UDK 811.16*27
Ada Vidovic Muha
Filozofska fakulteta v Ljubljani
DRUZBENO-POLITICNIVIDIK NORMATIVNOSTIV SLOVANSKIH
KNJIZNIH JEZIKIH*
Vprasanje norme knjiznega jezika in spreminjanja njenih meril je interpretirano kot
odsev reakcije jezika na druzbene in politicne dogodke, ki so bistveno spremenili slovanski
svet, posegli so celo v njegov vrednostni sistem. Teznja po delni redefiniciji normativnih
meril knjiznega jezika izhaja, med drugim, iz spremenjenih javnih in nejavnih
komunikacijskih potreb; te namrec vplivajo na delno spremenjeno pojmovanje razmerja med
knjiznostjo in aktualno jezikovno rabo.
The question of normativity of literary language and ofchanging its criteria is interpreted
as a reflection of the way language reacted to the social and political events that had
fundamentally changed the Slavic world, affecting even its value system. The tendency for a
partial redefinition of the normative criteria of literary language originates in - among other
things - changed public and non-public communicative needs, as they affect a partially
altered understanding of the relationship between literary language and language usage.
1 S stalisca druzbeno-politicnih dogodkov, ki so koncem 80-tih in v zacetku 90-
tih let pretresli ves slovanski svet in bistveno vplivali na spremenjen jezikovni
polozaj, 1 je mogoce izlociti tiste slovanske jezike, ki so z nastankom novih, vsaj v
glavnem nacionalnih drzav, tudi na formalni ravni dosegli svojo funkcijsko zapol-
nitev. V tem smislu bo pri predstavitvi aktualnih vprasanj norme sodobnih slovan-
skih knjiznih jezikov poudarek na slovenscini.
2 V okviru jezikovne norme bo najprej izpostavljeno nacelo t. i. ideologizacije,
ki je v vecji ali manjsi meri (glede na polozaj zunaj ali znotraj vzhodnega bloka pa
tudi glede na razlicno stopnjo ideoloskega pritiska) zajelo vse slovanske jezike in do
dolocene mere vplivalo na jezikovno in s tem tudi normativno razklanost. - Z zas-
tavljenega vidika je potreben vsaj grob pogled na ruscino kot tisti jezik, ki je po 2.
svetovni vojni oz. po letu 1948 znotraj vzhodnega bloka imel ambicije prevzeti
dolocene segmente jezikovne komunikacije: perspektiva sporazumevalnega jezika
v znanosti znotraj drzav vzhodnega bloka, v glavnem vsiljeni drugi jezik v teh
drzavah, solski programi, izjemno mocne rusistike na univerzah idr.; gre za teznjo
po delni ali popolni dvojezicnosti. Samodejno vplivnost je imela ruscina tudi kot iz-
*Naslov referata za mednarodni slavisticni kongres v Krakovu (1998) je Dynamika normativnych
kriterii v slovanskych jazykoch-, na pobudo urednistva slovaske jezikoslovne revije Jazykovedny casopis
bo objavljen v njihovi kongresni stevilki 1-2, 1998 (v slovascini); tu predstavljam nekoliko
spremenjeno verzijo (razsiijena vprasanja zlasti v zvezi s slovenscino, deloma tudi slovascino).
'Pojem jezikovnega polozaja (jezikovne situacije) pri A. Jedlicki (1974, 1978) je v bistvu vezan na
jezikovnokomunikacijsko dinamiko dolocene jezikovne (komunikacijske) skupnosti. N. B. Meckov-
skaja (1996) opredeljuje ta pojem kot celokupnost socialno-funkcijskih zvrsti (stilov), uporabljanih v
okviru dolocenih politicno-teritorialnih enot ali drzav. K. Gutschmidt (1995) vnasa v ta pojem se odnos
uporabnikov jezika do jezikovne kulture, vkljucno z normo in kodifikacijo.
96 Slavisticna revija, letnik 46/1998, St. 1-2, januar-junij
virni jezik razlicnih variant ideologije na oblasti.2 - Cescina je za obravnavo
zanimiva tako z jezikovnega kot z jezikoslovnega vidika: gre za primer jezika, ki je
bil v dvonacionalni drzavi dominantnejsi - slovascina se, vsaj v glavnem, ne po-
javlja kot problematicna glede na normativna vprasanja cescine, obratno da. (Prim,
pogl. 2.3, 2.4.) S svojo izvirno teorijo jezikovne norme v zgodnjih 30-tih letih so
clani Praskega lingvisticnega krozka (PLK) to problematiko tudi v evropskem in
sirsem kontekstu jezikoslovno aktualizirali; z njo so vplivali tudi na slovensko je-
zikoslovno misel, na razumevanje slovenske jezikovne realnosti, o cemer bo tudi
beseda.
2.1 Jezikovna norma nasploh, zlasti pa njena knjiznojezikovna varianta,
uvrscena, kot receno, s strani clanov PLK (zlasti B. Havranka) v zgodnjih 30-tih
letih med imanentno jezikoslovna vprasanja, je bila opredeljena s pojmom jezikov¬
nega sistema in njegovega srecevanja z dejansko (knjiznojjezikovno rabo, t. i.
uzusom, na knjizni ravni pa odvisna se od (jezikoslovnega) uravnavanja (interven-
cije). Ta izvima trikomponentnost knjizne norme ima v slovanskih jezikih, ce zelo
posplosimo, temeljno zastranitev, in sicer politicno ideologizacijo. - Vsaj v
nekaterih, do nedavna t. i. nedrzavnih jezikih pa se je ob tem pojavila se ena zas¬
tranitev: gre za neke vrste sakralizacijo (nacionalnega) jezika, ki je, med drugim,
vsaj delno vplivala na jezikovno odtujenost zlasti mlajse generacije. Obe odklonski
pojavnosti sta povezani s teznjo podrediti si knjizni jezik kot tisti segment, ki ima
sui generis najvecjo vplivanjsko in ucinkovalno moc, zlasti seveda v dolocenih
javnih komunikacijskih polozajih in podrocjih. Odtujitev knjiznojezikovne norme
njenemu naravnemu (knjizno)jezikovnemu okolju, se pravi privzem pravice biti
njen normativni kriterij, pomeni najveckrat tudi pot do obvladovanja javne besede.
2.1.1 Po letu 1945 lahko govorimo, kot receno, o spremenjenih jezikovnih oko-
liscinah v vseh slovanskih jezikih kot posledici druzbeno-politicnega in v veliki
meri tudi ekonomskega vzorca Sovjetske zveze, ki je bil prenesen na vse slovanske
drzave; jugoslovanski politicno-ekonomski model druzbenega samoupravljanja
pomeni sicer formalni izstop iz tega vzorca, vendar hkrati ohranitev temeljne socia-
listicno-komunisticne ideologije. Vloge jezika, posebej seveda se na ravni definicij-
skih (normativnih) lastnosti njegove knjiznosti, so se kljucni ideologi dobro
zavedali. 3 Zlasti na podrocju javne besede z druzbenim vplivom se zacne okrepljeno
poseganje v referencni svet knjiznega jezika. V glavnem se verbalizira t. i. virtualna
resnicnost. Knjizni jezik predvsem v svoji vplivanjski in ucinkovalni vlogi je
pretezno v sluzbi uresnicevanja dolocene ideologije, v tem smislu samoures-
nicevanja nosilcev te ideologije; izraza torej ali potvorjeno, virtualno resnicnost, ki
2 Npr. v cescini naj ne bi ruscina pustila kaksnih posebnih sledov (Danes 1997). Vendar pa v
slovanskih jezikih ostaja vsaj kot del jezikovnega spomina leksika, ki jo je rodil specificni druzbeni,
politicni, ekonomski sistem; v vsakem trenutku je lahko aktualizirana, npr. na ravni ironije.
3Znano je Leninovo poseganje v jezikovno normo knjizne ruscine v 20-tih letih; Stalinova stalisca v
50-tih letih so izzvala »ustrezne« reakcije npr. na Ceskem. (Gl. pogl. 2.3.)
Ada Vidovic Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... 97
je v veliki meri neresnica (Wierzbicka 1993), ali pa je ta »resnica« premaknjena v
prihodnost oz. v pogojevane okoliscine.4
Z ideolosko zapolnitvijo referencnega sveta najvplivnejsega dela knjiznega jezi-
ka je ta jezik samodejno prenehal biti celovit semioticni izraz. Knjizni jezik in nje-
gova kodificirana norma je postal za mnoge vir socialne semioticne frustracije; s
tem, da je postal nacin samopredstavitve oz. samopotrditve interesov (ideologije)
oblastne strukture, je prenehal opravljati svojo temeljno vlogo - biti nacin samo¬
predstavitve in s tem samopotrditve cloveka posameznika. V podstavi jezikov-
nonormativnega razkola, ki so ga, tudi zaradi svoje izpostavljene ideoloske odgo-
vornosti, zlasti intenzivno doziveli dominantni jeziki drzav vzhodnega bloka -
ruscina v okviru Sovjetske zveze, cescina v okviru Cehoslovaske, poljscina, je vir-
tualna politicnoideoloska zapolnitev preteznega dela knjiznegajezika (bolj ali manj
zunaj ostaja le jezik znanosti).
Politicna »diglosija« (Wierzbicka 1993; Sirjajev 1997) vpliva na bolj ali manj
zavedni razcep jezikovne norme, na oblikovanje t. i. jezikovne »diglosije«; »pros-
torecje«, »obecna« cescina, substandardna (neknjizna) poljscina5 je marsikdaj jezik
clovekove osebne reakcije - v veliki meri tudi na virtualno resnicnosti knjiznega je¬
zika.6 Prislo je do locitve jezika realnosti z njemu lastno zelo vplivno, ceprav nikoli
kodificirano normo, od jezika ideologije na oblasti -1. i. ideoloskega jezika, na lek-
sikalni ravni dolocanega s t. i. ideologemi,7 v ruskem jezikoslovju imenovanega
»novojazyk oz. novojaz« (npr. Sirjajev 1997; Zemskaja 1997) z normo, ki je
dosledno kodificirana. Znotrajjezikovna »diglosija« seveda ni mogla ostati brez
spontanega medsebojnega vplivanja: spremenjena jezikovna situacija po letu 1990
zlasti v omenjenih slovanskih drzavah je dolocena tudi z aktualiziranjem kriterija
opredelitve normativnega znotraj knjiznega jezika v veliki meri z vidika nujnosti
upostevanja jezikovnega substandarda. 8
4Ze leta 1963 pise E. Kocbek, da pravice do svobode ni mogoce uresniciti z idejami o pravici, resnici,
svobodi. (Gl. pogl. 2.5.3.2.)
5 Gre za jezikovni substandard, ki ga npr. slovenscina celovito ni oblikovala. Za slovascino je J.
Horecky (1979b) sicer predvidel obknjiznemjeziku tudi jezikovni standard in substandard, vendar brez
empiricne podlage; njegova clenitev, kot ugotavlja J. Bosak (1995b), se kljub popularizaciji (prenos v
sole idr.) ni uveljavila.
6Po Wierzbicki (1993) je to tudi jezik anekdot, ironij, razlicnih duhovitih jezikovnih obratov na racun
aktualni politicnih dogajanj.
7E. Kocbek (1963), ugotavlja, med drugim, realno vrednost nekaterih aktualnih kljucnih ideologemov
(jugoslovanske) politike tedanjegacasa: o miroljuhni koeksistenci (med narodi) pise kot o »paralelizmu
monologov« (208), ki temelji na nujnosti neizrekanja in kot taka vodi v »indiferentnost, prikrivanje lazi
in novo nasilje« (208); njej nasproti postavlja dialog in iz njega izvirajociplumlizem; internacionalizem
(jezikovni unitarizem) postavlja ob narod kot »izvenrazredno kategorijo«, kolektivizem, univerzalizem
ob individualizem resnice kot posebne clovekove izkusnje idr. (Gl. dalje.) - J. N Sirjajev (1997) pise na
podlagi izkusnje s sovjetskim ideoloskim vzorcem o besedah ideologemih, ki semanticno pokrivajo
skupine besed oz. pojmov, npr. koncept kolektivizma (glede na individualizem) zajema pojme kot nas(e)
v pomenu ’splosno, pripadajoce kolektivu’: vse, kar je zunaj kolektiva, je rusilno, protidruzbeno; dalje
pojma narod in partija: narod pomeni ’druzbo, ki v celoti sledi partiji’, partija ni ena izmed partij,
ampak se v celoti pooseblja z narodom - ’enotnost naroda in partije’; leksika je nasa in nenasa: delavci,
kolhozi proti kapitalisti, bankirji ipd.
98 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
Naj torej povzamemo: knjizni jezik v slovanskih drzavah zlasti vzhodnega bloka
izkazuje na komunikacijskih podrocjih z vplivanjsko vlogo v vecji ali manjsi meri,
odvisno pac tudi od razlicnih notranjih druzbenih in politicnih nihanj,8 9 dosledno
normativnost, ki bi jo lahko imenovali formalna; kot takaje seveda lahko konfliktna
glede na temeljno vlogo jezika v smislu moznosti biti realna clovekova in s tem
celotna druzbena samopredstavitev in samopotrditev. Objektivno so torej »nenor-
mativne« lahko vse tiste prvine jezika, ki so izraz omejene, v nasem primeru
oblastne skupine znotraj jezikovne skupnosti, deklarirajo pa se kot druzbene glede
na celotno jezikovno skupnost. V knjizno normo so tako vgrajene prvine, ki
povzrocajo konfliktnost na ravni temeljne jezikovne vloge.
2.1.2 Omenili smo ze, da je (bil) znotraj vecnacionalnih oz. vecjezicnih slovan¬
skih drzav poleg ideologizacije druzbe prek jezika tako rekoc kronicno prisoten se
en odklon, ki se je v razlicnih drzavah artikuliral z razlicno razvidnostjo in razlicno
intenzivnostjo, odvisno zopet od intenzivnosti politicnega oz. ideoloskega pritiska.
Preprosto receno - gre za razmerje med vecinskim jezikom (jezikom vecine), ki je
(bil) vsaj na dejanski, naceloma pa tudi formalni ravni drzavni jezik, kot tak dolocen
predvsem s samoumevnostjo rabe v vseh komunikacijskih polozajih in podrocjih,
in jezikom manjsine (stevilcno manjse skupnosti), katerega raba je (bila) dolocana
glede na razlicnost teh polozajev in podrocij.
Kljub temu, da je (bila) razvidnost te problematike vsaj na ravni javne artiku-
lacije v razlicnih drzavah zelo razlicna, 10 velja spoznanje, da imamo v taksnih oko-
liscinah na splosno opraviti z dvema nasprotujocima si reakcijama: povecevanje
kompetenc oz. sploh vecja kompetencnost t. i. drzavnega jezika je sprozala naravno
samoohranitveno reakcijo, ki pa se je lahko izrazala tudi v »nenaravnem« razmerju
do jezika; neke vrste prisvajanje kriterijev normativnosti s strani t. i. varuhov jezika,
se pravi odtujevanje norme od njenega naravnega jezikovnega okolja pomeni
seveda posebne vrste »ideologizacijo« jezika - njegovo sakralizacijo: jezik ni vec
samo socializacija in s tem samoumevna prepoznava cloveka, je tudi izraz uporab-
nikovega vrednostnega razmerja do njega. Usodna posledica jezikovne sakrali-
zacije je nemalokrat beg iz jezika zlasti med mladimi in zatekanje v jezik, ki
ustvarja videz jezikovne svobode, danes najveckrat anglescina.
Zdi se, da to, kar se v zadnjih letih dogaja s hrvascino (Pranjkovic 1997), pomeni
vec kot samo jezikovno sakralizacijo: del druzbeno in politicno angaziranega okolja
skusa vsaj popravljati, ce ze ne brisati zgodovinski spomin (knjiznega) jezika,
8S tega vidika so zanimive diskusije v zvezi z ambicioznim konceptom obseznega poljskega slovarja
(predvidenih je 30 - morda celo vec zvezkov) - Prakticzny slownik wspolczesnej polszczyzny, npr. v
Studia z Filologii Polskiej i Slowianskiej (1996).
9V ruskem jezikoslovju so obdobja rasti oz. upada demokratizacije jezika poimenovana po kljucnih
nosilcih oblasti, npr. stalinizem, obdobje Hruscova, Breznjeva oz. politicnem in druzbenem gibanju, ki
so ga ti povzrocili - perestrojka (Sirjajev 1997).
10Jezikovni polozaj je (bil) tako rekoc skrajnosten, ce primerjamo Sovjetsko zvezo z nekdanjo
Jugoslavijo zlasti po sprejetju reformirane ustave 1. 1974, ali Slovaske po letu 1970, ceprav seveda v
nobenem primeru ne optimalen (Bosak 1995a; Buzassyova 1995; Toporisic 1991); za slovenscino je
povedno dogajanje v zvezi z jezikom v vojski tudi v 80-tih letih (Gjurin 1991).
Ada Vidovic Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... 99
natancneje - tisti njegov del, ki je s stalisca aktualnih politicnih razmer, se pravi
glede na srbscino, tako ali drugace travmatizirajoc. Poskusi »ciscenja« jezika so
seveda predvsem leksikalni, 11 deloma tudi morfoloski na ravni besedotvorja12 ipd.;
tudi t. i. intemacionalizmi so (predvsem kot srbizmi) lahko na normativnem udaru,
pri cemer se brisejo ali so vsaj manj pomembni drugi knjiznonormativni kriteriji,
tudi jezikovnosistemski, npr. besedotvorni vzorci. 13 Kriteriji knjizne hrvascine so v
veliki meri zunaj jezika, vsaj deloma tudi zunaj jezikoslovja. 14 Prek hrvaskega
knjiznega jezika so se namrec skusali dosegati doloceni politicni cilji. Kot ugotavlja
V. Anic (1993, 74), »/i/skanje razlik in izmisljanje razlik glede na srbski jezik za
vsako ceno je samo drug obraz minulih organiziranih prizadevanj v obratni
smeri«. 15
2.1.3 Naj na kratko povzamemo: jezikovna norma v slovanskih jezikih na ravni
knjiznosti je v veliki meri izvzeta iz svojega naravnega jezikovnosistemskega okolja
oz. drugace: ideologizacija jezika je mogoca tudi prek obvladovanja, celo
prilascanja normativnih kriterijev. T. i. skrb za jezik, tudi s strani vodilnih pred-
stavnikov ideologije na oblasti, je zato razumljiva.
2.2 Ruski knjizni jezik s svojim normativnim vidikom je kot izvirni in najstarejsi
izraz (od revolucijskih in porevolucijskih casov, se pravi od 20-tih let tega stol.)
razlicnih mutacij komunisticne ideologije vzhodnega bloka njen najzanesljivejsi
zgodovinski spomin.
2.2.1 Razpad klasicne elitne (npr. moskovske pravorecne) knjiznojezikovne
norme druge polovice 19. in zacetka 20. stoletja 16 se je zacel v revolucijskem in
11 Tovrstni ucinek naj bi imel npr. Razlikovni rjecnik srpskog i hrvatskog jezika (Brodnjak 1991), kjer
moti ne samo zanemarjanje knjiznosti, prozodije, ampak tudi t. i. izpraznjena poimenovalna mesta v
hrvascini - namesto ustreznicejeparafraza(opis), npr. hlebnica (l)prostorijaukojoj stoji kruh; privoce
dijete koje dovede muz zeni ili zena muzu iz prvog braka (431); tu se seveda pojavlja zanimivo
vprasanje: so ta izpraznjena mesta realna v smislu vsaj deloma drugacnega pojmovnega sveta, ki ga
odseva leksika srbskegajezika- tedaj bi slo za odsotnost denotata v hrvascini, ali gre v bistvu za krcenje
(siromasenje) leksike hrvaskega jezika zaradi njene kakorkoli oporecne izrazne podobe. Odgovor na to
vprasanje bi bil zanimiv tudi s kulturoloskega in sploh socioloskega vidika.
12Npr. dajanje prednosti obrazilu -telj glede na —l(a)c za vrsilca dejanja tip brani-teljl-c -brani-lac,
podrzava-cl-telj - podrzava-lac, izvesti-telj - izvesti-lac ipd.; v tern smislu je normativno besedotvorje
S. Babic'a (1986), ceprav se izpeljanke s suflksom -telj in -l(a)c pomensko ne razlikujejo (280); razlika
je torej (jezikovno)politicno normativna. Podobno je npr. z obrazilom -(id)ba prav tako pri
samostalnikih iz glagola kot bus-idba, zasluz-ba idr. (Babic 1986: 114-115).
13 Npr. moralan - cudoredan, ventrikolista - trbuhozborac, izvestilac - glasnogovornik/izvestitelj ipd.
O normativni vrednosti nekaterih tipov besedotvome morfematike v slovenscini A. Vidovic Muha
(1995b).
14 Kot pise V. Anic (1993), je »na zaustavljanje beograjskega tipa jezika /na leksikalni ravni/,
kakrsnega si je predstavljal A. Belie pod »beograjskim stilom«« (70), vplivalo delo P. Guberine in K.
Krstica Razlike izmedu hrvatskoga i srpskoga knjizevnog jezika iz leta 1940.
15D. Brozovic (1970: 101) ugotavlja, da je bila srbohrvascina kot standard™ jezik ze ob svojem
nastanku »hendikepirana«, ker ni imela svojega »avtonomnega razvoja«; nastala je »z zavestno
interveneijo Vuka Karadica in ilircev«.
16 Posebna komisija pri Ruski akademiji znanosti je izdelala predloge za ruski pravopis 1912 leta;
potrjen je bil leta 1917.
100 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
porevolucijskem casu (Kunert 1984) z vstopom mnozic v javno besedo. M. V.
Panov (1962) predstavlja jezik tedanje javne komunikacije v obliki dveh koncen-
tricnih krogov: manjsi krog zavzema strogo normativni jezik, drugi, veliko vecji, pa
lahko le potencialno razumemo kot knjizni, saj z mnozico neknjiznega (kolokvial-
nega) brise oz. slabi veljavne kriterije knjizne normativnosti. Leninov poseg v jezik
s pozicije vodilnega ideologa oblastne strukture v smislu povratka v trdne tradi-
cionalne normativne okvire - preprostost, jasnost, natancnost, nepotrebnost tujk
(Kunert 1984) - je pogojen s spoznanjem o temeljni vplivanjski vlogi oz. moci je-
zika; njegovo zavrnitev ruscine kot drzavnega jezika je mogoce razlagati tudi z za-
vestjo, da komunikacijsko neclenjen knjizni jezik s trdno nadzorovano normo sam
po sebi lahko prevzema funkcije v drzavi in tako samodejno postaja drzavni.
Lahko povzamemo, da preprecitev normativnega preporoda ruskega knjiznega
jezika, skladno z druzbenimi in politicnimi dogodki casa, pomeni neke vrste te-
meljno »legalizacijo« jezikovnonormativne razklanosti, saj si kriterije knjizne nor¬
mativnosti prilasti jezik oblastne ideologije.
Glede na povedano je razumljivo, da je dinamicnost knjiznojezikovne norme v
medobdobju - casu nekako od 30-tih let do »perestrojke« - mogoce presojati v
zvezi z vecjo ali manjso demokraticnostjo druzbe znotraj ohranjene politicne
ideologije. Tako predstavlja hruscevsko medobdobje - predhodni stalinizem in kas-
nejse breznjevsko obdobje - tudi doloceno stopnjo jezikovne demokratizacije. 17 Iz
projekta Vinogradov-Ozegov (1958) Ruski jezik in sovjetska druzba (kasneje -
1963 - serija publikacij Razvoj sodobnega ruskega jezika) je razvidna teoreticna
podlaga praske jezikoslovne sole: (knjizno)jezikovna norma je preucevana in kodi-
ficirana v okviru podsistemov, dolocenih na podlagi temeljnih socialnih funkcij
knjiznega jezika (Kunert 1984). Aktualen postaja sistematicni studij »prostorecja«
(Krasil’nikova 1984). Npr. A. O. Lapteva (1966) z locevanjem pogovomega jezika
na jezik javne in vsakdanje komunikacije spominja na Havrankovo clenitev govor-
jenega jezika na dialoski jezik in jezik javnega nastopanja (Teze PLK 1929).
Za normo ruskega knjiznega jezika velja, morda se bolj kot za norme drugih
slovanskih knjiznih jezikov, da je stopnjevanje ideoloskega pritiska vplivalo na nor-
mativno zaprtost tako v razmerju do zvrsti drugih socialnih struktur, t. i. prostorecja,
zargona ipd., kot tudi v razmerju do tujejezicnih elementov; in obratni proces: ra-
hljanje ideoloskega pritiska, t. i. hruscevsko obdobje v 60-tih letih, je vplivalo na
pojav elementov jezikovne demokratizacije, prepoznavne (po Panovu 1988, cit. po
Sirjajevu 1997) npr. na ravni vecje jezikovne individualizacije, predvsem pa vsaj do
dolocene mere vecjega upostevanja nacel t. i. komunikacijske norme (Jedlicka
1974; Nebeska 1995).
l7Dejstvo, da jezikoslovci (npr. Sirjajev 1997; Zemskaja 1997 idr.), ki iz sodobnih spremenjenih
druzbenih in politicnih okoliscin razclenjujejo procese v razvoju ruskega jezika od 1. 1945 in s tem
posredno odkrivajo dinamiko knjiznojezikovne norme, kot kriterij te razclenitve lahko sprejmejo
druzbeno-politicno izhodisce, veliko pove o temeljni funkciji knjiznega jezika in apriomosti njegove
norme. Beseda je o stirih temeljnih obdobjih: totalitaristicno administrativnem - stalinizem, delno
demokraticnem v okviru komunisticne ideologije - hruscevsko obdobje, stagnacijskem - breznjevsko
obdobje in demokraticnem s pluralizmom ideologij -1. i. perestrojka in obdobje po njej.
Ada Vidovic Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... 101
2.2.2 Temeljne spremembe, ki so povzrocile razpad veljavnih sistemov na vseh
ravneh zivljenja in ki so globoko vplivale tudi na pojmovanje normativnega v rus-
kem knjiznem jeziku, so vezane na zacetek in konec nasega stoletja. V obeh
primerih je potrebno upostevati tudi spremenjeni polozaj ruscine v razmerju do
drugih jezikov: po letu 1917 postane knjizna ruscina tudi znotrajdrzavni med-
narodni jezik, totalitarnost politicnega sistema pa jo zapre navzven in s tem samode-
jno zmanjsa moznost zunajdrzavnega tujejezicnega vplivanja. Po razpadu Sovjetske
zveze se njena znotrajdrzavna mednarodnost bistveno omeji, z demokratizacijo
politicnega sistema, z normalizacijo meddrzavnih povezav pa se na tej ravni odpre
druge vrste medjezikovno vplivanje: dominantno vlogo igrajo t. i. svetovni jeziki,
doloceni predvsem po kapitalski moci; stevilcnost govorcev nima prvenstvene
vloge (Vidovic Muha 1986). V taksnih okoliscinah postane ruscina predvsem eden
izmed jezikov sprejemnikov - internacionalizacija, zlasti amerikanizacija prizadeva
vse ravnine njene zgradbe, posebej seveda morfematiko in leksiko (Zemskaja
1997).
Sprememba referencnega sveta knjiznega jezika, ki se je zacela s perestrojko in
casom po njej - ideolosko nasicen, virtualni svet se konkretizira in materializira -
na objektivni in subjektivni ravni zamaje veljavne normativne temelje knjizne
ruscine: demokratizacijo jezika zlasti v smislu jezikovnosistemske odprtosti
razlicnim komunikacijskim vlogam spremlja, med drugim, 18 tudi splosni vdor
»prostorecja« v javno besedo, kar vpliva na vulgarizacijo jezika (Zemskaja 1997;
Sirjajev 1997). Vendar pa se zdi, da je ta problem bolj zapleten: jezikovna vulgari-
zacija je lahko tudi posledica »stanja duha« v druzbi, ki se ima koncno moznost
javno artikulirati. V tem primeru seveda ne moremo govoriti o vulgarizaciji jezika,
ampak o zrcalni vlogi jezikovnega izraza.
2.3 Pri obravnavi cescine oz. njene knjiznojezikovne norme bosta v srediscu
nasega zanimanja dva vidika: izvirna opredelitev (knjiznojjezikovne norme, kot se
je oblikovala v okviru Praskega lingvisticnega krozka (PLK), in njen razvoj pred¬
vsem v okviru ceskega in (deloma) slovaskega jezikoslovja, pa tudi njena nepos-
redna in posredna aplikacija v slovenski prostor.
2.3.1 Odkar je bil v zgodnjih 30-tih letih v okviru praskega strukturalizma
(Havranek 1963) in njegove socialnozvrstne teorije tudi formalno opredeljen pojem
norme kot imanentne lastnosti jezika nasploh, s posebnimi funkcijami pa se znotraj
knjiznega jezika, 19 je ta pojem tako na Ceskem, v drugih slovanskih lingvistikah
(pregled Jedlicka 1988), pa tudi drugod po svetu, (npr. Coseriu 1970; Bartsch
1985), dozivel mnoge variante, dopolnitve, posredno ali neposredno celo popolne
zavrnitve - najbolj eksplicitno morda prav v svojem izvirnem okolju na Ceskem
18 Izrazita je zlasti internacionalizacija - tudi na ravni strokovnega izrazja; njen ucinek pojmuje
Zemskaja (1997) kot intelektualizacijo jezika.
19 B. Havranek (1963) locuje dvosestavinskost norme ljudskega jezika, kjer gre za razmerje med
jezikovnim sistemom in rabo (uzusom), od trisestavinske knjiznojezikovne norme, kjer funkcijsko
nacelo daje moznost, da se sistemu in rabi - ta je omejena na knjizni jezik pridruzi se uravnavanje
knjiznega jezika od zunaj.
102 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
(Stary 1995a). Po eni strani gre pac za naravni razvoj evropske in svetovne jezikos-
lovne misli, po drugi pa za radikalno spremenjene jezikovne okoliscine, ki so vpli-
vale na radikalno spremenjeno jezikovno situacijo.
Yemo, da so na oblikovanje (knjiznojjezikovne teorije praskih strukturalistov
vplivale tako jezikovne in jezikoslovne kot tudi novonastale sirse druzbene in
politicne okoliscine na Ceskem. Dotedanja ucinkovitost knjiznega jezika zlasti na
ravni njegove pragmaticne aplikacije v celonarodno strukturo mlade, ambiciozne
mescanskodemokraticne drzave ni bila zadovoljiva. Hallerjevo izenacevanje
knjiznojezikovne norme z normo umetnostnega jezika (Mathesius 1982; Havranek
1963; Nebeska 1995) je v spremenjenih druzbenih in politicnih okoliscinah
stopnjevalo jezikovno frustracijo.
Tedaj prek zenevskih strukturalisticnih idej evropsko aktualna metodologija je-
zikovnega raziskovanja, izhajajoca iz »objektivizacije« jezika - jezik postane
»predmet« opazovanja in raziskovanja - je nasla odziv v tedanjih druzbenih in
politicnih okoliscinah nove cehoslovaske drzave. Saussurjevo pojmovanje jezika
kotpredmeta, »objekta« raziskovanja je operacionalizirano s pojmom sredstvo; gre
za opredelitev jezika na ravni njegove sporazumevalne (komunikacijske) vloge kot
sistema sredstev za izrazanje z dolocenim namenom, npr. »/j/ezik kot spo-
razumevalno sredstvo dolocene - posebej narodne - skupnosti« (Havranek 1963).
S tem je seveda odprta moznost instrumentalizacije jezika, saj je vzpostavljena di-
hotomija: jezik kot clovekovo sredstvo za izrazanje : jezik kot cloveku lasten nacin
izrazanja.
Saussurjeva dihotomija (jezikovni) sistem - govor je nadgrajena s pragmaticnim
spoznanjem o kljucnih funkcijah jezika, prepoznavnih tako na ravni (pod)sistemov
(langue) kot njihove realizacije v govoru (parole).
Funkcijski vidik, vsebovan ze v pojmu jezikovne intencionalnosti (Teze PLK),
je eno izmed temeljnih izhodisc razmisljanja o jeziku v okviru praske strukturalne
sole. Ta vidik samodejno izloci knjizni jezik kot tisti, ki je prav s stalisca funkcij
znotraj jezika samega najbolj razclenjen, edini obremenjen tudi zunajjezikovno, in
sicer z vlogo narodne povezovalnosti in iz nje izhajajoce narodne reprezentativnosti
(Havranek 1963). Zlasti za dolocene zgodovinske okoliscine, ko npr. jezikovna
skupnost gradi svojo narodno prepoznavnost predvsem na jeziku ali ko se oblikuje
drzavnost dolocene (narodne) skupnosti, je knjizni jezik se posebej opredeljen tudi
s tema svojima zunajjezikovnima vlogama.
Popredmetenje (objektnost) jezika-jezikjenamensko (sporazumevalno) sred¬
stvo - omogoca, njegova funkcionalizacija - zaradi svojih prestiznih prvin z zunaj¬
jezikovno razseznostjo posebej pomembna za knjizni jezik, pa upravicuje
poseganje v jezik. Lahko recemo, da je funkcijsko uravnavanje njegove knjizne
variante pomemben vidik normativnosti.20 Prek uzakonjanja (kodifikacije) knjizno¬
jezikovne norme, da bi se v najboljsem primeru ohranjala njegova stabilnosti in
druge zazelene lastnosti (Havranek 1963; Nebeska 1995), je tudi formalno dana
moznost usmerjanja njegovega delovanja. Samo od demokraticnosti druzbe je od-
20 I. Nebeska (1995) za PLK ugotavlja, daje funkcijskost splosni pristop k jeziku in temeljni princip
njegove regulacije.
Ada Vidovic Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... 103
visno, ali bo to »usmerjanje« uveljavljala prek ustrezno spodbujanega, se pravi raz-
vitega jezikoslovja,21 ali pa se bo vse skupaj dogajalo (tudi) v okviru ideoloskih in
sicersnjih ambicij druzbene oblasti.22
Naj povzamemo: izvirno (predvsem Havrankovo) pojmovanje jezikovne norme
izloca normo knjiznega jezika zlasti s stalisca njegove posebne funkcije. Kot ima-
nentna lastnost jezikovnega sistema je norma tvorno povezana s knjiznojezikovno
rabo, funkcijski princip razumevanja (knjiznega) jezika pa predvideva tudi njeno
uravnavanje oz. poseganja vanjo.
2.3.2 Sirjenje oz. dograjevanje razumevanja (knjiznojjezikovne norme je bilo
skladno z jezikoslovnim dogajanjem doma in po svetu. Z zajetjem tudi skladenjske
problematike, se pravi s prenasanjem interesnih poudarkov na visje ravnine jezi¬
kovne zgradbe, je nastopilo rahljanje njene zlasti glasovno-morfoloske vezanosti in
s tem seveda tudi njena jezikovnosistemska dorecenost (Nebeska 1995); s prehajan-
jem na vprasanja besedila, z zajemanjem tudi pragmaticnih okoliscin njegovega
nastajanja, z vkljucitvijo komunikacijske problematike v jezikoslovje (z eksplicit-
nim poudarkom tudi na normi knjiznega jezika zlasti Jedlicka 1974, 1978, 1982;
Chloupek 1988; 1991),23 s pritegnitvijo drugih ved v procesno razlago govornega
dejanja (Korensky 1988) se vprasanja norme relativizirajo - natancneje, postajajo
odvisna od mnogih manj predvidljivih, tudi zunajjezikovnih okoliscin. Aktualizira
se norma posameznih funkcijskih zvrsti, posameznih sistemskih danosti jezika, npr.
leksikalna norma (Filipec npr. 1995). Funkcijski vidik, ki gaje vnesla v jezikoslovje
praska sola v zacetku 30-tih let, pa vendarle ohranja zvezo z mnogimi, tudi im-
plicitno normativnimi segmenti nadaljnjega jezikoslovnega dogajanja.
In vendar, kot receno, dozivlja knjizni jezik in s tem tudi njegova norma po letu
1945, ko se Ceska z drugimi slovanskimi drzavami znajde v okviru stalinisticne
ideologije in njene eksplicitne jezikovne doktrine, dvojno frustracijo - v smislu
ideologizacije in antiideologizacije; slednje seveda ne pomeni nujno resnicne jezi¬
kovne demokracije. Na ravni jezikoslovja so posebna 50-ta leta, ko zavracajo pojem
strukturalizma predvsem zaradi njegove opredelitve jezika kot znakovnega sistema
(Novak 1990). Jezikje opredeljen samo s svojo socialno (sporazumevalno) funkcijo
(Travmcek 1955).
21 0 poseganju v knjiznojezikovno normo B. Havranek meni: »Norma spisovneho jazyka se vytvaff i
dale vyviji zpravidla za teoretickych zasahu, a to teorije jazykove i mimojazykove« (1963: 31); ce
pojem zujjezikovnosti odpira moznost ideoloskega ali kakrsnegakoli interesno omejenega poseganja v
normo knjiznega jezika, bi ga moral pojem teoreticnosti omejevati.
22 O stanju duha na Ceskem pred drugo svetovno vojno posredno prica tudi dejstvo, da so v okviru
PLK nasli modus vivendi tudi ruski intelektualci, med njimi pripadniki mske formalisticne sole (Jerman
1978); v kontekstu nasega razmisljanja je relevanten predvsem delez R. Jakobsona. Vgraditev v Teze
PLK spoznanja ne samo o komunikacijski (sporazumevalni), ampak tudi o estetski vlogi jezika odpira
moznost celovite interpretacije jezika. S pritegnitvijo estetske vloge jezika na ravni umetnostne besede
dozivi Sausssurjev pojem jezikovnega znaka variantno interpretacijo: obvestilnost (lahko) izhaja tudi iz
njegove celovitosti.
23A. Jedlicka nadgradi pojmovanje norme z zunajjezikovnimi prvinami: jezikovno normo postavi v
razmerje s konkretno komunikacijsko situacijo. Pritegnitev komunikacijskih prvin v pojem norme
pomeni seveda tudi konec moznosti njene kodifikacije.
104 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
Sicer pa kaze, da se v ideolosko indoktriniranem druzbenem okolju na Ceskem
po 1. 1945 stopnjuje tipicna notranjejezikovna diglosija, kot imenuje F. Danes
(1997) pojav neknjiznega jezikovnega standarda (substandarda), t. i. obecne
cescine, ob ceskem jezikovnem standardu oz. knjiznem jeziku. Da gre za neke vrste
zavracanje nonnativne podobe jezika, lastne vsem medijem politicne in ideoloske
propagande, pricajo 60-ta leta, ko v druzbeno oz. politicno bolj sproscenih oko-
liscinah zacne t. i. obecna cescina prevzemati vlogo knjiznegajezika: tedaj aktualni
ceski pisatelji, dramatiki, esejisti - Hrabal, Skvorecky, Kohout idr. se naceloma (B.
Hrabal dosledno) izrazajo v jezikovnem substandardu - »obecni« cescini.
Gre za zanimiv pojav, poseben tudi v okviru slovanskih jezikov, ko je zaradi
razmeroma velike geografske razsirjenosti ali vsaj centralne umescenosti t. i.
obecna cescina lastna velikemu stevilu govorcev. V okviru leposlovja je bilo to de-
jstvo v 60-tih letih ucinkovito izrabljeno.24 Zdi se, da se searlovska opredelitev
umetnostnega besedila v smislu povnanjanja (umetnikovega) notranjega sveta ni
mogla zgoditi v izrazni podobi jezika, ki je zaradi posebnih druzbenih in politicnih
okoliscin izgubil verodostojnost v svojih najbolj izpostavljenih oz. vplivnih funkci-
jah (publicistika oz. ves medijski aparat); kaze, da je prevladoval obcutek, da bi ze
sam izraz normiranega knjiznega jezika lahko vplival na izgubo obvestilne moci be¬
sedila ali obratno - »obecna« cescina je ze samo s svojim glasovno-oblikoslovnim
segmentom spregovorila sama po sebi.
Da je »obecna« cescina tudi clovekova reakcija na politicno jezikovno frus-
tracijo dokazuje dejstvo, da je po 1. 68 v glavnem skupaj s svojimi nosilci v leposlo-
vni besedi bila bolj ali manj na indeksu, da je tako ugasnila oz. izgubila svoj ucinek.
2 .3 .2.1 V jezikoslovnih krogih je bil pojav »obecne« cescine v manj pricako-
vanih govornih polozajih vrednoten razmeroma skrajnostno. Nekateri jezikoslovci,
med njimi zlasti P. Sgall ves cas, se pravi od 60-tih let, zagovarjajo rahljanje norme
knjiznega jezika (Sgall 1963; Sgall - Hronek 1992).25 Zanimivo je stalisce P. Sgalla,
da bi s selektivnim odpiranjem knjiznojezikovne norme »obecni« cescini - gre
zlasti za nekatere strukturne glasovno-oblikoslovne lastnosti - do dolocene mere
presegli ekskluzivnost knjiznega jezika: ta bi lahko postal sporazumevalni nacin
tudi v nejavnih govornih polozajih, s cimer bi bila v veliki meri lahko presezena
tipicna ceska diglosija (Sgall 1994).
Se vsaj dve stalisci, ki jih ceski jezikoslovci nekako od 80-tih let jasno artikuli-
rajo, sta vsaj posredno v prid odpiranju norme knjizne cescine in s tern odpravljanju
notranjejezikovne diglosije. Gre za radikalno kritiko funkcionalisticnega (knjiz-
nojjezikovnega kriterija kot temeljnega normativnega izhodisca nekaterih clanov
PLK zlasti s strani Z. Starega (1995a; 1995b) in za spoznanja v zvezi s cesko jezi¬
kovno situacijo v casu baroka (Stich 1991; 1995); »obecna« cescina, tedaj tudi jezik
24Seveda je (bila) »obecna« cescina hvalezno karakterizacijsko sredstvo v leposlovju ze prej (npr.
Haskov Svejk). V 60-tih letih pa gre za dejstvo, da pri odmevnih leposlovcih prevzema funkcijo
knjiznega jezika.
25Diskusija o vprasanjih »obecne« cescine je bila v 60-tih letih prenesena tudi iz ceskega prostora, npr.
Slova a slovesnosti, v Voprose jazykoznanija (npr. Sgall 1960).
Ada Vidovic Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... 105
javne besede, je s kodifikacijo starejsega (obrozenskega) jezikovnega standarda
(Dobrovsky, Jungmann) izgubila svoj prestizni polozaj (Stary 1995a, 1995b; Sgall
1994). 26
V glavnem prevladujoce stalisce o ohranjanju knjizne cescine v dosedanjih nor-
mativnih okvirih (npr. K. Hausenblas 1962; Skalicka 1962; Chloupek 1991) je ute-
meljevano predvsem z geografsko omejenostjo »obecne« cescine, z moznostjo
ocitka t. i. pragocentrizma (Danes 1997), z vsaj deloma drugacno jezikovno si-
tuacijo na Moravskem in v Sleziji - pogostejse uporabljanje knjizne cescine v go-
vorjeni komunikaciji ob sicer izrazitejsi narecni razdrobljenosti idr. Vendar F. Danes
uvrsca med tri odlocilne prvine, ki vplivajo na sodobno knjizno komunikacijo na
ravni njene normativnosti na prvo mesto prav »specificno cesko diglosijo« - poleg
vedno globlje in natancnejse funkcijske diferenciacije in masovnega vpliva tujih
jezikov, predvsem anglescine (1995; 1997).
2.3.2.2 V okviru aktualne problematike vpliva tujih jezikov, zlasti anglescine, na
sodobni ceski knjizni jezik27 ne gre samo za normativno vprasanje, gre tudi za
krcenje, perspektivno morda celo ukinjanje znanstvene komunikacije v nacionalnih
jezikih oz. za ukinjanje vsaj nekaterih komunikacijskih polozajev in podrocij. V tern
smislu kaze, da je jezikovni polozaj v slovanskih jezikih, zlasti z manjsim stevilom
govorcev, precej podoben, razlicna ali vsaj deloma razlicna paje strokovna reakcija.
(Prim, slovenscino, deloma slovascino, posebnosti v zvezi s hrvascino idr.)
Razumno je seveda sprejemanje trenutno nespremenljive realnosti: dejstvo je, daje
jezik »nadnarodne« znanosti anglescina; v koliksni meri bo smiselnost njene rabe
upostevana (Danes 1997), v koliksni meri bo posegala v strukturo nacionalnega je-
zika in spreminjala njegovo normo, pa je seveda odvisno vsaj posredno od mnogih,
tudi zunajjezikovnih dejavnikov, neposredno pa seveda od jezikovnega vedenja
nosilcev drugih nacionalnih jezikov. Omeniti velja, da ceprav so »znanstvena
spoznanja po svojem znacaju nadnarodna« (Danes 1997: 80), anglescina ni »nad-
narodna«, zato je primerjava z vlogo srednjeveske latinscine v znanosti vsaj
vprasljiva; zlasti v okviru manjsih zahodnoevropskih narodov so prepoznavne njene
imperialisticne jezikovne ambicije (Phillipson 1992).
2.3.23 Naj na kratko povzamemo: sodobna ceska knjiznojezikovna norma
ostaja tudi konceptualno v svojih tradicionalnih okvirih, kar pomeni, da se je s
poudarjeno prvino »prozne stabilnosti« sposobnaprilagajati izjemno zahtevnim ak-
tualnim druzbenim potrebam, verjetno tudi s postopnim vstopanjem v vsaj nekatere
nejavne govorne polozaje. Tudi t. i. narodnoreprezentativna in narodnopovezovalna
26 Z. Stary (1995b: 62) ocita Havranku razlicno vrednotenje odpiranja knjizne cescine ljudskemu
jeziku: v husitskem obdobju naj bi ta pojav pomenil zblizevanje knjiznega in ljudskega jezika, v casu
baroka pa je »analogni proces« ovrednoten kot prehajanje »ljudskih posebnosti in dialektizmov v
knjizni jezik«. Havrankovo stalisce se zdi razumljivo, saj sta jezikovni situaciji razlicni: ce drugega ne,
gre za razlicno stopnjo ustaljenosti knjizne cescine, da o sicersnjih druzbenih in politicnih okoliscinah
ne govorimo.
27Na ravni predvsem custvenega razmeija do knjiznega jezika je bila tovrstna problematika prisotna
tudi v polemikah o novem ceskem pravopisu, npr. v Literamych novinach.
106 Slavisticna revija, letnik 46/1998, St. 1-2, januar-junij
funkcija knjiznega jezika, opredeljena kot njegova imanentna lastnost v posebnih
druzbenih in politicnih okoliscinah s strani nekaterih clanov PLK, ima v tem tre-
nutku v evropskem in svetovnem kontekstu se vedno temeljni smisel. Zgodovinske
analogije brez upostevanja sirsih druzbenih okoliscin se zdijo zavajajoce.
2.4 Jezikovna situacija na Slovaskem je bila do leta 1989 determinirana z vcasih
bolj vcasih manj zakrito teznjo po dvojezicnosti (Horecky 1979a). Ideje iz 20-tih let
o enotnem narodu in jeziku, obnovljene v 50-tih in deloma 60-tih letih v okviru
stalinisticne jezikovne doktrine (Buzassyova 1995; Bosak 1995a) so poleg
ideoloske obremenitve, lastne vsem slovanskim jezikom, se dodatno obremenile
normo knjizne slovascine: pojem vrednotenja (knjiznega) jezika na podlagi jezi¬
kovne zavesti (v zb. 1967 npr. Ruzicka; Miko idr.), se pravi - splosno receno, odgo-
vornosti prvemu izmed kriterijev knjiznosti J. Ruzicke (1967) - narodni reprezen-
tativnosti, je pomemben vidik normativnega pristopa. Jezikovni normativisti, kotjih
imenuje J. Bosak (1995a), so si odpirali pot do jezika tudi prek (vsaj delnega) spre-
minjanja razmerij med pojmi knjizna norma, uzus, kodifikacija: norma je zbir je-
zikovnih zakonitosti (npr. Kocis 1979) - meja s kodifikacijo se tako brise. Sicer pa
se je mogoce samo strinjati s spoznanjem istega avtorja (Bosak 1997), da tudi javna
sodobna komunikacija postaja vedno bolj govorjena, spontana (demokratizacija
zivljenja), kar seveda bo moralo vplivati oz. ze vpliva na pojmovanje (knjzno)jezi-
kovne norme, sploh pa na njeno uzakonjanje.
Jezikovno stratifikacijo, ki pomeni temeljit odmik od stilnofunkcijskega kon-
cepta praske sole, jepredstavil J. Horecky (1979b).28 Izhajal je iz narodnega jezika,
iz njegove geografsko-socialne clenjenosti in s tem povezanih razlicnih komuni-
kacijskih dejanj. Locil je knjizni jezik, standard, substandard, nadnarecje in
narecje. 29 Jezikovni standard naj bi se od knjiznega jezika loceval po tolerantnejsi
normi. Kljub aktualnemu komunikacijskemu pristopu se koncept Horeckega ni
uveljavil v praksi (Bosak 1995b).30 Vendar pa ostaja dejstvo, da model Horeckega
odseva, kot pise J. Bosak (1997: 49), »realno situacijo v funkcioniranju slovascine
70-tih let nasega stoletja«.
Aktualna podlaga sodobnega normativnega opisa (knjizne) slovascine naj bi bila
socialno-komunikacijska (Bosak 1995a; Buzassyova 1995); temeljni dvom o
smiselnosti vracanja v 60-ta leta, ko so nastala Ruzickova merila knjiznosti - gre za
prizadevanja nekaterih jezikoslovcev -, je mogoce utemeljiti predvsem s popol-
noma spremenjeno jezikovno situacijo, v kateri se je znasla slovascina 90-tih let
(Bosak 1997).
Lahko povzamemo, da je naravnanost tudi slovaskega jezikoslovja do knjizno-
jezikovne norme oz. do jezika nasploh - podobno kot v drugih jezikovnih okoljih,
28 V diskusiji na bratislavski konferenci o teoriji knjiznega jezika je K. Horalek (1979) v zvezi s
prispevkom J. Horeckega opozoril na nujnost novega kriticnega ovrednotenja stalisc praske sole.
29 Nekatere tendence v sodobnem ceskem jezikoslovju (Stary 1995a; deloma Sgall ze npr. od 1960.
leta dalje idr.) izkazujejo dolocene asociacije z obravnavano jezikoslovno strategijo.
30V slovascini se namrec (se) izoblikoval splosni (neknjizni) substandard, kot je npr. t. i. obecna
cescina ali pogovoma ruscina (Bosak 1989).
Ada Vidovic Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... 107
se zlasti pa tistih, kjer je po letu 1990 nacionalni jezik postal tudi drzavni jezik -
nekako dvovrstno: samoumevnosti jezikovne rabe v vseh komunikacijskih
polozajih se prilagaja tudi zavest o tem. Ce se to ne zgodi, ostaja neke vrste »kon-
fliktnost« med jezikovno formalno resnicnostjo in zavestjo o potrebnosti, celo nuj-
nosti ohranjanja oz. vzdrzevanja varovalnega razmerja do jezika. Ne glede na po-
dobne zunaj- in znotrajjezikovne okoliscine je posplosevanje dolocenih jezikov-
novedenjskih vzorcev in jezikoslovnega razmerja do njih lahko zelo tvegano oz.
zavajajoce. Aktualna slovenska izkusnja ni najbolj spodbudna: doloceni druzbeni
sloji, kapitalsko nezanemarljivi, se zdi, da izbirajo jezik npr. glede na druzbeno
prestiznost komunikacijskega polozaja: zlasti anglescina, nemscina, tudi itali-
janscina se ob slovenscini pojavljajo kot komunikacijski jeziki v marsikdaj neute-
meljenih (nerazumnih) polozajih.
2.5 Z vidika oblikovanja norme dolocajo knjizno slovenscino vsaj tri prvine:
(1) najvecja narecna clenjenost med slovanskimi jeziki; 31
(2) skozi vso zgodovino do najnovejsega casa razlicna stopnja nedrzavnosti;
(3) politicnoideoloska izkusnja, vendar v zvezi s slovenscino glede na vecino
drugih slovanskih jezikov modificirana v smislu variantnega jugoslovanskega
modela.
Izhajajoc iz sodobnega stanja knjiznojezikovne norme lahko povzamemo, da so
omenjene prvine vplivale predvsem na
- kronicno prisotnost knjiznonormativnega uravnavanja tako znotrajjezikov-
nega (se v 19. stol. npr. tudi glede na knjizno prekmurscino, poskusi oblikovanja
vzhodnostajerskega jezikovnega standarda), predvsem pa medjezikovnega,32
- premajhno upostevanje ali celo neupostevanje (knjizne) slovenscine na celot-
nem narodnostnem prostoru (zamejstvo - Italija, Avstrija, Madzarska) in vsaj v
strnjeni diaspori; zaradi stevilcnosti izseljencev, predvsem pa zaradi razvite solske
in sploh kulturniske dejavnosti je v tem smislu aktualna zlasti Argentina (Glusic
1996).
2.5.1 Razlicna stopnja nedrzavnosti33 slovenskega jezika imela za posledico
razlicno stopnjo dvojezicnosti njegovih nosilcev na celotnem etnicnem prostoru.34
31Kot je znano (Ramovs 1936), je mogoce slovenscino predvsem na podlagi glasoslovno-morfoloskih
lastnosti cleniti na sedem temeljnih narecnih baz s 46 narecji; F. Bezlaj (1967: 16) ugotavlja, da
»/n/oben drug slovanski jezik ni tako obcutno diferenciran«; narecno, zlasti pa narecnobazicno
razlicnost lahko interpretiramo kot apriomo duhovno bogastvo tudi v smislu humboldtovske razlicnost
»videnja sveta«. V zvezi z razvojem norme slovenskega knjiznega jezika zbrana literatura A. Vidovic
Muha (1996).
32 Slovenska knjiznojezikovna norma se je tako rekoc do konca 19. stoL v precejsnji meri oblikovala
protistavno z nemscino - tu je seveda izjemna Kopitarjeva slovnica. Sele Pletersnikov Slovensko-
nemski slovar je prek slovenskih iztocnic predstavil slovenski pojmovni svet tedanjega casa in po njem
uravnaval nemsko leksikalno gradivo (Vidovic Muha 1995).
33 Tudi jugoslovanska ustava iz leta 1974, ki velja vsaj s slovenskega stalisca za najbolj demokraticno
v okviru nekdanje predvojne in povojne Jugoslavije, izloca uporabo slovenscine iz vojaskega
poveljevalnega in vojaskega ucnega jezika (V. Gjurin 1991: 100); v tem smislu je bil deloma izjemen
cas med drugo svetovno vojno. Sicer pa ze samo dejstvo, da je bilo glavno mesto drzave Jugoslavije
108 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
Iz spoznanja neposredne jezikovne konkurencnosti, v kateri je imela
slovenscina v danih zgodovinskih razmerah vedno objektivno manjse moznosti
(Toporisic 1991), se je pri Slovencih razvil neke vrste kompenzacijski obcutek ak-
tivnega razmerja do svojega jezika: pojem t. i. jezikovne ogrozenosti, bolje ne-
samoumevnosti, ki je postal sestavina slovenske (jezikovne) zavesti, lahko v nje-
govi tvorni varianti obravnavamo kot spodbudnik vzdrzevanja jezika v vseh tistih
njegovih zivljenjskih vlogah, ki so bile v dolocenih zgodovinskih okoliscinah opti-
malne. Sicer pa je pojem nesamoumevnosti in ogrozenosti slovenscine mogoce
razumeti tudi vzrocno-posledicno: odsotnost drzavnopredstavitvene vloge
slovenscine pomeni ze apriorno neenako moznost njene uporabe in s tem seveda
njenega naravnega razvoja v posebej obcutljivi vecjezikovni drzavni skupnosti, tudi
z zadnjo jugoslovansko izkusnjo po letu 1945; zavest ogrozenosti je torej (bila)
posledica nesamoumevnosti uporabe svojega jezika v vseh govornih polozajih ozi-
roma posledica ne samoumevne, politicno izpostavljene odlocitve.
V danih okoliscinah je razumljivo, da je na oblikovanje norme slovenskega
knjiznega jezika skozi vso njegovo zgodovino imela izrazit vpliv jezikovna politika,
za katero pa tako rekoc dosledno velja, da je bila sicer naceloma narodotvoma, ven-
dar pa prevec odvisna od dnevne politike in zato vsaj daljnosezno jezikovno veckrat
nekonstruktivna. Nerazvidnost lastnih meril delovanj a jezikovne politike kot prvine
jezikovne kulture v daljni in bliznji zgodovini najprej v razmerju do istodrzavnega
jezika (nemscina, srbohrvascina) danes predvsem v razmerju do t. i. svetovnegaje¬
zika (anglescina, deloma nemscina) vseskozi zaznamuje oblikovanje oziroma
vzdrzevanje norme slovenskega knjiznega jezika.
2.5.2 O oblikovanju lastne normativne podobe slovenskega knjiznega jezika je
posebej smiselno govoriti po njegovi dokoncni ustalitvi, se pravi po izidu obseznega
Pletersnikovega slovarja (1894/95): tedaj je prvic v zgodovini slovenskega slovar-
stva vzeto za izhodisce izrazje pojmovnega sveta slovenskega cloveka in temu
izrazju je bila neposredno ali posredno dana tudi normativna podoba. Lahko
recemo, da se s tem slovarjem vsaj v glavnem koncuje iskanje normativnosti
slovenscine v kontrastivni povezavi z nemscino - razpoznavne lastnosti slovenscine
se oblikujejo iz nje same (Vidovic Muha 1995a).
Cas 30-tih let zaznamuje mocno samoohranitveno jezikovnopoliticno delovanje
(v smislu jezikovne kulture), pogojeno z unitaristicnimi teznjami drzave, ki so se na
podrocju solstva pojavljale v zvezi z ucbeniki - ti naj bi bili vsedrzavni, v
slovenscino pa naj bi se prevajali le, dokler ne bi postala srbohrvascina vsedrzavni
jezik - tudi na podrocju strokovne terminologije in s tem posredno tudi znan-
stvenega jezika (Rotar 1996).35
vedno zunaj Republike Slovenije je imelo seveda tudi samoumevne jezikovne posledice: na ravni
visoke drzavne administracije je bila slovenscina v najboljsem primeru jezik drugega, se pravi
prevodnega ubesedovanja.
34Zlasti po nastanku prve Jugoslavije leta 1918 oz. po prikljucitvi Koroske Avstriji 1920 je nujno
locevati polozaj Slovencev, ki so ostali zunaj maticne domovine - v Italiji, Avstriji in na Madzarskem
- kjer so se znasli kot manjsina.
Ada Vidovic Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... 109
Predvsem trideseta leta z idejami evropskega (praskega in zenevskega) struk-
turalizma - gre zlasti za pojmovanje jezikovne zvrstnosti s poudarkom na
posebnostih knjiznega jezika, eksplicitno obravnavanje jezika kot sistema glede na
njegovo govorno realizacijo idr. pomenijo tudi v slovenskem prostoru zacetek
dogajanja, ki se posplosi v zgodnjih sestdesetih letih. V tem casu se v slovenskem
jezikoslovju izoblikujeta dve pojmovanji knjiznega jezika in njegove norme: tradi-
cionalisticna - knjizni jezik je monolitna pojavnost z normo slovnicarsko po-
pravljenega »dobrega avtorja«,36 in druga, naceloma neodmevna, ki izhaja iz pro-
gramsko pisane razprave B. Voduska (1932/33) s povednim naslovom Za
preureditev nazora o jeziku, z nekaterimi, tedaj evropsko aktualnimi idejami o je-
ziku.
Za Voduskovo razumevanje slovenske (knjiznojjezikovne norme je pomembna
zlasti narodnozdruzevalna vloga knjiznega jezika, zato se mu zdijo nedopustni
posegi v njegovo normo s stalisca dnevne politike; gre predvsem za purizem 19.
stoletja, ki je z idejo panslavizma prekinil naravno podstavo knjiznojezikovne
norme, izhajajoce iz naravne ljudske govorice,37 in za purizem tridesetih let, ki se je
lotil vsega izvimo slovanskega. Glede na razlicne socialne funkcije knjiznega jezika
Vodusek zavraca povzdigovanje umetnostnega jezika v normativno merilo; zlasti
znanstveni jezik ima s svojo funkcijo pogojeno prepoznavno podobo, npr. nomi-
nalno izrazanje. Z Voduskovimi vecinoma polemicnimi razmisljanji o jeziku smo
imeli v slovenskem prostoru sicer neodmevno, vendar pa evropsko aktualno so-
cialnofunkcijsko razumevanje jezika.
Cas do sestdesetih let zlasti v smislu delovanja B. Voduska v zgodnjih tridesetih
in med petdesetimi in zgodnjimi sestdesetimi leti (kritike zlasti slovarskega dela
Slovenskega pravopisa iz 1950 v smislu nerazvidnosti leksikalne stilne, casovne,
zvrstne clenjenosti, zavzemanje za naravno podobo govorjenega knjiznega jezika -
pomemben normativni vidik jezik intelektualne Ljubljane), na metodolosko-razis-
kovalni ravni tudi A. V. Isacenka - gre za njegovo dialektolosko monografijo Govor
vasi Sele na Rozu iz 1939. leta, besedotvorno razpravo A. Breznika iz 1944, za dela
funkcionalisticnega strukturalista R. F. Mikusa (vec o omenjenih avtorjih A. Vi-
dovic-Muha 1988; 1994) lahko obravnavamo kot neke vrste usmerjanje jeziko-
slovnega razvoja v moderno, evropsko aktualno razumevanje knjiznega jezika, nje¬
gove vloge in delovanja.
2.5.3 Jezikoslovna dogajanja, ki so zaznamovala zgodnja sestdeseta leta v
smislu nadaljnjega jezikoslovnega razvoja, je kritika Slovenske slovnice iz 1956.
leta J. Toporisica (1960), ki pomeni hkrati tudi zasnovo nove slovnice istega avtorja
35 Slovenska situacija tedanjega casa spominja na slovaska 20-ta leta.
36Kot je znano, se s pojmom »dobrega avtorja« srecamo tudi v ceskem jezikoslovju tega casa. B.
Havranek (1963: 31) ugotavlja, »da sodi v normo knjiznega jezika to, kar je v sodobni knjizni rabi; v
bistvu je to Ertlov »dober avtor««; seveda pa tu ni sledu o slovnicarskih »korekturah«.
37 Pojem naravna ljudska govorica je ze od B. Havranka (1963, 1. izd. 1932) dolocen z dejstvom, da
njegova norma ni podvrzena zunajjezikovnemu uravnavanju, kar je seveda samoumevna posledica
odsotnosti zunajjezikovih vlog (v zvezi z narodom predstavitvenost in povezovalnost).
110 Slavisticna revija, letnik 46/1998, St. 1-2, januar-junij
zlasti iz leta 1976, odmevna in strokovno argumentirana kritika Slovenskega pra-
vopisa iz 1962. leta zlasti avtorjev B. Pogorelec, B. Urbancica, J. Toporisica, prav
tako odmevna in prav tako strokovno podprta kritika Poskusnega snopica Slovarja
slovenskega knjiznega jezika (SSKJ) iz 1963. leta, zlasti F. Jakopina, B. Pogorelec,
pa tudi ceskih avtorjev (zbrana literatura VidovicMuha 1996). Posebno mesto v tem
casu zavzema intelektualno mocna kritika funkcionalisticnega oz. tehnokratskega
omejevanja jezika, ki jo je napisal E. Kocbek (1963).38
2.5.3.1 Jezikovnozvrstne (funkcijskostilne) teorije, 39 ki seje v tem casu (iz)obli-
kovala na Slovenskem, zaradi posebnih slovenskih okoliscin v nobenem primeru ne
moremo razumeti kot cisto aplikacijo ceskega pojmovanja (knjiznega) jezika v
okviru PLK. Slovenska varinta jezikovnih zvrsti tega casa se nam predstavlja vsaj v
dveh podobah.
- Glede celovitosti jezikovne vloge izbima smerpoudarja tako rekoc samo spo-
razumevalno (komunikacijsko) vlogo jezika; da bi bil koncno presezen umetnostni
jezik kot edini vrednostni (normativni) kriterij za vse drage jezikovne funkcijske
zvrsti, se o posebnostih umetnostnega jezika (zlasti R. Jakobson) tako rekoc ne go-
vori (B. Urbancic 1960/61, 1961/62; 1972), ali pa je njegova vloga zaradi
polemicnih okoliscin izrazito izpostavljena (npr. J. Gradisnik). Protipuristicno
stalisce B. Urbancica se kaze predvsem v izrazitem poudarjanju jezika (le) kot
»sredstva za sporazumevanje«. Podobno stalisce zasledimo tudi pri drugih jezikos-
lovcih, npr. B. Pogorelec (1965; 132): »/J/ezik kot sredstvo za sporazumevanje ni
enotna tvorba«. Zanemarjanje t. i. pesniske (poetske) vloge jezika je bila v tistem
trenutku, kot receno, do neke mere razumljiva, ker je pac vsa slovenska normativna
knjiznojezikovna tradicija temeljila na bolj ali manj idealiziranem jeziku leposlovja
kot najvisjem normativnem merilu.
- Z dokoncnim sprejetjem zasnove SSKJ in z njenim uspesnim dograjevanjem
ob nastajanju njegove 1. knjige (izid 1970) se uveljavi (na leksikalni ravni) celovita
slovenska jezikovnozvrstna (funkcijskostilna) teorija.
SSKJ odlikujeta vsaj dva sklopa prvin:
- Kot receno, uveljavitev zvrstnega (funkcijskostilnega) pojmovanja jezika v
slovenskem (jezikoslovnem) okolju na podlagi razmeroma uravnotezene funk-
cijskozvrstne dokumentacije; gre za prepoznavanje knjiznojezikovne norme na
ravni podsistemov knjiznega jezika; prvic po Pletersnikovem slovarju, se pravi po 1.
1894/95, je aktualiziran tonemski naglas.40
380bvestilna moc tedanjega Kocbekovega razmisljanja o jeziku sega z mnogimi prvinami prav v
danasnji cas.
39 Iz PLK izhajajoci pojem funkcijski stil je J. Toporisic nadomestil z jezikovna zvrst, ki se je prek
ucbenikov prenesel tudi v sole in tako postal splosen.
40Po zaslugi J. Riglerja prinasa SSKJ podatek o visokem - nizkem tonu; s shemami za dinamicni in
tonemski naglas resuje v Uvodu v SSKJ (I, XXV-LVIII) naglasno problematiko tudi na ravni
oblikoslovja.
Ada Vidovic Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... Ill
- Ohranitev ciste referencnosti oz. uvedba t. i. pomenskih kvalifikatorskih po-
jasnil izloca iz slovarske razlage politicnoideolosko vrednostno nacelo, npr. v kapita-
listicni ekonomiki delnica ’vrednostni papir, ki izkazuje pravico do deleza //’ ipd.41
Zlasti s stalisca relevantnosti celovite knjiznojezikovne norme za SSKJ velja, da
iz politicnoideoloskih razlogov ni mogel zajeti bogate jezikovne ustvarjalnosti
slovenskega izseljenstva, slovensko zamejstvo pa je bilo lahko upostevano le de-
loma.
2.5 .3.2 Zgodnja 60-ta leta zaznamuje slovenski jezikoslovni in sploh kulturniski
prostor razprava o jeziku E. Kocbeka (1963). Svoje razmisljanje utemeljuje s
potrebo po avtenticnosti jezikovnega izraza, kajti »vprasanje jezika postaja
vprasanje clovekovega uresnicevanja« (206).
Na temelju postavitve jezika v sredisce prepoznavanja cloveka kot takega -
identifikacije cloveka - je Kocbek napisal kritiko navideznosti oz. utvare resnice,
izhajajocega iz nekaterih kljucnih politicnih ideologemov tedanjega casa.42 V kri¬
tiko videza resnice je Kocbek vgradil tudi kritiko tehnokratske redukcije jezika na
cisti jezikovni funkcionalizem: opredelitev jezika v smislu sredstva/orodja pomeni
njegovo alienacijo - z drugimi besedami: pomeni izraz utvare resnice.43
Sicer pa pojemjezika predstavi Kocbek na ravni govora, ki ga razume predvsem
kot sposobnost cloveku lastne zavesti - ontoloski vidik; z normativnega vidika je
zanimivo njegovo razumevanje jezika v ozjem smislu: gre za sistem clovekovega
besednega izrazanja z »narodnoizkustveno ureditvijo« in tudi s taksno kodifikacijo;
utemeljen je v slovarju in slovnici - strukturalni vidik. Obema pojmoma, se pravi
govoru in jeziku v ozjem smislu, pridruzi Kocbek se pojem besede kot afirmacijo
individualnosti in s tern »poziv bliznjiku«; v bistvu gre za socioloski vidikjezika, ki
ga Kocbek predstavi z Biihlerjevo jezikovno trisestavinskostjo: razodevalna in pred-
stavitvena vloga glede na tvorca sta glede na naslovnika samodejno pozivni.
Kaj je torej za Kocbeka jezik? Prek pojma besede mu pomeni clovekovo samo-
uresnicevanje: sposobnost zavesti (govor) se udejanja prek specificno (glede na
narod) urejenega sistema. Eno izmed temeljnih sporocil njegovega razmisljanja
izhaja iz spoznanja o moci jezika, o moci »besede«, kajti »beseda svet tolmaci»,
zato je »mocnejsa od realnosti«. Jezik prek besede dobiva tako temeljne eticne
razseznosti, saj je vrednost jezika hkrati »vrednost govorecega«. Zato je po
Kocbeku boj za resnico jezika v bistvu boj za resnico nasploh.
41Velja omeniti, da so prav iz redaktorskih izkusenj ob nastajanju 1. knjige SSKJ nastali nekateri za
normativnost knjiznega jezika zanimivi ali zanimivejsi clanki, npr. T. Korosca, J. Mullerja, A.
Vidovic-Muhe (zbrana lit. Vidovic Muha 1996). Skratka SSKJ je vsekakor razgibal slovenski prostor
tudi v smislu sirsega, aktualnega razmisljanja o jeziku.
42 V okviru frazemov, ki jih za obdobje med led 1945 in 1995 razclenjuje na podlagi casopisnega
gradiva E. Krzisnik (1998), se vsaj posredno kazejo tudi nekateri ideologemi, npr. kapitalisticnapolitika
oz. politika kapitalisticnih drzav, imperialisticne drzave ipd.
43 Kocbekove Misli o jeziku izkazujejo avtorjevo poznavanje ne samo relevantnih filozofskih del, pac
pa tudi relevantna jezikoslovna, predvsemBtihleija, zenevsko strukturalno solo, verjetno tudi teze PLK.
112 Slavistifina revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
V bistvu pomeni Kocbekovo besedilo kritiko dehumanizirajocega pristopa k
jeziku, kritiko instrumentalizma, omejenega na razumevanje jezika (samo) kot
orodja oz. sredstva z doloceno vlogo. Kocbeku je v zgodnjih 60-tih letih uspelo
povezati pojem jezika, njegove norme in uzakonitve (kodifikacije) z vrednostnim
pojmom cloveka oz. njegove besede.44
2.5.4 Zlasti v prvi polovici sedemdesetih let se jezikovnozvrstno pojmovanje
(knjiznega) jezika dopolnjuje tudi v smislu posebnosti, ki jih pogojujejo slovenske
okoliscine (npr. Toporisic 1970). Med funkcijskimi zvrstmi je veliko pozornosti na-
menjene publicistiki (Dular 1975, Korosec 1977). Jezikovnozvrstno pojmovanje je¬
zika se nadgrajuje s poskusi zajetja podrocij (javne) jezikovne komunikacije
(Toporisic, Gjurin 1981).
Kot da so se zlasti v drugi polovici sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let
ponovila zgodnja trideseta leta: zlasti prek solstva, solskih programov in ucbenikov
se je stopnjeval unitaristicni pritisk, ki je izzval odlocno odklonilno reakcijo sloven¬
ske javnosti: vprasanja jezikovne politike stopijo v ospredje jezikovnega zanimanja;
jezikovna politika se pojavi kot temeljni spodbudnik utrjevanja slovenske jezikovne
zavesti in s tem vsaj posredno kot neke vrste normativni jezikovni filter zlasti v
razmerju do srbohrvascine. Znotraj mnozicne politicne organizacije Socialisticne
zveze delovnega ljudstva Slovenije so bile oblikovane po posameznih komunikacij-
skih podrocjih (gospodarstvo, znanost, vojska, film in televizija idr.) razlicne de-
lovne skupine z nalogo skrbeti za slovenscino v vseh javnih komunikacijskih
polozajih in podrocjih. Odmevno in za normo knjiznega jezika predvsem posredno
vplivnoje bilo delo Jezikovnega razsodisca (1981-1989): manj morda v vlogi jez¬
ikovne svetovalnice in bolj v politicno institucinalizirani teznji gojitve zavesti o
odgovornosti za kakovost javne besede.
Devetdeseta leta se zdi, da zaznamuje potreba po spremembi tako splosne kot
tudi politicne zavesti (zavesti odgovornih politikov) o polozaju in vlogi slovenscine
kot drzavnega jezika (Vidovic Muha 1991). Se naprej se bolj ali manj marginalno
razpravlja o ogrozenosti in isce »zunanjega sovraznika«, v veliki meri brez te-
meljnega spoznanja, da smo se znasli v polozaju drugih (evropskih) stevilcno
manjsih jezikov, ki s konkretnimi predvsem motivirajocimi prvinami uravnavajo
polozaj svojega jezika v razmerju do drugih jezikov, tudi do svetovnega.45
3 Kljub znotrajjezikovni »diglosiji«, pa tudi spremenjeni medjezikovni situaciji,
nastali zaradi razpada vecnacionalnih in s tem tudi vecjezicnih drzav, »amerikani-
zaciji« zivljenja slovanskega sveta in s tem seveda njegovih jezikov - ali pa morda
44Humanisticna prvina razumevanja jezika je zelo zabrisana v zasnovi prenove pouka slovenscine na
srednji pa tudi osnovni soli. Temeljita razclenitev jezika izhaja iz (pragmaticno)funkcijskega nacela t. i.
sredstva javne komunikacije.
45 Leta 1995 je Fakulteta za druzbene vede in novinarstvo organizirala vec medijskih nastopov na temo
Slovenscina ogrozena - da ali ne? predvsem z aktualnega vidika, se pravi v razmerju slovenscine do
svetovnih jezikov, predvsem anglescine. Temeljno sporocilo je bilo, da je danes slovenscina ogrozena
od svetovnih jezikov pac toliko, kolikor so ogrozeni vsi drugi modemi jeziki zlasti stevilcno manjsih
(drzavnih) jezikovnih skupnosti.
Ada Vidovie Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... 113
prav zaradi vsega tega - se zdi, da se v slovanskem svetu ohranja teznja po izvimem
pojmovanju norme knjiznega jezika oziroma po aktualizaeiji koncepta »prozne sta-
bilnosti«, iz katerega izhaja. Ta namrec odpira tudi moznost vsaj delne redefinieije
jezika in s tem normativnosti kot reakeije na spremenjene druzbene in individualne
komunikacijske potrebe; tako ostaja prostor za razumevanje jezika kot izraza
celostne podobe cloveka in ne samo njegovih razlicnih javnih vlog.
Literatura
ANIC, V., 1993: Jezik i sloboda (Stare i nove dileme). Erazmus 1. 64—76.
BABIC, S., 1986: Tvorba rijeci u hrvatskom knjizevnom jeziku. Zagreb: Jugoslovenska
akademija znanosti i umjetnosti Globus - Zagreb.
BARTSCH, R., 1985: Sprachnormen: Theorie und Praxis. Tubingen: Niemeyer.
Bezlaj, F., 1967: Blisc in beda slovenskega jezika. Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana:
Mladinska knjiga. 9-75.
BOSAK, J., 1995a: Systemovy a komunikaeny prfstup v skumanf slovenciny z aspektu
protirecivych vzt’ahov normy, uzu a kodifikacie. Jgzyki slowianskie 1945-1995
(Gramatyka - leksyka - odmiany). Opole: Uniwersytet Opolski - Instytutu Filologii
Polskiej. 9-15.
— 1995b: Hl’adanie novych ciest v teorii spisovnej slovenciny. StudiaAcademica Slovaca
24. Bratislava: STIMUL - Centrum informatiky a vzdelavania FF UK. 23-31.
— 1989: Tendencia k demokratizacii. Dynamika slovnej zasoby sucasnej slovenciny. Bra¬
tislava: Slovenska akademia vied. 295-296.
— 1997: Prestratikovana slovencina alebo hl’adanie hramc spisovnosti. Slovencina na konci
20. storocia, jej normy a perspektivy. Bratislava: Veda. Vydavatel’stvo slovenskej
akademie vied
BRODNJAK, V., 1991: Razlikovni rjecnik srpskog i hrvatskog jezika. Zagreb: Skolske
novine.
BROZOVIC., D., 1970: Standardni jezik. Zagreb: Matica hrvatska.
BUZASSYOVA, K., 1995: Lexikalne zmeny v sucasnej slovencine (tendencie, motivy,
komunikacne efekty). Jqzyki slowianskie 1945-1995 (Gramatyka - leksyka - od¬
miany). Opole: Uniwersytet Opolski - Instytutu Filologii Polskiej. 195-205.
COSERIU, E., 1970: System, Norm undRede. Sprache. Tubingen: UTB. 193-212.
DANES, F„ 1995: Situace cestiny: perspektiva i retrospektiva. Spisovna cestina a jazykova
kultura 1993. Praha: Filozoficka fakulta Univerzity Karlovy. 23-32.
— 1997: Situace a celkovy stav dnesni cestiny. Cesky jazyk na prelomu tisiciletl. Praha:
Academia. 12-25.
DULAR, J., 1975: Zvrstna pripadnost prvin v publicisticnem besedilu. Slavisticna revija.
197-222.
FILIPEC, J., 1995: Lexikalnf norma. Slovo a slovesnost 3. 190-203.
GJURIN, V., 1991: Slovenscina zdaj. Ljubljana: Art ageneija.
GLUSlC, H., 1996: Znacilnosti kultumega delovanja slovenske izseljenske skupnosti v Ar-
gentini. Jezik in cas. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete. 125-135.
GUTSCHMIDT, K, 1995: Struktur, Substanz und Normen in slawischer Gegenwartsspra-
chen. ZfSL 40/4. 382-387.
HAUSENBLAS, K., 1962: Styly jazykovych projevu a rozvrstveni jazyka. Slovo a sloves¬
nost. 189-201.
114 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
HAVRANEK, B., (1932) 1963: Ukoly spisovneho jazyka ajeho kultura Studie o spisovnem
jazyce. Praha: CSAV.
HORALEK, K., 1979: O znaclch spisovnehojazyka Z teorie spisovnehojazyka. Bratislava:
Slovenska akademia vied. 87-89.
HORECKY, J., 1979a: Vseobecne a specificke crty jazykovej kultury v nasich jazykoch. Ak-
tualni otazkyjazykove kultury v socialisticke spolecnosti. Praha: CSAV.
— 1979b: Vychodiska k teorii spisovneho jazyka. Z teorie spisovneho jazyka. Bratislava:
Slovenska akademia vied. 13—23.
CHLOUPEK, J., 1988: Normativm povaha struktury, stylu a komunikatu. Ceskoslovenska
slavistika 1988. Praha: Ceskoslovenska akademie ved. 119-127.
CHLOUPEK, J. a kol., 1991: Stylistika cestiny. Praha: Statnf pedagogicke nakladatestvf.
JEDLICKA, A., 1974,1978: Spisovny jazyk v soucasne komunikaci. Praha: Univerzita Kar¬
lova.
-1982: Typynorem jazykove komunikace. Slovo a slovesnost 43. 272-281.
— 1988: Rozvoj badanf o slovanskych spisovnychjazycfch v dejinach slavistickych sjezdu.
Ceskoslovenska slavistika 1988. Praha: Ceskoslovenska akademie ved.
JERMAN, F., 1978: Jan Mukarovsky in strukturalna estetika. Jan Mukarovsky, Estetske
razprave. Ljubljana: Slovenska matica. 5-27.
Jezik in cas, 1996: Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete.
KOCBEK, E„ 1963: Misli o jeziku. Sodobnost XF6. 205-222.
KOCIS, F., 1979: Pojem jazykovej normy a normovanosti. Z teorie spisovneho jazyka. Bra¬
tislava: Slovenska akademia vied. 32^13.
KOROSEC, T., 1977: Razslojenost slovenskega besedisca. Semminar slovenskegajezika, li¬
terature in kulture (Informativni zbomik). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 75-91.
KORENSKY, J., 1988: Koncepty znak, jazykovajednotka, funkce, pravidlo, norma v proce-
sualnlm modelovam jazyka Ceskoslovenska slavistika 1988. Praha: Ceskoslovenska
akademie ved. 109-119.
KRASIL’NIKOVA, E., V., 1984: Zur russischen Umgangssprache (razgovomaja rec’).
Handbuch des Russisten. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. 352-378.
Kultura spisovnej slovenciny, 1967. Bratislava: Slovenska akademie vied.
KRZISNIK, E., 1998: Frazeoloska sredstva v vlogi razkrivanja druzbenih sprememb med
leti 1945 in 1995. Slovenski jezik. Najnowsze dzieje jqzykow slowianskich. Opole:
Uniwersytet Opolski - Instytutu Filologii Polskiej (v tisku).
KUNERT, I., 1984; Russische Sprachpflege und Sprachakkulturation. Handbuch des Rus¬
sisten. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. 378^104.
LAPTEVA, A., O 1966: O nekodificirovannyh sferah sovremennogo russkogo literatumogo
jazyka. Vja 2. 40-55.
MATHESIUS, W., (1939) 1982: Rec a sloh. Jazyk, kultura a slovesnost. Praha: Odeon. 92-
147.
MECKOVSKAJA, N. B. 1996: Socialnaja lingvistika. Moskva: Aspekt Press.
NEBESKA, I., 1995: Jazyk, norma, spisovnost. Praha: Univerzita Karlova.
NOVAK , R, 1990: Konstanty a promeny Havrankovych metodologickych postoju (se
zvlastnlm zretelem k jeho pojetlm marxisticke orientace v jazykovede). Slavica
Pragensia XXXIV. Praha: Univerzita Karlova. 21-39.
PANOV, M., V., 1962: O razvitii russkogo jazyka v sovetskom obscestve. VJa 3. 3-17.
PHILLIPSON, R., 1992: Linguistic Imperialism. Oxford: Oxford University Press.
Ada Vidovic Muha, Druzbeno-politicni vidik normativnosti v slovanskih ... 115
POGORELEC, B., 1965: Vprasanja govorjenega jezika. Jezikovni pogovori. Ljubljana:
DZS.
Praktyczny slownik wspolczesnej polszczyzny. Tom 1, 1994. Poznan: Wydawnictwo
»Kupisz«.
PRANIKOVIC, I., 1997: Jezikoslovna sporenja. Zagreb: Konzor.
ROTAR, J., 1996: Slovenscina in slovenstvo. Maribor: Obzorja.
RUZICKA, J., 1967: Problemy jazykovej kultury. Kultura spisovnej slovenciny. Bratislava:
Slovenska akademia vied. 9-23.
SGALL, P., 1960: Obichodno-razgovomyj cesskij jazyk. VJa 2. 11-20.
— 1963: K diskusi o obecne cestine. Slovo a slovesnost 24. 244—254.
— 1994: Spisovnost a kultura vyjadrovam. Slovo a slovesnost. 34-47.
SGALL, P., HRONEK, J., 1992: Cestina bez prikras. Praha: H§H.
SKALICKA, V., 1962: Poznamky o obecne destine. Slovo a slovesnost. 201-204.
STARY, Z., 1995a: Vejmenufunkce a intervence. Praha: Univerzita Karlova.
— 1995b: Jazykoveda a teorie jazykove kultury. Spisovna cestina a jazykova kultura 1993.
Praha: Filozoficka fakulta Univerzity Karlovy. 60-65.
STICH, A., 1995: Ceska spisovnost a nespisovnost - koreny a pntomnost. Spisovna cestina
a jazykova kultura 1993. Praha: Filozoficka fakulta Univerzity Karlovy. 49-56.
— 1991: Opocatcich modemi spisovne destiny. NR 74. 57-62.
Studia z Filologii Polskiej i slowiahskiej 33, 1996. Instytut slawistyki Polskiej akademii
nauk.
SIRIAIEV, E., 1997: Obscie processy v razvitii russkogo jazyka v 1945-1995 gg. Russkij
jazyk. Najnowsze dzieje jgzykow slowianskich. Opole: Uniwersytet Opolski - In-
stytutu Filologii Polskiej. 15-27.
Teze Praskog lingvistickog kruzoka, 1929. Jan Mukarzovski, Struktura pesnickog jezika
1986. Beograd: Zavod za udzbenike i nastavna sredstva. 151-191.
TOPORISIC, J., 1970: Slovenski pogovomi jezik. Slavisticna revija. 55-70.
— (1977) 1991: Mali jeziki v vecjezikovni drzavni skupnosti s stalisca zgodovine sloven-
skega knjiznega jezika. Dmzbenost slovenskega jezika. Ljubljana: Drzavna zalozba
Slovenije. 143-155.
TOPORISIC, J., GJURIN, V., 1981: Slovenska zvrstna besedila. Ljubljana: Univerza EK v
Ljubljani.
TRAVNICEK, F., 1955: K otazkam jazykove normy. Slavisticna revija 4. 205-209.
URBANCIC, B., 1960/61, 1961/62: O kriterijih pravilnosti v knjizni slovenscini. Jezik in
slovstvo 3/8. 81-87, 241-246. Jezik in slovstvo 2. 3640; 7. 200-209.
— 1972: Ojezikovni kulturi. Ljubljana: Delavska enotnost.
VIDOVIC MUHA, A., 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zlozenk.
Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga.
-- 1991: Nekatera aktualna vprasanja slovenske jezikovne kulture. XXVII. seminar sloven¬
skegajezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 17—27.
-- 1994: Strukturalistidne prvine v slovenskem jezikoslovju prve polovice dvajsetega
stoletja. Obdobja 14. Ljubljana: Filozofska fakulta. 103-115.
— 1995a: Temeljne prvine zasnove Pletersnikovega slovarja. Slavisticna revija 43/4, 459—
469.
— 1995b: Dva tipoloska zgleda normativne vrednosti slovenske besedotvorne morfematike.
Jgzyki slowianskie 1945—1995. Opole: Uniwersitet opolski. 153—167.
116 Slavisticna revija, letnik 46/1998, St. 1-2, januar-junij
— 1996: Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjiznega jezika. Jezik in cas.
Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete.
VODUSEK, B., 1932/33: Za preureditev nazora o jeziku. Krog. 66-76.
WIERZBICKA, A., 1993: Antitotalitarnyj jazyk v pol’se: mehanizmy jazykovoj
samooborony. V7a4. 107-126.
ZEMSKAJA, E. A., 1997: Aktivnye tendencii slovoproizvodstva Russkij jazyk. Najnowsze
dzieje jqzykdw stowianskich. Opole: Uniwersytet Opolski - Instytutu Filologii Pol-
skiej. 167-200.
Z tedrie spisovneho jazyka, 1979. Bratislava: Slovenska akademie vied.
Summary
After 1945 the dialectic three-part nature of the normativity of literary language, based
in Prague Structuralism - including language system, literary usage, and a criterion based on
the functional principle which helps regulate the relationship between the two of them, i.e.,
the principle of culturedness - experienced some sort of crisis.
The political and ideological saturation of the referential world in certain communication
areas of the literary language (public communication with manipulative and influential
function - particularly journalism), the so called sacralization of language as a perverted
struggle for linguistic (national) self-preservation of the »minority« in multinational states -
a reaction to the constantly present imperialistic linguistic and cultural tendencies of the
»majority« - caused the appropriation of normative criteria of literary language of one kind
or another. This is a frustration of the norm with regard to the balance in the relationship
between all of its components. The deep-rooted conflict between ideological language, the
so called »novojaz«, and »prostorechie« (in Russian), »obecn« Czech, non-literary Polish,
etc., which was largely publicly articulated in the period of social democratization, i.e., after
1990, and in the countries of the former Eastern block to some extent also in Khrushchev’s
period (1960’s), is basically a conflict between the formally codified norm of the
semiotically hollow (virtual) language of public media and the non-codified norm of the
individualized language of reality.
It seems that in spite of »diglossia« within the languages and altered interlinguistic
situation that emerged after the collapse of multinational and multilingual states, the
»Americanization« of the Slavic world and, consequently, its languages - or perhaps just
because of all this - the tendency towards original comprehension of literary norm or, rather,
towards actualization of the concept of »flexible stability« from which it is derived, remains
alive. This opens the possibility of a partial redefining of normativity as a reaction to the
changes in social and individual communication needs.
In the social and political realities of the present time, with respect to the nation the
unifying and presentational function of literary language - the function that some members
of the Prague Linguistic Circle also built into the criteria of its normativity - remains vital.