdeče, rumene, zelene. Preden jo rabimo, jo je treba očistiti. Sol, ki jo kopljejo iz zemlje, se imenuje kamena sol. Studenci, v katerih je solna ruda, imajo čisto studenčno sol. Morsko sol pa dobivamo iz morske vode. Kraj morja izkopljejo plitve jame ali gredice, kamor napeljejo mornico. Pod vročimi solnčnimi žarki izhlapi voda, a sol ostane na dnu jame. Morska sol je najmanj čista, a najbolj ostra. Sol nam je neogibno potrebna za jedila. Sol pospešuje prebavo. Ljudje, ki so morali uživati dalje časa neslane jedi, so oboleli. Tudi živali ljubijo sol, zlasti parkljarji. Osoljeno meso se dolgo ohrani. Sitnemu človeku pravimo, da je neslan, ali pa mu re* čemo: Pojdi se solit! 120 196. Petrolej Petrolej je temnorjava, gosta tekočina neprijetnega vonja. Cesto je v bližini takih krajev, kjer je mnogo solne rude. Ponekod vre iz zemlje s silnim curkom. Navadno pa izkopljejo v takih krajih globoke, vodnjakom podobne jame ter črpajo petrolej iz njih. Ta petrolej pa ni še za rabo, ker se prerad vname in ker ne gori svetlo. Zato ga čistijo v posebnih tvornicah. Ako prilijemo petroleju vode, se ne pomeša z njo, ampak zleze na vrh, ker je lažji. Zato ne smemo nikdar petroleja gasiti z vodo, nego s peskom ali s pepelom. Rabimo ga najbolj za svečavo. Treba pa je z njim rav» nati jako previdno. V svetilnico ne smemo pihati, še bolj nevarno pa je prilivati petroleja v gorečo svetiljko. Koliko kuharic se je že ponesrečilo, ker so ga vlivale na drva, da bi laže zakurile! IV. Priroda in njene skrivnosti 197. Ljubezen do zemlje V gozdu kraj potoka je prostorček zame, tu si v šopek vežem praprot in ciklame. Tu sanjaje slušam listnih vej šumenje. Angelcev nebeških to je govorjenje. Angelci nebeški — kaj pa govorijo? Zemljico prekrasno ljubiti učijo. Vida Jerajeva. 198. Zrak Ni večjega vsiljivca, nego je zrak. Kjerkoli je naj* manjša praznina, je že zrak v njej. Zrak je vsepovsod okrog zemlje, pod milim nebom in v sobi. Dobiš ga v po= kritih loncih in v zaprtih omarah. Med zloženim perilom počiva, v žitnicah se dotika vsakega zrnca. Celo v vodi je. In vendar ga ne vidimo, ker je prozoren in brez barve. Ako pa zremo v jasno nebo, se nam zdi višnjevo. To dela zrak. 122 Čutimo ga, če mahi jamo z roko, zlasti pa, kadar je hud veter. Takrat se zrak hitro premika in udarja ob nas s tako silo, da nas hoče celo prevrniti. Ptice in zrakoplovi plovejo po zraku kakor čolni po vodi. Brez zraka bi ne bilo nikakega življenja. Ne človek in ne žival pa tudi nobena rastlina bi ne mogla bivati brez njega. Če zabranimo zraku k plamenu, se luč ali ogenj zadušita. Pa tudi v slabem zraku začne luč pojemati. Zapomnite si: Kjer luč ne more goreti, tam tudi človek ne more živeti. Ako hočemo biti zdravi, moramo živeti v čistem zraku, zato pa prevetrujmo sobe in druge prostore, v katerih preš bivamo! Kdor svežemu zraku okna zapira, zdravniku duri na stežaj odpira. 199. Kaplja Ob dežju je obviselo mnogo kapljic na širokem listu stoletne bukve. Ko so se malo oddahnile, so se začele pre* vzetno gugati na mehki, zeleni zibelki. Nazadnje so zadre* male. Ko se je drugo jutro naša kapljica prebudila, je bila čisto sama. Strah jo je obšel. Baš je hotela zaklicati tova* rišice, kar je potegnil nenadno veter in kaplja je zdrknila na zemljo. Kmalu se je zavedela in sklenila je žalostna, da hoče potovati sama, dasi ni vedela ne kod ne kam. Prerila se je skoz majhno razpoko v zemljo. Groza jo je navdala v temni samoti. Kako pa se je razveselila, ko je trčila ob drugo kapljico! Radostni sta se objeli in potovali sta skupno dalje. Komaj sta si začeli pripovedovati svoje dogodke, kar sta dospeli do drugih kapljic. Čimdalje več in več se jih je nabiralo in pozabile so na strah. Dolgo so že potovale in premagale marsikatero oviro. Bilo jih je že lepo krdelo. Končno pa se jim je poželelo belega dne in prilezle so kot skromen vrelec na svetlo. Oh, kako lep se jim je zdel svet! Hitele so dalje in dalje. Tu pa tam se je pridružil drug virček in kmalu je nastal 123 potoček. Živahno so kramljale kapljice, lovile se in skakale prešerno čez skale. Pritekli so še drugi potočki in kapljam je rastel pogum. Ob jezu so malce zastale, a s tem večjo naglico so udrle na mlinsko kolo ter ga veselo vrtele. Marsh katera kapljica se je pozabila pravočasno ločiti od kolesa in v velikem loku je zletela po zraku v naročje svojih sestric. To vam je bilo smeha in šuma! Hitele so dalje mimo temnih jelš in pisanih cvetic, mimo posameznih hiš in celih vasi. Domišljale so si, da so nepremagljive. Kako pa so se začudile, ko so se s potokom izlile v reko! Minila jih je njih prešernost in pomikale so se bolj umerjeno dalje mimo lepih trgov in bogatih mest. Čolni in splavi so plavali tu in tam po njih hrbtih. V reko se je izlivalo še več potokov na levem in desnem bregu. Bolj pa ko je rasla reka, zmernejše in jesnejše so postajale kaplje. Končno se je izlivala reka sama v veletok. Parniki so pluli po njem. Utrujene od dolgega potovanja, so kaplje čimdalje bolj pešale. Pomikale so se le še kakor v spanju počasi naprej. Dolgo in dolgo so še potovale. Nekega dne pa so se izlile v neizmerno morje. Naša kapljica ni prav vedela, ali se ji sanja ali je res, da je bila že nekdaj v družbi tako ogromne množine sestric. L. Černej. 200. Uganka Mladinka — planinka, ženka — dolinka, starka — primorka. Oton Župančič. 201. Hlapenje Kjerkoli se dotikata zrak in voda, se izpreminja voda v hlape, ki imajo obliko zraka in so torej nevidni. Lahko rečemo, da zrak pije vodo. To se godi vedno, tudi pozimi. Vemo pa iz izkušnje, da se mlake poleti hitreje posuše, prav tako perilo, zlasti ako je veter. Topli zrak je namreč bolj žejen nego mrzli in pije hitreje. Veter pa 124 pospešuje hlapenje, ker odnaša tisti zrak, ki se je že dosita napil, in prinaša novega, žejnega. Perica razveša perilo in kmet trosi in obrača travo, da se je zrak čim največ dotika in jo hitreje suši. Zdaj tudi umemo, zakaj voda v široki posodi prej izhlapi nego v ozki. Gospodinja, ki hoče, da se umita tla hitro posuše, odpre duri in okna, da odnaša prepih s hlapi nasičeni zrak. Posebno naglo izhlapeva voda, ako vre. Vedno je je manj v loncu. Kuharice pravijo, da se je povrela, mi pa trdimo, da se je izpremenila v paro. Para pa ni nič drugega nego vodeni hlapi, ki nastajajo pri vrenju. V naravi torej voda izhlapeva, pri kuhanju pa se iz* pareva. 202. Uganka Biserne brez kril čebele snoči s tiha priletele, noč na travi prenočile, davi v solncu se poskrile. Oton Župančič. 203. Megla, oblaki in dež I. Ako voda vre, vidimo, da se iz lonca kadi. A to ni dim, nego to so silno drobni mehurčki, v katere se je izpre* menila para, ker se je ohladila. Ako držimo nad takim Ion* cem mrzel pokrov, se najprej porosi, a kmalu je poln kapljic, ki se večajo in večajo in potem padajo s pokrova. Vodeni mehurčki so se združili v vodo. Zdaj pa pojdimo v naravo! Megla, ki jo opazujemo v naravi, zlasti jeseni in po dežju, ni nič drugega nego drobni vodeni mehurčki, kakršne smo videli nad loncem. Ko posije solnce, se začno ti mehurčki dvigati, a v toploti se izpremene zopet v hlape, megla izgine. II. V višavi se večkrat vodeni hlapi izhlade in izpremene spet v mehurčke, ki plavajo po zraku nad nami kot oblak. 125 Megla in oblak sta torej isto. Z ravnine opazujemo včasih oblake, ki pokrivajo vrh kake gore. Pravimo, da ima gora kapo. Planinca, ki je tisti čas na vrhu, pa obdaja megla. Lepo je videti, kako se plazijo megle ob gorovju, kako se dvigajo in izgubljajo. Ljudje pravijo, da se megla napaja. Jeseni pa leži včasih v dolini gosta megla liki morje. Griči strle iznad nje kakor otoki. Še lepše je gledati z visoke gore oblake pod seboj. Cesto se namreč koplje hribolazec v najlepših solnčnih žarkih, globoko pod njim pa se kopičijo oblaki in švigajo bliski. III. Ako se vodeni mehurčki v oblakih bolj in bolj ohlajajo, se združujejo v kapljice, ki zaradi teže padajo proti zemlji. Pravimo, da gre dež, a Srbi in Hrvati trdijo, da »kiša pada«. Včasih deži visoko nad nami, pa dež ne pride do nas, ker se med potom v toplejši zračni plasti kapljice zopet izpremene v hlape. Tako se tudi narava poigrava kakor mali otroci. Ako je oblak visoko nad nami, se združuje spotoma mnogo kapljic in postajajo prav debele. Ako pa je oblak prav nizko, so kapljice silno drobne in goste. Pravimo, da iz megle prši. Dež je božji blagoslov. Poživlja rastline, ki bi brez njega ne mogle rasti, čisti in hladi zrak in napaja vire, potoke in reke. 204. Uganka Šaroperci vodonosci, nebomerci, zemljerosci. Oton Župančič. 205. Nezadovoljnež Živel je kmet, ki ni bil nikdar zadovoljen z vremenom. Zdaj mu je bilo pretoplo, zdaj prehladno, zdaj mu je pre* dolgo sijalo solnce, zdaj mu je bilo preveč dežja. Venomer 126 je godrnjal in govoril: »Ako bi bil jaz vsemogočen, bi vladal čisto drugače.« Ko je bilo Bogu dovolj godrnjanja, mu je dal oblast, da si sme sam določati vreme, toda le za svoje njive. Kmet je bil silno vesel. Naročil je solnce, da je izoral in posejal njivo, pa zopet pohleven dež. Tako je določal vreme, kakor se mu je zdelo. In res, njegovo žito je bilo najlepše daleč na okolo. Zraslo je mnogo više in pognalo ped dolgo klasje. Ko pa je prišel čas za žetev in se je klasje po Arugih\ njivah priklanjalo od teže k tlom, je stalo njegovo klasje prazno pokonci. Tedaj se je pritožil nezadovoljnež Bogu, kako to, da je njegovo žito prazno, dasi je zraslo tako lepo. Vsemogočni pa mu je rekel: »Prijatelj, zdi se mi, da si pozabil na veter, ki je tudi potreben ob žitnem cvetju, da se oplode posamezni klaski in da rode zrnje.« Nezadovoljnež se je popraskal za ušesi in prepustil je oblast zopet ljubemu Bogu. Po Heblu. 206. Vprašanja o vetru Otrok: Ko sem bil sinoči v prvem mraku na vrtu, je tako čudežno pelo v listju jablan in hrušek in v vrhovih divjih kostanjev ob cesti za vrtom. Kaj je pelo tako čudež* no, mamica? Mati: Veter je bil najbrž, otrok moj, ki je pel. Otrok: Veter? A kje se nauči veter takih pesmi? Saj takih ne znaš peti niti ti, mamica. Kje se jih nauči veter? Mati: Po vsem svetu hodi, čez morje in čez gore, po mestih in po vaseh, sliši sto in tisoče pesmi — kako se jih ne bi naučil? Otrok: To je res, mamica. Lahko se jih nauči, ker hodi križem sveta. —- A oni večer, ko sem šel tudi poslušat, kaj bi bilo v mraku na vrtu, je tako jokalo v drevju. Kdo je jokal, mamica? Ali tudi veter? Mati: Mislim, da veter. 127 Otrok: A kaj je jokal tako žalostno? Saj ne jokaš tako žalostno niti ti, mamica, kadar jokaš... Ali ne veš tega, mamica, ker molčiš? Mati: Vem, otrok moj. Slišal je pač jokati mamico, ki ji je umrl otrok, tako majčken, tako srčkan, kakor si ti, dete moje. Pa se je naučil od nje, jokal je z njo. Zakaj nihče na svetu ne joka tako bridko kakor mamica, če izgubi takšnega srčka, kakršen si ti, mali moj otrok... Ksaver Meško. 207. Pesemca o vetru Veter nam na okno trka, po tečajih škriplje, štrka. V sobi sem in tja se ziblje, vse prebrska, strese, zgiblje: žarke splaši, muhe zmede, v pajčevino mehko sede, s stene urno pod odeje skoči kakor ptiček z veje in nazadnje po vsej hiši kolovrati, slepomiši. Ven iz hiše čezme skoči in od smeha skoro poči: glej ga, skozi okno — smuk — mi odnesel je klobuk! Igo Gruden. 208. Solnce in veter Solnce in veter sta se izkušala, kateri bi bil močnejši. Dogovorila sta se, naj zmaga ta, ki prisili popotnika, da sleče plašč. Veter je začel hudo pihati. Zdolec in krivec sta se stepla ter napravila dež in točo, da bi popotnika prisilila, naj sleče plašč. Popotnik je ves moker od mraza trepetal, trdno držal za plašč in se še bolj zavijal vanj. Veter je potihnil, vreme se je zvedrilo in solnce se je prikazalo. Sijalo je prav prijazno in upiralo žarke po* potniku v hrbet. Toplota je rasla, sapa pa je postajala bolj in bolj gorka. Plašč mu je bil že pregorek. Vrgel ga je z rame in razgrnil na tla ter legel v senco počivat. Tedaj je veter pripoznal, da je premagan. Anton Janežič. 128 209. Ob nevihti Otroci so se vračali iz šole. Bliskalo se je in grmelo in padati so začele prve debele kaplje. Nekaj manjših šolarjev je steklo pod velikanski hrast, ki je stal na samem, da bi vedrili. Ko jih je videl deček iz višjega razreda, jim je zaklical: »Bežimo rajši domov! V šoli smo se učili, da v visoka drevesa rada udarja strela.« Slušali so ga. Kako so se ustrašili otroci drugi dan, ko so videli orjaško drevo razklano od vrha do tal! Pametni dečko pa je imel prijetno zavest, da je rešil tovariše gotove smrti. 210. Oblaka Dva oblaka, rodna brata, »Kam si kanil, bratec beli?« sina sinjega morja, »»Onkraj gore glej polje, srečala sta se visoko glej gorice vinorodne: nad višinami gora. moje čakajo rose. Ti? «« — »Glej doli tu pod nama krasni svet in jasni cvet! Tja ponesem v krilu črnem bliska žar in toče led.« Oton Župančič. 211. Uganke Brez rok, brez nog, pa vrata odpira. Švigam tukaj, svetim tam, pa gorje, če pridem k vam! Nihče me ne vidi, a vsakdo me sliši; mojega tovariša pa vsakdo lahko vidi, a nihče ga ne sliši. V. Domoznanstvo 212. Naša vas Stoje na holmu hiše tri, pod holmom potok čist šumi in ribice tam plavajo, po vodi se zigravajo. Orehov, jablan, hrušek, sliv ob kočah je do samih njiv; precvitajo, diše pomlad, v jesen rode okrogel sad. A v senci drevja sadnega, pod hrambo krova hladnega v vročini skače kup otrok, ki golih glav so, bosih nog. Nad njimi ptičice pojo in gnezda si skrivaj pleto; pomladi tam se vesele, drugam jeseni odlete. Za kočo vsako je uljnjak, šumi od zlate zore v mrak; čebele pridno letajo, medu ljudem obetajo. Razgled je s holma lep tako, da vabi srce in oko: tam gore so, a tod polje in travniki nam zelene. 130 Po gorah cerkve na okrog moleče k nebu v sinji lok, a vsaka ima zvon glasan, ki poje, ko se bliža dan. Minulo je že nekaj let, kar šel sem s holma v beli svet, a vtisnil se mi je v spomin do črne jame globočin. Fran Levstik. 213. Življenje v vasi Kako lepo in prijetno je življenje v vasi! Svež zrak nas obdaja vsepovsod, svež zrak in prava prostost. Prosto stoje vaške hišice, obdane od prijaznih vrtov in sadovnjakov. Po vrtih cveto ob zelenjavi nežne cvetice, po njih se love pi® sani metuljčki, po sadnem drevju pa skačejo drobne ptičke ter prepevajo in žgolevajo od ranega jutra do poznega večera. Ko se začno navsezgodaj kosati petelini, kateri bo naj® glasneje zakikirikal, se že dviga dim iznad nizkih streh. Gospodinje kuhajo zajtrk, gospodarji pa pokladajo živini. Pastirji ženo mukajoča goveda na pašo. Sredi vasi se beli cerkvica. Njeni zvonovi vabijo iz visokih lin tudi ob delavnikih zlasti starejše, za delo ne® zmožne ljudi k službi božji. Blizu cerkve je šola, navadno naj večje poslopje v vasi. Kako življenje, ko prihaja mladina k pouku ali ko odhaja praznih želodčkov a polnih glavic domov! Prijetno je v vasi vedno, a najlepše je tedaj, ko zapojo na skednju prvi cepci staro, a večno mlado pesem o kruhku in začno odgovarjati tovariši od vseh strani: pika®poka, pika®pok! Ob nedeljah se zbirajo župljani v prazničnih oblekah. Koliko si imajo pripovedovati po opravilu božjem! Prazni® kov ne zna nihče tako praznovati kakor kmet. Kaj čuda, da hite ob takih dneh tudi meščani radi na kmete! 131 214. Lipa Glej, nežna in krepka, ljubezniva in veličastna stoji lipa, najkrasnejše naše drevo! Korenine jo vežejo na zemljo, vrh pa posega željno kvišku, časih nad 30 metrov visoko. Mogočno deblo se razceplja vsestransko na obilo vej, veje na mladike, a mladike na nežno brstje. Vse pa hrepeni proti vrhu v lepo, košato celoto. Ali kako krasna je lipa šele po* leti, ko diha z listja in s cvetja prijazno življenje! Tu gori žgole in prepevajo drobne ptičice, tu gori šume pridne čebe* lice, brenče pasasti čmrlji, krožijo pisani metulji in brez števila drugih drobnih živalc. Vse roji in miglja, vse srka iz dišečih čašic medeno roso. Pa tudi človeku tako blagodej* no blaži prsi, kadar duha prijetne dišave, ki lijo s te tako veličastne palače, na kateri je vsako peresce srček zelen. Lipa raste v gozdih, a še rajši blizu človeških prebiva* lišč. Sredi slovenske vasi, tu je njen izvoljeni kraj. Po tri rodove preživi. Koliko življenja in veselja se razvija v njeni hladni senci! Lipa je bila od nekdaj in ostane naša ljub* Ijenka. Po Josipu Ogrincu. 215. Popotnik in lipa Popotnika sta potovala ob poldanski vročini. Bila sta že jako trudna in zevala sta. Zagledala sta poleg ceste lipo, ki je delala s košatimi vejami prijetno senco. Hitro sta legla pod njo. Ko sta že nekaj časa uživala prijetno dobroto hladne sence, sta se začela pogovarjati. Prvi je rekel: »Zares, lepa je ta lipa, a preveč prostora zavzemajn dela škodo.« Drugi je pritrjeval in dejal: »Jaz bi jo posekal.« Ko je lipa slišala te besede, je rekla žalostna: »Nehva* ležneža! Komaj sta se nekoliko odhladila v moji senci, pa mi niti več zemlje ne privoščita! Trdita, da škodujem lju* dem. Ali vama moja senca škoduje? Mari nista še nič slišala o zdravilni vrednosti mojega cvetja?« Popotnika sta molčala in osramočena odšla. 8 * 132 216 . Vas, mesto in trg Vas in mesto sta se prepirala. Mesto je govorilo: »Kaj boš ti, mala, neznatna vas! Le poglej nekoliko okrog sebe! Primerjaj svoje nizke hiše z mojimi visokimi palačami, mala okenca z velikimi izložb bami, vaščane z mestno gospodo!« »Prav praviš!« ga je prekinila vas. »Res imaš več bo> g astva nego jaz, imaš pa tudi več revščine. Le poglej nat tančneje okrog sebe! Pač imaš mnogo navlake, a jaz imam žitnice, polne žita, in hleve, polne živine. Ti hodiš k meni po kruh, po mleko in meso ...« »Ti pa k meni po obleko, učenost in pravico, po zdras vila ..je odgovarjalo mesto. Tedaj se je oglasil trg: »Nikar se ne prepirajta med seboj, saj ne moreta živeti drug brez drugega!« Vas in mesto sta malo pomislila in dejala sta hkrati: »Prav pravi!« Vzela sta trg v svojo sredo in praznovali so veseli spravo. 217. Prvič v mestu Kako željno, nestrpno je pričakoval Tonček dneva, ko pojde prvič v mesto. Tisto noč pred določenim dnevom se je zbudil neštetokrat in vpraševal očeta, ali že ne bo skoraj jutro. Končno je napočilo. Mati je oblekla Tončka v praznično obleko in mu po* sadila na glavo nov klobuček. Zajtrkovati ni mogel. Kako lepo je bilo, ko sta se peljala z očetom po široki državni cesti! Veličastno je vzhajalo solnce na daljnem vzhodu. Nikdar se dečku ni zdelo tako krasno. Vozila sta se ob širnih, cvetočih travnikih in valovitih žitnih njivah mimo tujih vasi. Naglo je dirjal konjič, a Tončku se je zdela neskončno dolga pot. Nadlegoval je venomer očeta z vprašanjem, ali že skoraj dospeta v mesto. Naposled je spričo vročine in utrujenosti zadremal na vozu. Ko se zbudi, že opazi veliko skupino hiš. »Ali je to mesto?« »»Počakaj še, kmalu bova tam!«« 133 Pripeljala sta se v predmestje in kmalu nato na dolg most čez široko reko. Jojmene, kako čuvstvo! Z domačim bistrim potočkom sta si bila dobra znanca, a ta strašna kalna voda! Trepetal je po vsem telesu v strahu, da se zdaj in zdaj pogrezne most v valove. Pa se ni! Kako je občudoval Tonček Visoke, krasne hiše! Tesno pa mu je bilo pri srcu, ko je videl, kako se drži druga druge v nepretrgani vrsti. Najbolj mu je ugajala palača z izboče* nimi okni. In kaj šele izložbe! Takega bogastva ni še nikjer videl! Povsod hoče postati in vse ogledati. Le s silo ga spravlja oče naprej. Pa koliko ljudstva! Še na letnem semnju v vasi ga ni nikoli toliko! V neki izložbi opazi lepo gospodično, ki se prav nič ne gane niti ne trene z očmi. Oče mu pojasni, da ni živa in da ima lice iz voska. Ko vidi Tonček pri steklenih durih sosednje trgovine zopet slično žensko, pokaže nanjo s prstom in vzklikne: »Glejte, oče-« Reči je hotel: »Že zopet taka iz voska!« Toda v tistem trenutku je zmigala z glavo in osramočen je zbežal sinček za očetom. Ko je pri nekem oknu zopet postal, je prišel mimo deček z novimi črevlji v desnici. »Zijalo zijalasto!« je rekel pa zbil Tončku z levico klobuk z glave. Pomislite, nov klo* buk! Popadla ga je sveta jeza in zaletel bi se bil v nesram* neža. A ko je pobral klobuček, ni bilo črevljarskega junaka nikjer več. Tonček je bil sit mesta, zlasti ker se mu je zdelo, da se mora zadušiti v slabem mestnem vzduhu. Vesel je bil, ko je oče izvršil svoje opravke. Daši je bil še tešč, mu ni šlo niti meso v gostilnici prav nič v slast. Srečen je bil, ko sta se peljala z očetom zopet proti domu; a ko so ga izpra« sevali doma. kako je kaj bilo, je rekel odločno: »V mesto ne pojdem več!« 218 . Zdravo in bolno mesto I. V velikih mestih je vsega dovolj, bogastva in uboštva. Skoro vsaka hiša ima velika pročelna okna, ki gledajo na bogato ulico. Imajo pa hiše tudi majhne dušnike, ki zijajo v smetljive kote. 134 Na vročem uličnem tlaku se blešče novi črevlji in se parijo bose prosjaške noge. Svila šumi in žamet se sveti poleg cap. In cape komaj zakrivajo izsušena telesa. Smeh in jok hodita vštric v velikem mestu. II. Vsega je po dvoje v velikem mestu. Tudi ulic je dvoje vrst: Široke so svetle in polne vsega najlepšega, ozke polne vsega naj slabšega, zavite v temo, kakor da se sramujejo velike sestre. Iz njih se vale množice bledih in izmučenih teles v osrčje velikega mesta. Zjutraj prihajajo iz mraka, zvečer se vračajo vanj, ki je njih dom. Solnčna svetloba ni še nikoli obsijala njih bivališč. Okna njih stanovanj so temna in zamazana. Mrko gledajo na ozke ulice. Na njih se le malokdaj prikaže člo« veški obraz. Zidovi v teh ulicah so vlažni in brez ometa. Za zidovi pa žive ljudje, ki so enaki ljudem po velikih ulicah. Znajo misliti in čutiti kot oni, le smejati se ne znajo tako. V tesnih prostorih se komaj gibljejo. Kakšno je njih življenje, kdo ve? Josip Ribičič. 219. Občina Prebivamo v vasi, v trgu ali v mestu. Redkeje stoje hiše na samem. Več naselbin tvori skupino ali edinico prebival« cev, ki si drug drugemu pomagajo ter imajo skupne dolž« nosti in pravice. Taka skupina prebivalcev se imenuje ob« čina. V družini zapoveduje gospodar, v občini pa občinski načelnik ali župan, ki se v važnejših zadevah posvetuje z občinskimi odborniki. Občinski odbor mora skrbeti za vse, kar je treba skup« no vsem občanom. Staviti in vzdrževati mora javna poslop« ja kakor cerkev, šolo, občinsko hišo in bolnico. Skrbeti mora za dobre občinske ceste, mostove, vodnjake, gasilne pri* 135 prave. Izročena mu je tudi skrb za občinske siromake in posebno za mir in red v občini. Ker je treba za oskrbovanje občine precej denarja, mo¬ rajo občani plačevati občinske doklade. Visokost te dav¬ ščine določa občinski odbor, a potrjuje jo višja, banovinska oblast. 220. Gasilska četa V vasi so ustanavljali gasilsko četo. Vsakdo je dal za brizgalnico, kolikor je le utrpel. Samo bogati Dremač ni hotel ničesar prispevati. A ne samo to, prigovarjal je tudi drugim, naj ne podpirajo take »neumnosti«. Vkljub temu so ustanovili gasilsko četo. To je bilo veselje za vaščane, zlasti za mladino, ko so v nedeljo popoldne po večernicah poizkušali brizgalnico! Bila je prva vaja. Prišla sta izurjena gasilca iz bližnjega trga učit novince. »Take brizgalnice pa še v trgu nimajo!« se pobaha žu¬ panov sinček, a tovariš mu pritrdi, rekoč: »Morda še v mestu ne! Res, dobro nese — glej, celo na zvonikovo streho!« Ko je držal gasilec cev vodoravno čez travnik, je hotel Godčev Lipe, tisti nepridiprav, ki se nič ne uči pa je povsod v napotje, preskočiti vodni curek. Curek pa ga podere na tla, da pade, kakor je dolg in širok. To je bilo smeha med gledalci. Brizgalnica je prebila preizkušnjo vrlo dobro. Vsi so bili zadovoljni, samo Dremač ne. Stal je na pragu ter godr¬ njal: »Treba nam je bilo še te komedije! Tisto pa pravim, da se na mojem posestvu ne bodo in ne bodo vadili!« In vendar je hotela nesreča drugače. Drugo nedeljo popoldne je začel goreti — Dermačev kozelc. Njegovi lastni otroci so kadili svaljčice, pa se je vnela krma. Dremačevi so vpili, sosedi kričali in plat zvona je zvonilo. Bila je velika nevarnost, da se vže gospodarsko poslopje in da pogori sploh vsa vas. Hitro pa so dospeli gasilci z brizgalnico in v kratkem času pogasili požar. »Zdaj pa le vidim, da je ta reč dobra,« je rekel Dremač in daroval lepo vsoto za gasilsko četo. 136 221. Kam in kje »Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? Mož, povejte mi po skušnji, kje se laže ognem zmot!« »Pot, ki vidiš jo na pravo, te prinese v mesta kras, steza, ki drži na levo, te pripelje v prosto vas. Če nameriš jo na mesto, kras zidovja najdeš hiš, če se pa na vas obrneš, tam nasprotno vse dobiš.« »Kam se torej naj obrnem, naj li v mesto se podam, ali naj na vas jo mahnem, srečo boljšo kje imam?« »Vidiš, to ti je vseeno, kakor se pač vedel boš. Lahko v mestu, lahko v vasi si, če hočeš, srečen mož.« M. Kračmanov* Valjavec. 222. Moj konjič Jaz pa konjiča imam, nosi me v svet, kamor želi srce, hodim ga zret. Jezera in morje, tek bistrih rek, logi, ravan, polje, vse je moj svet. Vrh gora cesta gre, gre po ravni, s solncem nebeškim pot moja hiti. Toda ko truden sem mamin fantič, hitro domov hiti misel — konjič. Misli potujejo v širni ves svet, vse pa se vračajo k mamici spet. Andrej Rape. 223. Kako potujemo in občujemo V davnih časih so ljudje potovali samo peš. Ko so si ukrotili konja in govedo, so jahali in se vozili. Sčasoma so začeli delati tudi lepše ceste. Prebivalci obrežnih krajev pa so začeli narejati p 1 a v e, potem čolne in ladje, ki so jim dajali obliko rib, na# mesto plavuti pa vesla in krmilo, pozneje jadra. Tako so potovali ljudje po kopnem in po vodi dolgo, dolgo dobo. 137 Pred kakimi sto leti so začeli graditi železnice. Vlak nas silno hitro ponese v največje daljave. Po morjih pa drevijo parniki. Pozneje so izumili ljudje kolesa, po katerih se lahko človek z lastno silo popelje iz kraja v kraj, zlasti v ravnini. Toda človeški duh ni še miroval. Danes je že skoraj vsak otrok videl voz, ki drči brez konja po cesti, to je avtomobil. Končno so izumili še letalne stroje ali zrakoplove, s katerimi leta človek kakor ptica po zraku. Ako je hotel v starih časih kdo komu kaj sporočiti, pa ni imel sam prilike, da bi šel k njemu, je poslal pota ali sla. Če je znal pisati, mu je izročil pisemce. Pozneje so začeli zbirati pisma za določene kraje in jih skupno razpošiljati. Tako so se počasi razvile pošte, ki odpravljajo dandanes brzo pisma po vsem svetu. A človeku je bilo še vse prepočasi. Izumil je brzoj a v. Po bakreni žici švigajo misli iz kraja v kraj. Ko je umrl pred dolgim časom neki papež v Rimu, so zvedeli to pri nas šele čez tri mesece, pri predniku sedanjega papeža pa v treh urah. Dandanes je mogoče brzojavljati že celo brez žice. Po telefonu pa lahko govori človek s človekom v naj večje daljave, kakor da sedita skupaj za mizo. S po* sebno napravo, ki se imenuje radio, poslušamo celo petje in koncerte iz Pariza, Londona itd. Občila so neizmerno važna, zato je strogo prepovedano jih kakorkoli poškodovati, tem bolj, ker lahko tako pro* vzročimo veliko nesrečo. 224. Ločitev Jadra bela so razpeta. Veter vpraša: »Naj začnem?« »»Čakaj, veter, da slovo še vzamem, preden grem!«« Vzel slovo sem, sedel v barko. Veter pravi: »Zdaj?« »»Ej —• še brašno sem pozabil, pridem brž nazaj!« 138 Stekel k svojcem sem nazaj spet. Veter pravi: »Kam?« »»Čakaj, veter, da klobuček še si poravnam!«« Poravnal sem si klobuček, veter zapihljal, barka plava — oh, da še bi kak izgovor znal! Oton Župančič. 225. Vihar na morju Dečka sta ugledala čoln. Skočila sta vanj, ga odvezala in odveslala na morje. Bila sta že jako daleč od obrežja, a se še nista hotela vrniti. Na nebu nista zapazila črnega oblaka, ki se je vedno večal. Nenadoma je solnce zatemnelo. Dečka sta se prestra> šila. Obrnila sta čoln in veslala proti bregu. Strela je švignila po črnem obzorju. Močna sapa je valila visoke valove. Mrzel pot je oblil dečkoma čeli. Veslala sta, kar sta mogla. Raz* burkano morje je premetavalo čoln kakor orehovo lupino. Že sta izgubila veslo, a z drugim nista mogla dosti opraviti. Curkoma se je ulila ploha. Dečka sta izgubila smer. Krče* vito sta se držala čolnove stranice in klicala na pomoč. Va= lovi so že pljuskali v čoln. Z njiju je curela voda. Premočena sta bila do kože. Klicala sta na pomoč, a od nikoder ni bilo rešitve. Na srečo se je pripeljal mimo parnik. Kapetan je zagle* dal nesrečna dečka. Ukazal je parnik ustaviti. Mornarji so z velikim trudom rešili prestrašena in izmučena dečka. 226. Iloa jeapHMa Jeapa npBeHe. Cjaj BeneptbH nao, H Mope njbycKa no xpn,n,HMa tojihm. O, aparo Mope Moje, ja Te tsko bojihm H CBe jbenoTe ja 6nx 3a Te .aao! 139 O a Tede HiiiuTa MHJiHje mh HHje! Hohy h Aafiby Te6n ,ayiiia xpjin: CBpx Tede Kpy>Kn, ujejiHBa Te, rpjin, H Ha tbom Ba^y cyHHa ce h rpHje. Ajienca LUaHTHh 227. Uganka Z glavo puha, s srcem kuha, z nogami melje, v Ljubljano nas pelje. Oton Župančič. 228. Gore in ravnine V naši domovini se razprostirajo ponekod širne rav¬ nine, kjer ne najde človeško oko niti najmanjšega griča, kamorkoli se ozre. So pa tudi na zemlji planjave, koder človek lahko potuje po več tednov, ne da bi zagledal kak hrib. Kako pusto bi bilo za nas v takih krajih! Pesem pravi: Res je, gore so kakor cvet naše zemlje. V naj različne j s ših oblikah se dvigajo v nebo in bude naše zanimanje. Ob njih z nož ju stoje lepe vasi. Na pobočju so posa* mezni domovi, prijazni vinogradi in njive, večinoma pa širni, temni gozdovi. Kak razgled se odpre našim očem, ko pridemo na vrh! Pod nami se razprostirajo doline s širnimi travniki in nji* vami. Po dolini se vijejo potoki in reke, tamkaj se belijo vasi, trgi in mesta. Po širokih cestah drče vozovi, a po že» leznem tiru puha in drdra vlak. Čim višja je gora, tem večji je krog, ki ga obzremo, to je o b z o r. Lep je božji svet, gora mu je cvet. 229. Na goro Na goro, na goro, na strme vrhe! Tja kliče in miče in vabi srce. Na gori cvetice najlepše cveto in ptice preljube najslaje pojo. 140 Na gori pod mano oblaki vise, nad mano višave bleščijo vedre. Na svobodni gori ni zemskih nadlog; nad mano, pod mano, krog mene je Bog. Tedaj le na goro, na strme vrhe! Tja kliče in mi če in vabi srce. M. Vilhar. 230. Srez in banovina Več občin je združenih v s r e z, ki ga upravlja s r e s k i načelnik. Pri sreskem načelstvu je mnogo poslov, zato je tamkaj mnogo uradnikov. Župani dobivajo od sreskega načelstva navodila in ukaze glede javnega reda in miru, glede zdravstva, poljedelstva, živinoreje itd. Sresko na« čelstvo urejuje celokupno obrtništvo sreza in gleda na to, da prebivalstvo izpolnjuje zakone. Tu se rešujejo tudi razne pritožbe in prošnje v vseh omenjenih zadevah. Za važnejše ceste in mostove v srezu skrbi posebni cestni odbor. Pri sreskem načelstvu ima svojo pisarno sreski šolski nadzornik, ki prihaja v šole, da vidi in da poroča višjim šolskim oblastim, kako se naša mladina uči in vede. Več srezov je združenih v banovino, ki jo vodi ban. Banska uprava je višja oblast za vsa sreska načelstva v banovini. Naša banovina se po reki Dravi imenuje Dravska banovina, sedež našega bana in banske uprave je v našem največjem mestu, v Ljubljani. 23 7. Ljubljana, Zagreb in Beograd Bela Ljubljana leži ob reki Ljubljanici, ki se izliva v Savo pri Zalogu. Nad mestom se dviga na prijaznem griču mogočni sturi grad. Odtod je krasen razgled na mesto, čez širno Ljubljansko polje in daleč tja do naših snežnih planin. Mesto ima mnogo lepih hiš, palač in cerkev, pa tudi staros slavnih poslopij in več spomenikov. V Ljubljani so vsi naši 141 višji uradi, saj je tu sedež bana Dravske banovine. Tudi mnogo najrazličnejših šol ima naša Ljubljana; posebno se ponaša z vseučiliščem kralja Aleksandra I. Priljubljeno šetališče Ljubljančanov je »Tivoli«, pa tudi na Rožnik kaj radi hodijo prirode željni meščani. Zagreb, središče Savske banovine, je mnogo večji od Ljubljane. Lahko rečemo, da je pravo svetovno mesto z izredno živahnim in pestrim življenjem. Večina mesta leži v ravnini ob levem bregu Save, manjši a najlepši del se razprostira po bližnjih gričih. Mesto se postavlja s krasnimi palačami, med katerimi je mnogo novih, mo» dernih stavb. Tudi zagrebške cerkve so lepe in znamenite. Med spomeniki je posebno znan Jelačičev. Zagrebško šeta; lišče Tuškanac je krasen prirodni park, enako Maksi > mir, ki leži malo iz mesta in ki ima v senci orjaških hrastov vestno oskrbovan zoološki vrt. Staroslavni Beograd, prestolica kraljevine Jugoslavije, ima prekrasno lego na gričastem svetu ob izlivu Save v Dunav. V Beogradu prebiva N j. Veličanstvo naš kralj Peter II. Tukaj se zbirajo tudi ministri, kraljevi pomočniki v težkih vladarskih poslih. Ako bi znali stari beograjski zidovi govoriti, bi nam lahko pripovedovali slavno zgodovino mesta, ki je trpelo in krvavelo že v davnih turških časih. Svetovna vojna ga je strašno razdejala, a danes je večje in lepše, nego je bilo. Ponosno rastejo iz zgodovinskih tal mo' gočne stavbe v novo življenje nove, ujedinjene domovine. Kar sta Ljubljani Tivoli in Rožnik, Zagrebu Tuškanac in Ma* ksimir, to sta Beogradu Kalimegdan s starodavno trdnjavo in Topčider. Naša bistra Sava, ki izvira pod sivim očakom Triglav vom, spaja tako kot prirodna vez tri najvažnejša jugosloz vanska mesta, na katera je vsak Jugoslovan s pravico ponosen. 232. Celje »Stoji, stoji tam mesto belo, Celje belo in veselo,« poje naša narodna pesem. Že v davnih časih se je ob bistri Savinji razprostirala rimska Celea. Še danes vidimo v mestu 142 ostanke ponosne rimske dobe. Mnogo jih je uničil požar, ki je večkrat težko zadel mesto. Tudi Huni so ga baje obiskali, nekolikokrat so ga posetili Turki. A ne samo posetili, tudi oplenili so ga. Prav posebno slavno pa je postalo Celje, ko so mu zagospodovali celjski grofi. Doma so bili iz Savinjeka ali Žovneka, lepega gradu v Savinjski dolini blizu Braslovč. Krasen celjski grad SO' podedovali, toda samo polovico in z njo pol mesta. Druga polovica je pripadla neki drugi plemenitaški rodovini, ki jo je morala rada ali nerada pro* dati močnejšim Žovneškim gospodom, kakor so se še takrat imenovali, saj drugače ne bi bilo miru! Celjski grofi so postajali vedno slavnejši in mogoč* nejši. .Bili so sorodniki knezov in kraljev in po svojem bogastvu res pravi vladarji, saj je njih oblast segala po vsej slovenski zemlji in še na Hrvatskem so imeli svoje graščine. V boju s Turki je grof Herman II. rešil ogrskega kralja Žigo smrti, zato je ta vzel njegovo hčerko za ženo, Her* mana pa je imenoval za svojega svetovalca. Dal mu je tudi kos hrvatske zemlje ter mu podelil naslov »ban zagorski in medjimurski«. Friderik, drugi sin Hermana, je imel za prvo ženo Elizabeto Frankopansko iz slavnega rodu naših slo* vanskih plemičev Frankopanov. Po njeni smrti se je oženil z lepo Veroniko, hčerko gospoda Deseniškega, preprostega hrvatskega graščaka. To pa ponosnemu, mogočnemu očetu ni bilo po volji. Dal je sina zapreti v stolp, ki se še danes dviguje visoko nad razvalino. Imenujemo ga Friderikov stolp. Veroniko je ošabnež postavil pred sodnike, češ. da je začarala mladega grofa. Bila je seveda nedolžna in sod* niki je niso mogli obsoditi. Izpustili so jo, vendar je morala kmalu umreti. Stari Herman jo je dal skrivoma umoriti. Zadnji celjski grof je bil Ulrik II., sin Friderika in Eli* zabete. V Beogradu ga je umoril neki ogrski plemič. Tako je minula slava mogočnih Celjanov. V celjski Ma* rijini cerkvi za oltarjem lahko še danes vidimo mrtvaške glave grofov celjskih, zadnja je dvakrat preklana. Na str* mem griču nad lepim mestecem kraljuje še v razvalinah 143 veličastni »Celjski grad« in gleda na srebrno Savinjo ob svojem podnožju, na zeleni mestni vrt in gleda na divno celjsko okolico, ki je lep biser v kroni naše mlade svobodne domovine. Staroslavni celjski grb — tri zlate zvezde na modrem polju — pa se blesti v grbu naše uj edin j ene Jugo* slavij e.. 233. Pozdravi bratom na jugu Ob večerni uri stal sem poleg Save, drla z glasnim šumom je z višav v nižave. »Mladi fant, iz zdrave, iz strani gorate grem na južne kraje, grem med tvoje brate.« Tak s šumečim glasom bistri val mi pravi. Dam mu sporočilo: »Srčno jih pozdravi!« Simon Jenko. 234. Solnce Podnevi vidimo na nebesnem svodu solnce. Dozdeva se nam, da je svetla plošča. V resnici pa je neizmerno velika krogla, iz katere bi lahko naredili tisoče in tisoče zemelj. Je pa tako daleč od nas, da niti pojmiti ne moremo daljave; zato se nam vidi majhno. Solnce razsvetljuje in ogreva zemljo. Brez njega bi ne bilo na njej nobenega bitja. Ako je nebo oblačno, ne vidimo solnca, a njegovi žarki prodirajo bolj ali manj oblake, sicer bi bila popolna tema. Kako veseli smo, ko se nam po dolgih oblačnih dneh zopet nasmehlja ljuba nebeška luč! 235. Strani neba Ali ste že videli, ljubi otroci, odkod prihaja zjutraj solnčece k nam? Poleti je že zgodaj pokonci, a vi tedaj še sladko sanjate in ga ne morete videti; v pozni jeseni in v mrzli zimi pa je tudi solnce zaspanček in vi ga lahko pre* 144 hitite ter ga ujamete baš o pravem času, ko se izza tistihle gor kobaca na dan. Ljudje pravijo: solnce pravkar vzhaja, tisto stran neba pa imenujejo vzho d. Ker imate tako jako radi zlato solnčece, ga kar večkrat na dan poiščete na nebu pa vidite, da se dviga više in više in da je opoldne čisto drugje nego zjutraj. Stran neba, kjer stoji solnce ob 12. uri, je topli j u g, njemu nasproti pa sever. Vaša senca, senca dreves in hiš, cerkev in stolpov in sploh vseh stvari je opoldne obrnjena naravnost proti severu. Ko vam zvečer začne nagajati zaspanec, je tudi soln* čece zaspano. Tiho se skrije tjale zadi, prav na nasprotni strani, kjer je zjutraj vzhajalo. Solnce tedaj zahaja, tista stran neba je zahod. Te štiri strani neba so najvažnejše, zato pravimo: vzhod, zahod, jug in sever so glavne strani neba. 236. Dnevni časi in dan Kadar priluka solnce na daljnem vzhodu, je jutro. Ko stoji najvišje na nebesnem oboku, je poldan, in kadar se skrije na zahodu, je večer. Čas od jutra do opoldne imenu* jemo dopoldan, od opoldne do večera pa popoldan. Od večera do drugega jutra kraljuje temna noč. Ko mine polovica noči, je polnoč. Navadno mislimo z besedo »dan« samo čas, ko je solnce na nebu. V resnici pa traja dan od polnoči do polnoči, to je 24 ur. Vsaka ura ima 60 minut, minuta pa 60 sekund ali tre* nutkov. Prej smo šteli od polnoči do poldneva 12 ur, od poldneva do polnoči pa zopet 12 ur, kakor so še urejene naše ure. Po novem pa štejemo ure kar naprej. Namesto »ob eni popoldne« pravimo kratko ob »trinajstih«; ob dveh popoldne je ob štirinajstih itd. Čas je reka, ki se izliva v morje večnosti in se nikdar več ne vrne. Minuta, ki minila, ne bo se povrnila; kar časa zamudiš, na vek ga izgubiš. 145 237. Dan Tam za poljem, za gorami vzdramil se je mladi dan, belca — solnce je zajahal k nam na rosno plan. Ni povprašal, ni potrkal, ko je v sobico temno prišel k meni in podal mi belo je roko. Vstal sem in slonim ob oknu in pošiljam lep pozdrav solncu, jutru in zelenju venčanih daljav. Franjo Roš. 238. Ciciban posluša očetovo uro Očka, pa kaj je v tej zlati igrački? Kaj to nabija na lahno ves čas? — Ciciban, veš, to so drobni kovački, božji kovački, da kujejo čas. Kujejo dneve in tedne in leta, s kladivci naglimi kujejo čas, vsemu, karkoli pod solncem se kreta, k rojstvu in k smrti zvonki j a jo ves čas. Tikdak! na delo, v skrbi nas budijo, pota nam merijo, spremljajo nas, vsakemu svojo pojo melodijo, srcem človeškim skrivnosten ukaz. — Očka, povej mi: ti božji kovački... ali bi slišal njih pesem i jaz? — Sinko, le skloni uho k tej igrački, čul boš, kako se ti kuje tvoj čas. — Čudo prečudno! Res pojejo meni! »Ciciban, Ciciban!« slišim ves čas, drobno kot ptičke na veji zeleni: »Ciciban, tebi zdaj kujemo čas!« Oton Župančič. 10 146 239. Navsezgodaj Navsezgodaj prišlo solnčece je k meni, reklo: »Pojdi z mano, greva v gozd zeleni!« »»Ljubo, zlato solnce, kdo pa čaka name?«« »Čakajo te sladke jagodičke same!...« »»Kdo ponudi v senci hladen mi prostorček?«« »Na zelenem mahu gostoljubni korček! ...« »»Kdo se pogovarjal bo z menoj veselo?«« »Aj, studenček smeje se s teboj veselo!...« »»Kdo zapoje z mano pesemco? — Povej mi!«« »Kukavica, slavčki, ki žive sred vej mi!...« »»Pa če pride škratec v suknjiči zeleni? In če strah me najde, kdo bo še pri meni?«« »Sam nebeški Bogec te zaziblje v sanje, da strahov ne vidiš, da ne misliš nanje!...« In sva šla po rožah v gozd, ej navsezgodaj!... Klanjajo se smreke: »Dobro jutro!« — »»Bog daj!«« Vida Jerajeva. 147 240. Zvečer Glejte, kako se poredno solnček na nebu smehlja, v rožaste svoje domove, v biserne svetle gradove nebesni očka vesla. Razposajen mi je zjutraj z zlatimi biči nagnal zvezdice, lunico v spanje, stvarstvu je vsemu vzel sanje, zdaj pa noči se je zbal. Črne se širijo roke, dolge kot pol so sveta: noč jih izteza molčeča, stvarstvu spet sanje noseča, solnček pa ajat vesla. Andrej Rape. 241. Luna ali mesec Ko zaide zlato solnce, se o ščipu prikaže na vzhodu prijazna luna. Podobna je tedaj veliki srebrni plošči. Kakor solnce in vse neštevilne zvezde pa je tudi luna krogla. Zdi se nam, da je tako velika kakor solnce, a je dosti manjša nego zemlja in je naše naj bližje nebesno telo. Kakor zemlja in nekatere zvezde dobiva tudi luna svetlobo od solnca. Zato lahko v bledo luno gledamo s prostim očesom, v ža* reče solnce pa ne. O ščipu sveti luna vso noč. Potem pa vzhaja vsak večer pozneje in se skrčuje ob desnem robu. Teden dni po ščipu se prikaže šele opolnoči. Takrat je vidimo samo levo polo« vico. To je zadnji krajec. Tudi zadnji krajec se postopoma manjša in izgine čez sedem dni popolnoma. Takrat je obrnjena proti zemlji nerazsvetljena polovica lune, zato je ne vidimo. Pravimo, da je mlaj. Naslednjega dne se prikaže na zahodu srpast krajec, pa kmalu zopet izgine. Vsak večer je večji in sveti dalje časa. Teden dni po mlaju vidimo ob solnčnem zahodu polo* vico desne plošče sredi neba. Takrat je prvi krajec, ki sveti do polnoči. Mesec raste in raste in čez sedem dni nam pokaže zopet ščip svoj polni obraz. 10 * 148 242. Uganki Srebrna gospa po sinjem morju vesla in ob njej miglja deca poredna vsa. Kdor gospo in deco pozna, naj kar ime izda! Iz »Zvončka«. En zlatnik, en Srebrnjak, a drobiža polovnjak. Oton Župančič. 243. Mir Zvezda nebroj blešči pokoj, lahno zlati noč pod seboj. 244 . Ko lega dan k počitku, prebujajo se škrati, priplešejo po gozdu večerne zarje svati. Vse brez glasu, polno miru ... In bolj žari se plašč Bogu. Josip MurnsAleksandrov. Škrati Ob tihem gozdnem viru si stražijo zaklade, da kdo bleščečih zlatov ponoči ne pokrade ... A ko se mlado jutro poraja v zlati zori, zbežijo zopet škrati, poskrijejo se v gori. Albin Čebular. 245. Povest o škratu Ko večer na zemljo črno dahne sapico, takrat v gozdu vstane škratec z rdečo kapico. Pa prešteva zlate svetle, se na smeh drži, lunici srebrni s smehom pravi, govori: 149 »Ej, četudi po telesu majhen škratec sem, po rumenih vendar zlatih jaz bogateč sem. Ej, če kdo mi pride v goro, da bi zlate vzel, kar zavijem v noči vrat mu, vržem ga v pekel!« Pa zjezi se v koči poleg stari stric Tomaž: »Aj, počakaj, spaka mala, ti me ne poznaš!« Prej poškropil lesko mlado s sveto je vodo, pa odmakne tiho duri — ha j d na škrata z njo! Pa pretepel tam je škrata, vzel mu kapico, da preplašen je zajokal z nočno sapico. Cvetko Slavin. 246. Pastirska kabanica i štap Neki car iduči u lov slučajno dode u kolibu nekoga pastira. Vidi tu dijete vrlo oštroumno te ga zaište od oca. Dobri otac otpuštajuči od sebe sina svoga Aliju dade mu savjet neka dobro čuva kabaničicu i štap — s kojim je za ovcama hodio — i da nikad ne zaboravi, što je prije bio. Od malog Alije postane s vremenom prvi carski do* glavnik. Imao je u dvoru svom jednu sobu u koju nikoga ni j e puštao; on sam pak svaki dan je tu ulazio i Bogu se molio. Na velike ljude često se i velika zavist diže. Njegovi zavidnici oklevetaju ga pred carem i nalažu na njega da je on na nepravdi i grabežu napunio zlatom jednu sobu u koju nikad nikoga ne pušta. Car pode da se sam o tom uvjeri. Zapovjedi doglav* niku da mu otvori svoju tajnu sobu i on mu je otvori. No što tu vidje? Ovčarsku kabanicu, štap i čilim prostrt na kome se Alija svome Bogu moljaše. Car sav udivljen zapita šta to znači. On mu onda kaže savjet što ga je pri polasku od oca primio. Tada ga car zagrli te suznih očiju poviče: »Alija, predragi Alija! Ti si Božji čovjek! Ti si stub carstva moga!« Dositije Obradovič. 150 247. Vile Veselo je bilo še takrat na zemlji, ko so po starih, temnih gozdovih prebivale Vile, lepe, zlatolase deklice. Sreča in mir sta vladala v kraju, kjer so stanovale. Vsem se je dobro godilo, zakaj o nesrečah in težavah, ki zdaj mučijo ljudi, niso vedeli ničesar. Najrajši so Vile prebivale po votlih pečinah sredi temnih in mirnih gozdov. Kmetom so bile prijazne. Srečen je bil vsak, ki je videl Vilo, še sreč* nejši tisti, s komer je izpregovorila. Tudi so jim Vile nazna* njale, kako vreme bo in kdaj naj opravijo kako delo na polju, da bo več pridelka. Zato pa so imeli prebivalci daleč na okrog vsega, česar so potrebovali. Ljudje so pa začeli gozdove sekati, v tihe in mirne kraje so prihiteli pastirji z ogromnimi čredami. Neprestani krik in grdo vpitje pa« stirjev sta Vile prepodila. Z njimi pa je tudi izginila tiha sreča, ki je bila poprej tu doma. 248. Okamenela ženska na Poljanah Bili so pred davnimi leti hudi časi za našega kmeto* valca. Mogočna gospoda si je zidala po strminah gradove. Ubožni kmet je moral služiti tej gospodi. Moral ji je zidati, delati pota, lomiti kamenje, trebiti gozd in orati ter obde* lovati polje. Gorje tistemu, kdor se je uprl! Vrgli so ga v ječo, kjer je ob trpljenju in gladu prebil žalostne čase. Na Poljanah na Gorenjskem je tudi živela taka grajska gospoda, ki je bila brez srca. Gospod in gospa sta bila neusmiljena. Imela sta edino hčer, ki je bila staršem docela podobna v brezsrčnosti. Veselilo jo je, če je videla trpeti kmeta. Nekega jesenskega dne je bil lov. Kmetje so morali s psi priganjati zver. Lovci so stali v varnih zavetjih, da se jim ni bilo treba bati zveri. Na lovu je bila tudi grajščakova hči. Stala je na skali. Videla je, kako je zgrabila blizu nje razdivjana zver že ranjenega osivelega moža go* njača in ga podrla na tla. Lahko bi ga bila rešila smrti, toda grozne starčeve muke so ji ugajale, da mu ni hotela poma* 151 gati. Tudi sluga, ki je stal z orožjem poleg mlade ženske, mu ni smel na pomoč. Ubogi kmet je umrl v strašnih bole* činah. A prišla je kazen božja. Mahoma je stala grajska hči okamenela tam gori na skali. Nje očeta in mater je pre* tresel ta strašni dogodek, da sta zapustila kraj in grad ter odpotovala daleč v svet. V gradu ni hotel stanovati nihče več, zato je zidovje razpadlo. Vidijo se še dandanes same razvaline in poleg njih kamen, o katerem govore, da je okamenela grajska hči. Po Mateju Tonejcu. 249. Pripovedka o začetku Blejskega jezera Pred davnim časom se je razprostirala tam, kjer je zdaj Blejsko jezero, lepa ravan. Sredi ravni je stal hribček, na katerem je bila podoba Matere božje. Tu so se pasle mno * gobrojne črede ovac. Pastirji so bili zlobni in so pustili, da so lizale ovce sveto podobo. Bog jih je zato kaznoval in pokril vso ravan z vodo, le hribec s podobo svete Gospe je kipel iz nastalega jezera. Da bi tamošnji prebivalci potolažili jezo božjo, so sezU dali na otoku cerkvico Materi božji na čast. 250. O Indiji Koromandiji In vsaka stezica povede te v Rim, pa če še tako je izgubljena, tja v Indijo, tja v Koromandijo pa roka ne kaže nobena. Tam v Indiji, tam v Koromandiji bonbončki visijo raz veje in izpod grmiča se vsakega medena potičica smeje. Morda pa orehovo rajši imaš? Rozinovo? Hočeš peroti? In Vile zvečer te uspavajo in ptičice zjutraj pojo ti. 152 Tja v Indijo, tja v Koromandijo pa dedek naš lani odšel je: »Otroci, le pridno ubogajte! Ko vrnem se — to bo veselje!« In čakali smo ga in čakali, a zdaj ga več nihče ne čaka; gotovo tam cvička dolenjskega je, gotovo je mnogo tobaka. Oton Župančič. 251. Ribniško jezero na Pohorju Na vrhu Pohorja je jezerce, ki se imenuje Ribniško jezero. Ljudje pripovedujejo, da prebiva v njem povodni mož, jezernik, ki se večkrat vozi po njem. Takrat baje od« loži svoj dragoceni pas. Presrečen, kdor bi mu ga mogel na tihem izmakniti! Postal bi najmočnejši človek na svetu in vse zemeljske nadloge bi mu ne mogle prizadeti ničesar. Če kdaj dežuje in potoki močno narastejo, pravijo ljudje: »Jezero hoče izkipeti; je že kdo jezernika razdražil.« Ako potrebuje zemlja v suši dežja, pa govore, da je treba le mačka vreči v jezero in takoj se dvigne iz njega gost oblak, ki prinese dež. 252. Pravljica o Dravi To je bilo v tistih časih, ko naši pradedje niso še poznali rži in pšenice. Tedaj je živel ob Dravi bogat ribič. Vse svoje imetje si je pridobil s tem, da je redno nalovil in prodal mnogo rib. Poln hvaležnosti je vprašal nekega dne Dravo: »Mamica Dravica. s čim ti naj povrnem, ker si mi pomagala do blaginjeDrava je rekla: »Pojdi daleč po svetu, tam v daljnem kraju najdeš ljudi, ki imajo bel in ržen kruh. Kupi mi od vsakega po en hlebec in mi ga prinesi!« Ribič se je napravil na pot. Prišel je v daljne kraje in kupil, kar mu je Drava velela. Ko se je vrnil, je vrgel hleb pšeničnega in hleb rženega kruha v Dravo. Nato je začela Drava naraščati in je poplavila ves levi in desni breg. Ko 153 pa je voda odtekla, je začela zemlja poganjati polno lepe rži in rumene pšenice. Tako so ljudje dobili seme in začeli so povsod sejati rž in pšenico. Koroška narodna. 253. Povodni mož Ob solnčnem zahodu je sedela na bregu reke petletna ribičeva hčerka. Kar priplava pred njo velika zlata riba. Dete stopi za ribo v mlačno vodo. Val jo vzdigne ter zanese proti veliki skali sredi reke in deklica izgine ondi v deročih valovih. Čez leto dni sedi oče utopljene deklice na obrežju ter misli na izgubljeno hčerko. Zdajci zagleda sredi reke čolnič in v njem belo deklico, ki je bila prav taka kakor njegova izgubljena hčerka. Čolnič zadene ob skalo, voda se raz= makne, čolnič in dete pa se izgubita v globočino. Drugi dan lovi ribič z mrežo ribe. Velika mreža se začne močno gibati. V njej zapazi ribič zlato ribo. Že jo drži v rokah. Kar se prikaže tik njega velikanski mož, ki ga prosi: »Pusti mi, ribič, zlato ribo! Razsvetljuje mi temne sobane pod vodo. Vrnem ti hčerko.« Ribič izpusti ribo, velikan pa odgovori: »Pridi ob solnč* nem zatonu k oni skali ter udari trikrat z veslom po njej!« Solnce ni še bilo za gorami, ko veslata mož in žena proti tisti skali. Žena, ki je že komaj čakala, da ugleda drago hčerko, iztrga možu veslo iz rok ter bije po skali, da udarci glasno odmevajo od bližnjih hribov. Reka se razmakne, mož in žena pa padeta s čolnom v globočino, ker nista ravnala po ukazu povodnega moža. Janez Majciger. 254. Divji mož na Mrzlici Na vrhu gore Mrzlice blizu Celja so bili nekdaj sočnati pašniki. Tamkaj so pasli navadno trije pastirji. Nekega dne so za šalo metali kamenje v luknjo, ki je med skalovjem v sedlu. Poizkušali so, kako bobni v globočino. 154 Nenadoma pa se dvigne iz jame divji zelen mož in zavpije: »Kdo je mojemu sinčku ubil skledico?« Preplašeni pastirji zbeže. Zelenec pa pograbi ovna, ki se je v bližini pasel, ter izgine z njim v globočino. Od tedaj si niso upali pastirji več v bližino jame, ki jo sedaj obdaja gozd. Narodna pripovedka. 255. Divji mož Divji mož, kosmati mož tri doline je ogradil: »To bo vrt moj, nanj si rož in sočivja bom nasadil.« Pluga nima, ne brane, kar z rokami prst rahlja si — kar storile so roke, to z nogami potepta si. Divji mož, kosmati mož hišico si je sezidal: »Tukaj mirno živel boš. Kdo ti ne bi zdaj zavidal?« V izbico vesel je šel, ali ko se v njej zravnal je, v strop z glavo se je zadel, in ves dvorec mu razpal je. Sel na jezero je pit, a na brado je pozabil. Mož povodni, v kotlu skrit, za kodeljo ga je zgrabil. »Joj,« zajavka divji mož, »za nezgodo gre nezgoda!« A vodnar: »E, kaj se boš! Ni nezgoda, le neroda!« Oton Župančič. 256. Zlatorog Pripovedujejo, da so nekdaj na planinah ob Triglavu, ki je najvišja gora v Sloveniji, prebivale bele žene. Bile so dobrosrčne. Rade so se prikazovale v dolini in pomagale ubožnim ljudem v stiskah in nadlogah. Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči raznih zelišč. Po golih skalah je rasla po njih volji slastna trava, da jo je mulila siromakova koza. Niso pa imele rade hvale. Nihče ni smel v kraje, kjer so prebivale; prepodile so ga s hudo nevihto. Po solnčnih rebrih so se pasle njih divje koze, ki so bile bele kakor sneg. Te koze je vodil močan kozel. Ker je imel zlate rogove, so ga imenovali Zlatoroga. Njegova kri je imela čudno moč. Ako ga je zadela lovčeva krogla, je 155 zrasla iz vsake kaplje krvi, najsi je padla tudi na skalo ali na sneg, čudovita triglavska roža, ki mu je takoj vrnila zdravje, ako je použil le en list. Še večjo moč pa so imeli njegovi zlati rogovi. Pravili so, da si, kdor dobi njegov rog, lahko pridobi velikanske zaklade zlata in srebra, ki jih je čuvala mnogoglava kača v gori Bogatinu. Želja po tem bogastvu je zapeljala nekega lovca, da se je odpravil ponoči v gore lovit Zlatoroga. Opoldne ga šele dobi na strel. Njegova krogla ga zadene prav v srce. Hudo ranjen se splazi kozel na ozko skalo, pod katero je bil stra¬ šen prepad. Lovec gre pogumno dalje po sledu krvavečega Zlatoroga. Pot so mu kazale čudne rože, ki so zrasle iz Zlatorogove krvi. Zlatorog zaužije list čudotvorne rože in se z novo močjo obrne proti sovražniku. Rogovi se mu svetijo kakor solnce. Omamljen od tolike lepote, pogleda lovec podse v brezno — zvrti se mu v glavi. Zlatorog pa skoči proti njemu in ga pahne v brezmejno globočino, kjer se ubije. Bele žene so potem izginile iz tega kraja. Z njimi so odšle tudi bele koze. Zlatorog je z rogovi razril cvetoče livade — in sedaj so tamkaj skalnate puščave. Po Karlu Dežmanu, 257. Medvedi v Savinjski dolini Ob gorskem potoku v Št. Pavlu v Savinjski dolini so si bili postavili drvarji brus. Gonila ga je voda. Tjakaj pride medvedka z mladičem. Z zanimanjem opazujeta vrteče se kolo. Kar ustreli eden izmed drvarjev iz bližnje bajte in zadene medvediča. Starka preobrača mladiča, ga gladi in liže, a ko vidi, da je mrtev, se silno raztogoti. Pograbi nedolžno kolo ter ga popolnoma zdrobi. Narodna pripovedka. 258. Sv. Ciril in Metod Naši pradedi, stari Slovani, so verovali še v razne bo* gove. Poizkušali so jih sicer sosednji narodi pokristjaniti, pa se jim ni posrečilo, ker niso znali njih jezika, pa tudi zato ne, ker Slovani tedaj niso poznali niti črk niti knjig. 156 Sveto vero sta prinesla Slovanom brata sv. Ciril in Metod. Rodila sta se v začetku devetega stoletja v Solunu. Znala sta razen drugih jezikov tudi slovanskega. Ciril je izumil nove pismenke: glagolico. Prevedel je bogoslužne knjige. Brzo se je potem jela širiti božja služba v slovanskem jeziku. Po Cirilu se imenuje abeceda, ki jo pišejo še dandanes Srbi, Bolgari, Rusi in tudi Rumuni, cirilica. Sv. Ciril in Metod sta torej prižgala Slovanom luč svete vere ter jim tudi položila temelj omike. Zato ju slavimo kot slovanska apostola. Sv. cerkev ju prišteva k svetnikom. 259. Uganka Pod goro kralj z vojsko. Prišel je čas — misli na nas! Oton Župančič. 260. Kralj Matjaž I. Kralj Matjaž je vladal pred davnim, davnim časom na Ogrskem. Ko se je oženil z lepo kraljico Alenčico, je napovedal vojno vsem vladarjem sveta. Vsak pa, ki se je z Matjažem bojeval, je bil premagan. Zaradi tolike sreče v bojih se kralj Matjaž tako pre» vzame, da pozove samega Boga na boj. Bog pošlje h kralju Matjažu angela. Božji poslanec ga vpraša: »Ali se res hočeš vojskovati s samim Bogom?« Kralj Matjaž odgovori: »Res se hočem.« Zdaj se začne močno bliskati. Hitro vpraša kralj Matjaž: »Kaj je to?« Angel mu odgovori: »Božje sablje!« Zdaj začne grmeti. »A kaj je to?« vpraša zopet Matjaž. »To je ropot božjih bobnov!« pravi angel. 157 Tega bobnanja pa se kralj Matjaž tako prestraši, da zaprosi Boga milosti. Stvarnik ga res pomilosti, a zahteva, naj gre tja, kamor ga pošlje. In zaukaže mu, naj gre med dve gori, ki mahoma zagrneta Matjaža in vso njegovo vojsko. II. Zgodilo se pa je, da pride mlad junak v to podzemelj = sko jamo. Najde kralja in kraljieo' Alenko za kamenito mizo, okrog Matjaža pa je spala njegova velika oborožena vojska. Okoli mize se je že trikrat ovila gosta Matjaževa brada. Na steni se blesti dragocen meč. Mladenič ga sname in ga hoče potegniti iz nožnice. A glej! Komaj se malo zasveti ostro rezilo, dvigne kralj Matjaž trudno glavo, zbudi se kraljica Alenka in vsa vojska dviga glave pokonci. Ve* sel j e žari vsem v očeh; saj vedo, da bodo rešeni tedaj, ko neustrašen junak potegne Matjažev meč iz nožnice. Skoraj se že vidi vse svetlo rezilo. Tisoče vojakov korenjakov skoči na čile konjiče in po podzemskih prostorih se razlega divji bojni krik. Tedaj pa se junak prestraši in zbeži. Z votlim grmenjem se zapre gora za njim. Kralj Matjaž in njegova mogočna vojska iznova zaspita in spita do današnjega dne. A pride dan, ko oborožena pridrevita iz gore ter pobi* jeta vse naše nasprotnike. Za nas Jugoslovene nastopi šele tedaj prava zlata doba. Po narodni pripovedki. 261. Turki na Ptujski gori Stara romarska cerkev na Ptujski gori je na vzhodni, južni in severni strani črna, le na zahodni je bela. Pravijo, da je bila vsa cerkev poprej tako lepa, da se je čarobno bleščala celo na Turško. Turki so jo hoteli opleniti. Ko pa so prišli pod breg, je legla na cerkev in okolico tako gosta megla, da niso mogli najti pota na vrh in so morali oditi. Cerkev je ostala od tistega časa zunaj črna in zato pravijo namesto Ptujska gora tudi Črna gora. 158 262. Pogumni črevljarček Okoli mesta Maribora je stalo nekdaj za obrambo močno obzidje kakor sploh okoli mest in gradov. Trije stolpi tega obzidja stoje še zdaj, stoji pa tudi grad, ki je bil na severovzhodnem voglu. Zidovje so podrli, ko se je začelo mesto širiti. Okrog obzidja je bil globok jarek. V ta jarek so lahko izpustili vodo iz treh ribnikov, ki leže na severni strani mesta med hribi. Ako je bila v jarku voda, ni mogel nihče do obzidja. Nekoč prihrume Turki tako nenadoma, da so Maribor* čani jedva utegnili zapahniti velikanska mestna vrata. Jarka pa niso mogli več napolniti. Turki so bili tako v jarku in so začeli podkopavati obzidje. Bila je velika nevarnost, da vderejo v mesto. V tej sili se ponudi mlad črevljarček, da hoče poizkusiti, ali bi mogel priti skozi sovražne vrste in izpustiti vodo v obmestni jarek. Meščani veseli pozdravijo ta sklep, črevljarček pa se obleče v turško obleko. V temni noči se mu res posreči, da se preplazi mimo sovražnikov in pride do ribnikov. Tam odpre zatvornico in voda prihrumi tako hitro, da se Turki ne morejo rešiti več iz jarka. Mnogo jih potone, drugi pa pobegnejo. Tako je pogumni črevljarček rešil naš lepi Maribor. Narodna pripovedka. 263. Turki na Muljavi Veliko hudega so prizadeli Jugoslovenom Turki, ki so hodili v naše dežele morit in požigat. Vse jim je bilo dobro: blago, živina in ljudje. Posebno radi so jemali s seboj zdrave in močne dečke, ki so jih v posebnih šolah vzgoje* vali v najhujše sovražnike krščanstva, v janičarje. Na takem pohodu so pridrli nekega dne tudi na Mu* ljavo, vas na Dolenjskem, dobro uro hoda od Stične. Vas Muljava ima prijazno cerkvico, posvečeno Materi božji. Pri cerkvi je obzidano pokopališče, v njej pa oltar, 159 ki je tako imenitno in mojstrsko delo, da slovi daleč po svetu. V to cerkvico in na obzidano pokopališče pobegnejo Muljavčani pred divjimi Turki. Žene in otroci se zatečejo v cerkev, možje pa se zbero za vnanjim obzidjem, da bi se branili do zadnjega diha. V krdelih so pritiskali Turki na tabor. Ali kmetje niso branili le sebe in domovine, ampak tudi žene in otroke in vero; zato so se borili silno hrabro. Marsikateri Turek se je zvrnil, a tudi marsikateri Slovenec je padel. Zmerom ljuteje so pritiskali Turki. Slabo orožje vaščanov jih ni moglo zadržavati. Na severni strani tik obzidja je stala lipa. Na njenem deblu je visela podoba Matere božje. Za podobo so se bili v votlem deblu zaredili sršeni. Predrzen janičar spleza med veje in strelja na borilce za obzidjem. Kmalu spleza še več janičarjev na lipo. Kmetje se jame j o razmikati. V tej sili jim pride na pomoč majhen, a hud pomočnik. Turek je podobo Matere božje brcnil z drevesa ter tako razdražil sršene v duplu. Naglo prišume sršeni in začno pikati Turke pod drevesom. Janičarji se prično prestrašeni otepati in umikati. Ko kmetje to opazijo, se zopet ohrabre. Turki so odšli z zabuhlimi obrazi, kristjani pa so hvalili Boga, da jim je poslal pomoč v največji stiski ter jih otel. Po Josipu Jurčiču. 264. Peter Zrinjski Knez Peter Zrinjski je bil silen junak. Turki so se ga bali, zakaj nekolikokrat jih je potolkel, a kristjani so blago« slavljali njegovo ime. Že kot mladenič se je izkazal s svojim junaštvom. Ko je bil nekoč tedanji avstrijski cesar Ferdinand III. blizu Brati« slave na lovu, ga je spremljal mladi Peter. Nenadoma se za« žene med prestrašene lovce divji veper. Peter potegne meč iz nožnice, navali na merjasca ter ga preseka z enim samim mahom. Vsi lovci so se čudili junaštvu mladega kneza. Ogledovali so njegov meč, a niti eden ni mogel zamahniti z njim. Bil je dober težki Petrov meč, a še boljša in jačja je bila njegova junaška desnica. 160 Peter Zrinjski je bil pozneje odlikovan z različnimi častmi. Postal je ban hrvatski in se je oženil z umno Katarino iz slavne hrvatske rodovine Frankopanov. Nezadovoljen z vladanjem Leopolda I., sina Ferdi* nanda III., se je vzdignil z nekaterimi hrvatskimi in ogr* skimi velikaši zoper vladarja. Upor se je ponesrečil. Neusmiljeni cesar pa je dal Petru Zrinjskemu in njegovemu mlademu svaku Franju Frankopanu v Dunajskem Novem mestu odsekati glavo. Z njima sta izumrli dve slavni hrvatski rodovini, ki sta sto in sto let branili hrvatsko in slovensko zemljo proti Tur* kom in s katerima sta se ponašala narod in domovina. Niti ostankov obeh junakov niso pustili trdosrčni Habsburžani prenesti na Hrvatsko, tako da so skoraj 250 let prhneli v tujini. Šele po našem ujedinjenju smo jih leta 1918. prepeljali slovesno v osvobojeno domovino. 265. U red Uspravi se, u red stupaj! Nogom živo o tle lupaj! Unuci smo sokobptiča Frankopana i Šubica; Voda gnjije kad ne teče, Gvozde rda kad ne s*iječe. Složno, bračo, — jedan! dva! Nek se trese zemlja sva. Noge male — al kremene, Ruke sitne al gvozdene. Kada budu čvršče, veče, Dvor če zidat naše sreče. Vjetar trsku k zemlji svija, Hrastu samo grane njija. Složno, bračo, — jedan! dva! Nek se trese zemlja sva. Ruke snažne, ostro oko, Čelo vedro i visoko. Bog nam dade zemlju mnogu: Gazimo je čvrstih nogu! I dade nam krepko tijelo! Stupaj smjelo i veselo! Složno, bračo, — jedan, dva! Nek se trese zemlja sva. Vladimir Nazor. 161 266. Junak Mnogo opravka so nam nekdaj dali hudi Turki. Posebno v Bosni so kristjani mnogo trpeli od njih. Zato so nastale razne vstaje. Neki bosanski kristjan pripoveduje: »V eni takih vstaj sem stal s tovarišem na straži ob cerkvici na hribu. Pod večer je bilo. Kar iznenada so se začele sipati krogle na naju. Pretreslo me je, zakaj vse je žvižgalo okoli mene. Pa rečem tovarišu: Umakniva se rajši za cerkev!« Zažarelo mu je oko s temnim bliskom. Srepo in resno me je pogledal in je dejal: »Jaz se ne umaknem! Lahko storiš to ti, ali vem, da nisi tako strahopeten!« Ostala sva pred cerkvijo. »To je bil junak!« porečete. Res, bil je junak Peter Mrkonjič, naš pokojni kralj. Andrej Rape. 267. Mati Mati je prišla k svojemu sinu vojaku. Zvedela je bila, da leži ranjen v bolnici. Težka in dolga je bila pot v Beo* grad, a materino srce je hrepenelo po njem. Zvečer že je stopila v staro, sivo poslopje, kjer so ležali ranjeni junaki. Vprašala je po sinu in povedli so jo k njegovi postelji. Moj Bog, kako se je prestrašila uboga mati, ko je za * gledala njegova izmučena, bleda lica! Kaka rožna zarja je obsevala poprej vse njegovo obličje, a zdaj je bilo upadlo in koščeno, kakor da je že smrt dihnila vanje. In te oči, te sinove mile oči! Kako so sijale svetlo in jasno, a zdaj, kje sta njih lesk in smehljaj! Zajokala je uboga mati, a sin jo je tolažil: »Ne žaluj, mati moja, veseli se z menoj! Drugim materam so ubiti sinovi, a jaz še ozdravim.« Mati si obriše solze, vzame iz torbice nogavice in jih poda sinu: »Na, dete moje! Sama sem jih napletla zate.« n 162 Žalostno se nasmehne sin. Mati privzdigne odejo, da bi mu obula nogavice. A tedaj zagleda, da je sin — brez nog. Sovražnikov top mu jih je odtrgal in odnesel. Ne glasu tožbe ni iz materinih ust, ker prevelika je bolečina njenega srca. Zgrudi se na sina in tiha solza ji posrebri njena lica. Velika je bila žrtev, veliko trpljenje slovanske matere za domovino, večja je bila njena bolečina nego sinova. Cvetko Golar. 268. Zaupanje Po blatnih cestah se je pomikala srbska armada. Za* puščala je ljubljeno domovino. Vsi so bili utrujeni, lačni in bolni, ljudje in živali. Mraz je hudo pritiskal. Pa so se na tej težki poti ustavili in počivali. Več čast* ndcov si je zakurilo ogenj. Posedli so okoli njega in se greli. Temna noč je bila. Kar se pokaže v svitu ognja senca. Med častnike stopi mož, zavit v plašč, in jih vpraša: »Ali lahko prisedem k vam, tovariši v nesreči?« Častniki mu odgovore: »Ni sicer dosti prostora, a toliko ga bo že še.« Mož sede mednje. Med pogovorom pravi: »Hudo je to, da zapuščamo domovino, toda verjemite mi, bolje bo, bolje! Še se vrnemo zmagoviti in veseli v domovino tako gotovo, kakor jo sedaj zapuščamo. Zaupajte, tovariši!« Potem vstane in se poslovi. Častniki pa so spoznali v možu svojega kralja Petra, ki jih tudi na najtežji poti ni zapustil. V srce jim je seglo to njegovo veliko zaupanje. Tudi v njih srcih je zagorela vera, da tako trdno kraljevo za* upanje ne more nikogar varati. Veselje in upanje se jih je polastilo. Pogumno so gledali v veselejšo bodočnost. In ta bodočnost je prišla, ko je naša slavna vojska s pomočjo zaveznikov premagala vse sovražnike in nam dala skupno domovino Jugoslavijo. Andrej Rapfe. 163 269. Kralj Peter I. Veliki, Osvoboditelj Dne 12. julija 1921. L je dopolnil naš prvi jugoslovenski kralj Peter 77. leto svojega življenja, dne 16. avgusta istega leta pa je zatisnil za večno svoje trudne oči. Njegovo ime bo živelo v našem troedinem narodu od roda do roda. Babice bodo pripovedovale vnukom o ne¬ smrtnem kralju, mladina se bo učila v šolah o njegovih velikih činih in slavni pesniki jih bodo opevali. Kralj Peter je dovršil delo svojega deda Črnega Jurija ali Karadorda, ki je bil začel pred dobrimi sto leti osvo- bojati srbski narod. Osvobodil pa je v veliki svetovni vojni tudi nas Slovence in Hrvate. Narodna skupščina mu je dala, ko je še ležal na mrtvaškem odru, po pravici ime: Kralj Peter I., Osvoboditelj in Uedinitelj. Mi Slovenci pa, ki bi bili brez njegove pomoči izgub¬ ljeni, mu zapišimo v hvaležnih srcih še eno ime: Rešitelj! 270. Kralj Aleksander I. Kralj Peter I. je bil ob ustanovitvi naše mlade države že star in bolan. Zato je vršil zanj vladarske posle njegov sin, regent Aleksander. Po očetovi smrti je prevzel kraljev¬ sko krono slavnih Karadordevičev. Kralj Aleksander I. je bil po vzgledu svojega očeta velik človek in junak. Vse dni svojega življenja je posvetil sreči naše domovine. V delu za njen mir je moral daleč od nje umreti. Po smrti je dobil častno ime: Viteški kralj Aleksander I. Uedinitelj. 277. Iz pisma regenta Aleksandra Mojemu narodu, Srbom, Hrvatom in Slovencem! V imenu svojega vzvišenega očeta in v svojem imenu pošiljam kraljevski pozdrav vsemu svojemu narodu, vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem! n* 164 Bodi nam vsem srečno novo leto, v katerem se v imenu božjem razvije in za veke ponosno zaplapola naša troboj* niča! Zaplapolala bo po vseh naših deželah, po vseh naših gorah, po vseh naših rekah in otokih, vsepovsod do našega sinjega morja. Napolnimo svoja srca s krepko vero v zdravo, močno in budno življenje naše kraljevine! Bog in duh naših pred* nikov in naših velikih mrtvecev naj nas hrabrita in krepita v vztrajnem in složnem delu za blaginjo in srečo mojega naroda! Pisano v našem kraljevem dvorcu v Beogradu, dne 6. januarja 1919. Aleksander. 272. Kralj Aleksander I. v Sloveniji Drugo leto po uedinjenju Srbov, Hrvatov in Sloven¬ cev nas je prvikrat obiskal mladi kralj Aleksander I., ki je bil takrat naš prestolonaslednik in vladar. Čim smo Slovenci zaznali, da pride v naše kraje, nas je navdala neizmerna radost. Ko je res stopil med nas, smo ga pozdravljali s takim navdušenjem, kakršnega ni še doživel prej noben vladar na naših tleh. Vsakdo je čutil, da je med nami junaški sin našega junaškega jugoslovenskega naroda, naš narodni vladar. Mar¬ sikdo je imel solze ginjen j a v očeh, in marsikomu je obtičal od ginjenosti glas v grlu. Kralj Aleksander je obvladal mahoma vsa srca brez izjeme. Kako tudi ne! Prišel ni kot gospod k svojim pod¬ ložnikom, kakor so prihajali tujerodni vladarji, nego kot brat k bratom. Razgovarjal se je z navadnim kmetom in z delavcem enako rad kakor z gospodo. V nekem mestu je vprašala stara perica svojo sosedo, kateri izmed mimo idočih gospodov je Aleksander. Regent je to slučajno slišal. Stopil je k starki, ji stisnil velo roko in rekel: »Mamica, jaz sem!« Iz vsega vedenja Aleksandrovega se je videlo, kako neizmerno ljubi mladino. Neki materi je vzel dete iz naročja ter ga srčno poljubil. 165 Ko je prišel med množice šolarjev, ki so prihiteli iz bližnjih in daljnih krajev, se je zadovoljno nasmehnil ter jim ljubeznivo odzdravljal, kakor da bi hotel reči: »Ti mla¬ dina si naš up in naša nada. Mlad sem jaz, mladi ste vi, delali bomo skupno za blagor domovine!« Vsako leto v poletnem času je prihajal od takrat kralj Aleksander na naš prekrasni Bled, v svoj gradič Suvobor. Tam je preživljal kratke trenutke oddiha in od tod je rad obiskoval naše kraje. 273. Kralj Aleksander I. — umrl V mračen jesenski dan so žalostno zapeli zvonovi. 9, oktobra 1934. leta je bilo. Naše mamice so zajokale in še naši očetje, ki jih nikoli ne vidimo jokati. Vsi smo v tre¬ nutku vedeli: Umrl nam je kralj. Iz šole so nas poslali domov. Tiho smo se vračali in z grozo v srcu gledali črne zastave. Vse nam je govorilo isto mračno resnico: Umrl je kralj. Sredi svojega velikega dela za srečo domovine in za mir med narodi je padel. V Marseillu, na francoskih tleh, nam je s svojim zadnjim vzdihom izrekel oporoko: Čuvajte Jugoslavijo. 274. Naš kralj Peter II. Nikjer na celi zemlji ni otrok, ki bi mogli tako iz srca govoriti: naš kralj. Mi pa ga čutimo tako. Mlad je in naš. Vsi smo zaplakali z njim. ko je izgubil očeta. Nam je umrl kralj tistega črnega dne, toda kraljeviču Petru je umrl oče. To je bilo za nas, majhne, še več. V daljnem in tujem, velikem mestu Londonu je bil, ko so mu povedali, da je postal kralj. Tja ga je bil pred mesecem dni poslal njegov oče na šolanje. Ob slovesu mu je naročil: »Le pridno se uči, čakajo te težke naloge!« Kralj Peter zdaj ni več otrok, dasi ni mnogo starejši od nas. 6. septembra 1923. leta se je rodil. Vsa domovina ga je ob 166 rojstvu srečna pozdravljala, saj je bil njen prestolonasled¬ nik. Pozdravljala ga je tudi kot mladega kralja, ko se je tih, žalosten in resen vrnil iz tujine. Mnogo svojih otroških, brezskrbnih dni je preživel med nami. V naših gozdovih je nabiral rdečih jagod, po našem Blejskem jezeru se je učil plavati in veslati, po naših trav¬ nikih je postavljal sneženega moža, v naših planinah je tabo¬ ril in si utrjeval svoje zdravje. Zdaj živi resno in težko življenje. Pripravlja se na največje in najtežje naloge. Vsaka ura mu je odmerjena, z vsako hoče postati večji in sposob¬ nejši. Ko bo dopolnil 18 . leto svojega življenja, bo prevzel vladarske skrbi na svoje rame. Zdaj jih nosijo zanj trije kraljevi namestniki. Mnogi od nas ga poznajo, vsi ga imamo radi. Vsi čuti¬ mo, da je naš. Ponosni smo nanj, ker je mlad in vendar velik, resen in junaški. Pravi sin je svojega velikega očeta, pravi junak našega osvoboditelja kralja Petra I. Naj nosi njegovo svetlo ime v slavo njegovemu spominu in v srečno bodočnost naše domovine! 275. Novo kolo Hrvat Ivo, Srbin Jovo zaigraše kolo novo. Dva su brata, do dva mala, složno kolo zaigrala. Otvoriše širom vrata i dozivlju trečeg brata . I več hiti Janez mali, več su bolje zaigrali. Zdravo snažno, zdravo živo. Janez s .Tovom, s Jovom Ivo. Mladost, snaga — kako neče — s ve se jače kolo kreče! Dječja igra! — Svijet se čudi.. . Al če djeca biti ljudi pa če vidjet što se može kad se do* tri brata slože. Rikard Katalinič Jeretov. 167 276. V mejah Jugoslavije Zorko in njegova mama sta se ozirala za zahajajočim solncem. Kar vpraša dvanajstletni Zorko: »Kje je konec Jugoslavije?« »Tam, kjer se več ne glasi naš mili jugoslovenski je¬ zik,« odgovori mati. »Zakaj pa ni Bog ustvaril Jugoslavije po vsem svetu?« »Zato, da se tudi mi naučimo spoštovati jezik tujih narodov. Potem šele spoznamo, kako dragocen zaklad je naša krasna materinščina, ki smo ji s toliko težavami pribo¬ rili pravico, koliko je vredna naša svoboda in s kako vnemo smo jo dolžni braniti,« razlaga mati. Zorkove misli so hitele za solncem, ga došle in prehi¬ tele, ko je vprašal: »Koliko časa sije solnce drugim naro¬ dom?« »Ves čas, kadar spimo. Zjutraj boš ti še spal, ko po¬ zdravi solnce izza Črnega morja Balkansko gorovje in se spne na jugoslovensko obzorje. Potem nas gleda do večera,« pripoveduje mati navdušeno. Dečku se je širilo srce od narodnega ponosa. Ivo Trošt. 277. To je tvoja domovina Drejče je šel v nedeljo popoldne z materjo na polje gledat, kakšna bo letina. Hodila sta med lepimi njivami, po katerih je zibala pšenica težko rumeno klasje, po katerih so* zeleneli in rasli drugi pridelki — kmetov up, kmetovo bogastvo. Sama je Drejčkova mama oskrbovala veliko go¬ spodarstvo, zakaj oče je padel kot junak v boju proti nem¬ škemu nasilju na koroških tleh. Došla sta v širni sadovnjak, kjer so razprostirale ja¬ blane čvrste veje, polne žlahtnega sadja. Veselo vzklikne Drejče: »Glej, mama, glej, kako bo¬ gato nas je letos Bog obdaril! Vse kaže dobro, nadejamo se lahko najlepše letine.« 168 Smehljaje in zadovoljno pogleda mati sinka edinca, ki je vkljub dvanajstim letom govoril tako resno in razumno. »Res je, Dre j če,« mu odgovori, »Bogu bodi hvala za vse! Ako ne bo posebne nesreče, se letos lahko nadejamo bogate jeseni, samo ko bi...« »Tiho, tiho, mama!« jo prekine deček, boječ se, da bi se materi zopet ne ulile solze ob spominu na očeta. Dospeta na vrh griča. Pred njima se razgrinja dolinica z bogatimi njivami in z vrtovi, z lepo, prijazno domačo vasico. Ob robu na desno in levo se vzdigujejo gozdnati hribi, odzadi pa ju pozdravljajo visoke planine, ki jih po¬ ljublja solnce z večernimi žarki. Mati in sin nekaj časa tiho gledata to lepo krajino. »Mama, ali ni lepa naša zemlja?« se oglasi Drejče. »Vsak dan jo vidim, a vendar, ko bi jo gledal še tako dolgo, ko bi jo gledal sto let, ne bi se je nikoli nagledal.« »Res, lepa je naša zemlja,« odgovori mati in položi sinu roko na ramo, »in ponosen si lahko, da je to tvoja domovina. Nikdar ne pozabi, da si njen in da so njena tla oškropljena s krvjo tvojega očeta junaka!« Sinko se vzravna, ponosno dvigne glavo in pogleda materi v oči, rekoč: »Ne, mama, ne! Tega tvoj sin ne pozabi nikdar!« Vera Levstikova. 278. Domovina Kakor mater in očeta, rojstno hišo, rojstni kraj. ljubim, domovina sveta, tebe vekomaj! Ti si moja draga mati, jaz tvoj zvesti sin, saj ves svet ne more dati dvoje domovin. Oče v dragi domovini blagi je vladar, tudi njemu zvesti sini bodimo vsekdar! L. Černej. 169 279. Naši narodni prazniki Raznih cerkvenih praznikov se ljudje od nekdaj vesele, zlasti mladina. Imamo pa tudi narodne ali državne praz¬ nike, ki nam morajo biti istotako sveti. Oglejmo si jih kratko po vrsti! Vsi Slovani častimo spomin svetih bratov Cirila in Me¬ toda, ki sta pred več nego tisoč leti prižgala našim prade¬ dom luč prave vere. Položila pa sta Slovanom tudi temelj omike, ker sta jih prva učila čitati in pisati v domačem jeziku. Hvaležni narod ju ne pozabi nikdar. Tudi v dobi našega suženjstva jima je zažigal v proslavo kresove. Naj jima naša srca tem bolj plamte v osvobojeni domovini! Vidov dan (dne 28. junija) nas spominja tiste grozne bitke na Kosovem polju, v kateri so podlegli pred več nego 500 leti Srbi turški premoči ter izgubili svojo svobodo. Posledica je bila, da so prihajali pozneje krvoločni Turki tudi v naše kraje plenit, požigat in morit. Spomin na Vidov dan je živel v srbskem narodu od roda do roda. Dajal mu je tisto čudno moč, da je končno popolnoma rešil sebe, osvobodil pa tudi nas Slovence in Hrvate. 6.september je rojstni dan našega mladega kralja Petra II. Prvi december je veliki praznik našega narodnega uedinjenja. Ta dan so se 1. 1918. poklonili odposlanci »na¬ rodnega viječa«, po zagrebškem zborovanju, v Beogradu pokojnemu našemu kralju, takratnemu regentu Aleksandru. Izjavili so, da hočemo biti za večne čase z brati Srbi ena duša in eno telo. Regent Aleksander pa je v odgovoru dejal: »V imenu Njegovega Veličanstva kralja Petra I. proglašam uedinjenje Srbije z deželami nezavisne države Slovencev, Hrvatov in Srbov v edinstveno kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.« Šole obhajajo slovesno tudi spomin sv. Save in velikega Jugoslovana biskupa Strossmayerja. Tako oživljamo v narodnih praznikih tisočletno zgo¬ dovino našega jugoslovenskega naroda. Ti prazniki naj nas navdajajo s hvaležnostjo in s samozavestjo, a naše brate na Primorskem in Koroškem naj tolažijo, da pride tudi zanje — rešitve dan! 170 280. Mlad junak Mlad junak po polju s težkim srcem hodi, zvestega konjiča na povodcu vodi. »Pasi spet se mimo, travo jej zeleno! Trud in boj in rane, vse je izgubljeno! Zlomljena je sablja, bratje pokopani. Kar jih je ostalo, tujcem so prodani.« Simon Jenko. 281. Begunček V času svetovne vojne je pribežala v našo vas z Gori¬ škega mati s tremi otroki. Oče je bil v vojni. Najstarejši otrok, črnooki Danilo, je vstopil z nami v šolo in bili smo skupaj do tretjega razreda. Bil je jako živahen deček. Imeli smo ga prav radi in mnogokrat smo delili z njim svoj kruh. Po končani vojni je prišel tudi njegov oče. Čez dalje časa so se odločili, da se vrnejo v domovino. Nekega dne je povedal Danilo v šoli, da odidejo drugo jutro. Bik> nam je vsem težko pri srcu. Gospod učitelj je po pouku izpre- govoril takole: »Danilo nas zapušča. Žal mi je zanj, ker je bil priden učenec. Njegovi starši pa si žele v svojo lepo domovino in prav ravnajo. Kjer je človek doma, tam je zanj naj lepše. Toda mi smo svobodni pod svojim jugoslovenskim kraljem, a Danilova domovina ni vesela, ker ni svobodna. Tuj kralj vlada zdaj tamkaj. Danilo, ne pozabi nikdar, da si našel v naši vasi svoje brate in sestre, ki so srečni, ker so na svoji osvobojeni zemlji. Prepričan sem, da dočakaš srečni dan, ko bo tudi tvoja s krvjo naših bratov prepojena ožja domovina, Gori¬ ška, združena z nami. Takrat pridi kot mladenič ali mož zopet pogledat v to vas, ki ti je otroku dala zavetja! Mene že morda ne bo več, a najdeš svoje tovariše in tovarišice iz mladih let. Veselili se bodo s teboj tvoje sreče. 171 Danilo! Preden odideš, podaj nam roko, da hočeš ostati vrl Jugosloven, a mi ti obljubljamo, da ne pozabimo tebe in tvojih vrlih bratov, čeprav nas ločijo začasne meje!« Danilo je s solzami v očeh, a odločno podal najprej gospodu učitelju roko, potem pa vsem po vrsti. Ko smo se na cesti ločili, smo mu klicali: »Danilo, na snidenje!« L. Čeirnej. 282. Neodrešena domovina »Kje si, kje si, dom premili, kjer smo včasih srečni bili?« »»Ne vprašujte me nikari! Tujec meni gospodari, tujec tukaj se ponaša, kjer je tekla zibel vaša!...«« L. Čeirnej. 283. Iz mojega življenja I. Mati mi je pravila, da sem imel kaj kmalu dolge lase in da mi jih je na temelju zavezala v šop. Sedel sem šopast na peči in sem cucal palec desne roke, dokler mi ga niso obvezali z debelo cunjo. Ko sem dosegel tretje leto, sem doživel najsrečnejši dan svojega življenja. S sestro sva bila na vrhu pri Sveti Trojici, ko se je prikazal lep plamen doli pri Svetem Lenartu. »Pri nas gori!« je zavpila sestra. Jaz pa sem rekel: »Teta Micka dela štruklje!« Sestra me je vlekla po klancu, da sem se čudežno prevračal, ali trpel sem za misel in sem rekel: »Teta Micka kuha štruklje!« Iliša je pogorela do tal. Rešili smo samo staro stensko uro. Ko sem jo nekoč na- skrivoma navijal, mi je padla na glavo in ni šla nikoli več. II. Prve svoje nauke sem poslušal v slavni enajsti šoli pod mostom na Vrhniki. Tam smo lovili kapeljne, ki smo jih nedolžne živalce za silo spekli ter pojedli z glavo in z repom. 172 So pa v enajsti šoli še druge učenosti. Z mosta, iz krčme, odkoderkoli prilete cesto v Ljubljanico različne važne reči: razbiti lonci, rjasti lijaki, ponve brez ročaja — sploh reči, ki jih mlad učenjak ne sme in ne more prezreti. Zavihali smo si hlače do kraja ter smo se napotili v obljubljeno deželo. Tista obljubljena dežela pa je nekoč narasla in je odnesla moje hlače, ko sem bil baš jaz v njih. Zdelo se mi je, da jaham na vodi in da se nebo vrti v sijajnem kolobarju. Iz teh sanj me je zdramil krčmarjev hlapec, ki me je za lase in ušesa privlekel na breg. III. Preden so me gnali v šolo na Hrib, mi je oče napravil lepo, novo črno obleko. Brat Jože me je vodil za roko. Tam pod hribom pa je bil most in sredi tega mosta je bila velika luža in v tisto lužo sem padel kar na obraz. In brat Jože je rekel, da nikoli ne bom učenjak. In brat Jože je povedal resnico. Tako se je začelo moje šolanje. Ivan Cankar. 284. General Maister Rudolf Maister, general naše slavne vojske, je odličen, splošno znan in priljubljen jugoslovenski junak! Rasti je vitke, ima črne, dolge brke in bistre oči, v srcu pa mu gori žarka ljubezen do naroda in domovine. General Maister je naš narodni junak! Vsi ga ljubimo in spoštujemo. Kjerkoli se prikaže, zavlada med narodom veliko navdušenje. Naš staroslavni Maribor je osvobodil nemške mogoč¬ nosti in vsiljivosti. Danes je Maribor lepo jugoslovensko mesto. General Maister pa ni samo hraber in vešč vojak, on je tudi velik in zvest prijatelj naše književnosti. Na svojem domu ima dragoceno knjižnico, kjer hrani zbrane vse slo¬ venske knjige od najstarejše do najnovejše. General Maister je tudi slovenski pesnik, ki je napisal lepo- zbirko pesmi. 173 V njih opeva našo domovino in proslavlja naše zaslužne može. Ko dorastete, se boste naslajali ob čitanju pesmi na¬ šega generala pesnika. Naravnost genljiva je bila ljubezen in vdanost, ki ju je gojil general Maister do svoje matere. »Moja majka!« jo je nazival z radostjo in s ponosom. — Žal, da mu je ta dobra njegova majka že umrla. Med imeni mož in veljakov, ki so si pridobili največ zaslug za našo domovino Jugoslavijo, ostane z zlatimi črka¬ mi zapisano ime tega vrlega sina slovenske zemlje. Vsako njegovo misel, vsako njegovo pot in vsako njegovo dejanje spremljajo iskrene besede: »Domovina, vedno mislim nate in na neosvobojene brate!« 285. Oton Župančič V vaši »Čitanki« je vse polno lepih in veselih pesemc, ki jih kaj radi čitate. Pod najlepšimi je zapisano ime — Oton Župančič. Gotovo bi radi kaj slišali o pesniku, ki vam jih je napisal. Oton Župančič je naj večji slovenski pesnik, ki še živi med nami. Doma je iz Bele Krajine, kjer je zagledal leta 1878. svetli dan in lepo slovensko zemljico. Šolal se je v Ljubljani in na Dunaju. Odkar je dovršil vseučilišče na Dunaju, posveča svojo veliko nadarjenost le prosveti. Sedaj živi v Ljubljani. Tebi, slovenska deca, je spesnil toliko presrčnih pesemc. Več prelepih knjižic ti je podaril. Vsak izmed vas pozna »Pisanice«, polne pisanega cvetja in otroškega smeha, in »Cicibana«, njegove zgode in nezgode. Katera drobna gla¬ vica ni še ugibala njegovih veselih »Sto ugank, tristo zadrg, tristo zank?« Kar same vam skočijo Župančičeve presrčne pesemce v glavo in v srčece in znate jih povedati tako lepo in ljubko, da vas vsakdo vesel posluša. 174 286. Simon Jenko Pesnik Sorškega polja! Tako imenujemo Simona Jenka, ker je bil rojen na Podreči na Sorškem polju na Gorenj¬ skem leta 1835. Osnovno šolo je obiskoval v Smledniku in v Kranju, srednjo šolo pa v Novem mestu in v Ljubljani. Tu je začel z nekaterimi drugimi dijaki, med katerimi sta bila tudi Fran Erjavec in Josip Stritar, pisati dijaški list »Vaje«, kjer je priobčil prve svoje pesmi. Po dovršeni srednji šoli je odšel na visoko šolo na Dunaj, kjer se je posvetil pravoslovju. Ker ni dobival od nikoder nobene podpore, je poučeval otroke bogatih ljudi, da se je mogel skromno preživljati. V pesmi »Trojno gorje« je opisal svoj nad vse žalostni položaj: Gorje, kdor nima doma, kdor ni nikjer sam svoj gospod; naj križem svet preroma, saj vendar tujec je povsod! Ko se je vrnil v domovino, je služboval najprej v Kra¬ nju, potem v Kamniku, naposled zopet v Kranju, kamor pa je dospel bolan na smrt. Beda dunajskih dijaških let mu je izpodkopala zdravje. Umrl je v 34. letu svoje dobe. Od mnogih njegovih rodoljubnih pesmi pojemo navdušeno ognjeviti in ponosni njegov »Naprej!«. KAZALO IN PREGLED Stran Jugoslovenska narodna himna. 7 I. V domačem krogu 1. M 1 a d i ljudje (E. Gangl) . 9 2. Mati (Simon Jenko). 9 3. Mamici (Ksaver Meško) ... . 10 4. Uspavanka (Oton Župančič).10 5. Materina molitev (Iz »Zvončka«).11 6. Desetica (Ivan Cankar).11 7. Lenka (Oton Župančič). . . 12 8. Očetovska ljubezen.12 9. Prva laž (Josip Stritar).13 10. Očetova črešnja (Po »Angelčku«).13 11. Bodimo veselil (Josip Freuensfeld).14 12. Papirnate barčice (Rabindranath Tagore s Gradnik) ... 15 13. Igra (E. Gangl).15 14. Boječnost (Iz »Zvončka«).15 15. Strah (Anica Černejeva).16 16. Nasredin je delil ovne (Narodna šala iz Bosne) .... 16 17. Joško (E. Gangl).17 18. Kanglica (Oton Župančič).17 19. Andrejček (E. Gangl).18 20. Anka (Anton Aškerc).18 21. Bojanov Matejka (Janko Kersnik).19 22. Dva vesta za to.20 23. Prevzetni hlapec (Zapisal Fran Praprotnik) ..... 20 24. Zidar (Fran Levstik).21 25. Trije golobi (E. Gangl).21 26. Blagi starac (D. Trstenjak).22 27. Živali — naše učiteljice (Iz Kosijeve »Zabavne knjižnice«) . 23 28. Uganki (Josip Stritar).24 29. Zvonovi (Oton Župančič) .25 30. Nedelja (Po I. Bilcu).25 176 Stran 31. Srce — oltar (Anton Medved).26 32. Opravljiva Jerica (Iz »Vrtca«).26 33. Dnevi (Anton Funtek).27 34. Vseh vernih duš dan.27 35. N a n j i v i c i b o ž j i.28 36. Cvetice na oknu (Iz »Nazornega nauka«).28 37. Franckova taščica (Fr. Erjavec).28 38. Sv. Miklavžu je pisal (Iz hrvaščine).29 39. M i k 1 a v ž e v s k a (E. Gangl)., 30 40. Raj na zemlji (Silvin Sardenko).31 41. Božičnica (Iz hrvaščine).31 42. Božič (Iz »Zvončka«).33 43. Tepežnica (A. M. Rostov).33 44. Ob novem letu (Anica Černejeva).33 45. Sveti trij e kralji (Silvin Sardenko).34 46. Meseci — prijatelji (Po »Zvončku«).34 47. NaSvečnico.36 48. Pust (France Bevk).36 49. Na poti v šolo (Josip Stritar).37 50. Kako je Drejčka ščipalo (Iz »Zvončka«).37 51. Ivanček in Bojanček (L. Černej).37 52. Součenca.38 53. Oglar in gospod (De Amicis * Miklavčičeva).39 54. Dve pismi.40 55. Domače živali.41 56. Zvesti pes.. 42 57. Mačka .42 58. Uganka (Oton Župančič).43 59. Mačice (Hey s A. Funtek).43 60. Miš .43 61. Miši v skrbeh (Po Ezopu).44 62. Modra miška (A. M. Slomšek).44 63. Ujeta ptica ..45 64. IlTHua y KaBe3y. (3.viaj Jouaii JoBauoBnh).45 65. Če Bog da.. 46 66. Govedo (Po Fr. Erjavcu).46 67. Pijani vol.47 68. Kravica prodana (Jo«. Stritar).48 69. Konj (Po Fr. Erjavcu).48 70. Ne muči živali! (Fr. Erjavec).49 71. Surovež (Jos. Stritar).50 72. Osel .50 73. Trije bratje in osel.51 74. Ovca.51 75. Svinja (Fr. Erjavec).52 76. Koline (Fr. Levstik).53 177 Stran 77. Petelin in kokoš.53 78. Jež in lisica (A. M. Slomšek).54 79. Ježevo potovanje (Borisov).55 80. Speči zajec (Zapisal Matija Majar).55 81. Raca (Po Fr. Erjavcu).55 82. Lastovica.57 83. JlacTaBHne (BojncnaB J. EjihIi).57 84. Lastovkam (Simon Gregorčič).58 85. Lastovica in Zveličar (Zapisal Anton Brezovnik) .... 58 86. Črešnja (Po Ivanu Macherju).58 87. Vrt.59 88. Pikapolonica.60 89. Krt. 60 90. Uganka (Oton Župančič).61 91. Tulipan (Ana Mešičkova).62 92. Vrabec.62 93. Vrabček in lastovka (Vida Jerajeva).63 94. Prvi izlet (L. Černej).63 95. Razbojniški grad (Vida Jerajeva).64 96. P a m e t n i c e (Iz »Zvončka«).65 II. Človek 97. Mladini (Anton Medved).66 98. Trmoglavec .66 99. Prišla je bela žena (L. Černej).67 100. Človeška čutila.67 101. Uganka .68 102. Podmladkar.68 103. Roka (Ferdo Kleinmayr).69 104. Slepec in mleko.70 105. Uganka .70 106. Kdo je večji siromak (A. M. Slomšek).70 107. Sejalec (Cvetko Golar).71 108. Kmetijstvo .71 109. Večer za našo vasjo (Vida Jerajeva).72 110. Kmetiški dom (Dr. Ivan Tavčar).72 111. Kmetovalčeva sreča (E. Gangl).73 112. Največji sovražnik.73 113. Pijanec (Modest).74 114. Nezmernost (Cika Jova - Gradnik) .74 115. Dihanje * .74 116. Nezgode in nesreče. I. Pod vozom. II. Pri kopanju. III. Na paši 75 117. Rokodelci.76 118. Naš sosed.77 119. Starček in smrt (Prekmurska pravljica).77 12 178 Stran 120. Zvonikar jeva (Blaž Potočnik).77 121. Reki .78 III. Letni časi v prirodi 122. Pomlad (Anica Černejeva).79 123. Vigred (Kompoljski).79 124. Čez noč, čez noč (Oton Župančič).80 125. Deček in cvet (Dragotin Kette).80 126. Svatba (Eliza Kukovčeva).81 127. Setev (Cvetko Golar).81 128. Majnikova (Anton Funtek).82 129. Rjavi hrošč .82 130. P o 1 o n i c a (Cvetko Golar) .83 131. Lišček (Ivan Tomšič) .83 132. Spomladi v gozdu (Jos. Stritar).84 133. Kukavica (Iz hrvatske čitanke).85 134. Veverica (Oton Župančič).85 135. Breza in hrast (Oton Župančič).86 136. Mravlji (Po Dragotinu Ketteju).86 137. Polžek (France Bevk).86 138. Zakaj šmarnica tako prijetno dehti (Eliza Kukovčeva) ... 87 139. Pastirčad i cvijetak (Ivana Brlič Mažuranič).87 140. Poletje (Anica Černejeva).88 141. U ljetu (Dragutin Domjanič).88 142. Poljska pesem (Cvetko Golar).89 143. Poletni večer.89 144. Belokranjska (Narodna pesem).90 145. Od kdaj čebele pikajo (L. Černej).90 146. INejim^a (3iiaj JoBan JoBaHOBHh).90 147. Zelena žaba.91 148. Žabe (Oton Župančič).92 149. Postrv.93 150. PEČapneTa caH (BpaHKo Pa^HMeBuh).94 151. Ščuka.94 152. Belouška (Anica Černejeva).94 153. Zlatice (L. Černej).95 154. Kosec (E. Gangl).95 155. Kosčeva pesem (Jos. Stritar).96 156. Uganke (Oton Župančič).97 157. Vrabci in strašilo (Oton Župančič).97 158. Ž e n j i c e (Jos. Stritar).98 159. M1 a t i č i (Jos. Stritar). ? . 98 160. Pot do kruha (L. Černej).98 161. Kapusov belin (Iz hrvatske čitanke.99 162. Metuljčka (L. Černej).99 163. Mak (Oton Župančič).100 179 Stran 164. Strupene jagode (A. M. Slomšek).100 165. Dobra tetka.101 166. Škorci (Rudolf Maister).101 167. Pes in zajca.102 168. Uganka (Oton Župančič).102 169. Medved z medom (Oton Župančič).103 170. Srna. .... 103 171 Zakaj ne strelja gozdar Joško divjačine.104 172. Gorska pripovedka (Utva).105 173. Trgatev (L. Černej).105 174. Jesen (Jos. Stritar).106 175. Pozimi (Po Jos. Ogrincu).106 176. Zimska pesem (Dr. Fr. Zbašnik).107 177. naxyjbHn;e cHejKHe (.ZJecamca MaKCHMOBHb).108 178. Na poljane snežec pada (Davorinov).109 179. Nezadovoljna bukev (L. Černej). 109 180. Pesem nagajivka (Oton Župančič).110 181. Na pravi naslov (E. Gangl).110 182. Led.111 1 83. Na ledu (Anton Funtek) .112 184. Pojdimo se drsati (L. Černej).112 185. Drsalica na cesti.113 186. Od kdaj je hojka božično drevesce (Po »Zvončku«) . . . 114 187. Kako toži zajček pozimi (Iz hrvaščine A.).115 188. Zajec pozimi (Jos. Stritar). 115 189. Žitno polje pozimi (Eliza Kukovčeva).116 190. Uganka (Iz »Vrtca«).117 191. Godišnja doba (Vlad. Nazor).117 192. Voda. .118 193. Solnce nas greje.118 194. Železo (L. Černej).118 195. Sol.119 196. Petrolej.120 IV. Priroda in njene skrivnosti 197. Ljubezen do zemlje (Vida Jerajeva).121 198. Zrak (L. Černej).121 199. Kaplja (L. Černej).122 200. Uganka (Oton Župančič).123 201. Hlapenje.123 202. Uganka (Oton Župančič).124 203. Megla, oblaki in dež.124 204. Uganka (Oton Župančič).125 205. Nezadovoljnež (Po Heblu).125 206. Vprašanja o vetru (Ksaver Meško) ... ... 126 12 * 180 Stran 207. Pesemca o vetru (Igo Gruden).127 208. So-Ince in veter (Anton Janežič).127 209. Ob nevihti.128 210. Oblaka (Oton Župančič).■. 128 211. Uganke.128 V. Domoznanstvo 212. Naša vas (Fr. Levstik).129 213. Življenje v vasi.130 214. Lipa (Po Jos. Ogrincu).131 215. Popotnik in lipa.131 216. Vas, mesto in trg.132 217. Prvič v mestu.132 218. Zdravo in bolno mesto.133 219. Občina.134 220. Gasilska četa.135 221. Kam in kje (M. Kračmanov - Valjavec).136 222. Moj konjič (Andrej Rape).136 223. Kako potujemo in občujemo.136 224. Ločitev (Oton Župančič).137 225. Vihar na morju..138 226. IIon jeapHMa (Ajienca IIIaHTnh).138 227. Uganka (Oton Župančič).139 228. Gore in ravnine.139 229. Na goro! (M. Vilhar).139 230. Srez in banovina.140 231. Ljubljana, Zagreb in Beograd.140 232. Celje..141 233. Pozdravbratomnajugu .143 234. Solnce.143 235. Strani neba.143 236. Dnevni časi in dan.144 237. Dan (Franjo Roš).145 238. Ciciban posluša očetovo uro (Oton Župančič) . 145 239. Navsezgodaj (Vida Jerajeva).146 240. Zvečer (Andrej Rape).147 241. Luna ali mesec.147 242. Uganki (Iz »Zvončka«, Oton Župančič).148 243. Mir (Josip Murn - Aleksandrov).148 244. Škrati (Albin Čebular).148 245. Povest o škratu (Cvetko Slavin).148 246. Pastirska kabanica i štap (Dositije Obradovič).149 247. Vile.150 248. Okamenela ženska na Poljanah (Po Matiji Tonejcu) . . 150 249. Pripovedka o začetku Blejskega jezera.151 181 Stran 250. O Indiji Koromandiji (Oton Župančič) .... 151 251. Ribniško jezero na Pohorju.. ■ 152 252. Pravljica o Dravi (Koroška narodna). 152 253. Povodni mož (Janez Majciger).153 254. Divji mož na Mrzlici (Narodna pripovedka).153 255. Divji mož (Oton Župančič).154 256. Zlatorog (Po Karlu Dežmanu).154 257. Medvedi v Savinjski dolini (Narodna pravljica) .... 155 258. Sv. Ciril in Metod.155 259. Uganka (Oton Župančič).156 260. Kralj Matjaž (Po narodni pripovedki).156 261. Turk; na Ptujski gori.157 262. Pogumni črevljarček (Narodna pripovedka).158 263. Turki na Muljavi (Po Jos. Jurčiču).158 264. Meč Petra Zrinjskega.159 265. U red! (Vlad. Nazor).160 266. Junak (Andrej Rape).161 267. Mati (Cvetko Golar).161 268. Zaupanje (Andrej Rape).162 269. Kralj Peter I. Veliki Osvoboditelj.163 270. Kralj Aleksander 1.163 271. Iz pisma regenta Aleksandra.163 272. Kralj Aleksander I. v Sloveniji (L. Černej).164 273. Kralj Aleksander I. — umrl.165 274. Naš kralj Peter II.165 275. Novo 'kolo (R. Katalinič Jeretov).166 276. V mejah Jugoslavije (Ivo Trošt).167 277. To je tvoja domovina (Vera Levstikova).167 278. Domovina (L. Černej).168 279. Naši narodni prazniki.169 280. Mlad junak (Simon Jenko).170 281. Begunček (L. Černej).170 282. Neo d rešena domovina (L. Černej).171 283. Iz mojega življenja (Ivan Cankar).171 284. General Maister.172 285. Oton Župančič.173 286. Simon Jenko.174 UNIUERZITETNFI KNJIŽNICO MARIBOR 20898/3.izd. 1939 000509720 ZA ČITALNICO