49 štev. poštnina »iač»n»»gotovim. y Ljubljani, sobota 5. decembra 1925. po..™.*™ «.»nk. ■ so mn. Leto V. M j i i i GLASILO NARODNO-SOCIALISTIČNE STRANKE. Uredništvo In upravnlštvo: Ljubljana, »Narodni dom«, j Izhaja VSakO SObotO. | Inseratl se računajo po velikosti In so cene na razpolago - I. nadstr. — Telefon: štev. 77. ===== II Mesečna naročnina: za tuzemstvo 6 Din, za Inozemstvo 8 Din. | v uPravit Naloga stranke. Tvorne sile človeka streme stalno za ciljem, ki ga lahko označimo kot cilj vsega človeštva; kakor rdeča nit se vleče skozi zgodovino vseh narodov na zemlji in skozi zgodovino razvoja vsakega človeka posebej ( hrepenenje po svobodi. Za vsakim velikim ali manjšim gibanjem, ki ga je zgodovina zabeležila, vidimo to zahtevo posameznika ali združenja — stranke. Sužnji so se upirali, trpeli in umirali za svobodo. Podložni kmeti so krvaveli in umirali za svobodo. Narodi so žrtvovali in še žrtvujejo življenje svojih sinov v bojih za svobodo. Posameznik žrtvuje za največjo dobrino človeka, za svobodo, to kar je manj vredno: svojo srečo in srečo svoje rodbine, svoje zdravje in celo svoje življenje. Življenja Itisočev, milijonov mladih, lepih ljudi so se duševno in telesno žrtvovala v stremljenju po dosegi svobode. To je prvotni In takorekoč edini cilj vsake organizacije, vsake stranice. SvobodaI Ne samo svoboda v narodnostnem, v političnem oziru, temveč tudi svoboda v gospodarskem, kulturnem in socijalnem oziru. To je osnovna točka programa |vseh strank in je manj ali bolj jasno izraženo v vseh strankarskih programih. Svoboda posameznika pa nahaja vedno svojo mejo v svobodi drugega posameznika. In sredstvo za spojitev in udejstvitev skupnih koristi, ki ne predstavljajo nič druzega kot organizirano stremljenje po svobodi, to so danes stranke. Dr. Beneš, zunanji minister Češkoslovaške republike pravi v svojem >Strankarstvu<: Stranke so danes edi- no sredstvo za uresničenje demokracije, in dejanstveno vidimo, da je vsa borba za politično, gospodarsko in kulturno svobodo danes vezana na stranke, z drugimi besedami: stranke so danes nositeljice boja za ves politični, soci-jalni in gospodarski napredek. S tem je dana naloga strank. Boj za dosego ciljev, kakor so začrtani v programu, to je bistvo vsake stranke. Kako naj stranka ta cilj doseže?! Kdor 'hoče odgovoriti na to vprašanje, se mora zavedati, da stremljenje človeštva v bodočnost ni enotno. Enotno je le stremljenje vsega človeštva po svobodi, toda meje, ki medsebojno omejujejo to svobodo si predstavlja vsak drugače. In ljudje, ki imajo enotno nazi-ranje glede te omejitve, se 'družijo v stranke, kot sredstvo za dosego svojih ciljev. Bistvo demokracije je, da se mora manjšina podvreči večini. V vsem življenju! Tako v narodu kot v stranki, v vasi, kot v državi, in to bistvo je vzrok taktike strank. Kaj je taktika? Nič drugega, kot hotena pot k cilju. Kot je zgoraj povedano, ne pozna svet enotnega nazira-nja glede medsebojne omejitve posameznika in stanov. Vsak si te omejitve predstavlja po svoje in ljudje približno istega mišljenja, se združujejo v stranke. Stranka pa, ki hoče dovesti stremljenja v njej združenih posameznikov do udejstitve, mora iskati pota, po katerih lahko do nje dospe. In iskanje teh potov, to je taktika. Vsaka stranka ima svoj program, v katerem ima začrtan maksimum svojih hotenj. Ta maksimum, popolno uresničenje strankinih programatskih : zahtev, pa se z malimi izjemami ne da i nikdar uresničiti na enkrat in takoj. Praviloma t se cilji vsake stranke uresničujejo postopno, polagoma, korak za korakom. Izjeme so revolucije, v katerih lahko ena stranka v navzkrižju z demokratičnimi načeli udejstvi svoj program na enkrat v nasprotju z ostalimi, mogoče številnejšimi strankami. Toda to so izjeme. Pravilo življenja pa je kompromis, dogovor, sodelovanje. Česar ni mogoče doseči sam in na enkrat, to se dosega skupno in postopoma. To velja tako za posameznika, kot za stranke. Cilj vsake stranke je uresničenje njenega programa, ki predstavlja ono končno točko, katero hoče skupina, tvo-reča stranko, doseči. Kot že rečeno, tega končnega cilja ni mogoče vedno doseči uiti naenkrat niti popolnoma. S tem pa ni rečeno, da je stranka odveč, da stranki sploh ni treba delati za uresničenje svojih končnih ciljev. >Vse, ali ničesar!« tukaj ne sme veljati. Ce ni mogoče takoj, potem je mogoče polagoma, če ni mogoče vsega, se mora skušati doseči vsaj nekaj. Realna politika stranke mora hoteti vedno dosegljivo, zavedajoča se pri tem, da se bliža z vsako delno uresničitvijo svojemu Icončnemu cilju. In zopet velja isto pravilo za posameznika, kot za stranko: Česar ne moreš doseči sam, lahko dosežeš v sodelovanju. In sodelovanje je vedno dolžnost, za posameznika kot za stranko, kadar nedostajajo lastne moči. Tako zahteva realno življenje. ustavo tako, da bo čim bolj odgovarjala koristim vsega prebivalstva. Dasi pa se je, kot smo pokazali zgoraj, storilo pri nas tekom sedmih let mnogo, mnogo premalo — to vidimo posebno, če pogledamo na zakonodajno delo zadnjih sedmih let v bratski Češkoslovaški republiki — je vendar naravno bogastvo naše države omogočilo precejšnjo konsolidacijo naših notranje in zunanje političnih razmer. Tudi naše zunanjepolitične razmere so, vsaj formalno, v redu, dasi se niso vedno uredile nam v prilog, temveč večkrat v našo veliko moralno in materijalno škodo. Tudi v tem oziru bo treba v bodoče mnogo, mnogo sistematičnega dela, da se popravi, kar se še popraviti da in da se dovoljno pripravimo na dogodke, ki prihajajo. Če k koncu resumiramo, kljub temu, da politično odločujoči krogi v zadnjih sedmih letih nikakor niso izpolnili upanj, ki jih je nanje upravičeno lahko stavljala unlada država, predstavlja ta vendar danes konsolidirano državno silo, ki se jo mora hote ali nehote vpo-števati tudi v meddržavnem življenju. In kar je glavno: paša država ima vse pogoje za nadaljni zdrav razvoj k prvi jugovzhodno-evropski velesili in to mesto bo zavzela, če se bodo njeni vodilni krogi znali učiti iz preteklosti in če se bodo v bodočnosti izogibali napak, ki so dosedaj ovirale naš napredek. Volitve v delavsko zbornico. Sedem let. Prošli torek se |e v naši‘državi csmič praznoval praznik našega državnega ujedinjenja. Sedem let je minulo ta dan, odkar so zastopniki Slovencev in Hrvatov izjavili takratnemu regentu, sedanjemu kralju Aleksandru voljo slovenskega in hrvatskega naroda po skupnem življenju v skupni nerazdruž-ljivi državi. Sedem let je preteklo, odkar živimo sedaj Slovenci, Hrvati in Srbi v skupni državni zajednici. In prav je, če se ob tej priliki ozremo nazaj na teh sedem let in pogledamo, kaj smo tekom te dobe v novi državi dosegli in kaj zamudili, v koliko smo v svojih stremljenje uspeli in v koliko pogrešili, ker iz preteklosti se moramo učiti za bodočnost. Prvo, kar moremo in moramo pov-dariti na tem mestu, je razveseljivo dejstvo, ^ je naga skupna državna ideja, ideja skupne nerazdeljive državnosti zmagala na celi črti, da je ta ideja našla pot do zadnje gorske vasi, da živi danes v srcu najširših slojev našega državnega naroda. prav taj{[) tudi vidimo, da so ostali Slovenci Slovenci, Hrvati Hrvati in Srbi Srbi ter da niti Slovenci, niti Hrvati, niti Srbi niso pripravljeni opustiti svojih posebnih narodnostnih, kulturnih in socijalnih vrednot v svrho ustvaritve nove enotne jugoslovanske narodnosti. In organizacije in stranke, ki so propagirale in operirale s to fiktivno, navidezno jugoslovansko narodnostno nacijo, so zgubile na moči in obsegu. Ker je dejanstveno dogajanje, praktično življenje pokazalo, da jo za razvoj države pač potrebna jasna in močna zavest državne skupnosti, da pa je za ta razvoj prav vse eno, ali s# smatrajo Slovenci, Hrvati in Srbi za narodnostno en ali tri narode. Ker država zahteva rešitve in dobre ureditve predvsem gospodarskih, socijalnih, splošno kulturnih vprašanj, zahteva dobro in točno poslujočo upravo, zdrave finance in pravilno ter štedno narodno gospodarstvo in za to je prav vse eno ali obstoji državno prebivalstvo iz ene same ali večih narodnosti. Kako pa je s temi gornjimi vprašanji, kaj se je v tem pogledu storilo tekom sedmih let našega državnega obstoja. Če hočemo biti odkritosrčni, potem moramo reči in priznati, da malo, zelo malo. Boj, ki se je vodil za in proti nasilnemu narodnostnemu ujedinjenju, je v taki meri izčrpaval narodove tvorne sile, da se je pozabljalo na najvažnejša vprašanja. Ni še rešeno uradniško vprašanje, ni zadovoljivo rešeno invalidsko vprašanje, zaman čakajo na zboljšanje svojega položaja staroupokojenci, še vedno vzbuja upravičeno Ogorčenost celih pokrajin neenakost obdavčenja in še vedno povzroča neenakost ^zakonov v vseh ozirih pravno zmedo. Vsa ta vprašanja so še nerešena in povzročajo upravičeno nezadovoljstvo prebivalstva, ki trpi vse te neurejenosti. Sporazum med večinsko stranko Hrvatov in večinsko stranko Srbov, med radičevci in radikali je potisnil boj za ustavno obliko naše države za enkrat v ozadje in vsled tega je upati, da bo sedaj skupščinsko delo hitreje napredovalo, ter da se bo gornjim, za razvoj države življenskovažnim vprašanjem posvečalo v bodoče več pažnje. Napačno pa bi bilo misliti, da je ustavni spor za ve-! dno odstavljen z dnevnega reda. Gotovo j se bo v sejah v oni obliki zopet obnovil , in pričakovati je, da se bo v doglednem času tudi tukaj našel način prikrojiti Del. zbornica ni od danes. 2e lep čas obstoja in že lepe uspehe je dosegla, akoravno ni mogla radi finančnih ovir napraviti vse to, kar bi bilo njena dolžnost. 2e štiri leta imamo delavsko zbornico, a ves ta čas ni »Slovenec« o njej napisal niti tretjino tega, kar je napisal v zadnjem času. Kar naenkrat je klerikalcem delavska zbornica zrasla k srcu in tople besede piše o njej. Ker pa »Slovenec« ne zadostuje, se je angažiral tudi »Domoljub« in drugi krščanski listi, ki kar tekmujejo v tem, kdo bo delavstvu bolje razjasnil kaj je delavska zbornica in kakšen je njen namen. Pri tem gospodje tudi ne skrivajo dejstva, da jim ni za institucijo kot tako, temveč, da bi tudi to institucijo radi dobili v krščanske roke in jo odtegnili iz delavskih rok. Če bodo to dosegli, je vprašanje zase. Mi upamo, da se delavstvo ne bo dalo varati po lepo donečih obljubah in dopustilo, da se tudi v to edino delavsko institucijo naselijo brezposelni kaplani in dosluženi kanoniki, temveč bodo ohranili to institucijo delavstvu. Parola vsega delavstva mora biti: Delavsko zbornico — delavcem. Razpis volitev je tukaj in že se pričenjajo predpriprave za te volitve. Strokovne organizacije se pripravljajo za bodoči boj, ki bo po našem mnenju lahak. Predvideni sta dve kandidatni listi in sicer ena klerikalna in druga lista Združenih delavskih strokovnih zvez, kjer nastopita ujedinjena strokovna organizacija Strokovne komisije in naša Zveza. Delavstvu ne bo težka izbira, ker se bo gotovo vsakdo izrekel za edino pravo delavsko listo, ne pa za ono, ki bi pod firmo krščanstva pozneje izročila zbornico kapitalistom. Mi že danes opozarjamo vse naše člane, da bo stroga dolžnost, glasovati za skupno listo in za njo agitirati. Kdor se štiri leta ni brigal za zbornico, naj tudi sedaj pusti to skrb drugim. Edini šlager, ki ga SLS vporablja kot reklamo za se, je ta, da je zbornica dobila kredit šele pod Davidovičevo vlado. Taka samohvala, ki ni na mestu, ne bo mnogo koristila SLS, ker je bila dolžnost vlade, da izvede to, kar zakon jasno predpisuje. Minister za socijalno skrb takrat ni bil Korošec, temveč Beh-men, ki menda ni iz vrst SLS. Da se je pa zbudil in dal zbornici kar ji gre, je menda zasluga faktorjev sedanje delavske zbornice in pa centralnega tajništva v Beogradu, ki so na vsakokratne vlade pritiskali z vso silo in zahtevali svoje. Pa to ne bodo iznašali, ker »lastna hvala, cena mala.« Delavstvo, posebno pa naše članstvo, opozarjamo na bodoče volitve v delavsko zbornico, katerim naj posvetijo to pažnjo. V boj gremo na eni listi, v skupni fronti in s parolo: Delavsko zbornico — delavcem. Država in njena plaža. Krizo v vprašanju javnih nameščencev je prevzela naša država že od Avstrije. Ko je padel v tej stari Avstriji federalizem, ki je v svojem sistemu dajal tudi uradnikom gospodski kruh, je bila država postavljena pred povsem nove naloge, ki jim s starim uradniškim aparatom ni bila kos. Vsled tega si je razmeroma poceni ustvarila novo upravno armado. Ljudje so spočetka radi stare, toda še mrtve slave še šli služit cela leta zastonj, samo da bi enkrat dobili kako državno službeno mesto, na katero je čakalo deset in več pretendentov. In avstrijska uprava, kateri se mora priznati, da je znala upravljati, je kmalu uvidela, da je treba močnejše vabe, če se naj dobi zadostno število novih moči za državno službo. In to vabo je našla v stopnjah službene pragmatike, ki jih je uveljavila z dobrohotno gesto, da gre za zagotovitev minima. Toda na žalost se je brzo pokazalo, da je ta minimum pravzaprav maksimum, kar more državni nameščenec doseči. Toda službena pragmatika je vseeno izpolnila svojo nalogo in dosegla zanesljivo poslovanje ljudi, katerih mezda ni bila ravno v pravem razmerju z njihovim delom. In že tukaj so je pričela danes komaj še popravljiva beda javnih nameščencev. Državni uradnik, za fevdalnih časov velik gospod, je pričel padati od stopnje do stopnje in se je od stopnje do stopnje bolj približeval proletarizaciji, ker ga je država ogoljufala za del njegove plače. Nameščenec, navezan na to, kar je dobil izplačanega vsakega prvega, je čim dalje težje prenašal naraščajočo draginjo. Pri vsaki povišici plače je uvidel, da ima manj, nego je imel njegov prednik na istem mestu pred desetimi leti. Na njegov klic po zboljšanju pa se je odgovarjalo: mnogo vas je. Uradnikov je bilo mnogo, radi vedno rastočih agend države čimdalje več, denarja pa je bilo malo, da, čimdalje manj. Na desetodstotno zboljšanje plače je prišlo dvajsetodstotno podraženje življenjskih potrebščin. Plačevalo se je po pragmatiki, ne po izvršenem delu in življenjskih potrebah. In vsled tega se je pričelo delati po uradnih urah in ne po delovnih ciljih. Nesorazmerje med delom in plačo je pričelo med vojno skokoma rasti in je doseglo svoj višek v prvih letih naše nove države. Spočetka je med javnimi nameščenci zavel nov duh svobode in radosti, da delajo za lastno narodno državo. Dotedanji pragmatikalni nameščenci so se zavedali častne funkcije, da so pooblaščenci lastne države in nositelji njenega prospeha. Toda na žalost država ni izpolnila svoje dolžnosti napram njim. Proti najnujnejšim klicem drž. nameščencev za odpomoč v neznosni bedi se je stavljala vedno finančna nemožnost. In niti tedaj si ni nikdo stavil jasnega vprašanja: koliko je vredno dobro uradniško delo in koliko potrebuje javni nameščenec za življenje, za izobraženega človeka vredno življenje? Padanje valute je poslabšalo gmotno stanje uradniških rodbin do neznosnost!. Plače, zadoščajoče še pred vojno komaj za zelo umirjeno, solidno življenje, niso vsled' splošne draginje zadoščale niti za životare-nje več. In vse do danes ni razmerje med delom nameščenca in plačo niti od daleč uravnovešeno in dolgovi iz najslabših časov leže kot mora na prsih državnega nameščenca. Da niso nameščenci zabredli v še večjo bedo, da so sploh mogli preživeti sebe in svojce, za to je treba vzroka iskati v dejstvu, da se je nameščenec sam, in kdorkoli je mogel v njegovi rodbini, poprijel postranskega zaslužka, pa naj je bilo to za njegovo zdravje škodljivo ali ne. Za večino nameščencev je še danes osemurni delovni čas nedosegljiv ideal. Dela dnevno deset ur in več in to pod pogoji, ko pljuča ječe od tesnobe, ko se telo krivi in umira vsled pomanjkanja gibanja in se živci pre-napenjajo do uničenja. To je temna senca današnjega življenja rodbin državnih nameščencev ,in ta senca pada tudi na državo. Ker državni nameščenec (učitelj) je ostal v vsej svoji bedi še vedno pooblaščenec države in je še vedno nositelj upanja vsega onega novega, kar hočemo imeti v svoji državi. In naj bi bila naša državna misel živejša, nego je, naj bi našla goreč odmev v vseh razredih in skupinah naroda, KINO MATICA LJUBLJANA Kongresni trg med delavci kot kmeti, med obrtniki kot trgovci, v umetniških kot znanstvenih krogih — vse to more tvoriti močno in zdrave državo le tedaj, če je tu klej pravilne ter zdrave upravne organizacije in zdrave državne zavesti. To upravno organizacijo pa tvori javni nameščenec in to državno zavest ustvarja učitelj. Omahljivost, ki bi se polastila le-teh, bi postala nevarna ravnovesju cele države. In ne gre samo za ohranitev države, gre tudi za njen svetovni ugled. Prav državni nameščenec in učitelj se najhitreje seznanjata z rezultati vse umetniške in znanstvene delavnosti. Jav. nameščenec in učitelj ne stoji napram ustvarjajočemu delu umetnosti in vede v onem naivno sprejemajočem stiku onih, ki šele pričenjajo razumevati njihove osnove, niti v onem paradnem stiku onih, ki se brigajo zanje le vsled družabne potrebe. Brez učitelja in jav. nameščenca in njihovih pravilno izobraženih rodbin si razvoja narodne prosvete takorekoč ni mogoče misliti. Brez njih bi zamrla narodna knjiga — vsled njihove slabe kupne mošl že zamira — propasti bi morali naši odri in oslabljene bi bile znatno vse naše umetnostne ustanove. Jav. nameščenec in učitelj, to je konzumentski kader, kateremu se šela pridružujejo ugodno se razvijajoča stremljenja ostale ljudske prosvete. Ne gre torej le za to, da se rešijo bed# samo ti, ki neposredno služijo državni eksistenci, temveč gre zato, da se temu važnemu sestavnemu delu narodnega življenja zagotovi in omogoči popoln razvoj po njegovih zmožnostih in prosvetni stopnji, katero je dosegel in na kateri vzdržuje ostalo ljudstvo. Toda mesto da bi se vladajoči potrudili v tej smeri, se jemlje nameščencu še ono, kar se mu je že dalo. Obljublja se pred volitvami, obljublja se eventuelno še po volitvah, toda — izpolni se ničesar. Javni nameščenec pa je vedno bližje popolni propasti. Drži se le še z naporom vseh siL — Morda še ohrani svojo dobro misel in svoje dobro delo. Povemo to jasno, da bo posvarjen vsakdo, ki se še ni zavedel važnosti in resnosti položaja. Morda pravimo — ker uredništvo se zaveda', da njegova vdanost državi za najtežjih pogojev ni bila ocenjena, njegov pomen za državo ne priznan. Ne gre tu samo za nevarnost za stranke, ki so za vse to odgovorne, faktično ali formalno, gre za nevarnost, ki grozi kulturnemu razvoju naroda, mirnemu političnemu sožitju stanov, gre za zanesljivost celega sistema državne uprave. Pazite, da ne vzraste iz bede nepopravljivo sovraštvo. \ ' ' " 'U Prpmnff trboveljski, llbojskl In riCUlUg črnomaljski, drva, koks, oglje, šlezijske brikete d°- Iliriia« Ljubljana, Kralja bavlja »J« Petra trg 8, tal. 220 Plačilo tudi na obroka. Ljudska univerza. I. zvezek Karl Ozwald O potrebi socijalno • etilne crijentarije. II. zvezek Alojzija Štebi Zaščita zanemarjene dece in mladine. III. zvezek Dr. Alma Sodnik O vzgoji deklet IV. zvezek F. S. Finžgar O lepi knjigi V. zvezek Dr. Rado Kušej Cerkev v luči prava in etike VI. zvezek Dr. Metod Dolenc Kaj hoče moderno kazensko prava VII. zvezek Jos. Wester O naši srednji šoli VIII. zvezek Ing. Jaroslav Foerster O strokovnem šolstvu. Zvezki se dobe v knjigarnah ali se pa pismeno naročajo pri Zadružni knjigarni, r. z. z o. z. v Ljubljani Stran 2. »K9X1 BilYKK« Štev. 49. Kultumoetiine smernice narodnega socijalizma. (Referat br. Kozinca na IV. glavnem zboru NSM.) Narodni socijalizem kot politična stranka se pri nas ni uveljavil v taki meri, kakor bi smeli pričakovati z ozirom na navdušenje, ki se je pokazalo med nami v trenutku, ko se je pojavil prvič v našem političnem življenju. Daši je imela stranka kot taka v začetku svojega obstoja nebroj pristašev ter so bili tudi uspehi prvih volilnih nastopov nepričakovano ugodni, je razvoj pokazal, da temelj, na katerega se je narod-nosocijalistični pokret upiral, ni bil dosti trden, da bi zamogli na njega zgraditi močno stavbo naše ideologije. Kajti imeli smo mnogo članov stranke invo-lilcev, imeli smo pa premalo narodnih socijalistov. Slednjih je celo v vodstvu posameznih organizacij primanjkovalo, namreč ljudi, ki bi poznali bistvo in etične principe narodnega soci-jalizma. In to je razumljivo. Le par ljudi je bilo, ki so se takrat bavili s tem novim pokretom, ki je bil prenešen k nam potom narodne delavske organizacije v Trstu iz Češkega. Teh par prvih jugoslovanskih narodnosočijalističnih pijo-nirjev se je udejstvovalo v narodnosoci-jalistični strokovni organizaciji. Ko se ja* pokazala potreba po ustanovitvi stranke, ki bo odgovarjala socialističnemu stremljenju povojne dobe ter poleg tega upoštevala tudi naše nacijonal-ne potrebe, se jim je pridružilo še par ljudi iz Primorja, ki so program že deloma poznali iz tamošnjih narodnih strokovnih organizacij. Nato pa se je privalila masa iz raznih meščanskih strank. Nekateri iz nezadovoljstva nad vodstvom v lastnih vrstah, drugi, ker so čutili potrebo po nečem novem, tretji zopet iz raznih drugih vzrokov. In stranka ni imela niti časa niti prilike, da vso to maso pregleda, jo spozna s programom ter jo vzgoji v svojem smislu. To so bili takozvani »tudi narodni socijalistk. Taki narodni sočijalisti pa niso mogli tvoriti kadra naše stranke. Že preokorni in prepovršni, da bi bili še sposobni za duševno preorijentacijo, so se polagoma vračali tja, odkoder so prišli. Nekateri pa so nas zapustili za to, ke>' jim nismo mogli nuditi materijelnih ugodnosti. Ostalo je, kar je bilo dobro. Vendar pa je brez dvoma, da se je tekom sedem let odkar obstoja narodno-socijalistična stranka, kot usedlina vse fluktuacije stvorilo jedro, ki je odločno, idejno zanesljivo in borbeno. To je šele prava podlaga za na daljno borbo. Sicer mala četa, toda odločna in zanesljiva, ki navdušeno prisega na naš prapor. Pa moremo li trditi o vseh teh, da poznajo vsaj temeljne etične principe narodnega socijalizma? V pravem narodnosocijalističnem duhu se je pričela vzgajati šele naša mladina. Od tu vre nov tok, od tu kipi nova struja mladega hotenja po udejstvovanju v socijalistični borbi. Za nas narodni socijalizem ni le politični pokret, marveč notranja revolucija, prerojenje vsega našega bistva. Borimo se za pravičnejši družabni red, vpostaviti hočemo novo človeško družbo, ki bo odgovarjala zahtevam socijalizma. Pa kaj nam pomaga nova človeška družba, pravi br. Klofač, če pa bodo v nji isti ljudje, kakor so bili v stari. Za novo človeško družbo je treba najprej vstvariti novega človeka, človeka, ki bo znal podrediti svoje osebne interese interesom skupnosti. Novega človeka, ki se bo znal otresti egoizma. Novega človeka, ki bo videl v sotrpinu brata, v sotrpinki sestro. Novega človeka, ki bo prožet s čutom solidarnosti napram vsem, ki trpijo. To so etični principi narodnega socijalizma. Izvesti notranjo revolucija, prerojenje svojega lastnega jaz, zatiranje lastnih slabih lastnosti in negovanje dobrih. Ne zadostuje za narodnega socijali-sta da je organiziran član svoje stranke in da pri volitvah izvrši svojo strankarsko dolžnost. Dolžnost pravega narodnega socijalista je, da narodnosocijalistično misli, narodnosocijalistično govori in tudi narodnosocijalistično živi. Vse njegovo javno in privatno udejstvovanje mora biti v skladu z njegovo ideologijo. Potem šele, kadar si bomo vzgojili tak naraščaj, potem šele lahko posežemo v javno politično borbo s popolno zavestjo, da bomo zmagali na celi črti. Potem bomo ljuliko tudi bolje razločili od pšenice in jo izčistili iz naše kašče. Za to bo pa potrebno mnogo, mnogo dela, požrtvovalnosti in samozatajevanja. Vsak posameznik bo moral postati svoj lastni vzgojitelj, mi vsi pa učitelji drug drugega. Le s smotrenim, sistematičnim delom se doseže uspehe. Polje je široko, prilike dovolj. Le volje in idealizma je treba. In tega v naši mladini ne manjka. Saj iz nas nastaja bodočnost, novo življenje, polno kipenja in vrvenja. Narodni socijalizem za nas ni prazna fraza, marveč nam znači novo razodetje, novo vero, vero v boljšo bodočnst, ver v plemenitost človeške duše in dobroto srca. Vstvarjajmo novega čloVeka, s tem pripomoremo narodnemu socijalizmu najprej do zmage. Zbor ljubljanskih zaupnikov. Zbor ljubljanskih zaupnikov NSS se je vršil ob polnoštevilni udeležbi v četrtek 26. novembra v strankinih prostorih. Zaupniki so vztrajali ob napeti pozornosti skoraj tri ure na zborovanju. Tov Tavčar in Juvan sta kot odposlanca prisostvovala zadnjih 10 dni volilni borbi na Čelioslovaškem, opazovala način agitacije in premotrila vsa ona vprašanja in gesla, pod katerimi bratska stranka v republiki tako sijajno napreduje in zmaguje. Notranje strankarske razmere so tam prilično take kot pri nas; na eni strani kapitalisti, a dragi prole-tarijat. Med državotvornimi strankami veselje do dela in ljubezen do republike, med razdiralnimi elementi negativni duh komunizma, sestoječ iz Nemcev, Madžarov in sploh vseh sovražnikov svobodne Češke. Češka NSS je nastopala med volilno borbo odločno, z jasnimi načeli in programom. Vodila je boj proti III. internacijonali in klerikalcem, kakor tudi proti Hlinkovcem-separatistom. V bratski stranki vlada disciplina in enotnost. Organizacije so delovale med volilno borbo brezhibno. Vsak član stranke je storil svojo dolžnost, bil je na mestu. Na zboru ljubljanskih zaupnikov je poročal o komunalni politiki in o razpisanih občinskih volitvah za Ljubljano tov. Rupnik. Za svoj temperamenten govor je žel obilo pritrjevanja. V kratkem se vrši po sklepu zbora zaupnikov seja okrajnega odbora in na to zopet zaupniški zbor. Stopiti moramo v volilno boi’bo pripravljeni organizato-rično in idejno in z jasno komunalno-kultumim programom. \ Zbor zaupnikov je sprejel sledeče resolucije: . I. Ljubljanski zaupniki NSS, zbrani na zaupniškem zboru dne ‘26. nov. 1925. pozdravljajo bratsko čehoslovaško soci-jalistično stranko, veseleč se velike zmage, katero je dosegla pri volitvah v parlament in senat ter ji k tej zmagi naj- iskreneje čestitajo. Odkritosrčno želimo, da bi bratska vzajemnost med obema strankama ostala trajna za dobrobit če-hoslovaškega in jugoslovanskega naroda. Zagotavljamo, da bomo z naše strani storili vse, da se ideje narodnega socijalizma zanesejo v najširše sloje naše domovine, da bo na ta način zveza med obema državama čim trdnejša in popolnejša. Naj živi narodni socijalizem! Naj živi čehoslovaška-jugoslovanska vzajemnost! Živeli novi poslanci in senatorji! II. Narodno sočijalistična stranka zahteva čisti proporc za ljubljanski občinski volilni red, ker to odgovarja načelom modeme demokracije. Kljub temu načelnemu stališču pa pozdravlja stranka raz- pis občinskih volitev v Ljubljani, da se končno vendarle izroči mestno gospodarstvo legalnim, izvoljenim zastopnikom ljubljanskega prebivalstva. NSS se hoče bodočem občinskem svetu aktivno udejstvovati ter delati za uveljavljenje svojega komunalnega programa potom svojih zastopnikov. Z ozirom na razpis občinskih volitev v ljubljanski občinski svet se pooblašča strankino načelstvo in ljubljanski okrajni odbor, da sporazumno ukreneta vse potrebno, da bo strankin volilni nastop tak, ki bo omogočil stranki častno udeležbo. Ljubljanski zaupniki NSS izrekajo strankinemu mačelstvu )in ljubljanskemu okrajnemu odboru popolno zaupanje ter odobravajo dosedanje delovanje in taktiko stranke. (Politični pregled. Dvanajstino. Parlamentarna večina je glasovala za proračunske dvanajstine, ki so bile sprejete z 187 glasovi. Opozicija je pred glasovanjem zapustila zbornico. Finančni minister se prav rad pohvali, da razpolaga z večjimi dohodki navzlic temu, da niso povišane razne davščine. Večja državna denarna sredstva so se porabila za nove tekoče izdatke. Pravilno pa to ni. — Kajti višji dohodki državne blagajne so bili v veliki meri baš zato doseženi, ker ge je v nekaterih pokrajinah navil davčni vijak do skrajnosti. Višji dohodki državne uprave, ki so imeli dotok preko proračunjene meje, bi se morali porabiti za to, da se popusti na prerigoroznemu izterjavanju davka posebno v Sloveniji in Vojvodini. Novi neodložljivi izdatki bi se pa pokrili iz povišanja davkov v onih pokrajinah v državi, ki plačujejo naravnost minimalne vsote davščin. Nujna potreba je po izenačenju davkov. Obstoječa krivična razdelitev davkov absolutno ne sme več obstojati. Pomisliti je, da plačuje v letu 1925 Slovenija 164.42 Din davka povprečno na osebo, Srbija in Crna gora pa samo 54.35, Dalmacija 50.45, Bosna in Hercegovina 02.28 in Ilrvatska in Slavonija 93.74 dinarjev. Te krivične neenakosti sedanje dvanajstine niso odpravile. Finančni minister je v svojem ekspoze-ju povdaril, .da so se v tekočem proračunskem letu za skoraj 200.000 mil. dinarjev zvišali izdatki za pokojnine drž. nameščencem. Zato je nujno utemeljena zahteva, da se upravičenost do pokojnine prizna šele z IT' lell in ne kot dosedaj z 10 leti. Večina parlamenta je pri glasovanju o dvanajstinah pritrdila mnenju finančnega ministra. Z novo reakcijonarno določbo o pravici do pokojnin ju drž. nameščenstvo zelo prikrajšano in smo menda edina država na svetu, ki priznava pokojnino šele po 15 letih. Da je danes pri nas precejšnje Sfevilo upokojencev pod 15 leti službe je kriv sistem dveh garnitur uradništva. Z določbo o 15 letih je vladna večin* dobila le širše polje, da lahko izvede v večjem štilu odpuščanje neljubega uradništva po znanih členih predhodnih določil službene pragmatike. Izmed amandmajev dvanajstin je najbolj simpatični oni, ki predvideva ustanovitev 12 milijonskega fonda za graditev stanovanj za državne uradnike. Fond je zelo majhen, delokrog fonda omejen le na drž. uradnike, vendar je pozdravljati že dejstvo, da je pričela država uvidevati, da mora aktivno poseči v stanovanjski problem. Iz proračunske debate. Najzanimivejši iz proračunske debate o .dvanajstinah je bil govorniški dvoboj med Štefanom Radičem in Pribičevičem. Radič je Pribičevičev nastop znatno oslabil in Pri-bičevič ni dosegel s svojim govorom tistega efekta, kot ga je pričakoval. Velja pa zapomniti iz UP dialoga to-le: Pribičevič je kritiziral dvanajstine v pogledu novih določil glede pokojnine rekoč: »Ja tvrdim, da nema zemlje ni zakonodav- stva v Evropi, gdje se traži više za sticanje prava na penzijo od 10 godina.« — Radič je na to Pribičevičevo ugotovitev dobesedno izjavil: »Trebalo bi odrediti 25 godina. To vain ja kažem«. Iz te izjave sledi, da minister Štefan Radič ni naklonjen niti elementarnim že priznanim zahtevam javnih nameščencev. Pribičevič je branil politično svobodo učiteljev in profesorjev izjavljajoč, da jo novi prosvetni minister Št. Radič omejuje. Na Pribičevičevo obrambo je Š. Radič vzkliknil, da. ne bo pripustil, da govore na političnih shodih profesorji in učitelji (depolitizacija šole) in da »Tko če govoriti protiv sporazumu i državne politike bit če smjenjen«. — Ravno Pribičevič ni bil najprimernejši pobornik v proračunski debati za politične pravice javnih nameščencev. Kajli ravno Pribičevič je izvršil največ političnih izmenjav v državni službi. Ampak ludi Š. Radič ne utegne biti boljši od Sv. Pribiče-viča. — Pribičevič je odpuščal, premeščal in upokojeval profesorje in učitelje radi prestopkov proti »državnemu edinstvu«, Radič bo pa to delal v znamenju »sporazuma«. — Samo besede so druge, metode so pa ostale. Pobijanje draginje. V ministrstvu za socijalno politiko se je vršila konferenca, na kateri je minister Simonovič podal razloge, zakaj je nastala neznosna draginja. Minister je prišel do zaključka, da je z državno intervencijo preprečiti špekulacije posebno 'z moko, mesom, mlekom in maščobo. Konferenca se je pridružila mnenju ministra Ln nadalje tudi sklenila, da se podpre pred vsem nabavljalne zadruge, vendar to ne ■/. subvencijami, ampak » popusti na želez, tarifah, carini in davkih. — Od podobnih konferenc ni veliko pričakovati. Niti ene žemlje ne bomo po podobnih konferencah ceneje snedli, .le že tako pri nas s konferencami. Nezadovoljnost 'vojvodinskih radikalov. Tudi vojvodinski radikali niso zadovoljni s finančno politiko sedanje vlade in odločno zahtevajo zmanjšanje davkov. V Vojvodini odpade na vsako osebo 144 Din davka, v Srbiji samo 54 dinarjev. Vojvodinski radikali so za dvanajstine glasovali šele potem, ko jim je predsedstvo -radikalnega kluba dalo zagotovila, da se pri obravnavanju rednega proračuna izenačijo davki za celo državo. Občinske volitve v Slavonskem Brodu so prinesle naslednji rezultat: združeni ra-dičevci, frankovci, zajedničarji in davidovi-čevri 10 mandatov, radikali 3, Židje 2, komunisti 5, sam. demokrati 2 in gostilničarji 2 mandata. OBleke na OBroke O. Bernatovič LJUBLJANA, MESTNI TRG Po drugih državah. 0d narodnih socijalistov so izvoljeni v češkoslovaški parlament sledeči: dr. Ed- vard Beneš, Jifi Stfiberny, Franja Zemino-va, Emil Spatny, Jindfih Trnobransky, dr. Emil Franke, dr. Anton Uhlif, Bohuslav Prohaska, Karel Moudry, Jan Slaviček, dr. Josip Patejdl, Josip David, Ferdinand Prašek, Fran Langr, Rudolf Laube, V. Sladky, Alojzij Tučny, dr. Andrej Gagatko, Igor IIrušovsky, Josip Knejzlik, Karel Riedl, Vaclav Mikulaš, Josip Lane, Hugo Bergman, Josip Netolicki, Ludmila Pehmanova, Fran Buriva! in inž. J. Zahorsky. — V senat pa so bili izvoljeni: Vaclav Klofač, Ferdinand Stastny, Jifi. Pichl, Rudolf Panek, dr. {'ran Yesely, dr. Anton Klouda, Vojleh Cipera, dr. M. Mačku, Ružena Rciehstadtorovu, Vaclav Klečali, Frančiška Planinkova, Anton šole, dr. V. Krousky in dr. Rudolf Va-gner. Težave s sestavo češkoslov. vlade. Takoj po volitvah je bil s sestavo nove češkoslovaške vlade poverjen voditelj agrarcev Švehla. Pogajanja za seslavo vlade so Svehli tako daleč uspela, da so se prizadete stranke zedinile na to, da se znižajo ministrska mesta od 17 na 15 (odpade ministrstvo za javno prehrano in za zenačenje zakonov) in da je mi-nistrov-poslancev 11 in ministrov-strokovuja-kov 4. Tik pred sestavo vlade je pa nastal spor med klerikalci in sočijalisti. Klerikalni poslanski klub je sklenil, da bo zahteval prosvetno ministrstvo za se, če pa to ne doseže, po ne sme dobiti prosvetnega ministrstva so-cijalist. 2e pred sejo klerikalnega kluba Je bilo odločeno, da dobe prosvetno ministrstvo socijalni demokrati. Stališče klerikalcev, da dobe prosvetno ministrstvo — za socijaliste ni bilo sprejemljivo in je bil vsled tega tudi brezuspešen mandat Švehle za sestavo vlade. Za Švehlo je bil klerikalec Šramek poverjen z mandatom za sestavo vlade. Mandat je pa moral vrniti, ker je izključeno, da bi se mu posrečilo sestaviti vlado. Kakšna bo nova češkoslov. vlada, se še sedaj ne ve. Gotovo pa je, da so preuranjene vesti, da bi v vlado prišli tudi Nemci ali Madžari. Ce ne bo mogoče sestaviti parlamentarno vlado, bo uradniška vlada poverjena e vodstvom drž. poslov. Grško - bolgarski obmejni spor. Kakor je bilo pričakovati, je mednarodna preiskovalna komisija ugotovila, da je znani obmejni spor med Grško in Bolgarijo zakrivila Grška. Mednarodna enketna .komisija je na podlagi teh ugotovitev obsodila Grško na plačilo 45 milijonov drahem, katere mora plačali Bolgariji. Grški sama ugotovitev, da mora plačati milijonsko odškodnino 5e ni bila najtežja, veliko večji udarec je za gr&Uo vlado, ki je ludi grSkemu ljudstvu do zadnjega časa zatrjevala, da so spor zakrivili Bolgari, kar bo tudi mednarodna enke-ta polrdila. Vsled razsodbe enketne komisije je vladino stališče zelo omajano. Poznavalci razmer trdijo, da bi iz dežele izgnani Plastiras lahko tekom nekaj ur zavladal, če bi se vrnil v Atene ali Solun. Sovjetski zunanji minister Cižerin je v Parizu, kjer se je sestal z predsednikom francoske vlade Briandom v svrho utrditve odnošajev med Francijo in Rusijo. Poroča se, da bo na tem Sestanku tudi definitivno odločena usoda Wranglovo flotilje. Ruska emigracija na potu v domovino. Sovjetska j Izvesti ja« javljajo, da imajo podatke o tem, da se namerava vrniti 410.000 oseb ruske emigracije iz zapadne Evrope. Zastopnik Zedinjenih držav ameriških za razo rojenje. Ameriški poslanik v Berlinu Shwuman je na banketu ameriške kolonije izjavil, da oboroževanje Angleške vedno bolj kompromitira njena pacifistična zatrjevanja. Novi duh miru mora prodreti do vseh narodov preje, predno se oborože. — Amerika toliko časa ne bo podpirala evropskih dežel, dokler ne bodo nekatere države opustile oboroževanje. Locarnski pakt je ratificiral nemški parlament. Za locarnski pakt so glasovali tudi socijalni demokrati. Mosulski petrolejski vrelci so že dalje časa povod za napeto razmerje med Anglijo in Turčijo. Merodajni krogi zadnji čas celo Politična Sola. Pangermanizem (Vsenemštvo). Nemški narodnostni šovinisti (prenape-teži) že davno sanjajo o tem, kako bi izpeljali združitev in ujedinjenje vseh germanskih rodov v eno celoto; kako bi stvorili pangermansko (vsenemško) državo, ki bi predstavljala silo, ki bi imponiral navalu vsemu svetu in zagotovila nemškemu plemenu vsaj evropsko, če že ne svetovno nadvlado med narodi. Toda zadnja desetletja so opustili sanjarenje in so pričeli popolnoma sistematično delati na uresničenju te ideje. Od morja do morja naj se razprostira ogromna vsenemška država, ki bi zavzemala vso srednjo Evropo. Nikdo naj1 ne misli, da je to samo fraza. Vsi Nemci so zasledovali in po večini še danes zasledujejo ta cilj. Za to idejo se ne ogreva samo nekaj posameznikov, temveč obstojajo mase in organizirane politične stranke, ki so usmerile in še usmerjajo vse svoje delovanje k pangermanskemu cilju; to je najbolj pokazal izbruh svetovne vojne L 1914. Takrat se je jasno pokazalo, da ima pangermanistična ideja za nemškega socijalnega demokrata prav tako privlačno moč, ko za skrajnega nemškega nacijonal- nf-ga prenapeteža. In vsa nemška predvojna politika je bila vodena v tem duhu in da ta duh ni v Nemčiji niti danes zamrl, kaže prav sedanji strastni odpor nemških nacijo-nalistov proti locarnskim mirovnim dogovorom. Nemcem ne zadostuje, da se jim je tekom kratke dobe posrečilo ponemčiti nekatera slovanska ozemlja (deli Štajerske, Koroške, Moravske, Šlezije itd.), temveč streme za tem, kako bi politično nadvladali tern pokrajinam in jih priključili nemški državi. Gre predvsem za slovanske zemlje bivše Avstrije in za sedanjo Avstrijsko republiko. V | rogramu pangermanistov bi priključitev Avstrije k Nemčjii pomenil le en korak k kontnemu, zgoraj omenjenemu cilju od morja do morja. Vsa nemška kulturnobojna sila bi se vrgla izza avstrijskih meja proti ju£u- Cilj in sredstva pangermanizacije so nemoralna, neu ravna. Gre za oropanje celih ozemelj slovanskim narodom v svrho oja-čenja nemške moči in za nasilno ponemčenje onih, ki so obkoljeni od nemškega življa. Zadušiti nas zapadne in južne Slovane in na grobovih našega narodnega življenja zgraditi ogromno stavbo nemškega imperi-jalizma, to je cilj pangermanizma. Vlado- željnost, zaslepljena oholost in domišljavost, hrepenenje po zmagoslavju nad premaganim, ki je podlegel grobi premoči, to je pangermanizacija. Toda pangermanistično stremljenje bo dovedlo nemški narod samo v škodo in sramoto, ker bliža se končno doba, ko bo nad nemško nadutostjo zmagala v socijalnem svetu pravičnost in človečnost, ko bo miroljubni slovanski rod dokončal svojo obrambno delo slovanske vzajemnosti. Panslavizem (Vseslovanstvo). Popolnoma nekaj drugega nego ideja pangermanizma je panslavizem (vseslovan-stvo). Panslavizem ni nikdar bil in ni narodnostno šovinističen, temveč predstavlja bbrambno gibanje proti pangermanizmu. Pangermanizem stremi za svojimi cilji z mečem in nasiljem, panslavizem hoče mir; pangermanizem je izraz sovraštva, panslavizem svobodo in človečanstvo. Pangermanizem se je rodil iz hrepenenja po nadvladi in vladohlepnosti, panslavizem iz hrepenenja po svobodi, ravnopravnosti in bratstvu, po obrambi proti nasilnim pangermastič-nim stremljenjem glede slovanskih narodnosti. Ce pomenja vsenemštvo spojitev vsega nemštva v ogromno državno silo v svrho nadvlade v Evropi, pomenja vseslovanstvo bratsko strnjenje vseh Slovanov (slovanskih držav in ozemelj) proti pangermanski napadalnosti za ohranitev narodne, politične in gospodarske svobode. Kot ■tak se je panslavizem kazal od svojega početka in se kaže tako še danes, dasi je to gibanje vsled slabega sodelovanja ruskega naroda znatno oslabljeno. Svoj čas je bil prav ruski kulturni svet, ki je prožet ljubezni do svobode uvidel tlačenje Slovanov od strani nemškega rodu in ki je pričel z vneto propagando za narodnostno svobodo v imenu človečan-stva. To dokazuje slovanski kongres v Pra gi I. 1848. Na njem se je pozivalo vse Slovanstvo k bratski vzajemnosti in apelovalo se je tudi na vse ostale narode, da naj se vsakemu narodu prizna pravico samoodločbe. Istočasno pa se je obsodilo vse krivice, ki so se dogodile in se še dogajajo slovan-kim narodom s trani Nemcev. Sicer pa. če samo primerjamo ljudi, ki so se postavili na čelo pangermanistični in panslavistični propagandi, spoznamo že na prvi pogled razliko in nasprotje med tema dvema narodnostno-političninia gihanjima. Na strani pangermanizacije" je stal Bismarck, na strani panslavizma pa apostoli clovečan-stva, vede in svobode. In slabi vzgledi vle- čejo bolj od dobrih. Le tako se da razlagati, da naši nemški sosedje nikdar niso hoteli in deloma še nočejo postopati in živeti tako, da bi mogli tudi Slovani živeti v miru na svoji zemlji. Pogosto se dogaja, da se lastno stremljenje pripisuje in predbaciva drugemu. Tako je tudi tukaj predbacivala Nemčija vla-doželjnost svojega pangermanizma Rusiji. Toda panslavizem ni nikdar in nikdar ne bo stremel za tem, da bi postali morda vsi Slovani državljani velike slovanske ruske države. Vseslovanska misel stremi le za medsebojno kulturno obogatitev in nujno vzajemnost in solidarnost slovanskih narodov proti krivičnim, vladoželjnim in nasilnim stremljenjem pangermanizma. Morda bo kdo pripomnil, da vprašanje pnngcrmanizma in panslavizma ni danes aktualno. Res je, da sta se ti dve gibanji s prevratom koncem vojne nekoliko zaustavili, toda, izginili nista in čimbolj se bodo uredile svetovnopolitične • razmere v Evropi, toliko izraziteje se bosta pokazali zopet med gibnimi silami našega političnega življenja. Vsled tega smo v osvirju politične šole spregovorili na kratko tudi o teh problemih. * ...------M Ste*. 49. »NOVA PRAVDA« Stran S. zatrjujejo, da zna priti do vojne. Angleži /h slučaj vojno s Turčijo računajo n* prijateljsko pomoč Francije. Madžarska se oboroiuje. Dunajski »Abend« je priobčil senzacijonalne podrobnosti o oboroževanju Madžarske. Na Ogrskem in v Avstriji je prepovedano vsako izdelovanje municije. Tajno pa izdeluje Ogrska municijo, kakršno se ir.deluje samo ob časih vojnih priprav. Horthy in Bethlen sta zgradila veliki municijski tovarni, kateri sta deloma r.idani pod zemljo. V eni izmed tovarn je zadnje dni nastfila eksplozija, ki je zahtevala več žrtev. Časopisi o eksploziji niso smeli poročati. Največja municijska tovarna se nahaja ob Blatnem jezeru. Izdeluje se izključno municija za težko artilerijo. O stanju madžarske vojske je poročati, da daleko presega dovoljeno število 35.000 mož. Madžarska ima danes armado, ki šteje 100.000 mož, ker so pa obvezani tudi mladeniči v starosti od 18 do 21 let udeleževati se dvomesečnih orožnih vaj, šteje madžarska 'armada čez 450.000 mož. Stanovanjsko vprašanje v Avstriji. — Krščansko - socijalna vlada ne namerava več obnoviti stanovanjskega* zakona v za- ščito najemnikov, ki poteče Jfoncem tega lota. Predvideva se Sesttisočkratno povišanje najemnine. Socijalni demokrati če sedaj obetajo najostrejši boj proti vladni nameri. Ukinitev stanovanjskega zakona bi vsekakor pomenila za Avstrijo težke notranjepolitične pretresljaje. Nov* francoska vlada. Druga Painleve-jeva vlada je padla vsled težavnih državnih financ. Painlev6 je na zahtevo socijalistov predlagal radikalne finančne reforme, katerih pa konservativni krogi parlamenta niso hoteli sprejeti. Painlevčju je bila od-glasovana v parlamentu nezaupnica in njegov kabinet jo demisijoniral. Sedaj se je posrečilo sestaviti novo vlado zunanjemu ministru Briandu. V novem kabinetu sedi ludi Painleve, ki ima vojno ministrstvo; finančni resort -je poverjen Loucherju. — V Briandovem kabinetu je zastopanih 7 radikalov, 6 republikanskih socijalistov, 5 članov radikalne levice in dva republikanca. Pet ministrov bivšega Painlevejovega kabineta ni več v vladi. Pozicija nove vlade v parlamentu ni ravno sijajna. Briandovo vlado vsak čas lahko zruši združena skrajna levica in desnica. Strokovni vestnih. Združene delavske strokovne zreze. Pri bodočih volitvah v delavsko zbornico nastopi tudi lista z naslovom: »Združene delavske strokovne zveze«, katero tvorijo Strokovna komisija, v kateri so zastopani socijalni demokrati in člani neodvisnih organzacij, in naša strokovna zveza. Da nastopamo skupno z ostalima organizacijama, nas je dovedlo prepričanje, da ohranimo delavsko zbornico res pravim delavskim zastopnikom le, ako gremo skupno v boj za dobrobit in pravice delavstva. Delavski razred danes silno mnogo trpi ravno vsled razdrapanih razmer, ki vladajo in glavno vsled neenotnosti, ki vlada v delavstvu samem. Da se delavstvu vsaj deloma pomaga, smo sklenili združiti vse one, Ici hočojo dobro delavskemu razredu. Pri dobri volji se je to doseglo. In tako je nastala lista »Združene delavske strokovne zveze«, ki bo imela za nasprotnico edino listo »krščanskih socijalistov«, ki so vsak sporazum odklonili, zahtevajoč, da se gre v volilni boj, kjer upajo dobiti delavsko zbornico v svoje roke. Da se jim to ne posreči, bodo poskrbeli delavci sami. Zastopniki liste »Združene delavske strokovne zveze« so si že začrtali program bodočega dela v skupščini delavske zbornice. Ta program, ki je obširen in katerega priobčimo pozneje enkrat, ima med drugim tudi točke, na katere so bo polagalo največ pažnje, n. pr. mezdnim gibanjem bo posvetiti kar največjo pažnjo, nuditi bo treba delavstvu izobrazbe, organizirati borbo proti brezposelnosti, pomagati urediti izseljeniško vprašanje, doseči ohranitev stvarnega dela, zahtevati priznanje delavskih zaupnikov, zahtevati odpravo davka na ročno delo, zahtevati zavarovanje zoper onemoglost in starost itd. itd. Vbo te naloge bodo izvedli pravilno le pravi delavski zastopniki, ki bodo zbrani na skupni delavski listi. Dolžnost nas vseh je in bo, da volimo in agitiramo le za ono listo, ki j'e res delavska in ki nam garantira, da bo resnično čuvala delavski interes. To bo lahko storila le lista »Združene delavske strokovne zveze«, katero s tem pozdravljamo. Še enkrat: delavsko zbornico — delavcem! Podružnica »Norodno-socijalne strokovne zveze« v Ptuju priredi v nedeljo, dne (i. decembra 1925 v spodnjih prostorih gostilne »Društvenega doma« v Ptuju svoj Miklavžev večer« in sicer: ob 15. uri za mladino, ob 19. uri za dU raslo. Po skončanem večernem nastopu prosta zabava z godbo in plesom. Darila se sprejemajo 1 uro pred vsako prireditvijo. — Za mnogobrojen obisk prosi odbor. Podružnica »Narodno-socijalue strokovne Zveze« v Ptuju ima svoj redni mesečni danski sestanek v nedeljo, dne 6. decembra 1925 ob 10. uri dopoldan v posebni sobi gostilne »Društvenega doma« v Ptuju. Med drugim poroča tudi tajnik NSSZ iz Ljub-jane brat Kravos o kongresu delavskih zjoimc in o kongresu ujedinjenja strokovnih organizacij, ki sta se vršila meseca oktobra v Beogradu. Z ozirom na zelo važen dnevni red, je naloga in dolžnost vsacegn člana, kot tudi posameznika, da se tega ^anskega sestanka sigurno udeleži. — Udbor. Upravni odbor NSSZ ima svojo sejo v ne e jo, dne is, decembra t. 1. ob 2. uri popoldne v Narodnem domu. Ker je dnevni red te seje z ozirom na volitve v delavsko zbornico zelo važen, prosimo yfte bra(e 0(1. pomike, da se je udeležijo sigurno in to5no. Več v vabilih. Osrednje vodstvo NSSZ ima 8V0odpomikn. Toda danes se nadejam, da mu jo končno morem privesti in moj že precej izsušeni žep se znova napolni z lepo svoto denarja.« Pri besedi denar se prav satansko žareli. »Da, denar, denar, za blesketajočo kovino storim vse, kar se le zahteva. od mene — prav vse!« (Dalje prih.) Lastnik in izdajatelj Rudolf Juvan, Ljubljana Urednik: Franjo Rupnik, Ljubljana. Tiska tiskarna M. Hrovatin v Ljubljani. Oglašajte v Novi Pravdi! Pozor, krojaE. šivilja, -oaSivilja Ka) tl koristi kroj brez pouka ? Z natančnim poukom preizkušenega po vsakem modelu ga dobU na željo ekspresno po poftl v KROJNI SOLI, koncesijonirani od ministrstva za trgovino In obrt. Ljubljana, Židovska ul. S. Vsak BMiec tečaji za krojače, Itvlje In neilvllje. Vse pisalne, risalne In Šolske potreščlne dobile najceneje v papirni trgovini Hirosluv Rivic Ljubljana Sv. Petra cesta 29. Lastna knjigoveznica. Velika zaloga šolskih zvezkov, map. in blokov. i mmMiii »o m. 8 sprejema hranilne vloge in vloge na •tekoči račun ter jih obrestuje najugodneje. Vezane vloge obrestuje po dogovoru. — Proti dobremu poroštvu daje osebne, trgovske in obrtne, zlasti pa kredite na kratek rok. EZ1EBEHEHB najboljši šivalni stroll so edino Josip Petelinen znamke Srtlmer" In „ldler" Večletno jamstvo. Delavnica za popravilo strojev. Pouk v vezenju brezplačen. Ljubljana blizu Prolornovoga spomanlka za vodo. 5Z15H5HEH5