POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 30.SEPTEMBRA 1975	LETO XXVIII. ŠTEV. 433.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Z letošnjim letom je stopila Slovenska kulturna akcija, ki ima sedež v Buenos Airesu, sodelavce in člane pa po Sirnem svetu, v tretje desetletje svojega delovanja. Dvajset let zelo plodne in mnogostranske-aktivnosti zares ni majhna reč in ustanova zasluži polno priznanje vse slovenske javnosti.
Ob tej priliki smo zadolžili dva naša sodelavca z nalogo, da skrbneje pogledata v Slovensko kulturno akcijo in - iz povsem konstruktivnih razlogov - raziSčeta, zakaj je moglo ali moralo priti pred leti do razkola in izstopa skupine, ki se je pozneje zbrala okoli lista SIJ SLOVENSKE SVOBODE, o čemer smo tedaj obširno poročali.
Ker pa so svoje sodelovanje tekom let prekinili tudi nekateri drugi kulturniki, je to dalo misliti o novih vzrokih* in ne le o odsotnosti 'protikomunizma' v novih pravilih. "Poročila", če ga smemo tako imenovati in ki ga objavljamo na naslednjih straneh, ni bilo lahko sestaviti. V tem tudi leži vzrok, da zaključki niso tako pregledni, kot bi bilo želeti. Vendar pa bodo onemu, ki ga zadeva zanima, in Se bolj tistemu, ki mu, je dobrobit slovenske stvari in rast najviSje slovenske kulturne ustanove v svobodnem svetu pri srcu, v tem zmešanem svetu nekako pomagalo k razumevanju trenj in iskanj novih izhodov tako onih, ki so zapustili Slovensko kulturno akcijo kot tistih, ki so v njej ostali.
Razvoja Slovenske kulturne akcije nikakor ne gre podcenjevati ali omalovaževati. Že od začetka naSega narodnega življenja se bije boj med resničnimi kulturnimi vrednotami in. lažno kulturno'pobeljenostjo. Spri-čo žalostnega stanja slovenske kulturne Pepelke v domo vini je torej poslanstvo slovenske svobodne kulture v svetu tem večjega pomena. Nikdar ne smemo pozabiti, 'da nas je kot narod, kot svobodne ljudi, živeče v nesvobodi, osvobodilo samo naše kulturno in slovstveno delo, ki je tudi sestavljalo hrbtenico vsem onim, ki so v zmedi časov ohranili vero v individualno in narodovo duhovno svobodo'. Zaradi tega je torej za naš narodni obstoj življenjsko važno, kako svobodno raste naša kultura in koliko odpora je zmožna nuditi vsem vabljivim sirenam., ki jo hočejo pod različnimi oblikami spraviti najprej na stranpot in potem v duhovno suženjstvo.
Ni važno, koliko zagovornikov trenutno ima: tudi Trubarja, Prešerna, Levstika in Cankarja je sprejela le manjšina, ko so se pojavili.
Vendar pa ne gre samo za kulturo v okviru Slovenske kulturne akcije. Boj se bije na vsej črti, in v mnogo-čem je izid tega boja recimo v Avstraliji ali v Angliji, pa tudi v Trstu, Celovcu in v Gorici odvisen od tega,kako se bo bitka iztekla v Argentini. V bistvu akulturni in nazadnjaški, svobodo uničujoči nasprotnik napada na široki črti, s surovimi metodami ali prikritimi oblikami. Tam kjer ni uspela infiltracija, se posluži klevete ali laži, in kjer prilizovanje ni rodilo sadov, se loti na zunaj nedolžnih gesel, na katera lovi naivne kaline, ki iz miselne enostavnosti ali interesnih nagibov nasedejo. Ce so se maloštevilni Slovenci v Britaniji vsako leto na svoji prireditvi spomnili surovo pobitih protikomunistov , potem je bilo treba podtakniti idejo, da na prireditvi "Slovenskega dneva" ne sme biti politike... in razkol v sicer miselno dokaj enotni emigrantski skupini je bil tu.
Ali da v Avstraliji zadostujejo emigrantom le družabne organizacije, če posebej v nebo vpijočih primerov na Tržaškem in Goriškem sploh ne omenjamo. Ideja o "enotnem kulturnem prostoru" more biti zdrava, lahko pa je le preračunana igra, s katero naj bi zatrli svobodno idejo.
Iz teh razlogov je torej važno, sila važno, kako deluje Slovenska kulturna akcija in če bo doživela izhod iz krize drugega desetletja v triumf tretjega. Njen problem namreč je in ostaja v bistvu problem svobode.
POLITIČNI BORCI, DA - STRANKARSKI, NIKOLI!
Enostavno nedoumljivo je, koliko je nekaterim v emigraciji, po tridesetih letih, še do tega, da bi komandirali in držali vse v šahu. Tu mislimo na poslednji primer s protikomunističnimi borci v Clevelandu, o čemer objavljamo dopis na drugem mestu.
Dogodek je toliko bolj vreden obžalovanja, ker se pobudniki nove intrige niso ustavili niti pred tako pie-tetno prireditvijo, ko se preživeli borci spominjajo svojih pomorjenih tovarišev. Ker se je bilo bati, da bi zaradi moralnega pritiska mogel izostati slovenski katoliški duhovnik, ki naj bi imel mašo za pomorjene, so nekateri borci že pričeli iskati pravoslavnega popa, ki naj bi opravil vsaj krščanske molitve za pobite domobrance. Čeprav bi bila to izredna ekumenska poteza, ki bi jo gotovo pozdravili, vendar v bistvu odkriva, do kakšnega političnega in verskega škandala bi moglo priti, ako jo gledamo v kontekstu. Vprašujemo, če res ni na svetu bolj važnega problema, ki naj ga rešuje politična emigracija, namesto takih otročarij.	UREDNIŠTVO
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA-V NOVO DESETLETJE
Od naših sodelavcev
KLIC TRIGLAVA se ukvarja s političnimi vprašanji, pa se vendar v vseh letih nismo ognili posegu na druga področja, če smo mislili, da imajo vpliv na življenje celotne slovenske demokracije.
Tako je KT od vsega početka spremljal tudi delo Slovenske Kulturne Akcije (SKA ), katere člani (literati, gledališčniki, glasbeniki, filozofi, teologi, zgodovinarji, etc) živijo v zamejstvu in zdomstvu in katere vodstvo je v Argentini.
Ko stopa letos Slovenska kulturna akcija v novo desetletje, se nam zdi to priložnostma se ustavimo ob njej. Sporu v organizaciji, komentarjem o njem v glasilih SKA, v publikaciji, ki se je osnovala po znani krizi (SIJ) in deloma v zamejskem tisku ter znani Pogačnikovi knjigi (kjer je prvič kulturni delavec z onstran meje spregovoril o tej organizaciji v svetu), bi celo človek , ki bi v naši zamejski in zdomski kulturi bil povsem na tekočem, težko sledil. Saj so nesoglasja povzročili kdaj različni pogledi na funkcijo SKA, kdaj pa tudi nasprotja z drugih področij. Pri razmišljenju sva bila tako predvsem vezana na mnenja, izražena v tisku.
*
Ko danes listamo po prvih publikacijah Slovenske kulturne akcije, se ni mogoče ustaviti vtisu, da je bila porojena iz notranje nuje in pa z vitalnostjo, kakršne med nami na nobenem drugem področju ni bilo zaslediti. Čeprav so ustanovitelji izrecno izjavljali, da je bila SKA ustanovljena z namenom, da izpopolni kulturno življenje v emigraciji, ne pa da nadoknadi že kaj obstoječega, je po zagonu dela bila bolj podobna uporu kakor pa mirno započetemu novemu kulturnemu delu.
Sodeč, po poročilih, bi mogli ob marsikakem kulturnem večeru, kljub obetajoči "najvišji možni kvaliteti" pomisliti na nekdanja srečanja doma po ljudskih univerzah: na sporadične prireditve, ki pomenijo kulturni dogodek (gledališka igra, razstava, koncert, kakšno predavanje). Tudi pri kulturni reviji (MEDDOBJE ) najdemo strani, ki že danes nimajo teže in celo med objavljenimi knjigami jih je vrsta, :ki predstavljajo kvečjemu še zanimivost za kronista. Toda kdor ni imel sreče živeti v tako živahnem slovenskem centru, kot je moral biti buenosaireški, bo zaslutil, da so kulturni večeri verjetno imeli še drugo (povezavno) vlogo in ne bo dvomil, da je SKA priklicala ali spet priklicala k ustvarjanju marsikoga v Argentini in drugje po svetu ter dala zavest "enotnosti slovenskega prostorar Tudi bo držalo, da je v prvih letih kulturna revija SKA bila vodilna slovenska revija in da bodo nekatere knjige, izdane pri SKA, ostale v
kulturni zgodovini za vedno.
Danes se pri SKA še vedno mnogo dela. Novi ljudje z novim idealizmom skušajo dati organizaciji nove okvire, novo življenje, toda zdi se da sil, ki bi v naši kulturi dajale iniciativo, ni več,
Drugo, kar zbudi pozornost,je, da se je usihanje pri SKA začelo že pred leti ob znani krizi in pa da se spor v SKA ni spočel ob pogovorih o sl6gih ali o vsebini v literaturi, ne ob različnih tonskih sistemih pri komponiranju, niti ne ob gledanju na razne - izme v upodabljajoči umetnosti, ampak ob svetovnonazorskem, kar recimo, političnem vprašanju. Zato se tudi nama zdi umestno, pomuditi se ob tem našem kulturnem centru malo dlje, kakor jefo pri političnem listu v navadi.
*
Iz poročil o ustanovitvi Slovenske kulturne akcije je razvidno, da ta ni bila priklicana v življenje kot kakšna izrecna "protikomunistična" organizacija -termin, ob katerem se je mnogo govorilo za časa krize. Nam se zdi umljivo, da tega poudarka ni bilo. Umetnik že po svoji duhovni konstituciji ne more pristati na to, da bi svoje življenje zreduciral na neko zgolj "proti "
- stališče. On je predvsem za nekaj. Zlasti besedni umetnik je za resnico, za svobodo, torej "proti” vsakemu diktiranju pri ustvarjanju, danes tudi na umetniškem polju identificiranim s prakso komunizma. Čeprav se torej člani SKA ob ustanovitvi niso osredotočali na to vprašanje, pa je od vsega početka v njihovi poeziji, prozi, kritiki, razmišljanjih videti, da zato ne govorijo, ker so si bili o tem na jasnem. Da je temu res tako in da to ni najina podmena, govori dejstvo, da so se ob preusmeritvi SKA v "mehko linijo," ko se je začelo govoriti o sodelovanjih, o rehabilitacijah raznih ljudi doma in ko se je kot idealna podoba začela kazati podoba človeka v emigraciji, ki je samo še "ne-komunist" od SKA oddaljili skoraj vsi, ki so od začetka dajali organizaciji težo. Tega dejstva novi uredniki glasil tudi ne skušajo zakriti.
Zgodovinar emigracije bo moral tenko prisluhniti obema platema zvona, če bo hotel priti do jasne slike o razvoju v SKA, organizacije, ki je nekoč in to ne brez pravice bila označena kot "najvišja stvaritev emi-gracijeT Midva bi, ob političnem trenutku, želela opozoriti samo na nekaj stvari, zaradi katerih je v SKA vedno manj krvnih telesc in zaradi česar lahko doživi tragični konec. Nekaj, česar nobeden, ki mu je slovenske kulture mar, ne more želeti, najsi je njegov trenutni odnos do SKA kakršenkoli.
*
GLAS, glasilo Slovenske kulturne akcije za časa "SKA I", kakor jo radi imenujejo disidenti z ozirom na današnjo, ki bi naj bila ”SKA II", kaže, da je res kdaj bil bolj tribuna za politično debato, kot pa glasilo kulturne organizacije. So strani, na katerih so pisci posegali celo v strankarske spore, govoreč o liniji dela in o metodah; ti so povečini bili člani političnih strank ali pa blizu stranki, in bi se torej takšna vprašanja morala
razčistiti v političnih glasilih ali pri političnem vodstvu. Oziroma, če foruma ni bilo, naj bi ga ustvarili. Vendar pa dvomiva, da bi ta anomalija bila glavni vir kasnejšemu sporu, saj se je po njem v istem glasilu kmalu spet pojavila ” politika" in je celotno Slovensko kulturno akcijo prepredlo " politično vprašanje." Če je pri prejšnji SKAbila politika problem, je bila v toliko, kolikor se z njo niso strinjali drugi. Verjetno ni bilo naključje;
- če pa je bilo, bi bilo res primerno, če bi sedanje vodstvo zanikalo insinuacije ali javne obtožbe s strani disidentov, - da je v Slovenski kulturni akciji prišlo do oddaljitve od " trde linije" prav takrat^ko je Cerkev začela doživljati svojo krizo, ko so cerkveni oblastniki doma, v stiski, priporočali večjo odpornost, ko je ena redovnih provinc, tesno povezana z obstojem Slovenske kulturne akcije, v svetu izgubila svojo samostojnost in bila podrejena ljubljanski, ki ji ni dano delovati svobodno. Lahko da je zgolj naključje, a ni lahko verjeti, da je "obisk” iz Ljubljane na uradnem kulturnem večeru v Buenos Airesu, - če sva prav informirana, svetoval, naj se emigracija vendar ukvarja s svojimi problemi, zadeve doma pa pusti v miru, češ da enako dela tudi mladina v domovini, ki se za emigracijo sploh ne zanima. To naj bi bil poziv k desartikulizaciji slovenskega duhovnega telesa. Če je zgodovina dekadence nekega naroda zgodovina njene desintegracije, potem je to bilo prvo javno vabilo k samomoru. Povabilo, na katerega vodstvo Slovenske kulturne akcije - zasebna mnenja so zasebna mnenja.. .--vsaj kar je iz tiska razvidno, nikdar ni dalo svojega odklonilnega ali potrdil-nega mnenja. Pa tudi: ali je bilo res čisto brez vsake zveze z miselnostjo, ki se je začela širiti pri SKA z ne-komunizmom, tistočasno mirno sprejetje vatikansko-beograjskega protokola, do katerega je prišlo, kakor je v publikacijah z onstran meje bilo brati, tudi zato, "ker je jugoslovanska delegacija v pogovorih ugotovila, da so se pristojni organi katoliške cerkve trudili zmanjšati vpliv ekstremne emigracije ”?
Odslej je v publikacijah SKA še vedno najti zahtevo po kulturni svobodi doma, kdaj celo o nujnosti verske svobode... Kakor da bi kje na svetu kultura, pa tudi vera, mogli zaživati v svoji polnosti, če ni bilo (prej) politične svobode.' Pastoralni razlogi so onim v domovini, ki vodijo Cerkev, narekovali posebne poteze in zdi se, da je nam, živečim v svobodnem svetu,težko izreči sodbo o njih primernosti ali neprimernosti; nekaj povsem drugega pa je sodba o reakciji v svobodni emigraciji živečih ljudi. Ne le pomanjkanje samostojnosti,- težko je vzdržati v opoziciji!, - verjetno je tudi nepoznanje kanoničnega prava, ko ima kristjan na cerkvenem polju poslušati samo tistega škofa, pod katerega jurisdikcijo živi, povzročilo, da je tudi v vrstah vodstva Slovenske kulturne akcije prišlo do nejasnosti.
Tako se je ponovno izkazalo, da ni samo v politiki ampak tudi v kulturi nevarno, če pri njenem vodstvu odločajo ljudje, katerih prvi interes mora biti drugje, katerih prva zvestoba je po osebni vesti morda
vezana. Tako stanje nujno vodi do stiske vesti. Žal pa je s stisko vesti tako, da je ne reši, kdor sebe pomiri, če z istim korakom sproži stisko vesti pri svojem bližnjem. Vsekakor: če je naš list kdaj opozarjal na nevarnosti posegov s političnega področja na cerkveno, ali obratno, smo tu ponovno priče negativnim posledicam takih "gostovanj."
*
Drugi razlog, zakaj je v Slovenski kulturni akciji "nenadoma" prišlo do krize, bo ta, da v njenem začetku ni najti razčiščenih izhodišč in torej jasne kulturne politike. Pojav Slovenske 'kulturne akcije je res bolj podoben izbruhu vulkana kakor pripravljenemu porodu. Razhod v njej kaže, da ni bilo dovolj jasno kaj in kam, predvsem pa - odkod. Že leta pred krizo so se namreč v publikacijah SKA pojavile trditve, ki kažejo, da se verjetno niti v širšem slovenskem občestvu v Argentini,kakor ne v njegovih enotah (SKA recimo), ni od vsega začetka definirala vrsta emigracije in torej nje funkcija, (idejna, verska, ideološka, politična, svetovnonazorska.) Z ozirom na to, kaj je kdo poudarjal in kam se je prištel, je bilo pričakovati, da bo -recimo - ob kakšnem protokolu med Vatikanom in Beogradom pripadnik "verske" emigracije mogel spremeniti svoje strogo stališče do oblasti doma, medtem ko se politične emigracije tak korak ni tikal. Zanimivo je prebirati eseje iz let pred razkolom, ki govorijo o vrednotah narodnosti, o slovenskem občestvu, o nalogah emigracije in podobno. Zgodaj se je že v nekaterih krogih pričelo govoriti o nujnosti asimilacije (izrazi so bili lahko drugačni. .. ), o nujnosti priprave, da se emigrant vključi v "novo domovino," Predvsem je najti razmišljanja o težavah, preden človek požene korenine v novi domovini, o skrbi za mladino, ki se v svetu tažko zakorenini itd. , - kakor da bi zato emigracija šla v svet, kakor da je to prva naloga politične emigracije in razmišljajočih v njej. O poslanstvu emigracije se je pri SKA sicer tudi pisalo in so bili različnih mnenj; a da bi utegnilo poslanstvo emigracije biti tudi v tem, da vzgoji mladino za borbo za vrnitev svobode v domovini - o tem ni v tozadevnih esejih govora. Pri ha ja do nesoglasja med izjavami piscev (ki se prištevajo k politični emigraciji) in njihovimi razglabljanji, ki so kakor razmišljanja tujega netangiranega sociologa, ob problemih mladine v emigraciji, ki je šla v svet iskat materialnih dobrin. Ponekod je celo najti mnenje, da se tega, kaj bi naj bilo "poslanstvo emigracije" ne da razvideti, saj da je poslanstvo neke skupine podobno izbiri poklica pri posamezniku, ta pa da ni lahka in je kdaj potreben celo poklicni svetovalec. Izbira poslanstva neke skupine da bo koreninila, kakor pri poklicu posameznika, v njihovem položaju, in da bo oblikovano, specifirano po položaju in času.. .
Ob takih (in podobnih) izsledkih, objavljenih v publikacijah že prejšnje SKA, bi bilo pač težko govoriti o kakšni enotni kulturni poti. Značilno je tudi, da so sčasoma razni avtorji začeli govoriti o emigraciji zgolj kot ekonomski. Nekateri celo jasno povedo, da vsako
razlikovanje glede vrst emigracij Škodi; razlikovanje med ekonomsko in politično emigracijo da je pretirano, neprimerno, celo združeno s poniževanjem ekonomskih emigrantov. Niti enkrat samkrat ni pri teh piscih najti slutnje , da bi pa morda zreduciran je poslanstva političnega emigranta zgolj na skrb, kako se bo njegov otrok lažje ukoreninil v "novo domovino" ali prešel v drugo narodnost, bila izdaja mrtvih očetov, torej še vse bolj ponižujoča.
*
Tako, se zdi, da je do razkola v SKA moralo priti. Ne zgolj zaradi različnih pogledov na odnose do vladajočega sistema v domovini. Čeprav torej za časa prejšnje SKA ni najti knjige, v kateri bi bilo brati slavospeve rdečemu maršalu, ali publikacije(v kateri bi zagovarjali ljudi, ki v domovini - ali tudi v svetu - še vedno branijo "zgodovinsko nujnost komunizma" hote ali nehote, vede ali ne vede, opravičujoč s tem zločine nad narodom, je pa res,da je čistost celice bila načeta že leta prej, čeprav ne nastriktno ideološkem polju. Že pred krizo je SKA izdala tekst, v katerem je avtor, ki pozna pritisk tujega okolja k asimilaciji, ki pozna našo ne ravno preveč odporno psiho, pa tudi izvor emigracije, ki ima svoje specifične naloge, smatral potrebno zapisati trditev, da je kdaj prehod iz ene narodnosti v drugo ne le etično dovoljen, ampak celo etična dolžnost... (Zanimivo, da je ista trditev izšla skoraj istočasno tudi v Ljubljani, izpod peresa komunističnega filozofa ob znanem klicu po rehabilitaciji odpadnika Karla Deschmanna) . Zanimivo pa je tudi, da dotlej še nobeno poglavje iz kakšne pri SKA izdane knjige, ni doživelo takega placeta kakor prav tisto, ki je "na nov način” govorilo o etiki naroda. Kar trije avtorji so v glasilih SKA ali pa v tedenskem argentinskem tisku izrazili dopadenje nad novim gledanjem na vrednote narodnosti. Tako smo mogli brati, da pojem narodnosti še ni dobro raziskan... da je prepričljivost dokazov svetega Tomaža o dolžnosti do rodne domovine zelo relativna... da obveznosti do naroda niso tako konkretne in specifične kakor do držav, katerim pripadamo... Tako se je tudi pod okriljem filozofskih ali teoloških odkritij začelo širiti malodušje, ne da bi se javno oglasil kdo od vodnikov nove SKA, katerim zvestobe narodu vendar ni mogoče očitati. Znamenje časa je tudi, je na teološkem večeru kulturne organizacije (in ne morda na kakšnem političnem simpoziju) bilo slišati, da "če politično emigracijo določamo po političnem cilju, potem (ta) ostane utesnjena le na majhen sektor; ki sam v sebi nosi kal razkroja. To stanje pa je toliko bolj usodno, ker moramo potem iz politične emigracije odšteti vso mladino , rojeno v Argentini (per ext. kjerkoli izven matične domovine , Op . KT ), saj ne po pameti ne po vesti ne moremo pričakovati, da bi naši mladi imeli za svojo prvo in najvažnejše vlogo reševanje političnih problemov, ki z njimi nimajo nobenega opravka in za katero dejansko nimajo nobene stvarne možnosti.
Ta izjava je značilna za del naše inteligence, kateri 'politika’ pomeni delovanje samo v tisti dobi, ko si "na stolčku", sicer pa kvečjemu zavzetje stališča, ki ti dovoli, da si s trenutnimi oblastniki v čim boljših odnošajih. Za to se da vedno najti kake "stvarne možnosti”
S tem so bile prvič javno in j a s n o narezane korenine kontinuitete politične emigracije; ta dogodek že brez paralele pri sodobnih političnih emigracijah, če pomislimo na cathedro, odkoder je glas prišel. Brez paralele pa tudi zato, ker nobeno vodstvo , ne politično, ne duhovno, ne kulturno (SKA )hi enako javno in jasno reagiralo.
V tej smeri so morali tekoči dogodki pripeljati do tega, da je nekdo v reviji SKA (ki je nastalatker so se ti emigranti umaknili zaradi komunistične revolucije in uzurpacije oblasti) smatral potrebno napisati - (potem ko razmišlja o problemih revolucije v etičnem pogledu ) - da " samemu naravnemu pravu nasprotuje, da bi kak država za stalno ali pa tudi za dolgo bila brez zakonite oblasti" in da "obča blaginja zahteva, da tista vlada, ki je v dejanskih razmerahedina možna, sčasoma postane tudi zakonita oblast." Nato izjavo ni odgovoril noben politik, ne kak drug teolog, nekak kulturni ideolog z vso zaslombo, ki jo nudi v SKA propagirani "pluralizem:1 Odgovoril je neki bivši partizan v Trstu, ki je avtorju gornjih izvajanj javno očital opravičevanje vsakršnega kolaboracionizma z diktaturami in politični konfor-mizen, pa tudi zamenjavanje in mešanje mednarodnega prava z moralnimi pojmi, politično doslednostjo in razlogi vesti. Take trditve, je odgovoril, bi pomenile, da se je dovoljeno upirati uzurpatorju samo toliko časa, dokler traja boj za oblast. Ko pa je ta boj odločen, se mu je treba ukloniti v imenu miru in blaginje. A kakšne in čigave blaginje? Blaginje brezbrižne in strahopetne večine ? Po teh načelih bi imeli vsi diktatorji zelo mirno življenje in vsak odpor proti njim bi bil ne le nesmisel, ampak nemoralen. Ljudje bi morali mirno, posivno prenašati diktatorjeve zločine in krivice, saj imajo,torej diktatorji prav, če zapirajo disidente, jih vtikajo v umobolnice ali v koncentracijska taborišča.
Take trditve o "obči blaginji” pa tudi opravičujejo stanje pri nas v domovini, saj vendar rdeča oblast že tako naredi, da so "'dejanske razmere" vedno take, da je "edino ona možna."
Na žalost pa je bilo opaziti, da so pri širjenju malodušja glede dolžnosti do slovenskega naroda pa relativiz-maglede vrednot narodnosti sodelovali nekateri iz vrst naše duhovščine. To je iz vrst tistega stanu, ki ni samo skozi stoletja držal slovenstvo pokonci, ampak se je zanj največ žrtvoval in celo dandanes doma in po svetu nosi veliko breme za slovensko vzgojo in ima zelo verjetno tudi levji delež pri vzdrževanju svobodne slovenske kulture v svetu. Ni tu mesto, da bi se spraševala, ali je res možno, kar je kdaj slišati iz ust duhovnov samih, da gre pri takem delovanju bodisi za ignoranco bodisi za novo obliko klerikalizma, ko bi naj prišlo s posegom na kulturna in politična polja do istega rezultata obvladanje svetne družbe. Tu ni mogoče zamolčati bolečin mnogih duhovnikov doma in v svetu, ki se s takim "pluralizmom" ne strinjajo, ki pa, v domovini iz enih razlogov, v svetu pa iz drugačnih, ne morejo spregovoriti glasno contra altarem.
*
Na prvi pogled je bilo nekaj paradoksalnega, da je tako vitalna organizacija mogla pasti v krizo. "Slovenski čudež," kakor so nekateri imenovali predvsem kulturno delo skupnosti v Argentini, - saj res ne bi zlepa ne v naši zgodovini ne v zgodovini kakšnega drugega naroda našli skupino ljudi, ki bi organizirala politične, verske, kulturne centre v svetu, ljudsko šolstvo do participacije na univerzi, izdajala desetine različnih revij, zbornikov, imela v svoji sredi vrsto gledaliških družin, pevskih zborov... - fa "slovenski čudež" je prav v svojem najbolj reprezentativnem centru nosil sam v sebi kal razkola.
Vrsta vprašanj se nama stavlja. Da kod bo sedanje vodstvo Slovenske kulturne akcije širilo in branilo pravico miselnega pluralizma? Pluralizem je zdrav, je rodovit, toda mar ni kakor pri vsaki miselni praksi tudi tu nekje meja? Je propagacija pluralizma zdrava, tudi takrat ko te ta vabi v avto-eliminacijb?
V Trstu je eden režimskih kulturnikov, potem ko je prebral zadnje revije SKA, sodil, da bi te lahko mirno izšle v Ljubljani: mar ne da to misliti? Kadar lahko lan SKA v Sloveniji tako kipari, kadar dirigira tam take stvari, da tam to nikogar, tudi oblasti, ne moti - je tako "sodelovanje" - recimo - pač zadeva "zasebnega okusa" ; - toda kadar svobodni literat objavlja svoje stvaritve v domačih revijah, ki jih oblasti ne le dopuščajo ampakvzdržujejo in jih njegov doprinos ne moti - ali ni nekaj bolnega v ozadju? Ali ima kak smisel objavljati v emigrantski reviji pisanja takih avtorjev iz domovine, ki ista pisanja objavljajo v tamkajšnjih revijah ali ki bi jih mirno lahko objavili tam? Skratka: kakšen jt sploh še raison d'etre take organizacije? Kulthrni odsek Izseljenske Matice bi povsem isto delo lahko mirno izpeljal, saj je Matica, mati vseh izseljencev, tudi takih "kulturnikov v svetu, ki socialističnemu režimu niso sovražni;' Ali se ni SKA tacite odpovedala svojemu poslanstvu, kakršen je prva leta izžareval iz njenega delovanja? - Ali pa morda zagovorniki "mehke linije" želijo z njo preusmeriti SKA iz neke mirne zdomske pozicije v ofenzivo, v miniranje diktature v domovini?
To ne bi bilo samo prav, ampak tudizažslenp, toda prej bi bilo treba imeti razčiščene pojme, vsaj kar se osnovnih izhodišč in ciljev tiče Če vojaki korakajo vsak v svojo smer po bojišču, vsak s svojim načrtom v glavi in vsak s svojo pravico , da strelja sem ali tja, ali če nekateri potem še odkrijejo, da je pravzaprav ta ob njem bolj sovražnik kakor pa oni v nasprotnem jarku, potem. . .
- Ali je mogoče, da je kdo v svetu istočasno s stikom zemlje svojih dedov izgubil tudi stik z jasnostjo etičnih vrednot? Samo en primer, ki sicer ni edini, a je najbolj glasan: reakcija glasila sedanje SKA ob izidu "Slovenskega zamejskega in zdomskega slovstva," ki ga je napisal doma živeči slavist. Knjigi je glasilo Slovenske kulturne akcije posvetilo več pripomb in celo poseben uvodnik, iz katerega je čutiti zadovoljstvo, češ da je naposled le dano zadoščenje zdomskim kulturnim ustvarjalcem, ko so jih doma (knjiga je sicer izšla v Trstu) , vendarle začeli omenjati.'
*
Pri zdomski literaturi se avtor pregleda največ ustavlja ob ustvarjalcih v Argentini. Govori o avtorju, ki je nekje pisal, kako so si emigranti ob prihodu takoj začeli organizirali novo slovensko skupnost in kako se mora "organsko stapljanje kultur in zasidranost v tuzemstvo pripravljati psihološko. Nagli in surovi prelom je psihološko lahko usoden..." Citira drugega, ki govori, koliko organizacij je v buenosaireški skupnosti, a kako je ob vsej tej organiziranosti občestveno življenje vedno plitvejše, zato malo privlačno zlasti še za mladino, ki tudi zaradi tega uhaja. Omenja najbolj plodovitega emigrantskega pripovednika v svetu in o njem pove, da je ta izjavil "da je nepolitična umetnost danes še potrebnejša kakor je bila kdajkoli prej” pa tudi "da se umetnost ne da kovati v politične strujeT Citira marsikaterega pesnika, posebno takega, ki se je mirno vdal v usodo in zdaj bodisi živi ''moro pričujočih dni" ali pa - ko je že homo viator - noče, da bi "bil dvakrat begunec," to se pravi: tudi politični begunec. Spregovori o esejistvu, ki je napisal, da "kultura v emigraciji živi le z rodovnim in duhovnim obnavljanjem, tega pa zdomstvo nima," pa še o dramatiku, ki je napisal dve deli, "obe pa sta želja po spravi med Slovenci;' Tam(kjer pohvalno citira pesnika, ki mu je "Večnost laž/, modrost manija,/ človek - hip zavesti./ Gnus.’ ", pride do notranjosti emigrantskega ustvarjalca, ki se je odpiralaeksistencialnim problemom, ko so "vnanje ustvarjalne pobude izgubljale moč, ideoliško omejeno slovstvo pomen, človek se ni več spraševal o svojem bivanju kot Slovenec ali pripadnik ideološko-politične skupine, temveč se je znašel v vesoljni stiski kot generetično bitje..."
Potem ko pisec knjige krizo v Slovenski kulturni akciji analizira skoraj v podrobnostih, pove, da je po krizi zdaj v Slovenski kulturni akciji drugače. "Rezultati treznega in odprtega kulturnozgodovinskega koncepta so se najprej pokazali v GLASU, kateremu so vrnili prvenstveno nalogo poročanja o društvenih manifestacijah.. . ”
Kdo ne bi spoznal, kam pes taco moli?.’ Samo naiven človek je v takem pisanju mogel videti - odjugo.
Saj nas ne bi smelo motiti, da je avtor knjige v nekem drugem pregledu zdomske literature, ki pa je izšel doma, začel svoja razglabljanja z mislijo, da je po zmagi nad nacisti in fašisti odšlo iz domovine tudi večje število literatov. .. (posebno še, ker je v Ljubljani bilo slišati, mnenje, da avtor teh besed ni "zapisal tako" ) - kar naju pa moti je to, kaj je citiral od posameznikov, potem ko so isti pesniki, esejisti etc napisali še kaj drugega.
Tudi o zvestobi mrtvim, pa o ubijanju slovenstva v domovini .
Citira prvega, ki v tem pasusu zreducira poslanstvo dela v emigraciji na neko psihiatrsko terapevtiko za mirnejši prehod v "tuzemstvo," Citira drugega, ki z zdravo kritiko skuša pokazati nujnost bolj duhovne poglobitve pri delu v emigraciji, pa iz desetin in desetin dolge razprave pobere samo stavek, ki naj širi malodušje. Citira pesnika, ki v enem šibkih trenutkov želi srcu miru, pa dramatika, ki morda res vabi k bratski spravi, a je vprašanje, kako.
Skratka avtor slovstva pohvali vse, kar bi naj jemalo moči
emigraciji, degeneriralo funkcijo kulturnika na prosvetnega delavca v nekem velemestu, .kjer se naj pač izživ-' Ifa v lokalnih zadevah. Pohvali predvsem to, kar bi odvajalo od zavesti, da se mora kulturnik v svetu predvsem boriti z resnico proti suženjstvu tistih, zaradi katerih je moral v svet, Z drugimi besedami; pohvali vse, kar bi moglo pripeljati emigracijo k avtoeliminaciji.
Uvodnik v GLASU pa se ob knjigi navdušuje.' Omenili so nas:
Ali je kdo v Argentini, kjer je dovolj pisanja o škodljivih obiskih domovine s strani emigrantov, pomislil, da je taka reakcija v kulturnih krogih še vse bolj škodljiva? Da je taka reakcija vsaj tako ali pa še bolj kot kak poniževalen obisk domovine, udarec v obraz vsem tistim, ki doma trpijo, ki morda umirajo molče, ker so jih zdrobili - a jim niso mogli zlomiti hrbtenice?
Zgodovine, ki govore o umetnikih, znajo povedati, kako je kak umetnik kdaj bil velik, morda celo genij, čeprav je sicer bil poln človeških slabosti. Toda ni bilo med njimi človeka, ki ne bi imel razvit čut za osebni ponos. Z a č a s t. Kaj še: tore j pravzaprav dogaja za kulisami organizacije, ki si je nekoč nadela tudi sveto nalogo rešiti čast slovenskega umetnika v tem razdobju?
Ne velja samo stara misel, da upoštevaj opomine prijatelja. Velja tudi.Pazi se kadar te hvali neprijatelj...
Na tej točki se je treba vprašati; ali ni treba z rezervo brati poročil v GLASU, ki prikazuje SKA še vedno kot osrednjo trdnjavo v borbi za svobodo kulture, kot predstavnico naše najvišje kulturne zmogljivosti v svetu - trditev, ki ob odsotnosti petorice, šestorice najmočnejših pisateljev, kritikov, zgodovinarjev in filozofov izzveni vsaj neresno? Ali ni treba z rezervo brati tudi misli urednika revije, ki sicer priznava, da "danes ne moremo reči, da je revija v , polnosti’ ’ svojih moči, lahko pa rečemo, da je v popolni zavesti svojega poslanstva”? In se naravnost zamisliti ob reakciji glasila SKA na ljubljanske poklone, ob reakciji, ki je v svojem bistvu nezdrava?
*
Sedanjemu vodstvu SKA bi nihče, vsaj kar se tiska tiče, ne mogel očitati manjše aktivnosti. Nasprotno, Periodični tisk in knjige izhajajo redneje in bolj številno kakor prej. Tudi sicer dovolj prireditev, razpisov, gostovanj - torej idealizma in požrtvovalnega dela. Toda v tem primeru, se zdi, bi se dalo obrniti tisto ((Croce jevo?) izjavo, da mu ni znan noben drug optimizem, kakor tak, ki izvira iz aktivnega pesimizma. Kajti v našem primeru ultra-aktivni optimizem, ki veje iz poročil (večja aktivnost članstva; novi člani, povezani s sotrudniki iz domovine, afirmacije članov SKA v tujih okoljih, etc ), uspeva z istočasnimi izrazi malodušja in temnimi napovedmi o bodočem ustvarjalnem delu, kakor sva jih - recimo, mogla brati v enem nedavnih uvodnikov organizacijskega glasila.
Zakaj se je nama zdelo primerno, tako podrobno ustaviti ob Slovenski kulturni akciji? Prvič, ker sva mnenja, da nikakor ni slabo, če o nečem rečeš, da je potrebno
reformacije. V tem je namreč že zapopadeno, da je "tisto nekaj” nujno potrebno in zmožno novega življenja.
-	Drugič pa, ker je primer Slovenske kulturne akcije klasičen primer za znano tezo; kadar politično polje nekega naroda (ali skupine) postane premalo iniciativno, takrat se vsa ostala področja iste skupnosti - in to na škodo vseh področij in vsakega posamič; - nujno začnejo politizirati. Nobeno naključje ni, da se je v politični emigraciji politični problem razgalil ob teoloških predavateljih in piscih pri neki kulturni organizaciji .
Potem; ali je bilo prav , da so se mnogi oddaljili od SKA , ne pa se v njej borili za zmago svojih stališč?
Ali je bilo dobro, če so se tako definitivno ločili od vsakega možnega vpliva na vodstvo SKA? Barko, ki je zavozila, je možno spraviti v pravo smer, samo če ostaneš na krovu, Ali pa so "disidenti” mislili, da je ta barka definitivno obsojena na potop?
Kot običajno najdete pri vsakem sporu nesoglasja v načelnih, osnovnih rečeh, tako igrajo svojo vlogo seveda tudi posamezni značaji, ki iz različnih vidikov vrednotijo prepletajoče se interese raznih delov družbe, Vsekakor : pa se nama vsiljuje misel, da bi mogli pri reševanju pomagati največ ljudje, ki niso iz kulthrnega kroga. Aktivizacija političnega vodstva v emigraciji, jasne in nove iniciative bi dezdramatizirale napetosti med kulturniki, ki v bistvu, o tem ni dvoma, vsi hočejo slovenstvu dobro. Večja in načrtna politična aktivnost bi pripomogla, da se v kulturni organizaciji njeni člani - čeprav morda istočasno še tako angažirani tudi na političnem polju
-	posvetijo umetniškemu ustvarjalnemu delu, gledališki umetniki teatru, literati pisanju in teologi teoliškim in morda celo pastoralnim problemom, ki jih v emigraciji ne more biti malo. Ne dvomiva, da bi živahnejše politično delovanje prineslo s seboj razčiščujoči veter, ki bi razvedril nebo.
Slovenska kulturna akcija je že zapustila sled v naši zgodovini. Toda ob obstoju mladih sil v zamejstvu in zdomstvu, pa ob prelomnici časov v domovini, o kateri lahko samo slutimo, kaj more prinesti, - kako soditi, da je delo SKA v svobodnem svetu že opravljeno?
Težko bo seveda prišlo do novega življenja brez "povratka k virom" ne da bi nanovo oživela čustva, iz katerih je v začetku bila Slovenska kulturna akcija porojena. Želeti je, da bi prišlo - da se tako izraziva - do "SKA III," v kateri naj bi se združili vsi svobodni, svobodo zase in za druge zahtevajoči ustvarjalci. Morda bi nova Slovenska kulturna akcija bila manj pestra, na zunaj manj razgibana, kakor sta bili prvi dve, toda notranje bolj poglobljena , bolj iščoča prve vire, kar bi bilo bodočnosti svobodnega slovenstva v še krepkejšo oporo.	S/ vw
"LJUBLJANA" je naslov barvno bogato ilustrirani knjigi na 94 straneh, ki sta jo skupaj izdali NIP 'Jugoslovenska Revija 'v Beogradu in založba Scala v Florenci v angleškem jeziku , Besedilo je oskrbel Nace Sumi, prevod pa sta opravili Susan Bottaro in Ellen Leigh Cosgrove. Tisk; Officine Grafiche Firenze. Reprezentativna knjiga za tujce,če seveda prezremo pristranski oris Ljubljane pod okupacijo.
Cena 200 din.
ZAKAJ SO KOMUNISTI POBILI DOMOBRANCE
dp
GLAS Slovenske kulturne akcije v Argentini je v dvoštevilki za junij -julij objavil kot uvodnik citat Matjaža Klepca iz pisma "mlademu slovenskemu prijatelju" v dokumentarnem delu "Teharje so tlakovane z našo krvjo." Ker je zaključek tega citata izrednega pomena za presojanje komunističnega razpoloženja, velja celo reč ponatisniti;
ZA NA S CAS
"Če danes ugledni svetovljani sklicujejo mednarodna sodišča za presojanje "ameriških vojnih zločinov," se ti ne zdi primerno, mladi prijatelj, da bi bilo prav, če bi takšna ali drugačna mednarodna sodišča nepristransko precenila in presodila, česa so krivi vaški stražarji, česa domobranci, česa vsi tisti tisoči Slovencev, ki so med vojno menili, da okupacija slovenskih dežel ni primeren trenutek za vzpostavljanje nove družbene ureditve: o tem naj bi se po njihovo razpravljalo po vojni na svobodnih, demokratičnih volitvah. Takšno mednarodno sodišče naj bi nepristransko precenilo tudi pomor tisočev Slovencev nekomunistov ob koncu zadnje vojne, ki so bili poslani v smrt brez zaslišanja, brez sodbe. Pri teh slovenskih pokolih gre nedvomno za resničen genocid. Tudi veš, da ti pokoli niso skrivnost, ne v svetu, ne na Slovenskem, Da imam prav, ti zapišem, kar je o domobrancih in njihovi usodi povedal važen slovenski komunistični funkcionar, Boris Kocjančič kot referent komisije za verska vprašanja pri slovenski vladi v Ljubljani, ko je leta 1965 v Clevelandu v Združenih državah po vojni naseljene slovenske begunce nagovarjal k vrnitviv Slovenijo, a so mu postregli s pokolom domobrancev. Dejal je: "Nam je silno žal, da se je to zgodilo, če bi imeli še nekaj časa, vsaj en mesec.bi do tega ne prišlo. Toda takrat smo bili-v veliki negotovosti, ali se bomo mogli držati; in v tistem strahu smo pomorili vse nasprotnike. Priznamo, da so se bojevali za svojo idejo in sicer hrabro bojevali. Lahko jim postavite spomenik, kjer hočete."
CHURCHILL ALI ATTLEE
Kot je znano, so britanske vojaške oblasti na Koroškem pričele vračati slovenske domobrance 24, maja 1945. Nekaj tednov pozneje so bili tisoči domobrancev pobiti. Na kaj torej cilja Boris Kocjančič, ko pravi, da do pobojev ne bi prišlo, če bi komunisti imeli vsaj mesec dni časa?
Ti dogodki so se razvijali v času, ko se je Velika Britanija pripravljala na parlamentarne volitve (junij 1945), katerih zaključek se je zaradi mobiliziranih vojakov širom sveta, ki so kajpak volili, zavlekel tako, da je bila nova britanska vlada sestavljena šele 26. julija 1945 pod predsedništvom laburista Clementa Attleeja. Ves ta čas, v veliki meri zaradi napetih odnošajev med Titovo in Churchillovo vlado, ki so ob tržaški krizi sko-ro privedli do oboroženega spopada, jugoslovanska komunistična vlada ni vedela, ali se bo mogla mednarodno
obržati na oblasti. Jugoslovanski komunisti so se bali, da bo na volitvah zmagal Churchill, - in kdo izven Britanije tega zares ni pričakoval? To bi lahko silno ogrozilo obstoj jugoslovanske vlade. V paniki ali preračunani igri so se odločili pomoriti vse nevarne politične nasprotnike, da bi se tako odkrižali eventua lnega notranjega konkurenta, do česarkoli' bi že potem moglo priti na mednarodnem poprišču. To razpoloženje jugoslovanskih komunistov je moč razumeti, če upoštevamo tedanji razvoj v Grčiji in tipičen komunističen odnos do " kapitalističnega" sveta, od katerega lahko pričakujejo samo najslabše. (Sele zdaj sem nekje opazil, da so ti politični bedaki spoznali, da so jih dejansko Angleži med vojno iskreno podpirali in da bi jim morali biti za to hvaležni). Gotovo se zdi, da komunistični veljaki niso izključili možnosti kakšne povojne anglo-ameriške oborožene intervencije v Jugoslaviji, ko bi živi protikomunisti ene ali druge vrste lahko igrali odločilno vlogo. Ne smemo tudi pozabiti, da je bil vse do leta 1946, v gorah še Draža Mihailovič, katerega sile so kajpak komunisti tipično precenjevali.
Do teh zaključkov sem prišel na podlagi razgovora z dr. Juretom Kocetom, nekdanjim narodnim poslancem, ki ni bil ” kompromitiran" in so mu komunisti dovolili članstvo v prvem titövskenv parlamentu (razširjeni AVNOJ) z ozirom na sporazum med Titom in Suba-šičem. On je leta 1946 govoril z nekim diplomatskim predstavnikom Jugoslavije, ki mu je prav tako, kot Kocjančič v Clevelandu skoro dvajset let pozneje, priznal, da je bila tedanja jugoslovanska vlada zaradi negotovosti izida britanskih volitev v hudih skrbeh in se je oddahnila šele proti koncu julija, ko je vlado sestavil socialist Attlee, Sledil je obisk laburističnega poslanca Ziliacusa v Jugoslavijo, za katerega vemo, da ni bil nič drugega kot član britanske komunistične partije, infiltriran v laburistično stranko. Toda tedaj so bili vsi medvojni protikomunistični borci že pobiti.
KAKO SO ODSTRANILI HEBRANGA
Na zagrebški televiziji je 27. julija razložil dr. Vladimir Bakarič , ki ga danes smatrajo kot prvega Titovega naslednika, kako je bil imenovan za glavnega tajnika centralnega komiteja Komunistične partije Hrvatske. Dogodke so se začeli razvijati v tem pravcu že prve mesece leta 1944, ko je Tito stoloval v Drvarju, na Hrvat-skem pa je imel glavno besedo Andrija Hebrang, glavni tajnik KPH. Poleg njega so odločali v vodstvu hrvatske partije še Vlada Popovič, Rade Kočar, Ivan Rukavina, Marko Oreškovič, Franjo Ogulina, Veljko Kovačevič in Rade Čanica Opačič, od katerih so bile le 4 Hrvati. . • Bakarič se je nahajal v vrhovnem štabu, pri Titu. V politični center Hrvatske se je vrnil šele oktobra 1944. Takole je opisal tedanje dogodke:
" Že marca 1944, sta me tovariš Tito in CK KPJ poslala na Hrvaško, da bi se pogovarjal s tovariši v CK KPH o politični liniji. Titova linija in linija CK KP Hrvatske se namreč nista čisto ujemali.
Tito mi je dal pred odhodom na HrvaSko definitivna navodila. Takrat je dejal približno tole: da moramo na Hrvaškem ustvariti veliko enotnost’, ker je HrvaSka v tem trenutku naSa poglavitna opora za mednarodno priznanje, zakaj Srbije Se nismo v tolikšni meri osvobodili.
S taksnimi navodili sem priSel marca 1944 na HrvaSko in s to kritiko politike CK KP HrvaSke nastopil na neki seji CK. Hkrati je priSel iz Slovenije tovariš Kardelj, se udeležil te seje in se strinjal s Titovo oceno.
Toda stvar ni gladko iztekla. Ne njemu ne meni se ni ravno posrečilo prepričati CK KPH, da mora tako ravnati. Nato je Tito poklical biro CK KPH V Drvar, in tam smo imeli sestanek s CK KPJ oziroma s Titom in Kardeljem. Polovice tega sestanka sem se udeležil tudi jaz - ko je Tito nastopil Se z ostrejSo kritiko in ko je CK KPH priznal, da bo treba 'naprej tako delati. Potem so se vrnili na HrvaSko.
Toda Kardelj je Se nekajkrat - ali vsaj enkrat -Sel skozi HrvaSko in opazil, da se politika ni spremenila, in potem je priSlo do tistega njegovega pisma, v katerem je obtožil Hebranga zaradi necionalizma . (To pismo je bilo objavljeno in je bolj ali manj znano javnosti). Nato so sklenili, da se mora Hebrang umakniti in da ga zamenjam jaz. Tako sem se nekje med 10. ali 12. oktobrom , če se ne motim, odpravil z Visa v Bari in iz Barija priletel v Topusko. Z menoj sta bila Kardelj in Djilas. PriSli smo na sejo CK KPH, kjer je bilo treba to zamenjavo izpeljati.
Medtem se je marsikaj spremenilo. Tukaj je tudi že tisti, kot smo mu rekli, "gosposki del vodstva HSS" poskuSal navezati stike z vodstvom osvobodilnega gibanja pri nas. Celo KoSutič je priSel na teren in poskuSali so razpravljati o prihodnosti, ne prihodnosti HrvaSke,temveč Jugoslavije, poskuSali so pridobiti nekaj točk zase.
S takšnimi delegati - KoSutič je bil zadnji, ne prvi - so potekali daljSi pogovori, o katerih ne vem skoraj ničesar, zato ker nisem sodeloval na njih. Toda Se preden sem prispel v Topusko, so KoSutiča aretirali in internirali, ker je vzdrževal različne stike in poskuSal nanaSem terenu obnoviti nekakšne organizacije HSS, ki ne bi sodelovale v osvobodilni vojni.
Kardeljevo pismo je opozorilo na majhno nacionalistično deviacijov CK. Deviacija se je kazala tudi v tem, da so zanemarili pravice in sodelovanje Srbov v vstaji na Hrvaškem in da so Srbi na HrvaSkem začenjali čutiti določeno negotovost v zvezi s svojo prihodnjos-tjo, zlasti ko so zvedeli za takšna pogajanja ali domne-vna.pogajanja s HSS, in to s tistim delom, ki je leta 1941 podpiral ustaše.
Tako je bila moja naloga, da tukaj najprej razčistimo vprašanje, kaj je enotna narodnoosvobodilna fronta, kakor se je takrat ta organizacija imenovala, to je, da ne bi bila sestavljena iz strank, ki so bile samostojne, temveč naj bi bila to organizacija, v katero so vstopili tako KP kot ti "nepartijski' elementi” kakor smo jih takrat imenovali, a tudi voditelji lokalnih
organizacij HSS, tako da je ohranila svojo enotnost in imela svoje organe, svoj izvršni odbor itd. "
DOLGO JE BILO TREBA ČAKATI
V mesecu februarju 1973 je msgr. dr. Kazimir Humar, urednik goriSkega KATOLIŠKEGA GLASU in predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici, javno priznal obstoj sporazuma med gornjo zvezo in ljubljansko Zvezo kulturno prosvetnih organizacij Slovenije. Omenil je tudi neko finančno pomoč iz Ljubljane . Z ozirom na to je KT (Stv. 406) v uvodniku vpraSal, če je modro in potrebno vzdrževati take stike, in če pri vsem tem ne gre za preračunano politiko komunističnih oblasti, ki jim je vsaj do razvodenitve politične opozicije za mejami, če že ne preko demoralizacije svobodne fronte tudi za njeno razbitje. Naj že bo vloga enega ali drugega kakršnakoli pri vsem tem, dejstvo ostane, da se je ta več ali manj enotna svobodnjaška fronta za mejami razbila, kar je via facti - poleg vloge drugih faktorjev - tudi pripeljalo do nedavnih volilnih porazov. Trajalo je dobri dve leti, da smo iz merodajne strani zvedeli, kaj je na celi stvari. Zadeva je sicer pojasnjena, ni pa dokazano,da je bil aranžman politično zrel in daleko-viden.
Ker je argentinski SIJ ostro kritiziral msgr. Humarja, je ta pisal SIJevemu uredniku. Ta pisma ni objavil, zato ga je msgr. Humar poslal GLASU Slovenske kulturne akcije (avgust 1975 ) kjer med drugim zavrača SIJevo trditev, da je "Zveza slovenske katoliške prosvete včlanjena v centrali v Ljubljani” :
"To včlanjenje je konjiček SIJA, ki ga jaha že dve leti, čeprav ve, da je konjiček le njegovo kljuse. Zveza slovenske katoliške prosvete namreč ni včlanjena v nobeni centrali, ker je sama centrala. Pač pa sodeluje s podobnimi centralami kot npr. s Krščansko kulturno zvezo na Koroškem, s Slovensko prosveto na Tržaškem,
S Slovensko prosvetno zvezo v Gorici, S Slovenskim gledališčem v Trstu, z občinsko ustanovo za kulturo in umetnost v Gorici in tudi z Zvezo kulturno prosvetnih organizacij v Sloveniji. Za to sodelovanje se je odločila za časa Kavčičeve odjuge, ko se je slovenska partija začela odpirati v neko demokratično sodelovanje do vseh zamejskih Slovencev. Ali je zaradi tega postala titovska” ?
Potem je Se zadeva "soldov", ki jo pogrevate ob vsaki priliki. Za naSe sodelovanje smo stavili tudi pogoj, naj matična domovina podpre tudi tiste skupine iz Slovenije, ki gostujejo v Katoliškem domu ali drugje v okviru ZSKP. Zakaj bi podpirala samo tiste, ki nastopajo na povabilo levičarskih organizacij? Za časa Kavčiča je to nekam Slo, čeprav ne brez težav; kako pa bo sedaj ob novem kurzu v Jugoslaviji in Sloveniji, je drugo vprašanje. Vsekakor se mi svoji neodvisnosti nismo odrekli in se ji ne bomo, kakor se ji nismo v preteklosti. Poleg tega sem prepričan, da smo bolj svobodni in neodvisni kakor vi pri SIJU, ki se v svojih polemikah poslužujete dejstev, izmišljenih in za lase privlečenih, kot je razvidno že iz samih zgornjih podatkov. ”	(ps)
POLITIKA IN STRANKA V SPOPADU PROTIKOMUNISTIČNI ŠKANDAL V CLEVELANDU
Od našega dopisnika
Trideset let naj bi bila doba ene generacije. Po svetopisemski ideji naj bi človek v 30 letih dozorel in pokazal svojo pravo vrednost. Prav tako,na j bi vsak človek, po dodatnih 30 letih svojega življenja, postal za določeno stopnjo modrejši, pametnejši in bolj umirjen.
Isto velja tudi za generacije, organizacije in skupnosti. Slovenska politična emigracija, ki vendarle predstavlja neko "skupnost;’ je bila od vsega početka poznana po zaletelosti, nezrelosti, otročji naivnosti, ki je včasih mejila že na neumnost, ki ji ni in ni dala, da bi dozorela, se otresla prahu preteklosti in nekako zaživela bodisi kot organizirana zdomska enota, bodisi kot integralen, aktivni del okolja, ki jo obdaja.
Lep primer vsega tega je zgodba, ki se je odigrala v slovenskem, ali če hočete " proti-komunističnem ” Clevelandu, prav za 30 letnico Vetrinjske tragedije, to je 30 let po dogodku, ki bi moral iztrezniti vroče glave in spametovati neumne. To je žalostna zgodba strankarsko -klikarskih intrig in manevrov, pa tudi navadne zlobe, ki v "službi za stvar” ne prizna meja, katere postavlja navadna poštenost, takt in vsakdanja dostojnost
Začetki seveda segajo nazaj, v prva leta emigracije, ko so v Clevelandu na sestankih "pravovernih" razpravljali o tem, kdo se bo smel(',:.) vrniti v domovino, in komu bo to onemogočeno. S takim ravnanjem in temu podobnimi dejanji, so ti ljudje slednjič ustvarili ozračje, ki ga javnost enostavno ni več prenesla. Odpor ni bil nikjer močnejši, kot v organizaciji nekdanjih borcev, ki so slednjič izvedli reorganizacijo ter odstranili vse elemente, katerih lojalnost je bila vezana na določeno politično stranko.
Toda ljudje, ki so bili "vajeni" odločati, zlasti še o tem, kaj je "krščansko in katoliško," niso popustili. Po neuspelih, frontalnih napadih so spremenili taktiko in pričeli obnavljati zgradbo svoje namišljene avtoritete z akcijami posameznikov. Pri tem so se dobesedno lotili živih in mrtvih,* Enim so suflirali in drugim pripisovali neresnične izjave in obžalovanja.
Središče spora, odnosno teh aktivnosti, je postala vsakoletna proslava vetrinjske tragedije. Slovenci v Clevelandu so se v času, ko je bilo življenje kolikor toliko "složno,” kupili v okolici lepo posestvo, ga poimenovali "Slovenska Pristava" ter na njem ustvarili ne le prijeten družaben prostor, temveč so postavili tudi Spominsko
* Kampanja se nadaljuje. Ko je pred tedni v Buenos Airesu umrl nekdanji domobranski poveljnik Vuk Rupnik je strankina organizacija borcev v Ameriški Domovini objavila njegovo osmrtnico. V njej ga seveda ne imenuje svojega člana, ker bi to bilo le prehudo, z objavo pa seveda v nepoučenem bravcu vzbuja vtis, da je pok. Vuk bil član te organizacije, kar pa seveda ni res.
kapelico, ki je v resnici edini spomenik v zdomstvu, postavljen izključno v spomin slovenskim vaškim stražarjem, četnikom in domobrancem ter vsem drugim žrtvam, ki jih je zahtevala komunistična revolucija v Sloveniji. Logično je bilo, da bo ta prostor postal osrednja točka, kjer se bodo v bodoče opravljale vse spominske svečanosti.
Usoda pa je hotela, da škof Rožman tega ni dočakal, kakor tudi ne kranjski dekan Skerbec, dasiravno je bil prav on eden od prvotnih pobornikov ideje Slovenske Pristave, ter je določil tudi prostor, kjer naj bi stala Spominska kapelica. Skerbec je umrl, ko je bila kapelica že domala dograjena, ni pa se uresničila njegova želja, da bi v njej opravil prvo mašo za pobite domobrance.
Ko so se potem ločevali duhovi, je Slovenska Pristava in z njo Spominska kapelica, na papirju vsaj, prišla pod nadzorstvo ljudi, ki niso priznavali edino "zveličavne" slovenske politične stranke. Njeni eksponenti so zato preko svoje organizacije "borcev" vztrajali pri zahtevi, da se morajo spomenske svečanosti opravljati pri italijanskih nunah, na eni od okoliških "božjih poti," češ da sta samo tam v preteklosti maševala tudi škof in dekan Skerbec. Otročja trmoglavost tega stališča je oči-vidna, povzročila pa je, da Cleveland do danes še ni doživel skupne proslave Vetrinjske tragedije, medtem ko se je v drugih krajih, zlasti v Torontu in Buenos Airesu, položaj toliko pomiril in razčistil, da sta obe organizaciji lahko priredili skupne proslave, ne da bi eni ali drugi "krona z glave padla. "
Slovenska Pristava je tako doživela vrsto vsakoletnih proslav, od katerih sta predstavljali višek 20-let-nica, leta 1965, in 25-letnica leta 1970.
ORGANIZACIJA ZLATE MLADINE
Tridesetletnica Vetrinja se je približala v pomirjenem ozračju, ko se je zdelo, da je bila ločitev duhov splošno priznana kot nesprejemljivo dejstvo, pa tudi kot dejstvo, ki nikomur več ni vzbujalo vroče krvi. To in pa določene druge spremembe v "uporniških" vrstah, je strankine tribune zavedlo v napačno mišljenje, da je prišel ugoden trenutek, ko jim bo mogoče z enim samim mahom obnoviti svojo razmajano avtoriteto ter vse "koštrune" spet nagnati v en hlev.
Slabe izkušnje s preteklimi frontalnimi napadi, pa so jim kljub temu narekovale previdnost. Tako se je v Clevelandu čez noč pojavila nova organizacija z zvenečim imenom "Zveza Slovenske Mladine." Njen prvi akt pa je bil poziv obema borčevskima organizacijama, naj se ji podredita in sodelujeta na eni sami, skupni proslavi Vetrinjske tragedije in to na "nevtralnih" (’,) tleh. Seveda je nastanek in poziv te "organizacije"
(ki je takoj, ko je opravila svoj "posel," tudi prenehala ” delovati ”J, presenetil clevelandsko javnost in vzburkal duhove.
Čas za pripravo na prvi sestanek je bilo samo teden dni, tako, da ” upornikom" ne bi bilo omogočeno
potrebno posvetovanje in temu primerna odločitev. Strankina organizacija pa je poziv te "naše zlate mladine" takoj pozdravila z odprtimi rokami ter odpovedala svojo samostojno proslavo, s čemer je seveda nehote tudi pokazala na resnično "vrednost” svoje "tradicije," pri kateri je trmasto vztrajala vsa leta v preteklosti.
Manever se je pa ponesrečil. Ne le, da so se podpisniki izjave "Zveze Slovenske Mladine" sami pričeli vpraševati, kakšno je v resnici ozadje te akcije, spregledala jo je tudi javnost sama, predstavniki "uporne" organizacije ZDSPB Tabor pa so na pripravljalnem sestanku izrazili podporo ideji "mladinske" proslave, v kolikor ne bo ta sovpadla z njihovo, že davno napovedano proslavo na Slovenski Pristavi.
Zdaj seveda je padla krinka in - rokavice. Pričela se je nova obrekovalna akcija in kampanja proti udeležbi na "uporniški" proslavi, obenem pa so bili pod-vzeti tudi drugi, bolj prefinjeni koraki: duhovniku, ki opravlja letno službo božjo na Pristavi in prihaja v Cleveland iz več sto milj oddaljenega mesta, so ponudili mesto glavnega "celebranta” na "mladinski" proslavi; ko je ta, to odklonil, je pričel prejemati pisma, naj ne hodi na Pristavo...
Kakšen je bil rezultat? Duhovnik je prišel, prišla pa je tudi ogromna množica ljudi iz Clevelanda in drugod, pa tudi iz drugih ameriških mest in iz Kanade. Škandalozne intrige so do kraja spodletele.
ZAKAJ VSE TO ?
Človek se pri tem vprašuje,- kaj y resnici hočejo ti intrigantje; ali je mogoče, da se po tridesetih letih emigracije, komurkoli po glavi še pletejo sanje o oblasti in avtoriteti in o neki poslušnosti, ki naj bi jim jo dolgovala "raja" ?
Dalje: kako gleda na tako intriganstvo tisti vele-slavni, prečastiti "Narodni odbor," in zlasti še tako-imenovani "liberalni" predstavniki v njem ? Kakšno opravičilo imajo za tako ravnanje svojih klerikalnih, ali bolje kranjsko-klerikalnih kolegov, ki iz golega stran-karsko-političnega sovraštva odrekajo pravico do zborovanja in bogočastja ljudem, ki šo zagrešili samo to, da se nočejo udinjati nobeni politični stranki, najmanj pa emigracijski, ki nima prav nobenga smisla več pod milim nebom.
In slednjič, v kampanjo so aktivno posegali tudi nekateri slovenski duhovniki. Kako gleda na to ravnanje njihova osrednja organizacija, Slovenska duhovniška zveza, brez ozira nato, ali so prizadeti včlanjeni v njej ali ne ?
Rekel sem v začetku, da je ta škandalozna zgodba iz Clevelanda, žalostna zgodba strankarskih intrig in zlobe; žalostno spričevalo, kako si nekateri "krščan-ski-demokrati" predstavljajo krščanstvo in demokracijo. Žalostna pa tudi v toliko, ker je kljub svojemu tipično "malomeščanskemu" karakterju, vredna, da zanjo izve tudi misleča slovenska javnost drugod po svetu. Mera je
polna in nekje je treba potegniti črto. Ljudem, ki so pripravljeni za svoje ozke, strankarske cilje posegati po takšnih sredstvih in načinih, kot se je zgodilo v Clevelandu, je treba strgati krinko z obraza.
Pa tudi: naj zvedo še v domovini, da se proti ostankom kranjskega klerikalizma, tega najnesrečnejšega j pojava v slovenski narodni zgodovini, ne bori Franček | Šetinc z omedlelimi govori v Žužemberku in drugod, temveč ljudje in sodelavci ljudi, ki so bili pred 30 leti pravzaprav njegova najbolj tragična žrtev.
KOCBEKU ODVZELI POTNI LIST
Iz Ljubljane zvemo, da so Edvardu Kocbeku, medvojnemu voditelju krščanskih socialistov v Osvobodilni fronti, odvzeli potni list, Kot je KLIC TRIGLAVA obširno poročal, je Kocbek z intervjujem B. Pahorju in Rebuli v tržaškem zborniku ob svoji sedemdesetletnici hudo razburil oblastnike in prisklednike v Jugoslaviji, Ker mu doma niso dovolili, da bi v režimskem tisku odgovarjal na hude napade,- saj mu niti partizanskih let ne štejejo več v dobro, - ni nič čudnega, da mu ne dovolijo, da bi se oglasil v svetu.
Vendar je še 17. julija celovški NAS TEDNIK napovedal, da bo Kocbek predaval na tečaju, ki ga je priredil Dom prosvete v Tinjah na Koroškem 4. do 5. avgusta. Na tem poletnem-.teološkem tečaju za izobražan-ce je predaval mariborski škof dr. Vekoslav Grmič o temah "Filozofske osnove teologije," "Teologija zemeljskih resničnosti" in "Teologija človeške skupnosti.”
Prof. dr. Jože Rajhman iz Maribora je govoril o "Politični teologiji" in o "Primožu Trubarju v luči pokoncilske teologije" Največje pa je zanimanje za napovedano predavanje Edvarda Kocbeka o "Teologiji revolucije?
Slab teden pred tečajem, 31. julija, je NAS TEDNIK obširneje opisal predavanja na tečaju in na koncu na kratko pripomnil: "Dr. Edvard Kocbek je svoje sodelovanje odpovedali’ V resnici je bil Kocbek v odpoved prisiljen . Jugoslovanske oblasti so sedemdesetletniku odvzele potni list.	<ds>
CERKEV POTISNJENA V ZAKRISTIJO
"Novi zakon, ki ga pripravljajo v Sloveniji, bo napravil karitativno delo Cerkve za ilegalno", je poročal londonski THE CATHOLIC HERALD 5.septembra.
Cerkvene športne prireditve, izleti in gledališki nastopi bodo tudi lahko prepovedani z zakonom,saj ta določa, da se smejo Cerkve omejiti :žgolj na čisto versko delovanje.
Osnutek zakona je bil že sprejet od zadevnega skupščinskega odbora slovenske republike. Ko bo končno sprejet, bodo kristjani, ki prekršijo zakon, lahko kaznovani zaradi kaljenja miru.
Predvidena zakonodaja tako sledi ponovnim pozi-yom komunistične partije lokalnim celicam, naj povečajo svoje delo med mladino. Nekateri jugoslovanski komunisti'se boie, da široko cerkveno delovanje privablja mladino v cerkve. Novi zakon naj bi tako zmanjšal tekmo med Cerkvami in komunistično partijo, zaključuje poročilo v londonskem tedniku.	(ds)
Britanski predsednik spodnje zbornice Lloyd je obiskal in govoril pred jugoslovanskim parlamentom.
KULTURA IN OMIKA
MARIBOR - DRUGA SLOVENSKA UNIVERZA
Takoj po potrditvi takozvanega samoupravnega sporazuma o ustanovitvi univerze v Mariboru v slovenski skupSčini julija meseca se je v Slovenski Bistrici sešel svet Združenja visokošolskih zavodov V Mariboru in potrdil veljavnost tega sporazuma. S tem je bila nova slovenska univerza uradno ustanovljena: slovesna razglasitev pa je bila septembra. Njen prvi rektor je prof. dr. Vladimir Bračič. Miran Potrč je predsednik sveta združenja mariborskih visokošolskih zavodov.
V smislu novega zakona o visokem šolstvu so v novem šolskem letu višješolski zavodi v Ljubljani prešli v okvir univerze. Na višji šoli za socialne delavce je letos pripravljenih 226 kandidatov, od katerih jih mora 41 delati sprejemne izpite. Te izpite opravljajo tisti kandidati, ki nimajo končane popolne srednje šole.
Lansko leto je pričelo študij 133 študentov. Višja šola za zdravstvene delavce izobražuje tri poklicne profile: medicinske sestre (124 kandidatk), rentgenske tehnike (70 kandidatov) ter sanitarne tehnike in fizioterapevke (30 kandidatov). Na vseh omenjenih treh smereh je pripravljenih letos več kandidatov kot lani. Na tri oddelke Višje upravne šole se je prijavilo 320 kandidatov, kar je tudi več kot lani. Za študij na treh oddelkih Pedagoške akademije se je prijavilo 317 kandidatov, v kar pa ni všeto 58 kadidatov na oddelku za predmetni študij, ki morajo polagati sprejemne izpite. Na omenjenih visokošolskih zavodih pa obstaja tudi možnost izrednega študija. Zanimanje za ta način študija je ogromen, saj še je samo na Višji upravni šoli prijavilo okoli 700kandidatov.
Filozofska fakulteta v Ljubljani je tudi letos priredila, enajsti -poletni seminar slovenskega jezika in kulture. Kot običajno so se ga udeležili slavisti -od študentov, prevajalcev, do univerzitetnih prifesorjev - iz številnih držav ter gostje iz drugih jugoslovanskih republik. Udeležili so se ga seveda tudi Slovenci iz Italije, Avstrije in Madžarske.
Septembra so se uradno začele priprave za sestavo zakona, ki naj bi trajno uredil pravni in finančni položaj Stalnega slovenskega gledališča iz Trsta. V ta namen je vodstvo gledališča obiskalo poslanca v rimskem parlamentu Corrada Belcija. Poslanec Belci je skupaj z italijanskim ministrom za turizem in prireditve Sartijem dal pobudo za sestavo in izglasovanje takšnega zakona.
Prof. Ciril Cvetko je novi direktor Opere v Ljubljani. Cvetko je bil ravnatelj Opere in Filharmonije v Mariboru, od leta 1965 do 1970 pa je vodil Slovensko filharmonijo .
Novi urednik revije PROBLEMI je Lev Kreft, odgovorni urednik pa Rastko Močnik. Kljub temu da bo revija še naprej razdeljena na Probleme-razprave in Probleme -literatura, bo novo imenovano uredništvo delovalo enotno. V skladu z novim zakonom o tisku je novi uredniški odbor do jeseni dolžan imenovati izdajateljski svet.
V	gradiščanskem kraju Modinci (Mogersdorf) na skrajnem jugovzhodnem koncu Avstrije se je končal 6. mednarodni kulturno-zgodovinski simpozij. Na njem je 90 sodelavcev visokih šol in znanstvenih institucij iz Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Avstrije preučevalo osnovno šolstvo v panonskem prostoru do leta 1918. Profesor Miroslav Kokalj iz Ljubljane je obravnaval razvoj osnovnega šolstva v Prekmurju do 19. stoletja, kar je prva taka študija v Sloveniji.
Od letošnje jeseni naprej se bodo v Vojvodini učbeniki za osnovne šole razlikovali med seboj edino v jeziku. Vse ostalo bo po posameznih predmetih in razredih enako: besedilo, likovna oprema ter tudi cena. Učbenike bodo tiskali v šestih jezikih; srbskohivatskem , hrvatsko-srbskem, madžarskem, slovaškem, romunskem in ruskem.
Rojstna hiša Otona Župančiča na Vinici propada. Takozvani temeljni kulturni skupnosti v Črnomlju primanjkuje sredstev ter se je zato odločila za nabiralno akcijo, ki naj bi jzajela vso šolsko in zunajšolsko mladino v Sloveniji. Vsak učenec in član mladinske organizacije naj bi prispeval vsaj 1 novi " Zupančičev dinar Kulturna-skupnost je že leta 1973 poslala vsem šolam, posebno prošnjo za sodelovanje pri zbiranju tega "dinarja;' Do danes je 408 šol in 16 društev, zavodov ter posameznikov zbralo nekaj nad 180.000 dinarjev.
Umrl je literarni kritik in esejist Mitja Mejak, bivši urednik Mladinske revije in kasneje Sodobnosti.
V	Ljubljani je 10.septembra umrl slikar, grafik in kipar Tone Kralj. V zgodovini slovenskega slikarstva bo predvsem poznan po številnih freskah, s katerimi je poslikal desetine slovenskih cerkva, zlasti na Primorskem.Ker je bil veren mož, očividno ni prejel tistih časti ali priznanja od civilnih oblasti, kot bi mož zaslužil.
V	Ljubljani so dotiskali celotno oltarno knjigo(misal) v slovenskem jeziku, ki jo bodo pričeli uporabljati z adventom pri mašnem bogoslužju. Priprave so trajale pet let, končno besedilo pa je sprejela škofovska liturgična komisija šele koncem januarja.
V	Zagrebu je izšel drugi jugoslovanski katoliški "še-matizem", to je knjiga z najrazličnejšimi podatki o katoliški Cerkvi v Jugoslaviji, Prva taka knjiga je izšla leta 1939. Almanah je pisan v hrvatskem in slovenskem jeziku. Obsega 11.78 strani, a ima tudi zemljevide in ilustracije.
V	14000 izvodih so v Budimpešti izšle Prešernove pesmi v madžarskem prevodu, v okviru zbirke svetovnih pesnikov 'Lyra mundi'. Ob tej priliki velja omeniti sporazum med založbo Europa v Budimpešti in Pomursko založbo v Murski Soboti; kolikor madžarskih prevodov v Sloveniji, toliko slovenskih prevodov v Madžarslti.

Od meseca do meseca
Ford na obisku
Ameriški predsednik Gerald Ford je 3 avgusta popoldne priletel v Beograd na uradni obisk. Z njim so bili žena, 23-letni sin Jack in državni sekretar Henry Kissin-ger. Na letališču ga je pričakal Tito z ženo in Vladimirjem Bakaričem, Džemalom Bijedičem, Kirom Gligoro-vim, MiloSem Miničem in Nikolo Ljubičićem. V izjavi na letališču je Ford omenil svoj prvi obisk v Jugoslaviji pred 12 leti, ko je kot član kongresa priSel v Skoplje, ko ga je opustoSil potres. "Veselim se naSih pogovorov, gospod predsednik” ke rekel Ford Titu. " Vi ste zelo cenjeni in spoštovani v ZDA in po vsem svetu kot eden izmed velikih ljudi povojne dobe. Prepričan sem, da bodo najini pogovori o dvostranskem sodelovanju in vpraSanjuh, ki zadevajo mir in varnost v svetu, pomagali k našemu medsebojnemu razumevanju in prijateljskim odnosom med našima dvema državama in prijateljstvu Jugoslovanov in Američanov."
Ford je priletel ob polšestih in se odpeljal v dvor na Dedinju, kjer je prebival med obiskom Ž.e kmalu po sedmi uri zvečer so se v stavbi zveznega izvrSnega sveta v Novem Beogradu, na drugem bregu Save, začeli politični pogovori. Tam je Tito tudi priredil slovesno večerjo.
V zdravici je Tito dejal, da "moramo zaustaviti tekmo v oboroževanju, odpraviti sedanja vojna žariSča ter si z vsemi močmi in sredstvi prizadevati za pospeševanje razv voja in ustavarjanje človeka vrednih življenskih razmer na vsem našem planetu!’ Tito je naštel svetovne probleme, ki ga tarejo, kot pravičnejše mednarodne gospodarske odnose, pospešen razvoj držav v razvoju, krizo na Bližnjem vzhodu in dogodke v zvezi s Ciprom. Poudaril je politiko neuvrščenosti in "tradicionalno prijateljstvo med našima ljudstvima. Odnosi med Jugoslavijo in ZDA so se predvsem v zadnjih letih znatno razširili, obogatili pa smo jih tudi z novo vsebino. .. Pokazalo se je, da prijateljstvo naših ljudstev, ki se je okrepilo ob zavezništvu med obema svetovnima vojnama, temelji na dolgoročni, obojestranski interesiranosti za stalen razvoj tega sodelovanja. Vesel sem, da čedalje bolj uveljavljamo sodobne oblike sodelovanja na gospodarskem in na drugih področjih. Veseli pa me tudi, da so stiki med našimi narodi čedalje širši in čedalje pogostejši," je dejal Tito.
Predsednik Ford je v odgovoru na zdravico pohvalil boj jugoslovanskih narodov kot zgled vsem, kjer je neodvisnost ogrožena, in Titovo "hrabro vodstvo." Potem je dejal: "Jugoslavija ima svoje zanesljivo mesto v svetu in se lahko zanaša na prihodnost. Uverjen sem, da je ta vaša prepričanost popolnoma utemeljena. Ameriška zainteresiranost za trajno jugoslovansko neodvisnost, integriteto in blaginjo, zainteresiranost.ki je bila v preteklosti že dostikrat izpričana, ostane slej ko prej nezmanjšana. V zadovoljstvo mi je, da lahko nocoj znova potrdim pozitivno zainteresiranost moje dežele za prihodnost vaše dežele;' Ford je govoril o gospodarsem sodelovanju, omenil "neodgovornost, ki se je pokazala v nekaterih razpravah o
življensko važnih gospodarskih problemih v forumih OZN" in dodal, da ima Jugoslavija "vidno vlogo v mednarodnih odnosih pod vašim vodstvom. Združene države priznavajo, da politika neuvrščenosti vaše države aktivno prispeva k večjemu razumevanju med narodi... Med našima državama, kot se to dogaja med vsemi prijatelji, so bile tudi razlike, vendar smo sposobni pogovoriti se o njih odkrito, tako kot prijatelji, in jih rešiti," je rekel Ford.
Naslednjega dne se je Ford pogovarjal s predsednikom vlade Džemalom Bijedičem med delovnim zajtrkom o dvostranskih odnosih, potem pa spet s Titom. Opoldne sta predsednika dala novinarjem izjave o pogovorih. Ford je povedal, da so se pogovarjali ”o dvostranskih odnosih, vključno z vprašanji našega gospodarskega sodelovanja ter sodelovanja na vojaškem področju. Dejal sem, da se bom za obe vprašanji osebno zanimal, ker menim, da sta izjemno pomembni." Poleg tega so se pogovarjali o helsinški konferenci in o Bližnjem vzhodu, kjer je "sedanja slepa ulica nevzdržna" in je potrebna "zmernost na vseh straneh, kot tudi elastičnost T
Tito je pred novinarji pristavil: "Sedaj mi je težko dati izjavo, saj je gospod predsednik Ford dejal prav to, kar sem tudi sam mislil izjaviti. Želel bi poudariti, da so pogovori potekali v zelo prisrčnem in prijateljskem ozračju. Posebno tedaj, ko smo se pogovarjali o dvostranskih odnosih, smo skupaj ugotovili, da se stiki zelo dobro razvijajo." Ford mu je tudi povedal kakšne bodo ameriške akcije na Bližnjem vzhodu (Jugoslavija je kasneje pozdravila začasni sporazum na Sinaju), a Ford in Kissin-ger sta pojasnila stališča ZDA o gospodarskih vprašanjih, o katerih bodo razpravljali na posebnem zasedanju generalne skupščine OZN. "Tudi glede na to menim, da bo zasedanje uspešno," je delaj Tito.
Tito je nato priredil kosilo, na katerem sta s Fordom spet izmenjala zdravici. Tito je pohvalil obisk kot "še en zelo pomemben prispevek k našim tradicionalno dobrim odnosom" in dejal, da so imeli "zelo zanimive pogovore, ki so pokazali, da je tako vaši kot naši državi zelo veliko do miru v svetu in do napredka v mednarodnem sodelovanju. O številnih vprašanjih imamo enaka mnenja in smo enako pripravljeni prispevati k uresničitvi perečih mednarodnih problemov. Mislim, da gremo po dobri poti, saj je tudi v tistih vprašanjih, kjer se naša stališča razlikujejo, prišlo do izraza medsebojno upoštevanje in pripravljenost za nadaljnji dialog. Vemo, da imajo ZDA veliko odgovornost za mir v svetu in razvoj mednarodnega sodelovanja in da je od vašega zavzemanja v precejšnji meri odvisna ureditev številnih vprašanj. Cenim vaše prizadevanje v tej smeri,” je rekel Tito.
Ford se je zahvalil za gostoljubje in rekel, da ceni Titovo "izkušenost in modrost, ki sta se očitovali pri naših pogovorih in obravnavanju-vseh vprašanj." Poudaril je pomen konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, če bodo vse države uveljavljale njene dokumente.
V skupnem sporočilu, ki so ga objavili 4. avgusta v Beogradu, potrjujejo, da "načela, ki so navedena v skupni izjavi, izdani oktobra 1971 v Washingtonu, pomenijo trajno podlago odnosov in sodelovanja med Jugoslavijo in ZDA.” Predsednika sta poudarila "vlogo, ki so jo
imeli Američani jugoslovanskega rodu pri krepitvi prijateljstva med njihovo novo in staro domovino:' Sporočilo našteva,o čem so se pogovarjali. Vsebuje tudi tale stavek: "Predsednik Ford je ponovno potrdil interes ZDA in njihovo podporo neodvisnosti, nedotakljivosti in neuvrščenemu položaju Jugoslavije.”
Ameriški predsednik je v Novem Beogradu vsadil tradicionalno drevo, poslal sina Jacka, da položi venec na grob neznanega junaka na Avali, prejel zlato spominsko plaketo mesta Beograda, se sprehodil po središču mesta in se rokoval z Beograjčani. Tito ga je spremil na letališče, kar je zadnje čase nenavadno in pri njegovih letih posebna pozornost, in ob pol šestih so ameriški gostje odleteli iz Beograda. Obisk je trajal 24 ur in nekaj minut.
Kardelj na poti
Edvard Kardelj, ki je član predsedstva SFRJ in predsedstva centralnega komiteja ZKJ, se je 5. julija vrnil s poti po Madžarski, Češkoslovaški in Romuniji.
V vseh treh državah se je pogovarjal z voditelji o medsebojnem sodelovanju in mednarodnih vprašanjih, kot so poročali, a objavili niso nič natančnejšega.
Protokol na Dunaju
Jugoslovanski veleposlanik Gustav Vlahov in avstrijski zunanji minister dr. Bielka-Karltreu sta 18. julija na Dunaju podpisala protokol o vrnitvi kulturnih dobrin, ki so jih med vojno odvekli iz Jugoslavije in so se znašle v Avstriji. Med njimi so v glavnem arhivi, a tudi ikona črnogorskega vladike. Z vrnitvijo teh dobrin bo odsta-njen vzrok za eno od dolgoletnih pritožb jugoslovanske vlade.
Tito v Helsinkih
Na zaključno seje konference o evropski varnosti in sodelovanju, ki se je začela v Helsinkih 30. julija in zaključila s podpisovanjem izjave 1. avgusta, se je odpravil Tito 29. julija. Z njim so leteli Edvard Kardelj, zunanji minister Miloš Minic, njegov namestnik Lazar Möjsov, pomočnik zveznega sekretarja Berislav Badurina in veleposlanik v sekretariatu za zunanje zadeve Djuro Ninčič. Tito se je sestal z mnogimi državniki, med njimi z Brežnjevom ter z dvema sosedoma, bolgarskim predsednikom Todorom Živkovim in avstrijskim kanclerjem Brunom Kreiskym. Na konfernci je govoril 31. julija, naslednjega dne pa je kot zadnji podpisal dokument konference. Države so uvrstili po francoskem pravopisu in abecedi, tako da je Tito sedel na koncu dolge mize (Yougoslavie) zraven Brežnjeva (URSS).
Univerza v Mariboru
Sklep zborov slovenske skupščine je 2. julija potrdil samoupravni sporazum o združitvi v univerzo v Ma-riborp, ki so ga sprejele mariborske višje in visoke šole.
S tem je uradno začela delovati druga slovenska univerza, ki bo odprta jeseni. Končala so se dolga prerekanja, ki so izvirala iz ljubljanske ozkosrčnosti, ki ni dovoljevala, da bi tudi Maribor dobil univerzo.
Gospodarska gibanja
Zvezni izvršni svet je ob koncu prve polovice leta poročal skupščini, da so se v začetku leta ušteli pri ocenjevanju mednarodnih in notranjih dogajanj. Recesija v zahodnih državah traja dlje, kot so pričakovali, a cene mnogih surovin so se znižale. Zaradi recesije se jugoslovansko blago slabo prodaja in trpi izvoz, a tuje surovine so cenejše od domačih, kar napihuje uvoz. Trgovinski primanjkljaj v prvi polovici tega leta je bil zato večji kot v vsem lanskem letu. Vendar se je zaposlenost povečala za S.S^o namesto 3%, kot so predvidevali. Produktivnost je naraščala počasneje kot je bilo predvideno, prevelike investicije in prevelika splošna poraba pa netijo inflacijo.
Polog za naložbe
Zvezni izvršni svet je 3. julija sprejel predlog zakona o pologih pri vlaganjih v nove negospodarske in neproizvodne investicije. Že pred začetkom gradnje bodo morali za take investicije vplačati pri službi družbenega knjigovodstva v republiki ali pokrajini SO'j/o polog, če republiški ali pokrajinski predpisi ne določajo višjega. Zakon naj.velja od 31. julija tega leta do 31. decembra 1976. Z njim naj bi omejili obseg "negospodarske in neproizvodne" investicije potrošnje, sredstva pa naj bi usmerili v prioritetne gospodarske naložbe.
Z zakonom, ki ga je sprejela zvezna skupščina 18. julija, so spet enkrat posegli v pristojnosti republik in pokrajin, ki so imele svoje zakone s podobnimi omejitvami, a so dovoljevale preveč izjem, tako da se naložbe niso zmanjšale, kot bi bilo treba. Nekateri bi radi izvzeli otroške vrtce, češ da pomagajo zaposlenim materam pri proizvodnji; drugi bi izvzeli zdravstvene ustanove. V pest pa se smejejo direktorji podjetij, ki še zmeraj zidajo upravne palače pod pretvezo gospodarskih investicij, a kaj malega ostane tudi za počitniške hišice.
Slabo vreme
Vreme junija ni bilo kaj prida; vrstile so se nevihte. Že maja je v silovitem nalivu hudournik spodkopal temelje želežniškega mostu pri Vranju, tako da se je porušil pod vlakom tik pred polnočjo v noči od 15. na 16. maja. Ubilo se je 13 ljudi.
Hudi nalivi so v prvi polovici julija večkrat prekinili žetev v Vojvodini in drugih krajih. Zaradi povodnje lanske jeseni so pšenico zasejali na manjših površinah kot prejšnje leto. Deževno vreme ob žetvi je zmanjšalo pridelek, tako da računajo, da ga bo okrog 20<7omanj kot lani.
Nesreča pri Zemunu
Poslovni vlak iz Beograda v Sarajevo se je 19, julija nekaj po štirih popoldne zaletel v potniški vlak iz Beograda za Vinkovce, ki je stal na postaji v Zemunu. V zadnjih vagonih potniškega vlaka je bilo ubitih 16 ljudi,
37 pa ranjenih. Hitri vlak za Sarajevo navadno vozi skozi postajo z okrog 80 km na uro. Potniški vlak je stal na postaji dlje kot običajno, ker so raztovarjali veliko paketov. Aretirali so odpravnika vlakov na postaji Zemun -Novi grad in strojevodjo poslovnega vlaka.
Kongresna delegacija
Cel teden, od 19. do 26. avgusta, je bila na obisku v Jugoslaviji delegacija predstavniškega doma ameriškega kongresa, ki jo je vodil predsednik tega doma Carl Albert. V Beogradu so se pogovarjali s predstavniki skupSčine in na Brionih so bili na kosilu pri Titu. Obiskali so tudi Ljubljano, kjer je Carl Albert na tiskovni konferenci izrazil zadovoljstvo z obiskom. Oddih v Dubrovniku jim je spridilo slabo vreme, ki je proti koncu avgusta pregnalo mnogo gostov z jadranske obale.
VValdheimov obisk
Generalni sekretar OZN dr. Kurt Waldheim je bil v Jugoslaviji na obisku od 15. do 17. avgusta. V glavnem se je pogovarjal z zveznim sekretarjem za zunanje zadeve MiloSem Minićem.
Neuvrščeni v Limi
V perujski prestolici Limi so se od 25. do 29. avgusta zbrali zunanji ministri neuvrščenih držav, in razpravljali o neuvrščenosti, o pripravah za neuvrščeni sestanek na vrhu prihodnje leto v Colombu v Sri Lanki, o svetovnih gospodarskih problemih in razvoju ter Bližnjem vzhodu. Zedenili so se, da hočejo novo ureditev svetovnih gospodarskih odnosov na enakopravni osnovi, a niso se zedinili glede arabske zahteve, naj predlagajo izključitev Izraela iz OZN. Kot polnopravnega člana so med neuvrščene države sprejeli Severno Korejo in odbili Južno Korejo.
Dragan o gospodarstvu
Vsi trije zbori slovenske skupSčine so 24, julija razpravljali o gospodarstvu. Podpredsednik republiškega izvršnega sveta Zvone Dragan je poročal, da " sredi leta že opažamo upadanje stopnje gospodarske rasti in rasti proizvodnje, ob nadaljni rasti cen, kar pomeni, da se gospodarstvo giblje v smeri, ki je značilna za tako imenovano štagflačijo." TakSna gibanja bi lahko vodila "v mnogo ostrejši gospodarski položaj kot je bil v letu 1967, z mnogo večjimi gospodarskimi in političnimi problemi:' Inflacija in plačilni deficit terjata "na eni strani odločne kratkoročne ukrepe, na drugi strani pa preudarno in dosledno vodeno večletno stabilizacijsko politiko" kajti "stara in preprosta, vendar neizprosna resnica je, da več troSimo kot proizvajamo, oziroma premalo proizvajamo in nismo dovolj produktivni glede naSe razvojne potrebe in ambicije.”
Dragan je poudaril, da se " moramo Se naprej zavzemati za gospodarsko rast na kvalitetnih osnovah," ki naj bo zvezana s spreminjanjem strukture proizvodnje. Proizvodnja avtomobilov, gospodinjskih strojev in pohištva "je dosegla previsoko raven” glede na povpraševanje na domačem trgu, "pa tudi kvaliteta ni vedno zadovoljiva f Na tujih tržiščih pa nekateri izdelki niso konkurenčni ali pa prodaja ni dobro organizirana. Dragan je priporočal, naj proizvajajo bolje in v skladu "s potrebami domačega in tujih tržiSč" kar bo zdravilo za inflacijo.
Glede investicij je Dragan dejal, da je treba ustaviti vse tiste, ki so in ki bodo ostale brez pokritja, kakor tudi tiste, ki so pokrite "z dvomljivimi finančnimi
konstrukcijami:’ Ustaviti je treba tiste, ki investirajo, a ne plačujejo tekočih dolgov. Treba je "pospeševati strukturno ustrezne in finančno zdrave investicije," tiste, "ki poslabšujejo plačilno bilanco, pa je potrebno odločneje zavirati T Pregledali bodo vse tekoče investicije in predlagali, katere naj podaljšajo, ustavijo ali pospeSijo. Naslednja boleča točka je zunanja trgovina, premalo izvoza in preveliko uvoza, Draganova reSitev je, da mora vsako podjetje pregledati svoje gospodarske odnose s tujino. Upravni organi in banke morajo ugotoviti žariSča trgovinskega deficit v slovenskem gospodarstvu in predlagati, kako bi ga odpravili.
Končno je Dragan govoril o pretirani porabi. Po zvezni resoluciji, ki so jo sprejeli konec prejšnjega leta (in zaradi katere je bila slovenska delegacija užaljena - gl. KT februarja), bi morala biti rast osebnih dohodkov, skupne in sploSne porabe za 10 “/o nižja od rasti nominalnega družbenega proizvoda. Toda po predhodnih podatkih za prvo polletje so se osebni dohodki ter sploSna poraba in skupna poraba v primerjavi z istim obdobjem lani povečali za 34.6 % , medtem ko je bil dovoljeni porast 31.5 % IzvrSni svet je zato predlagal republiški izobraževalni skupnosti in republiški raziskovalni skupnosti, naj v drugem polletju znižata stopnje prispevkov, ki jih pobirata od podjetij. Izobraževalna skupnost je sklep sprejela, raziskovalna skupnost pa ne. "IzvrSni svet vztraja, da bi morala republiška izobraževalna skupnost tak sklep takoj sprejeti,” je pribil Dragan. IzvrSni svet bo tudi pazil na dohodke proračunov republike in občin.
Gospodarske težave
Dragan je tako omenil vsa vprašanja, ki tarejo gospodarstvo v celi državi; cene se dvigajo, prodaja u-pada, zaloge rastejo, izvoz Šepa, uvoz naraSča, zaganjajo se v gradnjo dragih in nepotrebnih objektov, občine in republike nalagajo podjetjem vedno hujSe davke in vsi skupaj trosijo več kot zmorejo. Ni pa omenil pritožb zaradi togih ukrepov zveznega izvrSnega sveta, ki zavirajo uvoz s tem, da ga birokratično vežejo na izvoz.
O tem so govorili delegati skupSčine v razpravi, kot je poročalo ljubljnsko DELO. Dejali so, da je v predelovalni industriji položaj kočljiv, ker ne more uvažati vseh potrebnih surovin. Delegat iz mariborske tovarne tovornjakov TAM je omenil, "da v tem kolektivu ne morejo razumeti, zakaj z ustavitvijo uvoza onemogočajo redno izdelovanje. Če bi lahko delovali nemoteno, bi letos izvozili za 150%več kot lani. Tako pa delajo v sestavljalnici motorjev le s polovično zmogljivostjo, čez tri tedne pa se bo ustavilo delo v vsej tovarni:' 5i-Senska delegatka je povedala, da "zaradi zdajšnjih uvoznih omejitev zmanjkuje surovin in delov, pri njih zlasti za izdelovanje nealkoholnih pijač, ki so v turistični sezoni nujne." Delegat iz Kranja , kjer je doma Iskra, je dejal, da je za uvoz surovin in delov "treba manj deviz kot pa za uvoz gotovih izdelkov.”
Podpredsednik izvrSnega sveta Andrej Marinc je v zaključku razprave dejal, da je izvrSni svet skupno s političnimi organizacijami " konkretneje in operativ-nejSe" zastavil naloge. " Tako bomo zagotovili večjo efikasnost političnega dela." Po njegovem tak pristop
krepf razvoj samoupravljanja. "Odločno usmeritev od nas zahteva tudi mednarodna ekonomska situacija, ki je zelo kritična. Tako globoke krize svet po letu 1945 ni doživljal, njen vpliv čutimo v Jugoslaviji in Se v večji meri v Sloveniji, ker se v večjem obsegu vključujemo kot mala nacija, kot malo gospodarstvo, v mednarodne ekonomske tokover Zaradi taksnega položaja so "izgubili skoraj 4 do 5 ‘frnašega nacionalnega dohodka v lanskem letu” . Marinc je zavrnil godrnjače: "Pogosto smo - kot je bilo rečeno tudi v današnji razpravi - za omejevanje, vendar običajno le do lastnega praga. To premagati tudi pred lastnimi vrati, znotraj tovarniškega plotu, je sicer težko, vendar je prav tö in edino to v našem skupnem interesu:'
Uvozna dovoljenja
Zvezni sekretariat za zunanjo trgovino je 25. junija obvestil "vse organizacije združenega dela in druge uporabnike, ki se obračajo na sekretariat in jegove službe, da bi dobili posebno soglasje za uvoz določenega blaga na podlagi odloka ZIS (Uradni list SFRJ št. 31 - 75), da ni potrebe, da bi njihovi predstavniki zaradi tega posebej prihajali v sekretariat. Držijo naj se določene procedure in na svoje zahteve predložijo pismeno" s čemer bodo omogočili "učinkovito in hitro poslovanje" tako da bodo zahtevki rešeni v 10 dneh po prejemu vloge, obljublja sekretariat. Ker pa sekretariat pozna Balkan, je dodal še en stavek; "Sicer pa so sprejemni dnevi za stranke: ponedeljek, torek in četrtek od 7.30 do 11.30 ure v Ulici Slobodana Peneziča-Krcuna št. 35,Beograd." Slovenski delegati, ki so se pritoževali zaradi togih predpisov, naj se torej podvizajo na ta naslov. Morda ne bo odveč, če sabo vzamejo modre koverte s podkupnino.
Nižanje cen
Zvezni izvršni svet je na seji 24. julija potrdil predlog uredbe, ki znižuje stopnje temeljenega prometnega davka od prodaje pohištva, hladilnikov, črnobelih televizorjev in nekaterih higienskih preparatov. Stopnja naj bi se znižala od 14<ypoziroma 12. S^ona B'Vo. "Tako bi zagotovili ustrezno znižanje drobnopradajnih cen teh izdelkov, kar bi po mnenju ZIS pozitivno vplivalo na gibanje splošne ravni drobnoprodajnih cen in izboljšalo prodajo teh izdelkov, obenem pa nekoliko zavrlo naraščanje življen-skih stroškov.
V počitniškem avgustu, ko je bilo malo političnih dogodkov,so se časopisi zagnali v poročanje, kako so se v tem ali onem kraju znižale cene pohištva, hladilnikov in televizirjev. Zmanjšanje davka bi znižalo ceno za največ 5.5 %, a kljub velikim zalogam neprodanega pohištva, pa tudi hladilnikov in televizorjev, so se prodajalci obotavljali in je bila potrebna kampanja v časopisih, ki naj bi jih prepričala, da bodo po nižjih cenah več prodali. Vrstila so se poročila iz Sarajeva ali Tuzle ali Sab-ca o naraščajočem zanimanju kupcev; posamezne trgovine naj bi avgusta prodale več kot julija.
Do konca avgusta se je razvila splošna kampanja, ki je hvalila iniciativo zvezne vlade in veselo zrla v bodočnost brez inflacije. Pritiskali so na občinp,naj znižajo cene komunalnih uslug v "predvidene okvire.” Lepe
sanje so motile cene živil, celo mesa, sadja in zelenjave. Zaradi omejitev uvoza v države Evropske gospodarske skupnosti so rejci ponujali več živine, kot so jo klavnice hotele kupiti. Posebno so trpeli živinorejci v Srbiji, kjer je cena živine na sejmih padala, ker klavnice niso hotele odkupovati po garantiranih cenah niti tistega goveda, za katero so naprej sklenili pogodbe. Cene mesa so kljub temu ostale visoke, kajti zaklana živina v hladilnicah je bila plačana po starih cenah in mesna podjetja so terjala svoje dobičke. Med kupci, ki bi radi jedli več cenejšega mesa, in med rejci, ki bi radi prodali več živine, stoji prepreka socialističnega gospodarstva .
Podobno je s sadjem in zelenjavo, ki bi se zaradi sezonske ponudbe morali poceniti. Časopisi so krivili prekupčevalce, ki da poceni kupujejo pridelke pri kmetih in jih z velikim dobičkom prodajajo na trgih. Vmes so posegli tržni inšpektorji in se vrgli na prekupčevalce. Sredi avgusta so tako očistili ljubljanski trg. Ponekod na Hrvaškem so prestrezali tovornjake, ki so vozili pridelke na trg. Kdor ni mogel dokazati, da prevaža blago za trgovsko podjetje, so mu ga zaplenili. Posledica je bila povsod enaka: na trgih je ostalo le malo blaga slabe kvalitete, ki so ga prodajala družbena podjetja po visokih cenah. Cene so visoke, ker ta podjetja leno poslujejo in si zaračunajo take marže, da kljub majnemu prometu in velikim upravnim izdatkom ne zahajajo v izgube.
Obsodba v Pulju
Okrožno sodišče v Pulju je 24. julija obsodilo na 8 let strogega zapora Daka Vljaša, mehanika in kuharja, zaradi sodelovanja v sovražni dejavnosti proti Jugoslaviji. Ko je bil Vljaš od leta 1969 do začetka letošnjega leta na delu v Nemčiji, je lani v Muenchenu pristopil k emigrantski organizaciji Hrvatski narodni odbor, podpisal zaobljubo in privolil, da bo za to organizacijo novačil jugoslovanske državljane albanske narodnosti, zaposlene v Nemčiji. V Jugoslaviji pa naj bi zbiral podatke o načinu kontrole na naših mejnih prehodih in o razpoloženju občanov in delavcev službe javne varnosti ter s tem seznanjal voditelje omenjene organizacije.
MEDNARODNI SPORAZUM O TRSTU
Ko je KT že v tisku, zvemo da je rimska vlada obvestila italijansko poslansko zbornico, da je bil z jugoslovansko vlado dosežen temeljni sporazum za rešitev tržaškega vprašanja. V bistvu bo sporazum sankcioniral obstoječe stanje, po katerem bo Jugoslavija dokončno dobila del, ki ga ima v upravi (483 km2), mesto Trst z okoliškimi občinami pa bo ostal pod Italijo (212km2).
Le tu in tam bodo malo popravili mejo, če se je tekom let izkazala težavna. Jugoslavija bo tudi dobila v Trstu svobodno luko in zagotovljen ji bo svoboden dostop do nje, kar pa se zdi bolj koncesija Italiji kot Jugoslaviji, kateri ni potrebna tržaška luka, saj ji občutno konkurira Koper. - Ob zaključku druge svetovne vojne je bilo iz vojaških in političnih razlogov ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje z dvema conama, od katerih je bila cona A pod anglo-ameriško okupacijo, cona B pa pod jugoslo-
vansko. Neposredno pred važnimi italijanskimi parlamentarnimi volitvami leta 1947, so zapadni zavezniki predložili, naj bi bilo celotno tržako ozemlje vrnjeno Italiji Volitve so sicer uspele, ozemlje pa seveda ni bilo vrnjeno. Predlog je postal celo neokusen, kakor hitro se je Tito sprl s Stalinom leta 1948. Tako je končno prišlo leta 1954. do Londonske spomenice, po kateri je cona A provizorično preSla pod italijansko civilno upravo, cona B pa pod jugoslovansko, - ne da bi bilo mednarodno karkoli določeno glede končne rešitve, dasi je bilo čutiti, da bo začasna meja slejkoprej postala stalna
'Za Italijo je zelo važno, da je Jugoslavija neodvisna, enotna in mirna. V takem stanju mi nismo na naši severovzhodni meji izpostavljeni ampak branjeni", je dejal italijanski predsednik vlade Moro, ki mu je s komunističnimi glasovi več ali manj zagotovljena večina, ko bo predlog prišel pred parlament.
Ta likvidacija tržaškega vprašanja pa bo kajpak tudi uredila cerkveno-pravno vprašanje tržaške, koprske in goriške škofije na spornem ozemlju. O tem sporazumevanju med Italijo in Jugoslavijo je bil seveda Vatikan obveščen, sicer ne bi ob sprejemu odstopa tržaškega škofa Santina za prehodno dobo imenoval apostolskega upravitelja za tržaško škofijo.
DAPČEVIĆ: ROKA ROKO UMIVA ?
Kaj pa če je postal breme za same Sovjete?
V zagonetnih okoliščinah je v Romuniji izginil Vlado Dapčevič, jugoslovanski kominformovski begunec, ki je po sporu leta 1948 pajprej bival v Moskvi, pozneje pa se je nastanil v Belgiji in tudi postal belgijski državljan. 2. avgusta je z dvema drugima Jugoslovanoma potoval iz Bruxellessa v Bukarešto, odkoder bi se naj vrnil
teden dni pozneje. Z njim sta izginila tudi njegova spremljevalca. Čeprav ni znano, po kaj je Dapčevič potoval v Romunijo,, ki pravzaprav ni najbolj varno zatočišče kot stvari trenutno stoje, obstojata dve verziji njegovega izginotja. Dapčevič je mogel biti ugrabljen v Romuniji od jugoslovanske UDBe, ali pa sta bila njegova spremljevalca in očividno dolgoletna sodelavca agenta UDBe, ki sta ga z.vabila v past,kjerkoli že na poti. Prva verzija se mi ne zdi verjetna, ker bi Dapčeviča navsezadnje mogli Ugrabiti' sami Romuni in ga izročiti Jugoslovanom, saj se jugoslovanske oblasti zelo prizadevajo, da vsakega romunskega begunca vrnejo iz Jugoslavije. Možno je, da okoliščine izginotja zaradi Sovjetov nikdar ne bodo znane, kažejo pa le, da se jugoslovanske oblasti ne pomišljajo pokazati zobe Sovjetom. Romuni so kajpak odločno zanikali , da bi karkoli vedeli o Dapčeviču, ko so jih Belgijci vprašali za pojasnilo.	<zps)
Verniki v Sloveniji so doslej največ prispevali za pomoč pri gradnji skopske katoliške katedrale. Denaija zmanjkuje.
Kmalu bo pod streho velika nova katoliška stolnica v Skopju. Stara cerkev je bila porušena ob znanem skopskem potresu. Čeprav ima katoliška Cerkev v Makedoniji samo dve župniji (skopsko in bitolsko), vse ostale pa so na Kosovu, smatrajo, da cerkev ne bo prevelika za skopske potrebe, kamor se naseljuje vedno več katoliških vernikov iz drugih republik. Cerkvene oblasti pa so morale seveda tudi upoštevati želje in pogoje skopskih urbanistov, ki se niso mogli sprijazniti z enostavno rešitvijo. Če se cerkvene oblasti ne bi odločile za dokaj drago alternativo, je bilo možno, da Skopje sploh ne bi dobilo osrednje katoliške cerkve, ki bo v sedanjem slogu in zamisli gotovo tudi okras mesta, in ne samo v slavo in čast božjo, (ds)
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo in uprava: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX Tel. 01 -363 5097
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Avstralija
Avstrija
Francija
Italija
Enoletna naročnina:
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
5.00 (8.00) 80,-25.-3000,-
Kanada Nemčija U. S. A.
Velika Britanija
6.00 (9.50) 16,-
6.00 (9.50) 2.20
Ostale evropske države: 2 funta (sterling) v odgovarjajoči valuti Južna Amerika: 2 funta (sterling) - letalsko: 3 funti - odn. temu odgovarjajoča valuta
Naročnino v Severni Ameriki je treba poslati na naslov:
Mr Tine Kremžar, 11047 — 110 St. Edmonton, Alta., Canada
Naročnina v evropskih državah je plačljiva z mednarodno poštno nakaznico po navodilu uprave,
v ostalih državah po navodilu uprave.
KLIC TRIGLAVA PRODAJAJO v Trstu: Chiosco Tranvie Opicina na Trgu Oberdan v Gorici:	Katoliška knjigarna, Piazza Vittoria 20.
Printed by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road, Enfield. Middx. for SLOVENSKA PRAVDA. BM/Pravda, London W.C.I.