Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naročnina 4 šilinge.
Ljudska skupčBolft
Aškerčeva
Ljubljana.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Četnik VIII.
Celovec, petek, 23. oktober 1933
Štev. 5C (GC1)
Maršal rito: Naša armada in naši narodi so garancija za nedotakljivost naših meja
Minuli teden v petek, torej še preden so za-padni zunanji ministri na svoji konferenci v Londonu razpravljali o položaju okoli Trsta, je predsednik FLRJ maršal Tito v razgovoru z diplomatskim sodelavcem londonskega časopisa „Observer” dal nekaj pomembnih izjav, ki ponovno jasno izpričujejo nespremenjeno odločno jugoslovansko stališče glede Trsta in cone A.
Ko je na prvo vprašanje maršal Tito uvodoma poudaril, da ni bilo glede sklepa o Trstu nikakega prejšnjega soglasja med jugoslovansko in angloameriškima vladama, je nato med drugim dejal:
»Če je gospod Eden tolmačil moje zagotovilo, ki sem ga dal tako na Bledu pred letom dni, kakor tudi v Londonu minulega marca, da se mi ne bi vojskovali zaradi Trsta, ker nadvse želimo mir, če je to tolmačil kot znak našega soglasja s kakršnim koli sklepom, potem smo odkrili osnovo našega nesporazuma. V vsakem primeru se je od naših razgovorov z g. Edenom zgodilo veliko stvari v naših odnosih z Italijo ... Sredi prizadevanja, da odkrijemo pravi značaj italijanskih namenov, smo bili postavljeni pred gotovo dejstvo.
Sklep je prišel za nas kot popolno presenečenje navzlic dejstvu, da smo sumili, da se za koncentracijo italijanskih čet v tajnosti morda nekaj pripravlja ...«
In nadalje je vprašal zastopnik »Observe-ra”: Kaj je bil povod vaše odločne izjave o stališču Jugoslavije v primeru vstopa italijanskih čet v cono A? Odgovor:
»Predvsem bi se želel sklicevati na mojo izjavo v Leskovcu, ko sem povsem jasno dejal, da bi smatrali prihod italijanskih čet v cono A kot agresivno dejanje in da ga ne bi trpeli. Ker sem videl iz reakcije na to mojo izjavo, da jo v svetu niso popolnoma razumeli, da so jo v nekaterih krogih imenovali kot bluf, sem bil prisiljen, da točno izjavim v Skopi ju, da bomo vkorakali v cono A v trenutku, ko v njo stopi čeprav samo eden italijanski vojak, da bi popolnoma pojasnil naše stališče in da bi onemogočil kakršno koli možnost nesporazuma.«
Na vprašanje, če je vlada FLRJ v zadnjih dneh morda spremenila svoje trdno in odločno stališče, je maršal Tito odgovoril:
»Mi nismo niti najmanj spremenili svojega stališča.
Prihod italijanskih čet v cono A odločno smatramo kot agresijo proti Jugoslaviji, tembolj, ker je italijanska vlada po g. Pelli potrdila, da je to samo prva faza ... Jugoslovanska vlada zelo resno jemlje izjavo g. Pelle, v kateri je dejal, da je to prva faza v dobivanju STO in da cona B pride za tem. Zaradi tega smo bili prisi-' ljeni, da reagiramo tako ostro, da bi to preprečili.
Mi ne želimo vojne. Mi se borimo za mir, toda če bi Italijani stopili v cono A, mi pa ne bi nudili odpora, bi to pripeljalo do nedoglednih posledic. To ne bj bila rešitev, temveč napaka, ker bi bil spor z Italijo neizbežen v bodočnosti. Mi želimo to preprečiti in doseči definitivno sporazumno rešitev.
Po drugi strani ne zahtevamo nobenega
Koča Popovič pride prve dni novembra
V prtih desetih dneh meseca novembra bo državni tajnik za zunanje zadeve FLRJ Koča Popovič uradno obiskal Dunaj. Po redni diplomatski poti zdaj proučujejo spored bivanja in določitev natančnega datuma obiska jugoslovanskega državnika.
Koča Popovič bo na Dunaju vrnil obisk avstrijskemu ministru zunanjih zadev dr. Karlu Gruberju, ki je lani junija uradno obiskal Jugoslavijo. (Jugopress).
jamstva od kogar koli glede na nadaljnje italijansko prodiranje proti Jadranu, ker so naša armada in naši narodi zadostna garancija za nedotakljivost naših meja ...
Če bi italijanske čete vkorakale pod zaščito britanskih in ameriških čet, ali z drugimi besedami, pod zaščito Atlantskega pakta, bi to izzvalo porazno reagiranje v Jugoslaviji. Mislim, da morajo ljudje v tako resnih trenutkih govoriti jasno, ker
Po tridnevni konferenci zapadnih zunanjih ministrov v Londonu je bil v nedeljo izdan skupni komunike o razgovorih, ki ne vsebuje jasnega stališča zapadnih sil glede Trsta.
V komunikeju je navedeno, da so zunanji ministri odobrili noto Sovjetski zvezi glede Nemčije in Avstrije; zelo obširno je opisano stališče in izražena zaskrbljenost zaradi obmejnega spopada med Izraelom in Jordanijo, nekoliko je govora o položaju na Daljnem vzhodu in o potrebi čimprejšnjega sklicanja politične konference za rešitev korejskega problema ter o francoski vojni v Indokini. Glede Trsta pa pravi komunike samo, da so »ministri proučili problem Trsta in so se zedinili, da vztrajajo pri skupnih naporih, da pride do trajne rešitve v tej pokrajini.«
Tako obvestilo ne pove ničesar o tem, ali vztrajajo pri svojem sklepu o Trstu (kar so nekateri časopisi v svojih poročilih že pred objavo komunikeja trdili), še
Nov dokument o zapostavljanju Slovencev v
Slovenski župani in občinski odborniki vseh slovenskih političnih strank v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja so poslali te dni Organizaciji združenih narodov spomenico, v kateri se pritožujejo nad ravnanjem s Slovenci na tem ozemlju.
V	spomenici zlasti opozarjajo na izključevanje slovenskega jezika iz javnega življenja, na neenakopravnost slovenskih šol, na zapostavljanje Slovencev v javni upravi in gospodarstvu, na načrtno spreminjanje narodnostnega značaja tega ozemlja ter na odnos tržaške policije do Slovencev.
V	spomenici je poudarjeno, da vlada v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja 10
let po padcu fašizma kljub Zavezniški vojaški upravi še vedno Mussolinijeva zakonodaja in fašistična upravna samovolja.
se samo na ta način lahko prepreči nesrečo.«
Na koncu je maršal Tito še dejal: »Imam veliko zaupanje v vašega vplivnega voditelja sir Winstona Churchilla, ki na srečo pozna dobro našo državo in zna-jaj našega ljudstva. Njegovo realistično presojanje sveta v celoti in posebno našega položaja bo pripomoglo, da se ta zadeva reši pravilno in da se ohrani mir.«
manj pa, ali se z opustitvijo odnosno spremembo sklepa želijo približati upravičenemu jugoslovanskemu stališču. Tozadevni položaj je torej tudi po londonski konferenci še povsem nejasen.
Vsekakor so zapadni zunanji ministri predlagali peterno konferenco ZDA, Anglije, Francije, Jugoslavije in Italije o tem problemu. Italijanska vlada je nato izjavila, da pristane na tako konferenco, če se predtem izvede angloameriški sklep. Za jugoslovansko vlado pa je bilo jasno, da njeni narodi nikoli ne morejo pristati na to, da bi Jugoslavija sodelovala na konferenci, ki bi pomenila samo legaliziranje vsiljenega anglo-ameriškega sklepa.
Po zadnjih poročilih je veleposlanik FLRJ v Washingtonu, Vladimir Popovič, po razgovoru z zunanjim ministrom Dul-lesom izjavil novinarjem, da je Jugoslavija pristala na konferenco petih.
Izgleda torej, da so po drugi strani za-padne sile pristale na to, da ne bo anglo-
coni A — Za Tednik je to demokracija
Todpisniki spomenice zahtevajo: 1. uzakonitev slovenščine kot uradnega jezika;
2.	uvedbo samouprave slovenskega šolstva; 3. sorazmerno udeležbo Slovencev pri javni upravi; 4. uvedbo državljanstva STO-ja; 5. poravnanje s političnim preganjanjem povzročene škode slovenskim ljudem in ustanovam; 6. prenehanje razlaščanja in kolonizacije slovenske zemlje. *
Ta spomenica ni prvi in edini dokument, ki opozarja svetovno javnost na nedemokratične razmere, v katerih so prisiljeni živeti Slovenci v coni A pod anglo-ameriško vojaško upravo. Menda ga ni več zlepa kje Slovenca na svetu, ki ne bi vedel za težki položaj slovenskega ljudstva v teh krajih okoli Trsta in za nenehne upravičene pritožbe tamošnjega prebivalstva (Nadaljevanje na 8. strani)
amferiški sklep o Trstu absolutna osnova konference.
Popovič je tudi izjavil, da bi bila najboljša rešitev po jugoslovanskem predlogu o internacionalizaciji mesta in priključitvi ostalega ozemlja cone A Jugoslaviji, ter ponovil zadnji predlog maršala Tita, po katerem bi za ohranitev miru bila Jugoslavija pripravljena sprejeti tudi začasno rešitev tako, da Italija prevzame upravo mesta, Jugoslavija pa upravo vsega strnjeno slovenskega ozemlja STO za določeno dobo.
Varnostni svet, ki je na zahtevo Sovjetske zveze zadnje dni tudi razpravljal o tržaškem vprašanju, je nadaljnje razpravljanje o Trstu odložil zaenkrat na 2. november.
Samo obnovitev spomenika lahko izbriše veiikovški zločin
Zveza koroških partizanov je poslala v torek, dne 20. t. m., ministrstvu za notranje zadeve in ministrstvu za pravosodje na Dunaju naslednje pismo:
»2e 11. 9. 1953 smo z vlogama na Urad zveznega kanclerja in ministrstvo za notranje zadeve opozorili na zločinsko razstrelitev spomenika v čast padlim partizanom v Št. Rupertu pri Velikovcu.
Varnostne oblasti žal do sedaj še niso našle nobenih sledi za storilci ter izgleda, da so sploh prenehali iskati zločince. Zato smatramo za potrebno, da opozorimo, da more samo obnovitev porušenega spomeniki spraviti s sveta zločin, ki ni bil naperjen le proti koroškim Slovencem, marveč po našem mnenju tudi proti avstrijski republiki.
Partizani, katerim v čast je bil spomenik postavljen, so bili deloma koroški Slovenci, večidel pa pripadniki Združenih narodov oz. zavezniških sil, ki so padli za osvoboditev Avstrije. Delež slovenskih partizanov — avstrijskih državljanov v borbi za svobodno, demokratično Avstrijo je zvezna vlada častno podčrtala tudi v svoji rdeče-belo-rdeči knjigi o doprinosu Avstrije za svojo osvoboditev. Potemtakem spadata grob in spomenik v Št. Rupertu pri Velikovcu pod določbe zveznega zakona z dne 7. julija 1948 o oskrbi in zaščiti vojnih grobov in vojnih spomenikov iz druge svetovne vojne za pripadnike zaveznikov, Združenih narodov in za žrtve borbe za svobodno, demokratično Avstrijo ter žrtve političnega preganjanja. Po teh določbah je skrb za ohranitev teh grobov poleg negovanja z druge strani tudi stvar države in so spomeniki v čast pripadnikov zavezniških armad in vseh drugih v borbi za svobodno, demo-kratično. Avstrijo padlih žrtev, ne glede na to, kdo je njihov lastnik, spomeniki v smislu zakona za varstvo spomenikov (BGBl. štev. 533/1923).
Zato je naše mnenje vsekakor upravičeno, da je tudi stvar države, da skrbi za obnovitev spomenika v Št. Rupertu pri Velikovcu, posebno ker so tam pokopani partizani, katerim v čast je bil spomenik postavljen, padli v borbi za osvoboditev Avstrije. Po našem mnenju so navdiho-valci in pobudniki, torej dejansko odgovorni krivci zločina dovolj znani in bi se jih moglo prisiliti, da na svoje stroške obnovijo spomenik.
Pričakujemo od ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za pravosodje odgovarjajoče ukrepe, da bo spomenik v čast padlim partizanskim junakom v Št. Rupertu pri Velikovcu vsaj do Vseh svetih oz. do dneva Vernih duš, ko se v vsem svetu v spoštovanju in hvaležnosti spominjajo vseh mrtvih in posebno padlih, spet obnovljen. To bi bilo tudi častno dejanje za Dan Združenih narodov.«
Prepis gornjega pisma je Zveza koroških partizanov poslala tudi Uradu zveznega kanclerja in Koroški dešelni vladi v vednost.
Jugoslavija je za konferenco petih
Nejasnost po londonski konferenci — Varnostni svet odgodil tržaško vprašanje
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
Ob svoji 60-letnici priredi
GLASBENA MATICA IZ LJUBLJANE
s svojim 90-članskim mešanim pevskim zborom pod vodstvom dirigenta
prof. Cirila Cvetka
pevske koncerte
v soboto, dne 24. 10. 1953 ob 20. uri v Celovcu, Arbeiterkammer, v nedeljo, dne 25. 10. 1953 ob 14. uri v Borovljah, kino-dvorana; v nedeljo, dne 25. 10. 1953 v Št. Jakobu v R., šolska telovadnica. Vstopnice:	za Celovec v knjigarni »Naša knjiga«, pri Reisebiiro, v
Arbeiterkammer in pri večerni blagajni; za Borovlje v trafiki Kuscher in pri kino-blagajni; za Št. Jakob pri Šimeju Martinjaku in pri večerni blagajni.
Spomenica na OZN o položaju tržaških Slovencev
Papežev blagoslov ne more spremeniti krivice v pravico
Pošteni duhovniki — Slovenci obsojajo zadržanje poglavarja cerkve v tržaškem vprašanju
Večina, katoliške duhovščine v Sloveniji se je v teh dneh pridružila ogorčenim protestom vsega ljudstva proti angloameriški prodaji slovenskih primorskih krajev in Trsta Italiji. Hkrati pa slovenska duhovščina ostro obsoja tudi vatikansko politiko, ki podpira in blagoslavlja grabežljivost italijanskih imperialistov.
Protestna zborovanja duhovnikov
Prejšnjo sredo se je zbralo preko 120 duhovnikov in bogoslovcev iz Ljubljane na protestnem zborovanju, na katerem je govoril dekan bogoslovne fakultete v Ljubljani dr. Stanko Cajnkar. Govoreč o tržaškem vprašanju je poudaril, da se tudi slovenska duhovščina pridružuje protestom milijonov jugoslovanskih ljudi. Odločno je obsodil, da katoliška cerkev v Italiji izkorišča verska čustva v iredentistične namene. Govor dr. Cajnkar ja so vsi navzoči duhovniki in bogoslovci z odobravanjem pozdravili ter na tej osnovi sprejeli m podpisali protestno resolucijo.
Na pobudo Cirilmetodijskega društva slovenskih katoliških duhovnikov so bila istega dne protestna zborovanja duhovnikov tudi v Celju, Krškem, Kočevju in Postojni.
40 duhovnikov iz okraja Celje je v svoji resoluciji, namenjeni vsem duhovnikom in katoliški javnosti, izpovedalo med drugim: »Slovenski katoliški duhovniki smo ogorčeni nad izjavami visokih cerkvenih in državnih funkcionarjev v Italiji, ki se v svoji iredentistični gonji proti naši državi in našim narodom sklicujejo na Vsemogočnega ter pri tem zlorabljajo dostojanstvo, vero in cerkev v temne namene. Žrtev in barbarskega početja italijanskih okupatorjev v drugi svetovni vojni ne bomo nikoli pozabili. Tudi takrat so Italijani pri nas klali v imenu Kristusa in svete katoliške cerkve.”
28 duhovnikov iz okraja Krško je poslalo s protestnega zborovanja vladi Slovenije resolucijo, v kateri med drugim poudarjajo: »Globoko obžalujemo izjave vatikanskih krogov v zadevi Trsta in Slovenskega Primorja. Mnenja smo, da vrhovno vodstvo katoliške cerkve ne sme podpirati imperialističnih zahtev italijanske vlade. Take izjave uradnih cerkvenih krogov izredno slabo vplivajo na naše vernike, ki se čutijo užaljeni v svoji narodni zavesti.”
V Kočevju, kjer je bilo zbranih 26 duhovnikov, so prav tako obsodili papežev blagoslov italijanskim imperialistom. »Noben blagoslov ne more spremeniti krivice v pravico”, je poudarjeno v resoluciji, ki so jo duhovniki ob tej priložnosti sprejeli.
Tudi v Ptuju, Ljutomeru, Murski Soboti, Slovenjem Gradcu, Šoštanju, Postojni, Gorici, Tolminu in Sežani so duhovniki na sestankih obsodili krivični angloameriški sklep, grabežljivost italijanskih imperialistov in podporo ki jim jo daje Vatikan.
Pogumne besede
Razen na sestankih in zborovanjih so mnogi duhovniki širom vse Slovenije še podrobno po-
vedali svoje mnenje o barantanju s slovensko zemljo ter v tej zvezi obsodili zadržanje papeža. Župnik Kastelic v Mirni peči je izjavil dopisniku Dolenjskega lista: »Boli me krivica, ki jo delajo našemu narodu. Mi kot duhovniki v verskih zadevah pač poslušamo papeža, v političnih in državnih zadevah pa se on lahko prav tako moti, kot drugi. On govori kot Italijan in ne kot poglavar katoliške cerkve. Slovenski katoliški duhovniki se ne moremo strinjati, da papež zastopa v tem oziru izključno italijansko stališče. Ko gre za naš Trst in za naše ljudi, smo enotni s stališčem vseh naših ljudi in naše vlade.”
Kanonik Frančič je zagotovil, da dolenjski duhovniki odločno obsojajo poseganje Italije po slovenski zemlji. Krivična odločitev boli slehernega zavednega Slovenca, posebno pa . Dolenjska pozna Italijane in si lahko predstavlja, kako bi bilo bratom za mejo, če bi jih na milost in nemilost prodali njim. Glede papeževega zadovoljstva s prodajo slovenske zem-
lje Italiji pa je kanonik Frančič dejal, da papež kot cerkveni poglavar ne bi smel podati take izjave, ker je to očitno potegovanje za italijansko državo. Tudi župna upravitelja v Dobrniču in Žužemberku sta poudarila, da papež kot cerkveni poglavar ne bi smel dati take izjave, kar je v popolnem nasprotju s katoliško vero.
»Obsojam izjavo papeža Pija XII.”
Tudi duhovniki slovenjgraškega okraja so ogorčeni. Župnik na Muti g. Klančnik je izjavil uredniku mariborskega »Večera”:
»Protestiram proti sklepu zahodnih velesil, ki hočejo cono A s Trstom izročiti Italiji. Upam, da bodo Združeni narodi ta problem rešili na mirni način v korist Jugoslavije in tako dali priznanje velikim žrtvam, ki so jih jugoslovanski narodi prispevali prav v borbi proti italijanskemu fašizmu. Obsojam izjavo papeža Pija XII., ki je v razgovoru s tržaškim
županom Bartoli jem blagoslovil »tržaške sinove” in jih izpodbudil k novim osvajalnim akcijam, ki merijo na slovensko Istro in druge predele, ki so kompaktno naseljeni s slovenskim življem.”
Dekan v Radljah ob Dravi g. Dušan Dogša pa je med drugim dejal:
»Po božjih in človečanskih pravicah smo dolžni, da se borimo za svoje neodrešene brate in jih ne prepustimo sovražnemu zatiranju. Vsakdo, ki bi delal proti temu našemu hotenju in preprečeval njihovo osvoboditev, pa čeprav je papež, je obsojanja vreden. Obsojam italijansko ekspanzijo, čeprav ji papež daje blagoslov.”
Tudi škof obsoja
»Primorski dnevnik” poroča, da je apostolski administrator zadrske škofije škof Mato Garkovič ostro obsodil sklep angleške in ameriške vlade o izročitvi Trsta Italiji. Presenečen in ogorčen nad izjavo papeža Pija XII., ki je pozdravil ta sklep, je zadrski škof izjavil: »Za nas ne more biti niti govora o neki cerkveni disciplini in mi obsojamo vsako izjavo, ki podpihuje nezadržne apetite italijanskih imperialistov.”
Vatikan in fašizem — dva zagrizena sovražnika slovenske duhovščine
v Trstu in Slovenskem Primorju
Pričujoči sestavek nam je poslal v objavo osebni prijatelj nekdanjega tržaško-koper-skega škofa dr. Karlina. Uredništvo Slovenskega vestnika se piscu, tem potom zahvaljuje za njegovo resnicoljubnost.
Ves svet s pozornostjo obrača oči v oni del slovenske domovine, ki je bila tekom zadnjih tridesetih let najbolj izpostavljena potujčevanju in načrtnemu zatiranju.
Tudi mi Korošci nismo tako pozabljivi, da nam ne bi ponovno stopili pred oči dogodki, ki so se vrstili v Trstu in Gorici ter po vsej primorski deželi, ko je v Italiji zavladal fašizem.
Zanimalo bo marsikaterega bralca, kako se je godilo tedanjim škofom-Slovencem v katoliški Italiji?
Italijani niso le požigali slovenske domove, zapirali in ubijali, premeščali so tudi slovensko inteligenco — učitelje, uradnike in duhovnike v južne kraje Italije, da bi jim tako preprečili stike s slovenskim prebivalstvom, katero je bilo obsojeno na iztrebitev iz Primorske, Trsta in Julijske Benečije.
Prav grajanja vreden je bil izpad na Slovenca, znanstvenika dr. Andreja Karlina, ustoličenega škofa tržaško-koperskega. Italijanska iredenta mu je takoj, ko je zavladala fašistična roka v Trstu, pobila okna njegovega škofijskega stanovanja. Izpadi proti njemu so se vedno bolj stopnjevali, vedno težje je postajalo njegovo življenje v Trstu. Dr. Karlin se je moral skrivati, da ga ni proti njemu in ostalim slovenskim duhovnikom nahujskana šovinistična druhal linčala. Škof ni mogel več opravljati 'svoje službe. Na skrivaj je maševal in se sestajal s svojimi duhovnimi brati in prijatelji, med katerimi pa so postajali Italijani
vedno redkejši. Spominjam se dobro, ko mi je pozneje kot begunec pripovedoval, da je moral skrivaj pobegniti — »sicer bi me Lahi še pobili", je dejal dobesedno. Ušel je na Kranjsko, kjer je dobil zavetišče v tedanjih škofovih zavodih v Št. Vidu pri Ljubljani. Mesto tržaško-koperskega škofa pa je ostalo na zadovoljstvo fašistov prazno. Trst in Koper, vsa obsežna okolica s slovenskimi verniki je ostala brez nadpastirja. Po dolgem oklevanju je rimska kurija na Karlinovo mesto po odločnih zahtevah Slovencev postavila domačina dr. Alojzija Fogarja za škofa tržaško-koperskega. Toda tudi dr. Fogar ni bil pogodu fašistom. Slovencem sovražni Ialijani niso prej mirovali, dokler papež tudi njemu ni odvzel škofovskega mesta. Vsem so bile znane vedno se ponavljajoče intervencije fašistične vlade pri papežu, da naj slovenskega škofa dr. Alojzija Fogarja odstavi. Tržaški Lahi niso prej mirovali, dokler ni bil odslovljen. Na njegovo mesto je bil postavljen Italijan Santin. Lahko si predstavljamo, zakaj je zasedel Italijan škofovsko mesto! S podvojeno močjo je italijanski škof nameščal italijanske duhovnike z nalogo: sistematično potujčiti Slovensko Primorje.
Nič bolje se ni godilo Slovencu — nadškofu goriškemu dr. Francetu Sedeju. Tudi tega plemenitega moža so se znebili in postavili so na mesto slovenskega metropolita — italijanskega škofa. Dr. Sedej je žalosten moral zapustiti svoje mesto. Umaknil se je k sv. Križu pri Vipavi v pokoj, kjer je tudi umrl.
Italijani so dosegli, kar so želeli. Slovencem
so odvzeli njihove nadpastirje in jih nadomestili s trdimi Italijani. Tako so dobili fašisti proste roke in potujčevanje se je nadaljevalo brez ugovora na celi črti. Službe božje ni bilo dovoljeno opravljati več v slovenskem jeziku. Peti se ni smelo slovensko. Vedeli so, da se slovensko ljudstvo zbira v cerkvi, zato so odvzeli cerkvam moč ohraniti slovenske tradicije in njih govorico. Šole so bile itak popolnoma italijanske. Na vse kriplje so se trudili, da bi vzgojili mladino v duhu fašizma. Naši slovenski fantje so morali služiti vojaški rok daleč proč od domovine, na otoku Siciliji in v južni Italiji. Tako so horeli zlomiti moč slovenske besede in ljudstva.
Zanimivo je ugotoviti, kakšno stališče je zavzel proti takemu preganjanju cerkvenih knezov vrhovni šef katoliške cerkve — papež. Resnica govori, da je izvrševal naloge diktatorja Mussolinija in da je bil istega mnenja kot sedanji papež, ki se tako z vsem srcem spominja in blagoslavlja »vse sinove Istre" ... — Nikdar pa nismo slišali, da bi se papež zavzel za enako vredne vernike katoliške cerkve slovenskega naroda. Če bi bil papež v resnici zvest svojemu vzvišenemu stanu, bi odločno preprečil v nebo vpijočo krivico, ne pa dovoljeval in izvajal raznarodovanje.
Slovenski škofje dr. Karlin, dr. Fogar, dr. Sedej so bili odstranjeni. Slovenskemu narodu so bili vsiljeni italijanski škofje — potujčevala!
K tem vrsticam izreci sodbo Ti, cenjeni či-tatelj, in dobil boš sliko dvojne morale: Imperialistični duh Italije je in hoče tudi danes zavladati slovenski zemlji s pomočjo rimske kurije z italijanskimi škofi...	B.
Razvoj koroškega gospodarstva v luči statistike
Pred kratkim je Urad koroške deželne vlade objavil »Gospodarsko poročilo za Koroško, 1. polletje 1953“. Na podlagi tega poročila in razprave »Gospodarska problematika na Koroškem", ki jo je tajnik POSKZ Blaž Singer objavil v 2. številki letošnjega letnika »Ekonomske revije", želimo seznaniti naše bralce s sliko razvoja koroškega gospodarstva v zadnjih letih.
Za razvoj sleherne gospodarske dejavnosti so v glavnem merodajni naslednji faktorji:
1.	gospodarski ustroj in naravni predpogoji proizvodnje;
2.	smer proizvodnje in notranja ureditev obratov;
3.	stopnja njegove skladnosti z občim gospodarskim razvojem;
4.	sposobnost za uveljavljanje in za konkurenčni boj na tržiščih.
Vsako proizvodno podjetje, bodisi podjetje kmetovalca, obrtnika ali industrialca mora danes bolj kot kdaj koli prej voditi o teh faktorjih računa. Vsako proizvodno podjetje pa je del neke gospodarske enote, bodisi vasi, bodisi zadruge, bodisi svojega interesnega združenja, bodisi teritorialne z mejami obdane enote (dežele in države) in končno mednarodnega svetovnega gospodarstva.
V sklopu mednarodnega gospodarskega razvoja in boja za tržišča vpliva na razvoj katerekoli gospodarske enote v čedalje večji meri sposobnost za promet z njenimi proizvo-
di. Trgovina, ki spravlja proizvode v promet, počenja biti za proizvajalce, to je za delovne ljudi in za njihovo življenjsko raven ravno toliko, često pa še bolj vplivna, kakor pa proizvodno podjetje samo. V življenjski praksi vidimo in občutimo čedalje bolj močan pritisk trgovine na proizvodnjo. Srečamo se z njim, ko kupujemo n. pr. meso, ko gre od 60 do 70% konzumne cene v korist predelave mesa in trgovine, med tem ko ostane proizvajalcu za plačilo parletnega dela le 30 do 40% od cene, ki jo plača potrošnik. Vidimo to tudi ob primerjavi prodaje kmetijskih proizvodov in nakupa predvsem predmetov za olajšanje kmetijske proizvodnje, ko mora kmetovalec vsako potrebščino plačati ne samo s svojim deležem na končni ceni mesa, temveč pri tem kriti tudi onih 60 do 70%, ki jih vzameta zase predelava in trgovina plus pribitek, s katerim trgovina obremeni dejansko proizvodno ceno njegovih potrebščin.
Iz tega uvoda očitno sledi, da nobeden proizvajalec, nobeden delavec in kmet ne moreta in ne smeta danes iti brezbrižno mimo vprašanja, ki jih pred njiju postavlja razvoj katerekoli prej navedenih enot. Vsako tako vprašanje delovnega človeka bodisi kot proizvajalca ali pa kot potrošnika neposredno prizadene in ga sili, da reagira. Da bi pa pravilno reagiral, je potrebno, da se spozna z življenjem, v katerem tudi on sam živi in se razvija.
Doslej so bili vsi viri o merah, ki so vplivale na razvoj družbe in življenje posameznika,
pri nas na Koroškem pridržani le določenemu krogu ljudi in je bilo težko priti do njih. To je demokratizacijo gospodarskega in s tem tudi javnega življenja močno oviralo. Dajalo je prednosti in koristi samo omejenemu krogu ljudi. Dejanski proizvajalec je bil v boju za svoj kruh pravzaprav brez poznanja teh mer tudi brez orožja. Čas je bil, da je deželna vlada to grobo napako končno spoznala in da je svoje zadnje gospodarsko poročilo dala na prosto v pretres javnosti.
Kmetijstvo in gozdarstvo
Poročilo deželne vlade najprej ugotavlja, da je do konca junija avstrijsko kmetijstvo postavilo na trg 352.000 ton krušnega žita, to se pravi za 47% (pri pšenici) in za 46% (pri rži) več kot v gospodarskem letu 1951/1952. Vsled tega bo mogoče uvoz krušnega žita skrčiti na 380.000 ton, kar je za 20.000 ton manj kot v povprečju predvojnih let.
Vzrok porastu tržne proizvodnje žita je brez dvoma zvišanje proizvodne cene žita na 2,40 šil. enotno za obe vrsti na račun državne bla-
gajne v lanskem letu. Ta cena bo v glavnem veljala tudi za naprej, slišijo pa se mnenja potrebe korekture v toliko, da bi ceno pšenici dvignili na 2,50 šil., dočim bi ceno rži znižali na 2,30 šil. Iz vidika občih koristi se nam to ne zdi pravilno, vsaj dotlej ne, dokler se proizvodnja rži ne bo bolj povišala, kakor pa proizvodnja pšenice.
V nadaljnjem navaja poročilo pregled podatkov o donosu kmetijskih rastlin v letu 1952 na Koroškem. V deželnem merilu navaja- da je bil pridelek krušnega žita s 26.036,2 tonami za 1.490,6 ton nižji od leta 1951 in za 9.245,3 tone nižji od leta 1950. Pšenice se je pridelalo sicer za 3% več od 1951, zato pa rži za(i2,7% manj (mraz okoli 20. maja 1952). Krompir je dal s 189.952,2 tonami za 55.631,5 ton več pridelka kot 1951 ter presegel povprečje 1940—1950 za 29.349,7 ton. Povprečni hektarski pridelek na Koroškem je zaostal pri večini poljščin za pridelkom v merilu Avstrije.
Zanimivo bo s tem v zvezi ogledati si pridelke našega podeželja, ki so kakor vemo iz zadnjih let, močno zaostajali za deželnim povprečjem-
Leto 1952 v primerjavi z letom 1950 pokazuje naslednjo sliko:
Koroška	Velikovec	Celovec	Beljak
	1950	1952	1950
krušno žilto	14,3	12,7,	12,2
krompir	145,8	165,7	144,8
njivska travišča	39,5	37,4	29,1
travniki	27,9	26,0	23,2
Iz te primerjave	sledi, (	la kmetijska	proiz-
vodnja v slovenskem okraju Velikovec še vedno močno zaostaja za deželnim povprečjem; ob
1952	1950	1952	1950	1952
8,0	16,6	10,9	14,6	14,1
149,0	165,6	151,3	159,2	165,6
24,7	40,4	49,9	40,8	41,3
15,2	34,1	36,4	25,8	25,4
poznanju razmer v Rožu, na Gurah in v Zilji Pa lahko sklepamo, da tam položaj v osnovi ne bo dosti boljši.	(Se nadaljuje)

Izbor odlomkov iz knjige VLADIMIR DEDIJER: JOSIP BROZ TITO
10. nadaljevanje
BREZ POMOČI • ZMAGA
Drugo zelo važno vprašanje je bilo ljudstvo z osvobojenega ozemlja. Nihče ni hotel ostati in čakati na sovražnika. Nemci so prihajali v prazne vasi. Ljudstvo je bežalo, kakor je vedelo in znalo. Na zasneženih gorskih stezah si lahko najpogosteje videl družino deda in babice z vnuki. Pred njimi krava, pokrita s plahto. To je bilo vse, kar so ljudje utegnili rešiti pred nemškimi tanki. Oče in mati v partizanih. Število beguncev je od dne do dne naraščalo. Kmalu je naraslo na dobrih sto tisoč ljudi. Vsa pota so bila zatrpana, kar je oviralo tudi premike vojske. Pereče je bilo tudi vprašanje prehrane. Na osvobojenem ozemlju je bilo že tako malo hrane. Nujno je bilo tudi vprašanje nastanitve. V prejšnjih ofenzivah je sovražnik požgal na osvobojenem ozemlju vse vasi. Zadnje mesece so ljudje komaj kaj obnovili. Zdaj pa je pritisnilo na tisoče in tisoče družin. Večina je ostala ves dan in vso noč na prostem v strupenem mrazu. Ko se je zjutraj kolona beguncev znova razvrstila, so vedno ostali na nočišču mrtvi dva ali trije sključeni starci in starke. Posebno nevarno je bilo beguncem nemško letalstvo. Dolge kolone so bile za bombardiranje z majhnimi bombami za žive cilje in za mitra-ljiranje zelo dobre tarče.
Sovražnik je na severu pritiskal z vso silo. Divjali so srditi boji. Tito je 31. januarja 1943 vprašal Moskvo:
»Znova vas moram vprašati: kaj nam res nikakor ne morete kakor koli pomagati? Stotiso-čem beguncev grozi smrt od lakote. Mar po 20 mesecih junaške, malone nadčloveške borbe, ni mogoče najti načina, da bi nam pomagali? Dvajset mesecev se borimo brez najmanjše gmotne pomoči od katere koli strani. Zagotavljam vam, da to naše čudovito junaško ljudstvo Bosne, Like, Korduna, Dalmacije popolnoma zasluži kar največjo pomoč. Pri nas se'je začela širiti pegavica, zdravil pa nimamo. Naše ljudstvo umira od lakote, pa ne godrnja. To lačno ljudstvo daje našim borcem zadnji grižljaj kruha, samo pa umira od lakote, daje zadnjo nogavico, srajco ali čevlje, samo pa hodi v mrazu golo in boso. Storite vse, kar morete, da bi nam pomagali.«
Čeprav se je nemška ofenziva razvijala z vso srditostjo, so bili ukrepi, ki jih je pripravil Vrhovni štab, učinkoviti. Tri proletarske divizije so udarile na jug, osvobodile mesto Livno, potem Imotski, zaplenile velike količine orožja, potem pa udarile po dolini reke Neretve, kjer so bile enote italijanskega Šestega korpusa utrjene v več mestih. Nemce, ki so prodirali od severa, je bilo treba zadržati, potem pa razbiti italijanski obroč na Neretvi in se tod prebiti.
Napad na mesto Prozor, kjer se je utrdil polk italijanske divizije »Murgia«, je bil silovit, toda prvo noč mesta ni bilo moči zavzeti. Č«z dan je bilo zatišje, naslednjo noč pa so naši bombaši znova udarili na italijanske bunkerje. Navsezgodaj je bila zmaga izbojevana. Italijanski polk se je vdal, naše enote pa so udarile naprej po dolini bistre Neretve, kjer so zapovr-
SLOVENSKI PARTIZANI — DELEGACIJA POTUJE NA ZASEDANJE AVNOJ-a
stjo padale italijanske garnizije druga za drugo. V treh dneh smo razbili vso italijansko divizijo »Murgia«, zaplenili 15 tankov, mnogo topov, veliko količino municije, hrane, sanitetskih potrebščin. Na tem področju smo ujeli blizu dva tisoč italijanskih vojakov.
Naše proletarske divizije bi bile z lahkoto prekoračile Neretvo in se porazgubile po črnogorskih gorah. Toda treba je bilo rešiti ranjence, katerih število je bilo naraslo na 4500. Evakuacija je šla počasi. Rešiti je bilo treba tudi na stotisoče starih kmetov in kmetic z otroki, ki so se tudi umikali pred sovražnikom. Milosti v vojni ni bilo. Na več krajih je sovražnik Zadel na begunce in pobil vse, kar je bilo živega.
Tito se je tiste dni mudil s svojim štabom v nekem majhnem mlinu blizu reke Neretve. Našel sem ga, ko je hodil ob potočku sem in tja. Ko sva si segla v roko, je vprašal, kako je z ranjenci. Pojasnil sem mu položaj in ga zlasti opozoril na položaj beguncev. Tito mi je pokazal brzojavko, ki jo je dobil iz Moskve v odgovor na našo zahtevo, naj nam v takšnem položaju pomagajo:
... Mi smo (neodnokratno?) z Josifom Visa-rionovičem obravnavali način in sredstva, da bi vam pomagali. Žal se nam doslej ni posrečilo uspešno izpolniti to nalogo, kar je treba pripisati nepremagljivim tehničnim (za samolet?) težavam (nekaj besed slabo dešifriranih).. možnost poslati pomoč.
Brž ko bo mogoče, bomo vse najnujnejše storili.
Mar morete dvomiti o tem?... !
Tito mi je potem v kratkih besedah pojasnil načrt naših nadaljnjih operacij. Počakali bomo na vse ranjence in porušili vse mostove čez Neretvo, tako da bo sovražnik mislil, da smo opustili namen prekoračiti reko. Potlej pošljemo osnovne sile na sever in potisnemo Nemce čim dlje, zatem pa iznenada udarimo čez Neretvo.
Titova zamisel se je uresničila. S protiudarcem smo nemške divizije na severu presenetili.
V bitko smo pritegnili tudi 15 Italijanom zaplenjenih tankov ter vso artilerijo, ki smo jo bili zaplenili v bitki na Neretvi. Nemce smo vrgli celih 15 kilometrov nazaj; ujeli smo jih precej, med njimi tudi nekega podpolkovnika. Gledal sem tistega Prusa. Bil je miren in priseben. Le eno vprašanje mu -je ušlo:
»Od kod imate toliko artilerije?«
»Zaplenili smo jo vašim zaveznikom, Italijanom.«
Zamahnil je z roko in rekel posmehljivo:
»O, die lieben Italiener!«
Veselje in žalost
(Dedijer tu govori o letu 1943 kot prelomnici v drugi svetovni vojni, nato pa opisuje priprave za drugo, zgodovinsko zasedanje AVNOJ-a v Jajcu.)
AVNOJ je imel svoje seje v dvorani bivšega »Sokola« v Jajcu. Poslopje, v katerem je bila dvorana, so po svojem prvem napadu na Jajce partizani požgali, ko pa so mesto zavzeli, so ga v treh tednih obnovili in izpremenili v Dom kulture. Tukaj je igralo Gledališče narodne osvoboditve Gogoljevega »Revizorja« in še razne krajše igre iz partizanskega življenja. Zdaj je bila dvorana pripravljena za seje AVNOJ. Oder je bil okrašen z zastavami; z jugoslovansko, z rdečo zvezdo na sredi, s sovjetsko, z ameriško in angleško. Seja je trajala vso noč.
Ravno tisti dan, preden se je začelo drugo zasedanje AVNOJ, je padel, zadet od nemške bombe, Ivo-Lola Ribar, član Vrhovnega štaba.
Še tisti večer so pokopali Lola Ribarja. En bataljon Prve proletarske je stal v vrsti na trgu v Jajcu. Zadnji se ie poslovil od Lole njegov oče. S krepkim gldsom, ki mu'jje le kdaj zadrhtel, je govoril borcem Prve proletarske: »Nobena sila ne zaustavi narodov te zemlje v njihovem boju za osvoboditev.«
Potem so prenesli krsto s truplom Lole Ribarja na skrit kraj in jo tam začasno zakopali, ker je bila nevarnost, da Nemci in četniki ne zvedo za grob in ne uničijo mrtvega trupla.
Drugo zasedanje AVNOJ je pomenilo za Jugoslavijo najvažnejši dogodek v drugi svetovni vojni, ker je bil pravzaprav na njem položen temelj nove države. Predvsem je bil na tem zasedanju ustvarjen Nacionalni komite, izvršilni organ AVNOJ s funkcijami začasne vlade. Na svojem drugem zasedanju je AVNOJ napravil sklep, s katerim je odvzel emigrantski vladi v Londonu pravico, biti vlada Jugoslavije. Prav tako je sklenil, da se kralju Petru in drugim članom vladarske rodovine Karadjor-djevičev prepove prihod v Jugoslavijo, da pa se vprašanje definitivne oblike državne ureditve — republika ali monarhija — reši po vojni. Razglašeno je bilo, da bo nova Jugoslavija osnovana na federativnem principu.
Prav tako je bilo sklenjeno, poslati poziv ameriški vladi,- da stavi embargo na zlate rezerve Jugoslavije, ki so jih pred Hitlerjem prenesli v Washington in jih je zdaj kraljevska emigrantska vlada brez usmiljenja trošila.
Na predlog Josipa Vidmarja so uvedli v Narodnoosvobodilni vojski naslov maršala. Že ko

NA ZGODOVINSKEM ič ZASEDANJU AVNOJ-a 29. NOVEMBRA 1943 V JAJCU. ČETRTI OD LEVE V SPREDNJI VRSTI MARŠAL TITO
je izšel prvi ukaz Vrhovnega štaba o imenovanju generalov v naši vojski, je predložil tovariš Kardelj, da se uvede naslov maršala, česar takrat Tito ni sprejel. Slovenska delegacija pa je na zasedanju AVNOJ spet predložila isto in predlog je bil sprejet z burnimi manifestacijami. Ko je AVNOJ podelil tovarišu Titu kot prvemu ta naslov, je bil Tito nenavadno presenečen in vznemirjen.
AVNOJ je zasedal v istem času, ko je bila konferenca med Rooseveltom, Stalinom in Churchillom v Teheranu. Kakor je znano, so razen vprašanj splošne strategije zaveznikov v boju proti Hitlerju, poleg vprašanja druge fronte ter določanja točnega dne, kdaj se začne druga fronta, razpravljali na tej konferenci tudi o prispevku Jugoslavije v boju proti silam osi. Roosevelt, Stalin in Churchill so v Teheranu ugotovili, da je osnovna sila, ki se bojuje proti Nemcem v Jugoslaviji Narodnoosvobodilna vojska pod Titovim poveljstvom.
Končno je bila po dveh letih in pol žilavih bojev in naporov po zarotitvi skoraj vsega sveta, da se ne bi razvedela resnica o Jugoslaviji, ta krivica popravljena. S sklepom v Teheranu so jugoslovanske partizane dejansko priznali za zavezniško vojsko. In to z izrecnim sklepom treh vodij protifašistične koalicije. V objavi o teheranskih sklepih je prišla na prvo mesto točka o omenjenem priznanju partizanov Jugoslavije. Druga točka govori o eventualni možnosti, da Turčija stopi v vojno, tretja točka o Bolgariji, četrta, da se začne druga fronta, oziroma operacija »Overlord« v maju 1944, peta točka o tem, da se vojaški štabi zavezniških sil še najorej posvetujejo o bodočih operacijah zavezniških vojsk. Popolno besedilo o podpiranju partizanov Jugoslavije se glasi:
»Konferenca je soglasna v tem, da je treba, kolikor najbolj mogoče, partizanom v Jugoslaviji pomagati z vojnim materialom in opremo, prav tako pa tudi z operacijami poveljstva.«
Ta sklep so skupno podpisali Churchill, Stalin in Roosevelt 1. decembra 1943.
O konkretnih sklepih v Jajcu Tito ni vnaprej seznanjal predstavnikov te ali one velesile, čeprav jih ie v glavnih potezah, kakor jih je v prej navedeni brzojavki sporočil vladi ZSSR, javil tudi generalu Fitzroy Mac-Leanu, šefu zavezniške vojne misije pri Vrhovnem štabu. To je bila jugoslovanska zadeva, izključna pravica jugoslovanskih narodov, to je bil sklep, temelje^ na principih, za katere so se borili združeni narodi v drugi svetovni vojni.
Tuje kritike o tej knjigi
NEW STATESMAN AND NA-TION. 21. februarja 1953 Stalin o Titu
Človek, ki bi bil najbolj poklican, da napiše oceno o delu Vladimira Dedijera „Ti-to govori-“, je J. V. Stalin. Ker nam s tem kritikom ni bilo mogoča stopiti v stik, smo si pač morali predstavljati,, kaj bi bil utegnil napisati v navalu odkritosrčnosti. (Pisec članka domneva, kaj naj bi Stalin menil o Jugo-slavij in Titu in kako bi on prikazal spor s Kremljem): Jugoslovani so mi že od vsega početka šli na živce, ker so njihove romantične ideje o vojni ogrožale sporazum z Zahodom, za katerega sem dobro vedel, da ne bo trajen, toda mi' je bil potreben za časa obnove in potreben tudi zato, da zadržimo ameriške vojne hujskače, dokler ne pridemo tudi mi do atomske bombe. Dedijer čisto točno poroča, da sem rekel Titu, da mora sprejeti široko fronto in dovoliti kralju Pelin, da se vrne, najsi bi to pomenilo, da se ga bo moral pozneje ob prvi priložnosti znebiti. Resnica je tudi, da sem oštel Jugoslovane zaradi pomoči, ki so jo nudili grškim partizanom in da sem mislil, da jiih bo veselilo, ako jim dovolim, da „pogoltnejo“ Albanijo. Dedijer navaja ta razgovor resnično, hoteč pokazati, da je nekaj nenavadnega in sramotnega v tem predlogu in Molotovovi pravilni pripombi, da pomeni v diplomaciji ..pogoltniti" eno in isto kakor ..prijateljski in zavezniški' odnosi med dvema državama".
Jugoslovanski partizani so bili brezupno napihnjeni zaradi svojih vojaških uspehov. Priznavam, da ni nobena ire-gularna vojska med vojno izvedla tako pomembnih dejanj kakor oni, ko so porazili Nemce, Italijane, Madžare in več številnih skupin domačih fašistov. Na nesrečo jih je to navdalo z utvaro, da so imeli važno vlogo pri naši zmagi nad nacisti...
NAPREDNIH GOSPODARJEV
UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE
Siliranje krompirja enkrat praktične
Leseni silos lahko napravimo na vrhu zemlje ali pa ga postavimo v zemljo. Če ga postavimo na zemljo, potem moramo upoštevati tele podatke: Deske debele 25 do 30 mm na notranji strani ostružiti in jih dobro spahniti. To je potrebno zaradi tesnosti sten, da ni izgub na hranilnih snoveh. Tak silos lahko po potrebi sestavimo in zopet zložimo, kadar je prazen in prostor rabimo v druge namene. Sestoji se iz štirih sten in dnom. Velikost silosa zavisi od tega, kolikor je pač krompirja za silirati. V pogledu prostornine silosa je treba upoštevati, da gre na 1 m3 prostora ca. 1000 kg krompirja. Silos je treba razdeliti na več oddelkov, ki naj ustrezajo dnevnemu odvzemu krompirja. Pri tem se računa tako, da se odvzame vsak dan 5 cm debela plast krompirja. To bi • b-:lo pri površini oddelka
1.5 m	X	0.8	m	=	60	kg
1.0	m	X	0-8	m	=	40	kg
0.8 m	X	0.8	m	=	32	kg
Za izpitanje enega prašiča je potrebno 900—1000 kg krqprpirja.
Načrt za krompirjev silos iz lesa z prostornino za 5.000 kg krompirja
tloris
slrantca
Dno naj ima na vse strani 5 cm preobilice, kamor se pribijajo letve, da preprečijo izpodrsnitev sten in povečajo za-tesnitev. Stene med oddelki ne smejo biti
zbite, ker je sicer odvzemanje otežkoče-no. Tudi od počeznih zunanjih sten naj bo le ena zbita in sicer tista, ki je vzadaj in je pri odvzemanju krompirja* ni treba
odstranjevati.
Opisani silos je zelo praktičen ker ga je mogoče postaviti tja, kamor je potrebno in ga zopet odstraniti, če je opravil svojo nalogo. Če bi kdo mislil, da bodo nastale na ta način izgube, pripominjam le to, da te lahko nastanejo povsod tam, kjer se loti siliranja nevesten človek.
Leseni silos, ki ga spustimo v zemljo,
Divji kostanj, važno izpopolnilno krmilo
Večinoma dobi pri nas živina v sedanjem času preveč razne zelene krme, pesnega in repnega perja 'cer druge zelenjave, katero ne utegnemo ali pa ne znamo konzervirati za zimski, suhi čas. Zaradi tega je vse govedo sedaj več ali manj driskavo. Škodljivo drisko pa lahko preprečimo s čreslovino divjega kostanja. Treba je živino nanj samo navaditi. Kravam ga damo na dan lahko po 2.5 kg, mladi živini, ovcam, kozam in svinjam po V2 kg. Da omilimo učinek čreslovine in zapiranja, stolčeni ali zmleti kostanj kake tri dni iz-lužimo v vodi. Tudi s kuhanjem delovanje čreslovine ublažimo.
Ako bi hoteli večje množine kostanja hraniti za poznejši čas, bi ga morali plitko nasuti in prelopatiti.
Redilna vrednost kostanja je po škrobni vrednosti ali pitovni sposobnosti skoraj enaka ječmenu.
se razlikuje od prvega po tem, da ostane za stalno na istem mestu. Kjer je talna voda zelo visoka, tam se ne bo obnesel,' ker je skoraj nemogoče tako zatesniti, da voda ne bi mogla do krompirja. Zatesni-tev napravimo na ta način, da zbijemo ob zunanji strani lesenih sten 20 cm debelo plast mastne ilovice. Nepraktičen pa je zaradi tega, ker ostane tekom celega poletja prazna jama (neizrabljen prostor) in delo pri odvzemu je težje.
Zelo dobro se obnesejo tudi silosi pol leseni pol zidani. Na ta način se prav dobro izrabijo prazni koti v krmilnih prostorih ali pa tudi v hlevih, kjer so svinje
— če so ti stalno — tudi pozimi — odprti. Kot, v katerem se napravi tak silos, mora biti gladko ometan in obeljen v času, ko ni več silosa. Pred siliranjem pa se mora prepleskati z silolakom.
Če si pri delu praktičen, si pri dohodku zmiraj na dobrem. Če si dober gospodar, hočeš sigurno tudi zdravo in veselo gospodinjo — tvojo ženo. Zato ji pomagaj, da ne bo pri pitanju svinj preveč trpela. Pospeši njeno veselje s prašiči s praktičnimi pripomočki in uspehi bodo rasli iz dneva v dan. Z uspehi pa bo raslo zadovoljstvo tvoje, njeno in cele družine.
F. S.
Repinc in peszrac listje leef Jzvma
Letps nas sicer ne sili primanjkovanje krme, da bi morali gledati za slednjim postranskim pridelkom ali odpadkom po naših kmetijah kot prispevkom h krmi naše živine. Vendar pa bi bilo spričo draginje tržnih krmil in potrebe dosega najvišje možne molznosti zgrešeno, če bi pustili na polju segniti naše postranske pridelke, kakor sta to predvsem repino in pesino listje, pa tudi fižolovka in sadne tropine.
Če primerjamo krmno vrednost teh krmil s senom ali pa s oljnimi tropinami, potem se nam pokaže naslednja slika:
10 0 kg ima: beljakovin škrob. vred.
seno (povprečno)	5.5	kg	32.4	kg
lanene tropine	24.6	kg	69.4	kg
pesino listje	1.5	kg	7.7	kg
fižolovka	5.5	kg	23.4	kg
sadne tropine (sveže) 0.1	kg	11.1	kg
Pesinemu listju podobno krmno vrednost ima tudi repino listje in ostanki zelja.
Z obzirom na to, da da hektar pese ca. 100—150 q listja, hektar repe pa 40 do 80 q, vidimo, da bi šlo n. pr. pri pesi od
hektarja 150—220 kg beljakovin in 750 do 1100 kg škrobnih vrednosti v zgubo, če ne bi njenega listja pokrmili. Za isto vrednost bi morali kupiti po beljakovinah 600—800 kg oljnih tropin ali pa po-krmiti 3000 do 4500 kg sena. Ali ne bi bilo škoda, če bi se nam ti stranski pridelki skvarili?
Seveda ima krmljenje teh preostankov svoje muhe. Toda pesino in repino listje je treba pred pokladanjem oprati, potem bo polovico manj driske pri živini. Če ga bomo potem pokladali še pomešanega s senom ali slamo, kar je prav sedaj ko prehajamo od zelenega na suho jesensko krmljenje itak potrebno, potem ne bo nevšečnosti, pač pa koristi. Zadnje predvsem tam, kjer bi drugače že zmanjkalo zelene krme.
Pri krmljenju sadnih tropin pa je glavno, da so sveže, kar se pravi, da jih je treba sproti krmiti. Par dni stare je treba opariti. Bolje jih bo dajati v mešanici z drugo krmo, kakor pa same. Za breje živali niso priporočljive.
Jesen in varstvo rastlin
Varstvo rastlin pred škodljivci v prihodnjem letu spada pravzaprav tudi že v vrsto jesenskih opravil na polju. Poleg prašenja semenja za jesensko setev, kar je že znano, je pri nas kot ukrep za vrsto rastlin še najbolj udomačeno opremljenje sadnega drevja z lepljivimi pasovi — opravek, ki ga vršimo v teku meseca oktobra.
Ugoden je jesenski čas tudi za zatiranje poljskih miši in krtic (Wiihlmaus). Proti tem uporabljamo pripravke kakor Attlo-Paste, Sida-Paste, Zelio-Giftpaste in Arex-korenine. Uničenje bo sedaj bolj učinkovito, kakor spomladi, ko se bodo miši že razmnožile.
V prihodnjem letu bomo v večini naših predelov imeli spet nadlogo z maj-
skim hroščem. Tudi njegove škode se je mogoče obvarovati z jesenskim trošenjem znanih Gamma-preparatov. — Uporaba Gamma-preparatov je vendar priporočljiva le za rastline, katerih užitni sad ni neposredno v stiku z zemljo (n. pr. se za peso, krompir, korenje, čebulo neposredna uporaba odsvetuje, ker pripravek kvari okus).
Jesen in zima prineseta seboj celo vrsto škodljivcev _ žita v kaščah ter sadja in krompirja v kleteh pa tudi drugih zalog. Čiščenje skladišč in kleti pred spravilom pridelkov v nje, je delo, ki bi ga že morali izvesti. Sedaj je le še mogoča skrbna kontrola nad vsemi zalogami, da se izognemo škodi, ki bi jo ta ali oni škodljivec utegnil čez zimo napraviti.
Pegic/ v iv©/ sadevn/afe?
Če naslavljamo ta poziv na naše kmečke sadjarje, se zavedamo, da bo spričo letošnje mizerne sadne letine, našel po večini gluha ušesa. In vendar je sedaj čas — ne samo letni — temveč tudi čas razvoja v našem kmetijstvu tak, ki zahteva, da vprašanje našega sadjarjenja ponovno načnemo.
Izgleda, da so težave na živinskem trgu in letos še pri krompirju utrdile po naših vaseh spoznanje, da s sedanjimi oblikami kmetovanja ne moremo več priti na zeleno vejo. Velike spremembe v služenju kruha, do katerih je prišlo v zadnjih desetletjih
na vseh področjih družbenega gospodarstva, neizprosno zahtevajo od kmetovalca, da pride na nove načine gospodarjenja, da s svojim delom drugače služi svoj kruh, kakor ga je služil doslej. Drugače je treba usmeriti živinorejo, iz dosedanje tržne proizvodnje krompirja je treba — seveda ob upoštevanju krajevnih tržnih pogojev — pristopiti k proizvodnji semenskega ali s predkalenjem zgodnjega tržnega krompirja. Drugače pa je treba tudi sad-jariti.
Ta uvod naj nakaže utemeljenost potrebe, da si ogledamo enkrat naše sadov-
JVaSc krave bi lcMkc> daj&le vcc znlcfecz
(Nadaljevanje)
Pridelati več in boljšo krmo in to krmo bolj smotrno uporabljati — to je zahteva, ki jo v zadnji dobi postavljajo po vsem svetu in tudi pri nas že desetletja, o tem pišemo in govorimo.
Pišemo in govorimo — pa ne dosti več! Zakaj je v tej stvari videti tako malo napredka? Mislim, da so težave vsaj delno v tem, da pomeni izboljšati pridelek krme, v marsičem spremeniti dosedanji način kmetovanja. Če sejem več krmnih rastlin na njivah, se s tem mnogo spremeni. Drugih poljščin je sorazmerno manj, spremeni se potreba po semenih, spreminja način gnojenja in kolobarjenja, spreminja potreba po delovni sili v raznih letnih časih in še mnogokaj. Če se odločim za
nove načine sušenja, s katerim se krma bolje ohrani, pomeni to spremembe v načinu dtla, v potrebi po 4el°vni sili, pa tiudi nekaj stroškov. Če začnem travnike drugače izkoriščati, recimo, da uvajam novodobno pašno-travniško gospodarstvo, se bistveno spremeni ves dosedanji način obratovanja. Tako bi mogli še dosti naštevati. Te stvari pa marsikoga ovirajo, ki se ne more odtrgati od starih načinov dela, posebno še, če novih dovolj ne pozna. •
Vsak napredek pač zahteva znanja in sicer širokega kmetijskega znanja vobče. Brez tega ni misliti na to, da bi napredovali.
Naše kmečke ljudi posebno pa naše zadru-garje čaka obilo dela, če bodo hoteli izboljšati to, kar je danes pri nas najbolj nujno izboljšati, našo krmno osnovo. Pri tem jim bodo gotovo v pomoč naši kmetijski strokovnjaki-absolventi kmetijskih šol, ki pa ne bodo smeli
ostati le pri splošnih nasvetih, ampak ki naj dajejo dobro preračunana in izdelana navodila za konkretne primere. Stvar naših zadružnih organizacij pa je, da taka navodila od njih zahtevajo.
Pri tem se zavedajmo, da bomo lahko napravili velik korak naprej, če se nam bo posrečilo naše kmetije urediti tako, da bomo na njih pridelali več in boljše krme in da bomo to krmo tudi pravilno uporabljali. Zavedajmo se pa tudi, da krmo še najbolje izkoriščamo, če jo predelamo v mleko in da je smotrna predelava krme v mleko med najvažnejšimi ukrepi za izboljšanje našega kmetijstva vobče.
Obstoja sicer v Avstriji že skoraj nadpro-dukcija mleka, vendar je dandanes, in kakor izgleda, tudi v bodoče, kljub temu še lažje spraviti v denar mleko in mlečne izdelke kot pa klavno živino.
Kaj bomo dcslali . . ,
... na polju
Dokončaj jesensko setev. Pospravi zadnje pridelke z njiv. Pesa, korenje, zelje, repa mora ob suhem vremenu s polja. Podsipnice pripravi pravilno, da ne bo v nje prihajala voda, in da gomoljnice v njih pozimi ne bodo zmrznile. Na njive s težko, suho zem'jo vozi gnoj in ga podorji. Na njivah z lahko zemljo v vlažnejših legah je gnoj bolje zaoravati spomladi.
... pri živini
Preceni pridelek krme, odloči ali boš moral prodati kako živinče, tako, da boš držal preko zime toliko število živine, kolikor ti dovoljuje zaloga krme. Preidi počasi na z!msko krmljenje živine. Prični s pitanjem praš!čev.
• V
... doma
Očisti, namaži in spravi stroje pod s*reho. Poškodovane stroje daj v popravilo. Spravi v silos zadnjo zeleno krmo. Več, kakor druga leta, bo letos krme za siliranje. Ako nimaš monolitnega (betonskega) silosa, se posluži navadnega slamnatega silosa, o katerem smo že mnogo pisali in ki se dobro obnese.
... v sadovnjaku
Zimske vrste sadja obiraj, ko bodo na drevju popolnoma dozorela. Nadaljuj s sušenjem sadja, napravo sadnih sokov in pijač. Sedaj je zadnji čas, da premisliš, koliko drevesc boš na novo sadil. Izkoplji jame — dovolj široke in globoke — pripravi kole in naroči drevesca. Glej pa, da te ne bo prevaral tuj agent, kakor je v zadnjih letih tvojega soseda. Naroči drevesca iz drevesnice ing. Polcerja, ki so dvakrat cepljena in zato odporna.
V	malem gospodinjstvu se sadje najbolje drži in hrani zavito v svilen papir in vloženo v zaboje. Kdor ima suho šoto in sode ali kadi, naj vloži v papir zavito sadje v sode s šoto. Tako zloženo sadje (zimske sorte) ostane sveže in vzdrži do pomladi.
... v kmečkem gezdu
V	suhem vremenu nagrabi listja in napravi dovolj stelje za zimo. Nerodno vigredno in poletno vreme je bilo tu in tam vzrok, da v gozdu še niso spravili polomov po vetru in snegu iz pretekle zime. Ce je to tudi pri tebi slučaj, ne zamudi zadnjega časa za to opravilo, da odvrneš škodo, ki ti jo utegnejo stari polomi povzročiti že po prvem novem snegu.
njake. Čez poletje je delo v njih — razen košnje trave in obiranja počivalo. Pred-no bomo pričeli z običajnimi opravili* grabljenjem listja, z zimskim čiščenjem in škropljenjem, morebiti tudi z sekanjem starih in zasajanjem mladih drevesc, pojdimo po svojem sadovnjaku gledat, kako bi nam lahko donašal več, kakor doslej. Pri tem se vprašajmo:
Kje so tržišča za sadje in kdaj so odprta!
Kakršno sadje in katere sorte želi odjemalec?
Zakaj prodaja sosed bolje, in katere vrste in sorte sadja goji on?
Katera drevesa so v sadovnjaku tako ostarela in opešala, da jih je treba posekati?
Koliko bom letos na novo sadil, kje bom sadil in katere sorte bom izbral, da nadomestim to, kar je za posekati in da nasad morebiti še povečam?
Katera drevesa bo treba očistiti, pre-redčiti, pomladiti in precepiti?
Ali ne bi bilo sedaj, ko je škropljenje najcenejši način zatiranja plevela in škodljivcev na polju, končno le koristno, se lotiti tudi škropljenja sadnega drevja in naročiti v soseščini primerno škropilnico?
Če bomo prehodili — postavljajoč ta vprašanja — svoj sadovnjak, bomo v veliki meri sami našli odgovor, kaj bo treba in kaj moremo napraviti, da bo naše sadje vrglo večji izkupiček. Še bolje pa bo, če se bo na to potovanje pa sadovnjakih spravila cela soseščina. Koncem koncev ob vseh preureditvah posameznik na trgu ne bo prodrl in si ne bo mogel osvojiti tržišč, kajti stroške proizvodnje in vnov-čevanja šele poceni velika količina, ki jo pa v naših razmerah more ustvariti le soseščina, sadjarsko društvo ali podobno združenje.
Naše ozemlje postaja vsebolj središče tujskega prometa in zadnji čas je, da pričnemo voditi računa o tem, da si gostje naših krajev zelo želijo sadja, bodisi češenj, bodisi jagodičevja, jabolk, češpelj in hrušk.
Zato na delo, ko je čas. Naročimo drevesca za jesensko sajenje, izkopljimo jame in pripravimo kole ter uredimo zimsko delo po naših sadovnjakih.	—er.
\xj Hasv lemŽjV
Odprli so vrata nove šole v Selah-Kotu
Končno je tako daleč, da je bilo ustreženo davni želji staršev v Zgornjem in Srednjem Kotu po lastni šoli. Še bolj veseli pa so šoloobvezni otroci iz teh vasi, ki bodo letošnjo jesen in zimo že zahajali v svojo novo enorazredno šolo. Dolgo so se prizadevali kmetje in delavci v novem šolskem okolišu in drugi merodajni čini-telji, kakor občina s svojim županom, da jim je uspelo, da so pred enim letom pričeli graditi šolsko poslopje. 2e dne 15. novembra 1950 so se prizadeti starši zbrali na sestanku, na katerem so obravnavali pereče vprašanje gradnje nove šole. Ob navzočnosti predsednika Slovenske prosvetne zveze so prerešetali utemeljeno vlogo z zahtevo po gradnji šole, ki so jo naslovili na deželno vlado. Vlogo je predložil občinskemu odboru v priporočilo in odobritev naš odbornik Blaž Bradač. Obenem so sklenili, da se bo oglasila v tej zadevi posebna delegacija pri deželni vladi.
Nova enorazredna šola v Zgornjem Kotu je torej s prizadevanjem prebivalstva, občine in s pomočjo deželne vlade postavljena. V nedeljo, dne 11. oktobra sp novo šolo s primerno slavnostjo odprli in izročili svojemu namenu. Slavnosti so prisostvovali številni častni gostje, kakor deželni šolski nadzornik Sacher, referent za dvojezično šolstvo vladni svetnik Just, okrajni šolski nadzornik Skorianz, okraj-
ni glavar dr. Pflegerl in učiteljstvo sosednih občin, prizadete gradbene tvrdke ter z domačim županom in domačimi učitelji, prebivalstvo kraja in šolska mladina. Po blagoslovitvi, ki jo je opravil župnik Vavti, je župan Ogris pozdravil navzoče in po svojem nagovoru izročil šolskemu vodji Veliku šolske ključe. Nato je spregovoril deželni šolski nadzornik Sacher in ob zaključku referent za dvojezično šolstvo vladni svetnik Just ter okrajni glavar dr. Pflegerl.
Lepo in dostojno je potekla v najlepšem jesenskem dopoldnevu za naš kraj pomembna slavnostna otvoritev nove šole. Popoldne si je novo šolo ogledal še deželni glavar, ker je bil dopoldan zadržan.
Nove šole smo pri nas zares veseli. Posebno pa 36 šolarjev, ki jim je odzdaj prihranjeno mnogo truda in naporov. Nova šola na ravnici blizu Malejeve gostilne je nekakšno središče kraja, tako da bo mladina imela šolo tako rekoč doma in ji ne bo treba več hoditi po ure daleč v šolo v Sele-Cerkev ali pa na Bajtiše. Ta ugodnost bo vsekakor v šolski mladini dvignila veselje do učenja, ko jim bo šola posredovala po svojih učnih močeh prepotrebno znanje za življenje. Poleg tega pa jih vzgojila v ljubezni do domovine v vredne člane človeške družbe, kakor je zagotovil tudi šolski vodja Velik ob otvoritvi. Živimo v deželi, kjer se ozkosrčni šovinisti
HDHHBHHBIf
Petek, 23. oktober: Klotilda Sobota, 24. oktober: Rafael, nadangel Nedelja, 25. oktober: Kristus kralj Ponedeljek, 26. oktober: Evarist, papež Torek, 27. oktober: Frumencij, škof Sreda, 28. oktober: Simon in Juda Četrtek, 29. oktober: Narcis, škof.
SPOMINSKI DNEVI
23.	10. 1848 — V Trstu ustanovljeno prosvet-
no društvo „Slavjanski zbor“.
24.	10. — Dan združenih narodov.
v Ljubljani politik Franc Šuklje.
25.	10. 1825	— Rojen skladatelj Johann
Strauss, sin.
26.	10. 1787 — Rojen oblikovalec modernega
srbskega književnega jezika Vuk Štefan Karadžič, ki ga je vodil pri delu slov. jezikoslovec J. Kopitar.
27.	10. 1835 — Rojen v Podreči na Sorškem
polju pesnik Simon Jenko — 1946 Volitve v prvo ustavodajno skupščino slovenskega naroda.
28.	10. 1874 — v Ključarovcih pri Sv. Tomažu
nad Ormožem rojen pesnik in pisatelj Fran Ksaver Meško — 1918 Razpad Avstro-Ogrske monarhije.
Št. Jakob v R.—Št. Peter na V aš.
Ker že v »Slovenskem vestniku« prinašate razne novice in dogodivščine iz naših vasi, objavite tudi tele vrstice, ki so namenjene dvema osebama, eni iz Dravelj pri Št. Jakobu v Rožu, drugi pa iz Potoka pri Št. Petru na Vašinjah. Ta dva človeka, Mihevova Ančka iz Potoka in Vincenc Kunčič iz Dravelj pri Št. Jakobu, sta se odločila za njun pomembni življenjski korak ter sta vstopila v zakonski stan in sklenila zvezo za življenje. Poročno slavje je bilo dne 12. oktobra ter so se svatje potem pogostili na nevestinem domu, nato pa so se odpeljali v Dravlje k Štantaču, kjer je ženin doma in bo za nevesto Ančko novi dom.
Novoporočenemu našemu zavednemu paru iskreno čestitamo in želimo obilo družinske sreče na mnoga letal Saj je tudi nevesta iz zavedne in trdne slovenske družine in taka je tudi sama. Njen brat Tine je bil partizan in se je kot tak boril Proti nasilju in krivici. Prav tako je ženin Vincenc iz prekaljene družine, saj je morala štantačeva družina zaradi slovenske Zavesti v pregnanstvo, v izseljeništvo.
Že ta skupna zvestoba do naroda in skupno prepričanje bo močan činitelj za lepo in harmonično skupno življenje in v {ej zvestobi bosta, kakor smo prepričani, vzgajala tudi svoj naraščaj.
Bekštanj
V	Maloščah so dne 5. oktobra odprli štiri razrede glavne šole v novem še ne dokončno izgrajenem poslopju. Potreba Po ustanovitvi glavne šole se je pri nas pokazala že pred leti, ker so morali otroci iz Bekštanja, če so hoteli obiskovati glavno šolo, hoditi v Ledenice in v Beljak. Ker pa so bile tudi v Ledenicah in Beljaku težkoče zaradi prostorov, so se zastopniki občin Beljak, Ledenice, Marija ha Zilji in Bekštanj ter zastopniki šolske oblasti leta 1950 zedinili, da bodo zgradili v Maloščah novo poslopje za glavno |olo. In letos so iz Ledenic preložili cestno glavno šolo v Malošče pod vodstvom dosedanjega vodje tamkajšnje šole, ravnatelja Madritscha, z ostalim učiteljskim osobjem.
Doslej so dogotovljeni v prvem nadstropju prostori za štiri razrede, risalna dvorana, dvorana za fiziko, dve sobi za hčne pripomočke, učiteljska soba in sanitarne naprave. Poleg tega je zgrajeno tudi stanovanje za šolskega oskrbnika. Pri-hodeje leto bodo izgradili še prostore za tri razrede v pritličju, kletne razrede in telovadnico. Predvideno bodo ta dela končana do prihodnje jeseni.
Rožck
V	vasi Breg med Rožekom in Št. Jakobom v Rožu se je minuli petek primerita s poštnim avtobusom prometna nesre-ca. Odpovedale so zavore ter vodilo in je faradi tega omnibus strmoglavil čez 13 m visoko brežino proti Dravi. Na srečo Potniki v omnibusu niso utrpeli preveč hevarnih poškodb. Nekoliko težje poškodovanega šoferja Stefana Doujaka, uradnico Marijo Zwittnig in poštnega nameš-cenca Jožefa Michla so prepeljali z rešilnim avtom v beljaško bolnišnico, dočim Jta računski svetnik Julij Bock in orožniki inšpektor Mihael Mitterberger odne-
i sia lažje poškodbe. Kakor so ugotovili, je nesreča nastala zaradi tega, ker se je zlo-ntila sprednja os.
Žihpolje
Knosova družina v Ščedmu je utrpela nedavno težko in bridko izgubo. V ponedeljek smo zanesli na domače pokopališče očeta Ignacija Moserja. Bolan je bil dalje časa, iskal je pomoči v bolnišnici, toda zaman. Zahrbtna bolezen, rak na ledvicah, mu je izpodkopala življenjske sile. Ne-, ozdravljivo bolan se je vrnil domov, kjer je za vedno zatisnil svoje oči. • Bil je pošten, dober značaj, priljubljen v soseščini in vedno zaveden Slovenec. Z veseljem je bral tudi »Slovenski vestnik«. Zapušča ženo, štiri hčere in sina. Pokojni Ignacij Moser naj se v miru spočije v domači zemlji, žalostnim preostalim pa naše iskreno sožalje!
Pliberk
V sredo zvečer minulega tedna se je primerila na cesti od Pliberka v smeri proti Dobu prometna nezgoda, kateri je podlegla reva, gluhonema Margareta Kri-vac. S tovornim avtom pivovarne v Sor-gendorfu je vozil Maks Kovačič in ko mu je imenovana ženska prišla nasproti, jo je tovorni avto zadel in je treščila na cesto. Žena je obležala v nezavestnem stanju in kmalu nato, ko so jo prepeljali v nezgodno postajo v Celovec, je zaradi zadoblje-nih poškodb umrla.
Replje v občini Blato
V soboto, 10. X. je za vedno zatisnil oči spoštovani in povsod priljubljeni posestnik Vauti Valentin, p. d. Kajžnik v Rep-ljah. V ponedeljek so ga zanesli ob številnem spremstvu žalnih gostov na šmihel-sko pokopališče, kjer so ga položili k zadnjemu počitku.
Pokojni Kajžnik je bil mož korenina. Prevzel je majhno posestvece, toda s svojo pridnostjo in delavnostjo, pa tudi za-raditega, ker je znal šilinge pravilno obračati, se je dokopal do tega, da je dokupil zemljišča in tako razširil domačijo. Zaradi tega je mogel tudi vzdrževati in vzgojiti številno družino. Poleg marljivega kmetpvanja je v prejšnjih letih v prostem času in zimskih mesecih izvajal danes med nami že redko obrt, bil je namreč tudi tkalec.
Poleg pridnosti in delavnosti je pokojnega očeta odlikovala izredna značajnost. Kljub vsemu je ohranil zvestobo svojemu slovenskemu ljudstvu, čeprav je živel v vasi, v kateri so prejšnja leta mnogi krenili na pot narodnega odpadništva in je to svoje prepričanje tudi povsod neustrašeno pokazal. Izvoljen je bil svoje čase tudi kot slovenski odbornik v blaški občinski za-stop, kjer je vedno preudarno in pogumno branil koristi svojih volivcev. Svoj precej številni naraščaj je vzgojil v zavedne in koristne člane človeške družbe.
Žalostnim preostalim odkrito sožalje!
Izseljenci pozor!
Vse izseljence, ki prejmejo na svojo zahtevo po priporniški odškodnini odklonilen odlok, opozarjamo, da se naj zaradi priziva takoj javijo na tajništvu Zveze slovenskih izseljencev v Celovcu, Ga-sometergasse 10.
Slovenska prosvetna zveza naznanja:
VABILO
Slovensko prosvetno društvo Loga ves-Št. IIj vabi na prireditev, ki bo v nedeljo, dne 25. oktobra 1953, ob 14.30 uri pri Marici.
Spored: Veseloigra: »Trije ptički«. Nastop pevcev.
Pridite na prireditev v obilnem številu!
Občni zbori Slovenskih prosvetnih društev bodo:
V petek, dne 23. oktobra, ob 19. uri občni zbor SPD »Rož« Št. Jakob v Narodnem domu;
v soboto, dne 24. oktobra, ob 17. uri občni zbor SPD »Bisernica« Celovec v prostorih Gasometergasse 10;
v nedeljo, dne 25. oktobra, ob 14. uri občni zbor SPD »Dobrač« Brnca pri Prangarju.
Na občnih zborih bodo nastopili slovenski pesniki in pisatelji iz Ljubljane.
zaganjajo proti pouku slovenskega materinskega jezika. Pravica in zdrava pamet pa zahtevata, da se vsi otroci naših krajev do dobrega priučijo obeh jezikov, ker to človeku v življenju lahko samo koristi. Svoj materni jezik smo dolžni spoštovati in ljubiti, ker s tem spoštujemo svoj narod. Odklanjamo vsak šovinizem ali pretirano narodnjaštvo in ne zahtevamo zgolj slovenskih šol, toda najprej moramo ceniti svoje, da potem moremo pravilno ceniti tudi druge. Materinski jezik je odraz človekove duše, kdor zataji svoj jezik, zataji tudi svojo osebnost in svoj značaj. Takšno vzgojo upravičeno zahtevamo tudi od naših šol. Le če bo ista miselnost obveljala pri vseh, potem ne bo več neodgovorne gonje proti dvojezičnemu šolstvu, temveč bo prav to pomagalo graditi mirno sožitje in s tem lepše življenje v deželi.
Lov a ii kr
Predpreteklo soboto je zajel požar gospodarsko poslopje pri kmetu Kolirju v Lovankah. Domnevajo, da je ogenj nastal od transmisije, ki je star sistem ter je bila bržkone premalo oljena. Čeprav so domači nemudoma pričeli gasiti, se jim ni posrečilo ognja ukrotiti, ker je bila slama takoj v plamenih. Posrečilo se jim je spraviti na varno vsaj domalega vse gospodarske stroje, poslopje z zalogo letošnje krme pa je postalo žrtev ognjenega elementa. Domača požarna bramba je bila takoj na licu mesta in kmalu nato tudi požarna bramba iz Dobrle vesi. Požarnima hrambama je uspelo, da sta preprečili, da se ogenj ni razširil tudi na stanovanjsko poslopje ter sosedne objekte.
Pesnik in pisatelj Fran Ksaver Meško
Dne 28. oktobra praznuje pesnik in pisatelj Fran Ksaver Meško svoj visoki 79. rojstni dan še vedno čil in ustvarjalen. Meška, duhovnika in pisatelja vežejo na Koroško vedno lepi spomini in tesne vezi, ker je v svojih mlajših letih ob svojem delovanju med koroškimi Slovenci vzljubil to ljudstvo, z njim živel in trpel ter ustvarjal med njim svoje literarne umotvore. Kot pravi narodni duhovnik se je vsega daroval ljudstvu. Mnogoštevilnim čestitkam, ki jih je pisatelj deležen ob svojem rojstnem dnevu od rojakov v svobodni domovini, se pridružujemo tudi koroški Slovenci in mu želimo še mnogo let zadovoljnega življenja in ustvarjalne sile za bogatenje slovenskega slovstva.
Fr. Ks. Meško je bil rojen v Ključarovcih pri Št. Tomažu nad Ormožem. Nižjo gimnazijo je dovršil v Ptuju, nato pa je študije nadaljeval v Celju, kjer je preživel precej živo mladost ob ostrem narodnostnem boju. Že kot gimnazijec je pričel literarno delovati. Po maturi se je po daljšem pomisleku odločil za bogoslovje, ki ga je pričel v Mariboru, po tretjem letu
in sicer leta 1897 pa je vstopil v celovško bogoslovje. Po novi maši, dne 19. julija 1898, je nastopil prvo službo kot kaplan v Škocijanu na Koroškem. Nato je bil kaplan v Žabnicah, od jeseni 1900 do februarja 1901 pa župni upravitelj v nemškem kraju Gnesau nad Trgom. Od tam je odšel za župnega upravitelja v Grebinj-ski klošter in 1. maja 1901 v Št. Danijel nad Prevaljami. Leta 1906 je prevzel župnijo Marija na Zilji. Pozimi 1916, med prvo svetovno vojno, so ga obdolžili veleizdaje in zaprli. Ko so ga izpustili, ga dalje časa niso več pustili na Ziljo. Med plebiscitom je bil za kaplana v Tinjah. Po plebiscitu je bil nekaj časa kaplan v Dravogradu, od 1. avgusta 1921 pa ima župnijo Sele pri Slovenjem Gradcu.
V Selah pri Slovenjem Gradcu živi in deluje še danes, priljubljen pri prebivalstvu in spoštovan od ljadske oblasti nove Jugoslavije, ker je kot človek in duhovnik vedno stal na strani za pravico in lepše življenje borečega se slovenskega naroda. Marsikateri koroški Slovenec ga rad obišče, nad vse prijazno ga Meško sprejme in
vsakdo odhaja prijetno presenečen pod vtisom njegove osvajajoče osebnosti in z občutkom, da je govoril z umetnikom, ki mu je umetnost odraz velikega duha.
Meškovo literarno delovanje je bilo obsežno od dijaških let in še danes. Sodeloval je pri vseh slovenskih literarnih revijah in knjižnih založbah. Meško je izrazit mladinski pripovednik in so najlepše njegove mladinske črtice in povesti zbrane pod naslovom Mladim srcem. Napisal je več obširnejših del kakor »Ob tihih večerih«, »Mir božji« in najobširnejše delo, roman »Na Poljani«, ki je posvečen »domovini, s sladkostjo in bridkostjo ljubljeni«. Domovinsko vprašanje je oblikoval tudi v drami. Znana je njegova drama »Na smrt obsojeni«, ki slika težke razmere Slovencev na Koroškem.
Meškovo literarno ustvarjanje je bilo plodovito in obširno in če smo omenili v tem kratkem sestavku ta njegova dela, še davno nismo izčrpali ogromnega bogastva, ki ga je poklonil slovenskemu ljudstvu, med tem mnogo motivov iz življenja koroških Slovencev.
23. oktober 1953

Zelo prikupen jesenski plašč iz enobarvnega blaga
ZA GOSPODINJO IN DOM
Borimo se proti lenobi otroka
Ako opazimo, da je postal otrok len, moramo najprej ugotoviti, ali je otrok leri za vse, univerzalno len, ali je len samo za nekatera opravila, in pa, ali je len zmeraj ali samo včasih. Kar se tega tiče, lahko rečemo, da otrok, ki je telesno in duševno zdrav, ni trajno len za vse. Pri takih otrocih je univerzalna lenoba samo pojav določene razvojne stopnje, hitrih prehodov v rasti, največkrat pubertete; ta univerzalna lenoba tudi sama premine, brž ko otrok tako razvojno stopnjo preide, premine tudi brez škodljivih posledic, če nismo škode povzročili z nerazumevanjem otrokove razvojne stopnje, z nasilnim priganjanjem otroka k delu.
V pretežni večini primerov pa se pokaže, da otrok ni len za vse; len je za tisto, kar mora delati, ni pa len za tista opravila, ki jih rad opravlja. Kako pride do tega? Na kratko rečeno: zaradi pomanjkljive delovne vzgoje v družini.
Vzemimo tak primer: starši dajejo otroku slab zgled. Vzdihujejo, ko odhajajo na delo, tožijo o delovnih naporih, o slabih plačah, o tem, kako je njihovo delo dolgočasno, in podobno. V soboto popoldne, ko je dela konec, so dobre volje, v ponedeljek zjutraj, ko se delo znova začne, pa slabe. Ali se smemo čuditi, če otrok, ki vse to opazuje, tudi sam pričenja misliti, da »pravo delo ni tisto, ki ga moramo opravljati, temveč da se življenje začne šele takrat, ko smo poklicno delo odbili" in ko se moremo posvetiti tistemu, v čemer zares živimo. Tako otrok tudi ravna in dela samo tisto, kar rad dela, v čemer „živi“. Staršem, ki dajejo otroku tak zgled, hkrati pa od njega za-
Kako kisamo zelje in repo
Prišel je čas, ko bomo pripravile zelje (kapus) za kisanje. Zelje kisamo v lesenih kadeh, če ga imamo malo, v lončenih posodah, Kakor povsod, še posebno pa pri kisanju zelja, velja pravilo snažnosti. Leseno posodo, v kateri kisamo zelje, ne smemo uporabljati v druge namene.
Zeljne glave dobro osnažimo, jih zriba-mo na primernem strgalniku na drobne rezine. Za ribanje uporabimo tudi cele in snažne zeljne vehe, ki jih zložimo v šop. Zribano zelje vsipamo v kad in sicer plast za plastjo. Vsako plast dobro potrosimo s soljo in stepemo v veliki posodi, kar naredimo najbolje z nogami. Vsako plast tlačimo toliko časa, da začne dajati vodo od sebe. Tu in tam dajmo med plasti kakšno kutino, zimsko jabolko in nekaj zrn popra. Ko je posoda polna in stoji voda čez zelje, posujmo in potlačimo še plast slabega zelja, ki ga potem pri čiščenju odstranimo. To zelje lahko naribamo iz ze-
lenih, toda snažnih veh. Vrh zelja položj-mo snažne deske, nanje pa položimo težke kamne, ki smo jih prej umile. Kad naj stoji na takem prostoru, kjer se ne praši. Najbolje v kleti, kjer ni vina in ne sadjevca.
Zelje se kisa najbolje pri toploti 12 do 18° Celsija. Pri tem glejmo, da bo stala preko zelja zeljnica. Ce je ni, dolijemo prekuhano in osoljeno mlečno vodo. V treh do petih tednih je zelje skisano in ga lahko začnemo uporabljati. Takrat poberemo vrhnjo plast zelja, kad nad zeljem lepo umijemo, prav tako desko in kamne. Tako umijemo zelje vsak teden. Po umivanju naložimo zopet deske in kamenje. Za umivanje uporabljamo mlačno vodo.
Kakor zelje lahko kisamo tudi repo. Repo umijemo, olupimo in zribamo na nekoliko debelejše rezine kot zelje. V ostalem ravnamo z repo prav tako kot z zeljem. Ko solimo, pridajmo tudi ku-
mine.
htevajo, da se mora učiti, otrok ne verjame. Mi sli si: „Vi hočete, da bi delal, kar je treba delati, torej to, česar bi se vi tako radi znebili; ampak vi to morate delati zaradi plače, meni pa tega ni treba."
Najboljše sredstvo proti lenobi otrok pa je sistematična delovna vzgoja že v predšolski dobi. Otrok se v tej dobi mora igrati. Če te priložnosti nima (staršem se to zdi zguba časa, ga prezgodaj zaposlujejo), bo pozneje slabo delal, ker pridobiva pri igri lastnosti, ki jih bo pozneje potreboval pri delu (zasleduje postavljeni smoter, premaguje ovire, vadi se v vztrajnosti itd.). Postopno pa je treba otroka zaposliti tudi s kakim delom, navajati ga, da bo lepo zložil svojo obleko, pospravil igrače, se sam oblekel in slekel, ko to že zmore. Ničesar ne smemo napraviti namesto otroka, če to že sam zmore. Nadaljnja stopnja delovne vzgoje je v tem, da otroku zaupamo kako delo, ki ga mora stalno, vsak dan opravljati:	zalivati
cvetlične lončke, brisati posodo, pomagati pri pospravljanju in podobno. S tem dobiva otrok dragoceno zavest, da je tudi on za nekaj odgovoren, in se navadi vsak dan redno opravljati določeno dolžnost, ne glede na to, ali se mu danes ljubi ali ne. Če smo otroka že v predšolski dobi tako daleč vzgojili, ne bomo imeli pri njem težav zaradi učenja, ko bo začel obiskovati šolo, in ne bo nam treba tožiti, da je len.
Če pa v predšolski dobi tega nismo storili, moramo zdaj, ko hodi otrok v šolo, opraviti tisto, kar smo poprej zamudili. To se pravi, opazovati moramo otroka, kaj rad dela; pustimo ga, da se bo igral, da bo delal, kar rad dela. Torej ravno nasprotno od tistega, kar starši v takih primerih navadno počno, ko otroku strogo prepovedo, da tega in tega ne sme delati, ampak se mora učiti. Morda bo kdo ugovarjal, češ saj otrok to tako že dela. Če je tako, potem je še kar dobro. Slabše je, če smo otroka z nasilnim ravnanjem že tako preplašili, da si ne upa več pokazati, kaj bi rad delal, da svoje interese skriva — in Zato ne dela ničesar. Če je otrok že tako daleč, vzbuja videz, da je univerzalno len, len za kar koli in starši to tudi mislijo. V resnici pa je otrok samo izgubil pogum, prestrašen je in zamorjen. Ali pozna kdo otroka, ki bi bil pogumen, veder in zdrav, hkrati pa univerzalno len? Takega otroka ni. Zato je treba pri otroku, pri katerem je vzgoja že tako zavožena, da si niti ne upa pokazati, kaj bi rad delal, pričeti boj proti lenobi s tem, da najprej ugotovimo njegov skriti delovni interes in ga nato navajamo na ustrezajoče ali vsaj podobno delo. (Če ’ pa je otrokov interes bolesten, patološki, potem je osnovna bolezen drugod in jo je treba zdraviti drugače). Ko smo tako vrnili otroku nekaj poguma in vedrine — in to je v boju proti lenobi velik uspeh — nadaljujemo tako, da ga vzpodbujamo, naj opravlja to delo čim bolje, čim bolj
Strah mnogokrat povzroči smrt
vestno, natančno. Tretja stopnja te prevzgoje pa je v tem, da postopoma, z veliko potrpežljivostjo navajamo otroka tudi na delo, ki ga ne zanima. Naglašamo: z veliko potrpežljivostjo. S palico ne bomo tu — kot tudi drugod — nič opravili. Lahko s palico prisilimo otroka, da bo sedel za knjigo; vprašanje pa je, če si ne bo njegova duševna stiska poiskala izhoda v kaki drugi, hujši obliki. Takrat bomo pa začudeno gledali, odkod se je to vzelo. Zmeraj se moramo zavedati, da je vzgoja dolgotrajen proces. Otrok je v predšolski dobi zaradi naše malomarnosti potreboval nekaj let, da je postal len, in bo prav tako — če bomo vzgojo izboljšali — potreboval nekaj let, da bo postal delaven. Marsikomu se to do smrti ne posreči. Če smo v boju proti otrokovi lenobi nestrpni, upoštevajmo, da otrok trpi zaradi nas, ker smo v predšolski dobi delovno vzgojo zanemarjali in ker mu morda še sedaj dajemo slab zgled s svojim odnosom do dela.
Danes že prav zanesljivo vemo, da strah lahko povzroči celo vrsto motenj v našem organizmu. Če je zelo močan, lahko celo učinkuje kot najhujši strup; silen strah namreč povzroči krče, ki stisnejo žile. Tem sledijo krči srca, ki se po navadi končajo s smrtjo.
Smrtni slučaji kot posledica strahu so pogostejši, kot to na splošno mislimo. Razen tega pa so tudi ugotovili, da je mnogokrat, ko je bilo pri mrtvecu govora o srčni kapi, o možganski kapi itd., smrt nastopila prav zaradi strahu, seveda zelo hudega. Znani ameriški psihiater N. S. Yawger navaja v nekem svojem znanstvenem delu, kjer piše prav o tem, vrsto primerov, ko je smrt povzročil silen strah in nič drugega. Večkrat se je n. pr. zgodilo, da je koga ugriznila povsem nestrupena kača. Ugrizenega, ki je mislil, da ga je pičila strupenjača, je popadel tako silen strah, da ea je, kot pravimo, od golega strahu zadela kap. Med praznovernimi in primitivnimi ljudmi je pa sploh pogosto, da kdo umre zaradi »urokov«, »zlega pogleda« ali pa zato, ker mu je bilo »prerokovano«, da bo tega in tega dne ob tej in
tej uri umrl. Čeprav je tak človek povsem zdrav, ga, ko pride »njegov čas«, popade tak smrtni strah, da res umre.
Petnajstletni James Emmett iz nekega ameriškega mesteca se je že v rani mladosti smrtno bal vode. Nekega dne so ga prijatelji vrgli v bazen, kjer ni bila voda nikjer globlja od enega metra, torej njemu le do pasu. Fant se je v vodi ves skrčil in začel obupno klicati na pomoč. Potegnili so ga iz vode še prej, preden bi v resnici utonil. Toda — bil je že mrtev. Zdravniška preiskava je pokazala, da je umrl od strahu.
Včasih pa strah ne ubije trenutno, kot je bilo v tem primeru, ampak precej pozneje. Mala Anna Parker iz San Diega se je nekega dne vračala domov iz šole. Ko je šla čez cesto, jo je neznansko prestrašila sirena mimo vozečega avtomobila. Ko je prišla domov, je začela tožiti o silnem glavobolu in legla v posteljo. Dve uri nato je že bila nezavestna. Takoj so jo prepeljali v bolnišnico, toda že po poti je izdihnila. Obdukcija je ugotovila, da je silni strah povzročil po nekaj urah izliv krvi v možgane in to pomeni, da je tudi
mala Anna umrla v resnici — od strahu.
Še vse do nedavnega strokovnjaki niso vedeli odgovora na vprašanje, ali je res mogoče v eni noči od strahu osiveti. Danes je možen na to znanstveno dokazan odgovor. Znani ameriški psihiater dr. Hamilton Montgomery, ki dela na »Mayo kliniki« v New Yorku, je na vrsti proučevanih primerov neizpodbitno ugotovil, da strah včasih povzroči nastanek mikro-skopno majhnih zračnih mehurčkov v laseh. Ti mehurčki zraka izpodrinejo naravno barvilo las, pigment, in zato postanejo lasje beli.
Veliki nemški okulist doktor Schoen-berg pravi, da je poslabšanje vida mnogokrat posledica trajnega strahu ali velike prestrašenosti. Tudi poskusi na kolumbijski univerzi so pokazali, da more strah, pa tudi če ni izreden, v večji ali manjši meri za trajno poslabšati vid.
Proučevanje kompliciranega pojava, ki mu pravimo enostavno strah, je šele v povojih. Prav gotovo pa ga bodo znanstveniki, ki se z njim ukvarjajo, do konca proučili in našli tudi uspešna sredstva, kako ga preprečiti, čeprav je strah v bistvu le odraz najmočnejšega nagona, kar jih poznamo — nagona po samoobrambi.
PRAVNE ZADEVE
V PRIMERIH
Kaj pomeni nadpolovično prikrajšanje vrednosti
(Nadaljevanje)
Gostilničar Pivec je poskusil pregovoriti Mlinarja, da se pogodba razruši, češ, da parcele ne potrebuje, pač pa denar, da jo je brez znanja sedanjih cen visoko preplačal, — toda Mlinar je vztrajal pri kupčiji.
Gostilničarja je grizlo in šel je k advokatu! Ta se je spomnil zadnjič omenjenega zakonitega določila in sedaj sta skušala gostilničar in advokat izračunati navadno vrednost take parcele, ki sta jo ocenila tako nizko, da bi bil Mlinar na ta način res dobil dvakrat več denarja, kakor je bila vredna, odnosno še malo več! Advokatu se je zdelo to razumljivo, ker je go-1 stilničar vedno trdil, da se je sklenila, kupčija izrecno z ozirom na bodočo državno cesto, ki pa bo šla drugod. Na podlagi gostilničarjevega tožbenega zahtevka na razrušitev pogodbe, je prišla stvar pred sodnika.
Pri izpraševanju je toženi Mlinar sicer priznal, da je parcelo dobro prodal, ni pa priznal, da bi bd dobil vec kot dvakratno vrednost. Izrecno pa je trdil, da niti ni vedel, zakaj gostilničar parcelo kupi. Toda tudi gostilničar »se ni mogel spomniti«, da bi bil Mlinarju kaj takega pravil.
Gostilničar je skušal tudi uveljaviti, da je parcela vlažna, deloma pa ilovnata, in da je tudi radi tega manj vredna. Toženi Mlinar pa je stavil pod dokaz, da hodi to-žitelj vsak dan mimo njive, da jo mora natančno poznati, da pa parcela niti ni tako ilovnata, da bi se ne mogla smatrati toliko vredna, kakor vsaka druga parcela v tem kraju, da je pa gostilničar mogoče malo več plačal samo radi tega, ker je radi ceste špekuliral!
Sodnik odloči, da bo zaslišal izvedence o navadni ceni takih parcel v tem kraju in o navadni vrednosti.
Pri prihodnji razpravi sta oba izvedenca v glavnem istih misli, da je vrednost navadnih parcel v tem kraju v primeru velikosti sicer za kako tretjino, mogoče tudi samo za četrtino nižja, kakor Je bila plačana, kakor pač komu bližje leži.^Priznala sta tudi, da ta parcela gostilničarju ni od rok, in da ni slabši ko druge parcele v kraju. Samo gostilničarjev izvedenec je poudarjal, da cene srednjih, ne posebno rodovitnih parcel padajo, ker bo državna cesta zgrajena popolnoma drugod, ljudje se izselujejo in se že danes lahko reče, da se bo še to leto dobilo take parcele za manj ko polovico te kupnine.
Sodnik je gostilničarjevo tožbo zavrnil-Odločilno je bilo, da državna cesta ni bila obojestranska podlaga kupčije, in da navadna vrednost ni za polovico manjša, kakor je kupnina. Vrednost se mora pa izračunati z dnevom sklenitve pogodbe, in ni odločilno, kaj je bilo prej ali kaj bo pozneje, in če je tudi samo kratek čas p°' zneje!
Tožitelj se proti sodbi ni pritožil. Vendar pa sta se znašla z Mlinarjem kmalu potem zopet pred sodnikom radi. sodov, ki jih je hotel Mlinar vrniti gostilničarju, pa je tudi ta vztrajal na kupčiji-Toda o tem drugič.
Železarna v Guštanju /
naj večji železarski in jeklarski obrat na slovenskih koroških tleh
Najprej nekaj zgodovine.
Pridobivanje železa na Koroškem ni novost našega, tudi ne 19. stoletja. Že keltski Noriča-ni, ki so živeli v naših krajih pred Kristusovim rojstvom, so iskali to dragoceno rudo, jo talili in izdelovali iz nje potrebno orodje, pa tudi okras.
Zgodovina omenja, da je obratovalo pred kakimi 120 leti v dolinah Vzhodne in Spodnje Koroške 130 malih in večjih kladivarn-ko-vačij. Leta 1869 so se spojile skoraj vse v Hiittenberški železarski družbi (Hiittenberg je Veljal za središče koroškega železarstva, ker je imel močno surovinsko podlago — železno rudo). Leta 1881 se je tudi ta družba odrekla samostojnosti in se združila s še večjo, z OAMG (Osterreichische Alpine Montangesellschaft). Tako združevanje je bilo nujno, ker ga je razvoj inozemske industrije zahteval, zlasti švedske in angleške.
Marsikatere take tovarnice, ki je pridobivala železo in jeklo, na nerodne, zastarele načine, tudi združitev v večji enoti ni mogla rešiti. Lep dokaz za to trditev nam nudijo n. pr. razvaline in razpadajoča tovarniška poslopja ob mostu na Lipici pri Pliberku (Lipitzbach). Že v letu 1794 je omenjena tam valjarna pločevine. Atej mi je pravil, da se še prav dobro spominja, kaj je bil star — kakih osem let —, ko je s svojim očetom gonil kako govedo na veli-kovški trg in je moral čez dravski most, s kakim trudom in s kakšnimi težavami so spravljali valjano železo z dvojnimi in trojnimi vpregami volov po hudi strmini proti Tempa-harju, kjer so ga nato spet pretovorili za nadaljnji transport. Kmalu nato je vzel Lipico vrag— in z njo vred še šestnajst drugih železarskih postojank na Koroškem. Držale so se le še tiste ob vznožju Huttenberga, se pravi ob vznožju železarskega rudnika.
Guštanj, Prevalje, Mežica, Črna in Muše-nik — kraji v ozki vzhodnokoroški dolini, ki ima svoje ime po reki Meži, pa slovijo v zgodovini koroškega železarstva prav posebno. Kateri potnik, ki sede na Dunaju v brzi vlak za Trst, bi se danes še spomnil, da drče kolesa Po prevaljskih tračnicah, da so jih naredili za to in še za marsikatero drugo progo na Prevaljah. Prevalje so pošiljale tračnice na Češko (in tam je bila tedaj industrija že kar lepo razvita!), v Italijo, celo v Porenje (Rheintal) in na Saško. Leta 1842 n. pr. se je pripetila pri Parizu huda železniška nesreča zaradi slabega železa. Ko je posebna komisija ugotavljala kvaliteto železa po raznih evropskih tovarnah, je morala priznati izdelkom prevaljskih fužin odlično kvaliteto, ki nudi proti podobnim nezgodam še največ varnosti. Razstava na Dunaju leta 1845 daje priznanje prevaljskemu železu. Prevalje pa napredujejo iz leta v leto in so kos celo angleški konkurenci. Na bližnjih Lešah dajo kruha številnim rudarjem v premogovniku. Človek bi se vprašal, kako pa je potem mogoče, da je prevaljska tovarna propadla, da danes ni nobenega sledu za njo, če iz-
vzamemo velike kose pisane okamenele žlindre, vzidane v levi breg ceste, ki pelje proti prevaljski postaji. Usodno za prevaljsko železarno je bilo mimo novih metod v pridobivanju železa, ki so jih uvajali še večji obrati kot je bil prevaljski, tudi to, da železarna ni pričela izdelovati trgovskega kovanega blaga. Odvisna je ostala samo od naročil železnic. Te pa so si priskrbele ugodnosti uvoza za svoje potrebščine in nazadnje zgradile lastno železarno -ob Grazu, kjer so izdelovale odsihmal tračnice po potrebi. Ko je stopila železarna na Prevaljah v OAMG, ji je ta določila poseben program. Ukazala je, naj izdeluje tramvajske tračnice in ladijsko pločevino. V tistem času je imela železarna 13 parnih strojev, 4 turbine, vodno kolo, žarilno peč, varilno peč, Siemensove peči, parna in vodna kladiva, valjarno i. dr.
Od 1824. do 1899. leta so pisale Prevalje zgodovino svojega železarstva. Cesarica Marija Terezija je leta 1765 povabila Angleža Rosthorna na Dunaj, kjer je ustanovil tovarno gumbov, ki je Avstrija še ni imela. Eden izmed njegovih potomcev je zgradil na Prevaljah leta 1824. cinkarno, a jo že v letih 1832 do 1835 preuredil v železarno, ker je bil gospodarsko razgledan in takoj zaslutil, kaj več nese.
In leta 1899 je OAMG ustavila vse obrate na Prevaljah in prepeljala naprave in stroje v Donawitz, ker ji je tako bolje kazalo. Industrijski kapital je odigral tiste dni eno svojih
V
Se posledice vojne
V Miirzzuschlagu so pričakovali med povratniki iz Sovjetske zveze tudi nekega Lea Fischerja, ki so ga Rusi leta 1945 aretirali in odgnali. Po odgonu ni bilo O Fischerju več let nobenega življenjskega glasu. Njegova mlada žena z enim otrokom se v začetku dolgo ni mogla potolažiti in sprijazniti z usodo zaradi izgube svojega moža. Končno pa je zmagala težnja po novem življenju in ureditvi življenjskih razmer, posebno še, ko se ji je pričel približevati nek moški, Ernst Gruber, s katerim se je sporazumela in ga je hotela leta 1951 poročiti. Oglasila se je na okrajnem sodišču v Leobnu in hotela doseči ločitev prvega zakona. Sodnik ji je izjavil, da ločitev ni mogoča, ker ni znana usoda njenega moža, pač pa ji je svetoval, naj predlaga postopek za izjavo o njegovi smrti, o katerem že toliko časa ni bilo več glasu. Tako je bil Leo Fischer oktobra leta 1951 črtan iz liste živečih.
Edino mati za mrtvega proglašenega Lea Fischerja ni hotela verjeti v njegovo smrt. Neki povratnik iz Sovjetske zveze je povedal, da je morda srečal Fischerja v taborišču Molotovskaja. In zares, maja
najokrutnejših burk: nad 300 strokovnjakom in stotinam drugih delavcev in vajencev je dal na izbiro, ali da se preselijo v Donawitz, ali pa propadejo doma. Tako še danes najdemo mnogo slovenskih imen v avstrijskih železarskih revirjih. Ves trud, ki sta ga vložila poslanca Ivan Grafenauer in dr. Steinwender v dunajskem državnem zboru za človeško rešitev tega vprašanja, je bil zastonj. Kaj je bilo Dunaju za Prevalje!
Da sem se ustavil najprej na Prevaljah, čeprav je gornji naslov drugačen, je skoraj nujno potrebno, kajti tako je laže razumeti železarsko delavnost Guštanja, ki jo je močno oplajala železarska tradicija 3 km oddaljenih Prevalj.
Grofje Thurni so zgradili v letih 1772— 1775 večji železarski obrat v Črni. Leta 1774 so dobili dovoljenje za postavitev kladiva. Gu-štanjske obrate pa so kupili nekoliko pozneje od Schlangenberga. Jurij grof Thum je bil najpomembnejši svoje rodovine. Pod njegovim vodstvom in imenom so si guštanjski iz-dekli pridobili svetoven sloves. Jurij je padel v bojih s Turki. Thurni so bili tedaj že bogati. Njihovi so bili obsežni gozdovi na Spodnjem Koroškem. Spočetka so pridobivali tudi svinčeno rudo.
Leta 1830 sta obratovali tudi še železarni v Črni in Mežici. V Črni je danes vse mirno, v Mežici pa talijo svinec. Guštanjska železarna pa je podobno kot prevaljska utrjevala iz leta
— razrvani zakoni
1952 se je pismeno oglasil. Medtem pa se je njegova žena že pred meseci poročila z drugim možem in imata že enega otroka.
Pretekli teden so pričakovali povratek transporta vojnih ujetnikov in drugih internirancev. Morda se je vrnil tudi za mrtvega proglašeni toda še živeči Leo Fischer, ki bo seveda strmel nad svojo zrušeno družinsko srečo, ker njegova žena se je odločila, da ostane pri svojem drugem možu.
Na dunajski ljudski univerzi tudi tečaj za zakonce
Na Dunaju bodo na Ljudski visoki šoli uvedli v naslednjem semestru nove tečaje. Med drugim bodo odprli tudi »šolo za zakonce«. V tem tečaju bodo predavatelji obravnavali otroška vprašanja in vse važne stvari iz vsakdanjega življenja. — »Praktična ureditev stanovanja« se bo imenoval poseben tečaj, kjer se bodo obiskovalci seznanili z najboljšo in najcenejšo ureditvijo stanovanja. Lani je imela dunajska Ljudska visoka šola dnevno
30.000	slušateljev.
L
m	□	□DEU	
3
RADIO CELOVEC
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 6.15 Jutranja glasba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 in 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo (razen poned.) — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 15.00 Šolska oddaja — 17.10 Popoldanski koncert.
Poročila dnevno: ob 6.00, 7.00, 8.00, 12.30, 17.00, 19.45, 21.45 in 23.55 uri.
Sobota, 24. oktober:
8.45	Za naše male poslušalce — 14.30 Zelje Poslušalcev — 15.15 Kulturno zrcalo tedna — 17.40 Philips-revija — 18.00 Pogled v svet —
18.30	Oj, lepo je .ries na deželi — 20.00 Športna Poročila.
Nedelja, 25. oktober:
7.15	Sonce čez hribček gre, pesmi v nebo done... — 8.10 Kmečka oddaja — 8.20 Jutranji pozdrav — 10.00 Maša — 11.15 Lepe melodije — 12.45 Kulturno zrcalo tedna — 13.45 Ura jagrov — 14.45 Pozdrav za mesto iin deželo — 18.30 Šlagerji — 20.00 Športna poročila — 20.05 Slušna igra.
Ponedeljek, 26. oktober:
. 11.00 Šolska oddaja — 14.30 Slov. poročila ln objave. Teden in mi. Priljubljeni napevi —
20.00	Specielno za vas! — 23.00 Igra plesni °rkester Wilhelim Dumka.
Torek, 27. oktober:
11.00	Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za •Pesto in deželo — 14.30 Slov. poročila in ob-
jave. Zdravniški vedisž. Ozrimo se po svetu — 15.30 Za ženo in družino — 18.30 Za našo vas — 19.15 Velika šansa.
Sreda, 28. oktober:
10.45	Iz ženskega sveta — 11.00 Šolska oddaja — 14.30 Slov. poročila in objave. Za ženo iin družino —	16.30 Knjižni kotiček —
20.00	Godba na pihala — 20.45 Slušna igra.
Četrtek, 29. oktober:
10.45	Nasveti v življenjskih vprašanjih —
11.30	Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Slov. poročila in objave. Lepi glasovi — lepe pesmi — 18.30 Fran Ksaver Meško — pesnik tihe lepote.
Petek, 30. oktober:
10.45	Za dom — 14.30 Slov. poročila in objave. Slovenska orkestralna glasba: A. Jako-vic: Pesem jeseni — 16.30 Vsi otroci poslušajo — 19.15 Zgrabi srečo! — 20.15 Radijski oder: „Mrtvaški ples“.
RADIO LJUBLJANA
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 5.30 Dobro jutro, dragi poslušalci! —
7.00	Radijski koledar in pregled tiska. Poročila dnevno ob: 5.45, 6.30, 12.30, 15.00,
22.00	uri — 19.00 Radijski dnevnik.
Nedelja. 25. oktober:
9.00	Li/teramo-glaisbena oddaja — 13.15 Oddaja za kmečke žene — 13.25 Želeli ste — poslušajte! — 17.00 Pri podeželskih zborih —
17.30	Kultumo-prosvetni obzornik — 17.40
Domače viže igra instrumentalni kvartet —
22.15	Za konec tedna z velikimi in majhnimi plesnimi orkestri.
Ponedeljek, 26. oktober:
13.00	Za pionirje — 13.50 Kulturni pregled
—	15.30 Šolska ura za nižjo stopnjo — 18.25 Jezikovni pogovori — 20.00 Radijska univerza.
Torek, 27. oktober:
13.15	Melodije, ki vam ugajajo — 14.00 Za prijetno popoldne — 18.00 Slovenske narodne pesmi — 20.00 Okno v svet — 20.10 Odlomki iz slovenskih oper.
Sreda, 28. oktober:
13.00	Z obiskov pri pionirjih — 14.20 Kulturni pregled — 14,40 20 minut z mladimi pevci — 15.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 17.10 Prav radi vam ustrežemo — 17.50 Zdravstveni nasveti.
Četrtek, 29. oktober:
13.00	Črne sledi po poljih belih zbiramo, razne stvari pionirjem prebiramo — 14.00 Narodne pesmi — 15.30 Z radiem čez hrib in plan, cicibanom doben dan — 16.00 Želeli ste
—	poslušajte — 17.30 Oddaja za žene — 18.00 Igra plesni orkester Radia Ljubljana.
Petek, 30. oktober:
13.15	Koroška, Gorenjska, Primorska, Prekmurje in Bela Krajina v narodni pesmi
—	14.40 Slovenske narodne pesmi —	17.50
Urednikova beležnica in pionirska pošta —
18.30	Kulturni pregled — 18.45 Veseli trio.
v leto svoj sloves. Različne razstave so ji priskrbele naročnike v Italiji, Španiji, Portugalski, Švici in Nemčiji. „Ravenska jeklarna" (Stahlwerke in Streiteben) je pomenilo toliko kot čistota in solidnost izdelkov, kajti le redke jeklarne so se mogle tedaj postaviti z izkušnjami v požlahtnjevanju jekla. Ravne so vzdržale tudi konkurenco švedskemu jeklu. In prav ta preusmeritev v proizvodnjo kvalitetnega jekla je preprečila v hudi krizi drage polovice 19. stoletja, da niso prišle Ravne na boben, kakor se je to zgodilo Prevaljam. Ravne so hodile vedno svojo pot. Hiittenberška železarska dražba jih ni privabila, pač pa so naročali surovo železo v hiittenberških plavžih. Tudi v ‘OAMG niso šle, temveč se postavile ob Alpinko kot najvažnejši obrat za izdelavo žlahtnega jekla v Avstriji. 1881. leta so zgradili martinamo ter modernizirali obrate. Ko je prevaljska železarna propadla, jo je guštanjska dosegla po številu delavstva. 1892. leta je bilo v Guštanju zaposlenih 304 delavcev, 6 obratovodij in 8 uradnikov. Kot prva jeklarna v avstro-ogrski monarhiji je začela izdelovati jeklene izstrelke — municijo) pred tem so jih lili iz železa. Specialno jeklo za orodje, vzmeti, svedre in kose so naročali interesenti z vseh vetrov. Kakor so Prevalje imele lasten premogovnik na Lešah, tako tudi Guštanj, celo dva. Glavni je bil na Holmcu, kjer so začeli kopati premog leta 1858. Še leta 1926 je ta rudnik zaposloval 132 delavcev, ki so nakopali 7.000 t premoga s kvaliteto 4100 kalorij.
Propad prevaljske in drugih koroških železarn ter reforme Alpinke pa so polagoma le vplivale na osamljeno jeklarno v Guštanju. Če se je vse dotlej trdovratno otepala vseh zvez in si s čudovito trdobučnostjo in iznajdljivostjo ohranila samostojnost — pridnim in skromnim ljudem teh krajev gre tu pač nedvomno lepo priznanje, — se je nazadnje le morala povezati z večjo industrijsko skupino podobne proizvodnje — z Bohlerjem v Kapfen-bergu, ki začenja leta 1870 in postane okrog 1900 delniška dražba.
(Nadaljevanje prihodnjič)
V prostovoljno smrt po zablodah
Meseca aprila je vzbudilo na Dunaju veliko pozornost, ko je neka 17-letna lisa brez sledu izginila. Po nekaj dneh so prejeli njeni starši pismo iz Zgornje Avstrije, v katerem je dekle pisalo, da hoče zaradi breizgledne ljubezni do nekega 27 let starejšega Primavasija, z njim v skupno prostovoljno smrt. Kmalu nato se je ta neenaki par spet pojavil na Dunaju. Prima-vasi in dekle sta zagotavljala, da sta si hotela z brivskimi rezili odpreti žile, toda je njima upadel pogum, ko sta zagledala kri. Po tej aferi z dekletom je Primavasi živel ločen od svoje žene. Najel je neko stanovanje v hiši, ki je spadala njegovi ženi. Pred kratkim časom so začeli sumiti, da je zagrešil razne nerednosti. To utegne biti vzrok, da je nekega dne storil v svojem stanovanju samomor.
Amerika da mnogo na reklamo
V Združenih državah Amerike so znašali izdatki za reklamne namene lani 7 milijard 149,700.000 dolarjev, kar je za 11.3 odstotka več kakor leto dni prej. Ti izdatki preračunani v šilinge znašajo okoli 186 milijard šilingov.
ANEKDOTE
Clemenceauju so predstavili lepo oblečeno žensko, ki pa se je neotesano vedla. Bila je žena nekega dobičkarja, ki si je bil nabral lepe denarje. Ko je odšla, so Clemenceauja vprašali, ali je opazil njene prekrasne prstane.
»O, da, imela jih je mnogo, vendar ne toliko, da bi z njimi skrila svoje prste.«
*
Sloviti srbski igralec Ilija Stanojevič je hitel po cesti s steklenico vina v rokah. Srečal ga je prijatelj.
»Kam, stric Ilija?«
»Mudi se mi na svinjsko pečenko, na lepo, veliko svinjsko pečenko!«
Prijatelj, ki je vedel za izreden tek znanega igralca, je vprašal:
»Ali bo velika družba?«
»O, brez skrbi! Samo pujs in jaz.«
*
V neki družbi so razpravljali o nebesih in o peklu. Razgovor je bil zelo živahen, le Tristan Bernard je molčal. Pa so ga vprašali, kaj misli on o tem. In je odgovoril:
»Kaj mislim o peklu? Kar se tiče klime, bi mi ugajala nebesa, toda v peklu je boljša družba...«
ra 7 . m s Miiilliilllil
LASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Stran 8
Petek, 23. oktober 1953
Štev. 50 (601)
Beljaške volitve - in kaj so pokazale
Čas volitev, tako pravijo, je vedno čas obračunavanja. Po eni strani raznih političnih strank in skupin med seboj, po drugi pa volivcev s političnimi strankami odnosno njihovimi vodstvi. Pri tem je treba ugotoviti, da so ljudske množice danes razgledane in se ne dajo več meni nič tebi nič vpreči kot topa glasovalna živina. To so ponovno pokazale in dokazale beljaške občinske volitve.
Oglejmo si najprej rezultate (v oklepajih številke zadnjih občinskih volitev leta 1949): Socialisti 8.641 (7.402), OVP 4.737 (4.190), VdU 1.335 (3.972), Ljudska opozicija 1.092 (Levi blok 1.456), Domovinska lista 981 (nova), Narodna liga 447 (nova). Sedežev v občinskem odboru pa bodo imele: SPO 17 (14), OVP 9 (8), VdU 2 (8), Lj. op. 2 (2), Dom. 1. 2, Nar. liga 0.
Če primerjamo ta volilni izid, ki je prinesel socialistom absolutno večino glede na število glasov in sedežev v občinskem odboru, s političnim konceptom posameznih strank, ki se je, s posebnim obzirom na specifične koroške razmere, (za javnost) odražal v pisanju raznih časopisov pred volitvami in po njih, vidimo dokazano gornjo ugotovitev. Če si je VdU v svojem listu »Die Neue Front« pred volitvami sam zapel hvalnico pod naslovom
»Tako je delal VdU v Beljaku« in na koncu pribil, da se je »zahvaliti energični borbi VdU-jevskih zastopnikov v deželi, da poslovenjevalna politika socialistov v deželi še nima nezadržanega toka«, tedaj je odgovor Beljačanov — z izgubo dveh tretjin glasov in šest mandatov VdU-ja napram doseženi absolutni večini socialistov — povsem jasen in ni več potreben prav nobeden komentar k temu odgovoru.
Da postavlja »Kleine Zeitung« tudi ob beljaških volitvah dejstva na glavo, samo da bi lahko blatila socialistično politiko mirnega sožitja v deželi, nas seve ne more čuditi. Z iz prsta izsesanim primerjanjem izida beljaških volitev s številom glasov pri februarskih državnozborskih volitvah, skuša obrniti socialistični uspeh v poraz in ta »poraz« prikazuje kot posledico Wedenigove »protitoistične politike«. Mislimo, da je SPO s takim »porazom« kar lahko zadovoljna. Kar se pa tiče »protitoistične politike« nam je tudi jasno, da pač »Kleine Zeitung« krčevito išče po raznih čudnih izrazih za socialistično politiko mirnega sožitja v deželi, ker ji, odnosno njenim pisunom in hujskaškim tvorcem, pojem mirnega sožitja in prijateljstva med devma narodoma pač ni in nikdar ne bo mogoče vbiti v zakrknjeno bučo.
Pomožne ali posebne razrede — za koga?
Iz raznih krajev slišimo, da so na posameznih šolah s pričetkom tega šolskega leta ustanovili tako imenovane pomožne ali posebne razrede za duševno zaostale otroke.
Ni nam znana zakonita podlaga za ureditev takih razredov, znano pa nam je, da so številni starši silno ogorčeni nad postopkom pri ugotavljanju takih otrok. Tako so prejeli ponekod nalog, da naj ob določenem času pošljejo svojega otroka na šolsko zdravniško preiskavo. Ne da bi starše prej vprašali, so na tej preiskavi preverjali duhovno sposobnost otroka in ga na podlagi take preiskave določili za obisk tako imenovanega pomožnega razreda. Pa ne samo to! Celo potem starši niti na odločno zahtevo niso mogli izvedeti, na kaki zakoniti podlagi se je to zgodilo in kaj je izkazala taka zdravniška preiskava. Da se je to dogodilo tudi v Velikovcu, je tembolj čudno in značilno,
Spomenica na OZN o položaju tržaških Slovencev
(Nadaljevanje s 1. strani)
proti okrnjevanju njegovih narodnostnih, kulturnih in gospodarskih pravic s strani angleških in ameriških zasedbenih oblasti.
Le pri Tedniku v Celovcu se obnašajo, kot da bi ne vedeli za vse to. Pa prav gotovo vedo, saj ne živijo na luni, samo da so pač svojim krušnim očetom v Rimu in preko velike luže na ljubo pripravljeni vse to odobravati in naslikati celo kot ideal krščanske demokracije. Kako bi sicer mogli nesramno zapisati, da cona B nikoli ni okusila svobode in da je cona A srečnejša, da ima demokratično zasedbo. Pa so še užaljeni in se razburjajo, če bi jim kdo rekel, da so za* judeževe groše uslužno pripravljeni proglasiti vsako laž za sveto resnico. Z bednim koščkom odgovora to sami najbolje potrjujejo.
OZN odgovorila na spomenico Slovencev pod Italijo
Goriški in beneški Slovenci so, kakor smo poročali, poslali prejšnji mesec Organizaciji združenih narodov spomenico z zahtevo, naj OZN posreduje pri italijanski vladi, da bi le-ta s posebno zakonodajo zajamčila narodnostne pravice Slovencev pod Italijo. Te dni je oddelek za človečanske pravice pri OZN potrdil prejem spomenice. V tozadevnem pismu je OZN sporočila, da bodo spomenico proučili v smislu predpisov resolucije Ekonomskega in socialnega odbora. Po en izvod spomenice bodo izročili tudi vsem odbornikom komisije za človečanske pravice, izvleček spomenice pa bodo predložili tudi pododboru za preprečevanje diskriminacij in za zaščito narodnih manjšin.
ITALIJA
zemlja socialnih nasprotij in zavojevalnih stremljenj
ker tam na drugi strani tako močno kričijo po tako imenovani pravici staršev.
Kakorkoli že utemeljujejo to novotarijo, ima brez dvoma silne negativne strani. Po eni strani diskriminira itak že po naravi uboge otroke pred ostalimi učenci z javno in uradno ugotovitvijo, da so »bebci«, po drugi strani pa so samovolji učiteljev odprta vrata in obstoja nevarnost, da se izrabljajo ti pomožni razredi v prvi vrsti proti socialno nižjim slojem in na Koroškem od strani šovinistov še posebno proti koroškim Slovencem. Že letos ugotavljajo na primer v Velikovcu, da od »purgarskih« otrok niti enega niso dodelili v tak poseben razred.
Sicer trdijo, da so ti pomožni razredi namenjeni predvsem v korist zaostalim otrokom, ker se bodo učitelji tam še posebno tudi individualno bavili z učenci. Toda kako se ujema s temi trditvami dejstvo, da so kot učiteljico za nameravani tak razred v Št. Jakobu v Rožu določili moč, ki ne zna niti besedice slovensko? Kako naj bi se le-ta s posebno vnemo zavzemala za duševno nerazvite otroke, s katerimi bi se niti ne mogla pogovarjati, je uganka, ki je verjetno tudi merodajni činitelji ne bi mogli rešiti, ker si ne moremo predstavljati, da bi bili merodajni mnenja, da so v Št. Jakobu predvsem le otroci z nemškim občevalnim jezikom zaostali! Ko učiteljica tam ni uspela, so jo poslali v Železno Kaplo, kamor zahajajo tudi slovenski otroci iz širše okolice, ki potemtakem nimajo možnosti dvojezičnega pouka.
To so vsekakor čudni pojavi, ki jih bomo budno spremljali, da se naši mladini ne bo dogodila še nova krivica!
Kaj verjetno bi bilo težko imenovati deželo, ki je tekom zadnjih desetletij v toliki meri krpala notranjost svojega pisanega telesa z zunanjimi t. j. zunanje-političnimi intrigami in zavojevalnimi stremljenji.
Po zedinjenju leta 1860 je nova italijanska država — ali boljše njeni voditelji — zastavila vse sile v ostvaritev sanj o »veliki Italiji, edini legitimni naslednici nekdaj mogočnega rimskega imperija”... Toda gospodarski razvoj Italije je od njenega zedinjenja dalje v primeri z drugimi velikimi silami iz leta v leto bolj zaostajal. Italiji se je le deloma posrečilo povzpeti se med vodilne industrijske države. Kljub bogatim zalogam vodnih sil se italijanska industrija ni mogla otresti odvisnosti od uvoza ostalih virov energije predvsem prefnoga in petroleja. V mrzlični tekmi med velikimi na račun malih in zaostalih kolonialnih ljudstev so imperialistične skomine privedle Italijo v prvo svetovno vojno na strani Antante. Saj si je na tej strani italijanska pohlepnost obetala večji dobiček. Da pa se je Italija kljub porazu znašla med zmagovalci — pravilnejše med nagrajenci, je tudi znano.
Pospešena medvojna industrializacija Italije pa je brž po vojni razgalila svoje rane. V vojni obogatela buržoazija je zrla v oči obubožanim in izmučenim milijonom delavcev, kmetov in silno zaostalega a zato v toliko številnejšega sloja brezzemljašev. Revolucionarno gibanje, ki se je v letih 1919 do 1921 porodilo spričo takega stanja, je zadušila fašistična organizacija, ki je s pohodom na Rim leta 1922 vzpostavila fašistično diktaturo. S fašizmom pa so bile ustoličene le še večje zavojevalne težnje in eno najgnusnejših raznarodovalnih obdobij na povsem slovenskem ozemlju preko Soče. Posebno pa je okrepil italijanskemu fašizmu hrbtenico sporazum med Mussolinijem in papeževo državo 1929. leta. Zavojevalni uspehi fašistične Italije so od tega časa naprej nosili blagoslov Vatikana neoziraje se na to, če je bilo treba blagoslavljati Mussolinijeve topove za »križarsko” vojno proti nemočnim Abesincem ali odstranjevati slovensko besedo, škofe in duhovnike iz Trsta, Gorice, Istre in ostalih predelov slovenske zemlje.
Kot je vsem predobro znano, je 1940. leta vstopila Italija v vojno na strani Nemčije, kjer se ji je v začetku obetalo več obresti. Miroljubni narodi so z milijoni življenj odkupili fašistično nasilje, ki je privedlo Italijo, kot glavnega napadalnega partnerja septembra 1943 do kapitulacije. Ekonomski in politični zlom Italije kljub vsem prizadevanjem klero-fašističnih ostankov in Vatikana ni mogel vzdržati kraljevine. Ob volitvah 1946. leta je bila proglašena republika. Izgledalo je, da bo Italija kot republika stopila na pot reševanja vrste kričečih socialnih nasprotij, ki so in ki tudi danes venomer znova preprečujejo Italiji preiti na tir učvrstitve notranje-političnega življenja. Tu gre predvsem za kričečo potrebo po temeljiti agrarni reformi in ukrepih, ki bi dvema milijonoma brezposelnih omogočili delo. To bi bilo v toliko potrebnejše, ker je Italija s svojimi okroglo 46,5 milijoni prebivalcev gosto naseljena posebno v severnem deyu države. Gosta naseljenost Italije je prišla do veljave posebno zaradi zaostalosti na podeželju. Močni ostanki fevdalizma tišče k tlom kmečko prebivalstvo ter silijo italijanskega kmeta in kmečkega delavca k staln^nu ali začasnemu izseljevanju. Naprednejše kmetijstvo se je uveljavilo poleg močnejše razvite industrije in gostega železniškega omrežja na severu. Toda tudi v teh razvitejših predelih odmeva poleg razkošja in bogastva skrajna beda. Tako so n. pr. pred nedavnim ustanovili v Milanu sindikat beračev. Iz ustanovnega zbora so poslali občini pismo, v katerem zahtevajo,
Teden Združenih narodov
Zastopniki skoraj vseh držav sveta so dne 24. oktobra pred šestimi leti podpisali Listino Združenih narodov. Ta dan so proklamirali za vsakoletni »Dan Združenih narodov« in ga praznujejo v vseh državah, ki pripadajo organizaciji Združenih narodov.
V Avstriji prireja avstrijska Liga Združenih narodov vsako leto na Dunaju in v deželnih glavnih mestih svečane proslave, zborovanja in predavanja. Tudi v Celovcu so bile od 19. do 23. oktobra prire-
ditve z raznovrstnim sporedom kakor predavanja, filmsko predvajanje in slavnostna akademija.
Glavna točka programa je danes, dne 23. oktobra ob 20.00 uri, v srednji dvorani v Domu glasbe s slavnostno akademijo z izbranim umetniškim sporedom in slavnostnim govorom deželnega glavarja Wedeniga.
ADRIA GETRANKE
H. in K. BAKAKIČ Žrelec — Ebcntul
Prvovrstne žgane pijače s sinjega Jadrana
Podjetje išče izvežbanega knjigovodjo ali knjigovodkinjo z večletno prakso. Znanje slovenščine je pogoj. Ponudbe na: Uprava »Slovenski vestnik«, Celovec, Gaso-metergase 10.
naj razdelijo članom njihovega sindikata dovoljenja za beračenje. Razen tega se namerava ta nenavadni sindikat sporazumeti s predstavniki cerkve, da bi si njegovi člani pridobili pravico beračiti pred cerkvami... Če do sedaj povedanemu dodamo še okoli dva milijona delavcev, katerih zaposlitev je le priložnostna in dejstvo, da znaša podpora brezposelnim le 250 lir dnevno, si ni težko predočiti, kaj danes italijansko delovno ljudstvo najbolj tišči. Sicer pa pustimo spregovoriti posebni komisiji, ki je proučevala življenjske pogoje italijanskega ljudstva. Po teh podatkih živi danes v Italiji
232.000	družin v kleteh, skladiščih ali drugih prostorih, ki niso primerni za stanovanja.
92.000	družin pa živi v kraških in drugih jamah in pod milim nebom. Ti podatki veljajo zlasti za južno Italijo in nekatere otoke, kjer je revščina največja in kjer sta tudi življenjska in kulturna raven prebivalcev na zelo nizki stopnji, saj je tu pismenost še sedaj le 10—30 odstotna.
Zvesta podoba bledo opisanega notranjega socialnega vrenja so seveda številne politične struje oziroma stranke.
Tako se je n. pr. ob priliki letošnjih junijskih volitev dokaj zamajal položaj krščanskih demokratov, ki so zaradi vrste neizpolnjenih obljub in zavajanja italijanskih množic s podporo Vatikana dobili komaj 41%, volivcev, tako, da je celotna vladna koalicija z veliko mujo dosegla 50% glasov. (Krščanski demokrati 41%) socialdemokrati 4%, liberalci 3%, republikanci 1% in 1 %'% Južna Tirolska.) Tako imenovana leva opozicija pa je dobila 35% glasov, v katero je všteti kominfor-mistično stranko in Nennijeve socialiste, medtem ko je skrajna desnica — monarhisti jn izrazito profašistično socialno gibanje — dobila 13% glasov.
V resnici, človeku se pri najboljši volji mora malone zmešati spričo tolikih političnih strank, od katerih večina zavaja italijanske delovne množice, ki s stavkami z milijoni udeležencev iščejo pot k socialni pravici, pot h kruhu in miru.
Italijanski vladni krogi pa po starem fašističnem receptu skušajo ozdraviti raka znotraj italijanskega telesa s pohlepom, zavojevanjeir in zatiranjem malih narodov. Glad po socialni pravici v vrstah italijanskih množic naj bi tako računajo italijanski vladni krogi danes -~ vsaj za nekaj časa nasitil imperialistični požirek čiste slovenske zemlje v coni A Tržaškega ozemlja. Zgodovina jih še ni izučila, da zavojevalne, imperialistične sline niso zdravilo proti socialni bedi. Toda če tega tudi danes ne razume demokristjanski predsednik vlade g. Pella, če tega ne razume Vatikan in ostali Fmperialisti najrazličnejših barv v Italiji, jih bo morala bodočnost znova podučiti.
Zakrknjeni fašisti
Iz procesov proti »Kleine Zeitung« je znano, da ima ta list posebnega strokovnjaka za blatenje'in klevetanje partizanske borbe. Ni nujno, da bi bil to ponesrečeni komedijant Repar, čeprav je v zadregi zardeval, -ko so lastne priče med obravnavami s prstom kazale nanj.
Vse kaže, da je ta lažnivi »strokovnjak za južnokoroška vprašanja«, ki mu pa uredništvo »»popolnoma zaupa«, razširil torišče svojega udejstvovanja sedaj na jugoslovansko obmejno ozemlje. Z isto fa šistično fantazijo kakor v seriji svojih klevetniških člankov o krvavi meji se f zadnji čas spravil na klevetanje jugoslo-vanske armade. Gobbelsovi propagandisti so delali isto, ko so skušali prikazovati partizansko vojsko kot čredo razcapanih banditov. Pa so jo kljub temu dobili po gobcih in glavah, ko so sramotno bežali kljub svojim zlikanim paradnim unifot mam in najboljši vojni opremi. Ni izključeno, da so bili med njimi tudi kakšni SS-ovci, ustaši in Kulturbundovci, ki ne morejo preboleti svojega poraza in se skušajo sedaj v stolpcih »Kleine Zeitung" »maščevati« nad prehitro polomijo tretjega rajha.
Pomilovanja vredni so le bralci, ki te izlive sovraštva požrejo, ne da bi se zadavili nad lažmi, kot so jih sposobni samo zakrknjeni fašisti.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Frane Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: 0 lovec, Gasometergasse 10. Telefon 16-24. vsebino odgovarja: Rado Janežič. — Tisk • Založniška in tiskarska družba z o. j. Dra^ Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na nasio Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.