279
Franjo Bu~ar
O POVEZAVAH PROTESTANTOV
NA HRVA[KEM IN SLOVENSKEM
BILO JE POVEDANO
Pojasnilo
Franjo Bučar (1866–1946), po očetu slovenskega rodu, sodi med
hrvaške znanstvenike, ki so proti koncu 19. stoletja in v začetku 20.
stoletja opravili temeljne raziskave o hrvaški reformaciji. Pri tem so
odkrivali, tako kot že ljubljanski evangeličanski duhovnik in razisko-
valec Ludwig Theodor Elze, številne povezave v delovanju hrvaških
in slovenskih protestantov. Napisal je med drugim knjigo Povijest
reformacije i protureformacije u Međimurju Varaždin 1913), za Slovence
pa je pomembna zlasti knjiga Povijest hrvatske protestantske književnosti,
ki jo je objavila Matica hrvatska v Zagrebu leta 1910. Bučar se je pri
pisanju te knjige oprl na znamenito delo Ivana Kostrenčića (Urkund-
liche Beiträge zur geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in
den Jahren 1559–1565, Dunaj 1874) in na zapiske, ki mu jih je odstopil
Kostrenčić. Črpal je tudi neposredno iz arhivskega gradiva (pisma,
listine, poročila in drugo) iz časa delovanja Ungnadovega biblijskega
zavoda v Urachu, ki je shranjeno v univerzitetni knjižnici v Tübingenu
(Slavischer Bücherdruck, 4 fascikli). Veliko podatkov in opozoril je našel
v Elzejevih objavljenih delih in v rokopisnem gradivu v njegovi
zapuščini, shranjeni v Gradcu. Uporabljal je Slavo vojvodine Kranjske
Janeza Vajkarda Valvasorja. Med slovenskimi preučevalci in publicisti
je upošteval predvsem Antona Aškerca, Avgusta Dimitza, Karla Gla-
serja, Ivana Laha (1908), Josipa Grudna, Leopolda Podlogarja in Frana
Vidica. Zajemal je iz Trubarjevega zbornika (1908), ne pa iz mono-
grafskih razprav o Trubarju (1908) mladih slovenistov Franceta
Kidriča in Ivana Prijatelja. V knjigi o protestantski književnosti kot
temelju za uveljavljanje nove veroizpovedi je najprej orisal začetek
280
BILO JE POVEDANO
prodiranja protestantizma med Hrvate, v preostalih devetih poglavjih
pa je obdelal nastajanje hrvaških protestantskih knjig v slovensko-
hrvaškem založniško-tiskarskem zavodu (v slovenski publicistiki
večinoma imenovan Ungnadov biblijski zavod) v Urachu v letih 1560–
64. Tega največkrat imenuje »hrvatska protestantska tiskara«, le
nekajkrat pa »hrvatskoslovenska tiskara« ali »slovenska i hrvatska
tiskara«. Podrobno je predstavil vse tri glavne tvorce zavoda (Vergerij,
Ungnad, Trubar) in njihovo prizadevanje za pridobitev zmožnih
prevajalcev in korektorjev; orisal je seveda tudi Stjepana Konzula,
Antuna Dalmatina in druge. Predvsem pa je zaokroženo opisal
značilnosti, težave in uspehe v delovanju zavoda.
Za predstavitev Bučarjevega znanstvenega dela v naši reviji smo
izbrali odlomke iz poglavij Začetki reformacije med Hrvati (str. 9–30),
Ureditev hrvaške tiskarne v Urachu (73–106) in Razpečavanje hrvaških
protestantskih knjig (163–184).
Začetki reformacije med Hrvati
[9] Reformacija se je že v 16. stoletju razširila po skoraj vsej Evropi
ter je kmalu prišla tudi na ozemlje, na katerem so prebivali Hrvati.
Glavni prehod, po katerem je reformacija prodirala v naše kraje, sta
bili Kranjska in Ogrska, ker so v teh deželah po prizadevanju reformi-
ranega plemstva zelo zgodaj sprejeli novo vero. […]
[10] Nova religija se je lahko takoj priljubila tudi preprostemu
ljudstvu predvsem zato, ker se je postavila na narodni slovenski temelj
in je začela izdajati cerkvene in verske knjige v ljudskem jeziku. Zato
so takoj začeli tiskati tudi slovenske protestantske knjige za ljudstvo.
V okviru tega je bila že leta 1555 [pravilno: 1550] utemeljena na
Württemberškem v Tübingenu slovenska književnost, njen namen
pa je bilo širjenje protestantizma med Slovenci.
Hrvati so že v Kranjski, in sicer v Beli krajini, kjer so takrat
prebivali poleg Slovencev tudi Hrvati, ki so zdaj že poslovenjeni, prišli
v neposredni stik z reformiranimi Slovenci in nemškim slovenskim
plemstvom, ki je večinoma prešlo k Luthrovemu nauku. Glavno
središče in izhodišče, iz katerega se je reformacija širila med Hrvate,
je bilo mesto Metlika. V njej se omenjata protestantska hrvaška šola
281
in cerkvena občina s številnimi hrvaškimi protestantskimi pridigarji,
ki so jih plačevali in vzdrževali kranjski stanovi. Najznamenitejši med
pridigarji je bil Grgur Vlahović, po rodu iz Ribnika na Hrvaškem,
nedaleč od Metlike. Vlahović je bil že leta 1559 ugleden pridigar.
Pozneje je širil tudi slovenske in hrvaške knjige, skrbel za hrvaške
prevajalce protestantaske Biblije in za sodelavce v hrvaški protestant-
ski tiskarni v Urachu na Württemberškem. Zaradi reformacije ga je
preganjal ljubljanski škof Peter Seebach in ga celo ukazal prijeti in
zapreti. Vlahović je pobegnil iz ječe in še bolj goreče pridigal po
Metliki, tako da je pridobil in spreobrnil v novo vero vso okolico do
deset milj daleč.
[11] Vlahovića je vabil celo hrvaški ban Petar Erdödy (1557–1567),
naj pride za pridigarja v Hrvaški. […] Vlahović je pridigal tudi pod
Okićem, kjer sta bila navzoča ban in zagrebški škof Matija Bruman
(1558–1563), ki je tudi bil naklonjen novi veri […].
[11–12] Po Vlahovićevem prizadevanju se je reformacija razširila
tudi okrog Ozlja na gospostvu knezov Zrinjskih, ki so se nagibali k
reformaciji. Tam se je kot pridigar nove vere odlikoval tudi Petar Lukić
iz Trga blizu Ozlja.
[12] Reformacija se je zlahka širila tudi po Hrvaški krajini, kjer je
bilo veliko nemškega protestantskega vojaštva. Protestantski vojaški
pridigarji so dobivali tudi posebno plačo. […] Središče reformacije v
vojni krajini je bil Karlovec. Takoj po ustanovitvi tega mesta leta 1579
je prišel v trdnjavo tudi protestantski vojaški pridigar, čeprav je bil
nadvojvoda Karel, ki je osnoval trdnjavo, velik nasprotnik nove vere.
Kmalu zasledimo v Karlovcu dva pridigarja, enega za častnike, ki je
pridgal v nemščini, in drugega za moštvo, ki je pridigal v hrvaščini.
Karlovec je bil pomembna točka tudi za razpošiljanje hrvaških prote-
stantskih knjig z Nemškega, zlasti v času reakcije [protireformacije],
ko knjig niso smeli pošiljati skozi avstrijske dežele, temveč so jih
spravljali v Karlovec čez Ogrsko. Prek Karlovca so pošiljali celo
slovenske protestantske knjige na Kranjsko.
Od leta 1591 so imeli protestanti v Karlovcu tudi svojo kapelo,
pokopališče in šolo. Leta 1597 so celo zgradili ob pomoči kranjskih,
štajerskih in koroških stanov protestantsko cerkev, ki je bila v rabi do
leta 1645, ko jo je katoliška reakcija končno zaprla. Protestantizem
FRANJO BU^AR
282
BILO JE POVEDANO
pa se je v Karlovcu obdržal do leta 1658, ko so v trdnjavo prišli
frančiškani in reformacijo docela iztrebili. […]
Zrinski so podpirali reformacijo na svojem karlovškem območju,
še bolj pa so jo širili po Medmurju. Že Nikolaj Zrinski-Sigetski je bil
privrženec reformacije, njegov sin Jurij Zrinski st. pa je odkrito
prestopil v [13] protestantizem. Jurij je ukazal pregnati vse katoliške
duhovnike z vseh svojih medmurskih posestev. Številne katoliške
cerkve so bodisi porušili bodisi zaprli ter povsod nastavili luteranske
in kalvinske pridigarje.
[14] Ko je leta 1565 propadla hrvaška protestantska tiskarna v
Urachu in je katoliška reakcija začela čedalje bolj ovirati edino slo-
vensko tiskarno v Ljubljani, je Zrinski po zgledu mnogih takratnih
knezov ustanovil na svoji posesti Nedelišće v Medmurju hrvaško
protestantsko tiskarno. Zrinski je povabil tiskarja Rudolfa Hoffhal-
terja iz Dolnje Lendave [v Prekmurju] v sosednji Ogrski. […]
[16] Leta 1586 je bila hrvaška tiskarna preseljena iz Nedelišća v
Varaždin. Sem je prišel, ker je Hoffhalter spet odšel na Ogrsko, na
povabilo Zrinjskega tiskar Mandelc (Manlius) iz Ljubljane, ki je moral
zaradi hude katoliške reakcije leta 1580 tam opustiti svojo slovensko-
nemško protestantsko tiskarno. […]
[23] Istra je bila reformirana prek Benetk, ki jim je pripadala vsa
Istra razen Pazinske grofije. V Istri so delovali v duhu reformacije
brata Vergerija, Flacij Ilirik in Stjepan Konzul in številni drugi ugledni
duhovniki, tako da je skoraj vse tamkajšnje duhovništvo sprejelo
Luthrov nauk. Benetke so zaradi političnega nasprotovanja Rimu
sprva podpirale reformacijo in zato je bila reformaciji odprta pot v
Istro.
Pozneje so se Benetke iz političnih razlogov spet pobotale z
Rimom, zato so na papeževo zahtevo uvedle v svoje dežele tudi
cerkveno inkvizicijo. Ta je začela neusmiljeno preganjati vse privr-
žence reformacije. Kdor se ni uklonil, je moral zapustiti vse beneške
dežele in vode ter je bil javno izobčen iz Cerkve. Enako stroge uredbe
zoper novovernike so bile objavljene tudi v Pazinski grofiji, kjer so
avstrijski vojvode, ki jim je ta grofija pripadala, izdali ukaz, da je treba
izgnati vsakogar, ki bi izpovedoval novo vero. V grofijo je bila refor-
macija prinesena iz Kranjske, ko pa so se začele po Istri širiti glagolske
283
protestantske knjige, so se skoraj vsi glagoljaši pridružili novi veri.
Središče novovernikov je bilo mesto Pazin.
[24] Omenjeno je že bilo, da se je protestantizem širil med Hrvati
tudi s hrvaškimi protestantskimi knjigami iz daljne Württemberške,
to pa je ravno eden najpomembnejših in najzanimivejših monentov
v vsem širjenju reformacije.
Popolnoma naravno je, da se je hrvaški narod, ki je živel v tesnem
stiku s slovenskim že reformiranim narodom, tudi zgledoval po njem.
Zanimivo in vredno razmisleka pa je, kako [25] so se v tem primeru
daljni Nemci živo zavzeli za religijo Hrvatov, čeprav niso imeli z njimi
nikakršnih stikov ali vezi. To je še zlasti zanimivo, če poudarimo vpliv
Nemcev na razvoj takratne hrvaške (protestantske) književnosti, ker
je njihovo prizadevanje za knjigo, seveda samo iz verskih razlogov,
bilo veliko močnejše kot takratno prizadevanje Hrvatov za hrvaško
književnost. Razlog za to, da to ni rodilo popolnega in trajnega
uspeha, je v tem, da so bile hrvaške protestantske knjige tiskane bodisi
v glagolici, ki je bila v rabi samo na nekaterih ozemljih, bodisi v cirilici,
ki je bila med Hrvati precej neznana. S temi knjigami so želeli po
zgledu drugih narodov vplivati na ljudstvo, to pa žal sploh ni znalo
brati.
Ureditev hrvaške tiskarne v Urachu
[73] Še preden je hrvaška tiskarna v Urachu začela delovati, je to
napovedal Trubar v svojem Registru [Register und summarischer Inhalt],
ki je izšel leta 1561 v Tübingenu. V Registru je popis vseh dotedanjih
Trubarjevih izdanih slovenskih knjig z omembo, da bodo te knjige
natisnjene tudi v glagolici in cirilici v hrvaščini, ker ta jezik in pisavo
uporabljajo tudi Turki. Hkrati je navedeno, kaj vse bo prevedeno in
izdano v hrvaščini. V registru sta že prikazana trojna glagolska
abeceda z latinično transkripcijo in glagolski črkovni zapis števil.
Hkrati je omenjeno, da se cirilske črke že režejo in ulivajo in da bodo
z njimi natisnjene tiste knjige, ki bodo naštete v naslednjem registru,
ta pa potem ni izšel. In tako se je uresničilo, kar je Trubar leta 1557
napovedal v predgovoru k prvemu delu svoje Novega testamenta, kjer
pravi, kako lepo bi bilo, če bi se našel kak hrvaški duhovnik in
prevedel njegove slovenske protestantske knjige v hrvaški jezik. Tak
FRANJO BU^AR
284
BILO JE POVEDANO
človek pa je bil hrvaški duhovnik in reformator Stjepan Konzul
Istranin. […]
[74] Ko je bil [Konzul] leta 1549 zaradi tega [zaradi privrženosti
novi veri] izgnan iz svoje župnije Stari Pazin (Pisino Vecchio – Ober-
burg) v Istri, je […] odšel za pridigarja v Ljubljano in Kranj. Konzul pa
je bil izgnan tudi iz Kranjske […] ter se je izselil v Nemčijo, kjer se je
preživljal s poučevanjem in pridiganjem.
Najprej je prišel leta 1552 v Rothenburg nad Taubero k Trubarju,
pri katerem je zaradi bolezni obležal več kot pol leta. Ko je bil Trubar
leta 1553 imenovan za župnika v Kemptenu, je z njim odšel tja tudi
Konzul. Tam je še vedno bolehal ter je začel skupaj s Trubarjem, a po
Vergerijevem prigovarjanju, razmišljati, kako bi se dalo protestantske
knjige prevesti tudi v hrvaščino in jih izdati v glagolici. […]
[76] Konzul je nedvomno prišel v Nemčiji v stik tudi s Petrom
Pavlom Vergerijem ml., svojim nekdanjim škofom, in sicer prek
Trubarja, ko je šlo za prevajanje protestantskih knjig v hrvaščino,
pisano z glagolico. Glagolico je poznal že od otroštva, tako kot takrat
vsi duhovniki in fratri v Istri.
O božiču leta 1557 je začel Konzul prevajati Biblijo v hrvaščino iz
slovenščine, leta 1558 pa je Konzul na Trubarjevo pobudo opustil
svojo službo, da bi se docela posvetil prevajanju Biblije v hrvaščino.
Poleti 1559 je odšel Konzul po Trubarjevem nasvetu v Ljubljano in
vzel s seboj svoj glagolski rokopis, da bi ga dal v pregled. V Ljubljani
je takrat že živel tudi drugi hrvaški prevajalec Antun Dalmatin
[Dalmata], ki je bival v hiši pisarja kranjskih stanov in gorečega
protestanta Matije Klombnerja, za tega pa vemo, da je bil v stikih s
Trubarjem zaradi prevajanja slovenskih protestantskih knjig. Po
Trubarjevem navodilu je začel tudi Dalmatin prevajati v hrvaščino
njegove slovenske knjige. Konzul je pokazal svoj prevod najprej
Dalmatinu, toda ljubljanski reformatorji so sklenili, da je treba
Konzulov prevod še enkrat pregledati, zato se je Konzul odpravil na
revizijo v Metliko. […]
Metlika je bila središče tamkajšnje Krajine pred ustanovitvijo
Karlovca (leta 1579), v Črnomlju pa je bila celo glagolska šola, v kateri
so poučevali tudi cirilico. […]
[77] Glagoljaši niso bili razširjeni samo po Beli krajini, temveč tudi
285
po sosednjih kranjskih krajih. Tudi posvetni gospodje so kot vojaški
poveljniki v Beli krajini uporabljali v svojem dopisovanju tako glago-
lico kot cirilico in latinico. Na območju Metlike so se stikala čakavsko,
štokavsko in kajkavsko narečje; Metlika je bila nekakšno kulturno
središče takratnega pismenega izobraženstva.
Za pregled Konzulovih in Dalmatinovih rokopisnih prevodov so
se 28. avgusta 1559 sestali nekateri odličnejši hrvaški glagoljaši, kakor
da bi bil zbor privržencev nove vere. Med njimi je bil sloviti prote-
stantski pridigar Grgur Vlahović, komtur nemškega viteškega reda
sv. Ivana Jeruzalemskega Matija Zmajić iz Metlike […].
Vsi zbrani so takoj sestavili prošnjo vsem dobrim kristjanom za
podporo temu podjetju ter jo podkrepili s svojimi podpisi in pečati.
O tem je Klombner obširno pisal leta 1563 (iz Ljubljane, 25.
januarja) [v Urach] Ungnadu […].
[78] Konzul se je takrat s priporočili iz Metlike vrnil na Württem-
berško, […] svoj rokopis pa je pustil v Ljubljani pri Dalmatinu, naj ga
po navodilih, dobljenih v Metliki, spopolni in popravi.
[83] Konzul je nato po Ungnadovem nalogu, vendar brez Tru-
barjeve vednosti (ta je takrat deloval v Ljubljani, z njim pa se niti
Ungnad niti Konzul nista več dobro ujemala) spet odpotoval na jug,
da bi našel nove sodelavce za tiskarno [v Urachu] in dal spet pregledati
svoje nove prevode. Proti koncu leta 1562 in v začetku leta 1563 je
Konzul z novim sodelavcem za hrvaško tiskarno Jurajem Cvečićem
potoval po Kranjski, Istri in Hrvaški, Trubar je pri Ungnadu sprožil
dvom, da je morda vendarle kaj prevedeno narobe, saj Konzil že veliko
let ni živel v domovini. Morda pa je tudi Konzul sam bil prepričan, da
ni popolnoma kos svoji nalogi, čeprav jo je glede na tedanje razmere
razmeroma dobro opravil. Klombner je kranjskim deželnim stano-
vom, prek katerih so potekala ta dogovarjanja, predlagal za korektorje
tele može: iz Istre Ivana Fabijančića, duhovnika v Pazinu, župnika na
Krasu Ivana Lamello iz Vipave, župnika v Toplicah pri Novem mestu
na Dolenjskem, župnika iz Starega trga v Kranjski, Grgurja Vlahovića
iz Metlike in Juraja Pišeca, starega in izkušenega pisarja v Metliki, ker
so vsi zelo vešči hrvaškega jezika in pisave.
Največ je za vse to skrbel stanovski pisar Matija Klombner v
Ljubljani. Klombner je bil eden glavnih dejavnikov v takratni še novi
FRANJO BU^AR
286
BILO JE POVEDANO
evangeličanski občini v Ljubljani. S Trubarjem se je spoznal že prej
ter je bil še pred Vergerijem in Ungnadom seznanjem s Trubarjevim
načrtom za izdajanje slovenskih protestantskih knjig. Od leta 1548
je bil v nenehnih pisemskih stikih s Trubarjem, ko je ta odšel v
Nemčijo. Bil je glavni posrednik med Trubarjem in drugimi prote-
stanti v Ljubljani. Ko se je Trubar odločil, da bo izdajal slovenske
protestantske knjige, mu je Klombner prvi svetoval, naj po Abecedniku
in Katekizmu začne prevajati različne druge protestantske knjige,
zlasti Luthorovo Hišno postilo, [84] ki jo je Trubar po Klombnerjevem
prigovarjanju res začel prevajati. Klombner je takoj svetoval Ungnadu,
naj zaprosi za podporo hrvaški tiskarni tudi bana grofa Petra Erdö-
dyja in kneza Nikolo Zrinjskega, ker sta oba bila zavzeta za novo vero.
Klombner je zaradi nove vere izgubil svojo deželno službo. Bil je
najbolj goreč agitator za reformacijo. Sprva je bil Trubarjev prijatelj,
potem pa njegov največji sovražnik.
Klombner si je prizadeval, da bi od kjersibodi priskrbel sodelavce
za hrvaško tiskarno ali vsaj popravljavce hrvaških prevodov. Leta 1561
je priporočal Ungandu tudi svojega sina, ki mu je bilo šele 18 let, a je
bil zelo vnet za prevajanje. Izuril se je pri Antunu Dalmatinu, ki je
dve leti bival v Klombnerovi hiši. Mladi Klombner je začel pod
Dalmatinovim vodstvom celo prevajati Luthrovo Hišno postilo.
[94] Klombner je pisal Ungnadu (16. novembra 1562) o Antunu
Dalmatinu, da je marljiv, učen in vešč hrvaščine in da je dve leti v
njegovi hiši prevajal ob pomoči Grgurja Vlahovića in hrvaških prote-
stantskih duhovnikov Juraja Juričića in Matije Živčića, ki so mu
pomagali ne samo pri prevajanju, temveč so dobro prerešetali tudi
jezik. Tako je bilo prevedenih več evangelistov in apostolska dela za I.
in II. del Nove zaveze. Dalmatin je v tem času pregledal tudi rokopise,
ki mu jih je pustil Konzul, ko se je s spričevali o jeziku odpravil iz
Ljubljane čez Dunaj v Urach.
[96] Ko je leta 1564 nehala delovati hrvaška tiskarna v Urachu, je
Antun Dalmatin odšel leta 1566 z odličnim spričevalom württem-
berškega vojvode v Regensburg za Konzulom, ki se je že prej odpravil
tja.
Kakor je že omenjeno, je Dalmatin v Regensburgu skupaj s Kon-
zulom izdal Postilo, in sicer v latinici. Tako sta tu nadaljevala svoje
287
skupno književno delovanje. Potem je Konzul odšel za pridigarja med
ogrske Hrvate, Dalmatin pa se je vrnil v Ljubljano, kjer so mu po
Trubarjevem priporočilu podelili kranjski deželni stanovi leta 1569
zaradi njegovih zaslug za hrvaško protestantsko tiskarno in zaradi
že precejšnje starosti letno pokojnino 15 forintov in po eno obleko
na leto, nastanili pa so ga pri meščanski družini Seyerl. Umrl je v
Ljubljani leta 1579, najverjetneje maja.
Razpečavanje hrvaških protestantskih knjig
[169] Z Dunaja so hrvaške protestantske knjige potovale večinoma
v Ljubljano. Za nadaljnje širjenje teh knjig iz Ljubljane je največ skrbel
Fabijan Kirchenberger, deželni vojni tajnik kranjskih stanov, ki je v
ta namen dobival od stanov prek Jošta Gallenberškega in Gallen-
steinskega, kranjskega deželnega oskrbnika, tudi stalno plačo ter je
pravzaprav vodil vso trgovino s hrvaškimi knjigami. Kirchenberger je
prejel prve knjige 6. julija 1562 in je razpošiljal glagolske knjige
večinoma v Zagreb, na Ptuj, v Varaždin, Senj, na Reko, v Pazin in
Metliko, cirilske pa v Moldavsko, Vlaško, Sedmograško in [170] med
Srbe v južni Ogrski. Prejemal je knjige, ki so prihajale z Dunaja od
Ambrosa Fröhlicha in iz Beljaka od Nikolaja Pichlerja, ki je tam bil
glavni prodajalec hrvaških in slovenskih protestantskih knjig.
[171] Najprej je Kirchenberger imel v skladišču samo Abecedarije,
Katekizme in prvi del Nove zaveze, 16. marca [1563] pa so mu prispele
še druge knjige; te je takoj izročil v Ljubljani knjigovezu Stegmanu
[tega je v Ljubljano pripeljal Trubar, gl. str. 177], da jih je zvezal, ter
jih nato takoj razposlal v Metliko, Zagreb, Varaždin, Senj, na Reko in
v Pazin. Ko so 29. junija prispeli cirilski Artikuli, Postile in Razumni
nauci, jih je dal takoj vezati in jih je razposlal v različne kraje.
[172] Po računih, ki jih je Kirchenberger predložil Ungnadu za
leti 1562 in 1563, je prejel skupno okrog 2100 glagolskih knjig, okrog
2200 cirilskih, okrog 800 slovenskih in 250 italijanskih.
Izbral in prevedel Dušan Voglar
FRANJO BU^AR