172
Kratkočasnica,
Ukleti osel.
Dobro je znano, da potepuhi, naj so že mestni raz-ujzdanci, malopridni učenci ali kar kolj hočejo, radi burke uganjajo in se tudi kake posebne zvijače v svoj prid poslužujejo. Tako so po pripovedki tri zvite buče babjovernemu kmetu osla ukradli. Dobili so namreč poletno popoldne kmeta, ki je konec njive v senci spal. Osel se je pasel pri njem, privezan za njegovo roko. Radi bi ga bili ukradli; pa so se bali, da bi jih ne bili potegnili v luknjo. Pustili ga vendar niso. Kaj so storili? Dva sta odvezala osla in ga dalje gnala, tretji pa — lesičja glava — se je namesto osla privezal za jermen ravno tako, kakor je bil popred osel privezan. Ko sta bila osla že deleč odgnala, je privezani kmeta zbudil, rekoč: „Oče ne ustrašite se! ni nič hudega; sej vidite, sam sem tukaj, kakor ste me bili privezali". — „Kaj pa je? kaj pa je?" je djal kmet ves prestrašen — „kje pa je osel?" — „Ne strašite se, osel ni ušel, ampak le njegov čas je minul, in kakor vidite, sem jez še privezan, kakor ste me bili privezali, — odgovori sleparček. „Pa kaj — pasja noga? — sej sem osla privezal, zdaj pa vidim človeško podobo, kje pa je osel? Se mi le sanja ali je res?" zaupije osupnjeni kmet. „Ne sanja se vam ne; res je vse, kar vidite; namesto osla imate mene ubogo siroto, pa saj ste me imeli tudi popred le v drugi podobi", je rekel dalje sterganec, in prosil, da bi ga spustil. Začne tedaj kvantati, kaj da se je z njim godilo, kaj da je bil in kako da je sem prišel. Zmislil si jo je bil Še popred, kaj da bo storil; zato je jel v začetku kmeta strašiti, da je ravno tisti osel, kterega je bil privezal in da je zdaj zopet to, kar je bil, namreč človek. Nakuhal se mu je bil, da je bil učenec, da se je pa slabo učil. Za tega voljo je bil na oslovsko klop posajen. „Oča, ko to zvejo, so bili zlo žalostni in so me v osla uklelitt, reče dalje. ^Potem ste bili vi, ne vem ali tako srečni ali nesrečni, da #te me kupili* Zdaj je čas očetove ukletve minul in zatoraj
vas prosim, da bi me spustili, da idem domu. To vem, da sem vaš, pa vendar, kakor vas poznam, niste tako neusmiljenega serca, da bi me še za sužnjega imeli, zatoraj vas prosim še enkrat, spustite me domu." — Krnet nič ukletega ni hotel in je potepuha koj spustil. Brez osla vendar ni mogel biti, in šel je na bližnji sejm po druzega. — Ves se prestraši, ko svojega nekdanjega osla na prodaj vidi. V serce se mu smili, da je že spet uklet. Kupiti ga pa neče, ker se je bal, da bi se mu ne spremenil pre-kmali zopet v človeka, in da bi ne dobil v kratkem času namest osla kakega lumpa.
Kmali je bil osel prodan, se ve da ne drago, in denarje so zapili brez mene, ker pri nizki ceni niso mešetarja potrebovali.                                                             J. V—c.