Gledam
GOLOB    Sivo modre peruti v ostrem loku razmejujejo zeleno in sinje. Prhutanje kril — še hip — in rdeče nožice na rami svetnika.
V okroglem očescu
se ogleduje
nebo,
zvonik
in streha s soncem pokrita.
TEMNA VRATA    Stoletja
zro izza temačnih oken
in obokanih stopnišč.
Okrašeni zidovi
še vedno govore
v jeziku plemičev in gospode.
Ivan Minatti
978
Ivan Minatti
Kamnitna glava
nad vrati
začudeno gleda
neonske luči
in avtomobile pod sabo.
(Le bron iz Šenklavža
in zven ure
z Mestne hiše pozna).
Pravkar bije .. .
Psst!
Prst na ustnicah.
Molk,
vklesan v kamen.
OKNO    Nekdo je priprl okno — nezaveden gib — in neznano, doslej mrtvo okno
je oživelo: zlato oko sonca v njem.
Med hišami, ki temnijo,
skoz škrlatni predmrak
od daleč,
do sem,
utripa
ognjena zenica
zlatega očesa.
BARJE    Nad jarki, bičjem, jelšami mila, prosojna luč. Oblak ptic (kot srebrn dež na ozadju neba) se spušča v večerno gnezdo. Sonce,
velik, zrel sad, na grebenu Dolomitov.
Že z debla
odteka
listja ždvorumeni slap
(v krčih se stresa drevo),
že steklovino neba
prebada
črni skelet
vejic in vej.
A tam,
čisto v vrhu,
(kot po pomoti, kot v posmeh)
ves neresničen
opleta
en
samcat
list.
PESEM    Pestujem bolečino. Pestujem jo: pesem — otroka, ki ne bo nikoli dorasel.
Oddaleč zvonovi — kot tenek jok — čez barje, v oblakih, med ulicami.
Skoz mrežo novembrskih vej zadnja svetloba, ostra, zelena. Od onkraj.
TOPOL II.    Nebo
decembrsko sivo.
Toda
— nenadoma —
vzgib vej.
979
TOPOL I.
Gledam
980                                                                                                                            Ivan Minatti
(V odjugi topel veter z gora).
Gledam:
vztrepetava drevo,
radostno,
ko da sluti popke.
MARČNE STREHE    Bele ploskve.
Še nedotaknjene doslej.
A danes:
Potemnela modrina! V nosnicah jug! 2e slutiš
obrise celin in otokov na zemljevidih streh.
V pljuskih sonca
srebrno igranje vode v žlebu.