Velikonočni vtorek na Rodinah je svital. Silen dan! — Napolnjena cerkev, prav kakor na Brez-niški veseli božji službi v praznik, A danes? Naj-žalostneja se vrši. Sredi cerkve počiva rakev, Materina rakev,
Vse odmoljeno. Vse odpeto.
Za kapelico sv, Ane je zijal izkopan grob. Polagali so jo noter in položili,
Rodinjskih tako tolažilno se glasečih zvonov glasovi so dušili to srce trgajoče padanje prsti doli na mater; dušili ta jok,
Jokali smo otroci. Potočilo se je mnogo tujih solza,
Eden ni jokal. Brat Ivan ni jokal. Čudili so se temu nesrcu, kakor se večkrat na svetu čudijo ljudje, — Prevelika bol mu je zatrla tudi jok. Jokati ni mogel,
Prevelika bol, — Kadarkoli je pozneje osnoval skromno domorodnico, ni mu popolnoma vspela izpod rok, da bi ne bil daroval tudi ljubljeni materi gorkega stiha,
Zagrebeno, kar je telesnega bilo,
Iz rodinjskega stolpa je vmolknila tožba zvonov,
Vmolknila, Ne popolno,
Čuj, kladivo na zvonove, Čuj — uro! Ena . . . šest. . . devet , , . dvanajst, — Končano! Končan;
D     D                                                                                                                                                       DO
UVOD.
Na oknu slonim in gledam:
Hruška pod oknom  cveti — življenje;
ob vrtu  cesta hiti —  življenje;
ob cesti drog za drogom, žica jih veže — življenje;
za cesto njive plug reže  —  življenje;
tam v dalji brda v češnjevem snegu — življenje;
za brdi modro nebo je — večno življenje.
Človek,  ki greš po cesti,  kaj  misliš ?
LJUBEZEN.
Jaz sanjam vrt. Draga roka mi piše :
Trdo pade, življenje, Čuj, kako vdari moja smrti bom zvest!
«©»    13
dopolnjen za vselej materin živenjski tek. Dopolnjen za vselej. Končano — nad dvanajstega vdarca ura ne zna,
In danes?
Ob njeni godovnici, — Svečniški dan, začenjajoč se opolunoči, se je spominjam živeje še, nego sicer. To noč — ne čudi se mi — to noč glasno jokam; a že davno nisem več 15 tih, 20tih in 30 tih let.
To noč želim, tako želim, če bi mi hotela ob postelj pristopiti, kakor je živa bila. Vsaj nekaterih njenih odkritij bi prerad začul, — Kadar se mi namreč sanja o njej in sem v njeni družbi, takrat je vselej nekaj vmes in nikoli se z njo prav dogovoriti ne morem. To noč bi se jasno dogovoril,
Ali vsaj iz svoje nadposteljine podobe doli naj se mi sklone, tako prosim,
Komur je smrt izpregovorila, tega se večidel strašijo v nočni uri. Tudi jaz bi se strašil ob takih urah vsacega mrtvih, — A te matere se ne strašim ob nobeni uri,
Ni me vslišala do danes; ni vstopila do mene do danes,
Bodi! — Itak ne prav dolgo, Odpro se tudi meni groba vrata; odpro, ko jej pohitim odprtimi rokami naproti; ko se najini duši zlijeta v drugi poljub — v večni poljub.
Do takrat, ljuba mati — zdrava!
D                                                                                                                                                       D     D
ANTONIETTfl.
Vidim te: tvoje oči govorijo psalme, kakor da so uzrle jutranjih dežel solnce, ko ga pozdravljajo z dobrim jutrom cedre in palme.
Vijolične  misli tkeš in vezeš vanje zdaj  nerojenih  dni  — sanje.
Lepota visoke pesmi,
ki jo je duša slutila v žametni noči mladih let,
je v tvoji ljubezni razvila solnčen cvet.
čakam smrt. tvoja pest.
Jos. Lovrenčič.