52
Pesmi
Bogomil Fatur
Pesem
IN ocoj so svečanosti belih rož;          Na dragocenem pladnju noči
zanjo so vse zacvetele, kadar po poti prihajala bo, ji bodo v dušo dehtele.
(Nocoj mora priti ljubljena deklica moja, poljubi jena, v sanjah samo kakor najtišja stvar.)
kdo ji to zvezd šumečih prinaša
v dar?
Ure so vino, čas je časa,
česa še čaka, čemu odlaša,
kaj da je ni?
Nocoj so svečanosti belih rož: zanjo so vse zacvetele, da ji nad sinjim grobom vso noč bodo v slovo dehtele.
Appassionata
V se dni je v dragocenem vrču svoje   Zdaj to osamljeno telo ne zmore
velike duše jok in bolečino nosila kot pokvarjen, trpek sok. Nocoj je prekipelo motno vino, razlilo po obrazu se temno je in duša kot da pada ji iz rok.
nobene muke, radosti nobene, nobenega koraka dalje več. Povžite so moči te močne žene, ničesar žrtvovati več ne more! To srce je prežgal poslednji meč.
Dan mrtvih
iNocoj seim spet v trepetajoči luči neskončno sam in vendar čisto tvoj: zamisliti se skušam v tvoj pokoj v globini smrti, kjer te več ne muči
minevajočih časov motni soj; kako v dlaneh samote nič več tuje počiva ti telo, kako neguje ga dobri grob, ljubimec mračni tvoj.
O da, človekova poslednja strast
je smrt in smrtna, kajti v njej zgorimo
kot v ognju cvet, kot cvet se spremenimo;
in spremen jen je je bolest in slast: še čutiš, daljna, v svojih dni tišino nocoj vse žive žgočo bolečino?
Iskrenost
J_yaj, potopiva svoj bledi obraz v hladnih, večernih ur zvesto zrcalo; da je med nama poslednji čas vse tako tesno in tuje postalo, glej, si ne drzneva reči na glas.
Roža ljubezni, ki se razcveta
(davno minil je že najin maj)
v žaru visokega, vročega leta,
je izgorela, umrla in zdaj,
zdaj sva brez stebla in listov in cveta.
Zdaj je jesen in med nama mraz. Veter igra na ihteče godalo v prazni, pričakujoči čas — v hladnih večerov iskreno zrcalo daj, potopiva svoj bledi obraz.
Pietd
V edno više se vijo stopnice v stolpu moje muke in samote, nad najvišjo sklonjen skrivaš lice v svojo dlan, na mene čakajoč.
Srcu si dejal, naj pesmi poje in poslušalo je tiho prošnjo: od klečanja truden kličem tvoje žalostno ime v hitečo noč.
Morda vstanem, se napotim dalje po stopinjah muke in samote k tebi, ki na vrhu nag, brez halje, sam in čisto tih kot kip sloniš:
Kadar bo bolest tako velika kot je tvoja, takrat bom na kraju, kjer se človek v snu neba dotika in odprta pot je v paradiž.
53
Moški pesmi
Ziene nas žgo kot strup, od njih umiramo vsi, mi vsi: strast in bolezen in obup nosimo v sebi vsi, mi vsi.
Trgamo se kot psi za kos tega belega mesa, dokler poslednja kaplja krvi ne izkaplja iz srca na tla.
Potlej omahnemo vsi, mi vsi
na zadnjo posteljo, proseči sna,
in zdrknemo v zadnjo globino, kjer ni
ne prostituk, ne Boga.
Upognil bom tvoje uporno telo
v loku kot belo melodijo,
da bo drhtelo, trpelo pod roko
kot strune v najvišjem zvoku trpijo.
Napolnil bom ustne s črno strastjo, v dušo položil slasti bolečino, naj angeli z maščevalnimi meči gredo skozi srca in ljubezni sinjino.
Bele stvari kot smrt me žgo — pogrezneva se brez povratka v globino in kruto kot belo bolečino upognil bom tvoje madonsko telo.
Peterica
V J če koplje v rovu svoj črni kruh, mati riba, z rokami razjedenimi od luga, sin je študent, komunist in potepuh, in najstarejša hči se po mestu vlačuga.
Očeta bo danes ali jutri v rovu zasulo, mati bo od hudega znorela,
sina bodo danes ali jutri prijeli, potem se o njem
ne bo niČ več culo, in najstarejša hči bo v parku pila lizol.
Drugi sin, ki je zdaj še v plenicah, pa bo vstal,
čisto brez dvoma, ko pride čas, bo vstal,
za zadnjo pravico vseh se bo bojeval
in zmagal in se za zadnjo krivico maščeval.
Popotne pesmi
i.
iN a koncu teh cest nas čakajo beli domovi,
z rožami in rožmarinom, na jablanah sočni sadovi,
v sobah so mize in vina čakajo naše žeje,
v dehtečih posteljah ljubezni in spanje — hitreje, hitreje!
54
Noge so trudne in trudnost v srce sega, prah in potna sraga na gola ledja lega — Dajte nam dežja, oblaki, ne belega smeha, vino in žene, kje ste, o kje si, naša uteha?
Na koncu teh cest nas ne čakajo beli domovi, ne matere, ne rože, ne ljubezni nočni sadovi: na koncu teh cest nas čakajo nove ceste, na koncu teh cest nas čakajo nove ceste.
2.
Jaz bom položil roke kot svečenik na sleherno stvar na zemlji in sleherna stvar na zemlji bo mojemu poželenju kruh in kri, slast in strast, pesem in smeh in dar.
Stopil na vsako bom cesto, ki vodi po zemlji, ob njej bom pod vsakim drevesom okusil mehkobo sence, napil se bom vode v studencih in vonja vetrov, spletal iz rož bom in trav in zelenja daritvene vence.
Vrgel bom svoje telo v valove vseh rek in potokov, ga barval v rosi, v zarji in v soncu poldneva, na vetru in dežju, pod črno težo oblakov, naj se krivi, naj poje in moč razodeva!
Jaz si bom našel počitka v blazinah vseh ležišč, ljubezni v vseh posteljah, v vseh cerkvah Boga, in sredi sveta kjerkoli, v nesluteno lep večer okusil bom muko in slast poslednjega sna.
55