486                           Ivan Cankar: Zašumelo je zeleno morje.
tem času zalotila pri misli na Gojka, in čestokrat je pri taki misli tudi ostajala z neko neumljivo slastjo . . . Ponehalo pa je hkratu tudi ono čudno sovraštvo do malega Gojkovega sinka ter se umeknilo neki nerazumljivi ljubezni, s katero ga je obsipala pri vsaki priliki. —
Neki popoldan je Bratič iztikal po nekdanji svoji dijaški skrinji, katero je imel vedno pod posteljo. Potegnil je skrinjo sredi sobe in spravljal iz nje raznovrstno staro in malovredno šaro. Ivanka je sedela v isti sobi ter pitala hčerko. Slučajno se je ozrla in videla, da drži Bratič v roki stekleničico, katero je bil našel na dnu skrinje. Bila je dobro zamašena, in v njej se je svetila neka motna tekočina.
Bratič povzdigne stekleničico proti solncu in se nekoliko časa zamisli. A kmalu se zasmeje ter pravi Ivanki:
»To je še iz tistih časov, ko sem bil nekoliko časa praktikant v lekarnici! Tistikrat sem si bil napravil to, in čudno, da je ostalo toliko  časa v skrinji!«
Crez nekoliko časa je pristavil:
»Morda pride še prav!«
Te besede je izpregovoril počasneje in očividno z nekim namenom.
»Kaj pa je v steklenici?«  vpraša Ivanka.
»Strup!«  . . .
Nihče ni izpregovoril nato besedice, a Ivankine oči so nehote strmele za stekleničico, ko jo je polagal Bratič zopet na dno skrinje.
In zavlekel je skrinjo zopet pod posteljo . . . (Konec drugega dela.)
Zašumelo je  zeleno morje.
^•vvšumelo je zeleno morje               Dvignilo se je nebo večerno —
v toplem dihu iz  Italije,                  moja duša se je dvignila . . . mrakjepadal, na obzorju daljnem   Trudne si oči   zakrijem   z roko,
plavala je črna ladija.                      z lahkimi koraki  stopim dol —
Zadnji bledi žarki od zahoda        dol v šumečo, neizmerno večnost;
zableščali v rosnih so laseh,           tam pa ležem na zeleni mah,
na rokah so belih  strepetale          tam bom sanjal lepe dolge sanje,
svetle srebrne zapestnice . . .          morje bo šumelo nad menoj . . .
Ivan Cankar.
M