SREČANJA
Moje roke so poštene...
Pogovarjati se s Pavlo Mencejevo-Meto je pravo veselje. S svojim neposrednim, prijaznim govorjenjem te vsega prevza-me, vživiš se v dogajanja pred 40., 35. leti, kajti njena pripoved tako pritegne, da se ji zlepa ne moreš upreti. Kakor je Pavla Mencejeva dobra sogovornik, je še boljši tovariš, saj je bila neštetokrat preizkuše-na v ilegalnem delu, potem v partizanskih bojih, pa tudi pred in po vojni, ko njena življenjska pot ni bila niti malo lahka.
Pr.vla Mencej  takoj  po koncu vojne s sino-vcma Pavletom (levo) in Avgustom.
Prav zato se je skupščina mcsta Ljub-ljane odločila, da Pavli Mencejevi-Meti po-deli zlato plaketo Ilegalca. Na njeno po-moč ilegalcem in partizanom opozarja tu-di spominska plošča na hiši v Medvedovi ulici, kjer je imela Meta takrat svojo pa-sarsko delavnico.
čeprav se je Pavla Mencejeva pred enajstimi leti preselila na Vič, na Soško 31, pa smo jo vseeno poiskali, saj je mno-go let preživela v Šiški in na tem območju delovala tudi v letih okupacije.
Najprej smo ji zastavili standardno vprašanje, kaj ji pomeni zlata plaketa Ile-galca?
»Kar bi rekla, bi bilo premalo. Zelo sem bila presenečena, ko sem izv(;dela, da bom dobila plaketo in moram reči, da mi je v veliko nagrado. Predvidevam, da so mi jo podelili zato, da bi odtehtala moje dclo v NOB, ki je bilo res težko«, je od-govorila Meta.
Pogovor je nato stekel o zacetkih nje-nega revolucionarnega dela.
»Leta 1937 mi je umrl mož in ostala sem sama z dvema majhnima otrokoma. Če smo hoteli preživeti, s.em morala pre-
nesti ponižanja, surovosti, goljufijo, kajti na vsak način so mi hoteli vzeti delavnico, ki pa mi je bila edini vir dohodkov. Brat Jože Dolhar, ki je pozneje padel v parti-zanih, mi je pomagal, kolikor je mogel, prav on pa me je tudi vpeljal v boj proti okupatorju. V začetku sem mu dajala orodje iz delavnice, ki so ga aktivisti po-trebovali za svoje ilegalne akcije, pozneje pa je v delavnici postalo pravo skladišče materiala, ki so ga potrebovali borci in ilegalci. K meni so hodili tovariši kot Tone Tomšič, Kraigher, Dušan Bravničar, prof. štucin, Stane Semič-Daki, Stane Glavač.«
»Seveda so preverili mojo zanesljivost. Nekoč mi je Dušan Bravničar, ko je bil v delavnici, dejal: »Poglej patruljo skozi ok-no. Mene iščejo in na mojo glavo je raz-pisana velika nagrada. Lahko me prijaviš in dobiš nagrado.« Toda rekla sem mu: »Poglej, moje roke so poštene in pošteno si bom služila svoj kruh, ne pa z iz-dajstvi.«
Delavnica bomb
»V moji delavnici smo potem izdelovali bombe, shranjevali material, predvsem sa-nitetni in obleko. Prav zanimivo je bilo, da so celo italijanski vojaki izdelovali par-tizanske bombe, kajti italijanska postaja je bila zraven delavnice. V naši delavnici smo veliko srebrili, zlatili, kromali, niklja-li. Po določenem kemičnem postopku smo prišli do kristalov, povsem podobrih soli, ki jih je bilo treba drobiti in prav italijan-ski vojaki so velikokrat drobili te kiistale, mi pa smo potem iz materiala delali bom-be«.
»Skupaj s sestro Angelo, ki so jo 5. ma-ja 1945 ubili na Turjaku, sva stanovali na Malgajevi 15. Niti eno noč nisva bili sami, vedno so bili v hiši ilegalci, ki so prespali, se najedli in včasih tudi oblekli. Vsak dan so v delavnico ob 11.30 hodili ilegalci, ki sem jim dala nahrbtnik, poln raznovrst-nega materiala. Oglašali so se Franc Ki-movec-Žiga, Fiks, pa France Popit, Daki in ostali. Precej ilegalcev je v raznih akcijah padlo, nekateri so bili ujeti in tako sem vedno živela v strahu, da bo kdo popustil in me izdal. Toda to se ni zgodilo.«
»Po kapitulaciji Italije so k meni v de-lavnico prihajale cele procesije z razno-vrstnim materialom, od orožja, zdravil, sa-nitetnega materiala in celo radijsko posta-jo so pripeljali.«
»Ker sem morala imeti tudi denar za preživljanje, smo ponavadi dopoldne s po-močniki delali za prodajo, popoldne pa za OF. No, v začetku januarja 1944 pa sem odšla v partizane. Zvečer me je doma »ob-iskala« sovražnikova patrulja in že zgodaj sem s ponarejeno legitimacijo odšla v par-tizane. šele kasneje sem izvedela, da so potem cel dan hodili okrog hiše agentje in da sem bila določena za tajno likvidacijo na Urhu. Otroka sta ostala pri simpatizer-
jih OF, saj smo tudi prej skrbeli za dru-žine zapornikov, partizanov ...«
»11. maja 1945 sem se vrnila v Ljublja-no, kjer sem našla podhranjena otroka, izropano delavnico in stanovanje. Takoj sem začela delati, veliko je bilo politične-ga dela, tako da sem delavnico brezplačno prepustila invalidom, sama pa sem delala na glavnem odboru invalidov. še sedaj sem član komisije za invalide, ki ugotav-lja, kakšne stopnje invalidnosti je posa-mezen invalid, delala pa sem tudi v Rde-čem križu,« je obujala svoje spomine Pav-la Mencejeva-Meta.
Pogled na nekdanjo Mencejevo hišo, kjer je spominska plošča.
ILEGALEC TUDI ZA BRATA IN SESTRO
»Prav zato se mi zdi, da priznanje Ile-galca ne pripada samo meni, ampak tudi bratu Jožetu in sestri Angeli,« se je Pavla Mencejeva spet povrnila na izhodiščno vprašanje.
Sedaj Pavla Mencejeva živi pri svojem sinu Pavletu, kjer ima prijetno urejeno stanovanje, slike, ki so jih ji podarili umetniki Dore Klemenčič-Maj, Božidar Jakac, Ive šubic, France Slana pa jo spo-minjajo na težke dni naše revolucije. Od-kar je v pokoju, se je veliko ukvarjala z ročnimi deli, vendar pa ji je težka slad-korna bolezen preprečila njeno nadaljnje ukvarjanje s tem konjičkom. Danes 70-letna Pavla Mencejeva-Meta je vseskozi ži-vela v skromnosti in poštenosti.
Kot sem omenil že v začetku, je pogo-vor s Pavlo Mencejevo nadvse prijeten in zanimiv. Obudila je spomine na številne vojne doživljaje, tako da niti opazila nisva, kako hitro je potekel čas. Ob koncu pogo-vora čutiš še večje spoštovanje do člove-ka, ki je s svojim požrtvovalnim delom mnogo pripomogel k osvoboditvi in obno-vitvi domovine, res doumeš, kako težki so bili dnevi okupacije in nehote pomisliš, kako včasih malo spoštujemo to ogromno delo. Niti za spominske plošče ne vemo, kje so, vsaj nekateri v Medvedovi ulici ni-so ... Plaketa Ilegalca je tako le skromna oddolžitev slovenskega naroda in Ljubljan-čanov tako požrtvovalni borki in ilegalki kot je bila Pavla Mencejeva-Meta, pa tudi njeni sestri Angeli, njenemu bratu Jožetu.
France Kmetič