Franc Erjavec: Pulj, 20. oktobra 1916. Dragi tovariš! Pred nedavnim časom sem govoril z ^akademično naobraženim rodbljubom, ki mi je z tiajsvetejšini ognjem slikal pogubni vpliv šole na vzgojo. Učitelj sam igra pri mladini vlogo nekakega krvnika. Ko sva prešla po dolgem prerekanju na slovenske razmere, mi pravi: ,,Pred vojno je bila vsebina vašega dela zabavljanje na Slomškarje in pritoževanje o slabih plačah. In med vojno? Vse uspehe na bojiščih pripisujete sebi in svojemu delu v šoli. To je smešno!" Pripoznal mi boš, da človeka kaj malo mika, bosti se s takimi nazori, in šla sva zopet po svojih potih, a bolj kot kdaj prej mi je stopila tedaj pred oči vsa tragika slovenskega učitelja. Čutil sem.kako tnalo razumevanja žanjemo še vedno za svoje delo kot učitelji in kot vzgojevalci naroda. Upoštevajo in izrabljajo nas le kot brezplačne agitatorje te ali one politiške stranke, brezplačne delavce in priganjače pri vseh mcgočih društvih itd. Zanimivo bi bilo zato rešiti vprašanje, v kcliko so tega razumevanja, podcenjevanja in izrabljanja krive razmere in v koliko smo tega krivi sami. S tem bi nam bila obenem dana ze važna direktiva za bodočo obliko našega dela in uveljavljanja v narodu; saj so natn kot stanu dani vsi predpogoji, da bi tvorili v narodu velemoč, faktor, s katerim bi moral vsak resno računati. Pot, po kateri bi dosegli svoj smoter, je edino organizacija, trdna in sklenjena organlzacija, v kateri vsak posameznik ve, kaj hoče. Organizacija ima pa dve strani: vranjo in notranjo. Vnanja, njena oblika, jc do malega popblna, sad trdega in požrtvovalnega dosedanjega dela. Imamo vsa [otrebna glasila, obsega vso slovensko zemljo itd. Njena notranja stran, vsebina, program in taktika — tu pa pač še ni padla zadnja beseda. Treba bo vsekakor korenite revizije in nove orientacije. Kako in v kaki meri o tem govoriti že danes, je nesmisel, ker ne poznamo še bodočega politiškega in gospodarskega položaja, in tega ne bomo ustvarili mi, ampak diktirali ga bodo topovi. Ce bo imel poleg teh še kdo kaj vpliva, bodo to kvečjemu močne politiške stranke; stanovske organizacije pa prav gotovo nobenega. Vse, kar moremo storiti v tem oziru, je, da zahtevamo od naših strank, da koncentrirane temeljito pripravijo zahteve naroda in da nastopijo z njimi v primemem času na pristojnem mestu. Naloga stanovskih organizacij je le, da izdelajo v posameznih vprašanjih podrobne zahteve in tako podpirajo z materialom politiške stranke, na drugi strani pa da same strnejo svoje vrste in se tako pripravijo vsestransko za bo dočnost v svojem ožjem delokrogu. To sem že enkrat poudarjal na tem mestu, in tov. Flere je izprožil tudi že velikopotezno idejo o BSkupnem delu", poleg tega pa tudi že opozoril tia najvažnejšo skupno narodno zahtevo, na — avtonomijo. Tako smo zakrknjeni idealisti upali, da pojde vse v najlepšem redu naprej; popolnoma smo namreč pozabili, da živimo na Slovenskem, v Ljubljani, v deželi majhnih Ijudi. Toda — pardon! Ne zaiecimo se, morda se vkljub vsem porodnim bolečinatn, ganljivostim, razočaranjem in presenečenjem (glej: »Slovenec" z dne 18. sept, »Edinost" z dne 15. oktobra, MNarodni Listy" z dne 15. oktobra, »Naša Moč z dne 20. oktobra, BSlov. Narod" z dne 21. oktobra, »Zavezin" oklic na BSkupno delo"! ter odgovore na ta poziv itd., itd.) izcimi in povije Kraljevič Marko ali vsaj — Krpanova kobila. Nimam ne daru, ne pravice in ne veselja, da bi prorokoval, kaj bo; a že to, kar se je zgodilo in ne zgodilo do sedaj, je dovolj, da bo neprijeten dan, ko bodo polagali račune o svojem hiševanju. To mi je vrelo po glavi, ko mi opisuješ svojo Tomaževo vero, v uspeh različnih lepih in potrebnih idej. Čas je res tako težak, da je skoraj popolnoma onemogočena vsaka resnejša in globlja akcija. Svetuješ, naj bi se slovenski učitelji v prvi vrsti pripravljali in duševno oboroževali vsak za sebe s štu- diranjem stanovskih, narodnih in gospodarskih vprašanj in šele po sklepu prerojeni in osveženi zopet zastavili skupno svoje delo v danih novih razmerah. Sedaj naj bi se omejevali na najpotrebnejše, da se tudi organizacija preveč ne zrahlja. Res, a kaj je tisto ;inajpotrebnejše", česar sedaj nikakor ne smerno zanemariti, da se obstoj in trdnost organizacije ne razmaje? Pa to sa.uo tudi nikakor ne zadostuje. Treba je najti in postaviti oporišča, ki nam bodo dajala direktive pri polaganju novih smotrov in začrtovanju nove poti. Važne direktive in oporišča pa bomo imeli, če n. pr. med drugim natančno resumiramo svoje dosedanje delo, z drugimi besedami, da sestavimo zgodovino slovenskega šolstva, zgodovino križevega pota, ki ga je prehodila slovenska šola in pretrpel ^lovenski učitelj. To bi bil obenem tudi eden najvažnejših prispevkov k bodoči kulturnl zgodovini Slovencev. V ta namen bi morali začeti takoj zbirati potreben material, kritično bi se moralo ekscerptirati starejše liste, pregledati šolske kronike, starejši tovatiši naj bi pa začeli priobčevati svoje spomine, v kolikor so ti v avezi z zgodovino slovenske šoie (n. pr. tov, Kocbek, Dimntk, Žirovnik, Slamoštev i. dr.) Koliko bi tu lahko črpala miada gencracija in koliko trdnejši bi bil potera njen 'korak v bodočnost. Upam pa tudi, da je zato čas prav ugoden Povsod drngod nam je po dosedanjih nenormalnih razmerah omejena svoboda kretanja, vsi mlajši sotrudniki naših listov so pod orožjem. Kaj je torej naravneje, kot to, da se oglasijo naše žive kronike in tako izrabimo čas, ko nam je vsako drugo delo iz najrazličnejših vzrokovtako močno omejeno, izrabimo pa tudi prostor v naših listih, ki ga uredniki oči- vidno tako težko napolnjujejo, ker ne smejo vsega sprejemati in objavljati, saj stoji nad njimi višja moč — cenzura! H koncu še besedo o "Tvoieni pesimizmu. Neupravičen je, nevreden mladega srca! Naj pride, kar hoče, dnevi, Še tako težki, razočaranja, še tako velika — »kcrak pod križern trepetajoč, je namerjen veselju naproti." (Iv. Cankar.) Prav lepo te pozdravlja Tvoj F.